TABORNIŠKI ODRED PUGLED JE TABORIL
V BELI KRAJINI
Od vseh družbenih organizacij v krajevni skupnosti Vevče-Zg. Kašelj verjetno najbolje delu-jejo ali je vsaj med najboljšimi taborniški odred Pugled, ki si je za letos zastavil poletni cilj: ta-borjenje v Beli krajini. To nam je lani zaradi nevajenosti spodlete-lo, a smo zato v manjšem številu taborili na Pugledu, po katerem se imenuje naša taborniška or-ganizacija.
Letos se je odred z 32 člani medvedkov in čebelic ter tabor-nikov in klubovcev obeh spolov udeležil taborjenja v Beli krajini, v vasi Draga.
Z vlakom iz Ljubljane v Novo mesto dospele tabornike je po-sebni avtobus pripeljal v uskoške Drage. Brž smo se udomili: po-stavili smo 11 šotorov, jambor, prisostvovali prvemu dvigu za-stave, uredili vhod in smernike ter oznake poti zunaj naselja, za-kurili taborni ogenj, izkopali straniščno jatno in se razgledali po kraju samem. Preden je bilo pripravljeno prvo kosilo na pro-stem, nam je teknil čaj in obilen sendvič.
Ktnalu je bila pripravljena in usposobljena kuhinja na pro-stem in prvo kosilo je bilo v re-kordnem času nared. Vodniki so pripravili podroben program, ki je bil osnovan na okvirnem — tega smo si izdelali že doma.
Med desetdnevnim bivanjem sred prijaznih Belokranjcev, v mirnem in zdravem okolju, daleč stran od prometa, smo taborniki spoznali marsikaj zanimivega, poredvsem pa koristnega.
Spožnali smo pobliže Belo krajino z vsemi posebnostmi in zanimivostmi, spoznali njene zgodovinske in geografske po-sebnosti. V kraju bivanja smo imeli možnost spoznati domači-ne, potomce starih Uskokov, ki so branili nekdanje ozemlje Av-stro-Ogrskc preti Turki. Povz-peli smo se v Popoviče, nekdanjo najvišjo vas na belokranjski strani Gorjancev, ki pa je, žal, zapuščena. Ljudje so potegnili
krajši konec v bitki z divjimi zvermi in sedaj tam gospodarijo le vepri, srne, jeleni in celo kak medved. Od tam smo prek su-horskega, lokviškega ter gradni-škega zvonika v daljavi onstran Kolpe videli sosednjo Hrvaško. Obiskali smo središče Bele kra-jine Metliko, si ogledali muzej v gradu ter spoznali pomembnejše osebnosti, ki so se rodile v tem
kraju. Tudi kopali smo se v Kolpi, saj vemo, da je to najto-plejša reka v Sloveniji. Na Su-horju, ki je znan po bitkah iz NOB, stno se pred spominskim obeležjem poklotiili spominu vsem padlim borcem. Tovariša Stane Kamnar in Hioko Vilfan pa sta se ljubeznivo odzvala na-šemu vabilu in nam na kraju samem opisala dogodke iz NOB, vezane na te kraje. Oba sta na-tnreč tu partizanila-
Taborniki so se peš napotili na vrh Gorjancev — Gospodično in obiskali Trdinov vrh.
Vseskozi pa smo se izobraže-vali in nabirali znanje v gozdni šoli. Posamezniki so se trudili, da bi osvojili čimveč taborniških veščin, saj je bila za to pravšna prilika. Kalilo nas je tovarištvo, živeli smo vsi za enega, eden za vse. Priredili smo taborni ogcnj s programom in , marsikaterega domačina, predvsem za starejše ljudi, je bilo to prvo srečanje s taborniki in z njihovim načinom
življenja. Prijetno smo se poču-tili med njimi
Zadnji večer je zagorel svečani taborni ogenj. Pregledali smo opravljene naloge, si odkrito po-vedali, kaj smo delali prav in česa nismo. Razdelili smo priznanja za osvojene taborniške veščine in pohvale posameznikom. Še zadnjič smo se poveselili in pre-
pevali ob ognju, zbrani zares kot erra velika družina. Zjutraj smo se odpravili proti domu. Domov smo se vrnili z lepimi spomini in z željo, da bi preživeli še več tako prijetnih trenutkov in taborjenj.
Zahvaljujemo se VVZ Vevče, predvsem tovarišici upravnici, ki je pokazala veliko mero razume-vanja in nam »posodila« kuhari-co. Hvala tudi teti Mili za trud, saj nam je pripravtjala odlično hrano in tcšila našo lakoto.
Lepa hvala Papirnici Vevče, saj ima vcdno razumevanje za naše želje, občutno pa nam je pomagala tudi to pot pri realiza-ciji našega taborjenja.
Taborniški ZDRAVO! Zdra-vo, zdravo, zdravo.
VID VILFAN