SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LV (49) Štev. (Ns) 34 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 5 de septiembre - 5. septembra 1996 Marjan loboda Hvaliti hočemo vrlo Govor ob 50-letnici smrti generala Leona Rupnika in sodelavcev Te dni poteka 50 let od zgodovinskih dogodkov, ki so se godili v zasužnjeni Sloveniji, skoro leto in pol po končani svetovni vojni. Med tem ko se je osvobojena za-Padna Evropa hitro vračala na pot reda in spoštovanja človeških pravic, se je v deželah, ki so padle pod vpliv barbarskega komunizma, izvajal nečloveški teror nad vsemi, ki se niso vdali pogubni ideologiji s predznakom srpa in kladiva. Tudi v Sloveniji je prišlo do sramotnega sodnega procesa od 21. do 27. avgusta 1946 na katerem so izrekli naslednje obsodbe: General Leon Rupnik, smrt z ustrelitvijo, dr. Lovro Hacin, smrt z obešenjem, ljubljanski škof Gregorij Rožman, 18 let prisilnega dela, podpolkovnik Mirko Vizjak, 20 let prisilnega dela, dr. Miha Krek, 15 let prisilnega dela. Celoten Proces je sramota za slovensko sodstvo; na njem je mrgolelo krivih prič, uradnih laži *n poneverb in spremljali so ga sovražni izbruhi naščuvane poulične drhali. Nalašč so °b zavednih in zaslužnih slovenskih vojaških, cerkvenih in političnih predstavnikih, sodili splošno osovraženemu nemškemu SS generalu Roesenerju, s katerim se nobeden od slovenskih soobtožencev ni strinjal ne v ideološkem ne v političnem Pogledu. Komunistična justica je do skrajnosti Pokvarjena. Obstojenima Rupniku in Hacinu je vzela življenje, potem pa jih, kakor tudi ostale, na vse načine skušala in še Poskuša umazati pred narodom in pred Rodovino. Že samo dejstvo, da ta sramotni proces po 50 letih — in to že po petih ^tih svobode in demokracije — še ni bil Preklican, dovolj pove. Danes ko spričo °dkritih brezen, polnih okostij zverinsko Pomorjennih žrtev, že ne morejo drugač kot Priznati strašen zločin genocida, še ni nobenega vidnega znaka, da bi vrnili dobro 'me takrat krivično obsojenim. Posebno 'mena Rupnika, Rožmana in Hacina so še bidi danes v Sloveniji zaničevana in njiho-v' posmrtni ostanki še nimajo dostojnega Prostora v slovenski žemlji. Ta madež se drži svobodne države in za vsakega poš-tenega Slovenca je to bolečina. Iz razdalje 50 let danes gledamo na tedanje ljudi in tedanje dogodke. V teku let s° takratni krivični sodniki in njih nasledki na obtožene nagrmadili kupe laži. Žalostno je, da smo zlasti v primeru generala ^upnika večkrat tudi v zdomstvu vede ali nevede primaknili k temu kak kamen. ^eprav so bile na tem mestu in ob podobah proslavah, za to že javno izrečene be-Sede obžalovanja, je prav, da jih danes Ponovimo. General Rupnik ne potrebuje "ašega opravičevanja, on je onstran tega, 5 ""i smo tisti, ki potrebujemo to priznanje za ""še duhovno zdravje. Koliko javnih delavcev, politikov ali "arodnih voditeljev je v svoji oporoki zapilo, kar je napisal sloveffski poštenjak, general Leon Rupnik: „Stopam pred božji stol s prepričanjem, da so Slovenci res si-Cer najmanjši, pa vendar najbolj vrl in na- Zgodilo se je v Sloveniji darjen evropski narod. V tem narodu je še ^rsto zakoreninjena blagovest človekove- ga odrešenja, ki jo je zasejal Sin božji: Ljubite svojega bližnjega kot sami sebe! Redke izgubljene duše so samo potrdilo tega, zaradi česar sem srečen in ponosen, da sem Slovenec. Bog živi! Navzlic vsem zanikanjem bo živel večno in mali slovenski narod z Njim in v Njem, dokler mu bo ostal zvest." In takemu človeku so sodili kot ne-mčurju, kot izdajalcu slovenskega naroda in nad takim človekom smo morda tudi mi kdaj zdvomili. Bog nam odpusti! Ob petnajstletnici smrti je neznani avtor na straneh Tabora zapisal tele besede dr. Hacinu na grob: ...Bali ste se za fante in njih usodo in niste mislili na sebe. A fantje mislijo danes in od tedaj na vas. Vsak dan bolj, kajti v Vas, gospod upravnik, smo srečali moža, ki se ni ustrašil groženj, ne očitkov, ne blatenj, ampak je korakal po začrtani poti naprej..." Malo policijskih šefov lahko pričakuje tako pohvalo. Le Slovenija še molči. Imeli smo katoliškega škofa, ljubljanskega vladiko, ki je sredi vojne in revolucije v ljubljanski stolnici javno izpovedal: „Moja vest je čista. Bog bo na sodni dan našel veliko stvari na moji duši, ne bo pa našel greha izdajstva... Ne glede na grožnje, da me bodo sekali na kose, bom do zadnjega diha govoril in učil: Komunizem je največja nevarnost, najstrašnejša izgubaza slovenski narod. Morda vam ne bom več govoril, toda umirajoč bom prosil: Razsvetli Gospod, vse slepe, da bodo spoznali časno in večno nesrečo, ki jo prinaša komunizem. Zanje bom molil. Pripelji jih nazaj, Gospod, nazaj k resnici v božje kraljestvo." Dejstvo, da je tak človek v svobodni in samostojni Sloveniji še vedno zamolčan, in je njegov zadnji dom vedno še na tujem, dovolj zgovorno govori o moralnem stanju sedanje slovenske družbe. Po 50 letih se le mala skupina še spominja, da so takrat slovenski ljudje umirali za ideale krščanstva in slovenstva. Danes, okuženi od potrošništva in uživaštva, že morda ne moremo več razumeti, kako je 66 letni mož, zapuščen, izdan, krivično obsojen od slovanskega vojaškega sodišča, ko je stal pred pbškami, ki so jih merili vanj mladi slovenski fantje, mogel še poslednjič zaklicati: Živel slovenski narod! Prav tako verjetno ne moremo več razumeti, kako je mogel človek, ki se je ves predal službi reda in pravice, kot poklicni policijski častnik in je zavoljo svoje zveste in poštene drže, krivično obsojen stal pod vislicami, še ohranil vero v božjo pravičnost in zaklical rabljem in sodnikom: Živel Kristus Kralj! Ob teh zgledih junaštva bi se morali tudi še po 50 letih globoko zamisliti. Njim njihove slave nihče in nič ne more odvzeti. Problem smo mi! Mi, ki nas veže obljuba zvestobe istim idealom za katere so oni umrli, ko je zanje prišel čas preiskušnje. Oni nas ne potrebujejo več, mi pa še potrebujemo njihovih zgledov in njihove priprošnje. Oni so ostali zvesti do konca, mi pa smo še vedno v nevarnosti, saj pravi Pismo: Kdor stoji, naj gleda, da ne pade. Nad. na 2. str. OBISK V ponedeljek, 26. avgusta se je na dvo-dnevem delovem obisku v Sloveniji mudil stalni predstavnik Združenih držav pri zvezi NATO Robert Hunter. Srečal se je z ministrom za zunanje zadeve Kračunom, z obrambnim ministrom Kacinom in z ljubljanskim županom Dimitrijem Ruplom, imel pa je tudi predavanje o ameriških pogledih na širitev Severnoatlantske zveze. SLOVENSKI UČITELJI IZ ZDA V SLOVENIJI Ohranjanje slovenstva in stikov z rojaki, še posebej na izobraževalni ravni, je ena od ključnih nalog slovenske države v odnosih v Slovenci v tujini. To je tudi temeljni namen študijske ekskurzije in strokovnega seminarja, ki sta ju za učitelje slovenskega jezika iz ZDA in Kanade organizirali ministrstvo za zunanje zadeve oz. Urad RS za zamejce in Slovence po svetu, ministrstvo za šolstvo in šport ter Zavod RS za šolstvo in šport, je na novinarski konferenci poudaril državni sekretar v ministrstvu za zunanje zadeve dr. Peter Vencelj. SLOVENSKA DELEGACIJA NA VOJAŠKIH VAJAH EVROPE V ameriškem oporišču Sembach v Nemčiji se je začel sklepni del vojaške vaje Combine Endeavor, ki jo je v okviru Partnerstva za mir pripravilo poveljstvo ameriških sil v Evropi. Sklepnega dela vaje, katere cilj je zagotoviti povezljivost sistema poveljevanja, nadzora, komuniciranja in računalniških povezav sodelujočih držav, se udeležuje tudi delegacija generalštaba Slovenske vojske (SV), ki jo vodi namestnik načelnika generalštaba generalpodpolkovnik Iztok Podbregar. BOŠNJAKI VOLIJO V LJUBLJANI V okviru priprav na septemberske parlamentarne in predsedniške volitve v BiH so tudi v Sloveniji organizirane volitve po pošti. Za udeležbo na omenjenih volitvah, ki potekajo od 28. septembra, se je prijavilo 12.300 državljanov BiH. ZUNANJI MINISTER PRIČENJA Z DELOM Zunanji minister Davorin Kračun je v četrtek, 29. avgusta na prvi mesečni novinarski konferenci v tej funkciji orisal delo svojega resorja v poletnih mesecih in napovedal nekatere aktivnosti za jesen, med drugim srečanje z italijanskim kolegom mmmmaBummmmmmmmm Lambertom Dinijem. Zunanji minister je te dne tudi sprejel predstavnike slovenske manjšine v Italiji. To prvo ministrovo srečanje z zamejci je bilo namenjeno obveščanju in usklajevanju stališč pred obiskom pri italijanskem zunanjem ministru Diniju v Rimu. PREPOVED KAJENJA Slovenska zdravniška zbornica je predstavila skupno pobudo evropskih zdravniških združenj za prepoved kajenja in v okviru tega svoj protikadilski poziv slovenskemu letalskemu prevozniku Adrii Airways. Ta že razmišlja o prepovedi kajenja na poletih svojih letal. DRNOVŠEK KOMENTIRA Predsednik vlade Janez Drnovšek je na prvi popočitniški tiskovni konferenci v petek, 30. avgusta avgustovsko 0,1-odstotno inflacijo označil za „najboljši letošnji dosežek" in obet za enoštevilčno inflacijsko stopnjo na koncu lefca, se zavzel za čim-prejšni datum jesenskih splošnih volitev v državi ter med glavne naloge vlade v prihodnjem obdobju navedel nadaljnja prizadevanja za vstop Slovenije v zvezo NATO in Evropsko zvezo, pri čemer je napovedal skorajšnji vladni sveženj zaščitnih zakonov; o t. i. „Depali vasi" pričakuje, da bo pravosodje še reklo „svojo zadnjo besedo", hišno preiskavo pri vodji njegovega kabineta pa je opredelil kot „očiten predvolilni konstrukt in poskus diskreditacije", zato je od notranjega ministra že zahteval pisno pojasnilo o podrobnostih. SKD SE PRIPRAVLJA NA VOLITVE Slovenski krščanski demokrati (SKD) bodo z jesenskimi aktivnostmi začeli 3. septembra, in sicer z delovno klavzuro, na kateri se bodo pogovorili o prioritetah stranke v predvolilnem obdobju, o tezah volilnega programa ter o čimbolj dostojni izpeljavi parlamentarnih volitev, je na novinarski konferenci, 30. avgusta povedala glavna tajnica SKD Hilda Tovšak. Dodala je, da je drugi krog .posvetov o času izvedbe volitev, na katerega je predsednik RS Milan Kučan povabil predsednike strank, katerih poslanci so v Državnem zboru, za SKD presenečenje, saj menijo, da so stranke že na prvem krogu pojasnile svoja stališča zakonsko določen šestdesednevni rok med razpisom in izvedbo volitev, ki je poteben za volilne kampanje. Tovšakova je dejala, da bodo krščanski demokrati na pogovorih s predsednikom republike predlagali 17. nov. Po STA Gospodarska statistika Inflacija v Sloveniji v letošnjem avgustu je bila 0,1-%. Cene na drobno, ki so merilo inflacije, so bile avgusta v primerjavi z julijem v povprečju višje za 0,1 %, v primerjavi z istim mesecem lani pa za 10,3 %. Cene življenjskih potrebščin so bile avgusta v primerjavi z julijem v povprečju nižje za 0,6 %, v primerjavi z lanskim avgustom pa za 10,4 %. Po zadnjih statističnih podatkih se je blago pocenilo v povprečju za 0,2 %, cene storitev pa so bile višje za 1,2 %. Največji porast cen pa je bil v skupini najemnina ter v skupini higiena in nega zdravja, in sicer za 1,3 %, kot tudi v skupini gorivo in energija, kjer so bile cene višje za 0,6 %. Drugi ugodni pokazatelj gospodarskih gibanj je statistični podatek o industrijski proizvodnji v juliju, ki je bil julija letos za 5,8 % večji kot junija in za 6,2 % večji jpt julija lani. PoSTA Janša protestira Predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije (SDS) Janež Janša je v odprtem pismu dne 30. avgusta premieru Janezu Drnovšku in Liberalni demokraciji Slovenije zahteval, da premier nemudoma popravi krivice, ki so bile storjene po krivem obdolženim pripadnikom ministrstva za obrambo; ti so bili na podlagi lažne politične obsodbe iz Drnovškove ocene primera Depala vas odstranjeni s poveljniških položajev, degradirani, premeščeni ali odpuščeni iz služb Slovenske vojske. Temeljno javno tožilstvo v Ljubljani je 20. aprila 1994 ovrglo Drnovškovo obrazložitev predloga za Janševo razrešitev, ki jo je premier 24. marca 1994 poslal državnemu zboru, tudi iz mnenja sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve državnega zbora, izdanega 6. aprila letos, po Janševem mnenju izhaja, da je obstoječa zakonodaja marca 1994 omogočala ministrstvu za obrambo izvedbo vseh ukrepov, ki so bili uporabljeni proti registriranemu policijskemu vohunu Milanu Smolnikarju. Tudi skupina državni tožilcev z Državnega tožilstva Republike Slovenije je v sklepu 26. junija zavrgla ovadbe ministrstva za obrambo, ki so sodelovali v akciji v Depali vasi, češ da v tem primeru ni prišlo do prekoračitve pooblastil, kaj šele do nezakonitega posega v civilno sfero. Janša meni, da iz vseh teh presoj in sklepov izhaja, da je Drnovškova obrazložitev nedvoumno in jasno ovržena, zato pričakuje, da bodo po končanih postopkih krivice popravljene. Od Drnovška pa prihaja le zgovoren molk in neukrepanje, funkcionarji LDS v medijih pa javno napadajo ustanove, ki so zakonito odločale v konkretnih zadevah, ali grozijo z zamenjavo državnega tožilca dr. Drobniča, ki mu štejejo v slabo poleg domobranstva itd. tudi zavrnitev tožbe ministrstva za obrambo proti Janši v primeru „Depala vas". > y Tone Mizerit IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI i v'i Novi gospodarski sporazuEtii • SLOVENIJA — POLJSKA Poljskega predsednika Aleksandra Kwasniewskega je med dvodnevnim obiskom v Sloveniji (27. in 28. avgusta) spremljala delegacija poljskih gospodarstvenikov. Poljski predsednik in gospodarstveniki so se sestali s predstavniki Gospodarske zbornice Slovenije in slovenskih podjetij. Slovenska podjetja je med drugim najbolj zanimalo vprašanje certificiranja oziroma testiranja slovenskih izdelkov, ki se pojavljajo na poljskem trgu. Blagovna menjava med Slovenijo in Poljsko je lani znašala 142 milijonov dolarjev in če se bo v drugi polovici tega leta nadaljevala z enakim tempom kot v prvih šestih mesecih, bi lahko letos znašala 2Q0 milijonov dolarjev. Pospešeno gospodarsko sodelovanje je posledica polnopravnega članstva Slovenije v CEFTI in številnih podpisanih sporazumov med državama. K boljšemu gospodarskemu sodelovanja sta prispevali še predstavitev slovenskih podjetji lani v Poznanu in letošnja predstavitev poljskega gospodarstva v Ljubljani. SLOVENIJA — MADŽARSKA Ministra za promet in zveze Slovenije ih Madžarske, Igor Umek in Karoly Lotz, sta v torek 27. avgusta v Moravskih Toplicah podpisala meddržavni sporazum o mednarodnem kombiniranem transportu in memorandum o vzpostavitvi neposredne železniške povezave. Po načrtih naj bi na slovenski strani zgradili 24,5 km železniške proge na relaciji Puconci — Hodoš, okrog 16 km proge pa na madžarski strani. Stroški izgradnje slovenskega dela proga so ocenjeni na 10 milijard tolarjev, madžarskega pa na 14 do 15 milijard forintov. Predvideno je, da naj bi progo začeli graditi prihodnjo pomlad, leta 1998 pa naj bi vlak že začel voziti po novi progi med Slovenijo in Madžarsko. Državi zdaj nimata neposredne železniške povezave, povezani sta preko sosednje Hrvaške. SLOVENIJA — UKRAJINA Slovenija in Ukrajina sta v sredo, 18. avgusta sklenili krovni sporazum o gospodarskem in trgovinskem sodelovanju. V imenu slovenske vlade je sporazum podpisal minister Janko Deželak, v imenu vlade Ukrajine pa veleposlanik v RS Dmitro Tkač. Ukrajine ni med največjimi trgovinskimi partnericami Slovenije, saj letni obseg blagovne manjave znaša le okoli 40 milijonov dolarjev. Vendar pa se trgovanje med državama iz leta v leto veča. Po STA UMAZANI DENAR V Sloveniji naj bi po podatkih urada za preprečevanje pranja denarja v letu in pol oprali za deset milijard tolarjev umazanega denarja, napovedanih, vendar neuresničenih transakcij pa naj bi bilo še za šest milijard tolarjev. Zaradi pranja denarja v Sloveniji še nihče ni bil obsojen in verjetno še zlepa ne bo, saj so postopki dolgotrajni, sodišča pa imajo polne roke dela še s primeri gospodarskega kriminala iz leta 1987. Iz igralništva se je preselilo v bančništvo, menjalništvo in poslovanje z vrednos-timi papirji. Uradniki, ki si prizadevajo proti pranju umazanega denarja, tudi opozarjajo naivne Slovence, naj bodo izjemno previdni pri „ugodnih" ponudbah iz Nigerije in „ugodnih" posojilih, pri katerih se je opeklo že na tisoče Slovencev. Hvaliti hočemo ... • Nad. s 1. str. Ob proslavi petnajste obletnice žrtev, katerih se tudi danes spominjamo, je pok. msgr. Orehar v pridigi povedal: Spoštljiva hvaležnost — pieteta — zahteva, da mislimo in molimo za nje, ki so žrtvovali sebe in svoje življenje za nas. Sv. pismo v Siraho- vi knjigi pravi: Hvaliti hočemo vrle ljudi, naše očete. Bili so slavni ljudje v svoji moči, svetovalci z vso svojo razumnosti. Njih pravična dela se ne pozabijo." Ne mislimo pri njih samo zadnje, ko so darovali svoje življenje, mislimo na delo, ki so ga naše žrtve opravile tekom desetletij po naših or- ganizacijah, ko so gradili med Slovenci katoliško miselnost, ki je bila soliden temelj našega odpora proti brezbožnemu komunizmu... Ohranimo med seboj popolno solidarnost, v vsem pozitivnem drug drugega podpirajmo, kar nam ustvarja največjo odporno moč; vsako razkrajanje pa vzbuja odobravanje na nasprotni strani. Po 50 letih so tudi še vedno veljavni pozivi gen. Rupnika vsem Slovencem: Slovenci, združite se! Opustite vsako nepotrebno ljubosumje... Strnimo sile, pripravimo voljo, zaupajmo v božjo pomoč, bodimo enotni, zasledujmo samo koristi naroda...! Slava našim junakom! Zadnje dneve so se dogodki odvijali s tako naglico, da jim je bilo kar težko slediti. To ne velja le za opazovalce ali za splošno publiko, marveč celo za same igralce te drame, ki ne dohajajo več izrednega ritma, ki ga celotnemu dogajanju daje predsednik Menem. Poglejmo. UDAR NA UDAR, IN BREZ ODMORA Pred dnevi je gospodarski minister pripravil, in vlada poslala v parlament, skupek novih davčnih odredb. Med temi je bila tudi podražitev raznih goriv, zlasti gasoila, s to posebnostjo, da ves izkupiček te podražitve pobere zvezna vlada za socialni fond, province pa od teh davkov ne bodo dobile ničesar.To je bil trd oreh za peroni-stične poslance, ki so le s težavo pristali na dejstvo, da bodo morali voliti ta zakon. Problem je bil tudi za guvernerje, ki morajo gledati kako predsednik po svoje suče davčno politiko na področjih, na katerih so sicer soudeležene tudi province. Omenjeni zakoni še nišo prodrli v kongresu. Doslej je vlada dobila le obljubo od vodstva peronistične parlamentarne skupine, da jih bodo poslanci potrdili, a z nekaterimi spremembami ali dodatki. Med te dodatke spada namen poslancev, da povečajo „davek na bogastvo" s sedanjih 0,5 odstotkov na 1 odstotek. Vendar bo vsekakor težko to izvesti, ker ima vladna stranka v kongresu nenehne probleme, da doseže lasten kvorum, ko opozicija te osnutke, in marsikatere druge, nenehno bojkotira. Da je bila mera težav polna, pa je predsednik že izjavil, da bo vložil svoj veto tem dodatkom, in da bo dosegel, da bo zakon tak, kakršnega je on poslal v odobritev. Res je, da so poslanci itak pričakovali, da v senatu spremene del njihovih „popravkov", a nekaj je, če do teh sprememb pride po normalni poti, drugo pa je predsednikov veto. V kongresu se je ob teh napovedih, 'dvignilo mnogo prahu in opozicija se je s tem hitro okoristila. Ko pa se še ni pomirilo vodovje spričo davčne zakonodaje, je predsednik že izvedel novo ofenzivo, to pot na delavskem področju. Medtem, ko nekateri sektorji vlade skušajo na vsak način preprečiti stavko, ki jo napoveduje skoraj enotni sindikalizem, je predsednik na zborovanju podjetnikov v obmorskem mestu Mar del Plata napovedal globoko reformo delavske zakonodaje. V to reformo spada vrsta ukrepov, ki jih je sicer Menem že večkrat omenjal, a jih doslej nihče ni konkretno predložil v odobritev. Menem je izrabil najbolj kočljiv trenutek v napetem razmerju med vlado in sindikati, da je zadal še ta udar. Kako pa mu bo igra uspela je pa drugo vprašanje. VEDNO DALJE OD PERONA Dejansko je v peronizmu prišlo do prelomne točke. Mnogokrat je sicer Menem že globoko spremenil način delovanja, ki je bil lasten peronizmu. A če upoštevamo, da je „justicializem" takorekoč gibanje, katerega bistveni smoter je bil blagostanje delavstva, moramo priznati, da je sedanji predsednik načel spremembo samih korenin. Bistvo sedanje delavske zakonodaje so kolektivne konvencije, po katerih se sindikalna vodstva pogajajo s podjetništvom o delavnih pogojih, plačah, itd. Ti konveniji, ki izhajajo iz leta 1953, so neke vrste dogma peronistič-nega sindikalizma. Upali so se ga dotakniti le vojaški režimi, a vedno je zmagal sindikalizem, in „paritetne komisije", kot jih imenujejo, so vedno prišle nazaj v veljavo. Pod peronistično vlado, leta 1973, so jih trenutno odpravili, vsled „socialnega sporazuma" med vlado, sindikati in podjetniki. A sindikati so tedaj, pod Peronovim vplivom, pristali na to „odpoved bistvenih pravic". Seveda, stanje je trajalo le do leta 1975, ko je bilo znova podpisanih nešteto konvenijev. Ta delavska zakonodaja ima razne bistvene točke, in dejansko je predsednik napovedal odpravo večine izmed njih. Ena glavnih je ta zadeva konvenijev, na kar predsednik predlaga, da naj se pogajanja ne vršijo splošno za celoten sindikat, marveč za vsako podjetje posebej, ali celo posamezno z vsakim delavcem. Sindikati trdijo, da je s tem konec „kulture solidarnosti", ki da je bistvo vsakršnega sindikalizma, in da se zaide v kult individualnosti, ki bo pomenil konec organiziranega delavstva. A predsednik je že obljubil svoje, in sedaj se bodo dogodki razvijali naprej. Kako se bodo razvijali je pa drugo vprašanje. Jasno je da, če ima vlad težave z davčnimi zakoni, jih bo imela še več z delavskimi. Prvič, ker je v kongresu še nekaj poslancev sindikalnega izvora, ki nikakor ne bodo soglašali s temi predlogi, in dejansko vlada sploh ne bo mogla doseči kvoruma-Potem pa še, ker v sami stranki ni soglasja s temi ukrepi. Ne smemo pozabiti, da buenosaireški guverner Duhalde dejansko nadzira velik del poslanskih mandatov ter ima izborno razmerje s sindikalnimi vodji-In on je že izrazil svoje nezadovoljstvo spričo teh sprememb. To je še toliko bol) razumljivo, ker se senator Cafiero vedno bolj zavzema za „povratek v peronizem", istočasno ba se bliža bivšemu tukumanske-mu guvernerju Ortegi, ki se istotako poteguje za predsedniško kandidaturo. Sploh pa je v parlamentu veliko nejevolje, češ, voliti moramo stvari, s katerimi ne soglašamo. Govorilo se je celo o umiku sedanjega vodstva vladnih parlamentarnih blokov v senatu in v poslanski zbornici, ki ne morejo več doseči enotnega nastopa vladnih poslancev. KAKO PA S KAPITALOM? Svojčas, ko je predsednik Menem pod-vzel prve ukrepe globokih gospodarskih in socialnih sprememb v državi, je bilo precej norčevanja spričo dejstva, da so peronisti pričeli opuščati petje druge kitice svoje himne. Ta kitica namreč opeva slavo Peronu, ker se je „boril proti kapitalu". Po teh letih Menemove vlade, se je tradicionalno petje peronistične himne sploh opustilo na vladnih nastopih. Ostala je le še kot folklorna pesem na sindikalnih shodih, kjer pa je zadnje čase zadobila nov prizvok, in seveda nov smoter, kjer je osporavana druga kitica znova prišla v veljavo. Sindikati trdijo, da jim pač ne preostane drugega, kot frontalen spopad z vlado. Nova delavska zakonodaja, ki jo predlaga Menem, dejansko pomeni konec sindikalne moči in sindikalne oblasti. Zato se znova slišijo klici po protestnih ukrepih, ki da jih bodo podvzeli čim izvolijo novo vodstvo v CGT, ki da bo, po dveh letih sporov, znova enotno. To pomeni, da se bo uporna MTA znova združila s celoto, in bo ob strani ostala le levičarska CTA, ki pa bo itak podprla vse, kar diši po uporu in po borbenih ukrepih. Kako si predsednik zamišlja bodočnost, je neznanka. Dvom raste v samem osrčju vlade, kjer vidni predstavniki trdijo, da predsednik ne gleda na celoten položaj pre-več realno. Mnogokrat se dogaja, da tudiv javnih izjavah ministri trdijo eno, predsednik pa drugo, kar seveda ni preveč pozitivno za celotno stvar. Dejansko je videz, da je predsednik vedno bolj osamljen na svojem položaju. Odkar je Bauza pustil mesto koordinacijskega ministra, Cavallo pa odšel od gospodarskega krmila, je teža celotne vladne politike padla na njegova ramena-Vprašanje je, ali bo temu bremenu kos, ne da bi ga obup pritiral v slepo ulico. DR. LUDVIK ČANŽEK, LJUBLJANA Pod komunizmom nam je bilo boljše! Ko sem sodeloval pri zbiranju podpisov za referendum za direktne volitve poslancev, so me zaprepastile izjave številnih ljudi: „Pod komunizom nam je bilo boljše kot sedaj v kapitalizmu". Po zunanjem videzu so bili to simpatični, skromno oblečeni in preprosti ljudje, katerim pa se je na obrezu poznalo, da niso deležni Drnovškove zgodbe o uspehu. Gornja trditev je bila v popolnem nasprotju z mojimi izkušnjami, ki sem jih nabral, ko sem 21 let živel v socializmu in 30 let v kapitalistični Švici. Kmalu sem ugotovil, da imajo ti ljudje vendarle prav, kajti v Sloveniji gre za kapitalizem, kot ga je pred 150 leti opisal Marx. Po definiciji kapitalizma, ki je veljala v Sloveniji v znanosti m praksi do pred kratkim, temelji ta na iz-koriščanjiji človeka po človeku in oderuških obrestih, povzroča brezposelnost, bedo delavcev, kmetov in delovne inteligence; ker je poln notranjih nasprotij, je podvržen krizam in je obsojen na neogibni propad. V Evropi pa se 1989 ni zrušil kapitalizem, kot je to napovedovala Marxova teorija, klavrno končal je le njegov tekmec socializem. Kot je 1990 zakasnjeno prišlo do ‘Zloma socializma tudi v Sloveniji, so se takratni oblastneži hitro prelevili, uvedli po sili razmer tranzicijo in začeli graditi kapitalizem po receptih iz partijskih učbenikov. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Slovenija je dobila pod Kučanom kapitalizem najsurovejše oblike, torej brezposelnost, bedo nižjih slojev, oderaške obresti, krimi- nal, korupcijo in končno brezpravno državo, kjer je sodstvo blokirano in neaktivno. V tem sistemu lahko postane nekdo npr. milijonar v markah, če ukrade (divje lastninjenje) npr. tisoč delavcem po tisoč mark! Delavci; kmetje in delovna inteligenca, katere je nekoč zastopala Kučanova avantgarda/gredo v vedno večjo bedo. V politiki je Kučan ukrepal od 1990 dalje po Leninovem navodilu: En korak nazaj in dva naprej. Korak nazaj — sestop z oblasti — je bil le navidezen, dva naprej pa sta'volilna prevara z Jelinčičem 1992 in osvojitve vseh štirih vej oblasti: zakonodajne, izvršilne, sodne in medijske (agitacija za oblastneže, cenzura za ljudstvo).' Pravi kapitalizem, t.i. tržno gospodarstvo pa se je v zadnjem stoletju zelo počlovečil, postal je znatno socialnejši kot je bil za časa Marxa. Kot primer navajam tipično kapitalistično državo Švico, ki jo poznam, ker sem tam živel. Brezposelnosti je okoli 4%, kriminal in korupcija sta izjemi in ne pravilo kot v Sloveniji, ker ju uspešno preprečujeta in preganjata politično neodvisna sodna "oblast in mediji. V Švici tudi ni samovolje in norčevanja iz ljudske volje; kar se pri nas počenja npr. z referendumom, je tam nepojmljivo. Kapitalisti investirajo dobiček v proizvodnjo in ustvarjajo nova delovna mesta, pri nas gre ljudsko premoženje po skrivnih kanalih v udboma-fijske kase v varni tujini, ali pa ga uporabljajo za donosen uvoz oz. za finančne posle z oderuškimi obrestmi. Švicarske šole so Srečanje treh Slovenij na Sv. Višarjah V nedeljo, 4. avgusta, se je na Sv. Višarjah zbrala res lepa množica Slovencev iz Slovenije, zamejstva in zdomstva. bruto družbeni produkt inflacija brezposelnost 1994 1995 1996 1995 1996 1995 1996 Slovenija 4,9 3,5 3,0 12,6 11,0 14,5 11,0 Češka 2,6 4,8 5,2 9,1 8,5 2,9 3,0 Po napovedanem programu so že v jutranjih urah mladi in pogumni peš priromali k Materi božji. Ob 11.30 se je začelo v Slovenskem domu, poimenovanem po zaslužnem domačinu Lambertu Ehrlichu, predavanje pisatelja Zorka Simčiča o narodnosti in krščanstvu. Izhodišče sta mu bila Slomškova misel in papežev obisk v Sloveniji. Predavanje je bilo zelo zanimivo, izčrp- med najboljšimi na svetu, toda profesor je plačan boljše kot inženir v industriji! Delavec zasluži do desetkrat več kot v Kučanovem kapitalizmu, si lahko privošči dopust in avto, mnogi si zgradijo lastne hiše. Da je tradicija lahko uspešna, če je pod pravim vodstvom, dokazuje Češka. To državo ne vodita dolgoletna komunista Kučan in DrnOvšek, ampak komunistični zapornik Vaclav Havel in prepričan demokrat Vaclav Klaus. Zadnji statistični podatki dunajskega inštituta za mednarodne gospodarske primerjave WIIW (Neue Ziircher Zeitung, 13.7.96) nam pokažejo, da je zgodba o uspehu doma na Češkem, za Slovenijo velja le pravljica o uspehu. Poglejmo številke, ki v procentih izražajo spremembe glede preteklega leta oz. stopnjo inflacije in brezposelnosti (glej levo). Izhodišče je bilo 1990 za Češko težko, saj je bila orientirana, na vzhod, dočim je Slovenija že dobro delovala na zahodnjih tržiščih. Kljub temu se dviga prirastek bruto družbenega produkta na Češkem, v Sloveniji pa pada. Kaj je torej nauk zgodbe? Zamenjati bi morali državne, politične in gospodarske voditelje in se tako približati češkim razmeram. Tako bodo Slovencem prišli boljši časi. no in pogobljeno, saj je predavatelj natančno analiziral aktualne probleme v zvezi z zgodovino in pojmom slovenstva ter pes-pektivami za bodočnost. Svoje razmišljanje je optimistično sklenil s papeževim spodbudnim stavkom „korajža velja!* Sledil je spominski govor o osebnosti in delu msgr. Vinka Žaklja, ki je letos spomladi tragično preminil v Belgiji. Msgr. Žakelj je bil duša in glavni pobudnik srečanj na Sv. Višarjah in kot izseljenski duhovnik utrjeval predvsem v zdomstvu krščansko in slovensko zavest. V do zadnjega kotička natrpani višarski cerkvi je pred sveto mašo Jožko Kragelj, letošnji upravitelj svetišča, na kratko osvetlil zgodovino te božje poti in poslikave znanega umetnika Toneta Kralja. Opoldne se je začela slovesna maša, ki jo je vodil škof dr. Jožef Smej ob somaševanju številnih duhovnikov. V svoji pridigi je škof povezal misli predavatelja Simčiča z nauki A. M. Slomška in sv. očeta. Obred sv. maše in prej kulturno srečanje je povezoval in vodil prelat Ignacij Čretnik iz Pariza. Med mašo so pevski zbor in navzoči navdušeno prepevali Marijine pesmi; ob koncu maše je zadonela še Marija skoz' ži-. oljenje. Sledila je vesela družabnost za cerkvijo ob glasnem petju in zvokih harmonike. Med nepregledno množico je bilo videti večjo skupino abiturientov iz Argentine in Kanade, ki so bili na počitnicah v Sloveniji. Med mnogimi uglednimi gosti naj omenimo le predstavnike matične domovine, in sicer diplomata Andreja Capudra, Petra Venclja in Janeza Janšo. Prisotni so bili tudi vidni predstavniki zamejskih Slovencev. Po Novem glasu te ROMANA DOBNIKAR ŠERUGA; Delo, 27. julija (okrajšano) SLOVENCI V ARGENTINI Skrb za izseljence po svetu in pospeševanje njihovih stikov z domovino sta za-. Pisana v ustavi, država pa to skrb vsako leto ritualno izrazi z organizacijo izseljenskega piknika in občasnim vljudnostnim obiskom kakšnegd*predstavnika izseljencev, v volilnem letu pa se nanje kot na vir Oekaj dodatnih tisoč glasov spomnijo še Oekatere politične stranke. Ob navadnih dneh pa so Slovenci po svetu obrobna tema; Slovenci v Sloveniji komajda vemo, koliko jih je in kje živijo (nekaj slišali o Clevelandu kot ameriški Ljubljani, pa o Slovencih, ki kopljejo opale v Avstraliji, morda nam je znano še ime Balantiča, ■Zamolčanega pesnika politične emigracije v Argentini). Z njimi se po „uradni dolžnos-11" ukvarja precej inštitucij, pri zunanjem ministrstvu Urad za Slovence po svetu, Slovenska izseljenska matica (Ta ni državna ^stanova! Op. ur.), Inštitut za slovensko izseljenstvu pri Sazu, med nedržavnimi ustanovami pa Svetovni slovenski kongres, izseljensko društvo Slovenija v svetu (ustanovili so ga slovenski povratniki iz Argentine), Katoliško središče za izseljence, pa oživljena Rafaelova družba, ki je bila konec Prejšnjega stoletja prva izseljenska organiza-c'ja. Kljub temu je v, vedenju o slovenski diaspori še veliko sivih lis; nimamo na printer dovolj celovitega in poglobljenega vedenja o politični emigraciji, pa kakšnega izseljenskega imenika", iz katerega bi se dalo najti potencialne kandidate za gospodarsko, kulturno ali znanstveno sodelovanje. Tudi ocene o tem, kako velika je slovenska diaspora, so različne. Odvisne so od tega, koga sploh štejemo za slovenskega izseljenca, zlasti do katerega kolena upoštevamo potomce izseljencev in ali mednje preštejemo tudi tiste, ki smo jim nekoč rekli „zdomci" ali delavci na začasnem delo v tujini, pa v resnici vse bolj postajajo izseljenci. Po podatkih iz arhivov Inštituta za slovensko izseljenstvo je na primer konec sedemdesetih let v ZRN živelo med 50 in 60 tisoč slovenskih izseljencev, na francoskem severozahodu in be-neluškem Limburgu pa 20 tisoč Slovencev. Sicer pa Slovence najdemo v malodane vseh evropskih državah. Nadalje je slovenska diaspora v ZDA številčno ocenjena na četrt milijona (na vzhodu 65.000, na območju Ohia 47.000, na zahodnem in osrednjem jezerskem območju, ki zajemata države Illinois, Indiana, Wisconsin, Michigan, Minnesota 88.000, zahod ZDA 49,000). V Kanadi živi 40 tisoč Slovencev, V Latinski Ameriki je največ Slovencev v Argentini - 30 tisoč, v Avstraliji med 25 in 30 tisoč. Vsota je med 415 in 425 tisoč ljudi, vendar se v publicistiki običajno navaja podatek 360 tisoč. Okoli leta 1900 se v ZDA že pojavi prva generacija v Ameriki rojeni potomcev. Prva svetovna vojna in nato uvedba kvot leta 1921 sta skoraj povsem zaustavili množično priseljevanje v ZDA. Zato se je več naših ljudi podalo v Kanado in Južno Ameriko, v Kanado predvsem iz manj ra- zvitih področij južne in jugovzhodne Slovenije, v Argentino in Urugvaj pa se je po letu 1922 usmeril val Primorcev. Prav tako je zaradi verskih nesoglasij odšlo v Urugvaj veliko Prekmurcev. Od evropskih držav so bile med izseljenci najbolj popularne Francija, Belgija in Nizozemska. Takoj po drugi svetovni vojni so nastale največje kolonije naših političnih emigrantov v Argentini, ZDA, Kanadi, Avstraliji in državah zahodne Evrope. Najbolj je bila do Slovencev gostoljubna Argentina, ki je konec štiridesetih let kot prva država uradnft dovolila naselitev slovenskih beguncev, in to skoraj brez pogojev. (Do leta 1949 jih je prišlo 5400, nekaj let kasneje, ko so se jim lahko pridružile še družine, je njihovo število naraslo na 7000.) Med starimi in novimi naseljenci je prišlo do globokega ideološkega razkola. Jugoslovanska politika .je gojila stike samo s tako imenovanimi starimi izseljen-1 ci in z novimi ekonomskimi emigranti, do politične emigracije pa se je obnašala, kot da je ni — zgodba, ki nam jo je povedal naš čikaški izseljenec Jože Bernik, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, o obisku slovenske televizije v začetku sedemdesetih let, ko v svoji kasnejši oddaji niti z besedo ni omenila obstoja katoliške izseljenske struje, je bila pravilo, ne izjema. A uradno ignoriranje ni izključevalo tega, da Udba oziroma druge varnostne službe ne bi imele debelih dosjejev o dogajanjih med politično emigracijo. MOC STARIH RAZKOLOV S prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 in slovensko osamosvojitvijo leto dni kasneje bi morali odpasti vsi zadržki, ideološki in drugi, za ločevanje med izseljenci. Temeljno načelo urada za Slovence po svetu je, da na načelni ravni ne sme biti nobenega ločevanja, s katerimi slovenskimi izseljenci bomo imeli stike, poudarja dr. Peter Vencelj,, državni sekretar za Slovence po svetu in zamejstvu, in v isti sapi priznava, da se „to načelo -prijema počasi in da čisto na vseh koncih še ni prisotno in zaupanje ni vzpostavljeno". Da staro nezaupanje in zamere niso pozabljene, se je pokazalo tudi 6. julija, ko je bil na isti dan poleg uradnega izseljenskega srečanja v Postojni, ki ga je pripravila Slovenska izseljenska matica, v zavodih sv. Stanislava tretji tabor Slovencev po svetu, izseljenskega društva, ki se vse bolj uveljavlja kot alternativa Slovenski izseljenski matici za vse tiste, ki ji ne morejo odpustiti, da je nekdaj „imela isti računalnik z Udbo" in „ima še vedno istega tajnika kot za časa komunizma". Polarizacija je bila simptomatična: medtem ko se je v Postojni odvijala klasična folklorna prireditev, kar je občajna kulturna ponudba slovenske države izseljenstvu, je bila v Šentvidu prevladujoča tema okrogla mize pritoževanje nad demokracijo v Sloveniji, nepravno državo. Nadaljevanje prihodnjič Debevec Skupina ARS, vodi Nancy Selan XXVII. Pevsko-glasbeni večer SDO-SFZ v Slovenski hiši 1 7.8.96 Sobotni Pevsko glasbeni večer je bil lep dogodek; brez pretiravanja lahko rečem, da je bil slavospev pesmi, slovenstvu, lepoti, mladosti. Vse je bilo skrbno, pripravljeno, vse izvedbe so potekale brezhibno, nekaj le-teh pa je bilo kar izjemnih, antoloških, enkratnih. Škoda, da ni nihče snemal. Ne bom razčlenjeval nastopajočih posamič, nisem za to poklican. Trdim pa, da je bil večer zelo kakovosten in zato razveseljiv in nas je resnično obogatil. Lahko je žal tistim, ki so festival opustili iz kakih predsodkov. Na sporedu je bilo osem nastopov, tem se je pridružil še gost iz Bariloč: tako smo slišali štiri soliste (s spremljavo), dva zbora, en oktet, en kvintet ter skupino rock. Predsednica Veronika Vivod je v pozdravnih besedah izrazila željo, „da vsak zapoje pesem —• najlepšo!" in „da bodimo kakor zbor ■— različnih glasov, ki poje skupno melodijo". In tako je bilo: vse lepo ubrano, vse je ^oznanjalo veselje in ljubezen". Ko smo prisluhnili lepoti, smo se nastanili ,,v srcu življenja". (Navedbe iz govora). Ne bi bilo pravično ocenjevati vse nastopajoče z istim merilom; „šopek je bil različnih barv": zgolj ljubiteljske skupine, potem študirajoči — nekaj pa že poklicnih in diplomiranih glasbenikov. Seveda se to pozna! Vse pa druži ljubezen do glasbe, do naše pesmi, do naše skupnosti. V tem oziru so bili vsi nastopajoči odlični. Posredovali so nam