tVjod,
£WR,
SLOVENSKI GLASILO čebelarskih organizacij
v ____________________________________________   LOVENI	JE
ČEBELAR St. 12	Ljuhljunn,	1.	decembra	1962	Leto	LXIV.
VSEBINA
Vlado Rojec: Kuko najde roj stunovanje (Nadaljevanje in konec)..........................273
Ivan Rak: O višini sata (Nadaljevanje)	...	281
Bonifacij Sršen: Ljubljanski Čebelar — pop v Srbiji......................................28"
OSMRTNICE
Janez Kapus. Maks Rozin. Kristjan Rebove	.	.	28S
NASA ORGANIZACIJ A
Poročilo o XI. rednem občnem /.boru /veze čebelarskih društev Slovenije (Nadaljevanje in
konec)........................................280
Ob 75-letnici Franca Končana..................200
Spremembe v čebelarskih društvih.............2<>l
Izkušnje mladih čebelarjev o čebelarjenju v Langstroth-Rootovih panjih....................202
PANJSKA KONCNICA KOI UVODNA VINJETA Izakova daritev
NA OVITKU
Poročilo opazovalnic za mesec oktober. Se eno pismo s Koroške. Oplaši.
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačajo letno članarino 900 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani. Miklošičeva cesta 30, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina za nečlane 1000 din, za inozemstvo 1500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 120 din, na 16 straneh 60 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka čekovnega računa pri Narodni Bauki v Ljubljani, Miklošičeva cesta
600-14 5-1077
KAKO NAJDE ROJ STANOVANJE
V L A I) O ROJE C
Vendar nc gre vedno tako gladko kot v opisanem primeril. Cesto si stoje nasproti dve ali ccio več močnih skupin plesavk, od katerih se nc da »e ena ne druga pretentati, da l>i odstopila od svoje odločitve. Tedaj pride do dokaj nenavadnih prizorov. Neki roj se je ki j uh vsemu dvignil, toda v zraku se je takoj razdelil na dva dela, od katerih je eden odletel v svojo, s plesi nakazano smer, drugi pa v nasprotno. Ker je bila v roju samo ena matica, je bila ena skupina brez nje. Ko je poslednja brezmatičnost opazila, se je vrnila na staro mesto, ne dolgo zatem pa se ji je pridružila tudi skupina z matico, ker se je najbrž čutila prešibko za samostojno družino. Tekmovanje med obema skupinama se je nadaljevalo, toda po daljšem previranju je ena le odnehala in roj je naposled v polni moči odletel na mesto, za katero so se čebele s tako težavo sporazumele.
V	nekem drugem primeru je zaradi trmoglavosti dveh konkurenčnih skupin visel roj na veji dneve in dneve, ne da bi prišlo do končne odločitve. Ker je začelo čebelam primanjkovati hrane, »so se odpravile nabiravke na pašo, da jo preskrbe. Prinašale so s cvetlic medičino in obnožino, zidarke pa so začele graditi satje. S tem je bila usoda roja zapečatena. Ostal je na prvotnem mestu in bi gotovo na zimo plačal to svojo odločitev z življenjem, če bi ga Lindauer ne ogrebel in usadi 1 v panj, v katerem je brez dvoma našel primernejše bivališče kot na popolnoma odprtem mestu.
laki primeri pa so redke izjeme. Od devetnajstih rojev, ki jih je opazoval Lindauer, je samo eden občepel na veji in začel graditi satje. Pač pa je
za dva malo manjkalo, tla nista že po odletu proti izbranemu gnezdišču klavrno propadla. Pri enem od teli so se izvidnice zedinile za mesto, ki je bilo 800 m oddaljeno od prvega počivališča. Pot do njega je vodila preko glavne železniške postaje. Ker je roj letel dokaj nizko, je na trgu pred postajo zašel v prometni direndaj in bil v velik strah tamkaj se mudečih ljudi docela razbit. Vendar se je iz zagate srečno izmazal. Razkropljene čebele so se že čez kake četrt ure zbrale pod napuščem neke slaščičarniške stojnice na Schillerjevi cesti. Takoj nato so se pojavile na rojevi gruči plešoče izvidnice, toda sedaj so oznanjale s svojimi plesi samo še 300-metrsko razdaljo do mesta, kamor so bile namenjene. 500m, ki so jih že preletele, so torej od prvotne proge odbile.
Nekemu drugemu roju se je podobna nezgoda pripetila na Bavarski cesti, a se je prav tako znašel in se v sosednji ulici zbral v novo gručo. Tudi tu so nastopile izvidnice s svojimi plesi, proti pričakovanju pa v njih ni bilo več tiste soglasnosti kot pred odletom. Nekatere izvidnice so snubile za popolnoma nova gnezdišča. Nadaljnja usoda roja je ostala Lindauerju prikrita, ker ga je nekdo ponoči ukradel.
Plesi izvidnic na površini rojeve gruče pa ne naznanjajo samo oddaljenosti gnezdišča in smeri, \ kateri leži. temveč tudi to, koliko je njihovo odkritje vredno, liste izvidnice, ki so staknile dobro ali celo odlično zatočišče, plešejo mnogo bolj živahno im vztrajneje kakor druge, ki se jim zdi najdeno mesto manj primerno za naselitev roja. Ce je prvovrstno, so še prav posebno trdovratne. Ure in ure, tudi po vos dan se vrte v istem smislu in le včasih si privoščijo po nekaj minut odmora, da prejmejo od obdajajočih jih tovarišic hrano, ki so jo porabile med neprestanim naprezanjem mišic. Zanimivo pa je, da.se čez dan usmerjenost potrosavanja z zadkom prav tako izipreminja, kot se menjava navidezna pot sonca po obzorju. Za stanje sonca na nebu imajo nepogrešljiv občutek in celo v popolni temini panja se zmotijo pri zaključenem azimutnem loku kvečjemu za I ali 2 stopinji. Razlike med živahnimi in medlimi plesi so po Lindauerjevem zatrjevanju tako izrazite, da bi jili tudi laik takoj opazil. Kar pa je najvažnejše, morda celo odločilnega pomena, je to, da se dajo medlo plešoče čebele od živahnih plesavk zapeljati k zasledovanju in proučevanju, njihovih plesnih gibov. Iz teh gibov spoznajo, kje leži gnezdišče, ki naj bi bilo boljše od njihovega, si ga ogledajo in. če se prepričajo, da je res boljše, se začno zanj potegovati na rojevem grozdu. Ce bi trmasto vztrajale še potem pri svojem prejšnjem plesu, bi se najbrž čebele v roju sploh ne mogle sporazumeti za neko popolnoma določeno mesto. Tako pa izberejo najboljše mesto izmed vseh odkritih.
Ocenjevanje, katero mesto je boljše, katero slabše, je čudovita lastnost čebel, ki jih je z m jo obdarila narava, da ibi zagotovila novi družini njen obstoj. Ni pa to med žuželkami izključna lastnost čebel. Kar opazujmo čmrljevo matico, ko spomladi išče gnezdišče za svoj bodoči zarod! Ogleda si več lukenj, jih natančno preišče, se k nekaterim znova in znova vrača, jih med sabo primerja in naposled izbere prostor, ki ji najbolj ustreza.
Čebele so ohranile še mnoge materinske lastnosti in mednje spada tudi pravilna izbira stanovanja, v katerem bodo odraščale neštete množice nadaljnjih pokolenj. A na kaj se nanaša to presojanje? Kakšne prednosti mora imeti stanovanje, da dobi red odlično, kakšno mora biti. da dobi katero
izmed nižjih ocen? Ce hočemo najti odgovor aa zastavljeno vprašanje, moramo opazovati čebele pri njihovem raziskovanju gnezdišč pred odletom roja. Lindauer je že pri prvih rojih razmestil po skritih kotili inštitutskega vrta razne škatle, panje in slamnate koše v' upanju, da jili bodo izvidnice našle in s svojini vedenjem na površini rojeve gruče izdale, na kaj pri tem pazijo. Toda čakal je zaman. Niti ena izvidnica se ni ujela v njegove mreže. Vse so nakazovale s svojimi plesi oddaljenejša naravna zatočišča. Za vsa je vedel, kje so približno, saj so mu to čebele s plesi same povedale, kljub temu pa se mu je posrečilo odkriti le nekatera prav redka (4. slika). Razumljivo je, da ni to v velikem mestu ravno lahka naloga. Zato se je odločil za
4.	slika: Vhodi v naravna gnezdišča, ki jih je odkril Lindauer s pravilnim tolmačenjem plesov na rojevi gruči. (Vhodi so obkroženi.)
drugo metodo. Iz več panjev ali iz ene same močnejše družine je vzel nekaj dobro zasedenih satov in omedel raz njih čebele v pripravljeni zaboj, tega pa postavil za dva do tri dni v hladno in temno klet. Ko so se začele omedene čebele razburjati, jim je dodal matico. S tako narejenim rojem je nato odrinil v pusto pokrajino, najraje na kak samoten otok, kjer je bilo malo verjetnosti, da bi čebele iztaknile primerno naravno gnezdišče, in bi bile prisiljene sprejeti, kar bi jim nudil. Tam je stresel narejenca kratkomalo na tla, v bližini pa obesil matico, zaprto v matičnico, okrog katere so se čebele, ko so se vzdignile s tal, zbrale v rojevo gručo. Narejenec je kmalu potem, ko je matico spustil, začel razpošiljati izvidnice in na njegovi površini se je odigravalo vse po isti shemi kakor pri naravnem roju.
Pri enem izmed prvih poizkusov sta bili izvidnicam na voljo samo dve umetni gnezdišči. V razdalji 10m od čebelje gruče je bil skrit pod manjšo smreko preprost ujemalnik za roje, ki je bil na debelo opažen s smrečjem.
du je bila njegova notranjost proti vnanjim vplivom čini bolj zavarovana.
V	oddaljenosti 75 ju je stal na drevesnem štoru petsatni panj popolnoma prosto in brez vsake odeje. Oba prostora so izvidnice kaj hitro odkrile ter si ju dobro ogledale odznotraj in odzunaj. Od vsega početka so kazale večje zanimanje za zavarovani ujemalnik kakor za nepokriti panj. Od K), ure do 14.30 je I.indauer označil na rojevi gruči 37 plesavk, ki so «e potegovale za zavarovani prostor pod smreko, in samo 5, ki so se zavzemale za panj na štoru, a še te z dokaj medlimi plesi. Ob 14.30 je Lindauer postavil panj s štora na tla in ga prav tako kakor ujemalnik odel od vseli strani s smrečjem. Uspeli je bil presenetljiv. Plesi tistili treh izvidnic, ki jili je mikal panj, so postali živahnejši in promet ob njeni je čedalje bolj naraščal, medtem ko je na 10 m oddaljenem prostoru uipadal, čeprav je ostalo na njem vse nedotaknjeno. S prvega mesta je bilo do večera označenih že 12 novih plesavk, z drugega samo 7 in ves naslednji dan le še 8. Število plesavk, ki so se ta dan navduševale za sedaj zavarovani panj, se je zvišalo od 13 na 101. Popoldne so se čebele tako rekoč sporazumele za prostor ob štoru in le huda nevihta jih je zadržala, da niso že ta dan odletele tja. Drugo jutro je bilo označenih še 22 plesavk s 73 m oddaljenega prostora in ena edina s prostora pod smreko. Olb 10.35 se je roj vzdignil, zuplavul proti štoru in se skozi žrelo zrinil v notranjost panja, ki je stal tamkaj. To kaže, da prisodijo čebele zavarovanemu mestu vedno večjo prednost kot nezavarovanemu ne glede na to. iz kakšne sinovi je stanovanje samo. Če pa sta obe mesti enako dobro zavarovani, jim je ljubši trdno zgrajeni panj kot iz šibkih desk zbiti ujemalnik ali npr. slamnati koš.
S podobnimi poizkusi je Lindauer dokazal, da upoštevajo izvidnice tudi notranje razsežnosti panja. Šibek roj se raje naseli v manjšem panju kakor v večjem, močnejši roj pa raje v obsežnejšem. Pri izbiranju prostora upoštevajo tudi oddaljenost gneizdišča. Marsikdo bi mislil, da je za roj mikav-nejše bližje gnezdišče, zlasti če ima staro matico, a je ravno' nasprotno res. To pa je z biološkega stališča samo po sebi umevno. Čini več družili je naseljenih na ozko odmerjenem prostoru, tem manj paše jim more nuditi narava. Pre-važevavci, učite se od čebel in ne zametujte njihovega dragocenega nauka!
Stara trditev čebelarjev je, da prijeten vonj, npr. po melisi, priklene čebele na panj, če ga z njo namažemo, proden roj usadimo vanj. Da bi se prepričal, koliko je na tej trditvi resnice, je Lindauer takole preizkusil izvidnice: V enakih razdaljah od roja je postavil dva slamnata koša, toda enega na njegovi severni strani, drugega pa na južni. Tega drugega je odišavil z nekaj kapljic melisinega olja, medtem ko je prvi ohranil svoj naravni vonj. Drugi dan okrog poldneva je bil sporazum domala dosežen. 30:2 je bilo razmerje označenih plesavk, vendar ne v prid z melisinim vonjem prepojenega koša, temveč v korist neodišavljenega. Preden pa je roj odletel v izbrano stanovanje, je ruziskovavec koša zamenjal: odišavljeni je stal na severni strani roja, koš brez vonja pa na južni. Kot bi trenil, se je vse skupaj spremenilo: za severno mesto ni bilo nobenega zanimanja več, za južno pa je od ure do ure naraščalo. Tretji dan ob 8.47 je roj odrinil proti jugu in se naselil v košu brez vonja.
Kot se je tu razpoloženje izvidnic mahoma sprevrglo po posredovanju raziskovavca, tako se lahko razmere v roju (udi zaradi naravnih vplivov
povsem spremene, l’ri nekem poizkusu je stal panj, za katerega so izvidnice /. veliko vnemo snubile svoje tovarišice, popolnoma prosto na razguljenem produ. Dokler je bilo oblačno, je lo mesto vidno pridobivalo na izvidnicah, kakor hitro pa je posijalo sonce in razgrelo notranjost panja Lindauer je s termometrom nameril v njem 4-0" C — so plesi na površini rojeve gruče docela prenehali. Tedaj mu je šinila v glavo rešilna misel. V domnevi, da je velika vročina znotraj zatočišča prestrašila čebele, je panj pokril z dračjem in položaj se je vidno zboljšal. Takoj so pričele redke izvidnice, ki so še preostale, znova plesati in naslednji dan je bil panj naseljem. — Pri dveh umetnih gnezdiščih, od katerih je bilo eno pripravljeno na vzhodni, drugo pa na zahodni strani manjšega gozda, je pozornost izvidnic stalno nihala — vzporedno s tem, kakor se jc menjavala smer vetra. Šele, ko se je veter polegel, so se čebele sporazumele za mesto, ki je imelo pred drugim nekaj več odlik. — Neki rov \ zemlji je zelo privlačil izvidnice, po kratki, u močni plohi pa jc vse navdušenje zanj kur \ hipu splahnelo. Lindauer je ugotovil, da se je med nevihto napolnil z vodo in je postal zaradi tega neuporaben. — V pnnj, zu kateregu so se čebele že skoraj odločile, da se preselijo vanj, so ponoči vdrle mravlje. Drugo jutro ni niti ena izvidnica več nakazovala s plesi tega mesta. Ko pa je Lindauer postavil in pribil panj na kol, pregnal iz njega mravlje in jim zabranil nadaljnji dostop vanj z lepljivim pasom, se je zanimanje za tako preurejeno gnezdišče takoj stopnjevalo. Pri tem je opazil to posebnost, da posamezne izvidnice kakega takega mesta, ki je privlačilo večje število čebel, a gu jc naravna ujma razvrednotila, pozneje ne spuste iz vidu, ampak si ga tu in tam znova ogledajo, da se prepričajo, če se niso razmere na njem kaj '.spremenile.
Odgovoriti jc treba še na vprašanje, ali je čebelam dana zmožnost absolutnega vrednotenja gnezdišč, ali pa si morda o njih uporabnosti ustvarijo pravo sliiko šele po primerjavi z drugimi, za katera se potegujejo njihove tovarišice. Limdauer jc imel navado, daje pri opazovanjih na rojevi gruči vsako izvidnico, ki je s plesi nukazovalu kuko naravno, njemu neznano zatočišče, ujel in umoril, s čimer se je hotel zavarovati pred motnjami, ki bi lahko nastale zaradi teh usiljivk. Neko tako usiljenko, ki je zelo spodbudno plesala, pa je nekoč le pustil pri življenju in s tem povzročil pravcato revolucijo v roju. Velika večina izvidnic, ki so prej nakazovale druga mesta, se ji je z navdušenjem pridružila in na njeno pobudo je prišlo tudi do končne odločitve. Kor ta zapeljivka ni bila zaznamovana, ni prej videla nobenega drugega mesta, in ker se tudi kasneje ni potrudila, da bi si ga ogledala, lahko z gotovostjo trdimo, da je čebelam dar absolutnega presojanja, koliko je vredno na novo odkrito gnezdišče, prirojen.
S tem pa naše radovednosti še vedno ni konec. Zanima nas, kdaj se pojavijo prve izvidnice: ali že pred rojenjem v panju, ali šele po rojenju na čebelji gruči; kaj preusmeri čebele k tej dejavnosti; iz katerih čebeljih vrst se rekrutirajo izvidnice; kateri starostni stopnji pripadajo; kdo da znak za odlet roja, kakšen je ta znak in kdo vodi roj v izbrano gnezdišče. Skušajmo na ta vprašanja odgovoriti po Lindauerjevih raziskavah in tolmačenjih, seveda prav na kratko, ne da bi se spuščali v kakršnekoli nadrobnosti.
V	začetku junija 1953 je prepeljal Lindauer čebeljo družino, ki se je pripravljala na rojenje in je imela že zaležene matičnike, na neobljuden
otok v Severnem nemškem morju. Ker je imel otok samo 4 Im površine, je bilo mogoče polete čebel z lahkoto nadzirati, a ker ni bilo na njem skoraj Ilič zelenja, je bilo dokaj verjetno, da bodo izvidnice izbrale eno izmed petih pripravljenih umetnih gnezdišč za bodoče bivališče roja. Že drugi dan potem, ko je namestil panj na otoku, so se pojavile ob vseli umetnih gnezdiščih posamezne izvidnice, nekatere pa so obletavale tudi luknje v zemlji in dokaj redka, vendar ne -preveč prikladna zaklonišča med skalovjem. Največ zanimanja je bilo za jugovzhodno gnezdišče, ko pa je panj čez 3 dni rojil, so se čebele na površini rojeve gruče zedinile za severovzhodno mesto, ki ga je prej zlasti ena izmed izvidnic vztrajno obiskovala. Lindauer je doma in prav tako na otoku označil večje število nabiravk medičine in cvetnega prahu. Ker je bilo med čebelami, ki so si ogledovale gnezdišča, zelo veliko označenih, je bila s tem njegova domneva, da spadajo izvidnice med pašne, lo se pravi, med nad 20 dni stare čebele, potrjena. Razen tega je bilo dokazano, da se pojavljajo izvidnice že v panju, še preden družina izroji. Zanimalo pa je Linduuerja, ali že tedaj plešejo in oiznanjajo, kje leži gnezdišče, ki so ga iztaknile. V naslednjem poizkusu, ki se je od prejšnjega razlikoval samo v toliko, da je pripeljano družino preložil v opazovalni panj in v ujem sproti označeval vse nove plesuvke, je bilo tudi to potrjeno. Značilno pa je bilo pri tem poizkuisu, da so se čebele že v panju sporazumele, kje naj se roj naseli. Zato so se prav malo časa zadrževale na veji, na kateri so se združile v groizd po izrojitvi. Čez dobro uro so se razmotale in odrinile proti izbranemu mestu.
Iz tega je raz\ idino, da je iskanje stanovanja samo začasna služba pašnih čebel. 1’oda v kakšnih okoliščinah se naibiravke hrane odločijo, da opus te dotedanjo dejavnost in ise posvetijo izvidništvu? Prve napotke, kaj bi jih moglo k temu privesti, j c dobil Lindauer že pri poizkusih z narejenimi roji. Cesto se je zgodilo, da! je dneve in d ne ve, da — tudi cel teden posedal ob kakem narejencu, a ni na njegovi površini zaplesala niti ena izvidnica. Čebele niso pokazale za njegova umetna gnezdišča in prav tako ne za naravna zaklonišča nobenega zanimanja. Le polagoma se je dokopal do spoznanja, da je zagrešil veliko napako, ker ni roja, preden ga je prinesel na kraj opazovanja, dovolj napita]. Glavni'pogoj za prehod od nabiralne službe k izvidništvu je po njegovem mnenju to, da imajo čebele v roju nabito polne medne želodčke. Če so čebele v roju ali v panju pred rojenjem pre-nasičene, se nabiravke hrane zaman prizadevajo, da bi porazdelile prineseno medičino med mladice, ki naj bi jo v svojih želodčkih predelale v med. Naravna posledica tega je, da uplahne pri njih nagon po nabiranju hrane in prenehajo izleta vati na pašo. Medtem ko leno posedajo po satju in bradi panja, pa se ta ali ona izmed1 njih naenkrat spet odloči za izlet. 1’oda na tem izletu se ne zanima več za cvetlice in njihove medovnike, pač pa za razne luknje v zemlji in podobna mesta. Čebela je postala izvidnica. Ce je iztaknila kaj primernega, doma zapleše in vzpodbudi še druge čebele, da se posvetijo teinu posebnemu opravilu.
Da sta prenasičenost in brezdelje, če že ne edina, pa vsaj glavna vzroka za preusmerjen j e čebel od nabiranja hrane k iskanju stanovanja, je pokazal, kot domneva Lindauer, tale poizkus: Družini v rojilni pripravljenosti je nudil na umetnem krmišču dobro pašo. v neposredni bližini krmišča pa je
postavil lesen panj in slamnat koš ter ju primerno zavaroval pred vnanjimi vplivi (5. slika). Nad KM) čebel se je vsak dan gnetlo okrog krmilne skledice in odnašalo z medom pomešano sladkorno raztopino v panj, medtem ko ni bilo videti na umetnih gnezdiščih niti ene. Doma so čebele hrano razdelile mladicam, nato nekoliko zaplesale in spet odletele na bero. Čez nekaj dni se je razcvetel divji kostanj im paša je postala tako obilna, da so se sati vidno polnili z medom. Mladice so začele odklanjati prineseno medičino in zato je nabiralna vnema pašnih čebel čedalje bolj pojemala. Na krmišču je bilo opaziti le še tu in tam kako čebelo, a celo ta je sesala sladko tekočino lako malomarno, kot bi se ji vse skupaj upiralo. Plesi nabiravk hrane so v panju popolnoma prenehali in nastopilo je splošno brezdelje. Tedaj iso se pojavile pri umetnih gnezdiščih prve izvidnice in na satih prve plesavke,
5.	slika: Umetni gnezdišči s krmiščem v ospredju v nekem Liiulauerjevem poizkusu.
ki so naznanjale, da so s svojimi odkritji zadovoljne, 'lik pred rojenjem je bilo registriranih 8—10 različnih plesov, toda niti eden od njih ni vzpodbujal k nabiranju hrane. Iz tega lahko sklepamo, da se plesi nabiravk hrane in plesi stanovanj sik ih izvidnic medsebojno izključujejo. Zato ne more priti do zamenjav in napačnega tolmačenja, ali gre za pašo ali za stanovanje, čeprav je označevanje smeri in razdalje pri teh in onih plesi h enako.
Ob Lindauerjevi razlagi, duši se zdi z rezultati poizkusa dobro utemeljena, pa se vendarle usiljuje neki pomislek. Prenasičenost družine lahko izzove zgolj izdatna paša, toda močna paša po izkušnjah čebelarjev rojenje zavira. Torej tudi mladice me odklanjajo predelovanja medičine zaradi prenasičenost i. Če bi šlo jiri tem samo za prenasičenost, potem bi čebelar z lahkoto krotil rojilni nagon družin.
Pri rojenju je v igri nešteto činiteljev, eden najvažnejših med njimi pa so prav gotovo rodnice, ki ne morejo oddati proizvoda svojih goltnih žlez ličinkam, ker so se preveč namnožile in jih matica z zalaganjem ne dohaja. Zato porabijo krmilni mleček zase in postanejo tako trotovke. Trotavost pa depresivino vpliva na vse njihovo nadaljnje ponašanje. Ko bi se morale posvetiti predelovanju medičine, se prav nič ne zmenijo za pašne čebele, ki
prihajajo s polnimi mednimi golšami v panj. Ker «e te ne morejo znebiti medičine — same je nikdar ne odlagajo v celice -— se tudi one poleno. Tako pride do splošnega zastoja v dejavnosti družine, ki ga prekine rojenje. Potemtakem tu ne gre za prcnasičenost, marveč za eno izmed postopnih faz rojilnega nastrojenja. Vsekakor pa bi o prenasičenosti lahko govorili pri čebelah v roju, saj je znano, da si izseljenke, preden zapuste stari krov, pošteno natrpajo svoje bisage z medom.
To je seveda malenkostna korektura, ki in a stvari nič no spremeni. Navsezadnje je prav vseeno, kako imenujemo odklonilno stališče mladic, ki zavre nabiralno vnemo pašnih čebel. Lindauer sam pravi, da pušča vprašanje, če ne nastopajo kot pobudniki za iskanje stanovanja še kaki drugi činitelji, odprto.
No, in sedaj k njegovim (poslednjim pojasnilom! Kdo da znak za odlet roja v izbrano stanovanje? Da ni to matica, je Lindauer dokazal s preprosi im poizkusom. Ko so se čebele v roju že sporazumele, kam bodo odletele, je zaprl matico v žičnato kletko in jo v njej vrnil roju. Čebele pa so jo, ko je nastopil odločilni trenutek, gladko pustile na cedilu in se brez nje vzdignile v zrak. Šele, ko so po kratkem spreletu zaznale, da ni matice med njimi, so se vrnile k njej na vejo in se spet združile v grozd. Ta odločitev torej pripada čebelam, a med njimi imajo glavno besedo izvidnice. Lindauer jo često opazil, kako so se vsa gnezdišča, ki so jih prej obletavale in pre-iskavale, zlasti pa tisto, za katero so se sporazumele, na mah izpraznila. Skoraj istočasno so plesi na površini rojeve gruče prenehali, nekatere izvidnice pa so se začele z divjo naglico prerivati med drugimi čebelami. Pri tem so se jim zadki kot od razburjenja nalahno tresli, od njihovih kril pa je prihajal nenavaden, dokaj visok šum. To vedenje je nalezljivo zajemalo tovarišice, ob katere so se spotaknile med svojim divjanjem. Kmalu je bilo vso polno tekajočih čebel na grozdu. Brenčanje je postajalo čedalje močnejše in videti jo bilo, kot bi bila vsa gruča v gibanju. Naenkrat je švignilo v zrak kakih 10 čebel, tem pa so sledile manjše in večje skupine. V nekaj sekundah se je roj popolnoma razpustil in zaplaval kot širok oblak nad mestom, kjer je prej brezbrižno čepel ure in ure, včasih tudi po več dni. C ©z nekaj časa pa se je od oblaka spet odtrgala skupina čebel in so v ostrem lotu pognala v daljavo. Ko se je razdalja mod njimi in drugimi čebelami tako povečala, da bi jim bilo težko slediti, so se obrnile in se počasi približale glavnini. Ko so jo dosegle, so znova poletelo prod premikajočo se armado kot nekaka prednja -straža. Njih smer jo kazala naravnost proti kraju, kjer je ležalo izbrano stanovanje. Zato je povsem jasno, da so bile to izvidnice, ki so vodilo roj v novi dom.
»Brenčeči tok«, kot imenuje Lindauer ponašanje čebel ob pozivanju roja k odhodu, jo mogoče opaziti tudi olb drugih prilikah, vodno pa takrat, kadar je treba na hitro roko alarmirali vso družino. Zlasti značilno je to ponašanje čebel v panju tik pred izrojitvijo. Vsak čebelar dobro ve, kakšen direndaj vlada tedaj med njimi. Kljub splošnemu razburjenju, ki ga izzove brenčeči tok. pa se vendarle izseli samo polovica prebivavk. Zakaj jc tako, še ni pojasnjeno. Lindauer namiguje, da so te raziskavo že v teku. Vse tako kaže, da nas bo prav kmalu presenetil z novimi odkritji, ki bodo dosedanje znanje o rojenju čebel še bolj poglobila.	(Konec)
O VIŠINI SATA
IVAN KAK 111
Trideset let bo minulo od takrat... 'i ista leta sem si domišljal, da sem že pravi čebelar; dozdevalo se mi je, da lahko »enakopravno« razpravljam o čebelarstvu s čebelarskim mojstrom Andrejem Pikloin in da so ostali čebelarji v moji rodni vasi, kakor tudi v vsej ožji Savinjski dolini, že za mano. Toda danes vidim, da temu še zdaleč ni bilo tako ...
Čebelaril sem že nekaj let, čebelaril v AŽ-panju po vpeljanem načinu. Imel sem kakih 30 družin. Takoj v prvih letih čebelarjenja mi je dalo mnogo misliti, zakaj so se razvile družine do zadovoljive moči šele pred glavno pašo ali celo po njej. Pa sem si v svoji mladostni naivnosti dejal: »Nič ni bolj preprostega, kot doseči, da bodo družine kakih 10 dni pred pašo dovolj močne za prestavljanje. Satnik listovnega panja bom zmanjšal na 19 X 38 cm. S tem se bo skrčila prostornina panja in, ker bodo čebele hitreje zapolnile plodišče, jih bom lahko poprej prestavil. Tako bodo pripravljene na prvo pašo in uspeh ne more izostati.« Pri tem prehodu se nisem mogel opirati na slovensko čebelarsko literaturo, saj mi tista malenkost, ki je bila do tedaj o tem napisana, ni mogla dati prave slike, ali je izbrana pot pravilna ali ne. Lahko torej trdim, da sem to storil po svojem lastnem preudarku. Ko sem pa čez nekaj let potem zasledil v nemški čebelarski literaturi več razprav o prostornini, ki si jo izbere čebelja družina sama, če živi prosto v naravi in ima možnost svobodnega razvoja (kar opisuje pozneje Rechs v svoji knjigi: »Deutsche Bienenzucht«) ter uvidel, da se ta prostornina kar dobro ujema z mojo ob znižani meri satnikov, mi je še bolj zraslo perje in sc nisem več zadovoljil zgolj s tem, da sem vse panje predelal po tej novi meri, temveč sem za to pridobil mnoge savinjske čebelarje, ki so do tedaj čebelarili izključno v AŽ-panjih. To mi je bilo teni laže doseči, ker sem, lahko bi rekel, vodil delo v čebelarskih vrstah našega področja. Čebelarsko življenje je bilo takrat pri nas zelo razgibano; imeli smo močno organizacijo — podružnico »Savinjska dolina«, ki je združevala skoro vse savinjske čebelarje.
Mero AŽ-satnika so med drugimi znižali: Martin Poteko iz Griž, Štefan Goršek iz Migojnic, Jože Pader iz Zabukovce, Stanko Holobar iz Vrbja, Rudi Udrih iz Šempetra in Jakob Piki iz Gotovelj.
V	naslednjih letih smo pogosto razpravljali o izkušnjah z novo mero in o doseženih uspehih. Težko mi je bilo, da so sc vsi zgoraj navedeni čebelarji o tem zelo nepovoljno izražali. Splošno mnenje je bilo, da vsako, pa tudi najmanjše znižanje AŽ-sata škoduje razvoju čebelje družine. Najbolj mi je ugovarjal najbližji čebelar, moj sosed Jakob Piki. »Ali ne vidiš,« mi je dejal, »da na tem satu ni prostora za vse: za zalego in medni venec nad njo? Ali se še nisi prepričal, kako je treba paziti, da jim sredi leta ne zmanjka hrane, ker je nad zalego premalo medu? Večinoma ga odlagajo v medišču, tega jim odvzameš in ...? Kolikor si sat ponižal, ga povišaj, pa boš dobro čebelaril!«
Čebelar Štefan Goršek iz Migojnic, ki čebelari že od leta 1928 s 30 do 50 družinami (letos jih je zazimil 45). je v letu 1940 pričel preizkušati zinižano mero. Opustil jo je in danes sc teh časov spominja takole: »Razvoj v panju
z znižano mero satov ni bil zadovoljiv. No bi niti mogel trditi, da so bile družine v njem prej godne za prestavljanje kot v normalnih AZ-panjih pri enakem številu okvirov. Danes opazujem razvoj družin, predvsem pa seveda uspeh pri mlajšem bratu, ki je mero satov zvišal, in moram priznati, da čebelari uspešneje kot jaz. Tu se čebele razvijajo, da je veselje. Žal mi razmere ne dopuščajo, da bi preuredil v tem smislu svoje čebelarstvo, a če bi mi to dopuščale, bi AZ-satnik povišal.«
Martin Poteko iz Griž, ki čebelari od leta 1917 s 30 do 50 panji, je dal v valu, ki je zajel Savinjsko dolino ob uvajanju nižje mere satnikov, izdelati 17 AŽ-panjev z 22 cm visokimi okviri. Če ga danes vprašate o uspehu, bo dejal: »Pašne razmere v mojem kraju so srednje — saj poznate Savinjsko dolino — zato sem v 4) letih čebelarjenja poskušal marsikaj, da bi zboljšal uspehe. Nedvomno pa je bilo najbolj pogrešeno, ko sem znižal višino satov. Družina, ki je imela 9 satov z višino 22cm, ni bila nikoli bolje razvita kot družina z enakim številom satov racionalne mere. Vsako znižanje sata po mojem mnenju ovira družimo v njenem razvoju. Donos v panju z znižano mero ni bil nikdar večji, niti ne enak onemu v normalnih AZ-panjih, temveč vselej manjši. Nihče mi ne bo dopovedal, da je n. pr. panj na 13 satov z višino 21 cm prej goden za prestavljanje kot panj na 9 ali 1Ü satov z višino 26 cm ob enakih okoliščinah. Danes je v mojem čebelarstvu (imam 45 družin) le še en panj z znižano mero sata. Ko sem se prepričal, kako napačno je bilo zniževanje satnikov, sem pod vom i I če je vprav višina 26 cm najidealnejša za razvoj družine, posebno ko sem ugotovil, da čebelarijo v svetu skoro povsod z višjim satom, v kolikor pa z nižjim, da uporabljajo- za plodišče dve nakladi. Povišal sem sat in sedaj v mojem čebelnjaku ta prevladu je. Razvoj družin je mnogo boljši in s tein tudi moj uspeh. Samo nekaj obžalujem, da sem namreč šele v poznih letih svojega čebelarjen ja in življenja spoznal to resnico in da mi iz našega čebelarskega tiska ni bilo mogoče v vseh letih (član in naročnik Slovenskega čebelarja sem od leta 1919) tega ugotoviti.«
Tudi znani celjski čebelar in izvedenec za čebelje bolezni, tovariš Ivan Fegeš, je na mojo pobudo pred več kot dvema ducatoma let (1938) pričel s preizkušanjem znižane mere sata. O izkušnjah nam bo verjetno kda j poročal sam (sploh bi nam njegove bogate izkušnje na čebelarskem področju bile zelo dobrodošle!) •— jaz vem le to, da z znižano mero ni žel uspeha in da je danes pristaš povišanja AŽ-satnika.
Mnenja sočebelarjev, četudi zame porazna, me niso oplašila. Čebelaril sem še nadalje s kakimi 30 družinami v panjih z znižanimi satniki in z nekoliko manj družinami v normalnih AZ-panjih. Tako črno kot ostali čebelarji nisem gledal na to preureditev. Delo z nižjimi sati je bilo izredno ugodno, panji so bili cenejši, prva leta pa tudi večjih razlik v donosu nisem opazil. Stvari sem hotel priti do dna.
Tista leta je pasel v Žalcu čebele čebelar Ivan Rojc. Imel je približno ernako' število družin kot jaz, kot nov čebelar pa se je oprijel moje mere satnikov. Ni mi ostalo prikrito, da je imel v enakih okoliščinah boljši uspeh kot jaz. Posebno spomladi so se njegove družine lepše razvijale kot moje. Hotel sem ugotoviti, zakaj je bil njegov uspeh boljši kot vseli drugih čebelarjev, ne glede na to, ali so imeli v AZ-panjih normalno ali znižano mero satnikov. Pa bom zapisal, kar je tistikrat dejal čebelar Rojc.
Pred nekaj leti, veš, me je prehitela zima. Nisem mogel zapaziti čebel tako, kot nas uče. Ker je ostalo medeno satje v medišču neiztočeno, sem zadelal panj samo odzadaj. Nemiren sem čakal pomladi, boječ se, da bo za čebele prostor, ki ga bodo morale ogrevati, le prevelik, kar bi morda kvarno vplivalo na njih prezimovanje. Prišla je pomlad; nič se ni zgodilo. Gnezda so se hitro razširila in čebele so začele prodirati skozi matične rešetke v medišča. Razvoj je bil neverjetno nagel im, kot sem videl, mnogo boljši kakor pri tebi. Od tedaj zazimujein vedno tako, da puščam medeno satje čez zimo v medišču in to bom delal toliko časa, dokler bom čebelaril v tem panju.«
Takega mnenja so bili takrat savinjski čebelarji in so še danes; če mi pa ne verjamete, jih pobarajte! Ce jih boste iskali, jih boste vsaj poleti prav gotovo našli pri čebelah.
Morda bo kdo izmed vas dejal, da z njimi ni vse v redu. ker bolehajo na nalezljivi bolezni »amerikanomaniji« — jaz pa vam rečem, da je z njimi kar v redu in da bo morda katera njihova izkušnja še kdaj v prid vsem slovenskim čebelarjem.
LJUBLJANSKI ČEBELAR — POP V SRBIJI
BONIFACIJ S H S E N
Slovenski čebelarji nič kako radi prebiramo zanimive zgodbe in doživljaje svojih čebelarskih tovarišev. Zlasti prevaževavci doživljajo marsikaj zanimivega, prijetnega in še več neprijetnega. To, kar je bil doživel pred leti na akacijevi paši v Srbiji znani ljubljanski čebelar Ione. pa zveni skoro neverjetno. Gotovo ne bi verjeli, ko bi tega sami ne videli in ko bi nam odkritosrčni Tone še sam ne bil povedal vseli mogočih podrobnosti. Prepričani smo, da ne bo prav nič hud, če bomo njegov zanimivi doživljaj oteli pozabi in ga ohranili tudi našim zanamcem. Naj se še oni tako prisrčno nasmejijo in pozabavajo, kot smo se mi, ko smo poslušali Toneta in deloma sami doživljali vse to, kar želimo povedati.
Bilo je pred nekaj leti, ko je vsa čebelarska Ljubljana drvela na akacijevo pašo v obljubljeno deželo v Srbijo. Po Ljubljani so govorili čebelarji, ki so bili naravnost omotični od prihajajočih vesti, da tam doli med kar sam priteka v panje, da čebelarji neprestano točijo in iščejo po bližnjem Beogradu pločevinaste sode za sladki med. Ni čuda, da so omamljeni iskavci zakladov pripeljali na eno samo postajo kar trideset vagonov čebel. Takrat je bil med njimi tudi naš Tone. Povabili smo ga s seboj, da bi vsaj enkrat okusil med in ga videl od blizu, kakšen je. Na ljubljanskem Rožniku, kjer že od nekdaj čebelari, se ne pretaka med. To je naš Tone leto za letom z bridko žalostjo v srcu ugotavljal. Kadarkoli je obiskal svoje čebele, je že kar obvezno vzel s seboj veliko aktovko z dvema zajetnima papirnatima vrečkama sladkorja, ki ga je vneto nalival v panje od rane pomladi do pozne jeseni.
Brez te aktovke si Toneta ne moreš zamisliti na njegovi poti k čebelam. Tudi letos je bila njegova zvesta spremljevavka. Ker smo že pri njem, je prav, da ga našim bravcem še z druge strani opišemo. Povejmo predvsem to,
da jo naš dragi Jone silno spoštovan ne samo med čebelarji v Ljubljani, temveč tudi med vso starejšo ljubljansko generacijo. Večina starejših Ljubljančanov se dobro spominja nekdanjega izredno uglajenega in ljubeznivega trgovca z elegantno bradico. Včasih ga je poznala vsa Ljubljana z bližnjo in daljno okolico vred in celo na sam kraljevski dvor je pošiljal vse mogoče dobrote svoje ugledne trgovine. Zlasti starejše dame ne morejo in ne morejo pozabiti, kako dobro jih je bil postregel Tone v svoji trgovini. Toda četudi so se časi od takrat močno spremenili, je ostal Tone eleganten in neprekosljiv kavalir do današnjih dni. Dasi se je njegova bradica zaradi sedmih križev in neštetih vsakdanjih skrbi pobelila, je ostal do danes mladostno svež, poln energije in volje do dela. Zato smo imeli ljubljanski čebelarji nič kakšno srečo, da smo ga dobili v svoje vrste. Zaradi izrednih organizacijskih in finančnih sposobnosti smo mu zaupali najbolj občutljive funkcije. To so seveda tiste, ki so v zvezi z denarjem. Postal je naš nepogrešljivi, za vse večne čase izvoljeni blagajnik, brez katerega si ne moremo zamisliti prav nobene seje katerekoli čebelarske organizacije v Ljubljani od družine pa do same mogočne Zveze. Vsak dinar spolzi skozi njegove roke v čebelarsko blagajno, iz katere ga zlepa več ne spraviš. Natančno mu moraš razložiti, kam bo šel denar, kaj vse bomo zanj dobili oziroma kako se bo obrestoval. Zato ljubljanske čebelarske organizacije niso nikdar v težavah zaradi nesrečnega denarja. Članarina je do zadnjega beliča v redu in pravočasno pobrana. Tone se ne ustraši niti enajstega nadstropja niti oddaljenega predmestja, kjer išče novo pečene ali izginule čebelarje. Če te bo srečal na cesti, ti bo v ljubeznivih besedah povedal vse čebelarske in še druge novice, potem pa se naenkrat zresnil, potegnil iz žepa blok in te spravil ob tisočak. Kadar pa naši družini le prede huda in bi stroški za kako predavanje pregloboko segli v naš zaklad, jo Tone vselej odlično izpelje. Z glave sname svoj častitljivi klobuk in na njegov predlog se začne od moža do moža dobrodelna nabiralna akcija. Že nekajkrat me je doletela sreča, da sem opravljal to hvaležno funkcijo. Takrat sem lahko spoznal, kako zlata so srca ljubljanskih muharjev. Tisti čebelarski mogotci, ki se vselej ustijo o svojih velikih uspehih, so nerodno brskali po žepih im iskali drobiž, potem pa nejevoljno vrgli v klobuk pest dinarjev, ki niso nikdar presegli vrednosti desetaka. Uboga čebelarska raja pa je napolnila klobuk s stotaki. Seveda srno potem ta denar komisijsko prešteli in ga izročili našemu vrlemu. Tonetu. Zmagoslavno je sporočil zbranim, koliko smo nabrali, in se jim lepo zahvalil. Res nima vsaka družina takega moža. Ne najdeš ga med slovenskimi čebelarji, ki bi bil tako navdušen za napredek čebelarstva, da bi svoji organizaciji žrtvoval ves svoj prosti čas. Zato ga Ljubljančani ne damo in tudi ne posodimo nikomur. Prav zaradi vseh teli njegovih vrlin nismo prav nič premišljevali, ko nas je prosil, da bi ga vzeli s seboj v Srbijo. Prepričani smo bili, da nam bo v bratski deželi le v čast in ponos. In to je tudi bil!
Vagoni z našimi čebelami so po dolgem potovanju prispeli na cilj. Tam smo zdaj iskali delavce, da bi nam pomagali razložiti panje. Bili smo z njimi v živahnih pogovorih, ko smo se pogajali za ceno, za katero bi nam prenesli panje v bližnje vrtove. Toda kot bi trenil, so nas zapustili, ko je stopil Ione iz svojega vagona. Vsi so jo jadrno ucvrli k njemu, nas pa so pustili na cedilu. Naenkrat je bilo ob njegovem vagonu kakih deset delavcev in
celo ženske so se drenjale O'b vratih. Vse mu je hotelo pomagali. Mi pa smo ostali sami in l>ili prepričani, tla je Tone ljudem morda obljubil boljše plačilo ko mi. Zato smo začeli godrnjati. Pobarali smo ga in takrat je ves nesrečen povzdignil svoj glas in rekel ljudem: s-Za boga, pomagajte še onim tam, saj so moji prijatelji!« Im v hipu so prišli pomagat tudi nam. Zdaj res nismo vedeli, pri čem smo. Spraševali smo se, zakaj ima Fone tako čudežno moč, «la samo reče in je že vse storjeno. Še bolj pa se nam je zdelo čudno, da mu delavci sploh niso pustili delati. Ženske so mu pulile iz rok vsako stvar, ki jo je hotel nesti iz vagona. Zdaj pa se je zgodilo naj večje čudo: ko je hotel ponesti na voz kozico s sipalnikom, sta prihiteli dve starejši ženski, mu stvari odvzeli in mu pri tem poljubili roke. Tonetu je zagomazelo po vsein životu, kajti prepričan je bil, da delajo ženske vse to zaradi denarja. V strahu se je potipal na tistem mestu, kjer je imel shranjeno debelo listnico težko prihranjenih tisočakov, in zatrepetal ob misli, da ga bodo opeharili ter mu drago zaračunali svojo ljubeznivost. Zaradi prejšnjih dobrih letin so bili namreč domačini prepričani, da so vsi ljubljanski čebelarji milijonarji. Tonetu smo to že prej povedali in ga opozorili naj ne šari' z jurji.
V nekaj minutah je bilo Tonetovih 40 panjev na bližnjem vrtu ob postaji. Zdaj je napočil zanj najtežji trenutek na vsej dolgi in naporni poti. Plačati je bilo treba delavce in jih odpraviti. Ni in ni mogel verjeti, kar se je tokrat zgodilo. Nihče ni maral niti beliča za delo. Delavci in obe ženski so žareli od veselja in bili silno ponosni na opravljeno delo. Mi pa smo se medtem prepirali z delavci, ki so kar med prenašanjem panjev sproti zviševali dogovorjeni znesek za njih prenos. Ob Tonetovih panjih so sc začeli zbirati vaščani. Vsakdo je hotel pomagati, vsakdo ga je hotel vzeti v hišo in mu streči. Nastalo je pravcato prerekanje, ko je Tone ponižno povprašal, kje bi dobil zase skromno sobico. Vse je vpilo kar navzkriž: »Evo. kod mene, kod mene, dragi oče!« V razburjenju Tone niti ni vedel, kaj zadnja beseda pomeni. Čudno sc mu je zdelo, da ga kličejo za očeta, saj se mu ni v Ljubljani nikdar kaj takega zgodilo. Ljubljanske dame so ga spoštljivo ogovarjale še po starem z gospodom, tu v Srbiji pa je postal naenkrat oče. Naj že bo tako ali tako, je pač v vasi in ljudje imajo svoje stare navade. Skoro se mu je zdelo za malo. da so ga tako nagovarjali, ko pa je bil vendar v najlepših letih. Ubogi Tone ni nikdar govoril srbsko in ni vedel, da pomeni ta beseda duhovnega očeta — župnika ali popa.
Po dolgem prerekanju so se vaščani le sporazumeli in odločili, da bo spal v hiši vdove Perše. Ona je v vasi najbolj ugledna in petična, a tudi njena hiša jc najlepša. Zato sprejema samo ona odlične goste, ki po naključju zaidejo v to odmaknjeno srbsko vasico. Tone jc bil silno truden od dolge poti. od vsega kar je bil pravkar doživel, in od »mekane rakije«, ki so mu jo vaščani neprestano ponujali poleg sladkiša, soli in kruha. Odšel jc v svojo sobo in se pogreznil v inelikc pernice. Nikoli v življenju še ni spal v taki postelji. Občudoval je čudovito vezene prte po mizah, lepe zavese na oknih in vzoren red v sohi. Kdo bi si mislil, da bo našel kaj takega v daljni srbski vasici. Sicer je slišal že mnogo govoriti o gostoljubnosti teh ljudi, da pa ga bodo sprejeli tako lepo, tega res ni pričakoval.
V megleni in deževni Ljubljani ni nikdar tako sladko spal. Zbudili so ga jutranji sončni žarki, ki so se prikradli skozi zavese, in šumenje čebelic,
ki so se v curkih spuščale iz panjev na cvetoče akacije. Pred svojo sobo je zaslišal pridušeno čebljanje žensk. Tu in lani so se vrata v sobo narahlo odprla in gostoljubna gospodinja Persa je vselej nekaj potisnila vanjo. Tone je naenkrat zaslišal, kako čivkajo piščeta v mreži ob vratih. Čeprav je skromen možak, je vendarle takoj sklenil, da skupaj s piščeti ne bo spal. Še bolj natančno je pogledal tja k vratom, od koder je prihajalo čivkanje. Poleg pišk je zagledal cel kup dobrot, ki jih v tistih hudih letih nisi videl zlepa takole skupaj: nekaj hlebčkov domačega srbskega kajmaka, košarico jajčk, prekajeno svinjsko pleče in ogromno kračo, majhen kolač in velik kos surovega masla. Prepričan je bil. da služi njegova soba gospodinji za shrambo. Toda šepetanje žensk je postajalo vedno glasneje. Ni in ni hotelo prenehati. Gospodinja je začela ženske miriti: »Potrpite, sestre moje, vse boste prišle na vrsto. Pustite očeta, naj počiva! Še vedno je utrujen od poti.«
Tone je naposled le vstal. Tudi v Srbiji je hotel biti gospod kot v Ljubljani, zato je vzel s seboj svojo domačo haljo, ki si jo je na hitro ogrnil, glavo pa si je pokril z okroglo rdečo čepico, ki ga je zvesto spremljala že od mladih dni. Videti je bil tako dostojanstven kol kak judovski rabin v svojem svečanem ornatu. Ko se je prikazal na vratih, je opazil v veži kakih deset starejših žensk, ki so ga pobožno pozdravile in pri tem na pol pokleknile. V tem se je že oglasila njihova zastopnica, gostiteljica Persa, ki je presenečenemu Tonetu dejala: »Evo vam ženske, došle su na ispovest. Darove sam vam ostavila u sobi. Požurite, još čejo doči i ostale iz sela!«
Tone je bil zares junak, da ga od samega presenečenja ni zadela kap. Kar najbolj odločno je takoj demantiral svoje dostojanstvo in povedal zbranim vernicam v lepi jugoslovanščini, da je samo skromen čebelar iz Slovenije, grešnik, kot so vsi ljudje, in prav nič več. Foda ubogi Tone ga je močno polomil. Zenske mu sploh niso verjele in začele so še bol j siliti vanj. Rekle so mu, da se potvarja in da iz razumljivih razlogov noče priznati, da je slovenački pop. Ko je Tone le ugovarjal in ugovarjal, se je oglasila gostiteljica Persa: »Veste, ni lepo, da tajite in se potvarjate. Nikomur ne boste dopovedali, da niste pop. Vse vaše vedenje, vsak vaš gib in kretnja kaže na to, da niste navaden čebelar, kot so drugi. Najlepši dokaz pa je vaša lepa in čudovito negovana bradica, kakršne še nismo videli pri nobenem srbskem popu. Zakaj pa vaši slovenski čebelarski tovariši nimajo brad?« Tone ni hotel več govoriti. Zenske so ga pretentale in ga hotele za vsako ceno napraviti za popa. Nesrečna bradica! Koliko uspeha je moral v svojem življenju pripisati prav njej, zdaj ga utegne tu v Srbiji ugonobiti. Najraje bi si jo takoj ostrigel. Tone bi dal raje vse čebele ko pa bradico! Iz zagate so ga rešili čebelarski prijatplji, ki so 11111 prišli povedat, da je tehtnica do sedme ure zjutraj že narasla za kilo in pol. Zbranim ženskam so na Tonetovo prošnjo skušali dopovedati, da ni in ni pop. Takrat pa se je vsula ploha besed in zmerjanja na uboge slovenske čebelarje. Ženske so jih obkladale z lažnivci, s katerimi bi že obračunali njihovi možje... Pa ne bodo, ker jih je prosil sam oče, naj 11111 pomagajo lagati.
Vsa bližnja in daljna okolica jc kmalu govorila o »slovenačkom popu«, ki je prišel past čebele in celo duše v Srbijo. Krožile so vse mogoče vesti,
ki so prišle naposled na uJio tuidi resničnemu popu-župniku v sosednjem trgu. Kot se spodobi, je prišel obiskal svojega stanovskega tovariša. Našel ga je za hišo pred čebelnjakom. Že od daleč ga je počastil s stanovskim pozdravom: »Pozdravljen, brat v Kristusu!« Tone je bil presenečen in sprva ni vedel, kaj bi storil. Obiska pa je bil le vesel. Gostoljubno je postregel svojemu gostu, kajti imel je velike načrte. S popom sta sc zatopila v pogovor. Ione mu je govoril tako odkritosrčno ko pred (>() leti pri šolski spovedi. Rotil ga je, naj mu verjame, kar 11111 bo povedal. Nikoli ni videl pravoslavnega bogoslovja niti od zunaj niti od znotraj, kaj šele, da bi bil posvečen. Prosil ga je, naj uporabi vso svojo avtoriteto pri ljudeh in jim v nedeljo pri pridigi pove, da je Tone samo navaden slovenski čebelar in nič drugega. Potem se bo v njegovo dušo spet naselil listi mir, ki ga je zadnje dni v tej vasici izgubil.
Tako je pop tudi storil. Ljudje pa 11111 niso verjeli in so se muzali, kadarkoli je bil govor o skrivnostnem slovenskem čebelarju Tonetu in njegovem poklicu. Zadnje dni pred odhodom iz obljubljene dežele je vse kazalo, da se je stvar polegla. Izredno dobra paša, ki je napolnila slovenske panje do kraja, je dvigala razpoloženje in pomirila tudi Toneta. Ko je bil najbolj zaposlen s točenjem, ga je prišla gospodinja Persa nenadoma klicat in mu velela, naj pride takoj v hišo. Ione se je že bal, da ga čaka kaka neprijetna brzojavka iz Ljubljane. Pa si je kar oddahnil, ko je opazil v svoji sobi kmečko ženico, ki je držala v naročju odojka. Prinesla mu ga je v slovo, seveda pa je hotela za lo protiuslugo. S solzami v očeh ga je prosila, naj reši njenega sina prekletstva. Vsa vas govori, da bo sin pogubljen, ker so ga zaradi vloma v železniške vagone zaprli. Tone je nesrečno žensko lepo potolažil in jo poučil bolje, kot bi jo morda kak pop. Ob slovesu ji je stisnil roko, 011a pa 11111 je šepnila 11a uho: »Vsi vemo in verjamemo, da ste pop. Hvala vam, oče!«
Tone je bil vesel, da je prihodnji dan že odpotoval. Gotovo bi se začele stare stvari spet ponavljati. Že tako so mu neprijetne dogodivščine skalile vse veselje, ki so ga v polni meri uživali njegovi čebelarski tovariši ob odlični paši. Tehtnica se je vsak dan dvignila za več kilogramov in čebelarji od prešernega zadovoljstva in veselja niso vedeli, kaj bi počeli.
Že nekaj let Tone ne vozi več čebel v Srbijo. Tamkajšnja pasišča so osamela. Zaradi prevelikih stroškov in nepopisnih naporov nihče več nima poguma, da bi se odpravil 11a tako dolgo in tvegano pot. Mene pa je letos slučajno zaneslo tja doli. Ustavil sem se pri gospodinji Persi in govoril tudi z drugimi domačini. Prve besede so bile o Tonetu, elegantnem slovenskem popu, ki ga vsi srčno pozdravljajo in ga prosijo, naj se jih v molitvi spominja.
Pred nekaj dnevi smo po večerni seji s Tonetom po stari navadi zavili v unionske »Rožce«. Naše misli so pohitele tja v cvetoče srbske akacijeve gozdove in v idilično vasico, kjer je Tone pasel čebele in tudi duše. Spominjali smo se tistih dni in vsakdo izmed nas je nekaj pripomnil. Podjetni Trotov Janez, ki vselej razdere kako okroglo, je dejal: »Tone, ko bi bil jaz na tvojem mestu, bi čisto drugače izkoristil svoje dostojanstvo.« Jaz pa sem se spomnil 11a Strica Matica. Kaj bi šele bilo, ko bi prišli oni tja doli s svojo veličastno Miklavževo brado? Ljudje bi drveli skupaj v prepričanju, da je prišel sam patriarh s čebelami na pašo.
■HUD
JANEZ KAPUS
Presenetila nas je skoraj neverjetna, vendar resnična vest, da nas je dne 7. aprila 1962 za vedno zapustil naš član tov. Jane/. Kapus.
Rodil se je v znani družini čebelarjev na Bledu leta 1898. Več kot pol stoletja je čebelaril sam, toda njegova učna doba	se	je začela že v najnežnejši mladosti,	kajti ne	samo njegov oče, tudi
njegov ded je bil čebelar. Oba ste vcepila v njegovo srce ljubezen do čebelic. Da je	bil	dober	učenec svojih prednikov, je	pokazal	povsod, kjer je bilo
treba pomagati s čebelarskimi nasveti.
Dragi Janez! Naj ti bo lahka zemljica, ki si jo tako ljubil. Za teboj ne žalujejo samo tvoji domači in prijatelji, temveč tudi čebelice, ki so s tabo zgubile svojega nad vse skrbnega varuha.
Počivaj mirno v svoji rodni grudi!
Čebelarska družina Bled
MAKS ROZIN
V	mirni dolinici ob Lenartu v Slov. goricah stoji hišica in ob njej čebelnjak. Kakor sat v panju je rastla hišica počasi, dokler po več leti h pridnega dela ni dobila končne oblike. Rastla je hišica, rastel čebelnjak, rastla pa tudi družina in družinska sreča čebelarja Maksa Rozina. Toda kruta smrt je iztrgala hiši gospodarja, otrokom očeta, ženi zvestega moža, čebelam skrbnega varuha, čebelarski družini vzornega člana, čebelarjem dobrega tovariša.
Petinštirideset pomladi je doživel. Izučil se je čevljarske obrti in /. veseljem opravljal svoj poklic, saj mu je bilo to edini vir zaslužka. S skromnimi prihranki
jc gradil hišo. Še preden pa jo je dokončal, ga je prisilila bolezen, da je moral zapustiti svoj poklic in se kot delavec udinjati v tovarni. Zdelo se je, da je bolezen premagal, ko se je iznenada pojavil rak. ki mu je v dobrem mescu podlegel. Umrl je 21. julija t. I.
Edina zabava, edino veselje, ki ga je imel sredi dela in skrbi za družino, so mu bile njegove čebele. Ljubil jih je kot svoje otroke, o njih govoril, zaradi njih hodil na sestanke in predavanja, njim žrtvoval ves svoj pičli prosti čas. Ni če-belaril na veliko, a čebelaril je z ljubeznijo. tako da bi bil lahko za vzgled vsem čebelarjem.
KRISTJAN REGOVC
Ko je bilo treba v zgodnji pomladi pregledati čebele, jc tovariš Kristjan legei na bolniško posteljo, s katere (ja ni več vstal. Dne 11. februarja 1962 nas je za vedno zapustil. Ob veliki udeležbi čebelarjev, prijateljev in znancev smo ga spremili k zadnjemu počitku na pokopališče v Kranj u.
Bil je pravzaprav Korošec, rojen dne 22.12.1894. na Ljubelju. Ko so nas predlanskim obiskali koroški čebelarji, jih je z navdušenjem pozdravil in spremljal po Gorenjskem.
Čebelaril jc od 1950. leta, toda ni bilo večjega idealista, kakor je bil on. Nikdar ni godrnjal, nobeno delo mu ni bilo odveč. Vodil je plemenilno postajo na Jezerskem in pozneje v Kokri. Udeležil se je vsakega tečaja, tako za vzrejo matic kakor tudi za izvedence čebeljih bolezni. Pomagal je pri zbiranju predmetov za čebelarski muzej. Ni jo bilo seje, niti predavanja, pri katerem ne bi bil navzoč.
Ni bil pa samo vzoren čebelar, temveč tudi dober oče svoji družini. Čebele bodo ostale v skrbnem varstvu njegovih naslednikov. Blag mu spomin!
P O KOCI L C)
o XI. rednem občnem zboru ZCDS
Franc Vadnal je upokojeni šolski upravitelj v Dobovi pri Brežicah. S čebelami se je začel ukvarjati že na svojem prvem službenem mestu v Sv. Petru pod Gorami, to je v današnji Bistrici ob Sotli. Med tedanjimi učitelji je bilo mnogo čebelarjev, ker so se zavedali, da morajo biti v zgled mladini ne le v šoli, temveč prav tako pri raznih panogah kmečkega udejstvovanja. Vadnal pa je bil vseskozi agilen slovenski učitelj. Saj se je razen s čebelarstvom ukvarjal tudi s sadjarstvom, vodil pevske zbore iii ljudske knjižnice, se udejstvoval pri sokolskih telovadnih društvih itd. Učiteljevanje mu ni bilo zgolj poklic, temveč tudi poslanstvo. Zato je liil povsod, kjer je služboval, zelo priljubljen in prav povsod, kjer je čebe-laril, je navdušil nekaj mladih ljudi zn čebele. Leta 1910 je ustanovil v Dobovi čebelarsko podružnico za brežiški okraj, opravljal v njej vse najvažnejše posle, predaval in nudil članom vso pomoč, ki jim je bila potrebna pri opravljanju čebel. Sam je imel vzorno urejen čebelnjak. Letu 1912 se je udeležil čebelarske razstave v Celju, nekaj let kasneje pa v Ljubljani. Na obeh razstavah je v ostri konkurenci prejel diplomo in visoko odlikovanje, v Ljubljani pa celo 600 kron nagrade.
Leta 1936 je bil zaradi izrazito naprednega političnega mišljenja službeno premeščen v Veliki Podlog' na Krškem polju. Toda tudi tu ni miroval ne kot kulturnik ne kot čebelar.
V	Velikem Podlogu ga je zajela nemška okupacija. Ker je vedel, da se bo pravo preganjanje zanj zdaj šele začelo, se je umaknil v Zagreb, kjer je pri svoji hčerki, ki je bila tamkaj poročena, preživel mračno dobo naše teptane domovine in dočakal osvobojen je. Po vojni se je vrnil v Dobovo, kjer je nastopil službo šolskega upravitelja. Tu je pod okriljem čebelarskega društva v Krškem ustanovil družino, ki jo še danes vzorno vodi. Mimo tega sodeluje r odboru društva in pomaga pri vseh
akcijah v prid čebelarskega napredka. Še pred kratkim je organiziral v Dobovi veliko čebelarsko razstavo, nad katero je l)il navdušen vsakdo, ki si jo je bil ogledal. Na čebelarskih sestankih ve marsikaj zanimivega povedati iz svojih dolgoletnih izkušenj, kaj rad pa se spominja tistih časov, ko je s tovarišem Bukovcem in Rojino oral čebelarsko ledino pri nas. Urednik Rojina ga je tudi pridobil za pisanje v Slovenskega čebelarja. Zlasti pred vojno je bilo v našem glasilu objavljenih precej njegovih člankov, toda niti po vojni ni popolnoma umolknil, čeprav je že prekoračil 76. leto starosti. Prav gotovo ima velike zasluge za širjenje napredne čebelarske misli v Sloveniji.
Občni zbor je v popolnem soglasju in z velikim navdušenjem potrdil vse tri predloge, nakar je tov. Majcen izročil počaščencem odlikovanja za zasluge 1. s t o [) n j e. Kolajne je podelil tudi lanskima dvema odlikovancema, tovarišema Petru Močniku in Francu Resmanu.
Na koncu je občni zbor sprejel naslednjo resolucijo:
RESOLUCIJA
sprejeta na rednem letnem občnem zboru Zveze čebelarskih društev za Slovenijo v Murski Soboti dne 13. maja 1962
1.	Občni zbor ugotavlja, da se v zadnjem času načrtno začenja likvidacija čebelarstev na državnih in zadružnih posestvih in celo na kmetijskih šolah z motivacijo, da so nerentabilna. Pri ugotavljanju nerentabilnosti se upošteva samo donos medu in voska, čeprav je splošno znano, da je vrednost medu in voska komaj 10. del koristi, ki jo čebele prinašajo z opraševanjem kmetijskih kultur (in semenogojstva). Te službe ne morejo opravljati velečebelarski obrati, ki jim je glavni cilj pridobivanje medu, vosku ter zadnje čase tudi mlečka in peloda. Prav gotovo naši plantažni nasadi zaradi pomanjkljivega opraševanja kljub veliki prizadevnosti in uporabi sodobnih agrotehničnih sredstev ne do-
našajo in (udi ne bodo prinašali tukili koristi, kakršne družba upravičeno pričakuje. Zato smo mnenja, da je tiki-njenje teh čebelarstev gospodarsko in družbenv škodljivo in prav tako prizadevanje, da se v korist velečebelarskili obratov predlaga zmanjšanje drobnih zasebnih čebelarstev. Lc-ta danes skoraj edina opravljajo tisto prevažno nalogo opraševanja, ki 'bi jo morala nujno organizirati državna in zadružna posestva. Ker čebele spomladi lahko uspešno opraše le rastline, oddaljene od čebelnjaka največ do I km, poleti pa do 2 km in ker so potrebni za oprašitev enega ha posejane oziroma zasejane površine povprečno 2—3 panji, lahko opravljajo to opraševalno službo le'čebelarstva, ki so primerno razporejena po vsem terenu. To pa morejo biti predvsem le majhna tako zadružna kakor zasebna čebelarstva, ki pa ne postavljajo rentabilnost-nega računa zgolj na donos medu in voska. Zato bi morala državna in zadružna posestva, ki razširjajo plantažne nasade, obvezno organizirati lastno opraševalno službo.
2.	Občni zbor ugotavlja nadalje, da prejema čebelarstvo od družbe kljub svoji pomembnosti in družbeni koristnosti neustrezno materialno in moralno pomoč. Kolikor družba daje čebelarstvu pomoč, se tu kanalizira za ustanavljanje velečebelarskili obratov, katerih namen je zgolj produkcija medu. vosku, matičnega mlečka in peloda. Ne spuščamo se v vprašanje, ali bodo kdaj li obrati glede na pašne razmere rentabilni. Ne zanikamo. da bi imelo naše čebelarstvo od preizkušanja modernih čebelarskih metod koristi, da si ta čebelarstva prizadevajo povečati pridelek medu in voska ter pojačati družbeni sektor v čebelarstvu. Jasno je, da morajo taka veleče-belarstva skrbeti za rentabilnost svojih podjetij. Zato morajo iskati dobre paše tudi izven Slovenije in se tako ne morejo ozirati na naše potrebe po opraše-vanju kmetijskih kulturnih rastlin. Ker oprašujejo čebele teh čebelarstev rastline iz navedenih razlogov v zelo omejenem obsegu in v omejenih območjih, ni docela utemeljeno, da prejemajo samo taka velečebelarstva materialno pomoč, ki je namenjena pospeševanju kmetijstva. Mislimo, da bi bilo bolj prav, da bi ta čebelarstva prejemala kredite ali pomoč iz skladov, ki so namenjeni za razvoj industrije. Iz skladov za pospeševanje kmetijstva določena sredstva
pa bi se morala trošiti ob sodelovanju čebelarskih organizacij za resnično pospeševanje čebelarstva.
3.	Ugotavljamo tudi, da se pri izvajanju agrotehničnih ukrepov in pri gozdnogojitvenih delih premalo upošteva pomembnost in koristnost čebelarstvu. Posledica tega je stalno zmanjševanje in slabšanje čebelje paše. Napačno je namreč, da se uničuje medovito rastlinstvo in se istočasno ne poskrbi za nadomestno čebeljo pašo. Z malo dobre volje bi se dalo zasejati poleg drugega medovito in tudi sicer koristno rastlinstvo. Zato želimo, da za kmetijstvo in gozdarstvo pristojni organi obvezno vabijo, k itd a r razpravljajo o takih stvareh, k sodelovanju tudi zastopnike čebelarskih organizacij.
, 4. Na vseli področjih se uvaja vedno širše družbeno upravljanje, pogrešamo pa to na področju čebelarstva. Čebelar kot državljan sodeluje v vseh oblikah družbenega upravljanja in delavskega samoupravljanja, le v zadevah, v katerih se obravnavajo čebelarska vprašanja, nima možnosti, da pove svoje mnenje niti kot čebelar niti preko svoje organizacije. Ze vrsto let odločajo o čebelarstvu le določeni posamezniki, ki za svoja, za skupnost pravilna ali zgrešena stališča nikomur ne odgovarjajo. Menimo. da smo kot državijani-čebelarji upravičeni, da se sliši tudi naše mnenje. Stvar tistih, ki odločajo pa je, da ocenijo pravilnost naših stališč.
Sprejeto resolucijo bo upravni odbor odposlal Sekretariatu izvršnega sveta za kmetijstvo in gozdarstvo, Komisiji za družbene organizacije ter Zbornici za kmetijstvo in gozdarstvo.
Ko so delegati še določili, da bo prihodnji občni zbor v Celju, se je delovni predsednik tov. Benko zahvalil delegatom društev in zastopnikom oblasti za sodelovanje ter ob 13.30 zaključil občni zk°r’	(Konec)
OB 75-LETNICI FRANCA KONČANA
Franc Končan je bil rojen 28. novembra 1889 v Domžalah. Začel je čebela riti po prvi svetovni vojni. Poleg svojega poklicnega dela — priznani in povsod upoštevani ključavničarski mojster, posebno v preciznih delih — je vedno našel čas za svoje ljubljene čebele. Najprej je kupil krunjiče, kmalu nato
pa tudi Žnideršiče. Takoj se je vključil v čebelarsko organizacijo in je od takrat /vest naročnik Slovenskega čebelarja.
Po drugi svetovni vojni je s tovarišem Janežičem ustanovil čebelarsko podružnico. ki je obsegala ves bivši kamniški okraj. Z njegovim prizadevanjem so se ustanovile na vsem tein področju čebelarske družine. Mnoge čebelarje je obiskal sam in jih pridobil za člane. Takoj prvo leto je prevzel tajniške posle po-
družnice, že naslednje leto pa je bil izvoljen za predsednika. To častno in odgovorno mesto je obdržal vse do danes.
Leta 1()47 je mnogo prispeval k obnovitvi plemenilne postaje na Kopiščih v Kamniški Bistrici. Ko se je leta lOSl preosnovala Čebelarska zadruga v Zvezo, je zopet sodeloval kot predsednik društva za Kumnik-Domžale. Ves čas sodelovanja je dajal v uporabo svoje prostore za sestanke čebelarjev, seje in celo za občne zbore. Do vsakega čebelarja je bil zelo ljubezniv in marsikateremu je tudi mnogo pomagal. Zlasti ob slabih letinah jih je bodril, da niso obupali.
Čebelice je kot napreden čebelar vozil na pašo v razne kraje, celo v Vojvodino. Tudi druge čebelarje je pridobival za prevoze in marsikdo 11111 je hvaležen za to pobudo. Vsepovsod je bila njegova beseda zelo cenjena.
Tovarišu Končanu želimo njegovi sodelavci in prijatelji, da bi še mnogo, mnogo let tako mladeniško čil pasel svoje ljubljenke in ostal čim dlje 11a čelu našega društva.	i
SPREMEMBE
V	ČEBELARSKIH DRUŠTVIH
lz tajniškega poročila na občnem zboru v Murski Soboti je razvidno, da je nekaj čebelarskih društev prenehalo delati ali da ne opravljajo zadovoljivo svojih dolžnosti. Zato si je upravni odbor Zveze takoj po občnem zboru zastavil nalogo, da spodbudi vsa ta društva k intenzivnejšemu delu. S to svojo akcijo smo začeli v Kopru. Po nekaj pismenih, pa tudi osebnih intervencijah 11am je uspelo, da so Koprčani organizirali v nedeljo. dne 23. septembra 1.1., obširen sestanek, 11a katerega je ljudska univerza povabila tudi nečebelarje in šolsko mladino. Prisotnih je bilo okoli 160 ljudi. Sestanka so se udeležili od Zveze tovariši Raič, llojec, Senegačnik, Cvetko, Martelanc, Omahen in Wallas. Predvajali smo ruski film, ki ga je tolmačil tovariš Rojec. Rojec je predaval tudi o koristi, ki jo ima skupnost od čebel, Senegačnik pa o pomenu naše organizacije. Vsa predavanja so bila deležna velikega odobravanju. Po končanih predavanjih so se nečebelurji odstranili, čebelarji pa so ostali. Našteli smo jih 61. Tovariš Raič jih je pozdravil v imenu Zveze in poudaril njen velik pomen za pospeševanje čebelarstva. Po daljši razpravi so čebelarji izvolili pripravljalni odbor zu ustanovitev novega čebelarskega društva v Kopru. Prvi občni zbor naj bi bil v mescu decembru ali januarju. Kakor vse kaže. bomo s čebelarsko organizacijo koprskega okraja pridobili mnogo novih članov. S' tem se bo moč Zveze povečala, čebelarji pa bodo dobili v njej trdno oporo.
Nadalje je Zveza poslala svojega delegata Cvetka v Idrijo in Tolmin. V Idriji so ga pričakali trije čebelarji, v Tolminu pa 16. Sprejem je bil povsod prisrčen.
V	obeh krajih je bilo domenjeno, da naj bo pred občnim zborom sestanek s predavanjem. Sklicala naj bi ga v dogovoru s čebelarji Ljudska univerza, podobno kakor v Kopru.
Iz Slovenj Gradca nismo dobili še nobenega odgovora, kar je značilno. Takoj po plenarni seji bo šel delegat tjakaj, da se dogovori glede obnove delovanja. Tovariša Gradišarja iz Ribnice smo naprosili. naj poskuša obnoviti društvo v Kočevju. Če bi se 11111 to ne posrečilo, bi ga ustanovili v Ribnici, v Kočevju pa bi bila družina. Na sestanek v Sežani smo poslali tovariša Cvetka in Avšiča.
Prišlo je 30 čebelarjev. Sestanek je potekel v najlepšem redu. Celo tisti, ki so nam nekdaj najbolj nasprotovali, so bili zelo navdušeni za to, da začne društvo znova delovati. Z motornimi kolesi bodo obiskali vse čebelarje in jim naročili, da se 25. novembra udeleže občnega zbora. Prosili so, da bi poslali na občni zbor predavatelju, ki bi jim govoril o čebeljih boleznih.
Ukinili pa smo čebelarsko društvo Moravče, ki je imelo h; 15 članov. Spremenili smo ga v družino, to pa spojili s čebelarskim društvom Domžale. Toliko elanov je imelo tudi čebelarsko društvo Videni ob Ščavnici. Kot družino smo ga priključili društvu Gornja Radgona. Ker ima Krško polje zgolj t8 članov, smo tem priporočili, naj skličejo skupen sc-stunek z društvom Videin-Krško, na katerem naj bi se prijateljsko dogovorili o spojitvi. Čebelarjem s Krškega polja je upravni odbor Zveze svojčas izjemoma, dovolil, da ustanovijo lastno društvo. Računali smo, da bodo s samostojnim upravljanjem uspešneje delovali, pa je njih vnema kaj kmalu splahnela, ko so uvideli, da s tem niso postali absolutni gospodarji ajdovih pasišč v svojem območj u.
Take in podobne organizacijske spremembe bi bile potrebne še pri marsikaterem društvu. Predvsem naj bi se področja društev krila s teritoriji komun. Razmišljamo tudi, da bi ustanovili nekake podzveze, ki naj bi v okrajnem merilu povezovale več društev.
IZKUŠNJE MLADIH ČEBELARJEV
O ČEBELARJENJU V LR-PANJIH
Na kmetijski srednji šoli v Mariboru opravljajo člani čebelarskega krožka 85 čebeljih družin, in sicer od teh 50 v AZ-panjih, 35 v amerikancih. Za vse praktične vaje prihajajo v glavnem v poštev družine v LR-panjih. AZ-panje preizkušamo praktično le pri nekaterih opravilih, kot so prevažanje na pašo, točenje in zimsko dokrmljevanje. V LR-panjih opazujemo življenje čebel in spoznavamo tehnologijo čebelarskega dela. Mladi čebelarji se torej v glavnem učijo čebelariti v panjih z nakladami.
Največ izkušenj v čebelarjenju smo si pridobili lansko leto. Tedaj smo imeli enuko močne družine v obeh sistemih^, panjev. Čeprav smo panje z nakladariuv
naselili šele pred dvema letoma (1959), so bile družine v njih tako živahne, da so bile popolnoma sposobne za prevoz na oddaljena sezonska pasišča. Naš prvi prevoz je bil v Prekmurje nu akacijevo pašo. Tja smo odpeljali vse naše čebele. Kljub slabemu vremenu smo imeli še kar lepe uspehe. Čebele v AZ-panjih so nabrale precejšnje zaloge medu, medtem ko so nas čebele v LR-panjih razočarale. Dale so prav malo medu. Ker je bil to naš prvi prevoz čebel v teh panjih in ker nismo imeli z njimi nobenih izkušenj. smo jih takoj zelo slabo ocenili. Toda med vsemi 35 družinami (L-It) je bila izjema ona družina, ki je nabrala 15 kg medu. To nam je dalo misliti, da morda le niso ti panji tako slabi. Res smo odkrili nekaj vzrokov, ki so povzročili ta polom.
Eden poglavitnih vzrokov, da je bil pridelek v amerikancih manjši, je bilo to, da smo imeli premalo zgrajenega in za vskladiščenje medu pripravljenega satja. Razen tega so bili sati večinoma zgrajeni nad satnicami, ulitimi iz voska, ki mu je bil primešan parafin. Zato je bilo nemogoče, da bi čebele nemoteno razvile svoja gnezda. Vsi nedodelani sati so se zaradi vročine potirli in niso več mogli služiti svojemu namenu.
Naša krivda je bila nadalje, da pred prevozom nismo dovolj čvrsto pritrdili satnikov. Ker so se zaradi togu čebele v ulicah med njimi trle, so družine kolikor toliko oslabele.
Kot tretji vzrok za neuspeh bi lahko navedli še vreme, ki je bilo nekaj dni zelo neugodno. Seveda je vreme slabo vplivalo pri obeh sistemih panjev, toda oslabele družine je vendarle bolj prizadelo.
Kasneje smo prevažali še na gozdno, kostanjevo in ajdovo pašo, a so se tudi na teh pašah LR-panji slabo odrezali. To pa zaradi enega ali drugega zgoraj navedenega vzroku.
V	Langst roth-Rootovih panjih bomo čebela rili še v bodoče ter si tako pridobili izkušnje, ki so nam potrebne, ako hočemo uspešno čebelariti. Te izkušnje bodo prav prišle vsem članom čebelarskega krožku, ki bodo pozneje v življenju ali kot čebelarji na družbenih čebelarskih obratih imeli opravka s čebelami. Druge tovariše čebelarje pa bomo sproti obveščali o naših izkušnjah . in zanimivih dogodkih.
Sr;/.'	Ciril Peternel
POROČILO ZA OKTOBER
Prva tretjina oktobra je bila suha, sončna in topla. Druga in tretja sta bili hladnejši, vendar se je vreme zares poslabšalo šele 17. oktobra, ko se je začela deževna perioda. Temperature so zlezle tu in tam do ledišča, ali pod njega. V dolinah je padla prva slana, v gorah pa sneg.
V	splošnem je bilo dovolj izletnih dni, ki so jih čebele izkoristile predvsem za nabiranje zadnje obnožine in za prašenje mladic. Kdor še ni čebel nakrmil v septembru, je to lahko storil v oktobru, posebno v prvi polovici, ko je bilo vreme zelo ugodno. Čebele so večinoma pripravljene za zimo. zapažene pa še niso, ker se še ni dovolj ohladilo. Družine so zdrave.
Dražgoše-šk. Loka: Na koncu septembra in v oktobru so se ose. ki jih prej ni bilo dosti videti, zelo razmnožile. Opazili smo tudi temne, krilate ušice na iglavcih.
Selnica ob Dravi : Slabe družine smo večinoma združili. Pokrmili smo od 2 do 6 kg sladkorja na panj.
L-o v r e n c na D r a v. p.: Nekatere družine so še na koncu mesca imele manjše kolobarje zalege, vendar največ na dveh satih.
M. P o 1 a n a - L e n d a v a : Ves mesec so čebele le posamič izletavale. Z zimsko zalogo smo jih oskrbeli komaj v drugi in tretji dekadi oktobra.
Pušča-Bistra: V Dalmaciji (Vis. Hvar) je paša nn rožmarinu zaradi šestmesečne suše zelo slaba.
Kraj opazovalnice	Donos ali poraba v			Skupno pridobil ali porabil dkg	Srednja me- sečna toplina »C	Dnevi			Sončni j Sij j v urah
	1.	II	III.			izletni	deževni	s snežno odejo	
	mesečni tretjini dkg								
Breg—Tržič				— 40	- 20	— 60	+ 8.0	20	7		189
Dražgoše—Sk. Loka . .	— 20	— 20	— 30	— 70	4- 7,8	10	6	—	165 j
Zerovnica—Postojna	— 40	— 30	—	— 70	—	17	4	—	153
Rogatec		— 30	— 30	— 10	- 70	+ 10,3	28	4	—	147
Lovrenc na Pohorju	— 35	— 40	— 40	- 115	+ 9,7	17		—	156
Selnica ob Dravi . . .	— 7 f	- 61	— 36	— 168	+ 10.5	24	6	—	156
Lovrenc na Drav. polju	— 30	— 30	— 35	— 95	+ 8.8	24	6	—	162
Cezanjevci—Ljutomer .	— 20	60	— 30	— 110	4* 9,4	9	4	—	90
Bučkovci—Videm									
ob Ščavnici ....	—	—					—			—	—		
Prosenjakovci—M. Sobota	— 50	— 30	— 40	— 120	+ 9,8	26	4	—	176
Lendava 		- 58	— 32	— 25	— 115	—	1	3	—	153
Podtabor—Struge . .	—	—					—	—	—	—		
Svibnik—Črnomelj . .	— 30	- 25	— 20	— 75	—	17	6	—	141
Pušča—Bistra ....	— 60	— 50	— 40	— 150	+ 12,5	28	4	__	184
Ljubljana		—			—	—		—	—	-	
Povpreček .....	—		—	—101,6		- j -		—	- i
SE ENO PISMO S KOKOŠKE
Najprej nekaj besed o letošnjem čebelarskem letu. Vigred je bila predolgo mrzla in deževna. Narava ni dala našim čebelam potrebnega kruha in, če smo jih hoteli obdržati pri življenju, ni preostalo nič drugega, kakor da smo jih pitali s sladkorjem. Roji so bili zelo pozni. Jaz sem dobil prvega šele sredi junija. Ze iz tega lahko vidite, kako porazno letino smo doživeli.
Letos nisem prevažal, ker sem se bal /a roje, ki sem jih dobil pozneje še šest. Vsi pa so bili le srednje močni.
Smreka v okolici Zitare vasi ni medila. a tudi na železnokapeljskih pa-siščih je bilo bolj slabo, tako da večina prevaževavcev ni imela kaj točiti. Čebele so nanosile samo toliko medu. da so se preživele, vsi panji pa so zelo oslabeli.
Pri nas smo nasejali letos precej ajde. toda, žal, prepozno. Prva je začela cveteti šele okoli 20. avgusta, ker pa je ravno tedaj nastopilo suho vreme, čebele niso imele kaj brati. Značilno je bilo. da ajda niti dišala jii. Nehote mi spomini uhajajo v tiste čase pred kakimi 40 leti. ko je še moj oče čebolaril v majhnih panjih z okviri. Tedaj so prinesle čebele ob ugodnem vremenu z ajde od 2—3 kg medu dnevno. Ker moj oče še ni poznal točila, je imel precej dela. preden je spravil ves ta med iz satja. Če je le mogel, ga je prodal kar s satovjem vred.
Sedaj pa nekaj drugega. Ze več let sem naročnik na vaš list. Tudi letos ga redno prejemam, toda plačal ga še nisem. ker ni bilo priložnosti za to. Sporočite mi. prosim, po kaki poti naj vam denar oddam. Hočem ostati še naprej naročnik na Slovenskega čebelarja in upam, da mi ga zaradi tega ne boste ustavili. Svoj dolg bom poravnal, kakor hitro bo to mogoče.
S tem v zvezi pa še tole: moje pravilno ime je Rutar in ne Ruter, kot je napisano na ovoju, v katerem mi pošiljate Slovenskega čebelarja. Ruter zveni preveč po nemško in to je meni zoprno. Tudi smo v vseh uradnih aktih označeni kot Rutarji. Prosim torej, upoštevajte to!
Mogoče se prihodnje leto spet kuj vidimo.
S čebelarskim pozdravom!
Silvester Rutar
ZVEZA IMA NA ZALOGI
stare letnike Slovenskega čebelarja, ki jih oddaja po znižani ceni, in sicer:
nevezani letnik 1949 po .	.	.	100	din
nevezane letnike 1950,	1951,
1953 in 1954 po ......	200	din
vezani letnik 1950/51 v eni
knjigi po..................... 400	din
nevezana letnika 1956, 1957 po	.	400	din
Sodobno čebelarstvo 1. del .	.	1350	din
Sodobno čebelarstvo II. del .	2800	din
razglednice panjskih končnic po	30 din
serije 10 razglednic v originalnem ovitku po....................... 300	din
načrte zložljivih in stalnih čebelnjakov .................od	50	do 100 din
načrt za AZ-panj ......	100	din
Člane opozarjamo, da bosta knjigi »Sodobno čebelarstvo«, kakor smo objavili že v prejšnjih številkah, po Novem letu mnogo dražji. Zato svetujemo vsem tistim, ki ju še nimajo, da jih pravočasno naroče.
SODELAVCE
Slovenskega čebelarja prosimo, da naj pošljejo tajništvu Zveze za vsak prispevek, ki bo objavljen v listu, podatke o svojem žiro-račnnu, oziroma lastnoročno podpisano izjavo, da niso dolžni odpreti žiro-računa. Brez tega jim honorarja po uredbi, ki je izšla v Uradnem listu, ne moremo izplačati.
ČEBELARSKE DRUŽINE
prosimo, du skličejo občne zbore še v decembru, tako da bodo lahko do koncu mesca odposlale vprašalne pole svojim društvom. Društva naj Zvezi dostavijo zbirne vprašalne pole do 31.1. 1963!
ČEBELARSKI MUZEJ
v Radovljici naproša čebelarje, naj zbirajo starinske čebelarske predmete. O svojih najdbah naj takoj obveste upravo muzeja!
VSEM BRAVCEM IN SODELAVCEM
Slovenskega čebelarja želita zadovoljno in uspehov polno novo leto
Uredništvo in uprava lista