408
A. Gradnik: Vampir.
glasno jo poklicati iz teme; nekaj mu zavrta po možganih, nekaj ga zabode izpod srca, hipno se pojavi misel v glavi, da je morda le ga zapustila zdaj prijateljica dobra, zvesta — da jo je izgubil za vse čase. Pride tužna misel pa odprhne. Kajti že mu zašumi v ušesih znana pesem, pesem bele Vile, čarov polna pesem o Svobodi, pesem, ki prežene vsako tugo, ki naveže nase vsako misel in mogočno dvigne koprnenje. Vitez spet zasliši znano pesem — ki mu zakipi, lehko je njemu pri tej priči v srcu, v glavi, v udih in že dirja bliskom proti gozdu iz temine nočne v prvo zarjo.
(Dalje prihodnjič.)
Vampir.
ocoj, nocoj, te srce moje kliče!" Zaklical komaj sem, in črn vampir prifrfotal je k meni:  „Ves večer po grobih gnile sem sesal mrliče, zdaj bom sesal pa tvojo mlado kri!" In v strahu videl tvoje sem oči, in sikajoče kače tvojih las so v hipu vsule se čez moj  obraz. In z vsemi kačami se v me vsesal je in od krvi pijan se mi režal je: „Ko ti o njej presanjaš vse noči, se njeno srce z drugim veseli!"
In celo noč, do vzhoda zore blede, je šepetal peklenske te besede.
A. Gradnik.