Jože Dular 1 Dvoje pričakovanj
I.
Se veš, takrat je padal mrak, ko si kot tujec ves ubog prestopil moje hiše prag.
Na mizi zvrhan vrč je stal in na ognjišču v tihi mir je zadnji ogenj plapolal.
Vrč dvignila sem pred teboj, do roba čašo ti nalila in prvi dala ti napoj.
Iz tujca si mi gost postal in jedel si moj beli kruh in v mojem srcu kres prižgal.
Takrat si mene vso razvnel. Saj še ne veš, kaj sem prestala, ko si slovo od mene vzel.
Kako nocoj je nizek prag. Kako napeto prisluškujem, da bi začula tvoj korak.
Na mizi zopet vrč stoji
ves prazen in do kaplje suh,
kot suhe moje so oči.
Kako mi danes je težko — Saj vem, da te nikoli več nazaj v moj tihi dom ne bo.
II.
IVocoj se priplazil na temno nebo je mesec ves mrzel in trd. Nocoj sem pripravil mizo za dva, nocoj je moj dom odprt.
V bakreni posodi sem smolo prižgal,
da nama ne bode mraz,
da bode obema v ognju žarel
do poznega jutra obraz.
Nikoli, dekle, te ni k meni bilo, a vendar bi rad bil s teboj, saj morda ne slutiš in niti ne veš, kako mi je težko nocoj.
Zdaj čakam. Čez plamen metulji lete in mesec je mrzel in trd. Ne bom te pričakal, ti dekle moje. Moj dom je zaman odprt.
Stanko Vuk I Pastirska
Pomlad se je prebudila z obrvmi iz brinja, meglasti si plašč je svoj na Prevalu izmila.
Iz zgodnjih mlečnih trav si tke zelene lase, na krhkem, marčnem nebu močvirne zvezde pase.