Letnik LIV, oktober 2015 Cena: 3,75 € Aktivnost in kraj dogajanja Šolsko Državno na državni ravni tekmovanje tekmovanje Tekmovanje iz logike za OŠ, izvedba po regijah, 22 lokacij po Sloveniji Tekmovanje iz logike za dijake in študente, Ljubljana Tekmovanje v naravoslovju, Ljubljana Tekmovanje osnovnošolcev iz znanja kemije za Preglova priznanja, 15 lokacij po Sloveniji Racunalniški pokal Logo, Vrtec Rogaška Slatina Racunalniško tekmovanje »Z miško v svet« za OŠ NIS, OŠ Jela Janežica Škofja Loka Racunalniško tekmovanje »Z racunalniki skozi okna« za OŠ NIS, OŠ Jela Janežica Škofja Loka Tekmovanje iz znanja biologije za dijake, Maribor Festival inovativnih tehnologij, Ljubljana Srecanje mladih raziskovalcev Pomurja – regijsko Srecanje mladih raziskovalcev Podravja – regijsko Državno tekmovanje srednješolcev iz znanja kemije za Preglove plakete, Ljubljana Srecanje mladih tehnikov OŠ NIS, Ljubljana Tekmovanje v konstruktorstvu in tehnologiji obdelav materialov, Ljubljana Državno srecanje mladih raziskovalcev, Murska Sobota Državno tekmovanje v modelarstvu za osnovnošolce SODELOVANJE NA MEDNARODNIH TEKMOVANJIH IN SRECANJIH • MILSET Expo-Sciences Europe 2014, Žilina, Slovaška • 26. tekmovanje EU za mlade znanstvenike, Varšava, Poljska • Mednarodna naravoslovna olimpijada, Celovec, Avstrija • 26. mednarodna biološka olimpijada, Aarhus, Danska • 13. mednarodna lingvisticna olimpijada, Blagoevgrad, Bolgarija • 47. mednarodna kemijska olimpjiada, Baku, Azerbajdžan • 27. mednarodna racunalniška olimpijada, Almaty, Kazahstan • 62. svetovno tekmovanje v oranju, Danska • Izum Center Maximus, Murska Sobota 24. 9. 2015 24. 9. 2015 24.11.2015 18. 1. 2016 26. 2. 2016 15. 1. 2016 13. 2. 2016 28. 1. 2016 razlicno za posamezna tekmovanja 4. 4. 2016 1. 4. 2016 7. 3. 2016 regijska tekmovanja, koncana do 22. 4. 2016 regijsko tekmovanje 8. 4. 2016 razlicno za posamezne regije regijska tekmovanja koncana do 20. 5. 2016 DATUM 7.–12. 9. 2014 19.–24. 9. 2014 26. 4.–3. 5. 2015 12.–19. 7. 2015 20.–24. 7. 2015 20.–29. 7. 2015 26. 7.–2. 8. 2015 3. in 4.10. 2015 24.–28. 11. 2015 17. 10. 2015 7. 11. 2015 23. 1. 2016 2. 4. 2016 12. 3. 2016 11. 2. 2016 10. 3. 2016 19. 3. 2016 5. 3. 2016 7. 5. 2016 6. 5. 2016 14. 5. 2016 16. 5. 2016 4. 6. 2016 1. Maketa Fokkerjevega trikrilnika Dr.I in slavnega rdecega baro­na Manfreda von Richthofna je izdelek hrvaškega maketarja Mi-haela Golubica, ki je z izdelkom nastopil na lanskem odprtem DP v plasticnem maketarstvu. 2. Maketo lovca avia S-199, kakršne so po 2. svetovni vojni na Ceškoslovaškem sestavljali iz delov letal Me-109G, ki so tam os-tali, je izdelal Celjan Rudi Škornik. Letalo, ki je bilo zaradi nepri­mernega motorja junkers jumo 211 in drugih pomanjkljivostih pri pilotih zelo nepriljubljeno in so ga imenovali mezeg oz. mula, je mlada judovska država vkljucila v svoje novonastalo vojaško letalstvo takoj po ustanovitvi maja 1948. 3. Vinjeto s prikazom divje vožnje džipa je Jernej Bukovac posvetil svojemu dedku Lojzetu, partizanu, ki je zaradi izka­zane hrabrosti pri vzpostavljanju prekinjenih zvez med enota-mi NOVJ med operacijo osvoboditve Bihaca, aprila 1945 prejel medaljo za hrabrost. 4. V zadnjih letih se je na policah maketarskih trgovin pojavilo kar nekaj maket tankov iz obdobja 1. svetovne vojne. Med proiz­vajalci prednjaci kitajski Takom, katerega maketo francoskega tanka saint-chamond v merilu 1 : 35 je Primož Debenjak pred­stavil na festivalu Svet v malem v Kranju. 5. Najnovejši Märklinov prototipni model dizelskega potniške­ga motornika VT 95,9 s prikolico VB 140 in oznakami Nemških železnic v merilu 1 : 87 (H0) med testiranjem na železniški make-ti Igorja Kuralta. V model je vgrajen visoko zmogljiv brezkrtacni motor, ki ga nadzira MFX-dekodirnik. Takšne prave garniturez oznako JŽ 812/818 so v 60. letih prejšnjega stoletja vozile tudi v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, strojevodje pa so jih po­imenovali »šinobus«. Vec kot 200 idej za male in velike! V knjigi boste našli preproste ideje, ki jih je mogoce hitro uresniciti, in zahtevnejše projekte za posebne priložnosti. Izdajatelj: Zveza za tehnicno kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana, p. p. 2803 telefon: (01) 25 13 743 faks: (01) 25 22 487 spletni naslov: http://www.zotks.si Za izdajatelja: Jožef Školc Odgovorni urednik revije: Jože Cuden telefon: (01) 47 90 220 e-pošta: joze.cuden@zotks.si revija.tim@zotks.si Uredniški odbor: Jernej Böhm, Jože Cuden, Mija Kordež, Igor Kuralt, Matej Pavlic, Aleksander Sekirnik, Roman Zupancic. Lektoriranje: Katarina Pevnik Poslovni koordinator: Anton Šijanec telefon: (01) 47 90 220 e-pošta: anton.sijanec@zotks.si Oglaševanje: www.tim.zotks.si Narocnine: telefon: (01) 25 13 743 faks: (01) 25 22 487 e-pošta: revija.tim@zotks.si Revija TIM izide desetkrat v šolskem letu. Cena posa­mezne številke je 3,75 EUR z že vkljucenim DDV. Redni narocniki TIM prejemajo z 10% popustom, letna narocni­na znaša 33,75 EUR z DDV. Narocnina za tujino znaša 50,00 EUR. Narocila na revijo TIM sprejemamo na zgornjih stikih in veljajo do pisnega preklica. Racunalniški prelom: Model Art, d. o. o. Tisk: Grafika Soca, d. o. o. Naklada: 2.600 izvodov Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (UL RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami) sodi revija med proizvode, za katere se obracunava in placuje davek na dodano vrednost po stopnji 9,5 %. Izid revije je financno podprla Javna agencija za razisko­valno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državne­ga proracuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domacih poljudno-znanstvenih periodicnih publikacij. Brez pisnega dovoljenja Zveze za tehnicno kulturo Slo­venije je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, predelava ali dru­ga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vkljucno s tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Fotografija na naslovnici: Legendarno letalo hawker hurricane, ki je odigralo pomembno vlogo v zgodovini slovenskega in jugoslovanskega vojaškega letalstva, je med našimi maketarji priljubljena tema upodabljanja v miniaturi. Foto: Andrej Kogovšek REPORTAŽA 2 Mladi konstruktor Ožbej Plos in njegovi projekti PRILOGA 4 Model motornega colna katamaran K 700 14 Enostavni modeli za prosti cas – buran in space shuttle (1. del) MODELARSTVO 7 Novo na trgu 8 Hovercraft 16 Tiskanje na japonski papir 17 Model težkega avtodvigala 28 Ukrivljeni plošcati zmaj MAKETARSTVO 10 Maketa letala hawker hurricane Mk.IIc 13 Ponudba plasticnih maket letala hawker hurricane Mk IIc in Mk IV RP v merilu 1 : 72 in 1 : 48 24 Signali na modelni železnici (2. del) 30 Nasveti iz domace delavnice Šestilo – primež ELEKTRONIKA 32 Mobilna alarmna naprava (2. del) ELEKTROTEHNIKA 35 Domaci hologramski 3D-projektor ZA SPRETNE ROKE 36 Pletenje s prsti 38 Šibori – tehnika barvanja blaga Ožbej Plos etnajstletni Ožbej Plos je letos za- cel obiskovati srednjo strojno šolo v Postojni. Odkar se spomni, ga je zanimalo vse, kar se je dogajalo v njiho-vi domaci delavnici. Pri petih letih je za Miklavža dobil za darilo dirkalni avto for­mula iz kock Lego – technic zahtevnosti za starost devet let, ki ga je takoj sestavil. Po-zneje je po priloženih nacrtih zacel sesta­vljati še druge manjše plasticne modele, kot so letala, ladje in tanki. Nastala jih je cela zbirka, ki je še zdaj shranjena v omari. V drugem razredu se je navdušil za mode-le letal iz papirja. Nekje v tretjem razredu osnovne šole je zacel spoznavati balzo in les za modeliranje ter se v tem letu vklju-cil tudi v modelarski krožek na Osnovni šoli heroja Janeza Hribarja v Starem trgu pri Ložu. Krožek je obiskoval do konca osnovne šole. Njegovi modeli (slika 1) so izdelani iz razlicnih materialov, kot so balza, folija za prekrivanje modelov oracover, penasti materiali, poliestrska smola, razlicne kovine itd. Med njimi so modeli colnov, raket in letal, vseh skupaj se jih je doslej nabralo okrog 40. Ob tem velja pripomniti, da so vsi modeli delujoci in imajo vecinoma elektricne, nekateri pa tudi bencinske pogone. Leta 2011 je svo­je modele prvic predstavil na ogled širši javnosti v razstavnem prostoru knjižnice Maricke Žnideršic v Starem trgu pri Ložu. V okviru osnovne šole so modele, ki so jih pod vodstvom uciteljice Andreje Ravšelj izdelali pri modelarskem krožku, vsako leto razstavljali v galeriji gradu Snežnik. Scasoma so mu postali izziv vecji projekti, med drugim se je lotil tudi izdelave lastne­ga avtomobila. O svojih najpomembnejših projektih in dosežkih pa pravi tako. Formula Razmišljal sem o izdelavi gokarta, buggyja ali formule in se nazadnje odlo-cil za slednjo. Projekt sem zacel s skico, ki sem jo uporabil kot nacrt. Nato sem se lotil rezanja in varjenja kosov. Ko je bilo ogrodje izdelano, sem vanj vgradil motor yamaha 600 cm3 z vec kot 100 KM. Mate­rial sem najpogosteje poiskal na odlaga­lišcu odpadnih kovin, nekaj pa sem ga tudi kupil. Agregat sem vzel iz poškodovanega motorja. Pri izdelovanju avta mi je prav povezovanje motorja oziroma elektrike povzrocalo kar nekaj nevšecnosti. Še pre-den sem dirkalnik zaprl s polnili, sem ga veckrat preizkusil na bližnjem parkirišcu. Sledilo je tapeciranje sedeža – to sem de­lal kar v domaci kuhinji, zašcita kovinskih Osnovna oblika dirkalnika delov in barvanje. Za nanašanje barve sem uporabil kompresor, barval pa sem v domaci delavnici. V volan sem namestil tudi navigacijsko napravo. Kolesa na avtu so bila sprva od samokolnice, saj si boljših nisem mogel privošciti. Ta projekt je bil predstavljen v razlicnih medijih, med dru­gim tudi v avtomobilisticni reviji, na kar sem zelo ponosen. Leto za tem sem formu-lo predelal. Kupil sem ATV in v formulo vgradil sprednjo premo. Takrat sem zame­njal tudi kolesa in zavore (sliki 2 in 3). Tekmovanja V letih 2014 in 2015 sem se udeležil dr­žavnega tekmovanja iz konstuktorstva, ki ga organizira ZOTKS, in osvojil dve zla- Dirkalnik po predelavi z novo oblikovanim sprednjim delom in primernejšimi kolesi ti priznanji. Na prvem tekmovanju sem predstavil model vodnega letala (slika 4), na drugem pa elektricno kolo (slika 5). Elektricno kolo Pri tem projektu mi je bil izziv izdelati elektricni pogon za kolo z uporabo elek­tronike, ki se uporablja v modelarstvu. Spraševal sem se, kako izdelati neposre-den prenos vrtljajev na kolo. Idejo, kako bi rešil ta problem, sem dobil pri kockah Lego, ko sem opazoval zobnik z notranjim ozobjem ter prenosom vrtljajev na vecji zobnik (slika 6). To rešitev sem hotel upo­rabiti tudi pri svojem kolesu. Zobnika sem narisal s programom za 3D-modeliranje, Thinkdesign, nato sem ju dal izrezati. Sle-dila je nabava elektromotorja, krmilnika vrtljajev in baterije. Potreboval sem še no-silec za pritrditev elektromotorja na kolo, ki sem ga našel med odsluženimi kosi alu­minija ter ga prilagodil svojemu kolesu. Vse elemente sem namestil na kolo in ga preizkusil. Izdelal sem še kovinski nosilec za baterije ter ga umestil pod sedež. Za zašcito elektronike sem s 3D-tiskalnikom natiskal pokrov in ga pritrdil cez elektro­niko (slika 7). Nadaljeval sem s preizku­šanjem kolesa. Zaradi segrevanja motorja in krhkosti pokrova sem pozneje naredil aluminijast pokrov, s 3D-tiskalnikom sem natisnil tudi ventilator in ga namestil pod pokrov. Po izvedbi zadnjih izboljšav sem kolo še enkrat preizkusil in zdaj zadovoljuje vsa moja pricakovanja. S polnimi bate-rijami je njegov doseg približno 30 km. Posebnost tovrstnega prenosa vrtljajev je, da ni nikakršne obremenitve na po­gonsko verigo in napere. Kolo je prijazno do okolja in vecfunkcijsko: lahko ga po­ganjamo nožno, z elektricnim pogonom ali kombinirano. Kolo s pogonom tehta približno 20 kg. Pri izdelavi elektricnega pogona sem stremel k cim nižjim stro­škom izdelave ter majhni teži pogona, ki je od 5 do 7 kg. Cena takega pogona je približno 280 evrov. Po vseh opravljenih preizkusih in pridobljenih izkušnjah, ki sem jih do zdaj pridobil, sem ugoto­vil, da bi se marsikatero stvar dalo še izboljšati. Udeležba na Expo Science International (ESI) Z elektricnim kolesom sem se predsta­vil tudi na mednarodni prireditvi Expo Science International (ESI) v Bruslju, ki je potekala od 19. do 24. julija 2015, kjer sem bil edini predstavnik iz Slovenije (sli­ka 8). Dobil sem odlicnega spremljevalca Tima Prezlja, s katerim sva skupaj preži-vela teden v Belgiji. Najina pot se je za-cela na letališcu Jožeta Pucnika, kjer sva se skupaj z elektricnim kolesom vkrcala na letalo za Bruselj. Sejma se je udeleži-lo skoraj 1000 predstavnikov iz nekaj vec kot 50 držav z vsega sveta. Skupaj smo predstavili okoli 400 projektov. Naš dan na ESI je potekal nekako tako. Nastanjeni smo bili v vec hotelih v okolici sejma. Vsta­jali smo zgodaj zjutraj, ob pol sedmih, in se do osmih zbrali na sejmu. Del dne­va smo bili na razstavnem prostoru po-leg svojih projektov (slika 5), ki smo jih predstavljali obiskovalcem. V casu traja­nja sejma smo se udeleževali razlicnih te­matskih delavnic in predavanj. Organiza­torji so nam bivanje v Bruslju popestrili z ogledom mesta in z družabnimi srecanji. Spoznal sem vrstnike iz razlicnih držav sveta. Znanje angleškega jezika nam je vsem prišlo zelo prav, saj je bil to pogo-vorni jezik. Vesel sem, da sem dobil priložnost so-delovati na sejmu, saj sem s tem pridobil veliko koristnih izkušenj, novih idej in sklenil številna poznanstva. Razmišljam tudi že o novih projektih, ki jih vsekakor moram uresniciti. Na prireditvi Expo Science International v Belgiji se je Ožbej predstavil z izboljšano razlicico elektricnega kolesa, ki ima pod sedežem jeklen nosilec za vec baterij. Pogon z vgrajenim ventilatorjem za dodatno hlajenje je pokrit s plošco iz aluminijaste plocevine. (Vir: https:// www.facebook.com/ESI2015?ref=ts&fref=ts) Zadnje kolo z namešcenim notranjim zobnikom in elektromotorjem Iztok Sever odeli motornih colnov so vedno dobrodošla tema v modelarskih revijah. Tokrat predlagamo, da se lotite gradnje dvotrupnega modela, motor-nega katamarana, ki bo primeren za osnov­nošolska tekmovanja ladijskih mode-lov MC 1 v prosti vožnji v cilj. Model meri v dolžino 700 mm in v širino 280 mm. Za izdelavo potrebujete topolovo vezano plo-šco debeline 3 mm, balzo debeline 1,5 mm, smrekove letvice 3 × 3 × 72 mm, sklop po­gonske gredi in nosilne cevi, sklop nosilne cevi in osi krmila ter propeler premera 30 do 32 mm. Slednje lahko kupite v modelar­skih trgovinah. V model je seveda mogoce vgraditi tudi RV-opremo, da ga boste lahko tudi daljinsko upravljali. Nacrt modela v prilogi je narisan v meri­lu 1 : 1, razen elementov 7 in 14, ki sem jih moral zaradi pomanjkanja prostora na li­stu narisati v merilu 1 : 2. Te boste pred za-cetkom gradnje morali dvakrat povecati. Vse narisane elemente prenesemo na vezano plošco in jih izrežemo. Nato se najprej lotimo sestavljanja ogrodja, ki ga sestavimo iz reber in spodnjega notra­njega roba trupa. Rebra na spodnji rob lepimo v nasprotnem vrstnem redu, kot so oznacena s številkami, kar pomeni, da bomo zaceli z zadnjim rebrom, oznacenim s številko šest, in nadaljevali z rebri 5, 4, 3 in 2. Sprednje rebro bomo prilepili pozne­je. Prikaz lepljenja reber s spodnjim notra­njim robom je razviden na slikah 1, 2 in 3. Na slikah 4, 5 in 6 je prikazano sestavljanje dna trupa in sprednjega rebra. Ko se lepilo dobro posuši, nadaljuje-mo z montažo nosilca pogonske gredi in vzdolžnih stabilizatorjev. Ta dela sta pri­kazana na slikah 7 in 8. Izkoristimo cas sušenja lepila in sestavimo nosilec motor-ja (sliki 9 in 10). Na sliki 11 vidimo, kako bomo prilepili nosilec motorja na dno mo-dela. S številko 13 je oznacen nosilec ser­vomehanizma (za RV-razlicico), katerega montažo prikazujeta sliki 12 in 13. V izvr­tino premera 6 mm poleg nosilca servome­hanizma prilepimo nosilno cev krmila (sli­ka 14). Zdaj pripravimo še nosilno cev za pogonski sklop in jo vstavimo v vzdolžno ovalno izvrtino v dnu modela. Na rob spodnjega nosilca cevi nanesemo epo­ksidno lepilo in nanj prilepimo os. Vrzel med dnom in cevjo na zgornji in spodnji strani dna zalijemo z dvokomponentnim epoksidnim lepilom. To lahko naredimo istocasno, ko lepimo cev na spodnji nosi­lec. Pocakamo, da lepilo doseže primerno trdnost in se ne razliva, nato model obrne-mo in zalijemo vrzel še na zgornji strani dna. Sledi lepljenje letvic v stranske utore na rebrih. To storimo tako, kot je prikazano na sliki 18. Spet pocakamo, da se lepilo dobro posuši in doseže zahtevano trdnost. Nato morebitne neravnine, presežne na-nose lepila in nenatancno zlepljene spoje obrusimo, da pripravimo naležne površi­ne za balzovo oplato, s katero bomo pre­krili trup modela (slika 19). Za oplašcenje uporabimo balzo debeline 1,5 mm, ker jo je mogoce brez težav upogibati. Pripo­rocljivo je trup prekriti z dvema slojema balze. Ko model oplašcimo, vse skupaj še enkrat prebrusimo, da dobimo lepe in gladke površine, ki bodo nared za nanos površinske zašcite. V ta namen priporo-cam prozoren temeljni premaz za les, ki zapre pore v lesu, da ne vpija vlage. Ko se posuši, ga rahlo obrusimo, da naredimo podlago za beli temeljni premaz za les, s katerim bomo nadaljevali barvanje. Ko se tudi ta posuši, ga vodno obrusimo s finim brusilnim papirjem in model je pripra­vljen za koncni nanos barvnega laka. Ome­njene premaze, ki so vsi na poliuretanski osnovi, dobite v trgovinah z mizarskim materialom ali specializiranih trgovinah z barvami. Model colna je izdelan in zdaj lahko vanj vgradimo elektromotor speed 400, krmilo in akumulatorsko baterijo Li-po (eno ali najvec dve celici). Namesto pokro­va trupa uporabimo prozorno folijo, ki jo z izolirnim trakom prilepimo cez zgornje odprtine v trupu modela. Želim vam veliko uspeha pri sestavlja­nju tega modela in uspešen nastop na tek­movanjih. Kdor pa bi želel narocili že izre­zane elemente za gradnjo modela, se lahko obrne na avtorja tega prispevka na elek­tronskem naslovu zavod.zrtk@gmail.com. Elementi bodo na voljo konec oktobra. Nepreklicno (do pisne odpovedi) narocam revijo TIM. Cena letne narocnine za letnik 2014/15 je 33,75 EUR in že vkljucuje 9,5 % DDV. Narocnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Kraj: Poštna št.: Telefon: e-pošta: Datum: Podpis: * Narocilo mora podpisati polnoletna oseba. Ce je narocnik mladoletna oseba, mora narocilnico podpisati eden od staršev ali njegov zakoniti zastopnik. Narocilnico prosimo pošljite na naslov: Revija TIM, Zveza za tehnicno kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana. Lahko jo pošljete po faksu na številko: 01/25 22 487 ali pa nam napišete elektronsko pismo na e-naslov: revija.tim@zotks.si. Za morebitne dodatne informacije nas poklicite na telefon: 01/4790 220. Vec na www.tim.zotks.si. BARVE ZA EPP V PRŠILKI enasti material EPP, ki je zaradi izredne žilavosti med modelarji cedalje bolj priljubljen, lahko zdaj pobarvate po svojih željah. Kakovostne barve so že na zalogi v spletni trgovini Modelar.si. Izbirate lahko med razlicnimi barvnimi odtenki in tudi po narocilu. Bar-ve so pakirane v 150-mililitrskih pršilkah. Cena posamezne je 5,00 EUR. Modelar.si O3N, d. o. o. Goricica 41, 1230 Domžale telefon: 031/351 853 e-pošta: info@modelar.si internet: www.modelar.si ZACETNIŠKI RV-JADRALNI MODEL SLIPY Sestavljanka zacetniškega jadralnega modela z elektricnim pogonom slipy, ki smo ga podrobno predstavili v prejšnji številki revije TIM, je namenjena modelar­jem, ki se prvic soocijo z izzivom gradnje radijsko vodenega letecega modela. La-sersko izrezani deli zagotavljajo preprost potek izdelave modela, rezultat katere je licen model. Krila in stabilizatorji so že izrezani iz stirodura, vanje je treba samo še vlepiti vzdolžne nosilne letvice. V kom­pletu so vsi sestavni deli in podrobna sli­kovna navodila, v katerih je po korakih opisana gradnja modela. Cena kompleta je 65,00 EUR. PLOŠCE IZ VIVAKA IN POLISTIRENA V Mladem tehniku ponujajo široko pale-to razlicnih termoplasticnih plošc za upo­rabo v modelarstvu in maketarstvu. Pro-zorno plastiko vivak je mogoce toplotno preoblikovati, ne da bi pocila, zato je zelo primerna za izdelavo zasteklitev kabin in drugih podobnih delov. Velikost plošc je 250 × 500 mm, debeline pa so od 0,5 do 3 mm. Zanje boste odšteli od 3,55 EUR do 14,70 EUR. Na zalogi imajo tudi plošce be-lega polistirena (plasticard) v debelinah od 0,3 do 5 mm. Cene so od 0,92 do 8,20 EUR. Mladi tehnik trgovina, d. o. o. Šmartinska 152, 1000 Ljubljana telefon: 01/541 00 50 e-pošta: mladitehnik@siol.net internet: www.mladi-tehnik.si REVELL: SUHOJ Su-27 SM FLANKER TAMIYA: CHURCHILL CROCODILE licnih svetovnih proizvajalcev. Med njimi smo izbrali dve. Revellova ma-keta ruskega lovskega letala suhoj Su-27 SM flanker v merilu 1 : 72 je že na voljo in bo kmalu tudi tema podrobnejše recenzije v Timovi rubriki Timovo izložbe-no okno. Dobite jo za 26,50 EUR. Za ljubitelje oklepne tehnike utegne biti zanimiva maketa oklepnega vozila churchill crocodile v za to tematsko podro-cje obicajnem merilu 1 : 35. Cena Tamiyine makete je 35 EUR. Miniatures, d. o. o. Online shop & community Zupanciceva 37, 4000 Kranj telefon: 040/285 723 e-pošta: info@miniatures.si internet: www.miniatures.si 3D-TISKANI IZDELKI Ob razmahu tehnologije 3D-tiskanja postajajo tudi 3D-tiskalniki del vsakdana. V Studiu Cooden ponujajo možnost tiska zahtevnejših sestavnih delov za makete in modele, prototipnih in drugih izdelkov po narocilu iz plastike PLA, ki je organsko razgradljiva in omogoca ogromno eksperi­mentiranja zaradi svoje prilagodljivosti in odlicne trdote. Tiskalnik omogoca maksimalni ma-nevrski prostor v velikosti 200 × 200 × 200 mm. Na voljo je PLA razlicnih barv in teh­nicnih lastnosti. Ob narocilu kompleksnej­ših in vecjih izdelkov je možno tudi naro-cilo plastike po želji izkljucno za tiskanje teh izdelkov. Resolucija tiska je do 50 mi-kronov (0,05 mm). Cena po dogovoru. Studio Cooden, Miha Cuden, s. p. Ulica Franca Nebca 16, 1000 Ljubljana telefon: 068/650 548 e-pošta: info@cooden.si internet: www.cooden.si Gabrijel Pflaum overcraft je vozilo, katerega znacil­ nost je, da lebdi na zracni blazini. Leta 1959 ga je izumil britanski inženir Christopher Cockerell. Predhodnik hovercrafta je airboat oziroma zracni coln. Hovercraft lahko vozi po kopnem ali pluje po vodi. Vecinoma jih uporabljajo v voja­ške namene. Ker se premikajo skoraj brez upora, lahko vozijo tudi po brezpotjih in dosežejo veliko hitrost. Obstajajo tudi dir­ke hovercraftov z enim voznikom. RV-model hovercrafta Materiali in sestavni deli: • plošca kapa velikosti 50 x 60 cm, • tanjši karton ali tanka upogljiva plastika, • neprodušno blago ali plasticna folija, • 3 krtacni elektromotorji (speed 250, 7,2 V), • Li-Po baterija 2S 7,4 V 1800 mAh, • 2 krmilnika vrtljajev, • 3 letalski propelerji, • servomehanizem (na primer emax ES08 all), • RV-naprava (oddajnik in sprejemnik). Preprost model RV-hovercrafta, ki ga predstavljamo v tem clanku, je izdelan iz lahke 5 mm debele plošce kapa, kartona in penjenega poliuretana. V osnovni plošci sta izrezani dve okrogli odprtini premera 14 cm z okrepljenim obodom iz tanke pla­stike. Nanju sta pritrjena plošcata nosilca elektromotorjev (8), prav tako iz plošce kapa. Pod dnom je na obod pritrjen 5 cm širok trak blaga (7), ki ne prepušca zraka. Hovercraft ima vgrajene tri manjše krta-cne elektromotorje (speed 250, 7,2 V). Dva nad odprtinama (1, 2) se vrtita vsak v svojo smer in skrbita za dvig vozila, tretji zadaj (5) pa poganja vozilo. Za upravljanje so na zgornjo plošco pritrjeni radijski spreje­mnik (9), dva krmilnika, eden za uravna­vanje dviga (10), drugi za hitrost (11), ter servomehanizem (12) za premikanje dveh zracnih loput (6), ki omogocata usmerja­nje vozila. Najtežji element, baterija (13); (Li-Po 7,2 V, 1800 mAh), je namešcen v sre­dino med oba motorja za dvig. Vsi elemen-ti so postavljeni tako, da je teža približno enakomerno razporejena po celi plošci. Izdelava modela Z modelarskim nožem iz plošce kapa iz­režemo pravokotnik velikosti 22 × 50 cm. V plošci z nožem izrežemo okrogli odprtini s premerom 14 cm. Središce prve je 12 cm, druge pa 31 cm od krajšega roba. Iz tankega kartona izrežemo trak velikosti 2,5 × 44 cm in ga zvijemo v obroc. Konca traku zlepimo z lepilnim trakom in obroc vstavimo v eno od obeh izrezanih odprtin. Plošco posta­vimo na ravno podlago, da se rob obroca poravna s spodnjim robom odprtine in z lepilom za les (mekol) obroc vlepimo v od­prtino v plošci. Nato izrežemo še en trak enake velikosti, ga oblikujemo v obroc in vlepimo še v drugo odprtino. Ko se lepilo posuši (po približno eni uri in pol), izreže-mo še en kartonast trak velikosti 2 × 47 cm in ga prav tako zvijemo v obroc. Z lepilnim trakom ga zlepimo tako, da ima premer 15 cm. Ta obroc prilepimo na plošco en cen­timeter stran od druge odprtine, tako da stoji pokonci. Zdaj, ko imamo narejeno no-silno konstrukcijo, vzamemo plasticno foli­jo ali nepredušno blago in izrežemo dva tra­kova 55 × 5 cm. S kontaktnim lepilom UHU por ju prilepimo vzdolž daljših stranic ploš-ce. Nato izrežemo še dva trakova velikosti 24 × 5 cm, ki ju prilepimo ob krajši stranici plošce. Vse štiri trakove med seboj zlepi-mo na mestih, kjer se stikajo (sliki 3 in 4). Zdaj iz plošce kapa izrežemo še dva plošcata nosilca motorjev (mere so poda­ne na risbi 6, poz. 8). Kot kaže slika 1, ju položimo na obroca in naredimo majhne zareze, da se lepo prilegajo obrocema. Med obema nosilcema mora biti prostora za širino motorja. Glavna dvižna motorja (1 in 2) pritrdimo na sredino obeh nosilcev tako, da ju poravnamo s sredino obrocev. Na gredi motorjev pritrdimo propelerja in preverimo, da se ne zadevata ob obro-ca. Obrnemo ju tako, da se vrtita vsak v drugo smer. Motorja z lepilnim trakom pritrdimo na nosilca, pri cemer pazimo, da kontakti ostanejo prosti. Ko sta glavna motorja pritrjena, med nosilca namestimo še tretji motor (5), tako da se ujema s sre­dino pokoncnega obroca. Ta motor mora pihati nazaj. Ko so vsi trije motorje pritrjeni, zacne-mo izdelavo zracnih loput. Njihova nalo­ga je, da z obracanjem spremenijo smer zracnega toka in tako omogocijo obraca­nje vozila. Obe loputi morata biti enake velikosti, 13 × 4 cm, izrežemo pa ju iz tan-kega kartona. Na sredini loput moramo narediti os, za kar lahko uporabimo dva žebljicka brez glavic. Zapicimo ju v lopu-to in prilepimo tako, da na vsaki strani segata ven približno 15 mm (risba 5). Ko se lepilo posuši in sta obe loputi koncani, ju spodaj zapicimo v dno modela, zgoraj pa v nosilca motorjev, da stojita za tretjim motorjem. Model je zdaj že skoraj koncan. Dodati moramo samo še baterijo, dva krmilnika in servomehanizem. Tega postavimo vzpo­redno z loputama ob desnem ali levem robu plošce. Z jekleno žicko ga povežemo z loputama, da se ti lahko obracata vsaka okoli svoje osi. Servomehanizem lahko prilepimo neposredno na podlago ali mu naredimo ustrezen podstavek. Na plošco nato postavimo baterijo, ki je najtežji ele­ment. Pri namešcanju moramo biti pozorni na to, da jo postavimo na pravo mesto. Ba-terija naj leži nekje med obema obrocema pod nosilcema motorjev (slika 2, poz. 13). Pomembno je, da hovercraft uravnoteži-mo. Težišce modela je med obrocema, torej prav tam, kjer mora biti baterija. Tudi bate-rijo pritrdimo na primeren podstavek. Ena­ko kot pri servomehanizmu ga naredimo iz plošce kapa, tako da se baterija ne premika. Ob vsaki strani baterije pritrdimo po en kr­milnik. Ko imamo vse elemente pripravlje­ne, vgradimo še sprejemnik RV-naprave. Servomehanizem in oba krmilnika po­vežemo s sprejemnikom. Na vsak motor prispajkamo po dve dovolj dolgi žici, da ju bomo lahko povezali s krmilnikoma. Dvižna motorja vzporedno povežemo na krmilnik, tako da pri enem od motorjev zamenjamo polariteto, pri drugem pa ne. Tretji motor prikljucimo na drugi krmilnik. Na koncu baterijo spojimo s krmilnikoma. Vkljucimo oddajnik in dodamo plin vsem trem motorjem. Dvižna motorja morata pi-hati navzdol, motor za pogon pa nazaj. Ce želite, da bo hovercraft pravilno deloval, boste morali kakšno podrobnost pri izdela-vi najbrž tudi nekoliko spremeniti. Vožnja Ko vozimo model hovercrafta, moramo paziti, da ni na tleh nobenih kamnov ali ovir, ki bi lahko poškodovali krake prope­lerjev. Ce model dvignemo prevec od tal, nam lahko kaj hitro uide izpod nadzora. Ko ga želimo ustaviti, to najlaže naredimo tako, da ugasnemo motorje. Ce model zanaša prevec na eno stran, je lahko problem v težišcu. Problem rešimo tako, da baterijo malenkost prestavimo ali pa plošco na eni strani dodatno obtežimo s kakšnim lah­kim predmetom (sponka za papir, kocka Lego). Naš hovercraft se najbolje izkaže v za­prtih prostorih, z njim pa raje ne vozite zunaj. Rado Marhold Uvod prvi številki novega letnika revi­ je Tim smo predstavili krajši opis legendarnega vojaškega letala hawker hurricane, predvsem pa vlogo, ki jo je odigralo v zgodovini jugoslovanskega pa tudi slovenskega vojaškega letalstva, ko je bila s temi letali opremljena 2. eska­drilja NOVJ. Ponosni smo lahko, da je bilo v 2. eskadrilji NOVJ od 24 pilotov kar 10 Slovencev. Prav tako je bila tudi vecina tehnicnega in ostalega podpornega kadra v enoti Slovencev. Poudariti velja, da sta bila poveljnika oddelka A najprej Stani­slav Vouk iz Divace, po sestrelitvi pa je nje­govo mesto prevzel Branivoj Majcen. Hurricane je brez dvoma zelo zanimiv tudi za naše letalske maketarje, še zlasti nekateri hurricani 2. eskadrilje, ki so zara­di pomanjkanja slikovnega gradiva še ve­dno zaviti v tancico skrivnosti, predvsem kar se tice oznacevanja letal. Upamo, da nam bo te zagonetke s prejšnjim, tem in nadaljnjimi prispevki uspelo v cim vecji meri pojasniti. V tem clanku bomo s po­mocjo barvnih profilov, ki sta jih posebej za revijo Tim narisala vrhunska maketa­rja Danijel Frka iz Kraljevice na Hrvaškem in Primož Krašna, poskušali osvetliti neka­tere nejasnosti in odpraviti netocnosti, ki so se doslej pojavljale v strokovni letalski srenji. Rado Marhold in Samo Štempihar, oba prav tako znana in uspešna letalska maketarja, pa sta pripravila prispevek o gradnji makete in dostopnosti posameznih maket tega letala, ki tudi pri slovenskih letalskih maketarjih, ki se ukvarjajo s to tematiko, zaseda visoko mesto na lestvici priljubljenosti. V tretjem delu prispevkov pa bomo za naše bralce pripravili še cla­nek o izdelavi radijsko vodenega modela tega letala. Gradnja makete Mk.IIc Maketa letala hawker hurricane Mk.IIc proizvajalca Hobbycraft v merilu 1 : 48 (HC9582) izvira iz zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nanjo sem naletel leta 2001 v Gradcu v majhni maketarski trgovini. Imena se žal ne spomnim vec, vendar obeh že nekaj casa ni vec, ne trgo-vine ne makete na trgu. Se pa maketo še da dobiti iz druge roke. Presenetljivo je, da ponudba na spletu niti ni tako skromna. Trenutno so brez težav dobavljive makete proizvajalcev Hasegawe in Italerija, iz ka­terih se prav tako da sestaviti kakovosten izdelek. Hobbycraftova maketa naj bi ime- Kabina hurricana Mk II.c (Vir: internet) Hurricane Mk.IVRP z napisom Marko Oreškovic. Serijska številka tega hurricana je EF404, kodna crka pa trenutno še ni znana. (Vir: Marko Malec) Hurricane Mk.IVRP v standardni celinski kamuflažni shemi (Risba: Primož Krašna) la svojo osnovo v Airfixovi maketi Mk.I, napak pri razlicici Mk.II pa je kar nekaj. Predvsem so pri Hobbycraftu pozabili pre­delati repno kolo. Zahtevnejši maketarji bodo imeli kar precej dela tudi s popra­vljanjem panelizacije, notranjosti kabine in prostora za glavno podvozje. Napake pri propelerjih, pokrovih propelerjev, fil­tru, izpušnih ceveh in glavnih kolesih so pogoste tudi pri sodobnejših maketah. Na sreco je za hurricana v tem merilu na voljo bogata ponudba raznovrstnih poliuretan­skih ali kovinskih dodatkov, nakup novega kompleta nalepk pa je skoraj nujen. Leta 2001 so bili maketarski standardi bistveno nižji kot danes, ceprav so bile osnovne znacilnosti gradnje maket enake in bodo verjetno ostale še kar nekaj casa. V naši reviji so bili postopki že veckrat opi­sani, zato si oglejmo samo kratek povzetek njene izdelave s poudarki na konkretnem tipu letala. Maketo sem sprva pobarval in opremil s priloženimi oznakami britanske­ga letalstva v pušcavski shemi, leta 2009 pa znova prebarval in namestil oznake ju­goslovanskega »partizanskega« letalstva. Ob nakupu sem bil prijetno presenecen nad vsebino škatle. V njej so bili odlitki iz kakovostne plastike, kovinski fotojedkani deli, poleg nalepk za nocno izpeljanko pa še nalepke za nekaj letal v pušcavski kamu­flaži. Mnoge kupljene makete po zacetnem navdušenju nesestavljene obležijo v omari in se jih dolga leta ne dotaknemo. Pri tej pa sem se takoj po nakupu odlocil, da jo sestavim. Že na zacetku z maketo nisem imel tekmovalnih ambicij. Odlocil sem se za manj zahtevno, predvsem pa manj stre­sno gradnjo vitrinske razlicice z oznakami britanskega letalstva v pušcavski shemi. Izbral sem razlicico s 40-milimetrskimi protitankovskimi topovi pod krili. Osnovno sestavljanje ni zahtevno, pri­ložena sestavnica pa je tudi za zacetnike dovolj nazorna. Delov ni veliko, njihovo ujemanje je primerno, le nekatere linije med paneli zgornje in spodnje polovice kril se ne stikajo pravilno. Za ustrezno ponazoritev notranjosti kabine je kljub priloženim kovinskimi delom potrebne­ga še veliko truda, zato sem se odlocil, da bo kabina zaprta s prozornim posnetkom zasteklitve. Repna višinska stabilizatorja sta odlita v enem kosu, kar bi zahtevalo kar nekaj ža­ganja, ce bi hotel prikazati odklone višin­skega krmila. Zato sem se odlocil krmila pustiti v enem kosu, tudi smernega. Zado­voljil sem se le z odkloni krilc na krilu, kar pa zaradi ravnih linij tako na spodnjem kot zgornjem delu krila ni povzrocalo vec­jih težav. Tako kot pri vecini maket je tre­ba biti pozoren na ustrezen V-loma krila. V tem primeru je bilo potrebnega nekoliko vec kitanja stika kril in trupa kot obicajno. Sicer pa nikjer drugje ni bilo treba pretira­vati z dodatnim nanosom kita. Maketa je bila narejena povsem iz škatle. Dodatkov nisem kupoval, še najvec dodatnega dela pa sem imel z odkloni krilc ter vrtanjem lukenj v izpušne cevi, kar pa zaradi debele plastike ni bil posebno velik napor. Pred petnajstimi leti prav velike izbire barv ni bilo. Dosegljive so mi bile le emajl­ne barve (enamel) proizvajalcev Revell, ModelMaster in Humbrol, vsi odtenki pa so bili izbrani bolj po obcutku. Zaradi gladke svetlo sive plastike je bil pred bar-vanjem obvezen nanos temeljne barve (primer). Kamuflažno shemo sem upodo­bil z Revelovimi barvami, notranjost kabi­ne in kapo propelerja pa sem pobarval z barvami ModelMaster. Z nalepkami, ki po današnjih standardih ne bi bile dovolj tan-ke, nisem imel težav. Po skromnejšem postopku staranja je maketa pristala na polici, dokler leta 2009 nisem na eni od maketarskih prire­ditev kupil nalepk proizvajalca Lift Here! (N-48LH), kjer so bile tudi oznake za »par-tizanske« hurricane. Za to razlicico bi bila sicer najprimernejša Hasegawina maketa, vendar sem se raje odlocil za predelavo in posodobitev obstojece Hobbycraftove. Racunal sem predvsem na prihranek pri casu, vendar se to pozneje ni izšlo. Po zakljucku gradnje makete v britanski pušcavski shemi površine na sreco nisem zašcitil z danes obveznim koncnim pre­mazom, zato pri odstranjevanju nalepk nisem pricakoval zapletov. Nezašcitene nalepke so precej hitro odstopile, prav tako ni bilo težav z odstranjevanjem pro-pelerja, koles in pokrova kabine. Ker naj bi bila tudi nova kamuflažna shema v istih barvah, sem pobarvane površine namera-val samo pobrusiti, vendar je bil to precej težji zalogaj, kot sem pricakoval. Na ra­vnih ploskvah je še šlo, težje je bilo na re-brastih strukturah krila in krmil. V bistvu bi bilo veliko bolje izvesti klasicni posto­pek obnove makete, pri katerem se stara barva v celoti odstrani. Z brušenjem pa sem za doseganje želenega rezultata pora­bil mnogo vec casa, kot sem nacrtoval. Stari pokrov kabine iz prozorne plasti­ke ni bil vec uporaben, zato sem moral kupiti vakuumsko oblikovan (vacform) nadomestek (Falcon Set No. 31). Del se je na trup izvrstno prilegal, celo bolje od pricakovanj. V takem primeru je zelo pomembno natancno obrezovanje odve-cnega materiala s pokrova kabine, za kar potrebujemo ostre kakovostne škarjice. Zasteklitev sem na trup prilepil z belim mizarskim lepilom, spoj pa pokital s te­kocim kitom, ki ga je mogoce še ustrezno pobrusiti. Za »partizansko« razlicico je bilo treba dokupiti še štiri 20-milimetrske topove (Quickboost 48096) v ustreznem merilu. Barve sem tokrat izbral iz palete proizvajalca Gunze, ki ima za vsak odte­nek britanske pušcavske sheme v ponudbi ustrezen izdelek, zato mešanje barv ni po­trebno. Za pušcavske razmere je znacilna mocna obraba izpostavljenih površin, zato sem tokrat vec casa posvetil staranju. Na ustreznih mestih je bilo treba z nanosom aluminijastih odtenkov s tankim copicem ali zobotrebcem ponazoriti okrušeno ka­muflažno barvo, v zakljucni sloj laka pa dodati nekaj vec sive barve, kot je to obi­cajno. Zaprašenost površin na letalu se da lepo prikazati s svetlo rjavim pastelnim prahom. Prikaza panelizacije sem se tokrat na­mesto z obicajno oljno kopeljo in terpenti­nom lotil kar s tempera barvami. Ceprav je pri tej metodi koncni videz nekoliko manj realisticen, pa ima dve veliki prednosti: tempera barve so ekološko prijaznejše, ni neprijetnega vonja in hlapov, predvsem pa pri intenzivnejšem nanašanju ne moremo poškodovati pobarvanih površin in nalepk na maketi, kar je še posebno pomembno za zacetnike. V dovolj gosto mešanico bar-ve in vode je treba dodati še nekaj kapljic sredstva za pomivanje posode. Postopek poudarjanja panelov je povsem enak kot pri oljnih barvah, le da terja nekoliko vec casa in potrpežljivosti. Za izdelavo makete hurricana Mk.IIc v merilu 1 : 48 je danes najbolje poseci po vrhunskih Hasegawinih izdelkih. Ce pa se vam kje v omari praši še kakšna Hobbycraftova škatla, je ni treba zavreci. Z ne prevec truda je mogoce doseci lep iz­delek za na polico, za kaj vec pa bo treba nekoliko bolj pošteno zavihati rokave. Priporocljivi dodatki: • Falcon Set No. 31 (»vacform« pokrov kabine), • Quickboost 48096 (topovi kalibra 20 mm,) • Lift Here! N-48LH (nalepke za hurricane Mk IIc 351 (Y) SQ RAF 2. eskadrilje NOVJ). Samo Štempihar Hawker huricane Mk.IIc/IVRP v merilu 1 : 72 akete znamenitega lovskega leta- la hawker hurricane Mk.IIc v me- rilu 1 : 72 so na trgu že desetletja. V poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo mogoce v naših trgovinah kupiti maketo proizvajalca Heller/Meha­notehnika, ki je bila prva nekoliko resnej­ša maketa tega letala, ki jo je bilo mogoce uporabiti za upodobitev »partizanskega« hurricana. Nekaj let pozneje so orodje za izdelavo makete prodali ceškoslovaške-mu proizvajalcu maket Smer, ki jo ima v svoji ponudbi še danes, in sicer v enem od razlicnih pakiranj z zanimivimi na­lepkami in dodatki. Pred tem so bile na voljo za današnji cas že zastarele makete proizvajalcev Frog, Airfix in Matchbox, ki pa imajo še vedno veliko vrednost za zbiralce nesestavljenih maket. Kot prvo ustrezno lahko štejemo maketo japon­skega proizvajalca Hasegawa iz leta 1995 v vec pakiranjih. Njihov ponatis je do-segljiv še danes in predstavlja primerno osnovo za gradnjo makete jugoslovan­skega hurricana Mk.IIc in tudi razlicice IVRP. Za boljši videz makete Mk.IIc je tre­ba poseci po dodatkih iz poliuretanske smole in fotojedkanih delih razlicnih proizvajalcev, še zlasti kompletih za do-polnitve notranjosti kabine proizvajalcev Aires in Eduard. Na trgu so zdaj že tudi novejše make-te tega letala. Pred poldrugim desetle­tjem je pozornost vzbudila Revellova maketa, ki pa ima žal kar nekaj napak in terja previdnost pri sestavljanju. Ve-cina drobnih delov namrec ni dovolj dobro odlitih, pa tudi po obliki in merah ne ustrezajo pravemu letalu, zato jih je najbolje zamenjati. Pomanjkljivosti so tudi špartanska opremljenost notran­josti kabine, ne povsem tocno izdela­na kolesa, kapa propelerja in topovska oborožitev. Natancen maketar jih bo za­gotovo nadomestil z izdelki iz dodatne ponudbe. Pred leti se je pojavila maketa ceške­ga proizvajalca AZ Models v t. i. tehniki »short run«, ki pa je primerna predvsem za izkušene maketarje, saj so sesta­vni deli bolj osnovni in zahtevajo precej priprave in brušenja za ustrezno prilega­nje. Za dober koncni rezultat tudi pri tej maketi ne gre brez dodatkov. Dobra stran te makete pa je, da je proizvajalec pripra­vil vec razlicnih pakiranj razlicic Mk.IIc in Mk.IVRP. Hawker huricane Mk.IIc/IVRPv merilu 1 : 48 Pred vec desetletji je maketo hurricana Mk.II prvic ponudil ameriški proizvajalec Monogram. V škatli je bilo vec izpeljank letala, vendar brez navodil za dodelavo, zato je moral maketar nujno poiskati do-datno literaturo. Tudi ta maketa je danes le še zbirateljska redkost. Maketa hurricana kanadskega pro-izvajalca Hobbycraft Canada izpred 30 let je bila prva sodobnejša maketa v tem merilu (odlitki so bili narejeni v Južni Ko­reji). Prikazuje razlicico letala, ki je nekjemed Mk.I in Mk.II. Žal se proizvajalec ni potrudil, da bi ustrezno oblikovane dele prekopiral od Airfixovega hurricana Mk.I. Tudi ta je le še predmet zanimanja zbiralcev. Za korektno upodobljeno maketo tega letala so leta 1992 poskrbeli pri Hase­gawi, na veliko veselje maketarjev v vseh razlicicah. Pred nekaj leti je to maketo iz istih kalupov v svoji embalaži ponu­dil tudi Revell. Dosegljiva je bila tudi na našem trgu in to po zelo dostopni ceni. Maketa je primerno izhodišce za upodo­bitev hurricanov Mk.IIc in IVRP z jugo­slovanskimi oznakami. Ob tem ni treba posebej poudarjati, da bodo nujni doda­tki za detajliranje, še posebej za razlicico IVRP. Treba bo dokupiti tudi dodatne ra­ketne izstrelke, ki so bili pred približno desetimi leti narejeni v Sloveniji in jih je še vedno mogoce kupiti predvsem na ma-ketarskih prireditvah. Najnovejša je maketa italijanskega proizvajalca Italerija izpred petih let, ki pa je kljub pricakovanju ljubitelje tega le­tala mocno razocaral s svojim izdelkom. Maketa je le približna podoba tega letala v miniaturi, saj ima prevec dimenzijskih napak, hkrati pa se jo zaradi zelo slabe­ga prileganja sestavnih delov tudi težko sestavlja. Ker tudi cena ni prav ugodna, nakup odsvetujem. Komplet nalepk firme Lift Here! za »partizanskega« hurricana Maketo Mk.IVRP je izdelal in fotografiral Samo Štempihar. Mk.IIc/IVRP v merilu 1 : 72, natiskan pri ceškem Propagteamu. Miha Cuden Space Shuttle meriški vesoljski program Spa­ ce Shuttle je temeljil na Nasinih projektih iz poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se pojavile ideje o vesoljskih plovilih, ki bi jih la-hko veckrat uporabili. Med letoma 1981 in 2011 je bilo v okviru programa Space Shuttle opravljenih vec kot 130 poletov, ki se jih je skupaj udeležilo okoli 350 cla­nov posadk. Skupna preletena razdalja bi zadošcala za doseg do Jupitra. Žal sta se dve misiji koncali tragicno, saj se ra­ketoplana s posadko nista uspela varno vrniti na Zemljo. Prvic se je že ob vzletu ponesrecil polet Challengerja leta 1986, nato pa še polet Columbie leta 2003 ob vrnitvi na Zemljo med vstopom v ozracje. Življenje je izgubilo 14 clanov posadke. Najprej so bili zgrajeni opremljeni in za let pripravljeni štirje raketoplani: Co­lumbia Challenger, Discovery in Atlantis. Leta 1991 je bil narejen še peti raketoplan z imenom Endeavour, ki naj bi nadomestil ponesrecenega Challengerja. Obdobje po­letov vesoljskih raketoplanov Space Shut­tle se je zakljucilo 8. julija 2011 z misijo STS 135 in zadnjim poletom raketoplana Atlantis. Buran V Sovjetski Zvezi so v zgodnjih sedemde­setih letih zasnovali program Buran-Ener­gija z namenom razviti svojo razlicico vesoljskega raketoplana in pokazati teda­njim tekmecem v vesoljski tekmi, Ame-ricanom svoj znanstveni in tehnološki potencial. Ker so Sovjeti na vesoljske rake-toplane gledali kot na pomemben vojaški element, ni bilo ovir za zagon takega proje­kta. Program velja za enega najbolj ambi­cioznih projektov v zgodovini sovjetske kozmonavtike. V 18 letih, kolikor je trajal ta projekt, je v njem sodelovalo skupno vec kot milijon ljudi, 1286 podjetij ter 86 ministrstev z razlicnimi oddelki. Program je bil prekinjen leta 1993 zaradi pomanj­kanja financnih sredstev. Razlika med raketoplanoma Ceprav sta za povprecnega opazovalca ra­ketoplana na prvi pogled skoraj identicna, pa je med njima ogromna razlika. Meha­nika in elektronika sta med raketoplano-ma bistveno razlikujeta. Buran ima vecjo orbitalno in pristajalno nosilnost kot space shuttle. Dva motorja v repnem delu trupa mu omogocata letenje tudi ob vrnitvi v Zemljino atmosfero. V primerjavi s space shuttlom ima buran boljšo toplotno zašci-to in možnost letenja v avtomatskem reži-mu od vzleta do pristanka. Izdelava modelov V tej številki predstavljamo postopek izdelave preprostih silhuetnih modelov ameriškega space shuttla in sovjetskega burana iz deprona. Na nacrtu v prilogi revije najdete poenostavljeni in nekoliko stilizirani silhueti obeh modelov v merilu 1 : 1. Modela sta zasnovana tako, da sta primerna tako za najmlajše modelarske navdušence, kot tudi za nekoliko starejše, ki ju lahko izdelajo tudi iz drugih materi­alov in se pri poslikavi modelov preizku­sijo še v tiskanju barvnih shem in oznak na japonski papir ter s tako pripravljeni-mi natisi prekrijejo oba modela. Posto­pek je opisanem v clanku na strani 16. Modela izdelamo iz 5 mm debelega bele­ga deprona, zato so tudi vsi utori in izrezi na nacrtu v prilogi narejeni za to debelino materiala. Kdor se bo odlocil za izdelavo modela iz material drugacne debeline, mora temu prilagoditi dimenzije izrezov. Vse silhuete preriemo na material, iz katerega bomo izdelali modela in jih previdno izrežemo izrežemo z ostrim nožem olfa ali skalpelom (slika 1). Robo­ve nato rahlo obrusimo s finim brusil­nim papirjem ali pilico za nohte (slika 2), da popravimo morebitne napake, ki so nastale pri rezanju poleg tega pa tudi odstranimo sledi prerisovanja silhuet, še posebej, ce smo pri tem uporabljali debelejši flomaster ali kemicno pisalo. Preden zacnemo z lepljenjem tlori­snih in bocnih ploskev, ne pozabimo izrezati še krmil, ki jih bomo z lepil­nim trakom ali šarnirji pritrdili nazaj na model proti koncu izdelave (slika 3). Za lažje lepljenje oba glavna kosa prej sestavimo in ju z bucikami ter lepilnim trakom pritrdite na predvideno mesto (sli­ka 4). Tako bomo brez težav lahko pocasi in previdno nanesli lepilo po celotni dolži­ni modela na spodnji in zgornji strani (sli­ka 5). Sam sem uporabil ekspresno belo le­pilo za les, seveda pa lahko uporabite tudi dvokomponentno epoksidno lepilo, kon­taktno lepilo za penaste materiale (UHU por) ali sekundno lepilo za stiropor. Belo lepilo je priporocljivo, ker je po koncanem sušenju brezbarvno in ne bo skazilo vi-deza modelov, ki sta pretežno bele barve. Nekatera dvokomponentna in kontaktna lepila so rumenkasta, kar bo na belem ma-terialu prevec opazno. Bucik ne odstrani-mo, dokler se lepilo popolnoma ne posuši. Sledi montaža smernih in višinskih krmil, ki smo jih izrezali pred leplje­njem. Najpreprostejši nacin je s prozor­nim samolepilnim ali izolirnim trakom. Pomembno je le, da ima lepilni trak do-volj mocno lepljivo plast, da krmila med letom ali pristankom ne odpadejo. Sam sem uporabil bel izolirni trak, da se pri­bližno ujema s podobo modela (slika 7). Nazadnje v spodnji rob trupa približno na prvi tretjini vlepimo še zob oziroma kljukico, na katero bomo nataknili in na­peli elastiko frace, s pomocjo katere bomo izstrelili svoja modela. Uporabimo koni-co zobotrebca, ki jo pod kotom, naspro­tno od smeri letenja zabodemo v depron in prilepimo, kot je prikazano na sliki 8. S tem je model koncan. Seveda ne poza­bimo še na poslikavo obeh modelov. Ker je priloga tiskana v sivinskih odtenkih, so na sliki 10 v pomoc za izdelavo nalepk prikazane barvne oznake obeh raketo­planov, ki jih bomo namestili na modela. Nalepke natiskamo z laserskim ali brizgal­nim tiskalnikom na samolepilno folijo za nalepke, ki jo lahko kupimo v vseh bolje založenih papirnicah ali podobnih trgovi­nah. Robovi nalepk bodo najmanj opazni, ce bo folija prozorna, v skrajnem primeru pa lahko uporabimo tudi obicajne bele na­lepke. Kot že receno, se lahko tisti nekoliko bolj zahtevni lotite tudi tiskanja poslikav na japonski papir in ob tem narišete še druge podrobnosti, ki jih najdete na ra­znih fotografijah obeh tipov raketoplanov. Pred poletom bo treba model še rahlo obtežiti, za kar uporabimo plastelin ali elasticno lepilno maso (blue tack ali po­dobno). Višinski krmili nagnemo rahlo navzgor, s smernim pa nastavimo zavoj. Za izstrelitev modelov uporabimo fraco z dvema ali tremi med seboj pove­zanimi elastikami, pritrjenimi na mo­cnejšo palicico (slika 9). Model s fraco poskusno izstrelimo v zrak na travniku ali kaki drugi vecji prosti površini, pri cemer pazimo, da ga ne usmerimo pro-ti ljudem ali živalim. Pri izstreljevanju modelov raketoplanov vam želimo obilo zabave. Jože Cuden ehnika prekrivanja letecih mode- lov z japonskim papirjem se kljub sodobnim materialom, posebnim plasticnim folijam za prekrivanje in eno­stavnejšim postopkom nanašanja, ki so se uveljavili v letalskem modelarstvu, še ved-no uporablja. V primerih, kjer je prisotna zahteva po cim nižji masi modela, na pri­mer pri manjših klasicno grajenih prosto letecih pa tudi radijsko vodenih modelih in maketah za letenje v dvoranah, je ta tehnika še vedno priljubljena in predsta­vlja konkurencno alternativo sodobnejšim postopkom. Ceprav se danes dobijo že izredno lahke folije za prekrivanje modelov, ki jih s se­gretim likalnikom 'nalikamo' na konstruk­cijo modelov, klasicna tehnika prekrivanja z japonskim papirjem še ni utonila v poza­bo, prav nasprotno, v nekaterih panogah (npr. Peanut Scale) je celo pridobila na veljavi, še zlasti s prihodom racunalni­ške tehnologije tiska in možnostjo ustva­rjanja vzorcev z razlicnimi programi, ki lepo dopolnjujejo in nadgrajujejo klasicno tehniko. Vcasih so morali modelarji bar-vne sheme, kamuflažne vzorce in oznake izdelovati s kombiniranjem košckov ra­znobarvnih kosov japonskega papirja ter z risanjem in razlicnimi metodami barvanja ponazarjati panelizacijo in drobne detajle, pri cemer so bili zelo omejeni z naborom gradiv. Racunalniška tehnologija tiskanja z vsemi dostopnimi barvnimi brizgalnimi (inkjet) in še posebno laserskimi tiskalniki je modelarjem odprla številne nove mo-žnosti. Ti so kmalu ugotovili, da se da brez vecjih težav tiskati tudi na japonski papir, s cimer odpade zamudno kombiniranje vzorcev raznobarvnih papirjev, nabor barvnih odtenkov pri tiskanju pa je skoraj neskoncen. V ta namen potrebujemo tiskalnik in ustrezno programsko opremo -- vektorski graficni program (npr. CorelDraw ali Ado­be Ilustrator), s katerim lahko narišemo poljubne barvne vzorce in jih ustrezno povecujemo (ali pomanjšujemo), ne da bi pri tem trpela locljivost grafike. Seveda lahko barvne sheme in kamuflažne vzorce za manjše modele natiskamo tudi kot ske­nirane visokoresolucijske risbe v formatu jpeg ali tiff, ki jih najdemo na spletu ali poskeniramo sami iz knjig in revij ter jih po želji popravimo ali prilagodimo našim potrebam na primer s programom za ob-delavo fotografij Adobe Photoshop. Postopek priprave za tisk Ker je japonski papir zelo tanek, ga je treba pred tiskanjem ustrezno pripraviti, da ga je sploh mogoce namestiti v tiskal­nik in ga potiskati. Najprimernejši je tanek bel japonski papir, ki omogoca natis v bar-vnih odtenkih, ki so najbliže originalu. Dobi se v polah in pred uporabo ga nareže-mo na želeno velikost (A4 ali A3), odvisno od zmožnosti tiskalnika oziroma velikosti modela. Nacinov priprave za tisk japon­skega papirja je vec, najbolj preprost in ucinkovit pa je naslednji. Kot osnovo upo­rabimo obicajen list pisarniškega papirja za fotokopirne stroje ali tiskalnike s povr­šinsko maso oziroma težo 80 g/m2. Lahko je tudi nekoliko težji, npr. 100-gramski, ni pa potrebe po debelejšem šeleshamerju. Kos japonskega papirja ukrojimo tako, da je nekoliko vecji, da je na vsaki strani za­vihek širine 15–20 mm, ki ga zapognemo cez rob nosilnega papirja in ga na drugi strani na vec mestih prilepimo s prozor­nim lepilnim trakom (npr. Scotch Magic Tape). Pred tem japonski papir pogladimo in napnemo, da nima gub. Ce pozorno po­gledamo, opazimo, da ima japonski papir eno stran bolj gladko kot drugo, kar upo­števamo pri tiskanju. Na tiskalniku lahko nastavimo tudi intenzivnost nanašanja crnila (draft, economy ali normal). Pred koncnim natisom je zato priporocljivo na reprezentativnih vzorcih narediti nekaj poskusnih odtisov in se potem odlociti za najbolj optimalno nastavitev, ki pa je od­visna tudi od tipa tiskalnika, ki ga imamo na voljo. Pripravljen nosilni list z napetim japonskim papirjem vstavimo v tiskalnik in natisnemo želeno predlogo. Pri tem pa-zimo, da list pravilno obrnemo in potiska-mo stran z japonskim papirjem. Pri tiskanju na japonski papir so v pre­dnosti laserski tiskalniki s praškastimi tonerji, ki barvo zapecejo na papir, doma pa imamo pretežno brizgalne tiskalnike. Le redki od teh uporabljajo vodoodporna crnila, kar je pri tiskanju na japonski pa-pir glavna pomanjkljivost. Za pritrjevanje japonskega papirja na površino modela namrec uporabljamo z vodo razredceno belo lepilo, papir napenjamo s pršenjem vode, pri cemer se crnila raztopijo in bar-vni vzorec poškoduje. Zato moramo po tem, ko risbo natiskamo in se odtis dobro posuši, japonski papir sneti z nosilnega lista in natiskan odtis utrditi oziroma za-šcititi z nanosom zelo razredcenega pro-zornega laka ali fiksirnega sredstva, ki ga nabrizgamo na površino. Šele potem je potiskan japonski papir pripravljen za nadaljnjo uporabo po obicajnem postopku za prekrivanje modela. Pri tiskanju z la-serskim tiskalnikom teh težav ni. S tako potiskanim japonskim papirjem lahko prekrivamo rebraste konstrukcije kril, repnih površin in trupov, z balzovo oplato oplašcene dele modelov ali danes vse bolj priljubljene modele iz deprona in drugih penastih materialov. Za pokušino predlagam izdelavo silhu­etnega modela hawker hurricane (beli F) iz deprona, za katerega smo v tej in prej­šnji številki Tima objavili oba bocna bar-vna profila in tloris. Anton Pavlovcic in Matej Pavlic Foto: Manca Pavlic predprejšnjem letniku Tima je bila objavljena serija prispevkov, po katerih je bilo mogoce zgraditi modele osmih razlicnih izvedb tovornih vozil, in sicer model tovornjaka vlacilca s polpriklopnikom za prevoz hlodovine (Tim 3, str. 18), model polpriklopnika pre­kucnika (TIM 4, str. 18), model tovornjaka s prikolico (Tim 5, str. 31), model tovor­njaka vlacilca s polpriklopnikom cister-no (Tim 6, str. 18) ter modele tovornja­ka vlacilca s polpriklopnikom za prevoz avtomobilov (Tim 7, str. 32), kablov (Tim 8, str. 17), dirkalnikov F1 (Tim 9, str. 30) in težke mehanizacije (Tim 10, str. 29). Za lansko 7. številko smo pripravili nacrt za izdelavo ultratežkega prekucnika, tokrat pa je na vrsti model težkega avtodviga-la, kakršne vidimo na velikih gradbišcih (slika 2). Izvirni nacrt je (žal že pokojni) slovenski modelar Tone Pavlovcic v tej reviji objavil pred slabimi tremi desetle­tji. Ker pa je bilo v njem nekaj pomanjklji­vosti, ki so zlasti za zacetnike pomenile nepremostljivo oviro, smo se odlocili za nekakšen »remake«. Tako je pred vami ustrezno dopolnjen in na novo narisan nacrt, po katerem je mogoce z nekaj truda in natancnosti izdelati licen model, ki je lahko kot okras na knjižni polici (slika 1), zaradi trdnosti pa je uporaben tudi za igro. Z njegovo gradnjo se lahko spoprimejo tako zacetniki (ti znajo imeti nekaj težav le pri izdelavi koles in navijalnih bobnov, kjer bo najbrž dobrodošla pomoc koga, ki zna uporabljati stružnico), prav tako pa tudi bolj izkušeni modelarji, ki osnovno razlicico lahko dopolnijo z izdelavo se­dežev v kabini, »zasteklitvijo« oken, raz­tegljivo roko, s stranskimi stabilizatorji in še cim. Gradivo Zaradi trdnosti posameznih sklopov in modela v celoti je za izdelavo priporoclji­vo uporabiti cim bolj kakovostno bukovo vezano plošco debeline 5 mm, ki je obcu­tno trša od lipove, brezove ali topolove. Poleg tega potrebujete še 3 cm okrogle bu-kove palicice s premerom 3 mm, pol me-tra okrogle bukove palicice s premerom 5 mm (tocne mere so podane v kosovni­ci), nekaj 3 mm debele pocinkane žice in vijak M 5 × 20 mm z matico in dvema podložkama. Za lepljenje je najprimernejše obicajno mizarsko belo lepilo. Narejen izdelek je priporocljivo z dvema nanosoma barve ali laka zašcititi pred vlago in prahom. Orodje in pripomocki Pripravite si škarje ali modelarski nož s podlago za rezanje, 5 cm širok licarski trak, pisarniško lepilo v stiku za papir, modelarsko rezljaco z žagicami št. 4 ali 5, podložno mizico, vrtalnik (po možnos-ti z navpicnim stojalom), svedre za les Ř 1, 3, 4, 5 in 6 mm, garnituro iglastih pilic, fino plošcato rašpo, grob in fin brusilni papir, kladivo, pilo, izvijac, kombinira­ne klešce, primež, modelarske spone in copic. Izdelava Najprej natancno proucite nacrt. Potek gradnje je prikazan na fotografijah, v po­moc pri gradnji pa sta tudi sestavna risba v merilu 1 : 1 in kosovnica. Popolnoma raven kos 5 mm debele vezane plošce najprej po obeh straneh gladko obrusite. Obrise sestavnih delov, ki so narisani v naravni velikosti, dvakrat prefotokopirajte in s škarjami razrežite. Dve kopiji potrebujete zato, ker nekate­ri sestavni deli, kot npr. stranica kabine (2), nastopajo v parih, kar je pri vsakem od njih oznaceno v kosovnici. Posamezne kose papirja glede na priporoceni potek letnic v lesu razporedite po vezani plošci (slika 3). Pazite na cim bolj gospodarno izrabo gradiva. Nato kose papirja na hr-btni strani na tanko namažite z nava­dnim pisarniškim lepilom za papir in jih pritisnite na kos vezane plošce, ki ste ga prej na eni strani prelepili s 5 cm širokim licarskim trakom. S tem ste se izognili zamudnemu in nenatancnemu preriso­vanju obrisov sestavnih delov s kopirnim papirjem. Najprej na oznacenih mestih z ustrezno velikimi svedri izvr­tajte vse potrebne luknje, nato pa se lotite žaganja. Pri delu bo­dite cim bolj natancni, sicer boste imeli pozneje veliko opravka s popravljanjem stikov med posameznimi sestavnimi deli. Najbolje je, ce se ti tako tesno in natancno prilegajo drug drugemu, da sto­jijo skupaj tudi brez lepila. Sledi izdelava »tovornega« dela vozila (iz delov 6–10 in 22), ki je obenem tudi podvozje (slika 7). Kabino in tovorni del po­vezuje streha kabine (11) z dvema omejilnikoma dvigala (28); (slika 6). Cas med sušenjem lepila lahko izkoristite za izdelavo rocice (17) in zatica (27), ki ju s pomocjo kladiva v primežu ukrivite iz 3 mm debele pocinkane žice (slika 5). Dvigalo je sestavljeno iz okoli navpicne osi vrtljivega podstavka (deli 12, 13 in 22), na katerega je prek navijalnega bobna (16) in rocice (17) pritrjena po vodoravni osi gibljiva roka dvigala (dela 14 in 15). Vrv (21) s kavljem (20) na koncu tece cez boben kavlja (18), ki je nataknjen na os (19); (sliki 8 in 9). Kar se tice koles (25), imate na voljo vec možnosti. Ce jih boste izžagovali iz 5 mm debele vezane plošce, potrebujete kar 30 krožcev s premerom 52 mm, ki jih je treba po pet zlepiti skupaj in jim obrusiti robo­ve, kot je v prerezu prikazano na nacrtu. S struženjem koles je manj dela, pa tudi enakomerno okrogla bodo. Tretja možnost je izdelava koles s kronskim svedrom oz. kronsko žago (slika 10), izhod v sili pa je uporaba plasticnih koles s kakšne odsluže­ne igrace. Osi (24) odžagate od kosa buko­ve palice s premerom 5 mm. Kolesa pred montažo na model »podložite« z distancni­ki (23), ki bodo preprecevali drsanje koles ob stranici tovornjaka (7). Luknji za sre-dnjo os sta namenoma nekoliko vecji, da bi se tudi pri manj natancnem sestavljanju vseh šest koles zagotovo dotikalo podlage. KOSOVNICA Št. Element Gradivo Mere (mm) Kosov 1 dno kabine vezana plošca 5 1 2 stranica kabine vezana plošca 5 2 3 zadnja stena kabine vezana plošca 5 1 4 okvir okna kabine vezana plošca 5 1 5 maska kabine vezana plošca 5 1 6 plošcad tovornjaka vezana plošca 5 1 7 stranica plošcadi vezana plošca 5 2 8 zadnja stena plošcadi vezana plošca 5 1 9 stranica motorja vezana plošca 5 2 10 stena motorja vezana plošca 5 1 11 streha kabine vezana plošca 5 1 12 podnožje dvigala vezana plošca 5 1 13 nosilec dvigala vezana plošca 5 2 14 stranica roke vezana plošca 5 2 15 zg. in sp. stena roke vezana plošca 5 2 16 navijalni boben vezana plošca ali bukev 5 Ř 24 × 20 4 1 17 rocica navijala žica Ř 3 × 100 1 18 boben kavlja vezana plošca ali bukev 5 Ř 14 × 20 4 1 KOSOVNICA Št. Element Gradivo Mere (mm) Kosov 19 os kavlja bukev Ř 3 × 30 1 20 kavelj vezana plošca 5 1 21 vrvica najlon Ř 1 × 500 1 22 vmesna plošca dvigala vezana plošca 5 1 23 distancnik kolesa vezana plošca 5 6 24 os koles bukev Ř 5 × 140 3 25 kolo vezana plošca ali bukev 5 Ř 52 × 25 30 6 26 navpicna os dvigala vijak z matico in podložkama M 5 × 20 1 27 zatic dvigala žica Ř 3 × 65 1 28 omejilnik dvigala vezana plošca 5 2 29 žaromet vezana plošca 2 ali 3 4 Štiri žaromete (29) iz tanjše vezane plo-šce (slika 11) je priporocljivo na masko ka­bine (5) nalepiti šele po barvanju. Lahko uporabite žive barve, s kakršnimi so obi­cajno pobarvani tovrstni delovni stroji, ali pa izdelek samo dvakrat polakirate. S sklepnim sestavljanjem ni veliko dela. Rocico (17), ki jo lahko montirate na levi ali desni strani – kakor vam je pac ljubše –, z nekaj kapljicami sekundnega lepila zale­pite v navijalni boben (16). Bodite pazljivi, da vam lepilo ne stece tudi v luknje na no-silcih dvigala (13), sicer vitla ne bo mogoce vrteti. Podobno opozorilo velja za boben kavlja (18), kjer pa mora biti os kavlja (19) zalepljena samo v luknjici na sprednjih koncih stranic dvigala (14). Merilo: 1 : 1 Podatki o modelu: Dolžina: 310 mm Višina: 126 mm (s spušcenim dvigalom) Širina: 140 mm Saša Ogrizek prvem delu prispevkov o signa­ lih na modelni železnici ste se se­ znanili z najpomembnejšimi deli signalne tehnike Slovenskih železnic. Omenjeni so bili likovni in svetlobni si­gnali. Likovne signale v merilu 1 : 87 (H0), podobne tistim v Sloveniji, izdeluje opre­mljevalec modelnih železnic Viessmann iz Nemcije. V svojem programu imajo liko­vne signale nekdanje kkStB Avstrije (Cesar-sko-kraljeve državne železnice Avstrije), kakršne so delno spremenjene uporabljali tudi v Sloveniji. Kot je bilo zapisano v septembrski šte­vilki, so likovni signali enopomenski, kar pomeni, da njihov znak podaja le informa­cijo o uvozu oziroma izvozu, njihovi stebri pa so pobarvani z belimi in crnimi pasovi. To je treba upoštevati pred postavitvijo si­gnalov na maketo, saj je stebre lažje pre­barvati pred vgradnjo. Rocice na sloven-skih signalih na koncu nimajo okrogline, plošce pa so bile ponekod perforirane. Predsignal s tovarniško številko 4512 (slika 1) ima pravokotno plošco s sprednje strani pobarvano s prozornimi rumenimi navpicnimi pasovi in obrobljeno s crno­belim robom. Kot vsi likovni signali tega proizvajalca so modeli opremljeni s svetil­kami in pogonom za montažo pod make-to, ki omogoca pocasno premikanje v obe legi. V pogon vgrajeno stikalo lahko krmili napajanje dela tira pred signalom tako, da se vlak pred signalnim znakom 1 »Stoj« ustavi. Slika 2 prikazuje 103 mm visok glavni si­gnal z eno rocico (stara kataloška številka 4506 oziroma nova 45061). Ta signal lahko prikazuje signalni znak 1b »Stoj« in znak 2b »Prosto«. Enako visoka sta tudi signal z dvema povezanima rocicama na sliki 3 (kat. št. 4508 oz. 45081), ki lahko prikaže signalna znaka 1b »Stoj« in 8b »Omejena hitrost«, ter signal z nepovezanima rocica-ma na sliki 4. Ta likovni signal s kataloško številko 4513 oziroma novo 45131 ima dva pocasi premikajoca se pogona, ki omogo-cata prikaz signalnih pojmov 1b »Stoj«, 2b »Prosto« in 8b »Omejena hitrost«. O lociranju in postavitvi likovnih signa­lov na maketi ter prikljucitvah in krmilje­nju bomo pisali v naslednjih delih. V prvem delu sem zapisal, da v ponudbi svetlobnih signalov pri proizvajalcih mo-delov žal nisem našel sprejemljive rešitve, zato sem se izdelave signalnih glav lotil v lastni izvedbi. Ker so Slovenske železnice naslednice Jugoslovanskih železnic, izhaja oblika si­gnalnih glav iz obdobja pred slovensko osamosvojitvijo. Takrat so v sarajevskem podjetju Enorgoinvest zasnovali nacrte za izdelavo celotnih svetlobnih signalov. Si-gnalne glave štirilucnih uvoznih oziroma izvoznih signalov so visoke 150 cm in široke 60 cm. Luci so med seboj oddaljene 30 cm (slika 5). Enaka razdalja med lucmi in ši­rina plošce je tudi pri trilucnih signalih, le višina je 120 cm (slika 6). V modelarstvu je vcasih treba sklepati kompromise, zato sem se pri preracuna­vanju v merilo 1 : 87 odlocil, da bo višina signalne glave s štirimi svetilkami 17,5 mm in širina 7 mm (slika 7). Model signalne gla­ve prostornega signala, kakršni so na pro-gah z avtomatskim progovnim blokom s tremi lucmi, je enako širok in visok 14 mm (slika 8). Signalno glavo izdelamo iz 0,4 mm debele medeninaste plošce s postopkom jedkanja, sencnike pa iz medenine debeline 0,1 mm. Za konstrukcijo držala signalne plošce upo­rabimo okroglo medeninasto žico premera 0,7 mm. Na sliki 9 so predstavljene dimenzije za izdelavo modela signalne glave. Vsaka glava je sestavljena iz dveh plošcic, od katerih ima ena okrogle odprtine pre­mera 2 mm, skozi katere gledajo lece svetlecih diod. Druga plošcica ima ogla­te odprtine velikosti 3,5 x 2,5 mm in ob-jemajo telo svetlecih diod 1,8 mm tipa L – 2060 ID (rdeca), L – 2060 GD (zele­na) in L – 2060 YD (rumena); (slika 11). S pomocjo racunalniškega programa za risanje (na primer CorelDraw) nari­šemo želeno število tri- oziroma štirilu-cnih parov (slika 10). Pri tem je treba biti pozoren na simetricnost, saj bomo za jedkanje potrebovali dva zrcalno enaka izvoda slike. V veliko pomoc bo, ce na sli­ki oznacimo tocke, ki bodo vodila prekri­tosti na obeh straneh medeninaste plošce. Ker nimamo vsi racunalniško podprtih rezalnikov samolepljivih folij, bo razrez treba narociti v studiu, kjer imajo tako opremo. Debelina in barva samolepljive folije nista pomembni, pomembno je le, da je folija vodoodporna, da med jedka­njem ne bo odstopila. Na sliki 12 vidimo 0,4 mm debelo medeninasto plošco in dva lista samolepilne folije (siva in rde-ca) z odstranjenimi okroglimi in oglatimi odprtinami. S pomocjo prenosne lepljive folije namestimo lista samolepljive folije na obe strani medeninaste plošce. Slika 13 prikazuje rdec list, prilepljen na osno­vo, na sliki 14 pa vidimo v zrcalu z druge strani prilepljeno sivo folijo. Pri tem mo-ramo biti pozorni, da sta foliji namešceni popolnoma zrcalno, saj morajo biti odpr-tine po jedkanju z obeh strani na istem mestu (podobno kot pri vrtanju tunela z dveh strani). Po namestitvi umetne snovi na vsaki strani medeninaste plošce z obeh straneh odstranimo obrobna dela folij (slika 15). Plošca je zdaj pripravljena za jedkanje. V ta namen potrebujemo stekleno ali pla­sticno posodo (fotografska banjica), v ka­teri pripravimo raztopino za jedkanje. Ena takih temno rumene barve je raztopina železovega triklorida (FeCl3). Ta se dobi v obliki cvrstih kristalnih kroglic, ki se topijo v vodi. Raztopina železovega triklorida je zelo agresivna, zato je potrebna posebna previdnost. Jedkanje traja od nekaj minut roksida (H2O2) in sedmih do osmih decili-do vec deset minut, odvisno od koncentra-trov vode (H2O); (slika 16). Delo s to razto­cije, iztrošenosti oziroma nasicenosti in pino je treba izvajati v prostoru z dobrim temperature. prezracevanjem ali na prostem, ker ob Raztopina je mešanica dveh decilitrov kemicni reakciji nastajajo pare, ki draži­30- do 33-odstotne solne kisline (HCl), treh jo kožo in oci. Cas jedkanja je odvisen od decilitrov 30-odstotnega vodikovega pe-temperature, premikanja plošce v raztopi­ni in nasicenosti mešanice. Ce opazimo, da jedkanje ne napreduje, raztopino zlijemo v stranišcno školjko, jo z izpiranjem nevtrali­ziramo ter pripravimo novo mešanico. Sli­ka 17 prikazuje medeninasto plošcico med jedkanjem, kjer vidimo, da se je raztopina obarvala turkizno zeleno. Cez cas v posodi ostanejo izjedkani deli signalnih glav z zašcitno folijo na obeh straneh (slika 18). Nadaljnje razjedanje preprecimo z izpiranjem pod tekoco vodo. Po odstranitvi zašcitne samolepilne fo­lije dobimo želene pare tri- in štirilucnih signalnih glav (slika 19). Doslej smo kot orodje uporabili racunal­nik, rezalnik in iglo, s katero smo odstranili dele folije, kjer so odprtine, in kot pripomo-cek fotografsko banjico. Pred nadaljevanjem dela spoznajmo še ostalo orodje in pripomocke, ki jih potre­bujemo pri izdelavi modelov signalov. Vsak ljubitelj modelnih železnic ima v svoji delavnici osnovni nabor orodja, med drugim tudi razlicne pincete, klešce in ka­kovosten spajkalnik. Pri izdelavi modela signala potrebu­jemo še lomilec tablet za razpolavljanje medeninastih krožcev (slika 20 zgoraj). Rdeca pušcica kaže rezilo, zelena pro-stor za medeninasti krožec. Na sliki 20 levo spodaj je z rumeno pušcico nakazan utor premera 0,7 mm, zarezan v koni-caste klešce pri debelini 3,6 mm, desno spodaj pa so z vijolicasto pušcico ozna-cene klešce z utorom premera 2 mm. Poleg prilagojenega orodja potrebujemo še nekatere druge pripomocke. Na sliki 21 zgoraj je šablona za izdelavo sprednje signalne plošce. Izdelamo jo tako, da v plošcato železno palico dimenzij 30 × 20 × 10 mm vstavimo tri jeklene cepe premera 2 mm, med seboj oddaljene 3,5 mm. Na isti sliki spodaj pa je prikazan pripomocek za izdelavo zadnje signalne plošce. V testno plošcico tiskanega vezja z rastrom 2,54 × 2,54 mm vstavimo jekleni žicki premera 0,7 mm in dolžine 15,5 mm, ki sta med seboj oddaljeni 7,6 mm. Tri svetlece diode tipa L-2060 prispajkamo simetricno med jekleni žicki v razmiku 3,5 mm. Na koncu v testno plošcico simetricno prispajkamo vodilo konstrukcije držala signalne plošce, izdela-no iz medeninaste žicke premera 0,7 mm. Delo nadaljujemo z izdelavo sencnikov. Za to potrebujemo medeninasto plocevino debeline 0,1 mm. Na sliki 22 levo vidimo medeninast trak širine 20 mm. Enako širok je tudi levi trak, le da je nanj na eni stra­ni po celotni površini nanešena spajka. Z luknjacem, ki ima obicajno predirno iglo premera od 5,0 do 5,5 mm, 'naštancamo' okrogle »gumbe« (slika 23) in jih v lomilcu tablet prepolovimo (slika 24). Prepolovljene plošcice ovijemo okrog jeklene palice premera 2,0 milimetra ali kar okrog svedra tega premera, da je po­cinkana stran obrnjena navzven (slika 25).Število sencnikov je seveda odvisno od šte­vila luci na signalni glavi. Za konec izdelave predizdelkov bomo pripravili še držala signalnih glav iz me-deninaste žice premera 0,7 mm. S koni-castimi klešcami, prikazanimi na sliki 20 levo, zakrivimo žico v obliki crke U (sliki 26 in 27). Na sliki 26 levo so prikazane di­menzije držala signalne glave za štirilucni signal, na desni pa za trilucnega. V naslednjem delu bomo opisali sesta­vljanje tokrat predstavljenih polizdelkov v celoto, vgradnjo svetlecih diod, njihovo povezavo ter postavitev na signalni steber in signalni (pol)most. Janez Smolej o zacnejo pihati prijetni topli jesenski vetrovi, je zabavno spušcati lastnorocno izdelanega zmaja. Model, ki ga tokrat predstavlja-mo, je poseben tip zmaja, ki sodi v sku­pino ukrivljenih plošcatih zmajev. Prve ukrivljene zmaje iz naravnih materialov (palmovi listi) so zaceli spušcati domacini na tihomorskih otocjih v sklopu verskih obredov. Na zahodu se med prvimi avtor­ji sodobnega zmaja z ukrivljeno površino omenja William Diamond Eddy. Zaradi dvodelne prevleke in navpicnih stabiliza­torjev naš model zelo spominja na letalo. Sodi v kategorijo manjših lahkih mode-lov, ki se najbolje izkažejo v slabem ali zmernem vetru. Gradivo • smrekova letvica 6 × 6 × 1000 mm, • smrekova letvica 5 × 5 × 1000 mm, • povošcen prosojni papir ali lahka tanka folija za ovijanje daril, • debelejša PVC ali polietilenska folija, • sukanec, • poliestrska vrvica premera 1 mm dolži­ne približno 100 m, • belo lepilo, • kontaktno lepilo, • lepilni trak, • trši karton. Orodje in pripomocki • žaga rezljaca, • primež, • škarje za papir, • modelarski nož. Izdelava Za osrednjo vzdolžno opornico ogrodja sem izbral smrekovo letvico s prerezom 6 × 6 mm, za vse ostale dele pa sem upo­rabil letvice 5 × 5 mm. Pri izbiri letvic pa-zimo, da so ravne, brez grc in po možnos-ti cim bolj gladke. Zmaja izdelamo tocno po nacrtu, kar bo še posebno pomembno za uspešno spušcanje. Mesta spajanja in dolžine posameznih delov ogrodja so do­locena v risbi 1. Precne letvice upognemo navzgor po postopku, ki smo ga že opisali pri izdelavi plošcatega zmaja v prispevku v zadnji (junijski) številki lanskega letni­ka Tima. Stabilnost zmaja, ki ga želimo spušcati brez repa, izboljšamo z upogi­bom precnih delov ogrodja. Ce letvice nekoliko mocneje upognemo, sta zracni upor in posledicno sila vzgona nekoliko manjša, zracni tok pri obtekanju pa se manj vrtinci ob bocnih stranicah zmaja. Ogrodje utrdimo tako, da okoli koncev letvic napnemo vrvico, ki bo tudi opo­ra prevleki (risbi 2 in 3). Pri zmajih z ukrivljeno površino je bolje, da je prevle­ka nekoliko manj napeta kot pri zmajih z ravno površino. Prekritemu zmaju na spodnji in zgornji strani ob sredinski vzdolžni letvici dodamo stabilizacijski ploskvi iz nekoliko debelejše PVC ali po­lietilenske folije (risba 3, poz. 1 in 2, risba 5) za manj ugodne vremenske pogoje. Ce ustrezno nastavimo lego vozlišca (risba 3, tocka 1), se bo naš zmaj lahko dvigoval tudi pod ekstremno velikim vpadnim ko-tom 60° do 80°. Ce se zmaj dviguje prepo-casi, premaknemo vozlišce vodilnih vrvic in vlecne vrvice nekoliko navzgor proti vrhu zmaja. To izvajamo postopoma, s krajšanjem zgornjih vodilnih vrvic v ko­rakih po en cm. Ce zacne model vijugati, preden strmoglavi, moramo vozlišce po­stopoma premikati nazaj proti zadnjemu delu zmaja, dokler se let ne stabilizira. Kadar zmaj skrene in zavije v eno ali dru-go stran, preglejmo napetost uzd in jih po potrebi skrajšamo ali podaljšamo na eni oziroma drugi strani. Ce ne najdemo vzroka za nestabilen let zmaja, posku­simo še podaljšati uzde, katerih dolžine pa ne smejo presegati trikratne dolžine zmaja. Pri spušcanju zmajev moramo vedno upoštevati varnostna pravila, ki se nanaša­jo predvsem na izbiro primernega travna­tega terena zunaj naseljenih obmocij in stran od elektricnih daljnovodov. Jure Jurecic Šestilo – primež a idejo za ta pripomocek sem pri­ šel, ko sem barval maketo avto­ mobila in sem kar precej »telova­dil«, preden sem jo namestil tako, da je bil položaj ustrezen za optimalno nanašanje barve. Karoserijo sem s sekundnim lepi­lom na notranjem delu strehe prilepil na palicico, vendar mi je maketa kljub temu kar nekajkrat padla na tla. V ta namen sicer obstajajo razlicni pri­pomocki, ki sem jih zasledil v revijah in na spletu, vendar mi noben ni bil pretirano všec. Še najbližje tistemu, kar bi ustreza-lo, je bil kos plocevine, zvite na mero ma-kete, ki je držal karoserijo avtomobila na notranji strani vrat. Sam sem za osnovo pripomocka uporabil šestilo, ki ima nasta­vitev razmika krakov izvedeno z vijakom z levim in desnim navojem. Takšen vijak z matico, ce bi ga moral kupiti posebej, ne bi bil prav poceni, za šestilo, ki je poleg tega še zelo kakovostno, pa sem odštel samo šest evrov. Dobra stran tega pripomo-cka je, da lahko pri vpenjanju karoserije avtomobila s silo krakov delujemo tudi navzven, kar se lepo vidi na sliki. Celjusti so narejene iz plocevine debeli­ne 1,5 mm in jih prilagodimo dimenzijam šestila. Pri vrtanju izvrtin bodimo kar se da natancni, ker lahko zaradi ukrivljenosti celjusti pride do težav in celjusti ne bomo mogli dovolj dobro utrditi. Vecjim izvrti­nam se izogibamo, ker ne želimo prevelike zracnosti. Pazimo, da celjust lepo sede na vijak šestila, in da ne poškodujemo navoja, ki je iz plastike. Sam sem sicer na zadnjo stran privaril dve cevki, v kateri sem vre­zal navoj M4, ki omogoca dodatno pritrje­vanje, kar pa lahko izvedemo tudi druga-ce, npr. s steznico. Pri tem šestila prav nic ne poškodujemo in je še vedno uporabno za svoj osnovni namen. Dodatne dele pri­trdimo kar s pripadajocimi maticami, ven­dar z zategovanjem ne pretiravamo, da pripomocka ne unicimo. Na celjusti namestimo mehke plasticne ali gumijaste cevke, lesene nastavke ali kaj podobnega, kar nam trenutno najbolj ustreza, da ne poškodujemo predmeta, ki ga vpenjamo oziroma stiskamo. Pri vpenjanju predmetov in stiskanju celjusti upoštevamo zmožnosti pripo­mocka, saj to navsezadnje le ni obica­jen mini kovinski primež, ceprav smo ga izdelali za ta namen. Pred prvo upo­rabo sem ga seveda preizkusil, da sem ugotovil, kako mocno je mogoce stisniti predmet. Šestilo – primež lahko med barvanjem pritrdimo na stojalo za zracni copic ali pa si odvisno od potreb zanj naredimo po­sebno namensko stojalo. Pred barvanjem šestilo zavijemo v tanko plasticno folijo za živila, sicer ne bo dolgo uporabno. Sam sem šestilo predelal tako, da je še vedno uporabno za svoj osnovni namen, seveda pa ga lahko predelate po svoje in ga prilagodite svojim potrebam. Lahko si naredite tudi nastavek za rezanje krogov. Pa veselo na delo. Jernej Böhm isanje nadaljevanja projekta mo- bilne alarmne naprave, torej pri­ spevka, ki ga berete, se je zaradi testiranja zavleklo do prve resnejše upo­rabe, do zakljucka morskih pocitnic. V tem casu sem se dokopal do spoznanja, ki izvedbo daljincka precej poenostavi. Še vedno je dovoljeno vecje število oddajnih senzorjev, teoreticno do 240, okrnjeno pa je LCD-prikazovanje, pravzaprav je uki­njeno. Povsem zadostuje le nekajsekun­dno alarmiranje, ko eden od senzorjev zazna prisotnost nekoga oziroma gibanje. Naslov senzorske enote tedaj razberemo iz enostavnega utripanja LED-diode. Ce pri­sotnost javi vec senzorjev, je dovolj, da se prikaže le zadnji alarm. Razkošnost pac ni na mestu, ce lahko predpostavimo, da se bo v veliki vecini primerov uporabil zgolj en sam senzor, morda najvec dva. Trajanje akusticnega alarma je v spre­menjeni izvedbi casovno še vedno ome­jeno, medtem ko utripanje LED-diode ni. Na nek nacin je sicer tudi to, vendar je tu cas obvešcanja bistveno daljši. Spremem-be podaljšajo avtonomnost daljincka ali, z drugimi besedami, »življenjsko« dobo ba­terije, hkrati pa je naprava tudi nekoliko cenejša. Naj ponovim, gre za napravico, ki zaže­ne hrup ob zaznavanju gibanja v bližini dislocirane senzorske enote. Deluje v ši­rokem temperaturnem obmocju, pozimi in poleti. Oddaljenost med senzorjem in katerim koli daljinckom mobilne alarmne naprave je okoli sto metrov. Alarmi se po­sredujejo prek radijskih valov. Ceprav lahko senzorski del uporabi-mo tudi kot klasicno alarmno napravo, je osnovni namen kompleta s tukaj opisanim daljinckom vendarle drugacen. Ta nevsi­ljivo opozarja, da se pred hišo nekaj doga­ja, medtem ko se dalj casa zadržujemo za njo, ali pa v nocnem casu javlja gibanje v dosegu enega ali vec senzorjev. Daljincek imamo v svoji bližini, podobno kot preno­sni telefon. Elektronska shema daljincka Vezje je poenostavljena senzorska eno­ta, vendar s prirejeno programsko opre-mo. Tudi tu se uporabljajo Microchipov 8-bitni mikrokrmilnik PIC16F630 (U1), radijski modem MRF89XA (U2) ter piskac (X1). Za mocnostni vklop in izklop piska-ca X1 skrbi tranzistor T1, seveda spet ob podpori programske opreme (cipa U1). Ta hkrati podpira še vso komunikacijo U2, tj. upravljanje radijskega modema prek se­rijskega SPI-vodila ter prikazovanje stanj z LED-diodo. Za klasicno lokalno glajenje oziroma filtriranje 3-V baterijskega napa­janja na tiskanem vezju sem uporabil kon­denzatorje C1–C3. Napajalni vir tudi tokrat varuje varoval­ka (V1). Stikalo S1 uporabimo za enosta­ven izklop napajanja, ko nadzora pristopa ne potrebujemo. Tokovna poraba vezja v mirovanju (brez alarma) je približno 1 mA oziroma kratkotrajno 25 mA ob vklopu. Povprecna baterija (dve bateriji AA) za­gotavlja vsaj 600-urno delovanje, torej je energije dovolj za celoletno sezono. Izdelava elektronike Elektroniko skupaj z baterijo B1 vgra­dimo v enako ohišje iz polistirena kot pri izvedbi senzorske enote (Conrad, kat. št. 520861). Odprtine, ki jih moramo prej narediti v ohišje, zahtevajo natancnost pri vrtanju, saj se morajo natancno ujemati s kompo-nentami na tiskanem vezju (TIV). Poma­gamo si z risbo izvrtin in opombami pri senzorski izdelavi. Enako velja za piskac X1. Ta je glede na stikalo nekoliko previsok, zato mu previ­dno odstranimo pokrovcek, iz katerega štrlita oba prikljucka, ter rob ohišja do ti-skanine piskaca v celoti posnamemo z gro­bim brusilnim papirjem. Tako modificiran X1 le še prispajkamo na TIV daljincka, po­krovcek pa zavržemo. Modemsko hibridno vezje U2 kupi-mo prek spletne trgovine, podobno tudi mikrokrmilnik U1. Kontaktni podatki spletnih trgovin so enaki kot v uvodnem prispevku (Tim 1, 2015/16). Elektronske komponente, ki niso oznacene s kataloško številko, je mogoce kupiti pri skoraj vsa­kem trgovcu z elektronskimi deli. Tudi o izdelavi tiskanega vezja (TIV) najdemo osnovne napotke v letošnji prvi številki Tima. Na predlaganem TIV ni ži-cnih povezav, ce izvzamemo testni priklju-cek GND, ki ga moramo obvezno vstaviti. Elektronske komponente je torej treba le prispajkati na TIV. Izvrtine spajkalnih otockov naredimo s svedrom premera 0,7 mm oziroma 1,0 mm za vse napajalne prikljucke, piskac in stikalo, medtem ko po­ložajne in zadrževalne izvrtine napravimo s svedrom Ř 3,0 mm. Spajkalne prikljucke stikala z modelarsko rezljaco priredimo na želeno obliko. Podnožje za mikrokrmilnik U1 po­enostavi morebitno posodobitev program-ske opreme daljincka. Tedaj samo izvlece­mo mikrokrmilnik in ga nadomestimo z novim z dopolnjenim programom. Ce se taki enostavni nadgradnji odrecemo, la-hko PIC prispajkamo tudi neposredno na TIV. Pri tem je pomembno, da vstavimo PIC16F630 z vpisanim programom daljin-cka. Na voljo je v uredništvu revije, prav tako tudi izvršna datoteka (MOBIALAR­M_D.HEX). Tokratna ponudba kot obicajno velja vsaj eno leto pod pogoji, navedenimi v kolofonu revije. Pred vpisom v mikrokrmilnik lahko v izvršni datoteki spremenimo naslov da­ljincka. Toda previdno, pri tem se ustrezno spremeni kontrolna koda Checksum. Zato najprej pridobimo programsko opremo, preverimo kontrolno kodo in šele nato spremenimo naslov. Nosilec obeh 1,5-V baterij AA je standar-den. Tudi pri tej prototipni izvedbi sem baterijam dolocil mesto v spodnji polovici ohišja, kjer ob zapiranju na nosilec baterij z baterijama položimo nekaj milimetrov debelo gobico velikosti 80 x 50 mm. Elek­troniko pritrdimo na celno stranico ohišja. Pri tem izkoristimo S1 (glej sliko), torej spet podobno kot pri senzorski enoti. Umerjanje elektronike daljincka ni potrebno. Vpis naslova daljinckav PIC16F630 Postopek programiranja mikrokrmil­nika (U1) ob uporabi programatorja PIC StartPlus (www.microchip.com) je: Poženemo MPLAB in uvozimo datoteko MOBIALARM_D.HEX (File > Import), nato odpremo okno s programsko kodo (View > Izvrtine na celni plošci ohišja (glejte besedilo) Izvedbena elektronika daljincka mobilne alarmne naprave Program Memory) ter izberemo prikaz Op­code Hex. Tedaj že lahko primerjamo obe kontrolni kodi (Checksum). Tu objavljena (pod QR-kodo) mora biti enaka tisti, ki jo izracuna MPLAB. Ob vpisu programske opreme v mikro­kontroler smemo spremeniti le naslov da­ljincka, kar velja za vse dodatne naprave. Z orodjem MPLAB je to pomnilniško podro-cje vidno kot D=F1 (glej sliko). Spremenimo lahko torej le vrednost bajta, ki sledi enaca­ju (spominska lokacija 0x0003). Dovoljene so vse vrednosti med F1h in FFh, kar omo­goca sprejem in javljanje 15 daljinckom. Na podoben nacin programiramo PIC-vezje tudi z novejšim programatorjem PIC-kit 3 istega proizvajalca. Uporabimo lah­ko celo konkurencne, saj se bolj ali manj posnemajo. Uporaba mobilne alarmne naprave Ce smo bili pri sestavljanju elektroni­ke uspešni, bo takoj po vklopu napajanja LED-dioda D1 nekajkrat utripnila. Utripa­nje pomeni ponovitev naslova zadnjega sprejetega alarma, napake ali prijave. S tem je sprejemna naprava pripravljena za delovanje – sprejem novih alarmov. Vsakokrat, ko daljincek sprejme alarm, se oglasi piskac ob hkratnem utripanju LED-diode. Število hitrih utripov, ki mu sledi trisekundni premor, sporoca naslov aktivirane senzorske enote. Ce se zapo­redno javi vec senzorjev, mikrokrmilnik preide na sporocanje sprejema zadnjega. Piskanje poneha po 20 piskih, medtem ko utripanje preneha po približno 10 minu­tah, alarmno stanje pa se tedaj shrani. Ob-novimo ga s kratkim izklopom napajanja. Obnovi se zadnje sprejeto stanje. V primeru hkratnega sprejema dveh ali vec prekrivajocih se sporocil, se daljincek odzove z 20 piski, kar dejansko pomeni vecsenzorski alarm. Pri tem LED-dioda ne utripa. Ob vklopu napajanja se daljincek javi še vsem ostalim »bratom«, ki jih doseže nje- Tiskano vezje gov radijski signal. Njegovo kodo »prika­že« piskac s tem, da pri kodi F1h zapiska le enkrat, pri F2h dvakrat itd. LED-dioda ob tem ves cas sveti. Na ta nacin locimo prija­vo daljincka od sporocila senzorske enote. O tem, kaj takšen klic pomeni, se morajo imetniki daljinckov prej domeniti. Na oslabelo baterijo elektronika opozar­ja s kratkotrajnimi piski v enominutnih presledkih do popolne odpovedi napajal­nega vira. To opozarjanje ima absolutno prednost pred alarmi. Pri tem LED-dioda ne sveti oziroma utripa. Kadar bo nadzor daljši, vec kot 25 dni, uporabimo napaja­nje prek K1. Zakljucek Kot receno, mobilna alarmna naprava ni uporabna le za nadzor v neobljudenih krajih, lahko jo uporabimo tudi za dopust­niško varstvo sosedovega stanovanja (ce le ni predalec) in celo za nadzor ter odganja­nje živali, ki se prevec približajo zelenjav­nemu vrtu. Možnosti je zares veliko. Prek uredništva revije je dosegljiva tudi aktualna programska oprema senzorske enote (MOBIALARM2.HEX). Elektroniko le še povežemo z baterijo ter monokonektorjem. Ta omogoca dolgotrajno zunanje napajanje (glejte tudi besedilo). Jože Guna in Nina G. Frelih olografija je postopek predstavitve 2D-objekta v treh dimenzijah. To je lahko z lista papirja, stene ali drugih 2D-površin, vsekakor pa so vse bolj priljubljeni 3D-hologrami digitalne slike, ki smo jih vajeni iz filmov in nanizank (slika 1). Hologrami so danes še zelo dragi, le malo ljudi pa ve, da lahko preprost holo­gramski 3D-projektor naredimo tudi sami doma iz odpadnih materialov. Potrebšcine: • prozorna plasticna škatlica od zgošcenk (CD-ja ali DVD-ja), • lepilni trak, • škarje, • svincnik, • modelarski nož, • kovinsko ravnilo, • pametni telefon ali tablicni racunalnik. Poskus, ki je pred vami, ni cisto pravi hologram, je pa dober približek, tako ime­novan 3D-projektor. Osnovna ideja je na­rediti štiristrano piramido iz prozornega, odsevnega materiala, ki bo v pravem po­ložaju na pametnem telefonu »pricarala« 3D-sliko. Video, primeren za predvajanje s takim 3D-projektorjem, je sestavljen iz štirih identicnih posnetkov, vsak je za eno stran piramide. Napotki za izdelavo holografske piramide Na papir narišite lik trapezne oblike z naslednjimi merami: 1 cm, 3,5 cm in 6 cm (slika 2). Lik s škarjami izrežite, z lepilnim trakom nalepite na prozoren pokrov ška­tlice za zgošcenke in ga ob robovih nanjo prerišite s svincnikom (slika 3) ali risalno iglo. Lik iz plastike izrežite z modelarskim nožem (slika 4). Ker je plastika trda, bodite pri rezanju zelo previdni, da se ne urežete. Na papir narišite obliko stranice. (Vir: YouTube/7YWTtCsvgvg) Režite previdno z vec ravnimi rezi, ce je le mogoce ob kovinskem ravnilu, da bo del izrezan cim bolj natancno, brez prask in drugih poškodb. Odrežite štiri enake stra-nice in jih zlepite s prozornim lepilnim trakom (slika 5). Ceprav bo tako narejena prisekana pi-ramida nekoliko majava, bo zdržala vse »obremenitve« 3D-holografije. Ce želite zagotoviti dodatno trdnost piramide, lah­ko stranice na robovih zlepite z lepilom za plastiko ali s sekundnim lepilom. Piramido z manjšim koncem postavite na sredino prikazovalnika svojega pame­tnega telefona in pritisnite play na pri­mernem videu. Nekateri videi so narejeni tako, da je piramida obrnjena na glavo. Veliko jih najdete, ce v YouTubu napišete »3D hologram video«. Hologram na domacem 3D-projektorju (Vir: UL FE) Zdaj lahko uživate v svojem lastnem 3D-hologramu (slika 6). Opombe in pomoc Da bo ucinek še boljši, namesto pame­tnega telefona uporabite tablicni racunal­nik. Stranice lika lahko tudi povecate in naredite vecjo piramido, ki jo postavite na pametno tablico. Rezultat bo vecji in sve­tlejši hologram. Video izdelave najdete na tej povezavi (YouTube: Turn your Smartphone into a 3D Hologram). Alenka Pavko-Cuden andanes pletiva in pletenine srecujemo na vsakem koraku: v pletenine se oblacimo, z njimi se pokrivamo med spanjem, na njih sedimo, z njimi pomivamo posodo, ipd. Pletilska tehnika se je od svojih zacetkov razvila v pomembno industrijsko panogo; serijsko izdelujejo oblacila, hišne tekstili­je, visokozmogljive tehnicne izdelke, me-dicinske pripomocke ipd., hkrati pa plete­nje ostaja rocna tehnika, ki jo srecamo v umetnosti, prostem casu, kot terapevtsko dejavnost ali povod za druženje. Predvideva se, da se je v daljni zgodovi­ni zacelo plesti s prsti, potem so se zacele uporabljati pletilne igle za rocno pletenje, koncno je sledilo strojno pletenje, ki teme­lji na postopkih rocnega pletenja. Ce želimo razumeti ali razložiti procese oblikovanja in zapletanja zank ter nasta­nek pletiva, je pletenje s prsti enostaven in zabaven nacin prikaza principov pletenja. Pletenje s prsti zahteva le prejo in nekaj spretnosti, zato je primerno za vkljuceva­nje v ucni proces na razredni in predmetni stopnji. Potrebujete debelo prejo, vrvico, okra-sne trakove ipd. Lahko si tudi narežete ostanke blaga ali T-majic, jih sestavite (se­šijete ali zavozlate) v dolgo nit in navijete v klobcic (sliki 1 in 2). Nasnutke pletiva pripravite tako, da nit položite med palec in ostale prste leve roke (ce ste desnicarji). Konec niti visi na hrbtni strani dlani med palcem in kazalcem (sli­ka 3). Nit stisnite med palcem in kazalcem, primite za daljši konec in jo napeljite pred kazalcem, za sredincem, pred prstancem in za mezincem (slika 4). V naslednji vrsti nit napeljite navzkriž s prvo vrsto niti: pred mezincem, za prstancem, pred sre­dincem in za kazalcem (slika 5). Nit ovijte okrog kazalca in napeljite med prsti kot v prvi vrsti (slika 6) in v drugi vrsti. Konec niti trdno primite med palcem in kazal­cem. Zacnite z zapletanjem. S prsti desne roke primite spodnjo nit na mezincu in jo povlecite prek zgornje niti in prek konice prsta (slika 7). Nato na enak nacin po vrsti zapletite zanke na prstancu, sredincu in kazalcu (slika 8). Nadaljujte z napeljavo niti med prsti kot v prvi in drugi vrsti (sliki 4 in 5) ter nato z zaporednim zapletanjem zank prek konic prstov (sliki 7 in 8). Na hrbtni strani dlani nastaja pleten trak. Ko je trak dovolj dolg, pletenje zakljuci­te. Nit potegnite skozi vse zanke, zadrgnite in zavozlajte (slika 9). Za pletenje traku uporabite cim debelej­šo prejo; ce je nimate, združite vec niti ali sestavite prejo in darilne trakove, trakove iz majic ipd. Ce uporabite moher, bo trak bolj puhast. Pleten trak lahko uporabite za ogrlico: vec ovojev spnite z okrasno sponko ali pri­šijte velik okrasen gumb. Dolg trak lahko nadalje pletete s prsti in dobite še debelejši in širši trak. Primeren je za šal. Vec trakov lahko sešijete, da dobite širše pletivo. Ker se pleteni trak viha, izmeni-cno sestavljajte licno in hrbtno stran tra­kov, da se vihanje uravnoteži; dobili boste rebrast ucinek. Razburkajte domišljijo in iz pletene­ga traku naredite nekaj povsem novega, svojega … Pleteno ogrlico okrasite z lesenimi Napletene trakove lahko dalje pletete v Trakove prepletite v kito, da nastane šal. koraldami. širše in debelejše trakove Narezane spolstene puloverje spremenite v zapestnice Ovratnik z okrasnima gumboma Šal iz zankaste preje Neža Cankar Foto: Suzana Šlebir ibori je tradicionalna japonska tehnika barvanja blaga iz narav­ nih materialov. Znacilnost te teh­nike je, da na blagu pred procesom barva­nja z razlicnimi nacini zvijanja, zlaganja, vozlanja in prevezovanja ustvarimo zani­mive vzorce in dvodimenzionalnosti blaga pricaramo tretjo dimenzijo, ki se pokaže po tem, ko blago po koncanem barvanju razprostremo. S tem, ko rocno ustvarimo vozlicke, gube ali šive, preprecimo dostop barvila do osnovnega blaga, pri tem pa na­stajajo vedno novi vzorci. Tehnika šibori je znana že iz sedmega stoletja. Revni prebivalci na podeželju si niso mogli privošciti vedno novih oblacil, zato so se znašli tako, da so z naravnimi barvili in vzorci s tehniko šibori obnavlja­li svoja stara obrabljena oblacila, sešita iz konoplje, lanu ali bombaža. Svila je bila rezervirana za bogate sloje prebivalstva, ki so tehniko šibori prav tako uporabljali za krasitev svilenega blaga za izdelavo ki­monov. Barvila Dylon za rocno barvanje blaga Za barvanje v tehniki šibori potrebu­jemo barvilo za rocno barvanje blaga. Barvila Dylon nam omogocajo enostavno prebarvanje najljubših oblacil ali pa le osvežitev obstojece barve. Vsebina ene vrecke zadostuje za barvanje 250 g blaga (ena majica), pri vecjih kolicinah moramo dodati vec barvila ali pa bo koncni odte­nek svetlejši od navedenega. Barvila so obstojna in primerna za bar-vanje bombaža, lanu, viskoze in mešanice poliestra in bombaža. Mešanice naravnih vlaken in sintetike (poliestra, akrila in po­liamida), volna in svila se bodo obarvale svetleje od želenega odtenka, ker ta vla­kna barvil ne vpijajo. Prav tako ostanejo nepobarvani šivi iz sinteticnega sukanca. Upoštevati moramo prvotno barvo blaga. Pri barvanju rumenega blaga z modrim barvilom bo koncni rezultat zeleno blago. Barvilo ni primerno za barvanje 100-% po­liestra, 100-% akrila in 100-% poliamida. Priprava barvila za rocno barva­nje in navodila za enotno obarva­nje blaga (Slika 1) - Stehtamo suho blago, da dolocimo pravo kolicino barvila, ga temeljito ope-remo v vodi in pustimo mokrega. Oprati ga moramo zato, da izperemo morebitno impregnacijo in omogocimo boljši oprijem barvila. - Nadenemo si zašcitne rokavice iz late-ksa in barvilo raztopimo v posodi s 500 ml tople vode. - V vecjo posodo iz plastike ali kovine natocimo približno 6 litrov vode s tempe­raturo 40 °C. - Vodi dodamo 250 g kuhinjske soli, pri­lijemo prej raztopljeno barvilo in dobro premešamo. - Blago intenzivno mencamo 15 minut, nato ga namakamo še približno 45 minut in obcasno premešamo. - Po eni uri barvanja blago temeljito spe­remo z mrzlo vodo in ga operemo v pral­nem stroju po obicajnem postopku, ki je naveden na našitku za vzdrževanje blaga. Nekaj primerov barvnih vzorcev Potrebujemo: • vedro, • zašcitne rokavice, • barvila Dylon za rocno barvanje blaga, • pravokotne kose bombažnega blaga, • gumijaste elastike, • vrvico iz blaga, • lesene kroglice, • lesene palice, • lesene sladoledne palicice, • lesene šcipalke za perilo, • dve leseni dešcici. V vedru po navodilih pripravimo izbrano mešanico barvil. Ko blago prip­ravimo za izdelavo želenega vzorca, ga namocimo v pripravljeno barvno kopel in pocakamo. Dalj casa namakamo, bolj intenzivno bo obarvanje blaga. Pobar­vano blago vzamemo iz barvne kopeli in ga odložimo na s folijo zašciteno povr­šino. Pocakamo 30 minut, nato elastike ali vrvico prerežemo s škarjami, blago razprostremo in ga obesimo, da se posuši. Vzorec s krogi (Slike 2–6) Za izdelavo vzorca s krogi potrebujemo lesene kroglice, ki so lahko razlicnih veli­kosti, in gumijaste elastike. Kroglico ovije­mo v blago in jo tesno zavežemo z elastiko. Enako naredimo z ostalimi kroglicami. Namesto lesenih kroglic lahko uporabimo tudi ocišceno kamenje. Ce bodo kamni neenakomernih oblik, bomo na blagu do-bili like razlicnih oblik. Vzorec z vijugami (Slike 7–11) Za izdelavo crtastega vzorca z vijuga-mi potrebujemo leseno palico in elastike. Namesto elastik lahko uporabimo tudi po­ljubno vrvico. Ce bomo uporabili širšo vr­vico ali trak, bodo širše tudi nepobarvane linije na blagu. Blago ovijemo okoli palice in ga po celotni površini tesno ovijemo z elastikami. Lahko se tudi poigramo in polovico palice namocimo v eno barvilo, polovico pa v drugo. S to tehniko dobimo zanimiv vzorec z daljšimi nepravilnimi linijami. Vzorec s sladolednimi palckami (Slike 12–16) Svojevrstne vzorce na blagu lahko ustvarimo z lesenimi palckami za lucke. Potrebujemo le še elastike. Blago po dol-gem preganemo najprej na štiri dele (v ob-liki harmonike) in ga nato preganemo še na polovico. Cezenj z obeh strani položimo lesene palcke za lucke in jih tesno ovijemo z elastikami. Zvezdast vzorec (Slike 17–22) Za izdelavo zvezdastega vzorca potre­bujemo dve manjši leseni dešcici in ela­stike. Blago zložimo v harmoniko in ga nato z ene strani zacnemo prepogibati ozi­roma zlagati v obliki trikotnikov, da dobi-mo nekakšen stolpec. Na zgornji in spod­nji del blaga položimo dešcici in ju mocno stisnemo z elastikami ali prevežemo z vr­vicami. Ce se nam zdi, da zloženega blaga ne bomo mogli dovolj dobro stisniti, lahko pobrskamo po škatli z orodjem in si po­magamo s svorami (sponami), med katere privijemo naš ‘sendvic’. Vzorec s pikicami (Slike 23–26) Za izdelavo nežnega vzorca s pikica-mi potrebujemo šcipalke za perilo. Blago zložimo v harmoniko, ga prepognemo na polovico in nanj pripnemo šcipalke. S predstavljenimi osnovnimi primeri ustvarjanja vzorcev lahko popestrimo kuhinjske krpe, posteljnino, lahko pobar­vamo kos blaga, iz katerega potem seši­jemo unikatno oblacilo ali pa dolgocasno reklamno majico spremenimo v bolj za­nimivo razlicico. Možnosti je res veliko.