LETNIK LXXII GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE PLANINSKI VESTNIK, GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Dr. Ivo Valič Na Konjsko podkev 1 Ing. Tomaž Jamnik Skozi pustinje do belih gora 8 Franci Ekar Kisik na 6500 m 14 ing. Peter Ščetinin Deset dni življenja nad 5000 metrov 16 Ažman Jamnik Vzpon na vrh 23 Dr. Ivo Valič Zdravniško poročilo 25 Leopold Bregant Psihološka raziskava odprave 27 Ing. Pavle Šegula Slovenci v tujih gorah 29 Marjan Manfreda Vzpon na Pik Passionario 33 Franc Bauman V enem dnevu na Willsu 33 Riko Salberger Pik Nikolajev (4100 m) 34 Društvene novice 36 Alpinistične novice 42 Varstvo narave 44 Iz planinske literature 46 Razgled po svetu 47 Naslovna stran: Chitral s Tirich-Mirom v ozadju Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Banovec, Fedor Košir, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin. Tone Wraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana. Dvorakova 9, p. p. 214. — Tekoči račun pri NB 501-8-5/1, telefon 312-553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 50 din. plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 68 din (4,5 US Oglase vodi Rado Lavrič. — Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. PLANINSKI VESTNIK I LET. LXXII I ŠT. 1 I LJUBLJANA I JANUAR 1972 planinski vestnik glasilo planinske zveze slovenije 72. letnik 1 NA KONJSKO PODKEV V PAKISTAN III. jugoslovanska alpinistična odprava v Hindukuš - Zahodni Pakistan 1971 III. JAOH - imenovana tudi kranjska ali gorenjska Ob 70-letnici Planinskega društva Kranj Pokrovitelj: Slavko Zalokar, predsednik občinske skupščine Kranj dr. ivo valič Marca 1971 V zadnjh dvajsetih letih, zlasti pa v zadnjem desetletju, je postal Hindukuš v alpinističnem svetu pojem. Prej komaj poznan gorski svet je hipoma postal Meka alpinistov in tudi znanstvenikov različnih narodnosti. Cilj ljudi, katerim so gore tako ali drugače blizu. Večje in manjše alpinistične in znanstvene odprave so v razmeroma kratkem obdobju odkrile nov čudovit svet zasneženih in v led okovanih gorskih velikanov, strmih in mogočnih skalnih in ledenih sten, širnih in razdrapanih ledenikov, globokih in komaj prehodnih dolin ter sotesk, po katerih si s silo utirajo pot divje ledeniške vode. Svet redko naseljenih ljudi, ki se neprestano rujejo za golo, nadvse revno življenje z neusmiljeno, a tako čudovito naravo. Proti severozahodu se centralno himalajsko pogorje zoži in zniža, da se nato zopet požene v višino in širino z imenom Karakorum na meji med Kitajsko in Zahodnim Pakistanom. Karakorum se nato razdeli proti severu v ZSSR ležeči Pamir in proti severozahodu v Hindukuš, kjer znova doseže višine precej prek 7000 metrov. Hindukuš dele geografi na zahodni del, ki leži v Afganistanu, ter vzhodni del, ki leži v Zahodnem Pakistanu. Alpinisti pa govore še o tretjem Hindukušu, tj. Visokem Hindukušu, katerega tvori centralni del oziroma najvišji vrhovi Hindukuša: Tirich Mir 7706 m, Istor-o Nal 7398 m, Noshaq 7492 m, Saraghrar 7349 m, ki so njegovi najpomembnejši vrhovi, ter še nekaj drugih sedemtisočakov v obmejnem področju Afganistana in Zahodnega Pakistana. Vsak izmed njih je skupek vrhov, pogorje v malem. Kot majhen alpski narod, uspešno preizkušen v grebenih in stenah Centralnih Alp, v visokih gorah Himalaje, Kavkaza, Pamirja, Afrike, južnoameriških Andov ter na širnih polarnih planjavah Spitzbergov, smo se Slovenci dokaj pozno udeležili odkrivanja tega sveta, do katerega zaradi današnjih možnosti »ni daleč« in kjer se zaradi »lahkega in kratkega« dostopa ter dokaj ugodnih vremenskih razmer lahko uveljavijo tudi manjše, žepne odprave ali celo posamezni vneti hribolazci. Za obisk tega cilja predstavlja birokratski meč večkrat večjo oviro prenekateri odpravi kot pa denarna sredstva, ki so potrebna za tak podvig. Leta 1968 je v organizaciji Planinskega društva (PD) Ljubljana-matica pod vodstvom A. Kunaverja odšla na pot I. JAOH in se vrnila uspešna s prvimi pristopi na Lunkho-i Dosore (6902 m) in Lunkho-i Havvar (6895 m). Leta 1970 se je spet pod pokroviteljstvom Planinske zveze Slovenije in v organizaciji istega društva pod vodstvom L. Šteblaja II. JAOH povzpela na že osvojeni Kohe Nadir Shah (6814 m) in po novi smeri osvojila ponovno Kohe Keshnikhan (6745 m). Odpravi sta bili v zahodnem afganistanskem delu Hindukuša. Tokrat je pred nami III. JAOH v organizaciji PD Kranj, namenjena 1 v vzhodni, pakistanski del Hindukuša. Leta 1969 je bilo jubilejno leto PD Kranj. 70 let uspešnega dela je eno največjih planinskih društev počastilo s številnimi prireditvami. Tudi člani alpinističnega odseka so želeli prispevati svoj delež k jubileju. Tokrat je dobila že kakšno leto prej izrečena misel in želja resnično podobo, ki so jo najprej podprli s skromnimi, a toliko bolj pomembnimi denarnimi prispevki prav člani društva. Cilj: Karakorum. Tam jugoslovanski alpinisti še niso bili. Karakorum, eno izmed najmanj raziskanih pogorij, ki je zaradi političnih razmer za dolga leta zaprlo vrata odpravam in jih zadnji dve leti spet na pol odprlo nekaterim srečnežem, Karakorum, svet številnih neosvojenih najvišjih vrhov. PZS je dala svoj uradni pristanek, potrdila vodjo in mu dala pravico, da izbere člane, ter odpravo uvrstila v svoj redni program odprav v tuja gorstva. Osnoval se je poseben pripravljalni odbor, pod predsedstvom predsednika Občinske skupščine Kranj Slavka Zalokarja, ki je obenem prevzel tudi pokroviteljstvo nad odpravo. Začele so se običajne priprave: izbira moštva, zbiranje podatkov in tehnične dokumentacije, pogovori o poti, prevoznih sredstvih in cilju, pogovori o denarnih in materialnih sredstvih in o še sto in sto nadrobnostih, kakršne pač zahteva vsaka odprava. Zaradi skromnih denarnih možnosti je bilo odločeno, naj bo odprava predvsem alpinistična. Kljub temu je dala pobudo za raziskovalno delo in se vključila v psihološko testiranje alpinistov, članov odprav v okviru raziskav Klinične bolnišnice za psihiatrijo iz Ljubljane, ki potekajo pod vodstvom psihologa Leopolda Bieganta in s sodelovanjem še nekaterih znanih psihologov in psihiatrov. Izsledki njihovih ugotovitev naj bi bili v bodoče v pomoč vodjem odprav pri izbiri kandidatov. Kot kandidati za odpravo so bili pritegnjeni v izbor člani AO Kranj Iztok Belehar, Franci Ekar, Tomaž Jamnik, Brane Jaklič, Stane Rotar, Slavko Markič, Polde Taler in kot vodja Ivo Valič. Pomembnost cilja in njegove tehnične zahteve pa so zahtevale še širši izbor in odpravo, ki naj bi štela 8 do 10 članov. Tako so bili k sodelovanju kasneje povabljeni še člani Akademskega AO Sandi Blažina, Ante Mahkota, Tine Mihelič in Peter Ščetinin, član AO Ljubljana matica Stane Belak, član AO Tržič Riko Salberger ter člani AO Mojstrana Janko Ažman, Janez Brojan in Zvone Kofler. Kot fotoreporter naj bi se odpravi priključil tudi Joco Znidaršič iz Ljubljane. Sporazumno sta bila povabljena k sodelovanju tudi dva pakistanska alpinista, člana kluba Karakorum iz Lahora. Tako bi odprava imela tudi mednarodni značaj. Leta 1969 in naslednje leto so se nekateri kandidati udeležili skupnih priprav v masivu Mt. Bianca in tam opravili številne pomembne vzpone. Oktobra 1969 je bila poslana prva prošnja pakistanskim oblastem za enega izmed še neosvojenih najvišjih vrhov Karakoruma. Na posredovanje naših političnih predstavnikov je dovoljenje prispelo junija 1970, pa ne za Karakorum, ampak za Hindukuš. Dovoljenja pa ni bilo možno izkoristiti že zaradi kratke veljavnosti. Septembra istega leta je bila odposlana ponovna prošnja. Proti koncu leta je prispel odgovor, da je potrebna še ena prošnja. Tej je sledilo končno dovoljenje za Hindukuš - in odgovor, da so zaprošeni vrhovi v Karakorumu že oddani drugim odpravam. Upoštevajoč vse okoliščine smo to sprejeli z željo, da bo tudi tokrat odprava dosegla svoj namen in cilj, lstor-o Näl v centralnem delu Hindukuša, in morda odprla pot jugoslovanskim odpravam tudi v Karakorum. Istor-o Näl ali »Konjska podkev« ima kar 10 vrhov, visokih med 7100 in 7400 m: 2 zahodna, 3 severne, 2 vzhodna in 3 južne, med katerimi je tudi glavni vrh. Prvič so ga naskakovali britanski oficirji že leta 1929 in nato drugič leta 1935, toda brez uspeha (R. J. Lawder, D. Hunt). Leta 1955 sta Američana J. E. Murphy in T. A. Mutch poročala o osvojitvi glavnega vrha, vendar so kasnejše odprave dokazale, da ga njihova odprava ni dosegla. Leta 1966 je poskušala srečo s severne strani avstrijska odprava, Upravni odbor Planinske zveze Slovenije, uredništvo in uprava Planinskega vestnika, komisije PZS, GRS in Planinska založba voščijo Močno nooo leto vsem svojim sodelavcem in prijateljem, dopisnikom in sotrudnikom, naročnikom % in podpornikom! Smer vzpona na Istor-o Nal — od tabora 2 proti vrhu Foto Joco Znidaršič a zaman. Naslednje leto se je druga avstrijska odprava (K. Lapuch, M. Oberegger) povzpela po zahodni strani na dva severna vrhova. Enako pot po jugozahodnem grebenu kot britanska in ameriška odprava je ubrala japonska ženska odprava I. 1968 (Japan Womens West Asían Expedition, vodja K. Sato). Tudi ta se je vrnila v zmoti, da je ponovila vzpon na glavni vrh. Sele leta 1969 je španska odprava Expedición Barcelona, vodja J. M. Anglada) razvozlala problem Istor-o Nála in se kot prva povzpela na glavni vrh, in to po poti prejšnjih odprav po JZ grebenu. Zraven je osvojila še oba stranska južna vrhova. Isto leto sta naskakovali vrhove Istor-o Nála še češkoslovaška in dve japonski odpravi - ena s severa - a zopet brez uspeha. Vzpon s severne strani so preprečile visoke ledene in skalne stene severnih in vzhodnih vrhov. III. JAOH so pakistanske oblasti s svojimi strogimi pogoji, ki jih postavljajo več ali manj vsem odpravam, točno začrtale pot do baznega taborišča na ledeniku Tirich (Upper Tirich Glacier). Od tod je naša odprava nameravala ponoviti vzpon na glavni vrn po možnosti po novi smeri in se povzpeti na še kak neosvojeni ali osvojeni stranski vrh. Oktobra 1971 25. aprila je po dolgih pripravah in zapletljajih končno krenila na pot izpred poslopja Občinske skupščine Kranj skromno, a zadovoljivo finančno in materialno preskrbljena in opremljena desetčlanska III. JAOH. Odpravo so sestavljali člani AO Kranj Iztok Belenar-Čiko, profesor telesne vzgoje, 30; Franci Ekar, elektrotehnik, 29; inž. Tomaž Jamnik-Mišo, elektroinženir, 33; dr. Ivo Valič, zdravnik, 42, vodja in zdravnik odprave; člana AO iz Ljubljane Aleksander Blažina-Sandi, gradbeni tehnik, 45, doma iz Izole; inž. Peter Ščetinin, metalurški inženir, 36; člani AO Mojstrana Janko Ažman, elektri-kar, 26; Janez Brojan, železarski delavec, 24, in Janez Kofler-Zvone, mizar, 27, in kot fotoreporter Joco Znidaršič, član uredništva revije Tovariš iz Ljubljane. Poprečna 3 starost članov odprave je bila 32,5 leta, poprečni planinski staž 18,1 leta, alpinistični pa 11,5 leta. Clani-alpinisti odprave so imeli za seboj prek 1100 letnih in zimskih alpinističnih vzponov vseh težavnostnih stopenj v domačih gorah, v avstrijskih, italijanskih, švicarskih in francoskih Alpah, v Kavkazu in Pamiru ter v Andih. Vsi so tudi člani G RS. Odpravo so finančno bodisi z denarjem bodisi z reklamami in materialno s cenejšimi ali brezplačnimi uslugami podprla poleg Občinske skupščne Kranj, Planinskega društva Kranj, Planinske zveze Slovenije še številna domača in tuja podjetja, ustanove, organizacije - 116 po številu - ter posamezniki. Poleg tega smo za kritje finančnih stroškov prodajali pozdravne razglednice in bili pripravili veliko denarno loterijo. Marca smo izdali poseben bilten z reklamnimi oglasi, izdaja podobnega biltena pa je bila v načrtu tudi po povratku. Z RTV Ljubljana je bila sklenjena pogodba o snemanju dokumentarnega filma, s časopisom Glas in revijo Tovariš pa dogovor o objavi zapiskov s poti oziroma fotoreportaž. Odprava je bila dobro založena z različnimi vrstami filmov, predpisanih od pakistanskih oblasti, ki jih je delno brezplačno, delno po znižani ceni dala na voljo tovarna Agfa-Gevaert, Leverkusen, Zahodna Nemčija, filme za kamero pa RTV Ljubljana. Proračun je bil nepričakovano znatno presežen predvsem zaradi splošnega povišanja zavarovalnine in dodatne nabave potrebne tehnične opreme. Odprava je namreč dobila od PZS v uporabo opremo zadnje himalajske odprave, ki pa sta jo že uporabljali II. JAOH in odprava Akademskega AO v Severno Afriko. Oprema je bila delno pomanjkljiva, delno precej izrabljena. Po še nezaključenih računih so stroški odprave narasli na 130 000 din. Če bi upoštevali še vso brezplačno materialno podporo in usluge, bi vrednost odprave znatno narasla. Potrebno je bilo dovolj truda, da so se zbrala v dokaj neugodni splošni ekonomski situaciji potrebna finančna sredstva in da je odprava krenila na pot. Za tekoče potrebe in vse druge stroške je odprava imela na razpolago 3000 ameriških dolarjev in 1500 zahod-nonemških mark. Tovarna avtomobilov TAM Maribor je odpravi dala brezplačno na voljo dvotonski kamion TAM 2001 z vsemi potrebnimi rezervnimi deli, prav tako Titovi zavodi Litostroj 6777 esii TiivarCo, Vasftish '370 'Shagram \6Warkup a») aMastuj ost a 1IRICH MIR' i Cha run bumi-zom ,6SS0 *PnU, Pharga, / d" laspur MMafoi (« C HIT RAL rlisio'- Pot III. JAOH Sehr re ftrter &err ^r. V>üe ! Der Redaktor des Alpine Jcuragl Bob Lav/fard 5 ßROMLBY ö|0¥E ^HCITLET KENT ®^ Bß 9 • ••••• ~ Jugoslovanska odprava j A A ~ i( neosvojeni vrhovi ▲ JL - ie otrojeni vrhovi ISTOR- O~XAL Na poti proti taboru 2 Foto Joco Znidaršič se boril s pršičem, ki mi ni dajal nobene trdne opore. Saj ne bo šlo. Ali bom sploh kdaj dosegel ta greben? Tiščal sem solze obupa in jeze, ko sem za nekaj deset metrov porabil celo uro. Toda moral sem navzgor. Če ne prej, do večera ju bom gotovo dosegel. Nisem več gledal na uro. Kako je z onima zgoraj. Tako rad bi šel hitreje! Končno sem dosegel greben. Skelelo me je v ramenih. Za hip sem odložil tovor. Olajšanje, čeprav kratko. Spet sem se zamajal pod težo tovora in začel lezti po grebenu. Dan se je medtem prevesil že krepko v drugo polovico. Bližal sem se koncu grebena. Nameril sem višino čez 6000 metrov. Pomel sem si oči. Pred seboj v škrbini vidim Iva, kako vleče vrv. Obstanem z odprtimi usti. Ivo, kaj si ti? Kaj pa delaš tukaj? Kai, saj vidiš, sestopava, pravi Ivo. V škrbino se primaje Janko. Nisva mogla več vzdržati, pripoveduje Ivo. Še ene noči tam gori ne bi preživela, zato sva se odločila, da sestopiva. Upala sva, da bova na vrhu grebena priklicala naše v taboru 2, pa naju nihče ni slišal. Oddajnik pa se nama je pokvaril. Res, tudi meni se je med garanjem nekajkrat zazdelo, da slišim glasove. Toda čeprav sem tulil nazaj, nisem dobil nobenega odgovora. Vrgel sem tovor v sneg. Nismo ga več potrebovali. Družno smo začeli tuliti v veter proti taboru 2. Končno se je le nekdo prikazal iz šotora. Za njim še drugi. Kmalu se je odlepila od šotorov skupina in hitela na pomoč. Mi pa smo začeli sestopati. Varoval sem Iva, nato pa pomagal sestopati Janku. Počasi je šlo, toda šlo je. Janko se je opotekal od skale do skale, bolj drsel kot plezal, obupno lovil ravnotežje in sledil vrvi, ki jo je nabiral Ivo. Naši iz dvojke so nas dosegli, ko smo se spuščali po strmini do prečnice. Potem je šlo hitreje. Ob petih smo prišli do dvojke, Šestorica, razen Miša, ki je še isti dan sestopil do baze, je prespala noč v taboru. Naslednji dan smo se z Jankom spustili po snežnem ozebniku naravnost do ledenika. To je bila sicer nevarna pot, ker so nad nami grozeče viseli seraki, toda za Janka je bila to pač edina možna varianta. Končno sem po desetih dneh zopet zagledal bazo. Zajel me je občutek olajšanja. Po dolgem času smo zopet vsi skupaj, vsi živi. In bili smo na vrhu gore. Kupimo posamezne letnike in komplete Planinskega Vestnika. Ponudbe ali informacije pošljite uredništvu PV. VZPON NA VRH JANKO A2MAN Po nekaj dneh počitka, potem ko smo postavili dva višinska tabora,smo se 2. junija popoldne dohtar, Zvone in Janez napotili proti prvemu taboru na višini 5300 m. Imeli smo precej težke nahrbtnike, ker se - razen dohtarja - nismo mislili več vrniti v dolino, dokler vrh ne bo padel. Na tabor 1 smo prišli v čudovitem vremenu, ko je sonce tonilo v afganistanskem delu te obsežne gorske skupine. Ker je sneg hitro kopnel, smo morali oba šotora premakniti na skalnati del grebena. Noč nam na tej višini ni delala preglavic. Zgodaj popoldne smo sopihali po že znanem svetu proti dvojki. Največ časa nam je vzel skalni stolp, preko katerega je bi a napeta vrv. Prav pod stolpom smo se srečali s Čikom (Iztok) in Sandijem. Vračala sta se, ker se Čiko ni dobro počutil. Od stolpa navzgor se je sneg tako uprl, da smo se grizli v kolena prav do spodnjega roba vesine, kjer sta stala dva šotora tabora 2. Po okrepčilu so se dohtar, Janez in Peter vrnili navzdol, midva z Zvonetom pa sva še isto popoldne začela nabijati bok, po katerem sva naslednji dan nameravala više gori postaviti tabor 3. Do večera sva pritrdila nekaj nad 300 m vrvi čez ključno mesto naše nove smeri. Nato sva se hitro skobacala v spalni vreči. Zjutraj nama dolga prečnica ni več kazala zob in prav kmalu sva se znašla na grebenu, ki teče proti vrhu. Bil je precej dolg, deloma kopen deloma snežen. Pripeljal naju je v višino zgornjega roba velike snežne vesine. Tu sva prestopila v pobočje, polno razpok in serakov, pod sedlom med glavnim in severnim vrhom. Hoja med seraki je bila precej utrudljiva in nekajkrat sva se morala vračati, da sva našla pravi prehod. Večkrat sva morala duškati, da sva nalovila sapo, vmes pa slikala. Na'enem od takih posnetkov je Zvonetu ušel iz rok fotoaparat, vendar se je na srečo ustavil v plitki razpoki, tako da ga je srečni lastnik kmalu spet imel. Pozno popoldne sva se ustavila na manjšem temenu 6600 m visoko, si takoj postavila šotor in si skuhala tekočo večerjo. Preden pa sva se zakopala v puh, sva preko Janeza in Petra, ki sta prišla v tabor 2, dobila radijsko zvezo z bazo. Ker sva se dobro počutila, sva dobila dovoljenje, da se drugi dan poskusiva z vrhom. Da noči nisva prespala preveč dobro, Zvone Kofler na poti proti taboru 2 23 Foto Joco Znidaršič je bila kriva višina. Morda pa tudi najina neučakanost. Dan sva res težko pričakovala. 5. junija nama je že zgodaj zjutraj brnel plinski kuhalnik. S seboj sva vzela |e najpotrebnejše stvari, le obuvanje škornjev, natikanje in zavezovanje derez v tej višini jemlje precej moči. Gledala sva na vsak gib, da ne bi razmetavala z močmi. Hodila sva zelo počasi in mnogo duškala. Čeprav do sedla na višini 7000 m ni nobenega hudega vzpona, sva se do tja močno upehala. Odločila sva se za počitek in sedla v sneg. Precej daleč spodaj sva videla črno piko, šotor tabora 3. V isti smeri je kipel v nebo Tirich Mir, tu zunaj ne več tako visok in grozovit, kakršen je bil videti iz naše baze. Pred nama je bilo še kakih 400 m zelo strmega snega. Morala sva stopiti, da doseževa zaželeni cilj. Zagnala sva se v strmino, a že po nekaj korakih nama je zmanjkalo sape. Tako hitro tu ne gre. Ustavljala sva se vsakih 10 do 15 korakov. Hoditi v tej višini je hudo, precej moči in časa pa sva izgubila tudi z iskanjem prehodov. Okoli treh popoldne je strmina popustila, uresničila se nama je želja, bil je vrh. Objela sva se in si stisnila roke. le pri tem pa sem gledal samo to, kam se bom usedel. Spustil sem se na spihana tla, še preden sem dobro pogledal okoli sebe. Dihal sem zelo hitro, v sencih pa mi je tolkla in butala kri. Ko sva prišla do sape, sva se lotila slikanja. Hotela sva posneti prav vse okrog in okrog. To nama je le delno uspelo, ker aparata nista delala, kot bi bilo treba. Pol ure sva prebila na vrhu, nato pa po isti poti začela sestopati. Hotela sva priti čim niže pod sedlo, da bi prej prišla do tabora 3. Počasi sva obirala skale, vmes pa veliko posedala. Po približno dvesto metrih sva prišla do zelo strmega ledu. Zvone je prvi stopil nanj, v naslednjem trenutku pa se je že peljal z veliko hitrostjo v globel pod sedlom, ki se, na najino srečo, izteka brez razpok in serakov. Ustavil se je več kot 200 m niže, tako da ga nisem mogel razumeti, ko mi je nekaj zavpil. Bil sem mu kar malo nevoščljiv, ko sem ga videl tako globoko. Brez pomisleka sem stopil na led in se hotel zapeljati, vendar mi je kar hitro vzelo noge. le na začetku sem izgubil derezo. Da bi se ustavil, ni bilo misliti, drsel sem tako hitro, kot bi me kdo izstrelil. Tako se mi je vsaj zdelo, dokler sem vedel zase. Kmalu nisem čutil ničesar več. Pozneje sem izvedel, da sem ob Zvonetu obležal nezavesten, da mi je nato nataknil kapo in rokavice, ki sem jih izgubil pri drsenju, da se je napotil proti taboru 3 po pomoč. Ko sem se ovedel, je bil Zvone že nekaj desetin metrov od mene. Ležal sem na hrbtu. Edini posnetek na vrhu Istor-o Nalu Foto Janko Ažman Nisem se mogel spomniti, zakaj tam ležim, zakaj Zvone sestopa sam. Hotel sem vstati, vsak poizkus se mi je ponesrečil, telebnil sem nazaj. Začutil sem bolečine na čelu, nosu in očeh. Bil sem ves odrgnjen in ranjen. Kmalu tudi videl nisem več. Ne vem, kaj vse sem počel do trenutka, ko je do mene prisopihal Janez. Vzdignil me je na noge, pa me niso držale. Zato sem se z vso težo naslonil nanj. Počasi sva sestopala, vmes pa se menda pogovarjala o Bledu. Kmalu se je ugnal tudi Janez, bil sem pre-težak tovor. Preden je prišel Peter, sva se večkrat zgrudila v sneg. V tabor 3 smo s Petrovo pomočjo prišli z nočjo. Pripravljalo se je slabo vreme s snegom in vetrom. Prav ta čas pa je stekla in se uspešno končala prva reševalna akcija v taki višini. ZDRAVNIŠKO POROČILO Dr. IVO VALIČ Na pot smo odšli zdravniško temeljito pregledani, s popravljenimi zobmi in cepljeni proti črnim kozam in koleri (obvezno), tifusu, paratifusu A+ B in tetanusu (neobvezno.) Prve težave pri posameznikih so se pojavile na iransko-afganistanski meji in sicer v obliki lažjih, kratkotrajnih črevesnih obolenj, katerim se je kljub vsem preventivnim ukrepom skoraj nemogoče izogniti. Dolgo potovanje, neprimerne higienske, prehrambene, osebne in splošne okoliščine so storile svoje zaradi še ne pridobljene odpornosti. Kasneje, v bolj urejenih pogojih (Kabul, Islamabad, bazno taborišče) teh težav skoraj nismo imeli. Ponovile so se v hujši obliki pri večini članov odprave po vrnitvi »v dolino«, v Chitral. Tu smo se izčrpani in željni sveže hrane iznenada znašli sredi bogate in poceni letine zrelih marelic in sliv. To ni ostalo brez odmeva. Zaradi prikrite oblike infektivnega črevesnega obolenja je bilo v dveh primerih zdravljenje potrebno še po vrnitvi v domovino. Pri enem je bila dokazana okužba s povzročiteljem vrste paratifusa B. Sicer pa so nekateri člani imeli težave zaradi zlate žile (hemeroidov). Ta je poleg črevesnih obolenj eno najpogostejših in tudi najneprijaz-nejših tegob na vseh odpravah. Zaradi stalnega opozarjanja in s tem preventive je bilo tega manj kot v odpravi v Ande. K vsaki odpravi spadajo tudi žulji, teh smo bili deležni tudi mi. Do baznega taborišča smo potovali dokaj hitro, brez zastojev in v hudi vročini. Take nismo bili vajeni. Tej se je pridružila še višina in zaradi dolgega, več kot tritedenskega potovanja izguba kondicije. To smo želeli nadomestiti s tem, da si je vsak 25 član oprtal svoj dobro naloženi nahrbtnik že prvi dan hoje. Zdi se mi, da je bilo prilagajanje s polno obremenitvijo odveč, bolj škodljivo kot koristno. Posledice vsega omenjenega so prizadele vse člane bolj ali manj. Skoraj vsi smo poleg sončarice imeli opravka tudi z višinsko boleznijo. Slednji ni ušel niti zvezni oficir. Dva člana sta morala v dolino na »klimatsko zdravljenje« potem ko je bilo pri enem potrebno zdravljenje z infuzijskimi tekočinami in ustreznimi dodatki. Po treh dneh zdravljenja v prebujajočem se pomladanskem okolju, polnem zelenja in cvetlic, ob bistrem potočku, le nekaj ur noda do prvega naselja, sta si hitro opomogla in se zdrava in čila vrnila v bazno taborišče. Ze naslednji dan sta oba zmogla brez težav vzpon do prvega višinskega taborišča. Višina nas je dajala, kot se spodobi: Glavoboli, pri posameznikih tudi bruhanje, nespečnost in slab tek. Iz dneva v dan pa je bilo teh težav manj. Ponavljale so se v večjih višinah, čeprav manj izrazito in kratkotrajno. Vrnitev v bazno taborišče je bila vedno zaželena in dobrodošla. Po osnovnih meritvah sodeč — s stalno kontrolo srčnega utripa in krvnega tlaka v mirovanju ter po obremenitvi — pa smo se vsi hitro in dobro privajali na višino. Vzpon na vrh je sledij morda prehitro. Toda dobro počutje prve naveze, ugodne vremenske razmere, bližajoči se vremenski preobrat, nezahteven svet tik pod vrhom in načrtna pripravljenost tudi »na kaj hujšega«, vse to je odločilo naskok na vrh. Ta je uspel, posledice nezadostne prilagojenosti pa so sledile. Zmagovita naveza je bila pri sestopu izčrpana, celotno moštvo, pripravljeno »na kaj hujšega«, pa je pripomoglo, da smo se vsi srečno vrnili v bazno taborišče. Po povratku smo morali vsi nekaj dni počivati. Mea pohodom proti baznemu taborišču, še zlasti pa na povratku sem dajal zdravniško pomoč številnim nosačem in prebivalcem bližnjih in daljnih naselij. V večini primerov so bila lažja oboljenja, marsikdo se je naredil bolnega zaradi pakiranih zrovil ali celo morda zaradi prekupčevanja z njimi. Naletel sem tudi na hujše bolezenske primere. Trahom, tuberkuloza in druge infekcijske bolezni so neomajen gospodar med neprosvetljenim, siromašnim prebivalstvom, ki nima skoraj nobene zdravstvene zaščite in oskrbe. Prvi zdravnik je nekaj dni hoda daleč, zdravniška pomoč pa zelo skromna in nezadostna. Več slepih zaradi trahoma je iskalo pomoč. Zmanjkalo mi je zdravil za potrebne. Tudi tem, ki so bili pomoči deležni, je v največ primerih pomenila, žal, le prehodno, začasno izboljšanje in upanje. Vsa odvišna zdravila in še nekaj drugih zdravniških pripomočkov smo odstopili civilni bolnišnici v Chitralu, ki dela v najskromnejših razmerah. Na to nas je zelo vljudno in nevsiljivo opozoril že čitralski politični komisar, a tudi brez tega namiga bi to Vaška lepotica v Kafiristanu, ki ga imenujejo eldorado etnologov in etnografov Foto Joco Žnidaršič storili toko kot večina tujih odprav. Tudi nekaj kuhinjskega pribora in transportnih zabojev so radi sprejeli. Sami smo morali svojo prtljago zmanjšati na minimum. Zdravnik, prvi Čitralec, ki je dokončal medicinske študije, in edini zdravnik v Chitralu in njegovi okolici, je bil zelo prijazen in gostoljuben. Pred leti je po krajši specializaciji v Angliji potoval preko Jugoslavije in mu ni bila neznana tako kot večini Paki-stancev, s katerimi smo prišli v stik. Dovolil nam je taboriti na vrtu bolnišnice, kjer je bilo nekaj bogato obloženih mareličnih dreves, in nam celo priredil slavnostno večerjo. Tudi pri organizaciji naše vrnitve nam je pomagal po svojih močeh, ko je »odpovedal« zvezni oficir. Zdravnik nas je predstavil svojemu stricu, čitralskemu princu. Nekaj zdravil smo razdelili tudi med uslužbence veleposlaništev v Kabulu in Islamabadu. Med potovanjem do cilja in nazaj smo izkoriščali lokalne vire prehrane. Če bi imeli več pod palcem, bi si seveda v nekaterih primerih privoščili kaj več in kaj boljšega. Največkrat pa to sploh ni bilo možno, ker teh lokalnih virov ni bilo ali pa so bili povsem neprimerni. Za naše pojme smo se hranili normalno le v Kabulu in Islamabadu. Avtomobilska nezgoda nas je vse močno prizadela. Nesreča se je zgodila pred opoldanskim počitkom. Ogledovali smo se že za primernim prostorom v čudoviti dolini, skozi katero teče ena redkih afganistanskih rek in v kateri imajo dovršen namakalni sistem, ki je dolino spremenil v rodovitno pokrajino. Zvone Kofler je dobil takoj prvo pomoč in le nekaj minut smo rabili, da je bil eden od spačkov pripravljen za transport v ležečem položaju. Obsega poškodb prvi mah ni bilo možno oceniti. Transport in huda vročina nista bila ugodna za ponesrečenca, toda nobene druge izbire ni bilo. V 40 kilometrov oddaljenem Jalalabadu, edinem večjem kraju ob poti v Kabul, bolnišnica ni bila opremljena za take vrste poškodb. Ameriški zdravnik, ki jo vodi, nam je svetoval takojšen nadaljnji prevoz v Kabul in povedal tudi naslov bolnišnice. S pomočjo veleposlaništva smo storili vse, kar se je dalo, da bi bilo zdravljenje ponesrečenca uspešno. Ker bi v poštev prišlo tudi zdravljenje z umetnimi ledvicami, teh pa v Afganistanu nimajo, smo pripravljali tudi transport v Teheran, Bejrut ali Beograd. Za vse to so obstajale realne možnosti. Dva člana odprave sta dala kri za transfuzijo. Imela sta primerno krvno skupino, v bolnišnici krvi ni bilo na zalogi. Istočasno sta druga dva naša tovariša darovala kri za neko močno krvavečo mater. Toda vsa prizadevanja so bila pri Zvonetu žal zaman. Upajmo, da je bilo pomagano vsaj materi. PSIHOLOŠKA RAZISKAVA ODPRAVE LEOPOLD BREGANT Izbor in sestava alpinistične odprave spadata med osrednje zahteve. Od njiju je odvisen rezultat vloženih naporov in tveganja. Temu vprašanju se od nekdaj posveča posebna pozornost in že pred leti je dal prof. Andrej Zupančič pobudo, da bi se pri izboru in sestavi alpinističnih odprav v tuja gorstva uporabile znanstvene psihološke metode. Na iniciativo vodje III. JAOH dr. I. Valiča smo se prvič lotili psihološkega proučevanja članov. Odprava je torej tudi začetek psihološkega raziskovanja alpinističnih odprav pri nas. Psihološka raziskava alpinističnih odprav v tuja gorstva je planirana kot pilotska študija, da se ugotove možnosti za odgovor na naslednja osnovna vprašanja: 1 - kateri psihološko pomembni dejavniki se sploh pojavljajo med odpravo 2 - po katerih individualnih psiholoških značilnostih merimo uspešnost članov odprave 3 - katere psihološke značilnosti je treba upoštevati pri izboru članov in 4 — kateri sociodinamski dejavniki vplivajo na funkcionalnost in učinkovitost grup-nega sodelovanja v alpinistični odpravi in kako je mogoče nanje vplivati. Dolgoročni cilj raziskave je, da ugotovimo psihološko prognostične kriterije, ki jih je treba upoštevati pri sestavi alpinističnih odprav. Zato so potrebne raziskave pri večjem številu odprav, da se preverijo izbrani kriteriji in določi njihova napovedna vrednost. Pripravljenost članov III. JAOH in njihovo sodelovanje pri raziskavi je omogočilo opraviti prvo sistematično psihološko študijo. Prvi preizkus je bil opravljen med alpinističnim treningom dela odprave leta 1969 v masivu Mt. Blanca. Na teh osnovah smo izdelali podroben načrt raziskave, ki je bil v celoti opravljen z vsemi alpinističnimi člani odprave v zadnjih dveh mesecih pred odhodom v Hindukuš spomladi 1971. Čeprav je zahtevala raziskava od vsakega člana več kot deset ur sodelovanja, so se vztrajen potrpežljiv ustrežljiv požrtvovalen odločen iznajdljiv tovariSki nesebičen premišljen dosleden ne izkorišča drugih odkritosrčen strpen pogumen delaven odgovoren pravičen * skromen pošten zodovoljen dobro plezalna teh, notančen obziren drži besedo družaben ne zameri smisel zo šalo varčen zaupljiv nezahteven vljuden prilagodljiv tih molčeč ostoja v ozadju mehak POMEMBNOST OSEBNOSTNIH LASTNOSTI Legenda: zelo oomembno = gosto črtkano pomembno = redko črtkano nepomembno = nečrtkano vsi odzvali preiskavam in vestno sodelovali, za kar se ¡im na tem mestu ponovno zahvaljujem. Izvedba raziskave je bila opravljena v okviru raziskovalne dejavnosti Klinične bolnišnice za psihiatrijo v Ljubljani. Pri izvedbi preiskav so sodelovali psiholog S. Bras, M. in L. Bregant in psihiater dr. M. Petelin, obdelavo in vrednotenje preiskav pa sta prevezla M. in L. Bregant. Čeprav o večini rezultatov še ne moremo poročati, naj na kratko orišem raziskovalni načrt in izvedbo doslej opravljenih preiskav. V prvi fazi smo zbrali pri udeležencih različnih doslejšnjih odprav v tuja gorstva podatke o pogojih in situacijah, ki se pojavljajo med odpravo. Dobljene informacije smo sistemizirali v naslednje grupe: 1 - doslejšni kriteriji za izbor članov 2 - motivi za udeležbo v odpravi 3 - zahteve, ki se pojavljajo med odpravo 4 - kritični dejavniki pri grupnem sodelovanju in 5 - rizični faktorji. Na osnovi analize teh informacij je bil sestavljen preiskovalni načrt, ki je zajemal: 1 - psihodinamično osebnostno eksploracijo in psihiatrično preiskavo 2 - testne mentalne storilnosti, vzdržljivosti, hitrosti in zanesljivosti ter inteligentnosti 3 - testne čustvene stabilnosti in osebnostne prilagojenosti 4 - vprašalnike o alpinističnem udejstvovanju, o pomembnosti osebnostnih lastnosti in ocenjevanju osebnostnih lastnosti ter sociogram 5 - ocenjevanje sodelovanja in grupne dinamike, ki je bilo opravljeno med potekom odprave od njenega odhoda do vrnitve 6 — ocenjevanje sodelovanja v odpravi po njenem povratku. Po dobljenih podatkih bomo določili psihološke napovedane in rizične faktorje ter preverjene možnosti za izbor članov po teh kriterijih. Seveda zahteva to preverjanje ponovne preskave na nadaljnjih odpravah. V to raziskavo je bila že vključena odprava na Atlas leta 1970. Za ponazoritev dobljenih podatkov navajam rezultate o pomembnosti osebnostnih lastnosti za člane alpinističnih odprav. Iz grafikona je razvidna tehtnost, ki se pripisuje posamezni lastnosti. Na čim višjem mestu je lastnost, tem večjo tehtnost ima. SLOVENCI V TUJIH GORAH ING. PAVLE ŠEGULA (Nadaljevanje) TABELA 1 - HIMALAJA Naziv in podatki .. . . . o odpravi Udeležene, Uspeh 1. JAHO 12. 3.-3. 8. 1960 (PV 11/60) 2. JAHO 5. 8.-4. 12. 1965 (PV 1966) 3. JAHO 14. 8.-15. 12. 1969 Poizvedovalna 3. JAOK 11. 7.-4. 8. 1965 (PV 12/1965) 1. Kersnik Stane (vodja) 2. Debeljak Ciril 3. Keršič Marjan 4. Kunaver Aleš 5. Mahkota Ante 6. Dr. Robič Andrej 7. Jerin Zoran (novinar) 1. Govekar Jože (vodja) 2. Dr. Andlovic Jože 3. Butinar Marko 4. Debeljak Ciril 5. Dimitrov Pavle 6. Humar Metod 7. Juvan Ljubo 8. Sazonov Anton 9. Šimenc Pavle 10. Škarja Tone 11. Dr. Zupančič Andrej 12. Jerin Zoran (novinar) 1. Kunaver Aleš (vodja) 2. Dr. Andlovic Jože 3. Drašler Mikec 4. Ing. Golob Lojze 5. Maležič Matija 6. Dr. Martinčič Andrej (biolog) 7. Mlekuš Klavdij 8. Sazonov Anton 9. Štupnik Franc 10. Dr. VVraber Tone (biolog) 11. Jerin Zoran (novinar) 1. Jerin Zoran (novinar) 2 Kunaver Aleš (snemalec) 1. Ing. Šegula Pavle (vodja) 2. Ing. Golob Janez 3. Prof. Jakič Nedeljko 4. Ing. Kambič Boris 5. Kukovec Dušan 6. Ing. Potočnik Polde 7. Dipl. oec. Rupar Janez 8. Ing. Smerke Zlatko 9. Prof. Sšetinin Barbara 10. Ing. Ščetinin Peter Baroltoli (5270 m) - prvi pristop Trisul 2 (6690 m) - prvi pristop Trisul 3 (6170 m) — prvi pristop Cilj, Trisul 1, z južne strani ni bil dosežen Kota 5735 m - prvi pristop Cilj, Kangbačen (7902 m), ni bil dosežen, Dimitrov in Sazonov bivakirala ca. 7650 m visoko, pod sedlom. Odkrit pristop na Kangbačen in Z. Kangčenčengo (8421 m) Anapurna2 (937 m) - drugi pristop Anapurna 4 (7540 m) - tretji pristop 4. JAOK 21. 7.-29. 8. 1966 (PV 4/1967) 1. Krušič Janez (vodja) 2. Bernard Jože 3. Ing. Golob Janez 4. Gričar Martin Ogledi vzhodno od Kathmanduja Bašha-Aus (4466 m) Bezimenaja (4350 m) Canner (4100 m) Dych-Tau (5203 m) Džangi-Tau ( m) Koštan-Tau (5151 m) Ljalver (4350 m) Misses-Tau (4427 m) Šhara vzh. vrh (5037 m) Šhara sr. vrh (5057 m) Šhara gl. vrh (5204 m) Malo prečenje Bezengijske stene Šhara-Džangi-Tau Centralni Kav- kaz-Rajon Bezengi Dych-Tau (5208 m) Gestola, slovensko rebro (4980 m) - prvenstvena Koštan-Tau (5151 m) Udeleženci Uspeh 5. JAOK 18. 7.-13. 8. 1968 5. Košir Mitja 6. Krivic Borut 7. Štupnik Franc 8. Ing. Zagorc Drago 9. Zupančič Ciril 1. Bučer Tone (vodja) 2. Bauman Franc 3. Bernard Niko 4. Gros Peter 5. Manfreda Marjan 6. Dr. Martinčič Andrej 7. Mirnik Janko 8. Rožič Jože 9. Salberger Riko 10. Trobevšek Tone Krumkol zrcala (4676 m) Mižirgi, levi steber (4918 m) Ullu-Aus, direktna (4789 m) Ullu-Aus, slovenski steber (4789 m) - prvenstvena Centralni Kavkaz - Rajon Bezengi Prvi slovenski prvenstveni vzponi v Kavkazu, V. b. stopnje Adai-Hoh (4408 m), vzh. stena prvenstvena Adai-Hoh (4408 m) - Pik Nikolajeva (4100 m), grebensko prečenje (vzhodni areben) Kazbek (5047 m) Pik Passionarie (3802 m) Pik Vils '3802 m) Uilpata (4646 m) Centralni Kavkaz - Rajon Cei TABELA 2 - ANDI 1. JAOA 9. 6.-14.10. 1964 (PV 4/1965) 1. Blažina Sandi (vodja) 2. Ing. Golob Lojze 3. Prof. Mihelič Tine 4. Prof. Savenc Franci 5. Stebla j Lojze 6. Dr. Valič Ivo Ala Norte (5532 m) - prva ponovitev Ala Sur (5500 m) — prvi pristop Belvedere (5225 m) - prvi pristop Dolgi hrbet (5175 m) - prvi pristop El Diente (5200 m) - prvi pristop innominado (5320 m) - prvi pristop Pico Reya (5495 m) - prvi pristop Pico Slovenia (5480 m) — prvi pristop Pico Jugoslavia (5505 m) — prvi pristop Piramida Bianca (5230 m) - prvi pristop Wyoming (5465 m) - prvi pristop Aguja Negra (5290 m) Aylaico, s. vrh (5285 m) Aylaico, j. vrh (5300 m) Condoriri (5656 m) Cunanticota (5350 m) Cuticuchu (5000 m) Huana Potosi (6094 m) Jllampu (6362 m) Kota 5280 Kota 5380 Kota 5395 Mamancota (5200 m) Pequeño Alpamayo (5330 m) Pico del Norte (6030 m) Pico Fraternidad (5050 m) Pico Jllusion (5330 m) Pico Schultze (5930 m) Tarija (5240 m) TABELA 3 Prijateljska 1. Bučer Tone 2. Ing. Levstik Igor 3. Dr. Potočnik Miha in še osem članov planinskih organizacij iz drugih republik Bžeduh (4272 m) Elbrus zah. vrh (5635 m) Pik Germogenova (3193 m) Udeleženci Uspeh 1. JAOK julij—avgust 1963 (PV 2/1964) 1. Dr. Mika Potočnik (vodja) 2. Ekar France 3. Ing. Jamnik Peter 4. Juvan Ljubo 5. Keše Peter 6. Mahkota Ante 7. Ing. Ščetinin Peter 8. Stebla j Lojze 9. Valant Milan 10. Zvoke!j Jože Baš Kara (4241 m) Bžeduh, zah. vrh (4292 m) Donguz Orun (4437 m) Džan-Tugan (3991 m) Elbrus, zah. vrh (5633 m) Elbrus, vzh. vrh (5595 m) Gadyl-Tau (4120 m) Lezkyr Tau (4100 m) Nakra-Tau (4277 m) Pik Svobodne Španije (4200 m) Pik Ščurovsky (4259 m) Ulu-Kara-Tau (4302 m) Schelda vzh. vrh (4320 m) Via Tau (3820 m) Centralni Kavkaz - Rajon Elbrus 2. JAOK 15. 7.-3. 8. 1964 (PV 5/1964) (PV 5/1965) 1. Dr. Srakar France (vodia) 2. Blažina Zvonimir 3. Ing. Gradišar Zivojin 4. Juvan Ljubo 5. Potrč Vanč 6. Robas Roman 7. Šimenc Pavle 8. Škarja Tone 9. Urh Franc Bžeduh (4273 m) Elbrus, zah. vrh (5633 m) Pik Kavkaz (4030 m) Pik Svobodne Španije (4200 m) Pik ščurovsky (4259 m) Užba sev. vrh (4710 m) Užba juž. vrh (4696 m) Centralni Kavkaz — Rajon Elbrus Križ Užbe 3, ponovitev Prečenje Užbe TABELA 4 - PAMIR 1. JAOP 16. 7.-1. 9. 1967 (PV 5/1968) 8. 7.-12. 8. 1969 2. JAOP (PV 4-9/1970) 1. Dr. Potočnik Miha (vodja) 2. Blažina Sandi 3. Dimitrov Pavle 4. Ekar Franc 5. Mahkota Ante 6. Prof. Ščetinin Barbara 7. Ing. Ščetinin Peter 1. Ing. Šegula Pavle 2. Salberger Riko Pik Lenin, sev. vrh (7127m) Pik Lenin, juž. vrh (7134 m) Razdelna (6148 m) Pik Petrovskega (4700 m) Prečenje: Razdelna-Pik Lenina- -sedlo Krylenko Prečenje: Razdelna-Pik Lenina--Skale Lipkina Pik Lenin, sev. vrh (7127m) Pik Lenin, iuž. vrh (7134 m) Razdelna (6148 m) TABELA 5 - HINDUKUŠ 1. JAOH 24. 7.-23. 9. 1968 1. Kunaver Aleš (vodja) 2. Belak Stane 3. Drašler Mikec 4. Sazonov Anton 5. Štupnik Franc Koh-i-Džašin (5902 m) - prvi pristop Lunghko-i-Dozore (6905 m) prvi pristop Lunghko-i-Hevad (6895 m) - prvi pristop Koh-i-Hevad (6842 m) — prvenstvena 2. JAOH 15. 7.-1. 9. 1970 1. Šteblaj Lojze (vodja) 2. Dr. Ažman Tomaž 3. Belak Stane 4. Prof. Cedilnik Danilo 5. Košir Mitja 6. Krivic Borut • (6745 m) " (6800 m) Kišmikan (7177 m)* j. raz. prvenstvena Koh-e-Nadir Šah (7125 m)** Naser-Čosrau-Cuka (6588 m) Grebensko prečenje M 2/M 3-Naser Cosrau Čuka - Ml/ M 2 Kišmikan - M 2/M 1 - Naser Čosrau-Cuku - M 3/M 2 3. JAOH 1. Dr. Valič Ivo (vodja) Istor-o-Nal (g. vrh 7398 m) po pr- 25. 4.-9. 7. 1971 2. Ažman Janko venstveni smeri 3. Prof. Belehar Iztok 4. Brojan Janez 5. Blažina Sandi 6. Ekar Franci 7. Ing. Jamnik Tomaž 8. Kofler Zvone 9. Ing. Sčetinin Peter 10. Znidaršič Joco TABELA 6 - SPITZBERGI 1. JAOŠ 1. Sazonov Anton (vodja) 1. 6.-1. 7. 1964 2. Butinar Marko 3. Drašler Mikec 4. Duhovnik Janez 5. Dr. Pretnar Branko 6. Dr. Tršan Uroš Breggerdinden (720 m) Greben Casimir Perier (585 m), (872 m), (720 m) Greben Kralja Haakona (686 m), (680 m), (665 m), (707 m) Greben Finsterwalder (1001 m), (1230 m), (1184 m), (1180 m) Kota (653 m) Kota (1231 m) Kota (1262 m) Krone Dana (1170 m) Nora (1225 m) Svea (1223 m) Kraljice (1263 m), (1035 m), (996 m) Mt des Oiseaux (563) Mt Pretender (1244 m) Mts Reckstad (1119 m), (1262), (1208 m) Pte Faniunculli (670) Neubauerfjellet (1386 m) Set Heiberg (1265 m) TABELA 7 Ararat julij—avgust 1968 (PV 4/1969) 1. Ing. Jeromen Franc (vodja) 2. Aljančič ing. arh. Janez 3. Balant Joco 4. Rajar Rudi Ararat (5165 m) Damir Kazik (3756 m) Direktaš (3470 m) Kižilkaja (3400 m) Atlas 10. 7.-12. 8. 1970 1. Ing. Rupnik Gregor (vodja) 2. Dr. Soklič Peter 3. Goršič Marko 4. Kavar Miha 5. Kavar Tomaž 6. Markež Vida 7. Grm Franc (šofer) Afella (4094 m) Akiond (4030 m) Angour (3616m) Irhl m'Goun Oukaimeden (3268 m) Timesguida (4089 m) Toubkal (4185 m) Za Lofote in Mt. Kenio še nimamo podatkov. Op. ured. VZPON NA PIK PASSIONARIO MARJAN MANFREDA Nedelja 5. 8. 1968. Za vodstvo do stene sta se nama s Petrom ponudila dva alpinista iz Kijeva. S počasnimi koraki se vzpenjamo po grapi, ki nas bo pripeljala pod steno. V sredini grape, od koder |e lepo vidna smer, sta se Kijevčana poslovila. Ob sedmih zvečer sva pod steno. Ker je precej strmo, si morava skopati prostor za bivakiranje. Ponedeljek 5. 8. 1968. 1 Ob petih zjutraj sva že v steni (5 b). Plezanje nama gre odlično od rok, ob osmih sva pri prvem kontrolnem možicu. Po radijski zvezi spregovoriva s taboriščem in z našimi plezalci v sosednji steni. Iz taborišča nama povedo vremensko napoved, ki je razveseljiva. Pred nama je težji del stene, sledi še nekaj raztežajev lažjega p.ezanja, in že zagledava drugo kontrolno znamenje (možic). Tu stena preide v greben, ki pelje proti vrhu. Ob dvanajstih se spet poveževa s taboriščem. Za počitek ni veliko časa, ker je pred nama še dolga pot. Greben je v resnici veliko težji, kot pa je videti. Ves čas je požleden, tudi snega je precej. Na vrh sva prišla ob štirih popoldne. Preplezati sva morala še greben med Passionario in Willsom, ki ima osem žandarjev, od katerih se ni dal niti eden odbiti, ampak sva morala vse preplezati. Ko sva bila nekako na sredi grebena, so bili naši plezalci že na vrhu Willsa, midva pa sva prišla na Wills ob šestih zvečer. Po dolinah je ležala megla, le vrhovi gora so štrleli iz meglenega morja. Sestop po snežnem ozebniku so nama olajšali plezalci pred nama, ki so nama naredili stopinje. Iz dna ozebnika sva se povzpela na prelaz Kalperk, kjer so naju čakali naši alpinisti s toplim čajem. Odločili smo se, da bomo sestopili do tabora. Najprej smo se spustili navzdol, nato pa smo morali še na prelaz Oseti n. V taborišče smo prispeli šele ob enajstih ponoči. V ENEM DNEVU NA WILLSU FRANC BAUMAN Če povem po pravici, mi ob dveh zjutraj kava dosti bolj prija kot paprika v konservi. Toda jesti je treba. Pred nami je še dolg, naporen dan. Po zajtrku še pogovori v zvezi z GRS in radijsko zvezo, potem pa proti naši gori. Med potjo skoraj ne govorimo. Le kaj bi govoril, raje bi spal. Vendar za spanje ni časa. Treba je hiteti. Odločili smo se, da poskusimo goro Wills, 3850 m, preplezati v enem dnevu po smeri Vb v severozahodni steni. V dobri uri smo pod goro v vstopnem ozebniku. Spočetka gre kar dobro. Dani se, ko smo že precej visoko. Toda z višino raste tudi naklonina ozebnika. Tako lepega sončnega vzhoda v Kavkazu še nismo videli. Iz sanjarjenja nas zbudi zapadno kamenje, ki se privoli po ozebniku in nam pove, da moramo čimprej iz te plaznice. Nad nami se ozebnik razdeli v več krakov. In mi rinemo po levem. Kmalu pridemo do možica. Iz konservne škatle vzamemo zapiske in vstavimo svoje. Pogledamo opis. Levo! Toda teren se nam ne zdi nič kaj prijazen. Za ogled se odloči Riko. Od zgoraj nam sporoči, da slabo kaže. Odločim se pogledati desno in, glej, pod nami je ozeonik, viden iz »lagerja«. Tako je šla zaradi napačnega opisa in informacij v nič ena ura. Ko smo zopet vsi zbrani, se odpravimo naprej po kuloarju do skalnega otoka, vidnega iz tabora. Tu zavijemo levo. Plošče v prečnici niso prav nič prijazne. Na njih sta led in sneg. Toda v dobre pol ure je prečnica za nami. Sedimo na visoki polici in pripravljamo opremo. Zabijem prvi varovalni klin in Niko že začenja prvi resnejši raztežaj. Smo že nad »nočevko«, v steni, ki se navpično pne nad nami v nebo. Kljub dobrim oprimkom je plezanje prava muka. Nahrbtniki režejo v ramena in vlečejo vznak. Na polici odložimo nahrbtnike in se posvetujemo. Plezali smo brez nahrbtnikov in ob vrvi. Napel jo bo Riko, ki se je že spustil na poličko, da se spoprime v 40 m visoko previsno ploščo. Ne vidimo ga, ko pleza, vendar vemo, da je težko, kajti vrv drsi le počasi preko Joževih ramen. Precej časa je minilo, preden dobi Niko povelje za napredovanje. Čeprav pleza prvi v drugi navezi, je lažje, saj je tu že vrv, za katero se tudi lahko prime in se potegne navzgor. Riko in Niko sta ze iz na|hu|sega. Sedaj še nahrbtniki in potem Jože in jaz. Ura je poldne. Radijska zveza s taborom. Sporočam, kje smo in da bomo čez dve uri že na vrhu. Toda zmotil sem se. Ub pol dveh so bili komaj nahrbtniki na varnem. Ponovno se navežem na vrv, s katero smo pravkar prenehali manevre z nahrbtniki. Spredaj jaz, zadaj Jože. Komaj pri ležem po polici okoli roba in pogledam navzgor čez ploščo, že pohitim čestitat Riku. Tu je opravil dobro delo. Vse je minljivo in tudi tega raztežaja je naposled konec. Visim pripet v uho klina na gladki plošči in sopiham kot »kamničan« svoje čase, ko |e se prevažal potnike v naš lepi kot. Dve popoldne je, ko tudi Jože končno izpleza iz plošče. Greben je lahek. Ne, težak je. Hitimo, da bi bili čimprej na vrhu. Molče si podamo roke. Tako je lepše, kot kaj govoriti, povedati. Vsega tako ne morem povedati. Vsak sam to ve in vsak sam si to misli. Molče gledamo na vrhove okoli nas. Megleno morje leži približno 3200 m visoko. Nad nami pa je nebo, samo nebo, Nekateri od nas bi bili celo za bivak na vrhu. Toda meni in še komu za bivak ni. Veter in čas nas preganjata. Spust v dolino ni prav nič prijeten. V ozebniku leži še novo zapadli sneg, ki se nam vozi izpod nog. Kljub težavam smo v dobri uri v dolini pod sedlom Kalperkom. k|er se prvič danes tudi odžejamo. Toda pred nami je zopet kakih 300 m vzpona.# Težko se je zopet vzpenjati. In ob pol sedmih smo na sedlu. Tu v družbi s sovjetskimi teca|-niki in alpinisti počakamo Petra in Marjana, da prideta za nami. Se zadnji vzpon na Osetinsko sedlo in radijska zveza. Še ves zadihan govorim in kašljam v aparat, da ne bomo bivakirali, ampak da že gremo proti domu. SZ stena VVillsa - smer Vb. Plezali dne 5. avgusta 1968 Riko Salberger, Jože Rožič (AO Tržič), Niko Bernard (AO Jesenice), Franc Bauman (AO Kamnik). PIK NIKOLAJEV (4100 m) RIKO SALBERGER Ko smo prejšnji dan iskali luknje v oblakih in kratke trenutke, ko je veter odgnal nevoščljive megle, smo si le težko ustvarili vsaj približno sliko gora nad našim taboriščem. To jutro pa je bilo zares lepo. Pod nami v dolini Cejdona je ležala debela megla, tu pa je sijalo sonce. Skaskij don je kot razigran otrok skakal preko skal. Tu v senci borovcev se nam je zdelo, da so vrhovi visoko, visoko nad nami in zelo težko smo nanje čakali. Za nas je bilo nerazumljivo to, da se tu odpravljajo na pot v največji vročini. Nahrbtniki so pripravljeni. Vsebujejo vse, kar bomo potrebovali za vzpon na 4100 m visoki Pik Nikolajev. Precej se razlikujejo od ruskih »kredenc«. Tudi po oblekah se na daleč ločimo oa njihovih alpinističnih uniform. Z nami gresta kot vodnika in nekaka ocenjevalca Vera, mojstrica športa, in Volodja. To je bil naš prvi vzpon v Kavkazu in nekateri se bomo prvič povzpeli nad 4000 m. V začetku smo se od našega taborišča spustili malo navzdol in zavili proti Celjskemu ledeniku. Tu so se košatili bori. Neverjetno se nam je zdelo, ko nas je biolog opozarjal, da smo na višini preko 2000 m. Skačemo preko divjih potočkov in opazujemo svet okoli sebe. Od tu je bil fantastičen pogled na najvišji vrh tega področja na Uilpato (4647 m), z ogromnimi visečimi ledeniki. V eni uri smo iz gozda, skozi pas grmičevja nad gozdno mejo. Ko smo posedali malo dalj, smo čas izkoristili za učenje ruščine. No, ni nam bilo težko, saj je bila naša ruska spremljevalka zelo brhko dekle. Pred nami je bila ledeniška morena. Po njej smo se spustili na ledenik. Čudovit je pogled na gozd ledeniških serakov, na labirint razpok. Šele ko se nagledamo vseh teh čudovitih oblik, pogledamo vrhove nad ledeniki. Nad njimi se pne čudovito modro nebo in le od časa do časa priplava po njem samoten oblaček. Ruska spremljevalca sta nas težko prepričala, da je »trenirovka« v ledu res potrebna. Nadeli smo si dereze in začeli kopati drobne stope in oprimke v navpične stene ledeniških razpok. Včasih ni bil dovolj en cepin, potrebna sta bila dva. Neverjetno hitro je mineval čas. Čas je bil za kosilo. Ustavili smo se pri ogromni osamljeni skali sredi ledenika. Kdo ve, od kod se je vzela. Sredi ledu je bila videti kot otok. Vtis otoka so dajali tudi potočki povsod okoli nje, tu in tam so tvorili celo majhna jezerca in se potem z glasnim šumom zgubljali v ledeniške razpoke. Potem je bib občutno bolj strmo, toaa sneg je bil dober. Sicer je bila strmina nad nami tolikšna, da razen ledenega labirinta nismo videli ničesar. Na vrhu te rame se nam je odprl pogled na še lepše vrhove. Tu se stekata južni in severni Cejski ledenik. Sonce so nam vzeli vrhovi nad nami in postalo je hladneje. Do »nočevke« ni več daleč. Hodimo po ledeniku in se izogibamo razpok, ki so preširoke, da bi jih preskočili, in kmalu zagledamo naš »dom«. Naslonjen je na skalo v majhnem morenskem jeziku, na pomolu med južnim in severnim Cejskim ledenikom. Ponuja lep pogled na južni ledenik in yes njegov tek. Še najbolj je podoben bivaku, vendar okna že dolgo ni več na svojem mestu in deske, ki naj bi bile vrata, so vratom samo podobna. V njem je bilo že precej gneče. In tako se nas je nekaj odločilo, da bomo spali v »šotorih«. Nad domom smo si poiskali primerno mesto in naša »palatka« je bila hitro postavljena. Počasi je zamrl hrup dneva in tišino porajajoče noči ¡e motilo samo zamolklo rušenje serakov, ki se je nadaljevalo vso noč. Pod nami je bil ledenik pokrit z rahlo meglico, zdel se nam je kot morje, na drugi strani pa visoki zid gora Adaj-hoh, Zaramag, Ronkeci in Dvesto let Rostova. Čakalo nas je še kakih 1100 m vzpona. Smer ni težka in poteka v glavnem po suhi skali. Ko smo se pripravili, je bil že svetal dan. Toda za opazovanje okolice je bilo malo časa, tako da smo samo z enim očesom gledali vrhove okoli sebe. Z moren smo se spustili na ledenik. Ravnega dela poti je kmalu konec, potem pa se strmo požene navzgor. Mi tu zavijemo na desno, na strmo snežišče pod Pik Nikolajev. Sneg ¡e v teh jutranjih urah dober in ravno prav osrenjen. Končno smo na vrhu snežišča. Od tu naprej bo šlo v glavnem po skalah. Tu je kompaktni granit temno sive ali rjave barve. Kar nestrpno čakamo, kdaj bomo začeli plezati. Skale so tople in vabljive. Plezanje ni težko, velikih, močnih oprimkov je veliko. Iščemo lažje prehode, smer poteka po razčlenjenem svetu. Še nekaj raztežajev in na grebenu smo. Na nasprotni strani je občutek zračnosti precej večji. Tam streha strmo pada do severnega ledenika v enem samem skoku. Velik je ta ledenik in od tu se nam zdi povsem raven. Cela veriga vrhov na oni strani! Ne vemo jim imena. Kot smo pozneje zvedeli, so vsi visoki preko 4000 m. Končno smo na vrhu. Njaprej stisk roke in čestitke ob prvem vrhu v Kavkazu. Pozorno si ogledujemo goro 200 let Rostova. Stena, dobro vidna od tu, še ni bila preplezana. Kar žal nam je, ko sta nas sovjetska spremljevalca začela priganjati k sestopu. Sestopamo po drugi strani. Včasih se malo zatakne preko kakega krajšega navpičnega skoka, vrv se zatika za granitne roglje. Tu pa tam je treba košček poti po snegu, toda prijetneje je hoditi po skalah. Led pod snegom je zahrbten. Do snežišča pod steno ni več daleč, toda strmina v skalah postaja vse večja in na kraju sestopamo po skoraj navpični steni. Tine tudi tu ne pozabi, da je biolog in začne slikati rožice, nekatere pa vzame kar s seboj. Mi pa med tem zvijamo vrv, saj do snega ni več daleč. Mimogrede smo bili nekaj sto metrov nižje na ledeniku. Sedaj do »doma« res ni bilo več daleč, tam nas je čakal topel čaj. Vzeli smo vso opremo in odšli proti »lagerju« po isti poti, po kateri smo prišli. Tura je bila namenjena aklimatizaciji in orientaciji po Ceju. KAKO UREDITI CVETLIČNJAK NA TRSTELJU? Predvsem bo treba napraviti nekaj gredic, ki naj bodo 120 cm široke in 250 cm dolge. Sloj zemlje mora biti 20-30 cm globok. Družine naj bodo razporejene po gredicah ločeno, se pravi rastline iz vsake družine skupaj in ne raztreseno brez reda. Ob periodičnih kraških sušah bo treba zalivati. Na te gredice se bodo naseljevale tudi druge, nezaželene rastline, ki jih prinašajo ptice, veter, metulji in druge živali. Dogodi se pogostoma, da je pred tablico z imeni čisto druga rastlina, kot je na tablici označeno. Na to bo treba posebno paziti. Na tablici naj bo na prvem mestu slovensko, na drugem pa znanstveno ime. Npr.: trava: kršin - zlatobradec ali šile (Chrysopogon gryllus). Imena naj napiše natančen in sposoben rastlinoslovec. Računamo, da je v okolišu Trstelja okoli 350 do 400 vrst višjih rastlin (rastline s cveti). Torej brez praproti, mahov, lišajev, gob in alg. Kar se tiče gojenja, bi lahko vsadili te rastline raje v vrtnarske lončke. 2e vsajene bi razvrstili na omenjenih gredicah in lončke zasuli do 3/4. Na ta način zemlja zadržuje vlago v posodi več časa. To bi bil drugi način gojenja. Tretji način: Običajna zbirka bi bil pravi herbarij, posušene, zlikane (obtežene) rastline, pritrjene na posamezne lepenke in spravljene v mapah po več skupaj. Pri tem delu pa je treba paziti, da ohranijo rastline čimbolj naravno barvo. Tako pripravljene se ohranijo desetletja in jih lahko gledamo poleti in pozimi. Josip Ukmar DRUŠTVENE NOVICE RHM 1971 V KRANJSKI GORI V Kranjski gori je bilo pod okriljem PZS od 21.-29. avgusta mednarodno srečanje žensk »Rendes-vous Hautes Mon-tagnes«. Srečanja se je udeležilo 60 članic RHM, ki ima svoj center v Engelbergu v Švici in ga vodi baronica Felicitas von Rezniceck. V Kranjsko goro so prispele Angležime, Američanke, Italijanke, Francozinje, Če-hinje, Bolgarke, Nemke, Avstrijke, Ho-landka in Švicarke. Pogoj za članstvo je samostojno plezanje 3. in 4. težavnostne stopnje, oz. zaslužni register tur mednarodno znanih plezalk. Člani RHM so lahko tudi možje, odnosno stalni sople-zalci članic. Vsako leto se članice zberejo za en teden v kakem znanem alpskem središču. Stroške srečanja plača vsaka članica sama. Kranjska gora je mednarodno družbo lepo sprejela. Pred hotelom »Prisank« je krajevno turistično društvo postavilo zastave držav, katerim so pripadale udeleženke. Stanovale so v hotelu »Prisank« in v motelu, nekatere pa v privatnih turističnih sobah. PZS je povabila članice iz Češke, Poljske in Bolgarije in to iz vsake države po dve navezi. Za organizacijo sta skrbeli članici združenja prof. Barbara Ščetinin in ing. Nadja Fajdiga. V nedeljo 22. 8. je bila v »Prisanku« slovesna otvoritev mednarodnega tedna. Udeleženke je pozdravil predsednik PZS dr. Miha Potočnik in jim zaželel uspešno plezanje v naših gorah, himalajec Aleš Kunaver pa jim je pokazal v lepem predavanju diapozitive iz zimskega vzpona po Čopovsem stebru, v Špiku in nekaj slik iz inozemskih odprav. Že v nedeljo so Bolgarke, Avstrijke in Švicarke preplezale raz Male Mojstrovke, kasneje so to storile tudi Angležinje in Ho-landka. V ponedeljek je večina udeleženk odšla v dolino Vrat, kjer sta v torek dve navezi vstopili v bavarsko smer (avstrijska in poljsko-švicarska naveza), Bolgarke so preplezale »zimmerjahnko«, prav tako solist Švicar Zurfluh. Ostale članice so se povzpele na Triglav preko Praga, del udeleženk pa je opazoval plezalce na poti do Luknje. Nemške plezalke so medtem preplezale severno steno Špika, Avstrijke Hornovo smer v Jalovcu, Švicarka Brigitte Etter z možem raz Jalovca, Ingrid Ring s soplezalcem Hudičev steber v Pri-sojniku. V sredo 25. 8. je večina udeleženk odšla v Tamar, kjer je »Miki« (znano gostišče v Kranjski gori) pripravil lepo uspel piknik. Avstrijka Ring je ta dan odšla v Zahodne Julijce, kjer je v četrtek preplezala Petersov steber v Gamzovi materi. V četrtek so stene v Tamarju navzlic slabšemu vremenu oživele. Brigitte Etter je z možem preplezala Aschenbrenner-jevo smer v Travniku, Italijanka Silvia Metzeltin z možem, Švicarka Loulou Bo-ulaz in Slovakinja Olina Zibrin z Matijo Maležičem raz v Jalovcu, v Hornovi smeri so bile Švicarke in Holandka. V petek je lilo kot iz škafa. Ko se je zvedrilo, so nekateri obiskali Vitranc ter si ogledali naša znana smučišča. Ob večerih so si udeleženke ogledovale razne diapozitive, tudi Kranjskogorci so priredili lep večer v Prisanku s predavanjem s slikami iz Kranjske gore in okolice. V petek dne 27. 8. zvečer je bil slavnostni zaključek mednarodnega tedna plezalk z banketom v Prisanku. S strani planinske zveze sta se banketa udeležila Mirko Fetih in Aleš Kunaver. Večer je lepo uspel, za razvedrilo so poskrbeli Kranjskogorci s svojo kulturno skupino, za kar gre lepa zahvala Vojtehu Budi-neku. V soboto so se udeleženke poslavljale od Kranjske gore in Julijskih Alp, Angležinje pa so še ostale in preplezale severno steno po slovenski smeri. Za nas, članice Rendes-vous Hautes Mon-tagnes, slovesa ni. Kajti drugo leto se zopet srečamo. To pot v Tatrahl Ing. N. Fajdiga DRENOVEC IVAN MICHLER -OSEMDESETLETNIK Rodil se je 10. 11. 1891 v Ljubljani kot sin meščanske družine. Ze v zgodnji mladosti je kot učiteljiščnik občutil veliko ljubezen do planin. Sprva jih je občudoval le od daleč in ugibal, kako bi jim prišel čisto blizu. Našel si je družbo ena-komislečih mladih fantov dr. Cerka, Ku-naverja, Kovača, Tavčarja. Z njimi je opravil sprva le manjše ture, kakor na Šmarno goro, v Polhograjske Dolomite in podobno. Pozneje so šli v Kamniške pla- Ekipa JLA Tolmin: Milan Pazlar, Marijan Fabrici, Matko Filip na Pokljuki 12.-13. X. 1971 nine, na Grintovec, Kočno, Skuto in drugam. Seveda so hodili po poteh. Nekoč sta s Kovačem po naključju naletela na nekega alpinista po imenu Meisner iz Gradca, ki je vsako leto hodil v naše planine na dopust. Meisner je oba povabil v steno Planjave in takrat se je Ivan zavedel, da v gorah niso samo pota in steze, da so tudi stene. Družba si je sama nadela ime »dre-novci« in ime se jih je prijelo. Komaj so čakali sobote ali nedelje, da so lahko zapustili megleno Ljubljano. Med njimi je bil vedno tudi naš slavljenec. Svetovna vojna je za dalj časa drenov-cem zaprla pot v planine. Zdaj, ko ne more več v tista skrivna gorska zatišja, kjer je bil včasih presrečen, jih gleda vsako jutro in vsak večer iz svojega stanovanja na Vrhniki, kjer uživa svoj pokoj kot učitelj. Lepe se mu zdijo še zdaj in ko vidi mlade vrhniške planince, ki hite s polnimi nahrbtniki ob sobotah na avtobus, ki jih bo popeljal proti Kamniku ali proti Kranjski gori, mu oči zaiskre v tihi sreči in spominu, ko je še sam hitel po teh poteh. K njegovemu visokemu jubileju mu želimo še mnogo zdravih let, še mnogo, mnogo lepih pogledov na zasnežene Kamniške planine. Ob tej priliki se mu iskreno zahvaljujemo vsi mladi planinci za njegove pametne in dobre napotke, za vsa njegova 37 skrbno pripravljena predavanja iz lastnih izkušenj in doživetij, ki jih je imel v taborih, kamor je rad prihajal obiskovat mladino. Enako mu iskreno čestita ves upravni odbor vrhniškega planinskega društva, katerega častni član je in nadvse dober prijatelj in planinski tovariš. Na mnoga leta, tov. Michler! Za Planinsko društvo Vrhnika Ciril Kunstelj PLANINSKA SKUPINA V VOJAŠNICI »SIMONA GREGORČIČA« V TOLMINU OD MARCA DO NOVEMBRA 1971 V letošnjem marcu smo poskušali z uspešnim nadaljevanjem dela naše planinske skupine. Naloge iz prejšnjega leta so bile velika obveznost za nas. V tem času smo imeli 26 delovnih sestankov s poprečno 12 udeleženci. Vpisali smo 24 novih članov ter pobrali članarino od članov iz prejšnjega leta. Skupno je bilo v članstvu novih 20 mladincev. Organizirali smo 4 enodnevne izlete 'Mrzli vrh, Vršno, Mojstrovka, Bolnica Franja, Porezen) in 13 dvodnevnih oziroma večdnevnih izletov (Kanin, Tojzlov vrh, Jelovica, Komna, Krn, Razor, Triglav, Škrlatica, Špik, Nanos, Krvavec, Snežnik, Pokljuka), ki se jih je udeležilo skupno 160 vojakov. Bili smo na treh delovnih akcijah: Popravljali smo cesto na planino Razor (30 udeležencev), markirali smo pot s Prevala globoko do Komne (12 udeležencev) ter pomagali pri proslavi na planini Razor (5 udeležencev). Bili smo na večjih akcijah: - nosili smo štafetno palico na Vršič (50 udeležencev), - bili smo na pohodu »Ob žici okupirane Ljubljane« (10 udeležencev), - »Ob mejnikih revolucije« smo obiskali bolnico Franja (15 vojakov), - bili smo na proslavi »Dan planincev« v Kamniški Bistrici (20 vojakov). Tudi v tem obdobju smo krepili že navezane stike s planinskim društvom Tolmin, z občinsko konferenco ZMS Tolmin, z gimnazijsko planinsko skupino v Tolminu ter z mladinsko komisijo PZS. Na tolminski gimnaziji smo končali s planinsko šolo, vendar je treba opraviti še izpite. Z uspehom smo izdali in razprodali 200 znaČK »Vojaki-planinci garnizona Tolmin«. Uspešno smo se udeleževali tudi orientacijskih tekmovanj. Uspeh je bil naslednji: 1. »Kozjak 1971«: 1., 3. in 5. mesto. 2. »Jelovica 1971«: 10., 11. in 14. mesto. 3. »Nanos«: 5. in 16. mesto. 4. »Snežnik 1971«: 5. in 7. mesto. 5. »Pokljuka 1971« - državno prvenstvo: 7. in 12. mesto, (mimo konkurence). 6. Nočno tekmovanje Kozjak: 1. in 4. mesto. Na občnem zboru planinske skupine je vodstvo kot načelnik prevzel vojak Marijan Fabrici, ker se je dosedanji načelnik skupine Matko Filip-Filutek poslovil od vojaške suknje. Novoizvoljeni odbor je obljubil aktivno delo tudi v prihodnje. Ob koncu se moramo zahvaliti vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uspešni dejavnosti vojaške planinske skupine v Tolminu, še posebno pa starešinskemu kadru pod vodstvom tovariša Aleksandra Fran-češkina. M. Filip-Filutek UMRLA JE DARINA KONC Darina Konc se je rodila leta 1902 v Zalogu pri Goricah in je bila po poklicu predmetna učiteljica. Njeno literarno delo je dokaj obsežno. Pisala je pesmi, povesti in črtice, vzgojna razmišljanja in pravljice. Objavljala je že v predvojnih revijah. Zadnja leta je sodelovala tudi pri RTV Ljubljana ter pri slovenskih oddajah v celovškem in tržaškem radiu. Iz črtic v PV jo poznamo predvsem kot ljubiteljico domačih gora. Samo pogled z visoke gore seže daleč. Njena noga pa ni nikoli stopila na Stor-žič, kaj šele na Triglav. Toaa njen razgled! Stala je nedosegljivo visoko in motrila svet pod seboj. Zdaj je ni več. Darina Konc je letošnjo jesen umrla. Njeno slovo od sveta je bilo enkratno, pretresljivo. To je bilo slovo od domačih, od prijateljev, od knjig, gora in harmonija. Gore so jo vedno pomirjale. Nikoli se ni vzpenjala v njihove strmine, toda pomenile so ji toliko kot oče, kot mladost in kot ljubezen. Ob njih je znala pripovedovati legende in resnične zgodbe, polne socialne trpkosti. Njihov legendarni svet je s čarobnimi bitji zaživel v nepreštetih pravljicah. Vsak dobri škrat je stanoval nekje v skrivnostnem svetu bele gore. Vse bridke podobe iz resničnega življenja in njene mladosti so koreninile v »podgorskih vaseh«. Gore so ji vzele očeta. Ona pa jih je ljubila z neskaljeno srečo in ni mogla živeti brez njih. Dolga leta je životarila v bedi, a čudno - ni hrepenela po belem kruhu. Srce jo je vleklo h goram. Zelja po lepoti je bila v njej vedno močnejša kot lakota po skorji kruha. Bila je edinstvena vzgojiteljica. Toliko otrok ni dano vzgojiti nobeni materi. Vest o njeni smrti je šla od ust do ust in se v pismih prenesla v daljave. Darina Konc, ta preprosta in neopazna žena, je imela prijatelje povsod. Bila je to, kar marsikdo noče več biti - bila je učiteljica; le da ni nikdar učila s puhlo besedo. Kar je razdala, si je vzela iz srca. Razdala pa je vse. S slo po lepoti in harmoniji je do zadnjega koprnela po življenju. Pred smrtjo je vstala iz postelje in zaigrala na harmonij. Tako se je zadnjikrat v življenju odžejala. Šele potem je lahko umrla. Mislim, da se še nihče ni dodobra zavedel, da je res ni. Premočna osebnost je bila, zato nihče ne more reči, da čuti praznino po njej. S svojim delom je za zmeraj ostala med nami. In njena ljubezen do gora? Gore so ji to ljubezen vrnile. Ob vznožju so ji dale grob. Tako da so ji blizu. Berta Golob BREDI IN JANJI V SLOVO V soboto 2. oktobra 1971 sta se v Kačjem jeziku med Oltarjem in Visoko Martuljško Ponco smrtno ponesrečili Breda Rinaldo in Janja Krivic, članici AO Jesenice. Jesen je zlato obarvala gozdove, po gorskih vrhovih pa je bel snežni poprh pričaral zimsko pravljico. Sonce blagodejno opaja z življenjem južna pobočja gora, na severnih straneh pa vlada strupen mraz. Nič več ni slišati navez po strmih stebrih in kaminih visokih sten. Tišino zmoti sem ter tja le kamen, ki se utrne pod nogo nemirnega gamsa ali pa ze odlomi nekje na ostrem grebenu. Tudi v knjigi življenja gore se obrača list za listom. Vsa narava se pripravlja na skorajšnjo zimo. Tam gori med razdrapanimi ostenji Oltarja in Ponce pa ni vse tako mirno in spokojno. Preko širnih melišč drži ozka Breda Rinaldo (1946-1971) sled in se nadaljuje po trdem, zmrzlem snegu, ki ga prekriva tenka plast novinca. Strmo navzgor drže stopinje do skal, prek katerih dvoje deklet išče pot k sončnemu grebenu visoko pod modrim nebom. Vse naokrog se v jesenskem dopoldnevu bohotijo znane, a vedno enako lepe gore. Iz globokih dolin diha prav do visokih vrhov hlad mrzlega jutra, polja pa srebri preproga slane. Nihče na tak dan ne bi pomislil na kaj mračnega, na smrt, ko pa ¡e vse naokrog tako polno življenja. Vendar je prav tisti dan, sredi najlepše jeseni visoko pod Oltarjem in Ponco prenehalo biti dvoje src. Strle so se peruti takrat, ko so v silnem zamahu hotele pod nebo, med zvezde življenja in zmage. Ne jokamo, kljub hudi izgubi. Breda in Janja sta bila del naše druščine, hoteli sta nam čim bolj pomagati v naših skupnih naporih. Šele sedaj se zavedamo njune vrednosti. Zakaj ljudje vedno prepozno spregledamo? Mnogo smo še pričakovali od njiju. Koliko skritih želja je še bilo v njunih srcih! Sedaj smo jih z njima pokopali. Nihče ne bo vedel, kaj se je skrivalo v najglobljih kotičkih njunih src. Mi pa ju bomo pogrešali na sončnih smučiščih Vršiča, v ostenjih naših in tujih gora in na četrtkovih sestankih, Janje ne bo več na svoje delovno mesto, na pravni fakulteti bodo zaman pričakovali Bredo, Janja Krivic (1947-1971) da pride opravit še zadnje izpite. Nikamor več ju ne bo, le tam gori v strmem zatrepu Kačjega jezika boš lahko med bučanjem viharjev in neviht prisluhnil rahlemu šepetu in boš zvedel, da ju je ljubezen vlekla sem. Za tisto, kar ljubiš, pa ni težko umreti. Gore nemo stoje nad dogodki. Večne so in nepremagljive, čestokrat tudi nedostopne. Redki izbranci so se jim znali približati. Bili so nagrajeni z vso lepoto. Na njihovih vrhovih so segli v roke bogovom. Toda njihova ljubezen je morala biti čista in velika. Doživeli so srečo v življenju, dolgem in plodnem. Nekatere pa gore za vedno vzamejo k sebi sredi največjega poleta, sredi najbolj cvetoče pomladi. Morda so to posebni ljubljenci bogov, ki po svoji popolnosti sodijo mednje. Poklonimo se jim. Dve svečki pod stenami Široke peči, Oltarja in Ponc smo na Dan mrtvih prižgali tudi za vaju, Breda in Janja, v dokaz, da bo spomin na vaju tako živ in trajen, kot so trajne te gore nad nami. Prepričani smo, da se bomo nekoč srečali na tistih stezicah visoko gori, kjer stopata z roko v roki med cvetočimi poljanami in vaju obkrožajo črede gamsov. Pogrešamo vaju in zelo si že želimo tega srečanja. Alpinistični odsek Jesenice IVAN SAVLI - 70-LETNIK V osrčju kobariškega gorskega sveta, v Ladrah, mični vasici nedaleč od rojstnega kraja goriškega slavčka Simona Gregorčiča, preživlja življenjski pokoj Ivan Šavli, znan po svojem planinskem delu in pisanju primorskim planincem, prav tako pa tudi gorenjskim. Rodil se je 4. januarja 1902. Z desetim letom je prvič okusil lepoto gora, v naslednjih pa izrabil vsako priložnost, da jo spozna čimbolje. Leta 1928 je moral zaradi fašistov zapustiti očetov dom. Zaposlil se je v železarni na Jesenicah. Prva njegova tura na Gorenjskem je bila Golica. Spoznal je tam gospodarja koče, pokojnega Jaka Čopa in ga pogosto obiskoval. 2e naslednje leto ga je Čop pridobil za planinski odbor, v katerem je ostal vsa predvojna leta. Več let zaporedoma sta skupaj gospodarila z Jakom in obnavljala kočo na Golici. Po drugi svetovni vojni leta 1946 so Jeseničani prevzeli Erjavčevo kočo na Vršiču, naslednje leto še Tičarjev dom. Treba je bilo vse obnoviti. Šavlija spet najdemo pri delu. Leta 1949 je prišla na vrsto elektrifikacija Vršiča. Vsako poletje in jesen je pešačil skozi Pišenco na udarniške akcije na Vršič, ko pa je gospodaril v koči pri izviru Soče, tudi v Trento. I udi pri koči pod Špičko ima svoj delež. Nobena delovna akcija ni potekla brez njega. Pogosto ga je odbor imenoval za svojega zastopnika pri otvoritvah planinskih postojank, na proslavah in na obč- nih zborih okoliških planinskih društev. Tudi pri delu za planinski muzej je sodeloval. Prehodil je vse višje vrhove Julijskih Alp, Karavank in Grintovcev. Z alpinisti je šel tudi v Dolomite in na Grossglockner. Najraje pa je hodil sam. V samoti so mu bile gore bliže in lepše, ture bogatejše. Ob proslavi 40-letnice Tičarjevega doma 1951 je spregovoril o zgodovini Trente. Tovariši iz planinskega odbora so mu I. Savli svetovali, naj ga objavi v našem glasilu. Za člankom »Pojdimo v Trento« se je leto za letom oglašal v PV, pisal predvsem o^ gorah v Gornjem Posočju, prepletal članke s svojimi spomini na mladostne ture in opozarjal na žilavo, trdoživo zgodovino posoškega planinstva, v katerem je naš človek našel pomemben izraz svoje volje, da na tej zemlji ostane gospodar. PZS mu je ooleg pohvale poklonila tudi diplomo s častnim znakom. Ob 40-letnici planinstva na Jesenicah je bil odlikovan z zlato značko, PD Kobarid pa ga je kot svojega odbornika imenovalo za svojega častnega člana. Čestitkam in voščilom, ki jih bo te dni planinski entuziast Ivan Šavli prejel od prijateljev in znancev, se pridružuje tudi uredništvo PV in mu želi, da bi se mu ob pogledu na mogočni Krn še utrnila kaka misel na prehojene poti, vredna, da jo sporoči planincem širom po naši domovini. T. O. IZLET V NEZNANO V nedeljo, 7. novembra 1971, smo se loški planinci odpravili na izlet v neznano. Ko so prisedli še Poljčani, je bil avtobus poln. Že na prvem cilju smo bili resenečeni. Prišli smo v Olimje, kjer je ila druga najstarejša lekarna v Evropi. Naš drugi cilj (mi zanj nismo vedeli) je bil Podčetrtek. Vsi smo si z odprtimi usti ogledovali urejenost tamkajšnje šole in okolice. Najbolj nas je pritegnil lisjaček Lisko, ki nas je samo plašno ogledoval. Po krajšem postanku smo se odpravili na dom Borisa Kidriča na Knežcu pri Rogaški Slatini. V spominski sobi je mnogo njegovih pisem in risb iz jetnišnice. Naslednje »neznano« pa je bilo na Sladki gori. Tam smo se prvič lahko v redu odpočili in najedli, po kosilu pa so igrali zabavne melodije. Mnogi učenci smo z zanimanjem ogledovali dva zvonika, ki sta mogočno kipela proti nebu. Uganili smo. Zadnje »neznano« je cerkev na Sladki gori. Tam smo imeli kaj videti. Freske, ki jih je naslikal tedanji največji slovenski freskoslikar Franc Je-lovšek, so nas pritegnile. Želim si, da ta izlet ne bi bil zadnji! Darko Bezenšek, član planinske skupine na osnovni šoli v Ločah IZ POMURJA NA PECO Odločili smo se, da v zimskem času obiščemo Peco, vrh v koroški planinski transverzali. Bili smo prva skupina iz Pomurja, ki je od leta 1965 do danes osvojila tak vrh v zimskem času. Ko smo se začeli vzpenjati iz mežiške strani, nam vreme ni bilo naklonjeno. V mrzlem snežnem metežu, smo gazili globok sneg. V koči na Peci so nas pozdravili drugi udeleženci posveta vodnikov, ki so prišli iz druge strani - iz Črne. Po kratkem počitku, smo se nekateri odpravili v votlino kralja Matjaža, drugi pa na smučanje. Zvečer smo se na posvetu vodnikov pogovorili o kategorizaciji vodniških tečajev. Dokončne sklepe pa so sprejeli načelniki, ki so se pozneje zbrali na Mrzlici. Po zaključku posveta so v koči za-donele pesmi o planinah, dokler ni prijetnega vzdušja prekinil alarm. Čeprav že malce zaspani, smo se morali obleči, si nadeti smuči in reševalno opremo ter pohiteti na kraj »nezgode« ao »ponesrečenca«. Reševanje je od vseh udeležencev terjalo dosti napora. Precej časa je trajalo, preden smo spravili »ponesrečenca« v kočo. Šele takrat nam je načelnik povedal, da »alarm« in »ponesrečenec« nista bila zaresna. Majda Lejko TEČAJ ZA MLADINSKE VODNIKE Od 9. do 18. julija 1971 je v Vratih potekal tečaj za mladinske vodnike, ki ga je organizirala MK pri PZS. Vodja tečaja je bil tov. Jože Melanšek. Udeležilo se ga je 63 članov iz 25 planinskih društev, od tega dva predstavnika iz SR Srbije (PD Gvozdac - Kraljevo) in dva predstavnika iz SPD Trst. Tečaja sta se udeležila tudi dva predstavnika iz Pomurja. Vsi tečajniki so prvi dan pripravili vse potrebno za nemoteno delo, se več ali manj med seboj spoznali, inštruktorji pa so jih seznanili s programom. Program je bil precej naporen. Na koncu so tečajniki uspešno opravljali izpite za mladinskega vodnika. Tako so udeleženci tečaja opravili tri ture, in sicer: pod severno steno Triglava, Kriški podi-Kriška stena-Bivak IV in preko Kališča na Bivak II. Uspeh tečajnikov: 2 neocenjena (premlada), 11 dobrih, 32 prav dobrih, 18 odličnih. Majda Lejko MLADI PLANINCI V LOČAH V vasici Loče smo septembra 1970 ustanovili planinsko skupino. Navzoči so bili Franček Mali, Brane Purkat in ravnatelj Filip Beškovnik, zraven smo povabili tudi načelnika MOPD Poljčane tov. Dragico Onič. Od ustanovitve smo imeli že kar precej sestankov. Izvolili smo tudi 12-članski odbor: načelnika, tajnika, dopisnika in pooblastili tov. Irmo Rep, da bo skrbela za organizacijo tekmovanj. Od poljčan-skih planincev smo dobili v dar tudi kroniko, v katero vestno vpisujemo vse dogodke, ki so v zvezi z nami, mladimi planinci. Na prvi izlet smo se odpeljali s kolesi na Zbelovški grad in Zičko kartuzijo. Potem so sledili izleti na Boč, goro Oljko, Celjsko kočo in na Svetino, potem zopet kolesarski izlet v okolico Sv. Jerneja. Prišel je tako težko pričakovani izlet na Triglav. Izlet smo priredili s poljčanskim PD. Seveda ne smemo pozabiti na naše orientacijske treninge in tekmovanja. Mnogo truda je bilo treba, da smo se naučili vseh teh veščin. Treninge je vodil tov. Franček Mali. Vseh rednih obiskovalcev je bilo 9, tako da smo lahko sestavili 1 pionirsko in 2 mladinski ekipi. Udeležili smo se tudi orientacijskih tekmovanj. Poskusno tekmovanje smo imeli v Ločah, kjer je 1. mesto zasedla pionirska ekipa. Na Boču je skupina mladincev, ki so jo sestavljali Irma Rep, Bogdan Gošnjak in Jelka Voh, zasedle 3. mesto, ostali dve ekipi pa sta bili diskvalificirani. Na Kozjaku smo zasedli 1. mesto in tako osvojili prehodni pokal. To ekipo sta sestavljala mladinca Dušan Galackaj in Mirko Košir. Drugi dve ekipi sta zasedli 3. in 7. mesto. Na Jelovici pa smo zasedli 2. in 9. mesto pri mladincih in 3. mesto pri pionirjih. Za začetek so bili to kar lepi uspehi, za katere ima največ zaslug naš tov. Franček Mali, ki je porabil ogromno časa in truda, da nas je tega naučil. Jelha Voh Penovje, št. 1 IZ KRIZ NA TRIGLAV In 10. julija popoldne smo šli. Vsi polni pričakovanja, ki se je že nekaj tednov nabiralo v nas, polni drobnih idej in navalov samozavesti, s polnimi nahrbtniki, s polnimi žepi, s polno glavo nasvetov, ki sta jih dala mama in oče, bili smo polni lepega in pripravljeni sprejeti še veliko, veliko - lepega. Pa vendar smo bili lahki, lahki kot baloni. Ko smo šli proti avtobusni postaji, nismo čutili težkih nahrbtnikov in zimskih čevljev na nogah, pa tudi debeli smučarski puloverji, vrženi čez rame, se nam niso zdeli vredni besede. In potem do Mojstrane ene sama veriga vstopanja in izstopanja. In zvečer smo prispeli v Aljažev dom. Toda, kaj Aljažev dom! Tista visoka in široka severna stena, poslikana s sencami večera, z nihajočo lučjo in brnenjem helikopterja, da, tista visoka in široka severna stena. Prespali smo tik pod streho in zjutraj že ob štirih vstali. Ampak, prav nič nismo bili zaspani, nič zehanja, nič krmežljavih oči. Ena sama, čista, zdrava prebujenost in - pričakovanje. Odločili smo se za pot čez Prag. Bele skale, malo, malo trave, mnogo nizkega borovca, spet bele skale, krušljivo kamenje in potem - samo bele skale in nekoliko manj bel sneg. Ko smo šli čez ledenik - zdi se mi, da je bil to zelo lep kos poti - smo se okepali in »oribali«, da je bilo veselje. Še bolj pa zato, ker je ravno takrat sijalo sonce. Opoldne pa smo nadaljevali pot na Triglav. Ko smo hodili čez tisti ostri greben, sem imela občutek, kot da sem na prelomnici dveh podobnih svetov in se ne morem odločiti, kam spadam. Na srečo smo vsi ostali na prelomnici, hodili smo naprej, nekoliko tudi lezli, ampak ko smo se dotaknili Aljaževega stolpa in bili tudi krščeni, ko smo bili na najvišjih jugoslovanskih tleh, ko smo zaničljivo pogledali v nižino, ki je nismo videli (kajti vse je bilo zamegljeno), smo se sami sebi zdeli nekam visoki in važni. Naslednji dan pa smo se spustili po zahodni strani v dolino Krme. Pot je bila dolga, a zelo, zelo lepa. Bili smo srečni, zares srečni. Vida Perko, VIII. r. osn. š. Križe ALPIN I S TI C N E NOVICE GORSKA REŠEVALNA SLU2BA V FURLANIJI IN JULIJSKI BENEČIJI Gorsko reševalno službo je ustanovil CLUB ALPINO ITALIANO za reševalne akcije ob nesrečah v gorah. GRS je del CAI in je od njega odvisen, čeprav ima lastno tehnično in upravno vodstvo. Gorsko reševalno službo upravlja svet, ki ga sestavljajo alavni direktor, pomočnik direktorja, tehnični odbor in predstavniki področij. Gorska reševalna služba ima 21 predstavništev. Vsako predstavništvo se deli na določeno število postaj, ki jih vodi šef postaje, ki skupno s pomočnikom šefa skrbi za organizacijo in tehnično usposobljenost reševalnih skupin. Gorska reševalna služba je sestavljena v prvi vrsti iz vodičev in nosačev, ki obvezno spadajo k gorski reševalni službi, in pa iz članov ČAI, ki imajo posebne izkušnje in posebno znanje o gorah. Člani so prostovoljci in sodelujejo brezplačno. Vsaka postaja ima lastno bolj ali manj bogato zalogo materiala, odvisno od pomembnosti gorskega področja, od tehnične težavnosti področja, na katerem deluje, in od narave področja (skalovje, led, sneg). Gorska reševalna služba ima tudi 58 lavinskih psov, ki jih oskrbuje enako število vodnikov. Helikopterje v primeru potrebe daje vojska, s katero gorska reševalna služba tesno sodeluje. V letu 1970 so s helikopterji sodelovali pri 53 reševalnih akcijah. Člani CAI, ki redno plačujejo članarino, so zavarovani za morebitne reševalne posege v Italiji za maksimalni znesek Lir 300 000. Na splošno ta znesek zadostuje. V stroške se zaračunavajo dnevnice reševalcev, zavarovalna kvota, prevozni stroški in poškodovani material. Vojska daje helikopterje brezplačno. Vendar pa je priporočljivo, da se v primeru težavnejših vzponov ali v primeru gorskih vzponov v inozemstvu zviša zavarovalna vsota še z osebnim zavarovanjem, da pokrije celotni riziko. Predstavništvo prvega področja pokriva deželo Furlanijo in Julijsko Benečijo. Vsaka izmed postaj deluje v glavnem na področju lastne pristojnosti, vendar pa lahko po potrebi posreduje tudi na drugem področju, če jo pokličejo na pomoč. Leta 1970 je bilo na tem področju z 221 prostovoljci 21 reševalnih posegov, pri čemer je bilo na delu 211 mož s skupnim številom 325 dni. Od ponesrečencev je bilo 6 nepoškodovanih, 12 ranjenih in 9 mrtvih. Članek je prirejen po poročilu, ki ga je za Planinsko zvezo Slovenije napisal Giuseppe Pedrotti, šef postaje GRS v Vidmu (Udine). Op. red. Reševalna postaja v mestu Videm (Udine) obsega ozemlje, ki se razteza od jugoslovanske meje na vzhodu do gorske verige Musijev in Chiampona na severu pa do doline Tagliamenta na zahodu. Postajo sestavlja dvajsetina dobro izurjenih prostovoljcev, štirje izmed njih tvorijo posebno skupino za prvo pomoč, dislocirana je v Gemoni. Čeprav nima posebno pomembnega gorskega ozemlja, je ta postaja vendarle morala v letu 1970 kar štirikrat intervenirati. EKSPEDICIONIZEM V LES DROITES »Alpinismus 1971/11« je poročal, da so januarja 1971 Švicarji Hans Berger, Hans in Jurg Müller kot prvi pozimi preplezali severno steno Les Courtes in to tako, da so drugo za drugo pritrdili vrvi in to v šestih dneh od 23. dec. 1970 do 3. januarja 1971. Vsak večer so sestopili v refuge Argentiere. 4. januarja so vrvi »potegnili« do vrha, nato pa se po isti poti, pobiraje vrvi, vrnili v kočo. Francoski glas: »Ta način plezanja dela neprijeten vtis. Les Droites čakajo na zimski vzpon prek severne stene in to tak, ki upošteva alpinistično etiko brez fiksnih vrvi in brez počitka v koči.« VITALE BRAMANI Lani je v starosti 70 let umrl italijanski alpinist, čigar ime je pred vojno nastopilo pot po planetu - v okrajšavi »vibram« -to je zaradi gumijastih profiliranih podplatov, ki so v nekaj letih spodrinili različna težka okovanja kvedrovcev. Doma je bil v Milanu, izhajal je iz premožne milanske družine, izučil se je umetelnega mizarstva, zgodaj našel alpinistično družbo, ki ga je nagovorila, da je odprl delavnico za alpinistično opremo. Kot tak se je razmeroma hitro uveljavil, pridobil pa si je tudi primerno alpinistično ime v Dolomitih v družbi takih plezalcev, kot so bili Castiglioni, Detassis, brata Fasana, Gilberti in drugi. L. 1934 je plezal v Grignetti z belgijskim kraljem Albertom. Bil je tudi navdušen smučar. Od Julijskih Alp do Genove si je pridobil množico prijateljev, pa tudi poslovni ugled. L. 1923 je doživel v Petit Dru težjo preizkušnjo, ko mu je enega od bratov Fasana strela močno prizadela, še težjo kot vodnik I. 1935 v Rašici, kamor je vodil 18 oseb, večji del premalo izkušenih. Za las je manjkalo, da zaradi nenadnega snega ni prišlo do katastrofe, saj mu je obnemoglo 6 varovancev. Prišlo je do preiskave, ki jo je vodil znani Aldo Bonacossa. Bramani je bil oproščen vsake krivde, vendar se takih množičnih tur kasneje ni več lotil. - Njegovi gumijasti podplati po I. 1939 pomenijo pravo revolucijo v planinski opremi. Bonacossa sam je to zapisal v Alpine Journal pod naslovom »Vibram's story«. Podplati vibram so se uveljavili že pred letom 1941 od Dolomitov do Nanga Parbata, po vojni pa je Bramanijev izum zavzel ves svet v taki ali drugačni izvedbi. Alpinistična enciklopedija, ki jo je napisal Peter Crew in je izšla v Londonu I. 1968 (o tem smo že poročali), poudarja zgodovinski pomen vibrama (pod geslom Wibrams) in natančno opredeljuje prednosti teh podplatov v primeri s klasičnimi. NOVA SMER V EIGERJU Angleški plezalci Mac Eacheran, A. Mac Keith in K. Spence so od 28. do 30. julija 1970 poiskali novo smer v severovzhodnem stebru in to direktno po stebru, tako da teče smer nekaj časa po Lauperjevi smeri. Prva polovica je kopna. Da so jo premagali, so jo opremljali dvanajst dni in ta del smeri ocenili s VI+. MEDNARODNI ALPINISTIČNI CENTER Guido Magnone, nekdanji predsednik GHM (Groupe de Haute Montagne) in direktor UGPA (Union des centres sportifs de plein air) je v Haute Savoie odprl mednarodni alpinistični center (Centre international d'alpinisme à Argentière). V center vabi vse alpiniste, ki žele plezati v masivu Mt. Blanca in tam preživeti zanimivo plezalsko sezono. Gostje plačajo za bivanje z zajtrkom 100 frankov na teden, za en obed pred ali po turi pa 6 fr. Na razpolago jim je izkušen vodnik za vse informacije o vzponih, dokumentacija, fototeka, literatura, nasveti za opremo in preskrbo. Center sprejema osebe stare nad 21 let, ki imajo primerne plezalske izkušnje. Je moderno in udobno urejen, hrana je obilna in pestra, v sobah 4 do 6 ležišč. AIGUILLE DES GRANDS CHARMOZ Grands Charmoz kaže svojo ZSZ steno proti Chamonixu. V tej steni sta I. 1947 poiskala svojo smer dva slavna francoska alpinista Maurice Lenoir in Pierre Leroux. L. 1969 pa sta drznejšo in direktnejšo smer na vrh potegnila še danes močno vidna Réné Desmaison in Pierre Mazeaud. L. 1970 sta v tej steni nastali dve novi lepi smeri z nekaj sijajnimi mesti. Imena plezalcev niso najbolj zveneča, sloveč pa je špik Grands Charmoz in tako utegneta postati včerajšnji smeri klasični še posebej zato, ker iz Chamonixa ni daleč do vstopa. Prvi plezalci so bili Coqueugniot, Dîneur, Addisson, Cordier, Fagard in Jouty. SMUK PO SEVERNI STENI Tour Ronde skupini Mt. Blanca ima upoštevanja vredno severno steno. 29. junija 1971 jo je v dveh urah z drznim spustom devalviral Patrick Vallencat, doma iz Lyona, vodniški aspirant. Vse kaže, da je smučarski ekstremizem v Franciji pognal korenine. Isti Vallencat se je spustil s smučmi prek severne stene Grande Casse v masivu Vanoise. NOVI VZPONI V KARNIJSKIH ALPAH Angelo Ursella, italijanski alpinist, se je 17. avgusta I. 1970 smrtno ponesrečil v severni steni Eigerja. Po rodu Furlan je rad plezal v bližnjih Karnijskih Alpah (o teh nas je v PV v desetletju po 1960 na mikaven način seznanjal dr. Viktor Vovk) :n v letu pred smrtjo zabeležil nekaj prvenstvenih vzponov. Rivista Mensile 1971/6 je v spomin nesrečnega plezalca objavil njegove zapise o vzponih v Cima Est dei Cacciatori, med katerimi je posebno lep oni po zahodnem grebenu. V cpisu se omenjajo mnogi vrhovi, o katerih nam je vedel toliko lepega povedati dr. Viktor Vovk: Coglians, Monte Cavallo. Peralba idr. NOVA SMER V MARMOLADA Dl ROCCA Rivista Mensile 1971/6 je objavila zapis o rešitvi plezalskega problema v južni steni Marmolade, ki so jo - o tem smo poročali pod vodstvom Alessandra Go-gne zmogli Giambisi, Allemand in Do-rigati 27. in 28. avgusta 1970. Smer so že lani ponovile tri naveze in potrdile oceno italijanske četvorice. Smer ima več mest VI + A3, VI in -VI. Prvi plezalci so porabili 101 klin in jih 96 pustili v steni, 5 lesenih in 2 plastični zagozdi. V severni steni Marmolade sta na skrajni levi in skrajni desni sloviti smeri iz I. 1936. Na levi Solda - Conforto, na desni Vinatzer - Castiglioni. 150 m levo od slednje je vstopil I. 1970 Gogna s tovariši. Stena pa ima tudi klasično smer iz I. 1901 (Thomasson - Bettega - Zago-nel) in Micheluzzijevo iz I. 1929. Nemca Uhner sta malo desno od Soldine smeri I. 1963 potegnila direttissimo. Gogna in njegovi so v steni doživeli hudo nevihto s snegom. ZAHODNI STEBER MAKALUJA Annapurna, Makalu, Mustagh, Jannu so etape francoskega himalaizma v dveh preteklih desetletjih. Francozi trdijo, da je vsaka etapa pomenila kvalitativno novost v osvajanju Himalaje. Doslej še ni bilo glasu, ki bi Francozom to spodbijal. Zahodni steber je bil fantastičen izziv, pravi Lucien Devies v uvodniku, s katerim komentira uspeh francoskih mušketirjev v Himalaji 1971. 3000 m strme stene v neusmiljeno začrtanem stebru. Odpravo je vodil Robert Paragot, organizirala sta jo FFM in CAF, nastopilo je torej nacionalno moštvo. Premagali so težave, kakršnih se doslej v Himalaji niso lotevali. Začetek stebra v višini od 6500 m do 7380 m je višji kot Jannu. Ključ vzpona, 400 metrov visok, je med 7380 in 7770 m. Paragot ga je ocenil s V + in A2. Tu se je izkazal Yanick Seigneur, čigar ime smo v tej rubriki večkrat omenili, z njim Bernard Mellet. Za njima sta najtežja mesta obvladala Jean-Claude Mosca in George Payot. Naleteli so na strašen veter, 70 let niso zabeležili toliko viharjev zapovrstjo z vetrom 150 km/h. V bazi je zapadlo dva metra snega, tri jih je polarni mraz. Bili pa so sijajno aklimatizirani, morala je bila ves čas v redu. Za naskok so izbrali 18. maj. Berardin in dr. Marchal sta postavila tabor 5 v višini 7650 m, Mosca in Payot pa tabor 6 v višini 7770. Ta dva sta 20. maja hotela priti na vrh, pa sta jima odpovedala aparata za kisik. Nato sta v taboru 6 slabo prespala. Guillot in Jean-Paul Pariš sta opremila nekaj raz-težajev. 23. maja sta se vrha lotila Seigneur in Mellet. Ob dveh sta odšla iz tabora 6, ob 16.15 sta bila na vrhu, ob 21.30 spet v taboru 6. Ekspedicija je vztrajala pri delu tri mesece. VARSTVO NARAVE DRUGO (PONOVNO) ODKRITJE ALP Dr. Walter Strzygowski, predstojnik inštituta za prostorsko ureditev na dunajski trgovski visoki šoli, je lani umrl. Zadnji njegov spis obravnava Alpe in planinstvo v sodobnem času (»Tudi za turista v šol-nih moramo poskrbeti!«). Takole pravi: 80 procentov obiskovalcev pride v Alpe s severa in to z avtom. Za visokogorske ture nimajo opreme niti izkušnje. Z avtom pririnejo čim višje, sedejo na žičnice, nato še malo peš pa spet nazaj v dolinski pension. Le redek povpraša za prenočiščem v planinski koči. Skupina OAV je I. 1968 sklenila uvesti nov sistem markacij, vendar doslej še ni prišlo do dejanj. Alpe so med tem postale »strešni vrt« Evrope, vedno več je turistov, ki bi med dolino in visokimi gorami radi imeli nekaj več užitka v gorah, vendar se za te ne čuti nobeden odgovoren. Vedno več je turistov na ledenikih in to slabo obutih v višini 2500-3000 m. Markacij je za lepo vreme dovolj, do stiske pa pride v megli in metežih. Vsak letoviški kraj bi moral gostu, ki se za dalj časa ustavi, postreči s pismenim seznamom izletov in tur z opombami glede opreme, značilnosti in zanimivosti. Taka literatura mora biti vsak čas dosegljiva, če ne drugače, v avtomatih. Znano je, da kartografija ne dohaja cestne mreže, ki nastaja po volji gozdarjev. Gozdne ceste pa so boljše kot nekdanje steze. Treba je nanje opozoriti slabše obutega letoviščarja. Če so Alpe res »strešni vrt«, potem ni vseeno, kako in kje v njih gradimo počitniške hišice in vikende. Ni vseeno, kako bomo Alpe »pokajžljali«. Moderna ureditev prostora zahteva, da gradimo hišice v skupinah na manj vidnih krajih. Če raztresemo hišice, je to zaradi raznih naprav in potov neprimerno dražje in ni lepo. Tudi ni rečeno, da je vsako novo počitniško ali tedensko sekundarno naselje v razvojno pomoč najbližji vasi. Nekaj časa že, pride pa čas, ko lahko tudi škoduje. Velik problem so tudi pota in smetišča. Pa tudi ceste med turističnimi kraji, če nimajo steze za pešce. In ponavadi je nimajo. Avstrija bo v bodoče še bolj živela od turistične industrije kot pa od drugih industrijskih panog. Zato bo morala biti vsa urejena kot prava umetnina, v kateri bo ohranjena naravna prvobitnost, na drugi strani pa mora imeti področja, kjer bo poskrbljeno za varnost, udobnost in razvedrilo gostov. Organizirati bo morala koordinacijo ministrstev, ki so pomembna za turizem. To ne pomeni, da bo treba imeti nove urade z novimi kompe-tencami, marveč da bo treba opustiti pokrajinsko, lokalistično miselnost in urejati Avstrijo kot celoto, in to dolgoročno. Če bo do tega prišlo, pravi pokojni profesor, potem bomo znali vestneje poskrbeti tudi za številne goste, ki bi radi med dopustom spoznali alpsko pokrajino bliže in globlje. Pri tem bodo planinske organizacije morale odigrati odgovorno in gospodarsko zelo pomembno vlogo. NARAVNI PARK IN DIVJINA Mednarodni kolokvij CENECA v Parizu je marca 1970 odločno odklonil misel, naj bi se za naravne parke oklicali predeli, ki niso kultivirani oz. predeli, v katerih je človek prenehal obdelovati zemljo. Kolokvij je svoj »ne« utemeljil z več razlogi, predvsem pa z dejstvom, da danes marsikje ni več nedotaknjene narave in da je prav narava, ki jo je oblikovala človeška roka, vredna občudovanja. Naravni park mora živeti s človeškim delom vred, opuščene dežele nima smisla postavljati na ogled. Zaželeno je - ne samo možno -da je v naravnih parkih tudi človeška dejavnost in da so pri roki tudi športne in podobne naprave, zoološki vrtovi, botanični rezervati in razne poljedelske ustanove. Poleg tega so naravni parki lahko raziskovalna torišča, pri čemer so njegovi prebivalci, posestniki in porabniki potrebni upravi parka in raziskovalnim institucijam. Lahko bi rekli, da je tako pojmovanje naravnega parka v globokem soglasju z modro besedo J. W. Goetheja (1749-1832) o naravi: »Narava nas obdaja in ovija, ne moremo iz nje, ne moremo globlje vanjo... vedno ustvarja nove pojave; kar je, še ni bilo nikoli, kar je bilo, se ne povrne več: vse je novo in vedno staro.« Ceneča (Centre national des expositions et concours agricoles) v Parizu je priredil mednarodni kolokvij, ki se ga je udeležilo 1000 oseb. Obravnaval je temo »Podeželski svet - varuh narave«. 26 držav je na kolokvij poslalo svoje zastopnike. DROBNE NOVICE IZ VARSTVA NARAVE PO SVETU Izrael ima deset nacionalnih parkov in 8 zaščitenih področij. Izrael ima namen, da okliče za nacionalne parke, za zaščitena področja in zelene pasove 200 prostorov, ki bodo skupno merili 2000 km2, torej skoro 10% države. Francija je v letu varstva narave 1970 na en sam dan odprla pet regionalnih (naravnih) parkov, ki obsegajo 40 000 do 206 000 ha. Tako ima Francija zdaj 8 takih parkov, pripravlja pa otvoritev še nadaljnjih 8, ki bodo zajeli 1 750 000 ha v 30 departementih in 1100 občinah. Eden od lani odprtih je na Korziki. Kenia dobiva več deviz od obiska svo|ega nacionalnega parka in rezervata kot od kave, ki je sicer tam glavni izvozni proizvod. KATEDRA ZA VARSTVO OKOLJA Na inštitutu za higieno, ki spada v sestav dunajske univerze, so ustanovili katedro za higieno okolja. Zasedel jo je prof. Manfred Haider. V raziskovalni program so zajeli raziskavo o posledicah izpušnih plinov na človeški organizem in učinka hrušča na krvni obtok in možgane. Vodja inštituta prof. Flamm je izjavil, da si je inštitut že dalj časa prizadeval, kako bi nauk o higieni prilagodil moderni zdravstveni politiki oz. kako bi nauk o higieni bolj odgovarjal na sodobne zdravstvene probleme. Dunajska univerza meni, da je Avstrija z ustanovitvijo katedre zgled tudi za druge. IN SE DROBNA PARIŠKA NOVICA Klub mladih prijateljev živali je imel od februarja do junija 1971 v Halles de Pariš vsak dan od 10. do 20. ure odprto razstavo »Nature pour tous« (Narava za vse) z velikim naravnim dekorom. Razstavljene so bile žive živali z namenom, da bi se gledalci z njimi srečali v čim bolj naravnem okolju. VARSTVO NARAVE V FONTAINEBLEAUU Fontaineblaeu je znan tudi po svojem slavnem gozdu, ki za Pariš veliko pomeni, prav tako za francoski turistični trg in za francoski alpinizem, ki ima tu Pa-rižanom najbližje »šolske« pečine in šolske plezalne smeri. Pobuda za nove ukrepe, ki naj bi upoštevali alpinistične interese, je spomladi I. 1971 prišla tudi iz sekcije CAF Pariš Chamonix, ki je poskrbela za to, da bo njene interese podpiral tudi državni urad za vode in gozdove. Ta je prevzel odgovornost za varstvene ukrepe. VARSTVO DUNAJSKEGA ZELENEGA PASU Občina Dunaj ima ob Donavi pod mestom še prvobiten svet, ki ga želi varstvo narave zaščititi. Zagovarja stališče, da sta Lobau in Prater za bivalno okolje prav tako važna kot Wiener Wald. Pripravljajo neodvisen Svet varstva narave za Dunaj, ki bo imel polnomočja za ohranitev logov ob Donavi. Terjajo, naj se ob Donavi ne širi naftna industrija s svojimi dovodnimi cevmi, naj se tu čez ne vlečejo daljnovodi in druge velike tehnične naprave naj tu ne najdejo mesta. Lobau bo najstrožje zaščiten, prav tako otok na Donavi (Donau Insel), v Pratru bodo ustanovili nove parkovne ureditve in usmerili rast na domače rastlinstvo, ustavili vsako qradnjo in postrožili higieno. V^ Pratru bodo prepovedali uporabo kakršnihkoli biocidov, ker je že brez njih v mestu dovolj zdravju škodljivih vplivov. Prater ima zanimivo zgodovino. V 16. st. je bil ograjen kot dvorno lovišče, vendar del naravne pokrajine od Klosterneu-berga do Marchmundunga. L. 1766 je Jožef II. Prater odprl za publiko in I. 1786 so bile tu že kavarne in 40 gostiln. Regulacija Donave I. 1832 in I. 1875 ter svetovna razstava I. 1873 so Prater močno spremenile, svoje so storile tudi razne športne naprave. V obeh zadnjih vojnah so se Pratra polaščali vrtičkarji, med obema vojnama je nekoliko prostora zavzel štadion, bazen in razna zabavišča pa tudi nerodna sanacija voda. Vsega seveda ne bo možno spraviti v prvobitno stanje. IZ PLANINSKE LITERATURE BELOPEŠKI PARK 12: septembra 1971 so v naši najbližji soseščini slovesno odprli Belopeški park. Z njegovo ustanovitvijo je dežela Furlanija-Julijska Benečija napravila prvi korak v uresničitvi precej obsežnega načrta, po katerem naj bi deželno ozemlje pokrili s smiselno izbrano mrežo naravnih parkov in rezervatov. S tem naj bi bila poudarjena naravoslovna načela kot vodilna za nadaljnji razvoj naše civilizacije. Belopeški park obsega zaenkrat obe Man-grtski (Belopeški) jezeri z najbližjo okolico, to je 50 hektarov. Predvideno pa je, da ga bodo razširili do grebenov Ponc in Mangrta, tako da bo segal do jugoslovanske meje. Italijanski sosedi želijo z ustanavljanjem naravnih parkov in rezervatov predstaviti »vzorce narave«, ki naj imajo kulturne, znanstvene in rekreativne naloge. K naravoslovni kulturi bodo v Belopeškem parku prispevale diskretno speljane steze, mostički, počivališča, napisi in pojasnila, ki približujejo naravne vrednote parka obiskovalcem. Znanosti bodo koristne raziskave narave v parku, ki naj - z določenimi omejitvami, potrebnimi zaradi ohranitve njegovega okolja - opravlja tudi rekreativno vlogo. Razen že obstoječih objektov nove gradnje ne bodo dovoljene in sta za siceršnje potrebe odkazana predvsem bližnja Bela peč in Trbiž. Ze obstoječe strukture parka bodo dopolnjevali tudi fotografske razstave, prikazovanja diapozitivov, predavanja, sestanki in zborovanja, mesečni ogledi z vodstvom in vodniške publikacije. Eno od njih že imamo.* Ta skoraj razkošna publikacija obsega poleg uvodnih misli o pomenu parka kot vzorca narave še stan-darna poglavja o njegovi morfologiji in geologiji, podnebju, vegetaciji, favni in krajinski sliki. Italijanskemu besedilu so dodani tudi slovenski in nemški povzetki, ki so simpatična spremljava k vabilu, naj novi park prispeva tudi k okrepitvi naravoslovnih prizadevanj v sosednjih državah, npr. v obliki ustanavljanja naravnih parkov tostran in onstran političnih meja. Le s tem, da je na zemljevidu meja med Doberdobom in Debelim rtičem označena kot »državna meja, ki nima uradne vrednosti«, ne moremo biti zadovoljni. Posebno privlačen je slikovni del, ki je skoraj v celoti barven. Urednikom se je posrečilo prikazati park z njegove intimne strani, saj je le nekaj posnetkov s širšim obzorjem, večinoma pa prikazujejo skrite in drobne lepote parka in njegova zna- • IL PARCO D! FUSINE. Un porco naturale nella Alpi Giulie. Izdaja Gozdno gospodarstvo in Deželna gozdna uprava dežele Furlanija - Julijska Benečija. Tiskano v Pordenonu septembra 1971. Str. čilna razpoloženja: skromna glivica na trohnečem deblu, jesenske barve gozda ob Spodnjem jezeru, odsev Mangrta na rahlo zvalovljeni jezerski gladini, iskrenje kapljic nagloma kopnečega spomladanskega snega, nežni cvetovi rušnate zvončnice, mračno razpoloženje ob jesenskem deževju, odtenki zelenila bukve, preprosta lepota cvetočega alpskega srobota, neznani svet lišajev in nepričakovano barvno razkošje cvetoče konopnice, vse to in še precej drugega najdemo na 56 barvnih, neredko tudi dvostranskih posnetkih. Iz knjige diha narava naših domačih Julijcev. Njene sestavine so včasih skromne, pa jih imamo prav zato radi. Obema fotografoma se je posrečilo iz drobcev sestaviti prelepo sliko kotlinice pod Mangr-tovo severno steno. Knjiga gotovo ni bila poceni, toda njena uresničitev nam priča, kako se nekateri vendarle zavedajo, da moramo za naravo vsaj tu in tam tudi kaj žrtvovati, ne pa da jo le izrabljamo v vsakovrstne namene, turistične na primer. Tone Wraber »PROTEUS« O HIMALAJI Planinski javnosti je znano, da se je jugoslovanske odprave na Annapurno udeležil tudi prof. Tone VVraber, asistent na ljubljanski filozofski fakulteti. Uspešna ekspedicija je za slovenski in za jugoslovanski »himalaizem« pomembna torej tudi zato, ker je pri njeni zasnovi prvič prodrla misel, da je ekspedicija, ki ima poleg alpinističnih tudi znanstvene cilje, smotrnejša in vsebinsko bogatejša. Misel je bila sicer izpovedana nekajkrat že prej, rvič pred petnajstimi leti ob ustanovitvi jmalajskega odbora, vendar razmere za njeno realizacijo še niso bile zrele. To pot je upravni odbor Planinske zveze Slovenije zamisel sprejel, razumevanje so pokazale tudi znanstvene ustanove. V Himalajo sta se z našo ekspedicijo napotila dva mlada znanstvenika: dr. Andrej Mar-tinčič in asistent Tone VVraber. Zal se je moral prvi zaradi nesreče na poti proti Himalaji vrniti, žal toliko bolj, ker se je kot alpinist že I. 1968 udeležil odprave na Kavkaz. Toneta Wrabra, člana našega uredniškega odbora, bralci PV dobro poznajo kot planinca, ki ima na svojih planinskih potih odprte oči predvsem za rastlinski svet. Za naš list je takoj po vrnitvi napisal članek o svojih pogledih na Himalajo, v »Proteusu«, ki ga izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije v založbi ZGP Mladinska knjiga, pa je napisal vrsto člankov, v katerih ne obravnava samo botanične bere - ta še čaka na znanstveno obravnavo - ampak nas informira o Himalaji tudi z drugih vidikov. Članki so izšli v letniku 1970/71, št. 5-10. Avtor nam postreže z mnogimi podatki o himalajski naravi in o ljudeh, ki tam prebivajo, o odkrivanju Himalaje, o geografskih in geoloških podatkih, o nepalski državi, o Šerpah in drugih plemenih, ki žive v Nepalu, o verskih in plemenskih značilnostih in posebnostih, o »ekspedicionizmu«, njegovem stilu in drugih posebnostih, o svojem botaničnem delu in posebej o Ma-nangu, kjer je avtor pravzaprav našel svoje delovno torišče prav v času, ko so alpinisti stali pred odločilnimi napori. Članki pomenijo zanimiv in obenem teh-len doprinos naše himalajske odprave. Eksotičnost strehe sveta in vsega, kar himalajski popotnik tam lahko doživi, je za nas kljub »skrajševanju« daljav še vedno toliko mikavna, da smo hvaležni za informacije iz prve roke, ki jih je znala sistematično zbrati in izbirati iz ogromnega gradiva, ki so ga o tem področju doslej zbrali najrazličnejši raziskovalci in strokovnjaki. Avtor je vse te informacije prepletel z lastnimi doživljaji in izkušnjami, in obenem pokazal, kaj pomeni taka pot za botanika - znanstvenika. Poročali smo že, da je bil kot tak povabljen v London, in razveseljivo je, da je tudi za to pot v London pokazal razumevanje Sklad Borisa Kidriča. Jugoslovanska odprava na Annapurno bo torej tudi z delom asist. Toneta Wrabra doživela tak zaključek, kakršnega smo zares lahko veseli, obenem pa je zadoščenje vsem tistim, ki so znanstveno stran naše ekspedicije zagovarjali ali podprli kako drugače. Asist. Wraber je o svojem botaničnem delu v Himalaji priobčil tudi v »Našem vrtu«, časopisu za vrtnarstvo in sadjarstvo (št. 6-7, 8-9, 1970) članek »Nekaj botaničnih vtisov iz dežele božične zvezde«, za Pionirski list pa je napisal dve prilogi »Slovenski alpinist na Annapurni« in »Nepal - država v srcu Himalaje«. Vse članke je bogato ilustriral. Veliko slik je barvnih, kar je za današnjo rabo še posebej mikavno, čeprav umetniški fotografi pravijo, da je današnja množična barvna iotografija še prej zadovoljna sama s seboj kot črno bela, da se pač zanaša na pestrost in slikovitost, ne glede na kvaliteto motiva in izdelave. Naj že bo kakorkoli, barvna ilustracija deluje in učinkuje hitreje in zastavlja manj vprašanj. Poleg tega je v modi in zato je zares škoda, če so gorski barvni fotografiji pri nas le redko kje odprta vrata periodičnih publikacij. Končno naj zapišemo, da je publicistična dokumentacija Wrabrove poti v Himalajo takoj v prvem letu tolikšna, tako skrbno zapisana, urejena in opremljena, da lahko služi za zgled vsem našim ekspe-dicionistom. Skromna sredstva, ki jih imamo, smo vložili tudi v spoznavanje najvišjih gorstev na svetu. Gotovo je to deloma odmev svetovnega dogajanja, v glavnem pa je tudi dokaz materialne in duhovne moči našega planinstva, ki se je izredno razmahnilo v povojni dobi na novih idejnih in organizacijskih temeljih. Vsak naš uspeh v ekspedicionizmu mora biti dokumentiran brezhibno že zato, da se z dokumentacijo natančno opravičijo sredstva, potrebna za ekspedicijo. Popularizacija s predavanji in osebna dokumentacija, uporabljena v tej popularizaciji, je sekundarna stvar, ki smo je sicer tudi potrebni in jo z veseljem sprejemamo, ne smela pa bi biti glavni ali vsaj glasnejši odmev po ekspedicijah. Eksaktna, skrbna dokumentacija je obenem dokaz tehničnega in kulturnega nivoja ekspedicij, do katerih na privatno pobudo skoraj gotovo ne bi zlepa prišlo. T. O. RAZGLED NEPALSKA AMBASADA V PARIZU je ob rojstvu prestolonaslednika nepalskega kralja priredila sprejem, na katerega je povabila tudi predsednika Francoske planinske zveze (Fédération française de Montagne) Luciena Deviesa. Nepalski ambasador in Mme Shardul S Rana sta predsedniku FFM čestitala k uspehu francoskih alpinistov na Makalu. JUNGFRAU (4158 m), eni od najpopularnejših švicarskih gora, so baje dali ime menihi iz samostana Interlaken, zaradi nenavadno čiste, vsemu svetnemu odmak- PO SVETU njene podobe, ki se riše na horizontu dolinske Švice. Ime sega v 14. stoletje, tako pravi almanah, ki je izšel za 50-let-nico SAC Lauterbrunnen. Drugi vir pravi, da so goro tako krstili domačini zaradi njene nedostopnosti. Coolidgev vodnik, ki ga je v nemščino prevedel dr. H. Dubi, ve povedati, da so Valižani goro imenovali »Frauelihorn«. Avguštinke v Inter-lakenu, ki so od I. 1257 do 1484 v vznožju gore bile lastnice pašnikov, so imele v svojih dokumentih ime »Jungfrauberg«. To potrjujejo tudi viri, po katerih so iste avguštinke I. 1386 kupile pašno pravico na planini Weingeren - kar pomeni Wengersko planino. Vsekakor so torej pri krstu sodelovali samostani. Ali je samo naključje, če je sosedni pohlevnejši vrh krščen na Möncha, meniha? Šest stoletij po tem poimenovanju sta brata Johann in Hieronymus Meyer iz Aaraua z vodnikoma Bortison in Volker-jem 3. avgusta 1811 stopila na vrh Jungfrau.. Prišli so iz Lötschentala. S tem se je začela zanimiva zgodovina tega vrha. Omenimo, da so po preteku stoletnice I. 1912 odprli jungtrausko železnico, isto leto jo je preletel balon, čez Jungfrau je letel Oskar Bider iz Berna v Milan na enomotorniku, 6. sept. 1935 pa je nad Jungfrau jadralno letalo zakrmarilo proti Breithornu in Simplonu ter nato pristalo za Locarnom na Magadinski ravnini - torej ima Jungfrau svoje posebno mesto v zgodovini švicarskih železnic in švicarskega letalstva. 19 EKSPEDICIJ je nepalska vlada dovolila za I. 1971. Cilj ekspedicij je bil razdeljen na 12 vrhov. MANASLU je prav tako kot Makalu doživel nov vzpon. Japonec Akisa Takabaši se je nanj povzpel po zahodni strani. Na Manaslu, enega od 14 osemtisočakov, so prvi prišli I. 1956 Japonci. PREDSEDNIK FRANCOSKE REPUBLIKE Georges Pompidou je sprejel Paragotovo ekipo takoj po njeni vrnitvi v Pariz in jih pogostil. Na banketu so bili poleg alpinistov navzoči minister Comiti in direktor njegovega kabineta Maurice Herzog, Lucien Devies in senior alpinistov Henry de Ségogne, častni predsednik francoskega Himalajskega komiteja. Naslednji dan je bil Robert Paragot imenovan za viteza častne legije. Predsednik vlade Jacques Chaban-Delmas je poslal ekipi pismene čestitke, prav tako Joseph Comiti, državni sekretar, ki obenem vodi sekretariat za mladino, športe in razvedrilo. Prisrčne čestitke je poslal tudi polkovnik Crespin, direktor za telesno vzgojo in šport. Predsednik republike je v skladu s protokolom poslal čestitko preko poslaništva uspešni navezi, ki je zmagala zahodni steber Makaluja, tudi v daljni Nepal. Veliko pozornost je Makaluju 1971 posvetila francoska televizija, ki je v Nepal poslala svojo ekipo pod vodstvom L. Be-rardinija, enega od prvakov francoskega alpinizma. Posneli so prizore na gori, zajeli ekspedicijsko atmosfero, razpoloženje navez, razgovor s Paragotom v šotoru, preprost in odkrit, sem in tja izzivalen, pa tudi ganljiv. Film je pokazal tudi razočaranje in žalost navez, ki niso mogle na vrh, kakor je bilo v načrtu. Bernard Mellet in Yannick Seigneur sta bila srečneža, ki sta doživela vzhičenje na vrhu Makaluja, čeprav je bil delež alpinističnih navez izenačen. Tudi tisk je francoski himalajski uspeh močno populariziral. »Figaro« je poslal svojega poročevalca Creiserja v bazni tabor in objavil vrsto njegovih reportaž. DHAULA II, eden od velikih sedemtiso-čakov, 7751 m, se je vdal 18. maja 1971 avstrijski navezi Adija Huberja s šerpo in Amerikancu R. Fearu z A. Weissenster-nerjem. PLANINSKA ZAL02BA PZS TURNI SMUKI - JULIJSKE ALPE Prvi slovenski vodnik, namenjen turnim smučarjem, bi moral iziti že v začetku lanskega leta.^ Toda razne tehnične težave (sem prištevamo tudi finančne slabosti naše založbe), predvsem pa pomanjkanje izkušenj na tem področju, so delo zavrle. Poleti smo imeli zopet obilo dela s tiskanjem planinskega vodnika po Karavankah, ponatisom vzgojnih brošur in pripravo vodnikov, ki bodo izšli v letošnjem ali prihodnjem letu, tako da smo se dela ponovno lotili šele pozno jeseni. Kljub temu pa računamo, da bo vodnik letos vseeno izšel pravočasno ali vsaj sredi glavne sezone. Osnutek večine opisov je pripravil odlični poznavalec visokogorskega smuškega sveta, smučarski veteran Ciril Praček, uredili in dopolnili pa jih bodo Tine Mihelič, Jošt Razinger in Franci Savenc. Pri delu pomagajo številni ljubitelji turnega smučanja. Vodnik bo obsegal 55 samostojnih smukov v našem delu Julijskih Alp in še posebej uvodne opise Vogla, Komne, doline Triglavskih jezer, Velega polja, Pokljuke—Uskovnice, triglavskih smučišč, smuškega sveta Gornje Savske doline ter Kanina. Za ilustracijo bo v vodniku 24 črnobelih celostranskih fotografij (12X 16 cm) in šest dvobarvnih zemljevidov. V dodatku bodo še samostojna poglavja o plazovih (inž. Pavle Šegula), o opremi (Ciril Praček) itd., medtem ko je uvodno besedo prispeval prof. Drago Ulaga. Naročila za vodnik sprejema pisarna Planinske zveze Slovenije, Dvoržakova 9 - 61000 Ljubljana, ki daje tudi vse informacije (tel. 312-553). Uredniški odbor 48 S LOVE IM i JAŠ PO RT EXPORT-IMPORT — LJUBLJANA VOŠČI VSEM PLANINCEM SREČNO NOVO LETO Vabimo vas, da tudi v letu 1972 ostanete naši kupci. V mesecu januarju vam bodo naše prodajalne nudile alpinistično opremo »STUBAI« poleg velike izbire planinske konfekcije, obutve in pribora. Planinci! Ko boste obiskali Soško dolino in gore nad njo, vas bo gostoljubno sprejel in pogostil HOTEL »KRN« V TOLMINU renta — kovinsko industrijsko podjetje, Bovec PROIZVAJA: okrasne dele za osebne avtomobile, oljne čistilce, avtotlačilke, opremo za kolesa, smučno okovje, baterijske svetilke, elektrotermične aparate. Priporočamo vam izdelke našega proizvodnega programa! CESTA JLA 14 Telefon 70-340 Telegram Predilnica Tržič — Industrijska bombažna preja, česana in kardirana do Nm 70 — Beljene, surove in barvane bombažne tkanine v širini od 80 do 252 cm — Beljene, barvane in tiskane tkanine iz mešanice bombaža in polinoznih vlaken — Konfekcioniranje posteljnega perila BOMBAŽNA PREDILNICA IN TKALNICA TRŽIČ ' ~ o 0 —o ü ^ 0 0 0 0 0 G D Ü DnD ZDRUZENE PAPIRNICE VEVČE-LJUBLJANA Z najboljšimi strokovnjaki v državi, novimi stroji in 130-letno tradicijo izdelovanja papirja nudimo domačemu in inozemskemu tržišču nove papirje za najbolj zahtevno tiskarsko tehnologijo. Papirji z zaščitnimi imeni: Emona, Avala, Slavija, Planica. Istra, Bled in Jadran so primerni za tiskanje reprodukcij umetniških slik starih in novih mojstrov, vseh vrst barvnih fotografij in drugih zahtevnih barvnih tiskanih reprodukcij. V rednem produkcijskem programu imamo še večino klasičnih papirjev s priznano kvaliteto. Zahtevajte vzorce! Svojim kupcem, poslovnim prijateljem in delovnim ljudem želi mnogo uspehov v 1972. letu ZDRUZENO PODJETJE SLOVENSKE ZELEZARNE ŽELEZARNA JESENICE ŽELEZARNA RAVNE ŠTORE ŽELEZARNA STORE LJUBLJANA