List 70.
Ktera zavarovavnica ali asekuracija zoper škodo ognja je naj bolja?
Vsim hišnim gospodarjem v prevdarek.
Velika dobrota tacih asekuracij, ktere zavarjujejo pohištva proti škodi ognja, ne Je za posamnega gospodarja, teoiuč za vso deželo je sploh spoznana. Noben pameten gospodar, ak6 le kolčikaj pomisli nadloge, v ktere človeka nesrečni ogenj pahne, se nebo obotavljal zapisati svojega pohištva v tako zavarovavnico.
Po vsem svetu, kjer prebivajo omikane ljudstva, so take asekuracije, kar je gotovo znamenje, da ves svet spozna to veliko dobroto.
V  našem cesarstvu je več tacih zavarovavnic.
V   k ter o teh pa se je naj bolje zapisati? To vprašanje slišimo dostikrat od tacih, ki so že aseku-rirani, pa tudi od tacih, ki se še le mislijo asekuri-rati. Tudi smo že večkrat slišali invidili, da gospodarji prestopajo iz ene asekuracije v drugo, češ, tam jo bom bolje opra\il.
Vse to nam je živa priča, da ljudje še ne spoznajo lastnost mnogoverstnih zavarovavnic tako, ka-ar bi prav bilo za-nje in za občni prid vsih zavarovancev.
Poskusili vam tedaj bomo prav po domače pred oči postaviti, kako je pri ti, kako pri uni asekuracii, da bote sami lahko sodili: ktera je naj bolja. Pa nikar ne mislite, da bomo ktero povzdignili zato, da bi vse druge ž njo pobili, — le resnico bomo odkrili, da bo vsak lahko sam spoznal, kaj naj stori.
Rekli smo že, da je več asekuracij v našem cesarstvu, in še enkrat rečemo, da vse so velika dobrota; vprašanje je le: v ktero stopiti kaže naj bolj gospodarjem na Krajnskem, Štajarskem in Koroškem?
Preden pa na to vprašanje odgovor damo, vam moramo povedati, da vse asekuracije pri nas se ločijo v dvojno versto.
Ene so, in teh je več, ki so tako imenovane kupčij ske asekuracije. Postale so te tako, da več premožnih mož je stopilo skupaj in so rekli: „Ljudje spoznajo potrebo, se zavarovati zoper škodo ognja; zložimo mi, vsak toliko in toliko kapitala skupaj, da začnemo asekuracijo; hišni gospodarji se bojo zapisali va-njo, in ker jih čez leto ne bo pogorelo toliko, kolikor se jih bo zapisalo, nam bo naš zloženi kapital kmalo dobre činže donašal". Take asekuracije se tedaj po pravici imenujejo kupčijske, ktere, kakor vsak kupec, gledajo naj poprej na svoj dobiček, zraven tega pa tudi dobroto skazujejo zavarovancem, če pogore. In kdo jim bo tudi to oponašal? Tudi kupcu bi se moglo potem oponašati, da ljudstvo z oblačilom oskerbuje, zraven pa za svoj dobiček skerbi.
Ena druga asekuracija za Štajarce, Krajnce in Korošce pa je, ki ima svoj sedež v Gradcu. Ta je vse drugač osnovana. Ta ne gleda na svoj dobiček in za-se le toliko dnarja potrebuje, da popla-čuje tiste stroške, ki so sklenjeni z oskerbništvom ase-
kuracije. Ta asekuracija je prava bratovšina, v kteri vsak, kdor se va-njo zapiše, sebe zavarjuje in pa svoje tovarše, ki so tudi v to družbo zapisani. Eden za vse in vsi za enega — velja tukaj.
Vsak lahko spozna, da taka družba stoji na prav terdnih nogah, in kolikor večje deležnikov v taki bratovšini, toliko manj pride enemu plačati, in če bi vsi gospodarji od kraja k ti družbi pristopili, bi bilo letno plačilo od zavarovanih 100 gold. tako majhno, da bi morebiti komaj en groš zneslo.
Naj bolj i kup je tedaj med vsimi graška asekuracija.
Tu in tam sicer slišimo, da nekteri pravijo, da to ni res, ker za leto 1852 je bila tarifa 18 kraje, od 100 gold. klasne vrednosti. Al zoper to smo v stanu jim povedati, da v poprejšnih letih in tudi pozneje, leta 1853 in 1854, je bila tarifa veliko nižja — in če vse leta od 10. do 45. vkup vzamemo, bo rajtinga pokazala, da eno leto proti drugemu ni bilo več kot 14 kraje, od sto gold. plačati, kar očitno podere vse nasprotne besede, da ^ktiška asekuracija ni naj bolji kup. Je, je naj bolj! kup, in zamore še vsako leto bolji kup biti, ako čedalje več deležnikov k nji pristopi. Pri druzih ase-kuracijah pa ni taka.
v
Ce pregledamo postave teh družb in jih primerjamo s postavami graške, bomo vidili, da une skerbe le za svoj lastni dobiček, graška pa skerbi le za blagor svojih deležnikov, ker to že je edini njeni namen bil v pervem začetku. Pri osker-bovanji asekuracijnega premoženja morajo une le tako ravnati, da jim vloženi in pridobljeni kapital dobre činže nese, — graška družba pa pri oskerbovanji svojega premoženja nima na nič druzega gledati, kakor na to, da, kolikor več deležnikov vkupaj spravi, toliko nižja je potem letna tarifa za vsacega, ki je v ti bratovšini. Možje, kterim je oskerbovanje tega premoženja izročeno, so visoko obrajtani, premožni, in ker so sami v to bratovšino zapisani, gotovo tudi nad tem ojstro čujejo, da se pravično ravna proti vsakemu deležniku, ker so sami v ver-sti zavarovancev.
Da nam pa ne bode nihče očital, da resnico zakrivamo in da nočemo nič spomniti od več reči, ktere so dobre pri druzih asekuracijah, radi povemo, da to nekteri hvalijo pri njih, da vso škodo hitro in na enkrat povračajo pogorelcem,— da ni treba veliko potov, — da se pri njih plačilo lože odratuje itd. To je res, da postave pri graški asekuracii velevajo, da se mora pogorelec z gosposkinim pismom popred skazati, da on ni kriv tega, da je pogorel, preden prejme polovico povračila, — in da drugo polovico še le potem dobi, če se spet z gosposkinim pismom skaže, da je pogorelo pohištvo že napol spet iznova naredil. Sicer pa tudi graška asekuracija hitro priteče pogorelcem na pomoč, kakor hitro je to skazano, kar mora skazano biti.
278
Al, ljubi prijatli, povejte nam: kdo dela take ugovore? Gotovo nobeden drug, kakor tak, kteri misli iz te bratovšine stopiti ali je že odstopil, ker mu je od kake druge strani prav na dušo govorjeno bilo, naj raje stopi v drugo asekuracijo, pri kteri ni vseh teh sitnost.
Če graška asekuracija ne izplača vse škode na enkrat, ima svoje dobre namene, ne za se, ampak za pogorelca in za vso deželo, kerskerbis tem, da si pogorelec pohištvo spet izzida, da ne zapravi povračila kako drugač, da nazadnje ne gre prejeti dnar rakom žvižgat, hiše pa tudi ni. Tudi tisto goljufijo odvrača ona, da bi kdo tako rekoč pokradel asekuracijno premoženje s tem, da kakošno poderto, nič vredno poslopje drago asekurira, potem jo pa sam z asm odi, povračilo pobaše in podertijo zapusti.
Kdor kaj tacega misli, tak bo res prigraški bra-tovšini „rajtingo brez birta delal" — tak naj gre le kam drugam!
Kar se tiče ložjega vplačevanja zavarovine, ktero se hvali pri druzih asekuracijah, je o tem le en razloček, in ta je tarifa, ki ni vsako leto enaka pri graški družbi. Pri druzih asekuracijah je tarifa stanovitna in se plačuje naprej; prigraški družbi je tarifa spremenljiva in se odmerja potem, kolikor je čez leto za požare povračil se izplačalo in je deležnikov bilo. Kolikor manj je požara bilo in več deležnikov v bratovšino zapisanih, toliko nižja je tarifa.
Pri druzih asekuracijah mora gospodar plačilo natanko odrajtati tisti dan, kteri je zato predpisan; pri graški pa ni taka sila. Graška sklene svoje asekuracijno leto konec mesca listopada vsako leto, — al še 4 mesce potem, to je, do konca suš ca druzega leta je čas tarifo odrajtati; in če se nesreča primeri, da pogori, se poverne gospodarju vsaka škoda.  —
S tem, mislimo, smo to reč tako razjasnili, da vsak sam lahko sodi, kje štajarskim, krajnskim in koroškim gospodarjem naj bolje kaže se zavarovati. Če jim še povemo, da graška asekuracija že tolikšno zaupanje vživa, da ima okoli 70 milijonov zavarovanih, in da se z več deležniki zmiraj bolj znižuje letna tarifa, menda ne bo noben gospodar se dolgo obotavljal, h kteri asekuracii, kar zavarovanje pohištev vtiče, naj pristopi.
Jfaj bi to vsi naši gospodarji dobro prevdarili, in naj bi vsak svoje sosede in znance o tem podučil in tudi take k zavarovanji pridobil, ki so še zdaj zanikerni se umikovali vsaki asekuracii — gotovo ho tarifa, ki je že zdaj eno leto k drugemu naj nižja, kmai tako nizka, da bo za sto goldinarjev zavarovane vrednosti le celo malo krajcarjev znesla.
Kaj tacega ne more nobena asekuracija doseči, kakor le naša domača bratovšina!