Venec lepih  dogodkov iz življenja našega cesarja
1. Naš cesar — mladinoljub.
Jo premnogih priložnostih je naš presvetlf cesar Franc Jožef I. pokazal, kako očetovsko Ijubezen ima do miadine.
Ko se je proti koncu pretekiega leta po prestani hudi bolezni naš cesar prvikrat peljal iz SchOnbrunna v svojo cesarsko palačo, so mu Dunaj-čani izkazovali na izredno slovesen način svojo vdanost in srčno radost, da je zopel ozdravel Ijubljeni vladar. Ko je pa zvedel, da hoče tudi šolska mladina na-stopiti ob tem veličastnetn slavju, je to prepovedal prebiagi vladar v očetovski skrbi, dabi se otroci kaj ne prehladili v zimskem hiadu.
Z velikim veseljem pa je naš cesar dovolil, ko sofv gorkem poletju, 24. junija 1898, dunajski otroci hoteli posebej za petdesetletnico slavnega vladanja poslaviti svojega ljubljenega vladarja. Po vsem cesar-stvu je takrat vse (ekmovalo, kako in kje naj bi napravili večjo svečanost. Pa videti je iz sporočil, da noberio slavje ni tako srčno vesclilo presvetlega vla-darja kot veličastna manifestacija dunajske Šolske mla-dine. V najlepšem vremenu je šlo mimo cesarja blizu 82000 ljudskošolskih učencev in učenk. Navdušeno so ti otroci pozdravljali vladarja. In z otroškim glasom so strinjali tudi učitelji in starši ter neštete množice svoje navdušene čestitke. Z ginjenim srcem in po-sebnim zadovoljstvom se je cesar zahvaljeval za to olroško poslavljenje.
Ko se je I. 18Q3. naš cesar mudil v Pragi, so mu v Žižkovu pred magistratnim poslopjem otroci, seveda v manjši meri, napravili enako veseljc kot ob petdesct-letnici na Dunaju. Na trg je prikorakalo in se po vo-
33     2     VS.
jaško v skupinah postavilo nad 7.000 otrok: vsi so itneli v rokah smrekove vejice in cvetlice ter z njimi pozdravljali cesarja. V središču pa je bila postavljena cesarjeva podoba in okrog nje so stale belo oblečene deklice, ki so v krogu držale cvetlične vence. Zdaj iz otroških grl navdušeno zadoni cesarska pescm, in ko jo odpojč, zakliče cesar z močnim glasom: »Dobro, dobro, ljubi moji otroci!" in ko se je potlej zahva-Jjeval županu za lepi vzprejem, skoro ni mogel za-tajiti srčnega ginjenja.
L. 1888. je bila sijajna slovesnost ob odkritju spomenika cesarice Marije Terezije. Ko stopi cesar iz slavnostnega šotora, zagleda hčerko cesarskega princa, Elizabetko, in štiri otroke nadvojvoda Miroslava stoječe v ozadju, odkoder se ni moglo dobro videti. Prtjazno zakliče cesar: ,Pridite vendar bliže, otroci!" in jih začne porivati pred seboj, da so bili kmalu v prvi vrsti ter so veselo gledali ves veličastni prizor.
Nekoč (I. 1887.) se je bil naš cesar na lovu pre-več odstranil od lovske družbe, da sta z adjutantom izgrešila pravo pot. Že pozno zvečer potrkata v pla-ninski koči ter poprosita, naj bi jima šel kdo pot po-kazat. Družina je bila ravno pri večerji; deček za mizo, ki je imel ptujca v lovski obleki za mestnega gospoda, nikakor pa ni slutil, da bi bil cesar, se takoj oglasi, da gre rad, le toliko naj še počaka, da se navečerja. -tc-.-- »Kar tukaj-le k peči sedi tačas, bom takoj gotovl" pravi cesarju. Cesar se nasmehne (er sede s spremlje-valcem na klop. Dobra gospodinja jima po lepi stari navadi ponuja večerjo, češ, naj prisedeta in zajameta z družino. Toda cesar se opravičuje s tem, da se jitna mudi in da bode voditelj itak kmalu gotov.
Zdaj sc odpravijo na pot Ko pa cesar omeni, da naj jima pot pokaže do cesarskega gradiča, se tnladi kažipot prestraši in začne jecljati: ,Kaj, v grad naj peljem gospoda? No, saj pa menda vendar nisi, to se reče" — hitro popravi v zadregi — »niste cesar sam?"
    3                       1*
Jn ko bi bil," odvrne smehljaje se cesar. ,alf bi me ne hotel voditi?"
nO, do kraja sveta bi šel za našega dobrega cesarja!" vzklikne navdušeno deček in koraka potlej tiho dalje. Misel, da kaže pot cesarju, mu je hipoma ustavila poprejšnjo zgovornost. Ko pridejo do gradu, se hoče mladi voditelj takoj vrniti, toda cesar mu ne pusti, rekoč, da se mora odpočiti.
BTo se ne spodobi, da bi jaz s svojimi okova-nitni čevlji stopil v tako lepo sobo," se opravičuje deček. Toda zdaj pa cesar sam kaže pot njemu. ki ga je poprej vodil, in šele (edaj, ko se je v gradu dobro okrepčal z jedjo in pijačo, se je bogato ob-darovan zopet vrnil domov. Še nikoli se mu ta pot ni zdela tako kratka in prijetna.
Ob drugi priliki (\. 1883.) se je po srečnem lovu nabralo mnogo Ijudi, da bi si ogledali množico razno-vrstne ustreljene zverjadi.
Med gosto natlačenimi Ijudmi se je plazil prijazen deček, sinek nekega rudarja; radovednost, da bi videl cesarja, ga je gnala, da se je kar med nogami odraslih Ijudi dalje motovilil in iskal s svojimi ognjevitimi očesci cesarja, da bi ga mogel prav odblizu pogledati. Cesar je bil pa že davno opazil namero Ijubeznivega dečka, ter mu je šel pol pota naproti, da bi ga oprostil izmed nevarne družbe mnogoštevilnih nog. Hops! zagrabi presvetli vladar dečka za rame, ga visoko pri-zdigne in vzklikne z blagohotnim glasom: BNikar mi nc pohodite mojega malega Štajerca!"
Potem je cesar postavil malega radovedneža na varcn prostor, ga bogato obdaril in se vrnil v svoj lovski grad.

lstega leta se je naš cesar peljal na Ogrskem iz Szegedina po železnici. Na prvi postaji se je nabralo veliko občinstva; tudi šolska mladina se je zbrala na kolodvoru.   Ko se je cesar bližal  otrokom,   so začeli
roke stegovati proti njemu navdušeno klicaje: nLljenl" ,,Kaj pa hočejo otroci?" vpraša cesar navzočega mi-nistra Tisza. ,,Vašemu VeliČanstvu bi radi poljubili roko," odvrne minister. ,,Teffek!" (Prosim) reče smeh-Ijaje se vladar in prepusti obe roki svojim prija-teljčkom.

Ob svojem potovanju na Koroškem l. 1882. je prišel naš cesar tudi v vas Predel. Zelo so se raz-vcselili preprosti ljudje tega odlikovanja; nekateri so kar kleče pozdravljali Visokega gosta. Učenci pa so pred vaško šolo zapeli cesarsko pesem.
Cesar vpraša bistrega dečka, kako mu je ime. ,,Jožef Bogovič, Ijubi gospod cesar," se odreže mali junak.
,ln kaj so tvoj oče ?"  vpraša cesar dalje.
»Prosim, gospod cesar, rudokop so v Rablju, in pridejo šele v soboto pozno domov, v pondeljek pa že odhajajo pred dnevom.1'
,,Ali bi bil ti tudi rad rudokop?"
,,Ne, jaz bi bil najrajši vojak in bi se tako junaško bojeval kot oni junaki, ki imajo spomenik tam-le doli ob cesti."
Ta odgovor je bil zelo všeč cesarju. Ukazal je zapisati dečkovo imc ter je zapustil med radostnimi klici uborno vas. O božiču istega Ieta pa se ustavi postiljon pred hišo pridnega učenca Jožka ter privleče obsežen zaboj z napisom: ,,Jožefu Bogoviču, najprid-nejšemu učencu na Predelu." Ko ga odpre, najde v njem polno igrač, knjižic, slik, vojakov itd.; zraven pa šc lepo pisemce, ki je bilo v njem zapisano. da se cesar še z veseljem spominja pridnega učenca Pre-delske šole in mu pošlje ta božična darila.
Lahko si mislite, koliko veselje je zavladalo v preprosti koči!                                           tDalje prih.)
    5