»ČRNI ZAMOREC« V PREŠERNOVI BALADI O LEPI VIDI
(Izvor, uresničitev in pomen motiva)
Znano je, da je slovenski pesnik France Prešeren v tretjem zvezku Kranjske čbelice (1832) objavil | skupino pesmi pod skupnim naslovom Balade ino pesmi med kranjskim ljudstvam pete. V opombi je bilo navedeno, da so besedila od »2. - 9. iz Gosp. Smoletoviga zbera (predelane kolikor se je treba zdelo).'
I Prim. objavo in opombe k tekstu v Zbranem delu Franceta Prešerna, ki je izšlo v redakciji Janka Kosa v Ljubljani 1966. leta (II, str. 131-34 in 313-15). Vsi citati so iz te izdaje.
171
Pod številko 2 je bila objavljena pesem Od lepe Vide, ki tematlčno in morfološko spada v vrsto številčno bogatih in pomensko zanimivih uresničitev prastarega motiva o ugrabljeni ženi-materi.^ Li-terarnozgodovinske raziskave so v zvezi s tem tekstom ugotovile, da njegova matica sicer pripada folklornemu izročilu, da pa je Prešernova predelava v strukturalnem pogledu toliko inovativna, da jo je mogoče imeti tudi za izvirno ubeseditev slovenskega romantičnega pesnika.' Povzročitelj ba-ladnega dogajanja se v tekstu omenja trikrat, prvič v takile zvezi:
Črn zamor'c po sivem morji pride, barko ustavi, praša lepe Vide...
V nadaljevanju zvemo, da je prišlec pravzaprav odposlanec španske kraljice, ki je zadolžen za to, da Vido kot dojiljo in otroško negovalko pripelje na dvor (kaj ti pravim, pote. Vida zala,/ je kraljica španska me poslala, /ji dojiti mladega kraljica,/ sinka njen'ga mlad'ga cesarica./ Ga dojila boš ino zibala, /pestvala mu post'ljo postiljäla,/ da zaspi, mu pesmi lepe pela, /huj'ga dela tam ne boš imela). Lik, o katerem govori pesnik in ki sam izreka vabilo lepi Vidi, je v Prešernovi pesmi in v večini inačic v ljudskih besedilih označen kot »črni zamorec«. Gre torej za poseben in trdoživ motiv, ki je skupno mesto ustrezne tematike in morfološke strukture, o katerega izviru, uresničitvi in pomenu pa doslej v slovenski folkloristiki skoraj še ni bilo pisano. Naslednji prispevek si zato zastavlja prav ta problem kot svojo raziskovalno nalogo.
Prešernov »črni zamorec« je sintagma, ki se dominantno pojavlja v slovenski folklorni tradiciji o motivu lepe Vide. V znanih zapisih ga najdemo v oblikah: čdr*i zamurc, en čeren zamorec, zherni samorz, črni zamurček, le v inačici iz Hraš, ki jo je zapisal Fr. Marolt 1923. leta, se ta sklop spremeni v gospod zamoršče.^ Prva sestavina sintagme /črn/ za današnji jezikovni čut navidezno ni problem, kar pa ni mogoče trditi za leksem zamorec, ki je danes predvsem le ekvivalent za črnca. Pri sodobnem branju, ki ne pozna semantičnih in zgodovinskih konotacij, je omenjena sintagma tavtološka (črni črnec). Etimološka razstava besede zamorec ponuja pravilen pomen; gre za človeka, ki živi za morjem. Pregled jezikovnega gradiva, ki ga prinaša Pleteršnikov slovar, je v tem smislu dovolj instruktiven, ker odkriva tudi vsebinske premike od prvobitnega pojma. Leksikolog pozna naslednje zglede, ki so zanimivi za naše vprašanje: zamorje - die Gegend hinter dem Meere; zamorec - der Mohr; zamorski -überseeisch (z izvedenkami, kakor so: zamorsko blago - Colonialwaren, zamorska trgovina -überseeischer Handel, zamorska dežela-das Mohrenland); zamorščina - Colonialwaren.' Konkreten zemljepisni areal, v katerem je obravnavana slovenska beseda nastajala in se uporabljala, to »zamorje« seveda omejuje zgolj na mediteransko področje, kar pomeni, predvsem na Afriko in njene (temnopolte) prebivalce. S tem pa se je obravnavano vprašanje spet vrnilo k tavtologiji črni črnec, pri kateri se je problem najprej odprl, v analizi pomenske vrednosti leksema pa tudi ponovno - zaprl.
Iz začaranega risa, v katerem se je znašla tematizacija vprašanja, se kažejo neke poti v primerjavi slovenske sintagme s tematično podobnimi teksti v drugih jezikih. V albanski inačici je junakinja balade odpeljana na Turško (muar e vatte ndy Turkii), njen ugrabitelj pa je imenovan »turški pes«. V kalabrijski inačici je zemljepisni in afektivni okvir isti (e lu Turcu l'imbarcau in;/ Turchi cani), v dveh od sicilskih inačic pa je prizorišče severnoafriški Tunis, iz katerega so pripluli mornarji kot sluge »hudega psa« (v marsalski inačici stoji zapisano: Sta nova jiu 'nsina 'n Tunisi,/ unni chiddru malucani/ arman selti galeri...).'' Take in podobne navedbe kažejo na maloazijsko in severnoazijsko področje, kjer so prebivalci zares temnopolti (črni), gre pa konkretno za Arabce. Le-teh je bilo dovolj v turški vojski (v njej so biU tudi pravi črnci), ki jo je Evropa v mnogih stoletjih imela priložnost temeljito spoznati, v Tunisu pa je celo večina prebivalcev arabska. Slovenski leksem zamorec lahko pomeni kateregakoli prebivalca, ki živi na drugi strani (če je izhodišče jugovzhodna Evropa) Sredozemskega morja. Prešernova balada o lepi Vidi je zaradi španskega prizorišča 1. Grafenauerja privedla do premise, da gre za pripadnika Mavrov,' kar ima od srednjega veka dalje dvojen pomen. Najprej je to naziv za ljudi, ki priznavajo islam, v ožjem pomenu pa gre za etnično skupino, ki je nastala kot mešanica antičnih Mavrov s Kartažani, Rimljani, Vandali in Arabci. Ta (mavrska) etnična mešanica se
2 O tem vprašanju je napisal monografijo Ivan Grafenauer: Lepa Vida, Študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne iMlade o lepi Vidi. AZU, Ljubljana 1943, 399 str.
' Prim. Jože Pogačnik: Prešernova Pesem od lepe Vide, Jezik in slovstvo Vil (1962), str. 135-40 in 170-74. 'Navaja I. Grafenauer, o. d., str. 61, 63, 64, 66, 70, 81, 87, 88 in 91. ' M. Pleteršnik: Slovensko - nemški slovar, II. del (P-Ž), str. 854. ' I. Grafenauer, o. d., str. 47, 49, 50, 51, 52 in 54. 'N. d., str. 126-27.
172
je od VIII. stoletja iz severozahodne Afrike začela širiti tudi na jug Plrinejskega polotoka in je v predelih južne Evrope celo pobudila poseben mavrsko-španski umetnostni stil (najbolj značilna zgleda sta Alhambra v Granadi in Alcazar v Sevilli). Grafenauerjeva teza ima seveda veliko kulturnozgodovinsko težo za Španijo in Sicilijo, vendar je vprašanje, koliko so predniki današnjih Slovencev lahko vse omenjeno doživljali kot svoj eksistencialni problem. Srečanje s temnopoltimi ljudmi je bilo prej mogoče v turških vojskah in tudi v križarskih pohodih.* To pa vso problematiko usmerja bolj na neko drugo geografsko področje, ki ga je mogoče prepoznati v folklornih inačicah srbskega in hrvaškega jezikovnega izraza. V tem gradivu najdemo tudi takele stihe:
Da je kome stati te vidjeti kad udari junak na junaka: crni Arap na Kraljića Marka ...
Stihi so iz pesmi Marico kraljević i Arapin, v njih pa je slovenski črni zamorec substituiran z ekvivalentom crni Arap (in).' Ta substitucija se lahko glasi tudi Arap prekomorac (v pesmi Marico kraljević ukida svadbarinu) ali ljuta Arapija (v pesmi Marko kraljević i Mina od Kostura), kar ustreza etimologiji slovenskega leksema zamorec in sicihjanski predstavi o »hudem« sovražniku.
Zveza narodov jugovzhodne Evrope z arabskim svetom je bila mogoča na treh področjih, ki jih predstavljajo Bizanc, Španija (predvsem kordobski kahfat) in fatimidski Egipt.'" Te zveze so bile praviloma manj trgovske, bolj pa vojaške, kar velja zlasti za bizantsko državo in za egiptovske odrede, manj pa za mavrsko-špansko področje, na katerem je bila dosežena akulturacija obeh sestavin. Bizantska izkušnja in izkušnja Slovanov z arabskim življem so bile v načelu negativne; Arabci se pojavljajo kot vojaki, ki žele teritorij, kot trgovci, ki kupujejo sužnje, in kot plenilci, ki ne spoštujejo ničesar. Takšna predstava, ki jo neizpodbitno potrjuje psihološko-zgodovinska recepcija v ustnem izročilu srbskega in hrvaškega jezikovnega izraza, pa hkrati omogoča natančno razlago, zakaj sta slovenski zamorec in srbsko-hrvaški Arapin črna. Problem namreč še zdaleč ni samo problem kože (temnopolt človek, črnec), temveč ima mnoge in drugačne konotacije, ki so povezane z realno zgodovinsko izkušnjo ustreznih narodov.
»Črni zamorec« iz Prešernove balade zelo hitro vzpostavi zvezo z Vido iz treh razlogov. Prvi razlog je njuno poznanstvo, ki je starejše od srečanja v baladi. V nekaterih drugih inačicah je prišlec trgovec, zato bi bila možnost, da si je prodajalec zapomnil svojo stranko. Ta možnost pa takoj odpade, če pazljivo beremo tekst; v njem je jasno povedano, da zamorec iz lastne izkušnje ve, kakšna je bila Vida »prve leta«, hkrati pa postane jasno, da je njegova pot čez morje ukaz španske kraljice, ki želi prav Vido imeti za dojiljo in pestrno svojega otroka. Vida je torej na španskem dvoru že znana, potovanje je planirano zaradi nje in ona sama natanko ve, kam naj bi šla, zaradi česar tudi prostovoljno stopi na ladjo. Rešitev tega vprašanja nudi inačica iz Gorenjske, v kateri je obravnavano vprašanje formulirano takole: »Mlada Vida, kako je to, /da nisi več tako lepa, /kakor si bila prva leta,/ kadar si bila pri meni za deklo?«" Iz zadnjega stiha izhaja, da je bila Vida v nekem prejšnjem času dvorska služabnica v Španiji, kar pojasnjuje tako zamorčeve besede kot njeno naglo odločitev v Prešernovi baladi.
Prišlec obvlada tudi, to je drugi razlog za stik, leporečje; on razume tehniko govorjenja, ki v ustrezni situaciji pride v poštev. Balada se prav z njegovimi besedami povzpne do najlepše metafore (Ce doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo ...), ki hkrati, in to je tretji razlog, problematizira tudi Vidino življenjsko muko (star mož in bolno dete). Vse troje je »črni zamorec« vešče izkoristil in s tem brez večjih težav povzročil Vidino odločitev, da zapusti dom in se napoti v obljubljeno čudežno deželo. Ta korak pa se razkrije kot usoden; Vida v novem okolju namesto eksistencialnega sklada doživlja razkol, ki je tohko bolj tragičen, ker je dokončen. Vrnitev v preteklost (regresija v dom) ni mogoča, čeprav je hrepenenje in etična zavest zahtevata, ostaja le spoznanje, da je uresničitev nekdanjega sna povod za življenjsko krizo, ki je trajna.
«Od etnika Maver je nastal tudi nemški pojem der Mohr Za realen zgodovinsld spomin pa govori podoba Turkov v albanskih inačicali in Tunis v sicilskih; ljudski ustvarjalec je vedno ubesedoval tisto, kar je bilo del njegove eksistencialne izkušnje,
' O kompleksni problematiki, ki jo predstavlja ta tema, je napisal monografijo Rade Božović: Arapi u usmenoj narodnoj pesnu na srpskohrvatskom jezičkom području, Beograd 1977, 240+ (III) str,
'»Te možnosti so podrobno obdelane v knjigi R. Božovića (str 171-88); tu je navedena tudi obilna literatura o vseh treh arabskih središčih.
" Navaja I. Grafenauer, n. d. str 81 (zadnji stih podčrtal J. P.),
173
Vida se je sicer za korak, ki ga nato obžaluje, sama odločila, vendar je na njeno odločitev vplival »črni zamorec«, ki se je pojavil prav v trenutku, ko se je zdelo, da je' njena muka brezizhodna. Vloga pri-šleca v tem dogodku je torej velikanska; on je nekakšen zvodnik, ki odloči v usodnem obratu, ta obrat pa se razkrije kot napaka, celo več, kot nekaj, kar ni v skladu z eksistencialnim in etičnim bistvom človeka. »Črni zamorec« je torej sila destrukcije, mefistofelski prepredenec in odposlanec teme; objektivna posledica njegovega dejanja sta zlo in tragičnost V tej tematični plasti pa tiči odgovor, zakaj je slovenski zamorec (ali srbsko-hrvaški Arabec) črn.
Semantični element črn je v znanih inačicah pesmi o lepi Vidi najbolj odporen, saj se je zadržal skozi vse premene, ki so prvotno idejno-zasnovo balade spremenile v njeno nasprotje (od ugrabitve zveste žene-matere do prostovoljnega odhoda nezveste žene-matere). Ta odpornost ni naključna; očitno so jo vzdrževale zelo različne sile, ki pa so bile vendarle podrejene viziji zamorca kot nosilca zla. Ukrasni pridevnik črn je bil že od skupne slovanske mitološke osnove vedno opoziten elementu svetlobe in belega. V ljudski pesmi je vedno določen s takim idejno-afektivnim kontekstom. V baladi Gospod Baroda je črna barva ran napotek slugi, da pripravi grob, v Mladi Bredi po njenem samomoru junakinja leži »v krvi črni«. Graščakov vrtnar povezuje smrt s črnimi tlemi (zemljo), v Rošlinu in Vrjanku je tragičen izid najavljen že s črno goro.
Opozicija s črnim je izrazita tudi v razlagalnih (aitioloških) pripovedkah; v Kaznovani skopulji se sko-post kaznuje s tem, da cvetoče grajsko imetje zalije črno jezero. V teh zgledih, ki bi jih mogh naštevati dalje, se leksem črn pojavlja v zvezi s smrtjo ali s pojavi, ki so v temeljnem nasprotju s splošno priznano človeško in etično imanentnostjo. Očitno gre beseda o nekih konotacijah pojma, ki so arhe-tipske, in izvirajo še iz prastarih mitoloških osnov; najbolj vidno znamenje je afektivna atmosfera, ki se drži pojma »črni vran« od ljudskega verovanja do Murnove razpoloženjske pesmi Pa ne pojdem prek poljan ... Na srbskem in hrvaškem jezikovnem področju je takšnega še ohranjenega gradiva v izobilju,'^ vendar posameznih zgledov tu ne kaže navajati. Sklep, ki se ob povedanem kar sam vsiljuje, je v tem, da se je iz prvobitnega predsodka o črni barvi, ki da prinaša nesrečo.izoblikovalo trdno prepričanje, ki je dobilo absolutno veljavo.
Vprašanje Arabca ali arabskega črnca v Prešernovi baladi pa s tem še vedno ni rešeno. Ta lik v literaturah zahodnoevropskega kroga namreč ni nujno vedno črn in negativen. Francoska La chanson de Roland ima v spevu La bataille opis črnega Arabca (Saracena), ki je gledan iz resničnosti (zločinski, pokvarjen, pogan ali hraberjn pogumen), pesnik pa na njem posebej zapaža, da je »črn kot raztopljena smola« (issi est neirs cume peiz ki est demise)." V epu Orlando iurioso italijanskega pesnika L. Ariosta je isti hk (Maver iz Mavritanije) bele polti in zlatolas, ostal pa je musliman, ki se klanja mesecu.''' V obeh primerih, pri Ariostu celo izrazito, je arabski predstavnik predstavljen s simpatijo, na srbohrvaškem jezikovnem področju in med Slovenci pa je praviloma negativen Uk.
Razlog za tako pravilnost leži v spoznanju, da v ustnem izročilu mitično nikoli ne obstaja brez realnega. To realno pa v tradiciji slovenskega in srbsko-hrvaškega jezikovnega izraza ni utemeljeno le v etični percepciji, ki bi bila sama po sebi lahko nevtralna, temveč predvsem v zgodovinski izkušnji, ki je bila dosledno negativna. Mitološko verovanje (črna barva je simbol nekega zla) se je najprej po-
" R. Božović, a d., str. 120-27 in tam navedena literatura o problema
" Ves ta opis v sodobni francoščini slove takole (CXIII, 1472-76):
U est plein de vices et de grands crimes;
il ne croit pas en Dieu, le fils de sainte Marie;
il est noir comme poix fondue.
II aime plus la trahison et le meurtre
qu'il ne ferait tout l'or de Galice...
Prevod je po izdaji La chanson de Roland, ki jo je za Bibliotheque Bordas pripravil Gerard Moignet (Pariz 1969, str. 123).
" V izvirniku se nekaj sühov tega opisa glasi takole (XVIII, 1740/4-9):
Medoro avea la guancla colorita
e bianca e grata ne la eta novella;
e fra la gente a quella impresa uscita
non era faccia piu gioconda e bella:
occhi avea neri, e chioma crespa d'oro:
angel parea di quei del sommo coro.
Besedilo je vzeto iz izdaje Orlando Iurioso. Volume secondo (Canü XV-XXIV), Milano 1955 (tekst je pripravil Dino Provenzal).
174..................................-.^
vezalo z antropološkim znanjem (temnopolt človek), oboje pa je delovalo v kontekstu zgodovinskih dogodkov, ki so se skladah z mitološko predpostavko. Lik »črnega zamorca« ah »črnega Arabca« je bil s stahšča zgodovine napadalec, plenilec in ugrabitelj, s tem pa so bile dane osnove, na katerih se je potencialno mogoč nevtralen (antropološki) pomen pridevka »črn« spremenil v semantično sestavino z vehkim afektivnim in negativnim nabojem. Lik Arabca (= zamorca) je bil doživet kot hk nasilnika; pridevnik »črn« je zato rezultat tako poprejšnje notranje evolucije v epski tradiciji kot neposrednega zgodovinskega spomina."
Sintagma »črni zamorec«, ki je bila v dosedanjih raziskavah komaj opažena, nikoli pa še predmet razčlembe, se je razkrila kot kulturnozgodovinska, idejno in estetsko nadvse pomenljiva sestavina Prešernove balade. Njene konotacije so večplastne, z diahronega stališča pa predstavljajo nekajstoletno tradicijo v pojmovanju ene od arhetipskih tem slovenskega ljudskega izročila. Po Prešernu, in sicer od druge polovice XIX. stoletja naprej, je omenjena sintagma izginila iz nadaljnjih obdelav teme o lepi Vidi, ostala pa je njena afektivna vsebina. Nekdanji črni zamorec se je praviloma prelevil v zvodnika, zanimivo pa je, da je le-ta vedno podan v istih (negativnih) idejno-afeküvnih okvirih, ki so v tradiciji veljali za človeka arabskega izvira. Mitična osnova se je s tem popolnoma izgubila, ostala pa je etična vsebina, ki se je od konkretnosti dogodka iz preteklosti, razširila na splošni problem zla v medčloveških odnosih in se s tem ujela v senzibilnost sodobnega človeka.
Jože  Pogačnik Filozofska fakulteta v Novem Sadu