STANDARD DIJAŠKIH DOMOV
Mladim ni povsod lepo
V naši občini domuje približno 2500 dljakov v dijaških domovlh, kar /e polovlca domske mladine v Ljubljani. Raztreseni so v sedmih zgradbah, med katerlml imajo nekatere častitljivo starost In hkratl manj častitljiv standard, kl skorajda meji na revščino. A ker denarja nl na kupe, se standard dijakov v občini le počasi izboljšuje In bomo še dolgo čakall, da bodo Imell za enak zneaek oskrbnine - zdaj znaša v povprečju 2765 dlnarjev - tudl enake pogoje za življenje.
Medtem ko se nov dom medicin-skih sester v Potočnikovi ulici kar blešči od lepote in »zdravja«, se Dom Anice Černejeve sramotno stiska na rob Poljanske ceste in ječi v svoji starosti. V njem živi 249 deklet, 19 več, kot je uradnega prostora, in tiho upa, da bo tistim, ki bodo prišle za njimi, lepše. A to upanje je že tako staro, da ni več resnično, kajti o tem, da je treba to zgradbo porušiti, se govori že več let. Del te zgradbe ima Plečnikov pečat in je spomeniško za-varovan, zato so nekateri predlagali, naj bi dom rajši obnovili. Drugi se zavzemajo za nadomestno zgradbo. Vsi vedo, da je to najslabši dom v Ljubljani, a dlje pravzaprav niso priš-li. Gre namreč za sila staro stavbo z dolgimi mrzlimi hodniki - ogrevanje je namreč na premog in drva, in ogro-mnimi skupnimi spalnicami, V eni sobi spi tudi deset deklet, kar najbrž ni prijetno. Tudi s kopalnicami in sploh s sanitarijami so težave, čeprav se trudijo, da bi bile vsaj za silo ureje-ne. Kakor so nam precej obupano
rekli na upravi doma, za zdaj ne vidi-jo obetov, čeprav je v načrtu nov dom z 240 posteljami v Potočhikovi ulici poleg novega doma. Zgradili naj bi ga v srednjeročnem obdobju, kar pomeni, da bo trajalo še nakaj let.
Dijaki v sosednem Domu Ivana Cankarja so nekoliko na boljšem: de-loma so ga že obnovili, deloma pa ga še bodo. Vendar imajo tudi tukaj dol-ge hodnike, malo kopalnic in velike spalnioe. Približno enake razmere so tudi v Domu Ivana Klanjška s 170 dijaki, vendar s to razliko, da so na slabšem s prostori ža rekreacijo, saj jih praktično sploh nimajo in hodijo v Tivoli. Tudi Dom gradbincev na Lončarski stezi se ne more pohvaliti z udobjem, saj je to stara zgradba, v kateri so prej domovale bodoče me-dicinske sestre. Za Dom Majde Vr-hovnikove se prav tako sprašujejo, ali bi se ga sploh splačalo obnoviti ali pa naj bi rajši iskali kako nadomest-no zgradbo.
Tudi Dom tehniških šol ni povsem brez težav. To je največji dom, saj
šteje 596 dijakov. Vanj so vložili že veliko denarja in truda ter tako omo-gočili oskrbovancem dovolj prostora za rekreacijo in pestre interesne de-javnosti, le jedilnica jih hudo žuli". Imajo jo v zasilnih kletnih prostorih, celo pod nivojem kanalizacije, kar pomeni, da je vse prej kot zares higie-nična, za nameček pa ima prostora le za 90 fantov in deklet. Jedilnica je zares zasilna, saj je tudi od kuhinje precej vstran in je vse prej kot pri-merna za prehrano tolikšne množice Ijudi. V domu so slabe volje, zlasti ker je izobraževalna skupnost že sprejela program za gradnjo nove je-dilnice in to za leto 1980, a je vse ostalo na mrtvi točki. Pričakujejo, da se bo letos le premaknilo naprej, a kaj, ko je vse dražje in je vprašanje, ali bo za to dovolj denarja.
Zanimivo je, da v občini Center le-tos ni bilo navala na domove in so sprejeli domala vse, ki so prosili za sprejem. Vzrok, kakor menijo, ni v
cenah, marveč je bilo letos veliko manj prošenj iz drugih republik. Prejšnje leto so v vsej Ljubljani mo-rali odkloniti skoraj 500 dijakov.
Na vse to lahko navežemo tudi pro-gram izgradnje dijaških domov v Ljubljani, kajti potrebe se spreminja-jo, nihče pa tudi ne more predvideti, kakšne bodo, ko bo steklo usmerjeno izobraževanje. Zato bodo morali že sicer sprejet program za srednjeroč-no obdobje 1981-1985 še večkrat te-meljito pretresti, preden bi se lotili gradnje novih domov oziroma ob-navljanja starih. Zato bo program za zdaj služil le kot usmeritev, natanko pa ga bodo opredelile resnične potre-be naših šol in združenega dela. Ka-korkoli že, treba bo stremeti za tem, da bodo vsi dijaki imeli približno enak standard, ne pa da nekateri uži-vajo udobje dvajsetega, drugi pa neu-dobje 19. stoletja in to za enak denar.
A. P. Adamič