OPERA SNG V LJUBLJANI
CARL ORFF
PREMETENKA
GLEDALIŠKI LIST štev. 7 - 1961-62
Dirigent:
Rado Simoniti
Režiser:
Hinko Leskovšek
CARL ORFF
Režiser-asistent: Drago Fišer
PREMETENKA
Scenograf:
Sveta Jovanovič
Kostumerka:
Alenka Bartlova
Koreograf:
Metod Jeras
Korepetitor:
Milena Trostova
Inspielent:
Milan Dletz
Sepetavee:
Brane Demšar
Izdelava kostumov: gledališke krojač-nice pod vodstvom Eli Rističeve in Staneta Tancka
Zgodba o kralju in o premetenki. Besedilo napisal Carl Orff. Prevedel Smiljan Samec. Prozno besedilo priredil prof. dr. Anton Bajec
Kralj........................Samo Smerkolj
Kmet.........................Zdravko Kovač
Njegova hči — Premetenka Zlata Ognjanovičeva,
Nada Sevškova
ječar...................... Friderik Lupša
Mož z oslom..................Ljubo Kobal,
Janez Lipušček
Mož z mezgom.................France Langus
Prvi potepuh................. Drago Čuden
Drugi potepuh................Slavko Štrukelj
Tretji potepuh...............Ladko Korošec
Trije dvorni norci: Jaka Hafner, Stane Leben, Janez Mejač, (Stefan Furljan)
Odrski mojster: Celestin Sancin
Razsvetljava:
Vinko Dvoršak, Koman Heybal
Lasulje in maske: Tončka Uderma-nova, Janez Mirtič
CARL ORFF
Umetniško delovanje Carla Orff a (1895) je zvečine posvečeno gledališču, katero hoče približati ljudstvu. Vendar za izhodišče svojega dela ne jemlje sodobnega življenja in njegove problematike, temveč najde pobude v tematiki antike in v simbolični legendamosti srednjega veka. Ker je prepričan, da je evropska opera dosegla z Wagnerjevim ustvarjanjem svoj višek, ki ga ni mogoče preseči, oblikuje glasbena odrska dela na novi, drugačni osnovi. Sintezo elementov glasbenega gledališča poskuša ostvariti tako, da »se ogiba realistično^psihološkega prikazovanja posamezne usode in hoče upodobiti sliko sveta in prvotnih
Skladatelj Carl Orff
sil, ki v njem vladajo«. (Schuh). Or j j hote opušča mnogo sredstev evropske glasbene prakse; v njegovem ustvarjanju so zelo redki elementi razvite polifonije, simfonične obdelave in bogatega moduliranja. Skladatelj gradi na enotnosti melodike, na diatoniki, na uporabnosti ritmike, na posebnem koloritu in sestavi orkestra, v katerem imajo precejšnjo vlogo tolkala. V njegovi kompozicijski tehniki so zelo značilne ostinatne figure, ležeči toni, akordi, ki se gibljejo v paralelnih kvintah, nizanje in ponavljanje posameznih melodijskih odlomkov. S takimi postopki se je večkrat težko izogniti enoličnosti, ki se kaže na mnogih straneh Orffovih partitur. Vendar njihovemu avtorju ne more-
225
mo odreči posebnosti arhaičnih razpoloženj, ki jih je razumno in uspešno ostvaril.
Poleg instrumentalnih kompozicij (Preludij za orkester, Mali koncert za pihalne inštrumente in čembalo, Svečana glasba za komorni orkester, Glasba za olimpijske igre 1936 itd.), je Orff napisal naslednja odrska dela: »Der Mond« (1939), »Catulli carmina« (1943; prvotno komponirano v obliki zborovskega ciklusa), »Die Kluge« (1943), »Die Bernau-erin« (1947; v bavarskem narečju), »Antigonae« (1949), »Astutuli« (1953), »Trionfi« (1951; trilogija, v kateri je prvi del »Carmina burana«, drugi del »Catulli carmina«, tretji del pa »Trionfi d’Afrodite«), Orff je napisal tudi uspelo in bogato glasbo za Shakespearov »Sen kresne noči« (1952).
Svoj največji uspeh je dosegel s scensko kantato »Carmina burana« (1937), ki sodi danes v omenjeno trilogijo »Trionfi«. Tekst za to zanimivo delo je našel komponist v znamenitem istoimenskem zborniku iz srednjega veka, v katerem je v stari latinščini, srednjeveškem nemškem in starofrancoskem govoru upodobljena ta zgodovinska doba. V bistvu realistični in brezbožni stihi te zbirke pojo o lepoti narave in ljubezni. Objestna erotika in naturalizem se prepletata z duhovitostjo in satiro. Orff je za svoje delo izbral nekaj teh pesmi in jih uredil po vsebinski sorodnosti. Prvi del kantate poveličuje pomlad, drugi del prikazuje prvinske življenjske užitke ob vinu in v veselem razpoloženju, tretji pa pdje o ljubezni, ki kraljuje življenju in smrti. Ker pa je v življenju kljub temu vse nestalno in negotovo, sta prva in zadnja točka kantate posvečeni boginji Fortuni, saj je od njene muhavosti odvisna sreča ali nesreča vsakega posameznika. Tudi v tem delu temelji glasbeno dogajanje na arhaičnosti enostavne melodijske linije in na poudarjeni ritmiki.
Orff se je mnogo ukvarjal tudi z glasbenim vzgojeslovjem. Napisal je med. drugim priročnik »Das Schulwerk«. Njegovo ljubezen do glasbe nekdanjih časov dokazuje tudi obdelava Monteverdijevih del. (»Orfeja« je od leta 1925 trikrat predelal za današnji oder.)
S. Jovanovič: Scena za uprizoritev »Premetenke« v Križankah
226
PROFESORJU ŠESTU V SLOVO
(GOVOR DIREKTORJA DEMETRIJA 2EBRETA V AVLI NAŠE OPERE)
Poslednjič se poslavljamo od nestorja slovenskih režiserjev — profesorja Osipa Šesta. Še nedolgo je od tega, ko je delal in ustvarjal v naši Operni hiši. Njegova umetniška pot se je začela v Drami, se prelivala iz Drame v Opero — in končno končala v Operi. Težišče njegovega umetniškega dela je bilo v Drami, vendar ga je neka nevidna sila vlekla v Opero, kateri je s polno roko daroval vse svoje umetniške sposobnosti, bogato znanje, široko razgledanost, posebno pa tovarištvo, katerega si je znal pridobiti in obdržati pri vseh sodelavcih. To tovarištvo se je v največji meri odražalo do mladih umetnikov, za katere se je vedno zavzemal, razumel težnje začetnikov, jih spodbujal in imel do vsakega polno zaupanje. Za vse to pa je moral imeti dve vrlini: srce in ljubezen do gledališča. Njegovo srce je bilo žlahtno — ljubezen do gledališča pa neskončna in neomajna.
Čeprav njegovo delo v Operi ni bilo časovno dolgo, je vendar ustvaril s svojim neumornim delom veliko število režijskih odrskih postavitev, ki so izpričevale njegov prefinjeni in tankočutni estetski okus in široko dramaturško razgledanost. Izklesal in profiliral je nešteto odrskih likov, ki nam bodo še dolgo ostali v spominu. Z vsem srcem, vnemo, predanostjo in požrtvovalnostjo je gradil slovenski teater in vzgojil generacije slovenskih gledaliških umetnikov. S tem svojim ogromnim delom je postavil trdni temelj veliki zgradbi — slovenskemu narodnemu gledališču. Njegovo ime bo zapisano med prvimi v zgodovini slovenske gledališke umetnosti.
Slava mu!
OB GROBU OSIPA ŠESTA
(POSLOVILNA BESEDA UPRAVNIKA SNG SMILJANA SAMCA NA ZALAH DNE 24. V. 1962)
Udarec za udarcem nas danes ta dan zadeva, ko zapovrstjo umirajo značilni in po svojem pomenu za zgodovino našega gledališča dragoceni gledališki umetniki vseh razdobij in generacij človeškega življenja. Komaj smo zagrebli velikega igravca naše Drame Staneta Potokarja, že so v Zagrebu položili v grob velikega oblikovavca podobe tudi našega gledališča, režiserja dr. Branka Gavello, da nato sedaj nekaj tednov pozneje stojimo spet pred katafalkom s posmrtnimi ostanki gledališkega ustvarjavca, pedagoga in publicista, dolgoletnega režiserja Drame in enako tudi Opere Slovenskega narodnega gledališča, profesorja Osipa Šesta. Pa še ne vemo, kdaj se bo zdaj zdaj utegnila spet zganiti bela gospa, da natakne komu svoje marmorne škornje in svinčene rokavice.
227
Tudi s pokojnim Osipom Šestom bomo danes izročili zemlji dobršen del zgodovine našega gledališča, kos naše kulturne dediščine, ki smo jo sprejeli iz rok njega in njegove pionirske, a že evropsko razgledane generacije. Tudi v Osipu šestu je dihalo pol stoletja našega gledališča iz dni Cankarja in nato Župančiča, od Verovška in Levarja do Marije Vere, od Železnika in Lipaha pa vse do današnjih dni. Večno nemirni in snujoči, evropsko uglajeni in razgledani duh Osipa Šesta je torej več desetletij gradil in ustvarjal ter dolgo dobo naravnost kraljeval na obeh naših poglavitnih odrih, ki jima je bil za daljši čas utisnil svojo umetniško podobo. In ta šestova era v našem gledališču je brez dvoma pomenila znaten napredek in vzpon naše slovenske Drame pa tudi slovenske Opere izza njunih umetniških začetkov.
Profesor Osip Šest, za Pavlom Golio nemara poslednji vitez vsega našega javnega utripa med obema vojnama, se je kot mlad maturant zavestno in hote odločil za tedaj še negotovo in neugledno pot gledališkega umetnika. Zakaj potem ko se je rodil 1. 1893 v Metliki in v Ljubljani kot eleganten, slok ter vznemirljiv mladenič dokončal realko, je že 1. 1912 prvič potrkal na vrata gledališča, ne da bi okleval, kaj bi rad dosegel. Obrnil se je na nekaj starejšega in že uveljavljenega vrstnika, igravca in režiserja Milana Skrbinška, ki ga je rad sprejel v svojo šolo, iz katere je nato v kratkem stopil na oder. Kot igravec je prvič nastopil v produkciji Skrbinškove šole v Schnitzlerjevem »Ljubimkanju« in na mah uspel. Njegov nastop je pozitivno ocenil tudi poznejši šestov veliki prijatelj in soustvarjavec, pesnik Oton Zupančič. Pozneje je Šest prav tako kot Skrbinšek šel iskat nadaljnjega gledališkega znanja na Dunaj, kjer je nadaljeval študij hkrati tudi kot izredni slušatelj na univerzi. Ko pa je končal dunajsko šolanje, se je nemudoma vrnil v Ljubljano, tu debutiral in bil na Skrbinškovo priporočilo tudi sprejet.
Šestovo prvo delo v Drami je nato pretrgala svetovna vojna, a Šest je na vzhodni fronti kmalu končal v ruskem ujetništvu. Toda neumorni mladi mož je tudi kot ujetnik dosledno nadaljeval sebi začrtano pot. Tudi na Ruskem je študiral naprej teater, spoznal je moskovske Hudo-žestvenike in si ob nadrobnem študiju sistema in dela ruskega gledališča izoblikoval vizijo svojih sanj, ki jo je pozneje ob Zupančiču in Goliji skušal uresničiti: cilj velikega teatra. In ko sc je po vojni vrnil domov, prepoln živih idej in lepih namenov, je bilo samo ob sebi umljivo, da bo to tudi dosegel. Tedaj je v Drami že nastopil kot — režiser, profesor Osip Šest.
In kaj naj danes izločim iz vsega obsežnega, malone neizčrpnega opusa režiserja, pedagoga, pisca in teoretika Osipa šesta, ki ga je v štirih desetletjih dela opravil za naše gledališče? Vsega tega je za besedo ob krsti nedvomno preveč. Zakaj Sest je s svojo energijo in doslednostjo zlasti prvo desetletje po vojni ustvarjal za današnje pojme naravnost čudeže. Režiral je in režiral, prevajal in pisal, oblikoval osnove nove sodobnejše scenografije v našem gledališču, zraven pa vsako prosto uro potoval, tako da je prepotoval vso Evropo in bil domala vselej takoj o vsem na tekočem, kar se je novega ali pomembnega kjerkoli rodilo. Kot režiser je v našem gledališču pripravil nad 250 dramskih in opernih režij, ne mnogo manj različnih del, medtem ko je povrh nekatera izmed njih režiral in odrsko postavil celo po večkrat. Zraven pa je pisal: feljtone, leposlovne črtice, dramatizacije, dramaturške orise, režijske opombe, gledališke eseje, spominske in potopisne članke, pisal je študije
228
o režiji, inscenaciji in igri, prevedel je iz raznih jezikov nad 40 odrskih del, pisal kozerijo in humoreske, vse do svoje tipično Sestovske gledališke knjige »Prirodopis teatra ali Sezam, odpri se!«
Toda za nas in za zgodovino bo ostalo prvenstveno pomembno obsežno in še ne do kraja ocenjeno poglavje: epoha režiserja Osipa Šesta. Zakaj Šest je bil v slovenskem gledališču več kot desetletja, vse do uspešnega prodora mlajših, Krefta, Debevca in Stupice, osrednja vodilna osebnost naše Drame, nekoliko pozneje pa ne mnogo manj tudi Opere, kot vodilni režiser tega gledališča, ki je vanj prinesel iz Evrope mnogo pomembnih stilno oblikovanih pa tudi vsebinskih inovacij. Vedel je skratka vse o vsem: kaj počno Hudožestveniki v Moskvi, Reinhardt v Berlinu, Copeau v Parizu ali Burian v Pragi, potem ko mu ni bilo ostalo neznano tudi angleško gledališče s svojimi uprizoritvami Shakespeara. Nasploh je bil, kakor se zdi, prav Shakespeare osrednja življenjska Šestova preokupacija v njegovem deležu dramskega ustvarjanja. Zato je tudi Shakespearove uprizoritve nadrobno študiral povsod, kamor ga je zanesla noga, najdalje in nemara najbolj poglobljeno prav pri Reinhardtu v Berlinu. In od vsepovsod, morda res še največ od Reinhardta, je prinašal s seboj domov misli in izkušnje, ki so bogatile njegov pogled na uprizarjanje velikega elizabetinca.
Toda naš profesor, ki je v desetletjih svojega dela vneto presajal mnoge sadike na našo komaj izorano njivo, vendarle ni slepo posnemal tujih metod in receptov. In tako ni mehanično k nam prenesel tudi ne svojega Shakespeara. Res se mu je bil v svetu pogled nanj razbistril, poglobil in oplemenitil, toda nikakor ne smemo pozabiti, da je Šest tudi sam v mnogočem samostojno oblikoval na našem odru velikega pesnika gledališča. V tej življenjski nalogi, oživiti v naši Drami vso mnogolično podobo angleškega klasika, sta se bila namreč tedaj srečno ujela kar dva prodorna duhova našega gledališča: režiser Osip Šest in pesnik ter prevajavec Oton 2upančič. Zato lahko danes zanesljivo trdimo, da brez Zupančiča ne bi bilo — vsaj v taki obliki ne — Šesta, kakor slej ko prej tudi ne obratno: brez Šesta prav tako ne bi bil Zupančič prevedel in prepesnil toliko Shakespeara! Oba sta torej drug drugega navdihovala in izpopolnjevala. In zato tudi: za vse te dragulje, ki so obogatili in poplemenitili ves naš poznejši gledališki iraz in besedo, obema enako globoka naša zahvala! Zakaj vsak njun novi Shakespeare je bil tista leta za vso našo kulturno javnost velik praznik, saj je celo prav zaradi Zupančiča in Šesta »Hamlet« postal slovenska ljudska igra.
Toda Šest ni bil le naš vneti shakespearolog, nič manj seriozno in z ljubeznijo je na našem odru oblikoval vso poglavitno evropsko gledališko literaturo, od velikih Rusov do Angležev in od nordijcev do Piran-dclla. Razen za dramo je imel tudi izredno razvit smisel za plastično in efektno oblikovanje komedije in veseloigre, vse do Nestroyeve burke. Vendar je velik delež svojih naporov posvetil tudi uprizarjanju domače slovenske dramatike, saj odpade štiridesetorica njegovih režij na slovenska dela, izmed katerih je kar šestindvajsetim — dvajset v Drami in šest v Operi — pomagal do krstne uprizoritve. Režiral je Cankarja, Kraigherja, Golio, Laha, Meška, Milčinskega, Novačana, Finžgarja, pa vse do Gruma, Zupančiča in Krefta. Zato je bil njegov delež, ki ga je odprtih rok in z optimistično vero daroval uveljavljanju domače izvirne tvornosti, prav tako tehten in še kako pomemben.
Nič manj pa nima Osip Šest tudi zaslug za oblikovanje in razvoj repertoarja slovenske Opere, saj je bil v poznejši dobi in spet na kraju
230
svojega aktivnega dela vrsto let njen stalni operni režiser. Tudi na tem področju je zlasti med obema vojnama, mimo oblikovanja standardnega opernega repertoarja, uveljavil močno težnjo po njegovi nešablonski osvežitvi, saj je razen nekaterih slovenskih opernih novitet uprizoril hkrati tudi celo vrsto del iz sodobne, moderne operne zakladnice. Kot eden najbolj značilnih primerov njegovih, v tem smislu pozitivnih dejanj, je bila leta 1928 pri nas nadvse uspela prva uprizoritev Prokofjeva komične opere »Zaljubljen v tri oranže«, ki sta jo pripravila skupno s Štritofom, in ki je bila tisti čas ena prvih uspešnih uprizoritev tega dela v svetu. Zato tudi ni čudno, da je tri desetletja pozneje prav z novo uprizoritvijo tega dela naša Opera dosegla svoj doslej največji mednarodni uspeh in priznanje, ko je doživela aplavz in stotine laskavih ocen ob svojem gostovanju na Holandskem festivalu in v Veliki operi v Parizu. Tako je tudi za ta veliki uspeh zasejal svoje dni plodno seme prav naš profesor Osip Sest.
Profesor Šest nam bo torej ostal v spominu kot plemenit in zaverovan gledališki entuziast, vnanji in notranji »magister elegantiarum«, ki nam je tudi v starejših letih in proti koncu svoje poti bil za zgled fanatične vdanosti delu. Živel, dihal in utripal je z gledališčem in mu je posvetil vse svoje življenjske moči in ljubezen. Veselil se je vsakega probojnega uspeha predstave, igravca ali pevca, in je za vsakega našel vzpodbudno besedo. Kot neizprosen delavec pa ni trpel topoumnih jezikačev, ki jim je znal zagosti s kot nož ostro in pikro besedo. Bil je vsekakor originalna in markantna osebnost našega teatra, zmeraj optimistično razpoložen in prepričan v njegovo zgodovinsko poslanstvo. V obrambi in v vnetem propagiranju tega svojega življenjskega vodila je znal biti prav ostovsko ujedljiv in udaren, čeprav je bil sicer njegov humor veder in nedolžen. Vzlic temu, da je imel rad gledališče, je znal njegove slabosti in slabosti gledaliških delavcev — sicer vselej s humorjem, a vendar neizprosno razgaliti in ošibati. Na dnu njegovega jasnega humorja pa je mnogokrat tičala tudi gorjupa grenkoba neuslišanega ljubimca. Zakaj vedel je, da so tudi najbolj bleščeči gledališki uspehi v resnici samo delni, predvsem pa da so kaj hitro minljivi.
V tem smislu izzvene tudi besede, ki jih je zapisal:
»Tako teče življenje v gledališču. Premiera se vrsti za premiero, sezona sledi sezoni, menjajo se intendanti in ravnatelji, menja se režiser, ■gravec pa plove po tej reki brez konca dalje in se ustavi nekoč nekje ...
Ko pa se ustavi, se je ustavilo zanj tudi življenje, kajti kakor hitro je izbrisan iz gledališkega lista, izgine iz spomina.«
Toda naš dragi in zaslužni profesor Osip šest nam ne bo tako kmalu izginil iz spomina. Ohranili ga bomo svetlega njegovim manom, kakor bo ostal na odru in v literaturi živ in svetal spomin na nesrečno Romeovo in Julijino ljubezen.
Dragi gospod profesor, naj Ti bo lahka zemlja!
GOSPOD PROFESOR
Bilo je »Pri Mraku«. V prvi sobi na levi od vhoda. Pri mizi ob peči. Tam je profesor v dneh in mesecih po upokojitvi »brkljal« po zapiskih, po teatrskih in popotnih spominih, po svojem življenju.
»Gospodična, bodite tako ljubeznivi, pa mi prodajte en strup.« (Konjak.) To je bila uvertura; njegova nagajivost je prešla na natakarico in name, čeprav je bila v dnu nekoliko grenka.
Potem sva molčala Nenadoma:
Niko Pirnat: Profesor Osip šest
»Veš, dragi gospod Mitja, ko bom umrl, ne piši žalostnih reči. Naj ti ostanem v spominu takšen, kakršen sem bil v veselih urah, v lepili dneh, v lepih spominih. Naj ti ostane v spominu, kako smo junačili v teatru, na odru, pa seveda tudi v oštarijah. Vse drugo ni ništa.«
Umolknil je. Izpil.
Čez čas:
232
»Gutte, gntte. Tako. Ostane to, kar jc bilo lepo, veselo, žlahtno ... Vse drugo: vrlo važno ...«
Ugovarjal sem, ker je govoril o smrti. Pa sem vedel, da je pričel umirati takrat, ko je poslednjič pogledal v kamrico opernega kurirja Jožeta, ko je poslednjič stisnil roko vratarju. Na oder ni šel. Ni mogel. Preveč ga je imel rad, da bi mogel prenesti ob zadnjem slovesu vse, kar se je godilo na teh deskah, ki so mu pomenile največ. Šel je po več ko štiridesetih letih dela na odru. Odšel je. Sam.
Nekajkrat se je še vrnil v »to kočo«, kot je rad imenoval naš teater. Toda samo do vratarja. Po morebitno pošto. Po zadnja pisma, ki so našla pot v njegov pravi dom. Potem so ugasnila tudi ta znamenja njegove domačije.
Ni ga bilo več.
»še en strup, in to takoj!«
Grenak je bil ta strup, strup slovesa, strup, ki se mu ni mogel ubraniti, ker je živel v najgloblji globini njegovega srca.
»Piši o meni vesele reči!«
Imel je prav.
Postal je dokončno zrel. In moder. Bil je filozof življenja, izkušnje, preizkušnje. Vedel je, kako je. Vedel je natančno, kakšna je igra življenja. V tem ga ni mogel nihče pretentati. Njegova modrost je zaživela iz njegovega življenja. Iz njegove preizkušane človečnosti. Iz njegove človeške poštenosti.
Šest je bil nagajiv. Tudi poreden. Toda nikdar in nikoli iz zlobe, ki je žal v teatrih tako pogostna. Bil je na dnu duše otrok. Bogat otrok, ki se je rad igral. In bil je poreden samo zaradi igranja, zaradi igrivosti, zaradi duhovitosti, zaradi smeha. Kajti gospod profesor je bil poštenjak. Ves in izcela poštenjak. V življenju je spoznal krivico. Prav zato ni bil krivičen. Bil je pošten.
To je bila dragocenost, ki sem jo pri njem najbolj cenil. Dragocenost, ki je rodila dobroto.
Ko je spoznal in doživel in doumel vojaške, teatrske, življenjske bitke — od doma do Rusije in vse Evrope, pa do domačih teatrov in ljudi — je postal dober. Bolj ko je gledal, opazoval, analiziral in dojemal veliko igro tega sveta, bolj je postajal dober. Dober ne iz apatije ali resignacije, temveč iz globokega spoznanja: dobrota je kri življenja. Nikoli ni govoril o tem. Toda b i 1 je to, o čemer je molčal. Bil je dober. Ta, tolikokrat zlorabljena beseda — je bila zanj prelepa, da bi jo izgovarjal. Molčal jo je.
Gospod profesor je ljubil vse, kar je lepo. Ljubil je lepoto. Lepa roža, lepo drevo, lepa žival, lepa podoba, lepa predstava, lepa žena: ob vsem tem je bil vedno znova dobesedno očaran. Zanj v lepoti ni bilo ponavljanj. Vse lepo je bilo vedno na novo lepo, na novo izvirno, nova oblika lepote, nov čar. Šest je bil gospod. Toda bil je suženj lepote. Šest je zmagoval. Toda lepota ga je premagovala. Vedno znova. In tega je bil vesel. Rad je bil premagan. Vedel je namreč, da je živ. Dokler je občudoval lepoto, je živel. Dokler je služil lepoti, je bil mlad. Njegovo oboževanje lepih oblik ga je vodilo v vsa velika mesta Evrope, v vse velike galerije, v vse velike teatre, na vse velike avenije in bulvarje lepega evropskega sveta. Bil je trubadur lepote.
233
Ko mi je pripovedoval šaljive zgodbe, ld jih je doživel na primer v Firencah — od nočnih voženj s kočijo po mestu, do Michelangela in Gosposkega trga — je v njegovem glasu in v očeh drhtela vsebina njegovih romanj: lepota. Lepota kot najvišja človekova dopolnitev, lepota kot njegovo največje hrepenenje.
Teater naj bi bil najčistejša oblika poštenosti, dobrote, lepote. Naj bi bil... Sest je bil mlad, ko se je zaljubil v teater. Moral se je zaljubiti. Verjel je v teater. Več: veroval je vanj. Veroval je v žive ljudi, v poštene in dobre ljudi, ki dajejo z odra lepoto in dobroto soljudem. Tudi največja razočaranja v teatru ga niso spremenila, niso spremenila njegove vere v gledališče in v njegovo poslanstvo. Kadar ni bilo tako, kot bi moralo biti, je sanjal, da je lepo. če ni šlo drugače, mu je pomagala domišljija. Tudi če ga je zaneslo — nič za to. Tudi če je videl več, kot je bilo videti — nič za to. Bilo je lepo, moralo je biti lepo, kajti ljubil je teater. Ljubezen pa vidi lepe reči tudi tam, kjer jih ni. Ljubezen sanja, ljubezen fantazira. Zato: kadar je profesor govoril o teatru (in to je bilo vsakokrat, kadar smo bili skupaj), je grenkobo obarval z lepoto. Pa je dobro vedel, kaj dela. Tudi če je v fantaziji in ljubezni zašel mnogo predaleč, je to vedel. Pa ni mogel drugače.
Kadar je bilo kljub vsemu hudo, je pomagal humor.
Ni dvoma: Sest je bil eden najbolj duhovitih in izvirnih Slovencev. Iz zakladnice svojega pisanega življenja je znal izluščiti bleščeče trenutke, sončna in sočna doživetja. In znal jih je pripovedovati. Imel je neposnemljivo govorico. Njegov govor je bil zdaj ostro nabrušen rapir, zdaj dobrodušen potok. Bil je veleposlanik žlahtne gospe Fantazije. In profesor je v njeni službi hodil po svetu in belil svojo domačo govorico z ruskimi, nemškimi, hrvaškimi ocvirki. Z vzkliki in nemimi odmori, ki jih pero ne zna posneti. Z bodicami, ki so bodle v živo, da so se potem stopile v igrivem veselju. In če je videl, da jokamo od smeha, je ves žarel in neprekosljivo duhovičil tudi ure dolgo ...
»Piši o meni vesele reči!«
Obljubljam.
Mitja Šarabon
234
Smiljan Samec:
PROBLEMI STERIJINEGA POZORJA
Ugasnile so festivalske bakle letošnjih VII. jugoslovanskih gledaliških iger Sterijinega pozorja v nadvse gostoljubnem in simpatičnem Novem Sadu, kamor so bile kakor slednje leto dobrih deset dni uprte oči mnogih naših ljubiteljev gledališke umetnosti in gledališčnikov. Številni kritiki in novinarji, ki so zlasti letos budno spremljali dogajanja na Pozor ju in okrog Pozorja, so napisali zadnje kritike in zaključne misli ter ocene in vsi navzoči smo se razšli kakor ponavadi z mešanimi občutki glede letošnjih rezultatov in v pričakovanju prihodnje usode Pozorja. Zakaj tudi letošnje igre so pustile odprtih mnogo problemov naše domače dramatike in — v končni posledici — z njo vred tudi nadaljnje usode naših gledališč. Ali smo na letošnjem VII. Sterijinem pozorju dobili odgovor na številna vprašanja, ki zadnja leta vse bolj mučijo gledališča m gledališčnike, in ali so gledališki umetnosti pri nas odprte jasnejše, svetlejše perspektive? Poskusimo torej delno odgovoriti vsaj na glavne take postavke, predvsem pa ugotovimo, ali kaže sedem let Sterijinega pozorja napredek in ali je že zatrdno izoblikovalo svojo umetniško fiziognomijo in politiko, m ali doseza z njo svoj namen?
Preglejmo najprej zunanja dejstva in jih soočimo s preteklimi Požarji. Ustavimo se kar pri propozicijah, prijavah in kvalifikacijah za
Prizor iz »Zlatega petelina« R.-Korsakova. (Dirigent: Demetrij Zebre, režiser: Hinko Leskovšek)
235
končni nastop in konkurenco v družbi »najboljših« v Novem Sadu. Ze tu lahko ugotovimo opazen padec v primerjavi z lanskim VI. Sterijinim pozorjem, in to tako po številu prijav kot delno tudi po kvalitetni stopnji prikazanih del in predstav. Zakaj medtem ko se je lani prijavilo v konkurenco iz vse države 24 gledališč s kar 42 predstavami, se je letos prijavilo le 19 gledališč z 29 predstavami, a še teh je bodisi iz formalnih razlogov ali zaradi drugih vzrokov vnaprej izpadlo iz konkurence sedem predstav. V konkurenci je torej ostalo 22 predstav, šest članov
Basist Ladko Korošec kot Car Dodon v »Zlatem petelinu«
kvalifikacijske komisije, ki so prepotovali vso Jugoslavijo od Celja do Skopja, pa je izmed njih naposled izbralo za ožjo konkurenco devet del oz. predstav. Ze zgolj ti podatki kažejo na letošnji upad zanimanja nekaterih gledališč za Sterijino pozorje, kar je v mnogočem nemara sicer posledica zadnji čas nelagodnega in nejasnega stanja mnogih
236
Nada Vidmarjeva (Carica iz Šemahe) in članice baleta (caričine sužnje) v »Zlatem petelinu«. (Koreograf: Henrik Neubauer)
gledališč v državi; mimo tega pa je še bolj viden upad v kvaliteti prikazanih predstav, če sprejmemo sodbo kvalifikacijske komisije, da so bile preostale prijavljene predstave kvalitetno slabše od na festivalu prikazanih. Toda tudi o tem naslednjem bi človek moral podvomiti, če je namreč komisija — in to menda brez ugovora — pripustila v končno konkurenco titograjsko uprizoritev dramatizacije Laličeve »Hajke«, ki je nespretna v dramatizacijskem prijemu, povrh pa je še pokazala, da člani in vodstvo tega gledališča nimajo pravih meril, kaj je sodobno gledališče, im da ne obvladajo niti nekaterih osnovnih elementov odrske obrti, je res težko umljivo, kako da ni bilo sprejeto v konkurenco, recimo, naše ljubljansko Mestno gledališče, ki razpolaga vsaj z uprizoritveno solidnimi predstavami domačih avtorjev. Selektorji so se pozneje izgovarjali, da jih je v Titogradu impresioniralo živo aktivno sodelovanje tamkajšnjega občinstva z dogajanjem na odru, medtem ko je to v strožjem in hladnejšem ozračju v Novem Sadu odpadlo. Morda je vse to res, toda kakšni so to selektorji, ki se dado impresionirati od sprejemanja publike, da ne znajo več razločevati na odru resničnih kvalitet od nekvalitet? Samim Črnogorcem ni, da bi jim kaj očitali, saj niso sami krivi, če so v marsikaterem pogledu, kar zadeva gledališko umetnost, še na stopnji, na kakršni je bila nekoč gledališka dejavnost naših čital-niških ansamblov. Ze v tem pogledu bo torej potrebno za prihodnje nekaj spremeniti.
238
Pa preostala dela in uprizoritve v konkurenci? Makedonski Naroden teater iz Skopja je prikazal dramo Toma Arsovskega »DIOGENOV PARADOKS«, dokaj neprepričljivo zaigrano dramo, ki se sicer pogumno dotika problematike naše sodobnosti, a se na koncu izgubi v dvomljivem razmišljanju in prikazovanju intimnega sveta v spopadu s stvarnostjo. Narodno gledališče iz Beograda je prikazalo neinventivno in šolsko napisano variacijo antičnega sižeja z Velimira Lukiča »OKAMENELIM MORJEM« na temo Ifigenije. Ne glede na slabosti teksta pa je uprizoritev, tako v režijskem kot še bolj v igravskem pogledu, jasno pokazala nerazveseljivo stanje v umetniškem ansamblu tega starega srbskega umetniškega kolektiva, ki že več kot poldrugo leto ne more v vrstah beograjskih kulturnih delavcev najti pravega vodstvenega kadra. Umetniški rezultat tega brezglavega stanja v gledališču je bila tudi njihova uprizoritev. Ali ni to simptomatično, kakšne posledice utegne roditi nejasnost in zmedenost pojmov, ki jih nekateri zadnji čas propagirajo kot recept za rešitev tako imenovane gledališke »krize« in to celo pri nekoč tako uglednem gledališkem ansamblu.
Obrobno gledališče iz Osijeka se je predstavilo s satirično komedijo Aleksandra Obrenoviča in Djordja Leboviča »CIRKUS«, ki se v basenski obliki in obleki ne ravno domiselno in površinsko dotika nekaterih družbenih deformacij našega življenja, čeprav je osnovna zamisel dobra in vsaj na zunaj garnirana z odrsko uspešnimi prijemi in rekviziti. Zagrebško dramsko gledališče je uprizorilo v stilu Ionesca in Becketta in
Prizor iz »Zlatega petelina«. (Scenograf: Maks Kavčič, kostumerka: Mija Jarčeva)
Maruša Patikova kot Zlati petelin. (Kostumerka: Mija Jarčeva)
kdo ve še koga napisan triptihon igralca Vanče Kljakoviča »SREČANJA«, ki je sicer čeprav ne originalno, a vendarle spretno napisano delo. Toda do nesmisla pritirana eksistencialnost in neizvirno prikazovanje sredi družbe večno »osamljenih« duš izzveni na koncu v pri nas tuj anahronizem, ki v našem občinstvu zlepa ne bo našel oboževalcev. Ali so take uprizoritve posledica v Zagrebu strašečih »teorij«, da je gledališče v resnici »prazno«, kadar je polno, in »polno«, kadar je v resnici prazno? To silno pomembno dilemo naj bi po mnenju nekaterih v Zagrebu rešilo novo »poetično« gledališče?
Mimo teh del je naposled prispevalo v spored še svoj delež Mladinsko gledališče »Boško Buha« iz Beograda, ki je s prijetno odrsko ironijo prikazalo sicer povprečno napisano pravljico Ljubiše Djokiča »POPRCEK«. Izmed slovenskih gledališč je letos ponovno nastopilo Slovensko narodno gledališče iz Trsta z dramo Joška Lukeža »PRGIŠČE
240
ZEMLJE«, ki je bila v glavnem solidno zaigrana, a je v težnji, da bi utemeljila posvečeni pomen slovenske zemlje za Slovence v zamejstvu in njihove nelahke družbene, politične ter nacionalne okoliščine, v resnici zašlo pregloboko v razvlečenost, še bolj pa s kopičenjem nevšečnih naključij in »tragike« v malotehtno, sentimentalno melodramo. No, verjetno je, da imajo Tržačani s tem delom vendarle pred svojim občinstvom uspeh.
Izmed vsega prikazanega sporeda nam preostaneta le še dramatizacija odlomka iz čosičevega romana »Deobe« — »ODKRITJE« v izvedbi ansambla Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda, in uprizoritev naše Drame s predstavo »AFERE« Primoža Kozaka. Po splošni sodbi sta edino ti dve uprizoritvi bili tako po tehtnosti in izvirnosti kot tudi po tehtnosti uprizorjenih tekstov, na pravem festivalskem nivoju, čosičevo »Odkritje« je močno epsko besedilo, ki nima odrskega dejanja, saj tudi ni bilo v ta namen napisano, a domiselna dramatizatorja in nič manj domiselna režiserja so lucidno zaznali tudi v tem besedilu možnost enkratne odrske realizacije, ki sicer ni stoodstotno gledališka, temveč oratorijska, predvsem pa je — izredno impresivna! Petdesetčlanski igralski ansambel, razdeljen v posamezne skupine plastičnih kmečkih tipov in značajev, nam v dobri uri dejanja prikaže vse psihološke muke, upornost in obup v cerkev zaprte kmečke množice, ki jo na koncu Nemci okrutno sežgo. Izredna intenzivnost podajanja tako zborovske recitacije kot tudi kratkih, med seboj prepletenih posamičnih
L. Korošec (Car Dodon), S. Hočevarjeva (Carica) in Z. Kovač (General Polkan) v »Zlatem petelinu«
241
Janez Lipušček kot Astrolog v Rimskega-Korsakova »Zlatem petelinu«
vzklikov, pasaž m epizod v razgibani režiji ob funkcionalno dobri, vrtljivi sceni, nam je posredovala nemara najmočnejše odrsko doživetje sicer v resnici neodrskega besedila. Ta veliki odrski preblisk že takoj drugi dan festivala je kajpak zasenčil vse nadaljnje, večinoma že same ob sebi slabokrvne uprizoritve.
In naposled naša »Afera«. Tudi ta uprizoritev je presenetila, saj je pokazala ne le dramaturško dobro napisan tekst, temveč tudi novo iskanje sodobnejšega igralskega in režijskega stila ter izraza, ki ga je deloma nakazala na Sterijinem pozorju ie naša lanska uprizoritev Smoletove »Antigone« v Janovi režiji. Resnici na ljubo je treba priznati, da teh dejstev niso opazili prav vsi v Novem Sadu navzoči gledališki strokovnjaki, zlasti ker skoraj nihče ni nadrobneje razumel slovenskega besedila. Nemara da so naša slovenska gledališča v svojem iskanju vendarle za pol koraka pred ostalimi. Uprizoritev »Afere« pa je le naredila na me najgloblji vtis, zlasti po izbranem in kvalitetnem nastopajočem igralskem ansamblu. Zato je od vsega začetka festivala bilo jasno, da je večino, če ne malone vse letošnje Sterijine nagrajence treba iskati prav v teh dveh poglavitnih predstavah. No, in končni rezultat tudi ni mogel biti dosti drugačen.
Objava dodeljenih Sterijinih nagrad pa je navzlic temu vzbudila ostre diskusije in obsojanja ocenjevalne komisije, ki ji je predsedoval beograjski književnik Dušan Matič. Komisija namreč navzlic izjemno uspeli uprizoritvi »Odkritij« ni dodelila nagrade dramatizatorjema za
242
dramatizacijo, čeprav je bila že zgolj njuna nenavadna in lucidna ideja medna pozornosti, prav tako pa navzlic splošni sodbi, da je bila Kozakova »Afera« gledališko daleč najbolje napisana drama letošnjega Pozorja, komisija ni dodelila razpisane nagrade za izvirno dramo. Kakor že mnogo ocenjevalnih komisij in žirij na raznih kulturnih področij, se je žal tudi ta letošnja komisija Pozorja sredi obilice posamičnih umetniških in neumetniških tendenc ter pogledov na koncu zatekla k najbolj »varnemu« in nič kaj razveseljivemu kompromisu. Pri tem je ni motilo dejstvo, da pri tako »visokih« kriterijih ne bi že prejšnja leta smela biti podeljena skoraj nobena nagrada za izvirno dramo, po takih kriterijih pa bržčas tudi ne bo še vrsto let zanaprej. Ali torej v Steri-jinem pozorju nekaj šepa? Menda res.
Predvsem: navzlic dobro zamišljenemu statutu, ki natanko zagotavlja, da je Sterijino pozorje »nagradna revija najboljših predstav jugoslovanskih poklicnih dramskih ansamblov, ostvarjenih izključno ob domačih tekstih,« se iz leta v leto ponavlja ,da selekcijska in ocenjevalna komisija pri izbiri del in predstav za konkurenco in pri dodeljevanju nagrad ne najdeta zmeraj objektivno najboljših umetniških meril. Zdi se, da navzlic statutu pri tem v praksi vendarle večkrat soodločajo »republiški ključi«, ki običajno demantirajo princip stroge kvalitete. Tega nista kriva niti statut niti vodstvo Pozorja, temveč samo komisije, ki so v svojih odločitvah avtonomne, a navzlic temu mnogokrat prevladujejo med njimi neprincipialna in kompromisarska stališča, člani komisij, id so sicer imenovani »ad personam« iz vrst znanih javnih in kulturnih delavcev iz vse Jugoslavije in ki niso aktivni člani gledališč, pogostokrat uveljavljajo lokalne »republiške« ali pa celo »hišne« tendence in simpatije, kar navadno na koncu demantira objektivna vrednotenja. A to so menda napake mnogih žirij in komisij naših festivalov in tekmovanj.
Tako so tudi letošnje nagrade Sterijinega pozorja še pred uradno razglasitvijo vzbudile val nezadovoljstva, ki je našlo svoj odmev tudi na zaključni seji glavnega odbora. Nekateri člani so zahtevali za bodoče temeljito prevetritev dosedanjih propozicij za tekmovanje, predvsem v smislu jasno preciziranih stališč, razen tega pa naj bi komisije ob začetku svojega dela tudi dobile točno formulirane smernice in napotke, ki bi onemogočali poznejše spletke in nesporazume.
Kakšen je torej umetniški facit letošnjega Sterijinega pozorja?
Z izjemo dveh kvalitetnih predstav vsekakor razmeroma skromen. Izmed devetih prikazanih sodobnih domačih dramskih tekstov je bila večina od njih tako po književni vrednosti kot tudi po prikazanih odrskih upodobitvah več kot povprečna, tu in tam pa celo manj kot to. Pozitivno dejstvo letošnjih gledaliških iger v Novem Sadu pa je bilo, da so tokrat dokončno prodrli v ožjo konkurenco mlajši in povsem mladi dramatiki, ki so večinoma šele s prikazanimi deli kot svojimi dramskimi prvenci stopili v sredo jame književne in gledališke arene, medtem ko letos sploh niso konkurirali starejši pisci. Ze zgolj ta ugotovitev takoj nekoliko ublaži našo končno sodbo o uspehu letošnjega Pozorja, zakaj kakršnakoli je že naša ocena o kvaliteti prikazanih del, je nedvomno prav v vrstah teh mladih in njim podobnih dramatikov iskati nosilce bodočega razvoja naše sodobne dramatike. Same odrske realizacije so nas sicer tudi večidel razočarale, toda v nekaterih predstavah je bilo vendar čutiti iskanje novega, modernejšega odrskega in igralskega izraza z opuščanjem odvečnega in nepotrebnega realističnega
243
Friderik Lupša (General Polkan) in Ladko Korošec (Car Dodon) v »Zlatem petelinu«
balasta v igri. Vzlic povprečni kvaliteti odrskih realizacij, ki so kajpak nekje pogojene že v sami kvaliteti prikazanih besedil, pa je nedvomno treba ugotoviti, da so realne umetniške možnosti naših gledaliških ansamblov vendarle objektivno večje od prikazane ravni; že nekaj let je namreč očitno, da posvečajo zadostno potrebno pozornost pripravi in uprizarjanju novih domačih del izmed poglavitnih gledališč v, državi predvsem in skoraj edinole slovenska gledališča. To dejstvo je bilo v razpravah že večkrat in tudi letos javno ugotovljeno in naglašeno. Malone povsod drugod po državi pa ne uprizarjajo domačih novosti načrtno in s potrebno ljubeznijo, umetniško resnostjo, zavzetostjo in — če treba — tudi z žrtvami, temveč obravnavajo domačo dramatiko še vedno mnogokrat kot nujno zlo. Zato tudi ni čudno, da je prav Slovensko narodno gledališče v Ljubljani malone edino v državi sodelovalo doslej v konkurenci na vseh dosedanjih sedmih Sterijinih pozorjih in da je tudi zbralo na njih doslej daleč največje število kolektivnih in posamičnih nagrad!
Kakšna je po vsem tem torej prihodnost Sterijinega pozorja?
Sterijino pozo/rje je navzlic vsem svojim slabostim in pomanjkljivostim vendarle izredno pomembna jugoslovanska gledališka in kulturna institucija, ki jo moramo še naprej varovati in ohraniti pri življenju. Tudi taka, kakršna je, je vsemu nakljub mogočna vsakoletna naša gledališka manifestacija, kakršne ni v tem smislu in namenu menda nikjer v Evropi. Navzlic slabostim je v sedmih letih obstanka vedarle odigralo
244
pomembno vlogo v razvoju naše sodobne drame, ki je pred ustanovitvijo Pozorja skoraj nobeno gledališče ni uprizarjalo, medtem ko zdaj naša gledališča to vsaj poskušajo, čeprav ne vselej dovolj resno in požrtvovalno. Odprto pa je vprašanje, ali je smiselno, da prirejamo take vrste jugoslovanske gledališke igre na izključno temo naše sodobne dramatike res vsako leto, ko je vendar normalno tudi za večje narode, da ni pričakovati prav slednje leto žetve kvalitetnih odrskih del. Razsoditi bo torej treba, ali naj ostane Sterijino pozorje v dosedanji obliki kot vsakoletni festival z izrazito visokimi umetniškimi merili, ali pa naj namesto takega festivala organiziramo rajši drugačno gledališko revijo, ki naj bi prikazovala realno umetniško stanje in raven vseh naših gledališč? Ce bo prevladalo prvo stališče, bo treba spremeniti pro-pozicije in omogočiti gledališčem, ki razpolagajo z več kvalitetnejšimi uprizoritvami, tudi širšo udeležbo z dvema ali celo s tremi različnimi predstavami, v primeru pomanjkanja teh pa tudi nemara izven konkurence in na povabilo: s tujimi teksti v zanimivih odrskih realizacijah, če pa bo Pozorje odstopilo od strogega načela kvalitete in prevzelo značaj splošne gledališke revije, bodo kajpak verjetno večja gledališča kmalu zanj izgubila zanimanje. Kaj torej storiti?
Spričo nakazane dileme in iz leta v leto bolj in bolj se ponavljajočih očitkov, da Sterijino pozorje še ni našlo svojega pravega, dognanega, precizno začrtanega obraza, je ob koncu letošnjih VII. gledališkimi iger v Novem Sadu glavni odbor Sterijinega pozorja sklenil, da bo prihodnje Sterijino pozorje v l. 1963 posvetilo v okviru iger glavni pouda-
Prizor iz »Zlatega petelina«. (Dirigent: Demetrij žebre, režiser: Hinko
Leskovšek)
245
Prizor iz 1. slike Osterčevih »Iluzij«. (T. Remškarjeva, S. Leben in ansambel)
rek jamim diskusijam ramo za razčiščenje vprašanja o dokončni fiziognomiji tega pomembnega jugoslovanskega gledališkega festivala.
Med letošnjim Pozorjem je bilo tudi več splošnogleddliških diskusij in posvetovanj, ki jih je vodstvo festivala organiziralo hkrati z upravnim odborom Skupnosti poklicnih gledališč Jugoslavije. To gledališko združenje je ob otvoritvi Pozorja obenem imelo v Novem Sadu tudi svojo letno skupščino, ki je v razpravi pregledala vrsto perečih problemov, ki tarejo danes pri nas gledališko dejavnost. Skupnost gledališč je prav ob teh razpravah dosegla načelno soglasje tako s sindikatom delavcev v umetnosti in kulturi kakor z društvom dramskih umetnikov Jugoslavije za skupno akcijo, ki naj bi pripomogla k rešitvi cele vrste za gledališča in gledališke delavce nerešenih vprašan). Pri vsem tem so sodelovali tudi predstavniki sekretariata za kulturo zveznega izvršnega sveta in centralnega odbora sindikatov, ki so obljubili vso podporo za rešitev nelahkega stanja mnogih gledališč po državi. Ugotovljeno in zagotovljeno je bilo, da naša socialistična družba gledališče potrebuje in to še kako potrebuje, zlasti še, ker je gledališče tudi prva osnova za obstoj in razvoj sodobnih komunikacijskih ter umetniških medijev (t. j. filma, radia in televizije). V teh načelnih gledaliških razpravah v okviru Pozorja so sicer prišla do izraza mnoga, povsem divergentna stališča in mnenja, ki so bila jasna podoba včasih tudi nevzdržnih in zmedenih pojmovanj o gledališki umetnosti, toda v direktnih spopadih in soočenjih takih mnenj se bodo vendarle razbistrili pojmi, hkrati pa bo mogoče naposled le ugotoviti, v kakšno smer in kako je pri nas odprta pot gledališki kulturi. Tudi to je in naj ostane poslanstvo Sterijinega pozorja.
246
POMEMBEN JUBILEJ
Pred kratkim Je bila v naši Operi skromna, pa toliko pomembnejša slovesnost. Praznovali smo jubilej tistih naših članov, ki so dopolnili! trideset ali več službenih let; med njimi so nekateri vso službeno dobo preživeli v našem gledališču.
Slavljenci so:
Avgust Grintal, Miha Pogačnik, Karel Beden, Miljutin Ravbar, Josip Zupančič, Vinko Novšak, Ivan Trost, Albert Jermol, Arnold Arčon, Ivan Lesar, Mirko Korošec, Zoran Ažman, Svetozar Benčič, Cenda Šedlbauer, Anton Sancin, Branko Flego, Marijanca Petan, Pavel Godina, Milko Škabar , Franc Palm, Ivan Hafner. (V ospredju slike upravnik SNG Smiljan Samec in direktor Opere Demetrij Zebre.)
Naj jubilanti oproste, ker se v tem Listu ne moremo pomuditi ob vsakem posebej. Zato vsem skupaj: iskrena hvala in želja za nadaljnje plodno
sodelovanje!
247
ODJUGA?
Gre za opero »Človekova usoda« Ivana Ivanoviča Dzeržin-skega. Pravzaprav za dogodke v zvezi z njo.
Zgodbo poznamo tudi pri nas, pred dvema letoma smo jo dobili v slovenskem prevodu. In spomin na Bondarčukov film še ni zbledel.
Skladatelj ima v svoji domovini ime. Prav tisti Dzeržinski je, ki naj bi bil ustvaril »tip sovjetske glasbene drame, dostopne ljudskim množicam« ter izklesal v njej »posamezne trenutke iz življenja sovjetskega človeka«. Njegov »Tihi Don« (1936 — bil je gledališki krst mladega avtorja in menda doslej njegovo najboljše odrsko delo) so v času silovitih napadov na Šostakovičevo »Lady Macbeth mcenskega okrožja« ter »formalizem« tedanje ruske muzike sploh proglasili za »klasični vzor sovjetske glasbene drame« in — seve — uradni zgled marsikateremu skladatelju.
Proglasili — ker Dzeržinski ne takrat ne pozneje ni docela obvladal kompozicijske tehnike in velikih form. Njegove opere (večkrat na Šolohovljeve tekste) so sicer pričale o mladostnem poletu in talentu, vendar nič več. Že ob »Tihem Donu« mu je Boris Asafjev očital ubožni ritem, »suho in primitivno poročanje besedila v intervalih« ter »skrajno asketsko glasbo in preproščino oblik«. »Pri vsej svežini mnogih strani,« je pisal tedaj avtor res zelo blede »Bahčisarajske fontane«, zato pa izvrsten mislec in teoretik, »skladatelj ni zmogel prehoda med ugotavljanjem estetskih čustev ter njih razvojem v spoju situacij in vzajemnega učinkovanja karakterjev.«
Pri tem je ostalo. Pomanjkljivosti v celoti, neizdelane posameznosti, talent.
Toda Stalin je umrl in razmere so se pričele spreminjati. Počasi, a nezadržno.
Danes govorijo sovjetski gledališčniki o »obdobju aktivnega eksperimentiranja v operni ustvarjalnosti«. Vzroka sta dva: lahko so (tudi radi so) stopili vsaj nekoliko mimo uradno začrtane »razvojne« poti in — morali so se ji odpovedati. Zaradi mladine. Ta namreč misli s svojo glavo, vedno glasneje: opera je zastarelo in prav nikomur potrebno početje!
Razmere so postale nadvse resne... in po toliko letih so v ruskih opernih gledališčih pričeli iskati in podpirati nove prijeme. Geslo je seveda ostalo — ustvarimo si sovjetsko opero! — vsebina in oblika pa se po malem izpreminjata. Eksperimenti so koristni. Opera naj bo živa umetnost!
V	ta čas je moskovsko Veliko gledališče napovedalo krstno uprizoritev desete opere Ivama Ivanoviča Dzeržinskega.
»Predznaki« so bili dovolj nenavadni. Nekaj tednov pred premiero je zagledal v »Sovjetski kulturi« luč sveta članek prvega režiserja Velikega gledališča B. A. Pokrovskega — »Bodo nove opere«. V njem si je ta ugledni umetnik privoščil nič manj kot misel, da »zaradi žalostne pomote opero dolgo in trdovratno spreminjajo v privesek glasbene umetnosti, že s tem pa brez
248
osnove ignorirajo samostojen pomen njene specifičnosti... Opere ni mogoče meriti samo z zakoni muzike ali prijemi dramskega gledališča — taka sta zabloda in prvotni vzrok mnogih neuspehov.« Recimo, da bi do sem za silo še šlo. Vsaj cum grano salis in z mnogimi omejitvami. Toda Pokrovskij, ki je tisti čas že postavljal »Človekovo usodo«, je hotel zaščititi tudi Dzeržin-skega. Z zelo nenavadnimi prijemi: »Čigarkoli skepsa, namenjena že komursibodi, je pri tem enakovredna namernemu umoru. ... čas je, da odločno obsodimo sleherno vnaprej pripravljeno nezaupljivost ter umetna iskanja vsegamogočnih ,ne’. ... Samo trdovratni svetohlinec (v delu) ne bo našel globokih strani.«
Kljub »popuščanju« v sovjetskem umetniškem življenju ter »obdobju aktivnega eksperimentiranja v operni ustvarjalnosti« je za tako odkritosrčne izjave treba zbrati precej poguma. (Druga pesem, ali so pravilne ali ne.) — Toda Pokrovskij je očitno dosegel tudi svoj namen. Odgovoril mu ni nihče in »Človekova usoda« je postala že pred krstno predstavo popularna zaradi svojih »novih prijemov«.
Da bi bila mera polna, je dalo Veliko gledališče poleg običajnega programa natisniti tudi posebno brošuro o tej »operi-pesmi« (podnaslov Dzeržinskega!). Seveda je naslikala novo delo v najlepših barvah... Pokrovskij pa je spet izbil sodu dno: »Ta, ki išče v operi abstraktno muziciranje ali komplicirano raziskovanje oblik, pa tudi tisti, ki se noče odreči vajenim kriterijem pri sprejemanju in ocenjevanju opere, bosta tu lahko razočarana.«
T. Remškarjeva, L. Straničeva, S. Polik in S. Leben v »Iluzijah«. (Koreograf in režiser: H. Neubauer)
249
Kaže, da je bilo narobe. Ljudje so prihajali iz gledališča z objokanimi očmi, polni velikega doživetja in pretreseni. »Človekova usoda« jih je ganila. Konec koncev — kdo bo ostal ravnodušen, ko po tolikih preizkušnjah in trpljenju droban dečko zakliče s presunljivim glasom: »Oče, očka!«, Sokolov (osrednja oseba) pa ga vzame v naročje ter odide z njim med gledalci skozi avditorij!?
Bil je torej prepričljiv uspeh. Gledališče polno. In povrhu vsega novi prijemi na opernem odru! — če naj verjamemo Pokrovskemu in menda večini dnevnih kritik. Seveda so se pričeli za »Človekovo usodo« zanimati tudi drugod. In so jo uprizorili. V Leningradu, nato v Kijevu. Povsod z uspehom.
Toda pokazale so se čudne reči.
V Moskvi so opero uprizarjali z govorjenimi recitativi, v Leningradu so recitative prepevali, v Kijevu deklamirali po vzoru ukrajinskih ljudskih pevcev, počasi in privzdignjeno.
Med moskovsko predstavo je bilo nekaj odlomkov, ki jih v Leningradu niso poznala — pa tudi v tej partituri so našli domisleke, ki jih ni bilo v kijevski. In narobe.
Celo med predstavami v eni sami hiši so nastajale razlike. V Velikem gledališču so na drugi reprizi izpustili pesem fašistov iz scene, ko pijani Mliller ponuja Sokolovu žganje pred ustrelitvijo. Izkazalo se je namreč (šele po prvi reprizi!?!), da si jo je Dzeržinski »izposodil« v Weillovi »Beraški operi«! — Očitno pa so stvar opravili na hitro in v orkestralni partituri je tudi poslej ostalo še dovolj odmevov na njeno melodijo. Nelogično seveda.
Konec koncev se je skrivnostni mehurček okrog »Človekove usode« le razpočil: skladatelj je bil oddal gledališču samo klavirski izvleček opere! Instrumentirali (ter po svojem okusu dopisali marsikatero epizodo) pa so jo — v Moskvi dirigent predstave Melik-Pašajev, v Leningradu koncertni mojster gledališkega orkestra čeliščeva in v Kijevu skladatelj Jarovinski.
Vsekakor zeilo mučno za Dzeržinskega. Tolikanj bolj, ker se je izkazalo, da je hitel z delom zaradi Leninove nagrade. Pričakoval jo je, toda ne križem rok (kot — za primer — ob instru-mentiranju lastnega dela): na zasedanju leningrajskega odbora Zveze skladateljev ZSSR je baje zelo vehementno zastopal — svojo opero.
V času prvih negativnih mnenj o »Človekovi usodi« sovjetska glasbena javnost vsega tega še ni vedela. Povrhu so odhajali ljudje iz gledališča navdušeni (poročevalci so si doslej enotni, da je bila zasedba vlog enako prvovrstna v Moskvi, Leningradu in Kijevu) — in gromovniški besedi režiserja Pokrovskega se ni na glas nihče uprl — in...
široko občinstvo je bilo potemtakem prepričano, da gre za res pomemben korak v razvoju sovjetske opere in njenih sodobnejših ciljev. Razcep javnega mnenja pro et contra Dzeržinskemu prvi čas po krstni predstavi ni bil posebno lahak. Skladatelj je bdi očitno junak dneva. Popolnoma razumljivo.
Toda uprli so se glasbeniki. Značilno: med dnevnimi kritiki samo Jarustovsikij! Toda po »ustnem izročilu« Je kmalu zašla
250
B. Severjeva, F. Ambrožič in L. Sotlarjeva v »Iluzijah«. (Dirigent: D. Zebre, scenograf: V. Molka, kostumerka: A. Bartlova)
med pogovore marsikatera skrivnost in slabost »Človekove usode«. In »Sovjetsika muzika« (revija Zveze skladateljev ter Ministrstva za kulturo ZSSR) je v svoji decembrski številki objavila prvo temeljito kritično analizo. (Njena avtorja — kar dva — Med-vedjev in Svetlanov.)
Izpišimo si nekaj zaključkov:
»Po najinem mnenju je opera Dzeržinskega umetniško nepopolno delo in slaba v metieru Dejanje se razvija kot v drami,
glasba pa mora .spremljati’ posamezne prizore ter pokorno ilustrirati to ali ono situacijo. Kaj več ji ni dano. Oba odločno odklanjava sprejeti to za ,novo besedo’ v operni zvrsti. Ni mogoče imenovati novatorstvo, kar je enostavno skladateljevo neznanje, da bi govoril z jezikom svoje umetnosti. ... Ob poslušanju lahko opaziš kričeča neskladja med obliko in vsebino, približnost, slučajnost rešitev, tehnične slabosti. ... Osnovna pomanjkljivost opere je nesorazmerje med visoko idejo in kaotično, slučajno formo, v kateri se je komponist namenil posredovati izbrano literarno predlogo... Kaže, da so minili časi, ko je skladatelj izročil gledališču dokončano delo ter zahteval njega natančno odrsko izpolnitev. Dandanes je Dzeržinski oddal polfabrikat in dovolil gledališčem poljubne spremembe v svoji operi. ... Skladateljev dober namen — da bi s pomočjo pesemskih oblik ustvaril preprosto, po izrazu dostopno delo — je uresničen površno, plitvo. ... Zgraditi opero iz pesemskih oblik, nasititi glasbo s sodobnimi intonacijami, razvijati jih aktivno — to je važno
251
in nujno; toda družiti v preprosto zaporedje posamezne kuplete in pesmi brez slehernega namiga o njihovem razvoju in povezavi znotraj operne strukture — to je skoraj brezperspektivno početje. ... Skladateljevo delo izdaja od leta do leta, od stvaritve do stvaritve nižanje in upadanje njegovega izrednega talenta. ... Najin spor z I. Dzeržinskim je spor o lastnostih, sili in globini umetnosti. Ne moreva se sprijazniti z uvelim, bednim in primitivnim izpovedovanjem našega sodobnega življenja v umetniških delih. ...Rezultat je za skladatelja zelo žalosten. Taka opera izpričuje njegovo ustvarjalno nemoč, cepetanje na mestu in trmasto pomanjkanje dobre volje pri razvijanju lastnega talenta.«
Kritika Medvedjeva in Svetlanova je očitno dvignila mnogo prahu ali vsaj razplamtela govorice, ki so ostajale doslej »med štirimi očmi«, zato je Zveza skladateljev ZSSR sklicala 13. januarja javno razpravo o »Človekovi usodi« in Ščedrinovi operi »Ne samo ljubezen«. Spor za in proti Dzeržinskemu je moral biti zelo močan, zakaj diskutantje so se dotaknili Ščedrina le tu in tam, bolj mimogrede; v središču pozornosti je ostala vseskozi »Človekova usoda«.
Najkrajšo, najbolj drzno, tudi najbolj resnično oceno je povedal Dimitrij Kabaljevski: »Za ustvarjanje opere je treba, ne da bi govorili o talentu, obvladati vsaj tri reči: pisanje za glas, za zbor in za orkester. ... Opera se razvija in se bo razvijala, mislim tudi, da kot umetnost ne bo umrla, čeprav se bodo njene oblike, zvrsti, končno tudi pota itd. verjetno še stokrat izpreme-nile. Toda osnovno znamenje opere ostane glasbena dramaturgija, z drugimi besedami — vse, kar se v operi dogaja, bo vselej izpovedovala glasba.«
Na te in mnoge druge pripombe je prisotni skladatelj odgovoril tako-de:
»Ta kritik bi rad v tej adi oni operi to — drugi drugo. Jaz pa bom povedal preprosto: ni malo, kar bi radi! Sedite in pišite sami. Tak sem, kakršen sem in delam, kar mi dovoljujejo moje moči. Z D. Kabaljevskim pa soglašam v enem pnincipielnih vprašanj: vse delo od začetka do konca mora človek opraviti sam. Toda s človekovo usodo’ se nam je mudilo, hoteli smo jo postaviti do znamenitega datuma in v tem ni nič slabega, toliko manj, ker so vse tri variante izdelane poklicno neoporečno. Posebno ,v VeiHkem gledališču glasba prekrasno zveni in ni me sram, kadar jo poslušam. Občinstvo prihaja in je zadovoljno. Kaj imam od tega, če bo sedelo v dvorani 40 muzikologov? Kakšen smisel ima to? Nobenega. In nobene radosti! Naj poslušajo preprosti ljudje, v kakršnikoli instrumentaciji že zveni glasba. Omenjam ime Musorgskega, ki so ga instrumentirali, kakor se je komu zdelo in ga iz bogve kakega razloga prištevajo med genialne, a slabo pismene skladatelje. In N. Golovanov je Glinko-vim partituram dodajal cele pihalne orkestre. Vse se lahko zgodi...«
Malce nebogljeno, kajne? Po desetih operah in nekoč tolikšnem slovesu ustvarjalca »sovjetske glasbene drame, dostopne ljudskim množicam« ...! Skoraj bi se morali vprašati, ali nista
252
tako ostrih kritik izzvala res samo revna zamisel in faktura »Človekove usode« — ali nemara tiho nasprotje med Velikim gledališčem in moskovskim odborom Zveze skladateljev ZSSR. Kljub povabilu se je namreč razprave 13. januarja udeležil samo ravnatelj znamenite Opere — in še ta se je oglasil le h koncu:
»Katerokoli predstavo moramo presojati v prisotnosti njenih ustvarjavcev; tu ni nikogar izmed udeležencev uprizoritev, o katerih teče beseda, in zdi se mi, kot bi razprave preprosto ne bilo. Avditorij se je izkazal enostranski. Treba ga bo razširiti, pritegniti igravce in nemara tudi gledavce, ker smo slišali glasove, da se ni treba ozirati na njihovo mnenje. V gledališču premišljujemo, kako bi pripravili tako široko razpravo pri nas.«
Prizor s pevcem moritatov (A. Prus in ansambel) v naši uprizoritvi Osterčevih »Iluzij«
Kako je torej z odjugo? Je bila samo kulisa, za katero so se spoprijele nasprotujoče si skupinice moskovskih kulturnih delavcev? Ali sveta jeza zaradi »mnogega hrupa za nič«?
Gotovo: vse to.
Ampak ostre razlike v načelih in pogledih na razmere izpričujejo tudi na videz neopazne premike v sovjetskem glasbenem življenju... sicer bi bile misli Pokrovskega ali Kabaljevskega (naj so si še tako nasprotne) zakopane globoko v samotnih razmišljanjih njunih avtorjev.
Odjuga tedaj?
B. Loparnik
253
REPERTOAR NAŠE OPERE V PRIHODNJI SEZONI
Naša Opera bo v prihodnji sezoni prvič ali na novo uprizorila naslednja operna dela:
Jan Cikker: Janošik,
Giuseppe Verdi: Rigoletto,
Jakov Gotovac: Ero z onega sveta,
Amilcare Ponchielli: Gioconda,
Ermanno Wolf-Ferrari: II Campiello,
Benjamin Britten: Lukrecia. (V izvedbi ansambla zagrebške Opere).
Opera ima v načrtu tudi dva nova baletna večera, obnovitev baleta Labodje jezero (Peter Iljič Čajkovski), hkrati pa ponovitve že izvajanih baletov:
Pogled v prihodnost — scena z roboti v Osterčevih »Iluzijah«. (Koreograf in režiser: Henrik Neubauer, dirigent: Demetrij Zebre, scenograf: Viktor Molka, kostumerka: Alenka Bartlova)
Slavko Osterc: Iluzije,
Baletni večer (J. S. Bach: Balletto a IS; F. Schubert: In modo romantico; I. Stravinski: Ognjena ptica),
Stevan Hristič: Ohridska legenda,
Sergej Prokofjev: Pepelka.
Iz tedanjega repertoarja bodo ponovljene naslednje opere:
Carl Orff: Premetenka,
Nikolaj Rimski-Korsakov: Zlati petelin,
Jules Massenet: Vferther,
Georges Bizet: Lovci biserov,
Giuseppe Verdi: Don Carlos,
Giuseppe Verdi: Aida,
Giuseppe Verdi: Nabucco,
Richard Wagner: Lohengrin,
Peter Iljič Čajkovski: Evgenij Onjegin,
Charles Gounod: Faust,
Giacomo Puccini: Tosca Giacomo Puccini: La Bohčme,
Gioacchino Rossini: Seviljski brivec,
BedUch Smetana: Prodana nevesta,
Marijan Kozina: Ekvinokcij.
Hkrati bo naša Opera obnovila Sergeja Prokofjeva opero Zaljubljen v tri oranže.
SAMOZAVESTNO IN UDOBNO SE POČUTIŠ SAMO V ELEGANTNIH ČEVLJIH KVALITETNO VODILNE TOVARNE OBUTVE
V	IZL02BAH POSLOVALNIC PEKO TE BO PRESENETILA BOGATA IZBIRA ZADNJIH MODNIH NOVOSTI
POTUJETE V ZAGREB ALI BEOGRAD?
Poslužite se udobnega prevoza na rednih ekspresnih avtobusnih progah, ki jih vzdržuje turistično in avtobusno podjetje
KOMPAS
LJUBLJANA—NOVO MESTO—ZAGREB
in obratno z odhodom iz Ljubljane vsak dan ob 5.30 in povratkom iz Zagreba ob 16. uri; Ljubljana—Zagreb in obratno z odhodom iz Ljubljane vsak delavnik ob 6.30 in povratkom iz Zagreba ob 19. uri;
Ljubljana—Zagreb—Beograd in obratno z odhodom iz Ljubljane vsak dan ob 10. uri in povratkom iz Beograda ob 8. uri
Vozovnice lahko kupite že v predprodaji nekaj dni pred potovanjem v naši poslovalnici v LJUBLJANI, Titova 12.
ISKRA
»ISKRA«
ind. za elektromehani-ko, telekomunikacije, elektroniko, avtomatiko
PRODAJNO-SERVISNA ORGANIZACIJA ZASTOPA ISKRO NA JUGOSLOVANSKEM TRZlSCU
CENTRALA:
LJUBLJANA, LINHARTOVA 35
FILIALE:
LJUBLJANA, ZAGREB, BEOGRAD, SKOPJE, TITOGRAD, SARAJEVO, SPLIT, RIJEKA
SPREJEMAMO NAROČILA, SKLEPAMO POGODBE, DOBAVLJAMO, MONTIRAMO, VZDRŽUJEMO
fneddmca
ŠKOFJA LOKA
Telefon št. 231, 232 Škofja Loka Brzojav: Škofja Loka Tek. rač. NB Kranj 607-11/1-374
IZDELUJEMO
mikano bombažno, stanično, melange, 100>/i> barvano stanično in šantung prejo v Nm 16-50/1 in to osnovno, medio, trioo, votkovo in flanel vitje. Vigogne prejo od Nm 6-12, kakor tudi sukano prejo na Wc formatu, x motkah in predenih
VSI NAŠI IZDELKI SO PRIZNANE KAKOVOSTI!
Podobno sredstvo
nego las
IZDAJA
ZA LJUBITELJE LEPE KNJIGE POSEBNO BIBLIOFILSKO ZBIRKO
Večni sopotniki
V	zbirki izhajajo dela, ki predstavljajo v zakladnici svetovnega slovstva in domače književnosti resnične bisere človeškega duha in izpovedne enkratnosti. Gre za izbor tihih, zvestih sopotnikov, ki skozi rodove spremljajo in plemenitijo človeka v urah duševne zbranosti. Knjige so tiskane na odličnem papirju in opremljene z ilustracijami najvidnejših slovenskih likovnih umetnikov. Na kratko: bibliofilska zbirka za vse, ki jim pomeni knjiga dragocenega prijatelja in zaupljivega spremljevalca.
V	ZBIRKI
Večni sopotniki
SO IZŠLA DOSLEJ NASLEDNJA DELA:
0 Ivan Goran Kovačič: JAMA £ Mihail Jurjevič Lermontov: DEMON
• Oscar VVilde: BALADA O KAZNILNICI V KI ADI N (.1
• France Prešeren: KRST PRI SAVICI
• Rainer Maria Rilke: SPEV O LJUBEZNI IN SMRTI 9 Oton Zupančič: DUMA
0 Mihail Jurjevič Lermontov: MCIRI
• S. T. Coleridge: PESEM STAREGA MORNARJA
V	KRATKEM IZIDEJO SE:
•	Byron: PARIZINA 9 Simon Jenko: OBRAZI
DRŽAVNA ZALOZBA SLOVENIJE, LJUBLJANA, MESTNI TRG 26
DRŽAVNA
ZALOŽBA
SLOVENIJE
T I O - TOVARNA INDUSTRIJSKE OPREME - LESCE-BLED
PROIZVAJA na področju regulacijske tehnike:
Hidravlične regulatorje z brizgalno cevko (po Askania sistermi) za številne regulacijske funkaije (regulacijo: pritiska, pretoka, razmerja, nivoja, temjperatuire itd. za vse panoge industrije). S tem v zvezi proizvaja kompletno pripadajočo opremo za hidravlično regulacijo: razni hidravlični servomotorji, daljinski krmilni in regulimi ventili, preklopni ventili, zaporni ventili, kratkostični ventili, ojačevalci, zobniške črpalke, razni instalacijski material, cevni priključki Komandne kabine po projektu komplet z instalirano hidravlično ali kombinirano pnevmatsko in električno regulacijo ter pripadajočimi merilnimi instrumenti.
Pnevmatske regulatorje (P) proporcionalne za regulacijo temperature in pritiska.
Termostate na dilatacijskem principu z električnim preklopnikom ea bojlerje po sistemu firme SAUTER. na področju merilne tehnike:
Merilnike pretoka za različne medije (razni plini, voda, para, nafta, olje, mazut, kisline, lugi itd.), ki delujejo na venturimetrijskem principu. — a) Obročne tehtnice za nizki tlak, kazalne in registrirne s števcem. — to) Hg manometre s plovkam za visoki tlak, kazalne In registrirne s števcem. — S tem v zvezi vso pripadajočo instalacijsko opremo: merilne zaslonke, kondenzne lončke, visokotlačne ventile, bločne komJbinirane ventile, cevne priključke itd.
Membranske manometre za nizke pritiske plinskih medijev. Kapilarne termometre (kontaktne daljinske).
Bimetalne termometre za temperaturno področje od 0—400 stopinj C. PROJEKTIRA
Izvaja kompletna projektantska dela, ki so v zvezi z lastnim proizvodnim programom, navedenim pod regulacijsko in merilno tehniko, kakor tudi temu potrebno pripadajoč oipremo domačih in tujih proizvajavcev.
MONTIRA
Izvaja montažo po projektih za vse lastne proizvode ter temu pripadajočo laistno ter domačo in tujo opremo.
LESNO IDUSTRIJSKO PODJETJE BLED
IZDELKI:
2AGANI LES SMREKE — JELKE RESONANČNI — AVIONSKI LES VEZANE PLOŠČE ZA GRADBENIŠTVO VEZANI LES LADIJSKI POD OPA2I VSEH VRST STROPNE IN STENSKE OBLOGE LAMELIRANA GLADKA VRATA	STRESNE	KON-
STRUKCIJE PANEL PLOSCE SREDICE LESNA VOLNA LESNE VRVI LESNA MOKA LESNA EMBALA2A VSEH VRST ■%. CEBELNI PANJI
^SATURNUS
nSDOCHALMA INCTJSmUA. EMRA1A2A - AUTOOmMA. UUlUAHJt
proizvaja:
raznovrstno pločevinasto embalažo za prehransko, kemično in farmacevtsko industrijo iz črne, bele in alu-pločevine — artikle široke potrošnje: kuhinjske škatle, pladnje, igrače, razpršilce itd. — dele za avtomobile in bicikle: žaromete vseh vrst in svetilke, zgoščevalke, avto-■epflSdala, žaromete, zvonce in zgoščevalke za bicikle —
elektrotoplotne aparate: kuhalnike, peči in kaloriferje —
litografirane plošče in eloksirane napisne ploščice
TOVARNA KOVINSKIH IN PLASTIČNIH IZDELKOV
LJUBLJANA, KAMNIŠKA 20
proizvaja Izdelke iz plastičnih mae za farmacevtsko, kemično, avtomobilsko, elektro ln radlo-tehnlčno Industrijo, kakor tudi predmete za Stroko potrošnjo, tehnične Izdelke in embalažo lz aluminija, svinčeno ter pokosltreno embalažo.
TOVARNA USNJA - KAMNIK	
SPECIALIZIRANA TOVARNA ZA IZDELAVO SVINJSKEGA USNJA	NOVITETE:
IZDELUJE SVINJSKO GALANTERIJSKO USNJE V SVETOVNO ZNANI KVALITETI, TAPETNIŠKO USNJE, VSE VRSTE SVINJSKE PODLOGE IN CEPLJENCE.	RELAX IN SVINJSKI BOKS V RAZNIH BARVAH ZA OBUTEV
AVTO-SERVIS
JESENICE na Gorenjskem
Telefon 314
izvršuje avtobusne in tovorne prevoze ter avtomehanične usluge
SERVIS »TOMOS« IN »TAM«
Podjetje za uvoz elektroopreme in elektromateriala, nakup in prodaja proizvodov elektroindustrije FLR]
Ljubljana, Resljeva 18-11
Telefon: 31-058, 31-059, telegram: Elektron aha v a Ljubljana Skladišče: Črnuče tel. 382-172
doibavlja ves električni material iz uvoza in domačega trga
tiskarna toneta tomšiča
LJUBLJANA
GREGORČIČEVA 25 a
• V	Telefoni:	20-552
22-990 22:940
Kemična tovarna Podnart
PROIZVAJA NAJMODERNEJŠE PREPARATE NA PODROČJU GALVANOTEHNIKE
Tobačna tovarna-ljubljana
IZDELUJE
cigarete za Vaš okus, znanstveno analizirane, izdelane iz najboljših vrst tobaka, okusno pakirane
TITAN
KAM N I K
TEHTNICE trgovske-avtomatske balanfine in gospodinjske — Uteži za tehtnice
KUHINJSKE POTREBŠČINE mlini za orehe — mlini za mak — mlini za kavo — mesorezke itd.
KLJUČAVNICE stavbene in za pohištvo v različnih izvedbah - Okovje za pohištvo.
SPOJNI DELI za vodovodne instalacije (Fitingi).
RAZNI TEMPER ODLITKI kot Ewart verige — odlitki za armature daljnovodov itd.
TOVARNA ELEKTRIČNIH APARATOV LJUBLJANA, Rimska c. 17
IZDELUJE: releje za zaščito, daljinska stikala zračna do 100 A in oljna do 15 A s termično zaščito, zaščito proti požaru, programska stikala vseh vrst, aparate s področja industrijske elektronike, merilne in specialne transformatorje, signalne naprave za elektrogospodarstvo in industrijo.
I
^ INOZEMSKA ZASTOPSTVA Ljubljana, Celovška c. 34 tel.33-351 KONSIGNACIJSKA SKLADISCA - SERVIS
»GOSMOS
Zavod za raziskavo
materiala
in konstrukcij
Ljubljana, Dimičeva 12
Telefon 32-677
Tovarna za elektroniko in avtomatizacijo
LJUBLJANA — PRZAN
Toplo priporočamo bogato
Izbiro radijskih sprejemnikov, zlasti
VESNA 61
VESNA UKV
SOCA UKV
Televizijski sprejemniki TV PANORAMA
Prikupila »bilka naSlh sprejemnikov v klaslCnl ali moderni Izvedbi ter njihovo priznamo kvalitetno podajanje radijskih oddaj ustrezajo najzahtevnejšim okusom naših radljslklh poslušalcev.
ISKRA
Prej TELEKOMUNIKACIJE
POSLOVNO ZDRUŽENJE PREVOZNIŠKIH PODJETIJ LJUBLJANA, TITOVA CESTA ST. 48 (NA GR)
Telefoni: direktor 33-676
splošni sektor (pravna služba) 33-797 komercialni sektor 33-797 prometno-tehnični sektor 33-797 gospodarsko-računskl sektor 33-648 nabavna služba 33-648
PREKO SVOJE MREŽE POSLOVALNIC OSKRBUJE TOVORE ZA PREVOZ S TOVORNIMI AVTOMOBILI PO VSEM TERITORIJU FLR JUGOSLAVIJE
Izstavlja prevozne ln obračunske listine za Izvršene prevoze. Vrši brezplačno kontrolo vseh prevoznih In ostalih tovornih listin.
Podjetja - člani poslovnega združenja SLOVENIJA TRANSPORT
PREVOZNIŠTVO, Celje SLAVNIK, Koper PREVOZI, Ljubljana AVTOPREVOZ, Maribor MEHANIČNA DELAVNICA ln AVTOPREVOZ, Medvode TRANS AVTO, Postojna AVTOSPED, Rakek AVTOPREVOZ, Zagorje ob Savi AVTOUSLUGE, Celje AVTOPREVOZ, Dravograd AVTOPROMET, Idrija AVTOPREVOZ, Ivančna Gorica AVTOPROMET, Kranj
AVTOSERVIS, Jesenice na Gor. TRANSPORT, Maribor AGROTRANSPORT, Ptuj TRANSTURIST, Škofja Loka AVTOPREVOZ, Tolmin TRANSPORT, Vldem-Krško GLOBUS-SPEDICIJA, Ljubljana LJUBLJANA TRANSPORT, LJUBLJANA GAP, Maribor AVTOPREVOZ, Podvelka INTEREVROPA, Koper TRANSPORT, Cerkno AVTOPREVOZ, Slovenj Gradec AVTOPROMET, Ljubljana
Vsi, ki žele koristiti usluge poslovnega združenja, naj se neposredno obračajo na poslovalnice v krajih:
CELJE, Kidričeva 19, tel. 20-80 ln 31-56 MARIBOR, Tržaška 54, tel. 27-49 ln 24-16 KRANJ, Škofjeloška 1, tel. 941 - 25-84 in 29-84 LJUBLJANA, Smartlnska c. 26, tel. 32-943 in 30-548 KOPER, Ulica JLA 6, tel. 239 JESENICE, Kidričeva 36, tel. 956 - 29B RAVNE NA KOROŠKEM, tel. 1 - Int. 481 NIS, Ulica 12. februar 33, tel. 37-22 ZRENJANIN, Moša Pljade 32, tel. 13-99 V kratkem bodo pričele s poslovanjem še poslovalnice v Beogradu, Rljekl, Zagrebu, Osijeku, Smederevu in Novem Sadu, ki bodo z dosedanjo mrežo in s svojim kadrom zagotovile strokovne ln solidne usluge.
I.aiinlk tn Izdajatelj: Uprav« Slovenskega narodnega gledalliča v Ljubljani. Predstavnik: Smiljan Samec. Urednik: Mitja Šarabon. — TU k Časopisnega podjetja »Delo«. — Vsi v Ljubljani.