------   4   ------
Narodne povesti.
Povodni mož in divji mož.
Priobčil  sem  unidan  drobtinčice  o Rojenicah  iz svoje rojstne doline.
Naj donesem danes,  kar se pri meni doma pripoveduje o povodnem možu in o divjem možu.
Popred le nekoliko besedic od kraja ondotnega.
Kamnagorica   stoji  med Jelovico in   malo pred-gorico, ki se vleče od Lancovega do Podnarta.
Blizo Lancovega na najvišjem verhu, Radoljci nasproti, stoje razvaline Pustega grada, — blizo Podnarta pa P r i-zrenje. V sredi, kjer pelje slaba kolovozna pot od Kam-negorice na Globoko ob Savi in dalje čez Cajnarje in Mošnje na veliko cesto, se dviga „V i d o v e c", o kterem sem pisal v „Glasih domorodnih."    ~
Med Pustim gradom in Vidovcem se razprostira navšev na desnem kraji Save bukovje, na levem pa radoljško in mošensko polje.
Mujovega Luka oče, ki je pred 40 leti 84 let star bil je pripovedoval, da je prebival povodni mož poleg bukovja v Savi. On sam, je rekel, ga je večkrat vidil sedeti na veliki skali, ki se ondi dviguje iz Save, pa če je vgledal človeka, je hitro plunknil v Savo, da ga viditi ni bilo več. Bil je velike postave. Lovil in podil je rad ženske na mošenskih njivah. Globoko v Savi pod Cajnarjah imel je evojo^stekleno (glaževnato hišo). Odpeljal je v to hišo malo, zalo deklico pastarico. Ko je odrasla, je bila žena njegova. Žalostna je bila neizrečeno. Kadar je vdarilo solnce skoz valove žarno in sveteče na nje prebivališe, se ji je bolečin vtergati hotlo serce. Spominjala se je svojih staršev in svojega doma. In če je zasijala mila luna, so se ji zopet vderle solze. Veselja ji ni bilo nikdar, čeravno je stanovala v čudno lepem, bliskajočem poslopji pri povodnem možu, čeravno so krog plavale ribice svitle. Povodni mož ni gerdo ravnal z njo. Kadar je pometala, ji je zapovedal, naj pometa od duri gori smeti. Do verha dognane so se spremenile v zlato.   Bilo je zlata in srebra obilno v ti hiši.
Pošiljala je povodnega moža z blagom obloženega večkrat domu s poročili, ker nji sami nikdar ni dovolil tega. Prepovedovala mu je počivati, ter je rekla: „jez te zmiram vidim, me bodeš že slišal, če bodeš počival." Tako je spošiljala staršem obilno blaga, zlata in srebra, ki ga je povodni mož sam znosil domu.
Nekega dne, ko je pekla, ga pošlje zopet s košem domii; postavi svojo podobo iz slame pred peč, in ona sama se spravi v koš.- Takrat je pa bila povodnemu možu teža prevelika. Hoče počivati. Pa kadar hoče počivati, zasliši glas svoje žene: „te že vidim, te že vidim!" Tako jo prinese domii in odloži kakor drugekrat srebro in zlato.
Ko pride nazaj v svojo hišo, praša slamnato podobo pred pečjo: ali je že pečeno? Pa brez odgovora ostane vsako njegovo vprašanje. Zdaj vidi, kako da ga je žena speljala. Hitro dervi na dom svoje žene, rijove okrog hiše, toda izpeljal je ni nikdar več. — Tako se pripoveduje sploh od povodnega moža. Spominjam se še, kako da smo gledali otroci v vodo, in kadar je solnce zasvetilo krasnobojno v njej, smo rekli, da se sveti glaževnata hiša povodnega moža. Spominjam se tudi, da so nas starši svarili, ne k vodi hoditi, češ da nas bo vzel povodni mož.
Divji mož
je pa, kakor pravijo najstareji ljudje, prebival v Jelovici. V prednjih letih je zmiraj nadlegoval oglarje.
Ko je zalezoval enkrat zopet oglarsko bajto, da bi bil zasačil kakega oglarja, se mu je slabo godilo. Pripravljeni &o bili oglarji na njegov prihod.    Spravil  se je  oglar na
gliste. *) Ko divji mož pomoli glavo skoz vrata, ga hlistne oglar s sekiro, da preseka mu glavo. Zbeži divjak. Slede mu oglarji. Zaznamovan je bil sled s kervjo. Najdejo ga 0 presekano in zavezano glavo v naročji svoje žene, ker mu hudo očita tako: Al ti nisem pravila, da pusti v miru — kristjane.
Pred petdesetmi leti je zginil v Jelovici en oglar. Pravijo, da ga je divji mož vzel.
V prednih časih je nek večkrat prišel v Kamnogorico. Gori in doli je hodil po nji, in je pri marsikteri hiši pokukal s svitlimi očesi v zgornje nadstropje.
Toliko od divjega moža.
Vem, da tudi na drugih krajih je dosti pravlic od povodnega in divjega moža. Naberite in priobčite jih, dragi domorodci. Zdi se mi, da so zakrite v njih dragocene čertice zgodovinske.                   Dr. Lovro Toman.
*) Kraj lad hišnimi vratmi. kjer navadno derra ioiijo        Pis.