114                                                       Književna poročila.
Književna poročila. II.
Dr. Roman  Jarosiezvicz,   Uber das  Euchologium Sinaiticum.   Kolomea
1888,  8», 40.
Prokop Lang, Jazykovedecky rozbor Euchologia Sinajskeho. I. Pravopis a hldskoslovi.   V Pfibrami 8°, $J.
Skoraj ob istem času sta izšli omenjeni razpravi, jedna~ neodvisna od druge. Obe razpravljata o jeziku Geitlerjevega služebnika, kateri se navadno imenuje Euchologium sinaitikum, ker je lastnina sinajskega samostana. Glavni razloček med obema razpravama je ta, da prva obseza vse jezikovne pojave, tedaj glasoslovje, oblikoslovja in še nekatere druge stvari, druga pa samo —- kakor že kaže naslov — glasoslovje in grafiko.
Jarosiewiczeva razprava, katera razpada v tri poglavja (a. Inhaltsan-gabe, b. Ueber den Sprachbestand unseres Codex, c. Schluss) riše nam, kakor te to pri malem obsegu knjižice samo po sebi umevno, le v glavnih potezah najvažnejše jezikovne posebnosti. Zal, da je pisatelj marsikatere za oceno in veljavo spomenika važne posebnosti, samo jako sumarično omenil, tako da si čitatelj ne more dovolj jasno predstaviti značaja spomenikovega in njegovega odnošaja nasproti drugim glagolskim rokopisom. Po besedah pisateljevih v uvodu, kjer pravi, da hoče natančno razpravljati o vseh bitnih in važnih jezikoslovnih lastnostih, bili bi pričakovali več natančnosti. Sicer čitamo že na str. 12.: »Es sollen hier vor AUem jene sprachlichen Eigenthumlichkeiten unseres Codex in Betracht gezogen werden, durch welche er von anderen bekannten glagolitisch-altslovenischen Denkmalern im Wesentlichen abweicht und dann solche, die auf die Eruirung des relativen Alters unseres Codex und des Landes, wo er entstanden sem mag, von gewisser Bedeutung sein konnen. * Pa kdor bi mislil, da nam bode podal točno vsaj omenjene posebnosti, ta bi se hudo motil. Nobeden ne dvoji, da je pri označevanji in oceni stsl.  spomenikov, važen aor. starejše formacije ;   na to  je že   opozoril
.       .             .       v          v           •                                                 •                          •                          *                                          ...
pred mnogimi leti Safarik in glede" te oblike je bitna razlika med starejšimi glagolskimi in cirilskimi spomeniki, če niso zadnji neposredno potekli iz prvih, in vender omenja pisatelj samo treh takih oblik, tedaj komaj jedno četrtino, dasi pravi »die meisten zahle ich auf*. O sestavljenem aor. po-zvemo samo, da se nahaja jako pogostoma, toda v kakem razmerji stoji nasproti starejšemu aor., o tem zopet nismo poučeni, in baš to bi nam bilo potrebno vedeti. Glagolski (stsl.) spomeniki se dosledno razlikujejo od starejših cirilskih (stsl.) tudi gledč part. praet. I, v prvih spomenikih nahajamo če ne izključno, vender v veliki večini krajše oblike na ji>,   v zadnjih   pre-
Književna poročila.
"S
vladujejo znatno oblike na iv%, želeli bi tedaj, da bi tudi o razmerji teh dveh oblik kaj natančnega pozvedeli, pa pisatelj je navedel komaj osminko primerov za krajšo obliko, isto tako je navedel komaj tretjino primerov 2. in 3. sgl. aor. s končnico t%, katera, kakor je znano, prevaguje v cod. su-prasliensis. Vem, da ne moremo zahtevati od pisatelja, da bi nam podal vse primere navedenih važnih oblik, toda zahtevati smemo, da nam pove" v številkah razmerje. Tudi marsikaj drugega ni najti v razpravi. Tako ne nahajam instr. pl. -b/o-deb. na -umi po analogiji u-deb.: gvozd%mi, darzmi, tudi stari instr. pl. konson. sklanje s%vldetely manjka. Druga posebnost euhologija je da ima v part. praes. pass. mesto suff. -m tudi podaljšano obliko -nbtiz n. pr. neizglagolanem, neizglagolamnaago, pokaan%ny, neraskaanem, neispi-samem, neizdrečemnoja etc. oblike, katerih skoraj ni najti v nobenem drugem stsl.  spomeniku, pisatelj jih  pa tudi ne omeni.
Najobširneje govori pisatelj o poluglasnikih in pri tem mu je podlaga cod. zografos, kar le moremo odobravati, ker je to zbornik, kateri med vsemi stsl. rokopisi razven kijevskih fragmentov najnatančneje razločuje poluglasnika. Pisatelj nam je prav lepo in pregledno razdelil vse primere, kjer se sinajski zbornik ne strinja z zografom gledč poluglasnikov, toda nekaj malenkostij je tudi tukaj pregledal, kar se seveda pri tako velikem številu primerov lahko zgodi v naglici. Tako ne omenja prologosb 5a, in tudi o nadomeščuje v mnogo večjem broju poluglasnik s, kakor se to da razvideti iz te razprave, on celo ne omeni, da se  mnogokrat najde vo za vr, in so za sz.
To so nekatere pomanjkljivosti spisa, toda ne napake, ampak moramo nasprotno priznavati, da napravlja razprava na vsakega čitatelja prav dober vtisek, ker govori pisatelj o vsaki stvari prav trezno in posebno zato, ker je dobro znal izbrati in ločiti važnejše pojave in posebnosti od navadnih in nevažnih in zato bode vsakdo rad segel po tej razpravi, kdor se hoče seznaniti z jezikovnimi posebnostmi tega spomenika. V razlago se pisatelj malokdaj spušča, zato tudi nima kaj prida prilike, toda z njegovimi nazori se lahko skoraj vedno strinjamo Ce govori o prehodu g in 6 v o in e v instr # sgl. in dat. pl. la/o-deb., je to zdaj že vender zastarela hipoteza in pisatelj bi se je bil že lahko otresel. O prehodu poluglasnika v o, e v teh sklonih dalo se bi samo takrat govoriti, če bi v stsl. spomenikih res nahajali primerov s končnico %mi>, <&m%, toda teh ni razven dveh, treh, kateri so tvor-jeni po analogiji z/-deb. Take oblike so nekoliko navadnejše v ruskih spomenikih, zato pa še niso staroslovenske. Nekolikokrat nahajamo e m. 3, kar bi gotovo ne pričakovali. Jaz se ne morem lahko prepričati, da se je v teh slučajih res e govoril, nego mislim, da je pisatelj, kateri je imel navado v gotovih slučajih b nadomeščevati z e, tudi tukaj to storil, dasi bi imelo pr votno stati « ; našel je pač v originalu b ali je pa čital tudi « lahko krivo
8*
ii6
Književna poročila.
za b, ker je v glagolici razlika med tema dvema črkama silno mala; na ta način se ima e v gen. pl. ljubbve razložiti. Tedaj o prehodu % v e ne morem tukaj govoriti. V dveh slučajih stoji « m. y, kar je pa najbrž le pomota, pisec je v naglici pozabil dostaviti drugi del črke y in tako je zapisal samo %. Inače se pa mora smatrati nadomeščevanje a z o, kar je sicer jako redko in bi zato tudi lahko bila samo piščeva pomota, ker je o bas prva polovica glagolske črke a, toda to ni verjetno, ker najdemo tudi nasprotno a za o, kar vender kaže, da sta se v resnici zamenjavala omenjena samoglasnika. Nom. pl. part. praet. I na e n. pr. s%vezav%še omenja pisatelj med primeri is/o dekl. ne dvojim, da je tudi njemu dovolj znano, da je to še ostanek stare konsonantične sklanje. Na str. 31. omenja acc. sgl. ljubb (Jjubu) in dostavlja »es (t. j. acc. ljubb) ist auch ein Beweis dafur, dass in unserem Codex die altesten Formen aufbewahrt worden sind.<<: On tedaj misli, da je non. acc. sgl. ljub% najstarejša oblika w-dekl.; ne vem, če se bo kdo s tem ne sicer novim nazorom strinjal. Ne sme se pozabiti, da staroslovenščina take oblike ne pozna, vsi primeri -—¦ število je grozno pičlo — so najbrž pomote, kar je tem verjetneje, ker jih nahajamo večinoma v glagol, spomenikih, ali so pa ostali skloni s svojim % vplivali na nom. Jako sem se čudil, ko čitam na str. 30. »Sgl. gen. jeze 52 ist offenbar vom Stamme jezja ge-bildet, wie auch Sgl. acc. jezja 55, 78 zeigt* Ali se res ni pisatelj spominjal, da ima staroslovenščina dva različna z, navadni in prosti z in še glas, kateri se je glasil nekako dz in kateri je bil mehak ? To je tedaj vzrok, da se je jeza sklanjala kakor mehko deblo, kar se n. pr. nahaja tudi pri k%nezb. Da je res ta z bil mehak, to nam priča grafika nekaterih spomenikov. Znano je, da se namesto jotovanega a in tudi samo namesto mehkega a (uprav je v tem slučaji predstoječi soglasnik palatalen) piše rli v nekaterih spomenikih, to se nahaja tudi po palatalih n. pr. ištezaetz, poučeti se in baš tako nahajamo tudi poloze-polbža, kar nam svedoči, da je bil ta glas mehak, kakor so bili v staroslovenščini tudi č, z, s, št, zd mehki (palatalni) soglasniki, zato se mnogokrat piše čju, zju etc. kjer ni nobenega »parasit-skega«  glasu, nego to znači sam6, da se ima citati člu, zlu etc.
Nejasno mi je, kako hoče g. Jarosiewicz prejotacijo nosnikov e, a smatrati, ali misli pri tem na kaki »parasitski« j, ali mu je pa j samo grafičen pomoček, s katerim se označuje mehkost predstoječega soglasnika? Pri tem je treba še to imeti na umu, da v nekaterih najstarejših glagolskih spomenikih znak, kateri je pozneje značil je, znači tudi samo e, kakor je tudi v glagolici samo jedna črka za e in je; šele pozneje se je uvedla znana diferenca, da sta tudi v glagolici imela e in je vsak svojo črko.
V prvem poglavji »Inhaltsangabe« je primerjal pisatelj vsebino sinaj-skega zbornika z drugimi služebniki,   toda   na   Dunaji  niso   mu bili starejši
Književna poročila.
117
pristopni, zato se je moral zadovoljiti z novimi in novejšimi. Imel je pri roki samo tiskane euhologije z 1. 1695., 1769., 1844. Nihče se tedaj ne bo čudil, da je našel le malo vzajemnega, vsebina je sicer večinoma ista, samo v drugem redu, toda posamezne molitve se večinoma ne strinjajo, njena recenzija se razlikuje. Nekaterim molitvam ni mogel najti vari-jant, kar je popolnoma umevno, če pomislimo, da je v našem zborniku marsikaj, kar je pozneje grška cerkev odstranila, ker je bilo apokrifno.
O starosti rokopisovi nam pisatelj ničesar ne pripoveduje, omenja samo, da ga Geitler stavi v X. stol. in dostavlja: »dasselbe lasst sich auch auf Grund der sprachlich Eigenthiimlichkeiten annehmen«. Geitlerjevo mnenje je več nego dvojbeno; on je samo radi tega stavil zbornik že v X. stol., ker je pisan nad črto. Res je sicer, da v XI. stol. ni več najti grških rokopisov, kateri bi pisali nad črto, toda ni smeti pozabiti, da je slovanska (glag. in ciril.) grafika vedno zaostajala za grško, da se je uvedla v nji vsaka grška novotarija ali navada šele takrat, ko je že gospodovala nekaj časa v grških rokopisih. Kar se pa tiče jezika, more se odločno trditi, da je v njem mnogo stvarij, katerih ni najti v tej meri v najstarejših rokopisih, da marsikaj kaže na poznejšo dobo od 6ne, iz katerih imamo najstarejše evangelije. Popolnoma se pa strinjam s pisateljem, če pravi, da je rokopis pisan na bolgarsko-macedonski zemlji; o tem ni lahko dvojiti; zamenjevanje nosnikov a in e, o in u, e in z, i mesto y kažejo na bolgarsko zemljo.
Priporočam to razpravo vsem čnim, kateri se bavijo s preiskovanjem stsl. spomenikov; vsakdo bo rad segel po nji in ne brez koristi.
Druga razprava se odlikuje po največji natančnosti in veliki množici primerov. To se nikakor ne da zanikavati, da je pisatelj vestno sestavil in uredil ogromno gradivo in zato napravlja ta spis dober vtisek, četudi z druge strani ni smeti zamolčati, da pisatelj nima nikjer samostalnega mnenja, nikjer svojih nazorov, da se sploh ne upa odločiti za to ali tfno mnenje. On navaja samo nazore posameznih učenjakov, kateri se mnogokrat povsem ne strinjajo in zato nahajamo nekolikokrat v spisu nasprotstvo, katerega se ni upal odstraniti. Tudi pri sestavi primerov se je premalo oziralo na notranjo sorodnost in zvezo pojedinih pojavov in se je premalo gledalo na njen genetični razvoj, zato nahajamo v jedni točki primere in pojave, kateri so različnega postanka. V razlago se pisatelj spušča le redkokrat, kajti navadno našteva samo primere in doda tudi nekolikokrat nazore drugih učenjakov. Ipak se z nekaterimi malenkostmi ne moremo strinjati.
Da bi bil v suf. bcb, oce, bca, ica etc. c, z iz k, g + j nastal, ali kakor Brugmann piše ki gi, to se mi dozdeva popolnoma neverjetno, če tudi še Brugmann (Grundriss der vergl, Gramm. 135) tako uči. Iz kj, g j ne
118                                                       Književna poročila.
more nič druzega nastati, nego č, z in zato se hoče tej nedoslednosti Brug-mann na ta način izogniti,   da   pravi,   iz ki   je nastal c šele v   onem času, ko ni več veljal glasoslovni zakon, po katerem se k, g, k -\-j izpreminjajo v c, z, s. Pa to ni mogoče,   ker to glasoslovno   pravilo   še   danes   velja in obstaje.  Opozorilo se je pri tem že na to, da je prehod k, g v c, z, nahaja tam, kjer stoji   spredaj   mehak   samoglasnik   in   za   to   imamo   v   litavščini jednak ali soroden pojav, tako da smemo reči, da je ta nagon nekaj skupnega litavščini in slovanščini.    Popolnoma zastarel nazor- je tudi,   če govori pisatelj o  »parasitskem« j, kateri se pojavlja za Č, jr, s; ta »parasitski<<; j je vender samo nekaj grafičnega;  na drug   način   se   ni   dala mehkost teh so-glasnikov zabeležiti. Zato nahajamo v tem oziru v posameznih spomenikih tudi nedoslednost, ne vedno in ne v vseh se za čhi', z% š'u piše čju etc. nego tudi hi, govorilo se je pa v obeh   slučajih  jednako.    Na   str. 42. pravi pisatelj, da se je v gotovih slučajih vrinil / (epentet.).    Se li sme res   v   teh slučajih govoriti o prostem vrinku, ni li nasprotno  se iz j n. pr. pj razvil Ij t. j. /', pij t. j. pl't On tudi misli,  da se je lomija razvilo iz lomija, lomija lomja, lomija; to je jako dvojbeno, mnogo   verjetneje   je,   kakor   je  že   izrekel Vondrak, da je lomija neposredno nastalo iz lomlia.
Tudi g. Lang govori o prehodu b, % v e in o v instr. sgl. in dat. pl. ravno tako misli, da je pri konsonantični dekl. se e razvil iz o n. pr. ime-nemb] tudi to ni čisto gotovo, kajti že prof. R. Brandt je izrekel, da so lahko pri tem vplivali ostali skloni, kateri imajo končnico e, da je tedaj imenem nastalo naslanjaje se na gen. in loc. sgl. imene. Kar se tiče part. praes. saj, kateri se bere tudi v cod. mar. assem. psalt. ochr. tako je a vzet iz ostalih sklonov. Pisatelj misli, da stoji v g^nati po nepotrebnem 3; kako je prišel do tega res novega pa tudi neverjetnega nazora, ne morem si predstavljati. To mu vender ni j edini vzrok, da si v tem slučaji res ne moremo do zdaj povoljno razložiti s v tej besedi, toda to še ne zadoščuje, da trdimo kar apodiktično, v tej besedi ne sme stati «; po tej teoriji bi bilo prav lahko razložiti marsikateri temen in nejasen pojav, toda ravno kritično bi ne bilo. Je li v nom. pl. zidove res končnica ove, ne da se lahko določiti, kajti mogoče je, da je v nom. sgl. zidovim. V loc. sgl. tvoimb, na-simb je najbrž, kakor to tudi pisatelj misli, e zamenjan z i po bolgarskem načinu, četudi ni popolnoma nemogoče, da se je že takrat mešal loc. in instr. sgl. sestavljene sklanje, za kar imamo dovolj primerov iz sedanjih slovanskih jezikov. Menj verjetno je, da bi bil v imperat. szforimK i nadomestil 'h fonetičnim potem, za to nimamo dovolj primerov; tukaj je vplival najbrž i sgl., kateri je bil vzet tudi v plur., jeden primer imamo že v cod. Ostrom. in to nam kažejo tudi ruščina, srbohrv. in slovenščina, kjer se je tudi i v plur. vzel iz sgl.                                                                             V.  Oblak.