izhaja vsak četrtek * Posamezna Številka stane Din 1*50 Celoletna naročnina Din 35*— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, St. 16.790 Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: L. Klauž Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič) Ljubljana, 25. maja 1939 V — Številka 30 Za »dveletnim vladanjem »ljudske fronte«, ki o njenem polomu danes več nihče ne dvomi, je prišel Daladier, ki je menil, da je potrebno ali pa primerno javno pribiti, d a s e mu pri konstruktivnem delu zdi nemogoče kakršno koli sodelovanje s komunisti. To je bil neke vrste »milostni strel« dejansko le še na papirju živeči »ljudski fronti«, ki pa je nihče ni imel poguma formalno razgnati. V parlamentu se je za tem sama po sebi brez dogovorov in obvez zvarila nova »nacionalna večina« brez marksističnih strank. Kmalu je Daladier vkrcal Rey-monda, ki je pripravil gospodarsko-finančno obnovitveno triletko«. Prvi problem: kako naj spravi triletni program s francosko parlametar-no tehniko, ko se pogosto zamenjujejo vlade in ko so poleg vsega pred durmi še nove parlamentarne volitve (aprila 1940)? Vlada odločno in uspešno prepreči poizkus splošne stavke dne 30. novembra 1938. Daladier zahteva enoletno polnomočje. Parlament — alfa in omega francoske centralistične demokracije — je izločen iz ustavno zakonodajne dejavnosti. Vlada na veliko izdaja zakonske uredbe. In časopisje že namiguje, da bo vlada bržkone sama izdala nov volivni zakon in da drugo leto volitev morda ne bo... In kako se pred javnim mnenjem vse to opravičuje: »Izredne razmere«.,. »Izredne razmere«? Torej je francoski tip parlamentarne demokracije pripraven le za »redne razmere«? Toda, kdaj so v socialnem in meddržavnem političnem življenju razmere »r e d n e« in kdaj »izredne«? Kdo more to zanesljivo presoditi? In kaj, če se ušteje? Blum n. pr. je bržkone mislil, da vlada v »rednih razmerah«, pa se je v jeseni 1938 usodno izkazalo, da bi bolje napravil, ko bi vladal malo bolj za »izredne razmere«. Enako njegovi povojni predniki. In to toliko bolj, ko je francoska politična zgodovina zadnjih pol sto let polna opominov: uspavanje v komod-nosti in nato zadnji hip, ko nevarnost že visi nad glavo, hipna oboroževalna »reconstitu-tion«, »redressement«: Boulanger, 1905, 1914, 1938... In kaj šele narodi, ki so brez skupne in Današnja številka vsebuje: V senci tujega gospodstva Zloba ali naivnost Akademiki na kongresu Kristusa Kralja Tistim, ki se tele posvetiti medicini svoje politične zgodovine, tradicije, izkušenj, komaj začeli živeti samolastno politično in gospodarsko življenje? Ali niso njihove razmere dvakrat »izredne«? Gorje jim, ako ibi se vdali utvari »rednih razmer«, ko morajo nadomestiti vse to, kar so drugi narodi v pogledu nacionalne samozavesti in gmotnega bogastva gradili stoletja... Ni naša stvar razglabljati kako dolgo namerava Francija tokrat razmere pojmovati kot »izredne«. Kljub temu pa je mogoče izluščiti en nauk iz dosedanjega valovanja francoske politične stvarnosti. Bolj moder je budni realizem, ki vedno upošteva vse neprefračunljive psihološke in dinamične danosti narodnega in mednarodnega življenja. In temu realizmu ustreza, če pojmujemo življenjsko resničnost vedno v neki meri kot »izredno«, t. j. kot nekaj, kar se ne razvija po točno izmerljivih in predvidljivih zakonitostih nežive mehanike — kot je to zgrešeno predpostavljal liberalizem. Danes odmeva širom Francije geslo, da se je treba navaditi »živeti nevarno življenje«. To geslo doni kot krik hrepenenja po častnejšem in zanesljivejšem življenju, kot pa ga obljublja uspavalna utvara in vaba liberalizma. • Mednarodne združbe nergačev in nihilistov vseh vrst utegnejo torej biti v nevarnosti — samoprevare. Sveti Duh In izobrazba Izobrazba! Očarljiva beseda za vse poklice in stanove. Vsi se neprestano trudijo za ime izobraženega človeka. Izobražen mož, izobražena žena, izobraženo ljudstvo: to veliko pove in pomeni v človeški družbi. Kljub vsemu prizadevanju pa je vendar malo ljudi, ki so vredni tega imena. Vzrok je ta, da mnogi sicer čutijo, v čem je fina izobrazba, nimajo pa v sebi moči, da bi si izobrazbo tudi priborili. Univerza in učena knjiga ima le malo ali skorajda nič stika z izobrazbo, o kateri sedaj govorimo. To je tudi vzrok, zakaj so včasih mnogi neučeni družabno bolj izobraženi kakor učeni. Fina družabna izobrazba se kaže v tem, da je človek zgled dobrohotnosti in spoštovanja do vseh ljudi; da svoje osebe ne sili v ospredje in da povsod gleda le na stvar ter nikogar ne žali. Za tako zgledno vedenje in ravnanje pa je treba luči in moči. To velja prav tako za posameznika kakor za družbe, bodisi države ali narode. Govoriti moramo torej o šv. Duhu! Sv. Duh je luč in moč za pravo družabno izobrazbo. On nas uči, kako je treba razločevati med resničnim in med le hinavskim lepim vedenjem, med družabno dobrim in med slabim ravnanjem. Način medsebojnega občevanja in posvetovanja, ki ga razsvetljuje in na- (Dalje na 2. strani) ■Naj nam bo oproščeno, da tako trdovratno Rajamo na vzgledih, ki jih svetu nudi Fran-j.1)®- Imamo dovolj razlogov za to trdovratnost. ® navedemo samo enega: vse, kar kjer koli svetu nerga, kar se zaganja proti svojim °mačim prilikam in režimom, kar rentači °ti državljanski disciplini, proti omejitvam emagogije in nereda i. t. d. — vse to se ne-_ festano sklicuje na Francijo: anarhisti, komu-sindikalisti, levičarji vseh barv, brez-e)ni vladohlepneži in podobni ljudje. Pri nas k Postano blebeta o Franciji, o njeni »demo-r®ciji« in p0d. n, pr. slovita »omladina bel-,^®)ske univerze«, ki tako zelo rada govori Pošilja v svet »mnenje vse jugoslovanske ®dme«, in o kateri danes že vsak otrok ve, I® pohlevno sredstvo v rokah komunistov, iz r se nam z(^' so Politični sistemi bolj Področja administrativne tehnike, kot pa iz °rale — d u h, ki oživlja civilizacijo de- žele odloča o nejni moralni vrednosti —, in ker so poleg tega politične oblike relativno - s v o j s t v e n e , ne mislimo francoske politične stvarnosti podvreči kaki absolutni moralni kritiki. To, kar bi radi pokazali je, v kak samoprevari žive oni, ki se za svoj negativizem neprestano sklicujejo na Francija, ali pa bi hoteli varati druge. * * * Ne bomo se ustavljali ob vprašanju politične zrelosti množice'francoskih volivcev, ne ob načinu, kako in kdo v Franciji razvršča kandidate, kako se ustvarjajo zahtevane večine — in kaj dejansko francoski parlament predstavlja, ali resnično demokracijo ali pa kaj drugega. Ne, bolj aktualna in poučna je nova »mimoparlamentarna« stvarnost, ki se je v okoliščinah izoblikovala oz. se še oblikuje v današnji politični Franciji. Hladi fant iz Lučin Nauk »izrednih razmer" Rudolf Dolinar, cand. fil. t 8. VI. 1937 Mladi fant iz Lučin, že v tretje rodi zemlja, ki si jo močil s svojo krvjo. Zgrozila se je slovenska zemlja in v bolesti vztrepetala. V zelenem Štajerju je kaplja nedolžne krvi kanila na njo, Dolinar Rudoli je obležal v že globokem .žitu, mlado truplo je ugasnilo in se umirilo, z divjo rano v hrbtu. Ti, naš rajni, si bil buden. Zajel si spoznanje, da bo gorje, če ne bomo čuli in molili. In si bil spoznanju pokoren, čul si in molil. In še zbiral in na izmerjenih vajetih si držal svoje bogate moči, da bi bila kdaj Tvoja straža še bolj zanesljiva in da bi Tvoja molitev še temnejše oblake predrla. Odganjal si volkove, ki nam grozeče kažejo zobe in volkove, ki se nam približujejo v ovčjih oblačilih. Izprevidel si sovražnika in se mu v bran postavil za našo zemljo in rod na njej. Pa Ti je poteklo življenje kakor Ti je bilo odmerjeno' iz večnega zaklada. V dneh zmagoslavja ljudske volje, ki je igraje odbila naval volkov z zobmi, da bi se mogla pripraviti na volkove v ovčjih kožuhih, si dal življenje, vse, kar si imel. Večni Gospodar je videl Tvojo tiho pridnost in Te je odpoklical. vdihuje sv. Duh, je močno prepričljiv, pa nikoli ne prepirljiv in vsiljiv. Vedenje in govorjenje pod njegovim vplivom ni prisiljeno, nenaravno, pa tudi ne strahopetno. Ves nastop je preprost in naraven, ker ga vodi duh razsvetljene ponižnosti, ne pa duh nasilne oholosti. Takega ravnanja pa se človek ne more enostavno naučiti iz knjige o lepem vedenju, čeprav je tudi ta koristna. Brez luči in pomoči od zgoraj naše govorjenje in delovanje ne bo prineslo mnogo sadov. Ničemern in domišljav človek ne bo nikoli velik in občudovan govornik, marveč le bolj ali manj smešen deklamator. Množice kar same ob sebi čutijo, kdo v resnici ž njimi čuti in dela zanje. Moč govora in sad dela nista toliko zajamčena z velikim talentom in z izredno spretnostjo, kakor s prepričevalno zgovornostjo in delavnostjo v luči in moči svetega Duha. Naj se nikmur te besede ne zde pre-neznatne ali prenavadne, če noče vzbuditi v nas sumnje in bojazni, da računa samo nase in na svoje moči. Vzemite v eno roko kamen in v drugo gobo in stisnite oboje enako: iz kamna ne priteče niti kaplja, iz namočene gobe pa se vlije obilica vode. Goba je duša, napolnjena s sv. Duhom, kamen je človek, v katerem ni moči sv. Duha. To misel in podobo rabi preprosti župnik Janez Vianej, na čigar mesto in leco si je komaj upal stopiti učeni govornik Lacordaire. Pravite, da ni lahko biti naraven in preprost v svojem govoru in nastopu. Zares je treba dokaj vaje in truda, da se človek tako izraža kakor misli; da je vnet, ne posnet po narejenem čustvu. Zopet se moramo spomniti Gospodove besede: »Ako ne boste kakor otroci ...« Otroci so nam všeč, ker je njih govor in nastop naraven, neprisiljen, preprost. Neznosni nam bodo le tedaj, če se prebudi v njih nečimernost in potisnejo v ospredje svojo osebo. Ta nadnaravnost in neprisiljenost nepokvarjenih otrok je in bodi pri odraslih ljudeh: luč in moč sv. Duha. To pa je notranja krepost, ki dela človeka izobraženega, da povsod iskreno govori in varno nastopa. Kadar torej čutimo, da ponehava v nas ta iskrenost in toplota, zatecimo se hitro k sv. Duhu. Binkošti nas vabijo in binkoštni darovi nas čakajo. iVedel/sIte misli BINKOŠTI Evangelij binkoštne nedelje je vz el iz Jezusovega poslovilnemu govoru po zadnji večerji. Odstavek je vsebinsko nasičen, ker obsega kratko ponovitev vsega tolažilnega in veselegu, kur je Jezus že tu večer povedal. Vživimo se v trenutke pred odhodom nu Oljsko goro in razumeli bomo vse bolj, zakaj navaja Jezus toliko tolažilnih izgledov za bodočnosti Jezus hoče, da bi se nekatere misli zbeganim učencem za vedno in nepozabno vtisnile v spomin. Apostoli uvidevajo vedno bolj svojo šil>-kost in nesposobnost. Jezus jim izroča nulo ge, ki obsegu jo ves svet in duleč presegajo človeško moč apostolov. Cerkev, katere jedro tvorijo apostoli, nuj bi se razširila med vse nurode. Toda tu cerkev je d svojem jedru tuko slabotna kakor čoln, ki ni sposoben za odprto morje. Pa tudi čolnarji-upostoli so še tuko neizvežbani, du ni upanja, da bi se rešili. V to duševno razpoloženje poseže tedaj Jezus in obrne oči vseh apostolov proti binkoštim. Takrat pride tolažba in pomoč od zgoraj I Prvi pogoj, da pride pomoč in tolažba od Svetega Duha, je živa vez z Bogom Očetom in Kristusom. Ta živa vez se kaže v vsakdanjem izvrševanju božje besede in volje: »Ako me kdo ljubi, bo mojo besedo spolnjeval. In moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala.« Potem pa bo prišel Sveti Duli in bo učencem prinesel spoznanje, mir in veselje. — Tolažnik Sveti Duli pa, ki gu bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vsegu in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Sveti Duh bo torej učence učil, česar doslej še niso mogli o vsej polnosti razumeti. On bo Jezusovo razodetje razlagal in dopolnjeval. }lislimona pr. na knjige svetega pisma nove zaveze, ki so jih apostoli napisali po navdihnjen ju Svetega Duha, ali na razvoj dogem, uli na ne-zmotno cerkveno učiteljstvo papeža in škofov. Sveti Duh bo skrbel, da se nobeno zrno razodetja ne bo izgubilo ali nehalo oznanjati. »On vas bo spotnnil vsega.« — »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« To je tisti mir, ki ga je imel v mislih sv. Avguštin, ko je rekel: »Nemirno je naše srce.« Tega miru, ki si ga srce želi, svet nima. Zato pravi Jezus: >Svoj mir vam dam.« Ta mir je podlaga in poroštvo vsemu ostalemu miru na svetu. — »Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu.« Kjer mir, tam veselje. Ob misli na vse, kar Jezus obljublja, če odide k Očetu, poslovitvena ura ne bi smela biti težka, ampak vesela. Skoraj ni mogla Cerkev za binkoštno nedeljo izbrati bolj primernega odstavka. Z apostoli vred obrnimo tudi mi svoje oči k binkoštim! Pridi Sveti Duh in napolni srca svojih vernih! V senci tujega gospodstva Nekai opomb k najnovejši prevratni dobi Dne 15. marca so vse postaje nemškega radia začele svojo večerno oddajo z zmagoslavnim klicem: — Razpad CSR je dovršeno dejstvo! — Bratislavski radio je istočasno v navdušenih hvalospevih slavil novo slovaško državo. Čez Češko in Moravsko so se valili nemški tanki in oklopni avtomobili proti slovanski zlati Pragi. V Podkarpatski Rusiji se je peščica čeških in slovaških vojakov upirala prodiranju madžarskih vojsk, ki so v enem tednu »brez boja in navdušeno pozdravljene od prebivalstva« zasedle mejo na Karpatih. V bratislavskih vojašnicah so češki vojaki začudeno gledali skozi okna na čete svojih tovariSev z nasajenimi bajoneti in poslušali zategli, otožni glas trobent, ki so se poslavljale od na tleh ležeče češkoslovaške državne tribarvnice in obenem pozdravljale nad njimi vihrajočo belo-modro-rdečo državno slovaško. avtonomistične in ob njih krvavordeče s črnim kljukastim križem, kajti sosedni »gentlemen-ski« narod se je z brati Slovaki veselil njih »osvoboditve«. Avdienca na Hradčanih Republika je razpadla. Niti en dan ni trajala zasedba Češke in Moravske in že je dne 16. marca Hitler sprejel na Hradčanih v avdi-jenco predsednika protektorata dr. Hacha. Državni uslužbenci so češkega leva na uniformah ovijali s slovaško tribarvnico. Po ulicah so korakali oddelki Hlinkove garde in peli: — Nech žije sloboda slovenskeho naroda... V soboto 18. marca so bratislavske garnizije, Hlinkova garda in FS1 oddelki proslavljali »najsrečnejš dan slovaškega naroda«, kakor je v svojem govoru na balkonu mestnega gledališča povedal šef propagande in novi glavni poveljnik Hlinkove garde Šano Mach in se neštetokrat zahvalil »nepremagljivemu vodji velikega in gentlemanskega naroda«, ki je doprinesel glavni delež k nastanku »svobodne« slovaške države. In teden dni so v znak veselja na vseh hišah visele zastave, belo-modro-rdeče, modre Freiwilliger Schutzdienst. Dr. Tiso, Karl Sidor Ni še utihnil zadnji odmev radijskih poročil o prevratu, ni še na Hradčanih izzvenela nemška himna, ko so od vseh strani začele padati psovke na predsednika slovaške vlade dr. Tisa in Karla Sidorja, ki sta »izdala republiko«, ki sta »spravila bratski češki narod v suženjstvo«, saj je dan pred nastankom slovaške države dr. Tiso potoval k Hitlerju in je istočasno bil Sidor predsednik slovaške vlade namesto odstopivšega Teplanskega. To je dovolj, da sta ta dva najodličnejša moža današnje Slovaške postala izdajalca! Nikdo od teh »objektivnih in skrajno pravičnih« sodnikov pa ne ve, da je bila republika že davno pred Tisovim potovanjem v Berlin in Sidorjevim predsed-ništvom obsojena na smrt ne na Slovaškem in brez sodelovanja in vednosti teh dveh, in da je dr. Tiso v Berlinu imel samo dve možnosti, da ali z odklonitvijo pogojev, ki so mu bili stavljeni sam sodeluje pri razkosanju svojega naroda med nemško, poljsko in madžarsko državo in ga tako uniči, ali pa mu reši vsaj, kar se rešiti da in proglasi »prostovoljno« odcepitev od Čehov. Nikdo tudi ne ve, da je 12. marca ob dveh zjutraj v Bratislavi Karl Sidor Z nekaterimi voditelji garde in akademiki s solzami v očeh odhajal iz sobe, kjer jim je Seiss-Inquart povedal, kaj čaka Slovake, če se ne odločijo za korak, ki so ga dva dni pozneje storili. Tudi nikomur ni znano, da je Karl Sidor bil glavni zagovornik trializma med Poljaki, Čehi in Slovaki in torej ni mogel istočasno prodajati Čehov Nemcem za ceno take samostojne države, kakor jo je lahko sam predobro videl vnaprej. Tudi ne more biti izdajstvo Čehov in sploh slovanstva dejstvo, da je Sidor moral odstopiti zaradi tega, ker je povsod nastopal kot Slovan in niti ni hotel iti v Berlin, ko ga je nemški zunanji minister povabil k Hitlerju. Seveda pa s tem še ni rečeno, da se he bi smel z vso silo boriti za naravne pravice svojega naroda, ki je bil v nacionalnem oziru popolnoma zapostavljen, saj so že lani v praškem parlamentu oklevali, ali naj priznajo Slovakom samostojno narodnost, ali pa naj jih smatrajo še nadalje samo kot sestavni del umetno ustvarjenega naroda češkoslovaškega, ki je bil češkoslovaški samo na Slovaškem, dočim je na poti do Prage slovaški del izgubil in ostal samo češki. Občudovanja vredno je to, da so mnogi naši akademiki, ki se smatrajo za najradikalnejše borce slovenstva stoodstotni nasprotniki Slovakov, ki so vodili dvajset let domalega iste boje za svoje narodne pravice, kakor Slovenci. To ni doslednost, nepristransko presojanje slovaškega vprašanja pa to sploh ne more biti. Mnogi naši tovariši se ne morejo otresti mišljenja, da so katoliški Slovaki pač manj vredni, ker so katoliški, Čehi pa svobodomiselni, drugim morda ne ugaja dejstvo, da na Slovaškem rdeče zastave s srpom in kladivom nikoli niso bile priljubljene, vsaj tako silno ne kot v Pragi. Tako misleči tovariši naj si pri presojanju podobnih težkih vprašanj snamejo kriva očala! Slovaiko izobraienstvo Pri nas prevladuje mnenje, da Slovaki niso imeli izobraženstva in so zato skoraj vsa uradniška mesta od najnižjih do najvišjih zasedli Čehi. To je deloma res. Toda če tako stan]® traja dvajset let, je pa že nekoliko sumlji^' saj vendar dva milijona ljudi v 20 letih Z. Nalogo imamo, da udeležence takoj prijavim©, Prijave po koncu tega meseca ne bo mogoče več upoštevati. Podrobne informacije Slede stroškov in potovanja daje odbor SDZ. ZTO. Po zaključku študijskih dni v Saar-®®nu sta bila sprejeta pri Nj. svetosti Piju XII. Predsednik Pax Romane Edvard Kirchner in tajnik Rudi Salat. AKADEMIKI NA KONGRESU KRISTUSA KRALJA ZTO. Na kongres Kristusa Kralja bo prispelo tudi več katoliških akademikov, zastopnikov slovanskih narodov. Tako se je že priglasilo okoli 20 poljskih akademikov, pa tudi nekaj Bolgarov. Ce bo le mogoče, bo Slovenska dijaška zveza ob tej priliki priredila v °kviru Slavdae catholicae zborovanje za slovanske akademike. s p r a v o je po usodni logiki zakona reakcije pod ničlo na lestvici minusov. Zato mora vsak človek odkritega srca in dobre volje zgolj iz vidika praktičnega realizma brez pridržkov iskreno in hvaležno pozdraviti spravno dejavnost Svete Stolice brez ozira na verske ali druge razloge. Še od daleč nam ne prihaja na misel, da bi zunanjepolitično črto Jugoslavije v vrednostni vrsti poskušali postaviti kje v bližino označene papeževe iniciative. Saj je vendar vsakomur jasno, da so vidiki, neposredni povodi in tudi razpoložljiva sredstva ter vloga prestiža povsem različni. Toda eno je res: narekovana iz zemlje- pisne stvarnosti in iz neposredno naših interesov — zunanjepolitična črta Jugoslavije, dosledno in samozavestno vodena kot doslej, ne iftore drugega kot služiti splošnemu miru. Kajti narava nas je postavila med oba sovražna bloka, ne kaka ideološka aprior-nost. In ta položaj nam narekuje in nas pred lastno vestjo in pred zgodovino obvezuje do takega zadržanja, ki samo po sebi dopri-naša svoje k zmanjšanju napetosti v nevarnem dinamizmu med obema blokoma, za katerega mi ne nosimo najmanjše odgovornosti. Zato, Jugoslavija, drži svojo naravnp črto, zvesto in dolgo, kot moreš! Kajti ta črta služi miru bolj kot bi mogla katera koli druga. In prepričani smo, da bo naše javno mnenje ohranilo svoje zdravje in bo znalo sproti zmleti vse boleče izrodke megalomanske ideološke apriornosti, ki dela proti preprosti pameti, proti zemljepisu, proti resničnim interesom domovine in evropskega pomirjenja. In končno, česa naj se bojimo? Ali ni bila Srbija tista, ki je leta 1914, — ko nekateri veliki narodi zaradi nepripravljenosti svojim vojakom niti uniform niso mogli dati, — dala vsemu svetu večen zgled, kako majhen toda ponosen narod odgovori onemu, ki bi pozabil, kaj je njegovo in kaj je — naše. Vsi pa naj vedo, da bodo katoliški slovenski fantje v tem primeru znali dati jugoslovanski domovini bolj prepričevalen dokaz domoljubja, kot pa brbljavi komunistični emigranti in vojni ubežniki, ki iz Pariza in od drugod vodijo vse današnje akcije proti zakonitemu državnemu vodstvu v Jugoslaviji! Pridi sveti Duh...! Ob petletnici „Stra2e v viharju** Kako neizmerno smo koprneli po sv. Duhu v preteklih petih letih! Kako ognjevito in iskreno si ga želimo za naše bodoče delo. Modrost! Zemsko modrost udobnosti, oportunizma, človeške slave in vsestranskega ustrezanja odklanjamo. Boriti smo se morali proti komunizmu, pretiranemu nacizmu, demagogiji, materializmu, poltenosti... Sv. Duh, daj nam pravo modrost, da preziramo minljive stvari, Umnost: Zemsko umnost o nebrzdani demokraciji, avtonomiji človeka, spolnem življenju, odpravi plodu, smo morali odklanjati; boriti smo se morali za avtoriteto papeštva, dostojanstvo človeške osebnsti, veličino žene in krščanskega zakona... Sv. Duh, daj nam pravo umnost, da bomo spoznali pomen Tvojih razodetih naukov. Svet: Svetovali so nam ljudsko fronto, slovenski blok, masovne akcije, štrajk, verski indiferentizem: odklanjati smo morali te nasvete in se odločiti za dosledna katoliška načela v vseh področjih življenja, v filmu, gledališču, prosveti; iskali smo smernice v papeških okrožnicah in ne drugod... Sv, Duh, podpiraj nas s svetom, da se bomo v dvomih in težavah odločili za pravo pot. Moč: Delali so nam ovire od vseh, prav od vseh strani: eni nam pravijo, da smo ozkosrčni fanatiki, drugi, da smo širokosrčni »kameleoni«. Eni polnijo svoje predale (Akademski glas, 1551, Naša misel) z ostudnimi izpadi proti nam, drugi pravijo, da smo začeli prezgodaj izhajati in da nas čez pol leta ne bo več; vsi so pa edini v tem, da nas ovirajo, lista ne širijo in ga sovražijo. Preko vsega tega koraka »Straža« mirno in nadaljuje svOjo pot... Sv. Duh, daj nam moč, da premagamo težave od desne in leve ... Uk in znanost: Čujemo blodnje o večnosti materije, o slučajnem nastajanju sveta, o razvoju vseh organskih bitij brez Stvarnika; odklanjati smo morali te zmote in postavljali smo se z vso jasnostjo in odločnostjo na stran Boga in Njegovega razodetja: zahtevali smo, da znanost univerze spoštuje brezpogojno vse resnice krščanskega razodetja in naj vzgaja mladino v smislu tisočletne krščanske tradicije ... ! Sv. Duh, pouči nas o resnicah, ki si jih Ti svetu razodel. P o b o ž n o s t : Svet je poln zunanjih stvari, politike in gospodarstva, tehnike, filma, zabave, športa in plesov: »Straža« je morala kazati na potrebo notranje obnove in koncentracije v Kristusu Kralju, na evharistijo kot temelj verskega življenja, na Marijo kot vzor ponižne boguvdanosti; povedati smo morali, da imamo predvsem krizo duha, ne samo krizo kruha in dela; skušali smo čutiti in živeti s Cerkvijo in njenimi prazniki; priznavali smo z vsem ognjem Kristusa kot Kralja sveta, ki edini more rešiti svet s svojimi načeli in nauki. Borili smo se odločno proti organiziranemu brezboštvu ... Sv. Duh, daj nam »pobožnost«, da bomo ohranili do Boga vedno otroško srce in se izogibali nadutosti onih, ki se opirajo na svojo avtoriteto in odklanjajo božjo. Strah božji: videli smo prezir Tvojega Veličastva, Tvoje Cerkve, Tvojih naukov, Tebe samega, o Bog! Čutili smo, kako polagoma izrivajo Tebe iz zakonodaje, šolstva, umetnosti, javnega življenja; kako onečaščajo nedeljo, kako Tvoja znamenja drugod odstra-njajo iz šol in sodišč. Sveti Duh, vlij nam strahu božjega, da se ne bomo zbali človeških in svetnih groženj, ampak da vztrajamo v borbi za božja načela. Oboroiuimo sel Neprestano brnijo stroji in izdelujejo vsak dan veliko število vojnega materiala. Kakor plaz se je spustil nad Evropo obupen klic — orožje, kar je zajelo že skoraj vso zemljo. Vsak narod se oborožuje, velikanske vsote beležijo državni preračuni za obrambo domovine. Če jih vprašamo, zakaj vse to, bodo vsi enodušno odgovorili: »Obstoj našega naroda zahteva, da ga varuje čim močnejša in čim popolnejša vojna sila.« Sličen odgovor dobimo od vseh tistih, ki menijo, da je sila kakega naroda izključno v obilici in dovršenosti vojnega materiala. Vemo pa, da glavna moč temelji na disciplini, ki je le moralna vrlina. Vojaška discipliniranost ni vse; more se namreč doseči s silo. Vsekakor je največ dograjenost in poštenost značajev, brez katerih ne more noben narod dolgo živeti in uspevati. Za dosego popolnosti državljanov imajo državni organi važne dolžnosti, ki jih ne moremo zanikati. Vztrajamo pa na tem, da se jim ne sme, kot je to navada totalitarnih držav, poveriti vodstvo duha in pozabiti razliko med tem, kar pripada cesarju, in med tem, kar pripada Bogu in njegovi Cerkvi. Čvrsta opora narodu sta vest in poštenost državljanov. Ta poštenost mora vladati v njihovem življenju. Varnost vsakega naroda in vsake države zahteva, da je meja zavarovana pred sovražnikovimi napadi; v še večji meri pa je treba zaščite pred pešanjem narodovega značaja. Ali je možno, da možje, ki jim je poverjeno vodstvo naroda, ne mislijo nikdar s strahom, da nravnost dežele postaja vedno plitvejša, da narod živi od trenutka do trenutka, ne da bi vsaj malo poznal tistega, ki je luč sveta? Naj zmaga kaka država še tako slavno, se vseeno ne bi rešila za dalj časa, če bi podlegla materializmu in brezboštvu in se ne bi povrnila h krščanskim zakonom in načelom. Narod ne izgine zaradi težkih telesnih ran,, temveč zaradi svojih nezdravih tvorb od znotraj, ki ga zastrupljajo in ubijajo. Padanje rojstev je prvi znak, pri katerem se mora vsakdo ustaviti in pomisliti, da je to pot, po kateri zelo hitro in tudi gotovo propadeta narod in država. Bolj kot slavnih vojskovodij in diplomatov, bolj kot iznajdljivih inženirjev potrebujemo tihih in skromnih, a zato večje uspehe dosegajočih delavcev, ki bodo narod očistili v njegovi notranjosti in mu tam nudili pomoči, kjer je najbolj potreben zdravila. Samo nravstveno visoko stoječa dežela, ki je zflrava, nepokvarjena in krepostna, bo doživela slavne dni! Le globoka moralna vrednost je ono orožje, s katerim se bo postavil narod v bran vsaki sili in s tako močjo, da ga ne zlomi nobeno orožje. Oborožujmo se torej z orožjem, ki ga rja ne uničuje, kateremu vlaga ne škoduje, a kljubuje vsakemu napadu! Uredništvo sporoča S pričujočo, 30. številko, zaključujemo letošnji letnik Straže v viharju. Vsem, ki so pri listu sodelovali, se najlepše zahvaljujemo in jih vabimo, da tudi v bodoče pomagajo mladini v borbi za slovenska in katoliška načela. Prva številka VI. letnika Straže v viharju izide v septembru. TABORI Slovenske dii. zveze bodo v Slov. Konjicah a) dekliški: Začetek 17. julija zvečer, konec 20. julija zjutraj; b) fantovski: Začetek 21. julija zvečer, konec 24. julija zjutraj. Na poti v življenje TovariSem-abiturientom Pred maturo ste, tovariši, še nekaj dni in osem let vzorov in bojev je za vamil Nihče vam ne bo več kazal § 27. v disciplinskem redu, nevšečnosti, obveznosti in omejitve osmih let vam bodo le še kot meglen spomin na dobo, ki ji dajete slovo. Na vaše obzorje, tovariši, stopajo nove želje, nova stremljenja, novi cilji. Večino izmed vas vabi univerza. Preden boste prestopili prag naše almae matris, bi radi, da se vam globoko v dušo vtisne zavest, da ste sinovi sloveskega, katoliškega naroda. To sta dve svetinji, dve bogati polji, ki čakata vaših rok in vaše pomoči, da bosta mogli prežeti našo univerzo, in želimo, da bi bil tudi mladi rod, ki prestopa letos prag naše univerze, med tistimi, ki bodo v bodočnosti čuvarji narodovih svetinj. Okvir vašega delovanja naj bodo katoli-vaška akademska društva, ki so včlanjena v AZ (kakor Danica, Kladivo, Savica, klub Straža). Ker nekateri klub »Stražo« zlonamerno obrekujejo, Vam naj pravila pokažejo, da je klub »Straža« primeren delovni okvir za vse idealne in dela voljne akademike. Klub ima namen: vzgajati člane za zavedne in dejavne katoliške akademike, ki bodo v praktičnem življenju gojili kreposti, živeli iz vere ter širili idejo Kristusa Kralja na univerzi in v javnem življenju; v smislu teh načel je eden glavnih namenov kluba usposobiti člane za odločno borbo proti komunizmu in zbirati vse zdrave sile na univerzi v odločno protikomunistično fronto; proučevati probleme slovenskega naroda, ohranjevati in pospeševati njegove kulturne osobine, vršiti narodnoobrambno delo, v naj-vzvišenejši obliki gojiti med člani narodno kulturo, ljubezen do domovine in države; gojiti v članih ideal najvišje strokovne izobrazbe in jih navajati k resnemu izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; poglabljati stike med slušatelji in profesorji; braniti, podpirati interese slovenske univerze in se zanje boriti. Tistim, ki se iele posvetiti medicini Slovenskemu medicincu se stavijo na pot velike ovire, ki jih more le z jekleno voljo premagati. To velja zlasti za onega, ki hoče v Ljubljani začeti medicinske študije. Po zakonu o univerzah kraljevine Jugoslavije je namreč določeno, da ima ljubljanska medicinska fakulteta samo štiri semestre in ljubljanski me-dicinci so primorani, da se po dveh letih vpi-ešjo na zagrebško ali na belgrajsko univerzo, kar pomeni za marsikaterega veliko žrtev. Sicer je v prav isti uredbi dana obljuba, da se bo fakulteta polagoma spopolnjevala, toda po dvajsetih letih obstoja se še vedno nahaja v gluhi lozi in vse delo in intervencije za izpopolnitev so izzvemele kot glas vpijočega v puščavi. Razmere na fakulteti so vse prej kot primerne za težki in odgovorni študij medicine. Fakulteta ima na razpolago poslopje, prizidano prosekturi državne bolnišnice. Namesto ločenih institutov za anatomijo, kemijo, fiziološko kemijo in fiziologijo, za histologijo itd., so v to majhno poslopje, ki je pomenilo prvo zasilno rešitev problema medicinske fakultete, stisnjene skromne in borne predavalnice, ki onemogočajo kot gospodom predavateljem, tako tudi slušateljem vsak prostejši razmah pri delu. Za vaje iz kemije je določen majčken kletni laboratorij, v katerem je prostora morda za deset oseb. Toda v njem mora ob istem času delati štirideset, petdeset ali celo več slušateljev. Secimi dvorani sta dve: ena za prvi, druga za tretji semester. V vsaki se nahajajo po štiri secime mize, na katerih opravljajo slušatelji sekcijske vaje; po ena tabla za risanje in morda še kako orodje, za katerega pa se je treba po navadi še obrniti na slugo.. Trije in celo štirje slušatelji si morajo deliti en preparat, namesto da bi vsak dobil svojega. Neprijetna posledica je ta, da se v dvorani nahaja trikrat več slušateljev in da se isti morejo trikrat manj praktično udejstvovati, kar edino vodi medicinca do uspeha. Dvorane so slabo razsvetljene in brez ventilacije. Anatomska predavalnica je poglavje zase. Dvajset let jo že grade in je po dvajsetih letih predavalnica pobeljena, so v njej postavljene klopi, tri table in ena štirinožna miza, tako da predavalnica še ni pripravna za predavanja iz anatomije, ker manjka kamnita miza in zlasti dvigalo ter osebje za donašanje mrliškega materiala. Zato so predavanja v prosekturi državne bolnišnice, ki je premajhna za 150 slušateljev, razen tega pozimi zelo slabo razsvetljena. Stoli so v njej postavljeni tako, da je mogoče preparate demonstrirati le od spredaj in ob izhodni steni. Prav tako mizemo sliko kažeta histološka in fiziološka predavalnica. Najbolj bogata je še histološka, ker je opremljena celo z epidia-skopom za projekcije in za mikroprojekcije. Fiziološka predavanja so sedaj v predavalnici za anatomijo. Zatemnitev, ki je potrebna za projekcijo, omogočajo zastori, ki so: dolge pole papirja, kakršnega približno uporabljamo za zavijanje knjig. Dvorane za histološke J® fiziološke vaje so premajhne za večje število slušateljev. Zato so pri histoloških vajah raz* deljeni na dve skupini, pri fizioloških pa na štiri, pri čemer gre v izgubo mnogo dragocenega časa. V tem težkem in nezdravem vzdušju fflO' rajo dve do tri leta živeti tisti, ki se pripravljajo, da bodo nekoč skrbeli za zdravje svojega naroda. Se ena težava je, s katero se mora boriti katoliški medicinec, pa naj gre študirat kamorkoli: marsikatero pikro mora požreti na račun svojega katoliškega prepričanja. Danes je prl nas namreč taka moda, da je medicinec ®a' terialist in da se požvižga na vse, česar ni mogoče izslediti pod skalpelom ali mikroskopom. Saj je znan anatom, ki je dejal, da je preseciral vsega človeka, a duše ni našel n*' kjer. Počasi, skoraj neopazno vcepijo študentu »spoznanje«, da je človek sicer višje razvita žival, ali nazadnje — vendarle samo žival> Človeka ponižajo s stopnje podobe božje na produkt dolgega razvoja, njegovi dedje in pradedje pa so bogve kakšne pomorske in pra* gozdne živali. Vsak novodšli ima torej dvojno nalogo pred sabo. Vse sile mora zastaviti v to, da bo goj^ predvsem svoj poklicni študij in drugič, da bo izklesal v sebi jeklen značaj, ki se ne boji izpričati svoje vere v Kristusa, ki je bil in je naj večji zdravnik vseh časov. Kdor bo imel močno voljo, bo prebredel vse težav® in srečno prispel na drugi breg. In kdor bo imel odprto glavo ter bistro oko, se bo divi* čudoviti harmoniji, ki vlada v zgradbi človeškega telesa in se bo čudil visoko umetniškemu stilu, v katerem je izklesana podoba člo' veka. Zato vsem novim srečno in veselo dobro' došlico! V JESENI NA SVIDENJE! Knjiže vnosi Mrtva Mija I Vse drobne cvetke, sočne bilke so iz zemlje vzklile, pozdravile so sonce, veter, ptice in spomlad. Kako je čudovito zdaj v objemu svetlih trat, Ko vsaka barva, slednji glas je zase melodija! A glej, zamrl je smeh na tvojih ustih, cvetka Mija, privid življenja novega zatisnil ti oči. Se, Mija, zdaj pod vonji rožnimi prijetno spi? Duši me jok, še bilke se solzijo vrh gomile. II Med smrekami in bori sleherni večer je ista smer in zmerom isti mlačni veter nosi mi pozdrave, poljubljajo in mamijo bohotnih njiv dišave — kot v sluvnostni procesiji priromam v tvojo vas. Na hladno šipo čelo položim, nato strmim v temo', med nageljni te kličem: — Čuj me, Mija, vse je kakor lani: tišina, zvezde in ta zlati čas. O, vstani, vstani! — Težko iz groba: mrtve rože, tuja slast srca. V. B. Bela Krajina Besede, ki jih čutim, nočejo mi iz srca, ne morem ti najlepšega zapeti slavospeva, ki slast in bol naj tvojo hkrati razodeva, jih drami, ki so o svet odšli, bodri, ki so doma. So v svet odšli, zabrisana vijugasta je sled za morji, za mejami. Pisma ne vedo več zan je. Še se iz jate vrne — od nemira ptič bolan je, pa novi dom ga ugrabi gnezdu, zori davnih let. Njih novi dom — kdo bi ga še ia našega spoznalP Več ne sliši vaška pesem, govorica mila v modrosti tujih abecednikov je utonila — o nadepolni rod, komu ga ne bilo bi žal? Ko v vetrili, soncu, mavricah budiš se za spomlad, jih,ni, da zemljo čistili bi, znova prekopali, prekrili strehe slamnate. Vzdihuješ V sinji dalji zamre tvoj jok — in tem, ki so doma, pripravljaš sad. Pripravljaš skopi sad, ko žarki te do smrti žgo, usihajo studenci, steljniki okamenijo; v procesij, prošenj žalno se odeneš melodijo za kruh in vino in za svetlo, radostno oko. Da toliko je kruha belega ko vitkih brez, da toliko je vina sladkega ko bujnih trtij, bilo bi več jasnine v skromnih hišicah med vrti in več krvi v otroških licih, slajša srčna vez. Uboga golobica, ne razpenjaj belih kril, ostani, rodu zvesto gruli, drži ga in hrani! Odmeva vrisku daj in balzam bodi skriti rani — živela v mojem srcu, mislih, pesmih boš vsevdilj. V. B. Pride ura Pride ura — svet skrivnostno se razmika, sinje dalje kličejo na vse strani. Sanje tko: na platnu se zrcali slika — Kje ta raj? začudene zro vanj oči. Pride ura — zacvete bolest slovesa: komaj v dragi roki zatrepeče dlan, že med srci vstaja biserna zavesa — tuji se zgubimo vsak čez svojo plan. Pride ura — mila, radostna zvonjava dušo nam napolni: kam ne vemo z njo. Svet ugasli v spenjeno obzorje plava, barke z večnih rek naproti nam gredo. V. B. Ljudska fronta ploska ... Gledališki poročevalci so grajali obnašanje tistega dela občinstva ob slavnostni predstavi Cankarja v Drami, ki je ploskal in razgrajal ob odprti sceni. Drago Šega hoče v zadnji »Sodobnosti« zagovarjati svoje sodruge, češ da je publika »celo bolj instinktivno kot zavestno občutila vso etično veličino Cankarjevega dela, se ogrela ob njej in dala — bila je to predvsem mladina — {podčrtali mi) — temu glasnega izraza. Na skoraj enak način je zagovarjal te neslane glasne pripombe in razgrajanje med predstavo odbor slavističnega kluba na naši univerzi in pobiral na zagovor še podpise akademikov ostalih strokovnih skupin, Kdaj je mladina instinktivno »občutila vso etično veličino Cankarjevega dela?« Takrat, ko je padla katera na račun slovenskega duhovnika. Mladina je takrat in samo takrat »instinktivno« začutila Cankarja velikana, ne, ne — še vse premalo ji je to bilo. Ta mladina in podobno ostalo občinstvo bi hotelo še več. Da bi od prvega dejanja pa do zadnjega prizora lila gnojnica na Cerkev in na duhovnike. Potem bi ta publika šele »spontano aplavdi-rala«. Čemu bi si zakrivali oči? Pri »Straži« radi pogledamo naravnost v obraz, brez krinke — čeprav to marsikomu ne gre v račun. Menda vendar ni Drago Šega tako zelo naiven, da misli, da nismo videli, kdo je kupoval vstopnice v velikih množinah. Nekateri so jih celo zastonj delili. Res naj ne bo Šega in njegovi tako zelo naivni, da bi nas skušal prepričati, da so nekateri delili vstopnice i* same velike ljubezni do Cankarja in poten* do slovenske mladine, da bi »instinktivno občutila vso etično veličino Cankarjevega dela«' »Če se bo kdaj zgodilo,« piše Drago Šeg4* »da ne bomo ploskali Cankarju od srca..., bo to dokaz, da nam Cankar ni več potreben takrat ga ne bo več treba klicati na reper' toar.« Očividno so tisti, ki so delili vstopnic®' prepričani o tem, da Cankarju ni mogoče več ploskati od srca, zato so nekatere najeli. ?a je njih strah neutemeljen. Zrelo in pametno občinstvo bo vedno pravilno cenilo našeg* umetnika, toda ga ne bo nikdar potvarjalo, fža ne bo hotelo potiskati v neko skrajnost. Pa še nekaj: znalo se bo dostojno obnašati ^ hramu Talije, ker se zaveda, da ni na ulicl predmestja. Pred kratkim je gostovalo srbsko gledali' šče v nekem črnogorskem mestecu. Med pr^' stavo je bilo slišati klice, metali so papir * galerije v dvorano itd. Ko pa je glavni junak umiral, se je začul glas iz dvorane: »Da si zdrav, Jago!« Na to se spomni človek v na& Drami. Pa vendar ne bo kdo trdil, da je črnogorsko početje kulturno. Ob takih prilikah prihajamo bolj in bolj sledečega zaključka: nekaterim ljudem ni bena stvar zadosti velika in zadosti sveta, ®a je ne bi umazali. Enkrat se skrijejo za umet' nika in streljajo junaško izza njegovega hrbta; Spet drugič se ne sramujejo izrabljati najtez)1 položaj naroda v svoje strankarske koristi- Dejstvo je, da tisti del občinstva, ki 1® ' »instinktivno« začutil Cankarja, že od drug0 poznamo, da tudi drugod instinktivno <^u spet drugačne veličine. Tudi niso zdaj P1^1 nastopili ti junaki. Saj smo imeli priliko ce . pri Cajnkarjevem »Potopljenem svetu« slis* medklice, ki je vendar tako mirna, rniseH* razvita drama. Pri »Hlapcih« pa bi bili ra ^ nekatere osebe gnali v nevem kakšno skra) nost. Seveda so s tem ovirali igralce in mo ostalo občinstvo.