Poštnina platana v gotovini. LETNIK IS LJUBLJANA 1927-28 MENTOR DIJAfKI LIST ŠTEVILKA 1 NOVEMBER 1027 vsebina: Scmpronij Tiro, Iz dnevnika starega profesorja — II. del (dalje) Gene Lodi, V domovini Simona Gregorčiča (s slikami; konec) Dr. L. Sušnik, Trobadorska lirika (dalje) Iv, Langerholz, Med mladimi literati (konec) Fr. W. Foerster, Krdelarji Dr. V. Bohinec, Nastanek geografske karte in njena vsebina (s slikami; dalje) M. P., Z dijaške ekspedicije Naši pomenki Mali obzornik Knjige in revije Na ovoju: Obvestila Malo za šalo, malo za res bi i .1® uhaja vsakega 15. v mesecu desetkrat med iolskim letom. List urejuje Blaz Poznič, izdaja Prosvetna zveza, oblastem odgovarja dr. Jakob Mohorič. Tiska Jugoslovanska tiskarna (Karel Ceč). UREDNIŠTVO in UPRAVA je v Ljubljani, Mikloiičeva cesta 5. Vsi rokopisi in dopisi, ki se nanaiajo na vsebino lista, naj se poiiljajo na uredniitvo, naročnina in reklamacije na upravo. Rokopisi se ne vračajo. CELOLETNA NAROČNINA za dijake 30 Din, za nedijake in zavode 40. Din. Plačuje se naprej. Posamezna številka 4 Din. — Številka čekovnega računa pri poitni hranilnici v Ljubljani 14.676. Za 11 a 1 i j o. znaša naročnina 10 Lit za dijake, 15 Lit za druge in se plačuje po italijanskih čekovnih položnicah »Katol. misijonov« v Ljubljani, za Avstrijo 4 S za dijake, 6 S za druge in se plačuje po avstrijskih čekovnih položnicah »Katol. misijonov«, za Ameriko 1 dolar, za druge kraje 4 »vic. Iranke. — Iz inozemstva se more poSiljati naročnina tudi v priporočenem pismu. — Številka ček. računa za Italijo: 11/1670 (položnice »Katol. misijonov« v Ljubljani), za Avstrijo: B-156.644 (položnice »Katol. misijonov« v Ljubljani). POVERJENIKI, ki so naročili list za več dijakov skupaj, morajo javiti naslove vseh odjemalcev upravi. Plačevati pa smejo list — ako jim ni mogoče poslati vse naročnine naprej — v trikratnih obrokih, in sicer pred izidom tretje itevilke prvo tretjino, pred izidom i e s t e itevilke drugo in pred izidom devete itevilke zadnjo tretjino. Poverjeniki dobijo za vsakih 10 plačanih izvodov, enajstega zastonj. Tiskovna napaka. Na str. 4. letošnjega čekovno položnico; stanc 25 par. Iz- »Mentorja« čitaj philosophari, ne pa iphilo- polni jo ikakor navadno, vpiši pa nanjo v sophare. vse tri oddelke tudi Številko imetnika raču- , na, ki je za »Mentor«: 14.676, in pa naslov: Listnica Uprave. Mentor. Tako izpolnjena položnica velja ka- Povcrjenikc prosimo, da nam nemudoma kor navadna in moreš torej po njej porav- pošljejo vsaj eno tretjino naročnine, sicer naročnino za list. Naša čekovna itevilka prihodnje leto številke ne bodo prejeli. Mo- je navedena vedno tudi na prvi notranji 'ramo namreč v tiskarni sproti plačevati tisk strani poleg podatkov glede naročnine. (Sera vsako posamezno številko. — B. C. Go- veda moreš poslati denar tudi po poštni na- rlca: Vezan lanski letnik slane za Italijo kaznici, toda s teni si napravljaš nepotrebne 20 lir; dolgujete tedaj še 15 lir. Pozdrav Vam stroške, ker je ta način pošiljanja denarja in vsem drugim. mnogo dražji.) Poltna uprava je te dni znova opozorila, Analogno velja vse to tudi za italijanske, da so poleg čekovnih položnic z natisnjeno ozir. nemške položnice »Katoliških misijo- številko in naslovom imetnika računa v pro- nov«, po katerih se plačuje »Mentor« iz Ita- metu tudi položnice, ki teh podatkov nimajo. lije oziroma Avstrije. Številka za Italijo je Ako nimaš tore; položnice s tiskanim našlo- 11/1670, za Avstrijo pa B—156.644; povsod vom imetnika računa, pa bi rad poravna! se pripiše; Katoliiki misijoni v Ljubljani, svoj dolg, pojdi na pojto in si kupi prazno S. H. S., zgoraj pa pripomba: za Mentor. Uredništvo je prejelo: Dijaiki koledar za iolsko leto 1927/28. I. letn. Izd. Slov. dij. zveza. Kovačev itudent. Spevoigra v 3 dej. Libreto spis. Ivan Kovačič, uglasbil V. Vodopivec, V^ Ljubljani 1927. Založila Jugoslovanska knjigarna. Zvezdice in cvetice. Knjiga o hvaležnosti. Spis. prof. Anton Kržič, izdal in založil Al. Stroj. Ljubljana 1928, 302 str. Broi. Din 25'—. Srečko Kosovel, Pesmi. Uredil Alf. Gspan, slikal G. A. Kos, izdal in založil Odbor. Ljubljana 1927. Radio. Spisal prof. Leop. Andrče. S slikami. 8", 244 str. Ljubljana 1927. Jugoslov. knjigarna. Broi. Din 60'—, vez, Din 76'—. Misijonski koledar za leto 1928. IX. letnik. S slikami. Katoliiki misijoni. Leto IV. 1926/27. Mladina. Mesečnik za sodobna kulturna vprašanja. Leto III. 1926/27. Mladi junak. Protialkoholno glasilo za mladino. Izd. »Sveta Vojska* v Ljubljani. Leto III. 1926/27. Mladost. List za zabavu i pouku srednjeikolske mladeži. Izd. Prof. druitvo, sekcija /agreb. God. V. 1926/27. , ■ List za zabavu i pouku srednješkolske mladeži. Izd. »Druitvo hrv. srednje- ikolskih profesora« u Zagrebu. God. X. 1926/27. Monatsschrift fUr die oberen Klassen der htiheren Lehranstalten. Jg. 3. 1926/27. Miinchen. Verlag Zeichenring. i u Fr?h?! ,Ur die inittleren und unteren Klassen der hftheren Lehranstalten. Jg. 2. 1926/27. Mdnchen. Verlag Zeichenring. Jugendfreund. Monatsschrift f(ir das junge Volk. Jg. 27, 1926/27. Wien. Četnik XV MENTOR 7 NOVEMBER 1927 / ŠTEV. 3 Sempronij Tiro: Iz dnevnika starega profesorja. Deset let v podeželskem mestecu (1900/01—1909/10). IV. (Dalje.) V Neaplju, od 23. do 26. avg. . . . Danes sem že četrti dan v tem človeškem mravljišču. Najlepši kraj sveta, pravijo, je to. 2e mogoče. Ali meni ni do te lepote: jaz iščem samo prilike, da bi se vežbal v italijanščini. o sem dolžan svojim učencem tam Jjori nekje pod Triglavom. Iščem jo res, ali je ne najdem. Že vidim, tako mimogrede na ulicah, po hotelih, na železnici... se tujemu jeziku ne boš priučil. p Stanujem s tovarišem v hotelu a n.a«- Začel sem s portirjem takoj ob prihodu govoriti italijanski. Toda on — mlad dečko je še — takoj: »O, ick verstehe deutsch. Ick leme deutsch.« Pokazal mi je debe]o Ollendorfovo slovnico, ki se po njej uči nemščine. Namerava iti služit v severne kraje, kjer se baje več zasluži. Porabi vsako priliko, da govori nemški. Ima torej isti sebični namen kakor jaz. Pameten fant, ali italijanščine ne morem profitirati od njega nič. Sel sem torej na ulico. (Tu rokodelci, obrtniki izvršujejo svoje delo -7- najbrž, ker je zbog strašne vročine v delavnicah neznosno — kar 2unaj na ulicah, na cesti.) Naletel sem najprej na brusača. Rad bi bil vedel, kaj se pravi »brusim« po laško. »Cosa fate. signore?« sem ga Monlor vprašal. Zabrusil mi je, mrmraje v svoj brus: »Le cinque nel .. .« (»Piši me v ...«) Z ulico ni torej nič. Spomnil sem se prijatelja, ki mi vedno zatrjuje, da se človek nauči tujega jezika najbolj pri otrocih: otroci radi govore, radi vprašujejo in odgovarjajo. Dobro, šel sem torej k morju, odkoder je prihajal krik kopajočih se paglavcev. Tu bo »bera besedi« velika, sem si mislil: Zmota! Komaj so me zagledali, že so planili iz vode, v hipu so bili oblečeni (saj obleke itak nimajo dosti!), pa okoli mene. »Bon-jour, m'sje!« (Imeli so me najprej za Francoza.) »Voulez-vous una guida?«1 In vsi naenkrat; »Moi, moi, moi!«“ Ko sem hotel italijanski: »Cosa fate?«, se je takoj eden ojunačil ter stopil predme, češ: »Mistr, Inglish! Io spik inglish!«3 In silili so vame kakor ose s svojo »francoščino« in »angleščino«. Italijansko ni hotel znati nobeden. In šele, ko sem jim dejal; »Io sono Russo!« so zaeu* deni umolknili in me gledali, gledali .. . Torej spet nič! Stopil sem v umazano oštarijo tam ob obali. Prihajali in odhajali so mornarji, fakini, lazza-r6ni (neapeljski brezposelniki). Toda ti ljudje le malo govore. Zame se ni nihče zmenil. Dveh stvari pa sem se ondi naučil. Najprej, kak6 se jedo makaroni. To ni šala, ko je vsak maka- 1 Hočete vodnika? ‘J .laz, jaz, jaz. 1 Vi (ste) Anglež? Jaz govorim angleški. ron vsaj pol metra dolg. Pa se opravi brez noža, s samimi vilicami. Kakor kadar pri nas poleti na travniku z vilami seno nakladamo, tako zasadi tukaj spretni jedež vilice med makarone, zavrti vilice enkrat, dvakrat, da jih na debelo ovije (»vse ovije, kar se mu zoperstavi«) s tisto dolgocevno jedjo, potem pa-------------Strmel sem: trikrat, štirikrat morda zasadi vilice, trikrat, štirikrat zine — in delo je opravljeno. Drugo pa je to, da sem si za vse življenje zapomnil, kaj pomeni laška beseda: spruzzare. Jedli so vsevprek tudi solato (samo laške ne!). Stara, brezzoba žena (imela je, mislim, samo še en zob) je mehanično vpraševala: »Spruzzata? Non spruz-zata?«4 In kakor je kdo rekel »spruzzata«, je starka vzela kar v usta obenem jesiha in olja ter »pobrizgala« (pravzaprav: popljuvala) solato. Dober tek, botra! Včeraj sem bil v Pompejih, za ves dan. (Tovariš je bil predvčerajšnjim. Spet sva se bila namreč skregala in hodila par dni vsak svojo pot.) Mrtvo mesto. Nikogar nikjer, da bi govoril ž njim. Čudno mi je bilo pri srcu ob tem tisočletnem molku. Bog zna, ali so te gole stene že slišale slovensko besedo? (Pač, predvčerajšnjim popoldne, ko je bil moj popotni tovariš tam. Hodil je dolgo sam po tistem staroitalskem izpranem tlaku. Kar zasliši odnekod .častitljivo’ slovensko besedo; »Ti hudiči, goljufi!« Ozre se: na stopnicah, ki so nekdaj vodile v Jupitrov hram, je sedel srednje-velik mož ter nekam srdito gledal gori proti Vezuvu. »Oprostite, gospod, Vi ste gotovo Kranjec!« se mu je ves vesel približal moj kolega. »Seveda sem; po čem pa ste me spoznali?,; »O, po krilatici...!« Bil je naš velespoštovani pedagoški pisatelj, ravnatelj V. Bežek iz Gorice. Zgodilo se mu je, kar menda še vsakemu posetniku Vezuva: vsiljivi guida, eden pač izmed prežečih, ga je vodil za dogovorjeno 4 Pobrizgana, nepobrizjjann. vsoto lir do pod vrha, potem pa, ko se prične nekoliko hujša strmina, zahteval za vsakih pet korakov pet lir več, dokler ni bil .Kranjec’ teh špasov in tega navijanja cen sit ter brezvestneža odslovil. Z Vezuva doli se spuščajoč pa je bil g. ravnatelj zašel med ostro lavo ter si raztrgal čevlje. Kdo ne bi bil nejevoljen — pa čeprav pod .večnojasnim nebom italijanskim'!) V tramvaju, vračajoč se iz Pompejev v Neapelj, sem naletel na zgovornega gospoda. Ko je zvedel, da sem »Austriaco«, sva govorila samo o politiki. Ob slovesu mi je z majhnim nasmeškom, toda odločno zatrdil; »II vostro imperatore Francesco Giuseppe morto — spareremo.«5 Na Pozilipu, najlepši točki Neaplja, blizu Vergilovega groba, sem se seznanil z mladim profesorjem Pie-trom Bavasso iz mesta Cosenze v Kalabriji. (Ob besedi Cosenza mi je za~ šumel v ušesih znani verz iz Platena: Nachtlich am Busento lispeln bei Cosenza dumpfe Lieder . .) Govorila sva o italijanskem slovstvu. Vprašal me je med drugim: »Quale — Le pare — e il nostro piu grande poeta d'oggi?«n In ko sem nekaj govoričil — v svoji nevednosti — o D Annunziu, se mi je pomilovalno nasmehnil; »Oh, no, no, il Carducci, il Carducci e il piu grande.« Spravil me je na pravo sled. Hvaležen sem mu! Pesem napolitanskih čolnarjev »Santa Lucia« godejo in pojo tujcem na ladji, v gostilni, povsod. Polna so je ušesa. Kaj, ko bi jo pri pouku porabil?7 Rim, od 27. avg. do 5. sept. ... Lingua toscana in bocca romana" to je pravilo. Prekrasno izgovar- * Ko bo Vaš cesar Franc Joief umrl, bo- mo, streljali (udarili). — Kakor /.daj vemo, so udarili še prej. Op. uredn. * Kateri je po Vašem mnenju danes naš največji pesnik? 7 Učenci pripovedujejo, da so jo res pri pouku italijanščine peli. Ali jc bilo to fin-inetno? Op, uredn. " Toskanski besedni zaklad v rimski izi-(Jovarjavi. jajo Rimljani. Kako ti zapoje tisti ad-dio! (Piše se: adio.) Kako lepo je izgovoril slep prosjak pred cerkvijo Santa Maria in Trastevere tisti široki e in tisti debeli dvojni 1; »Sono pove-rello.« Ko bi človek tako znal! Imajo pa tudi svoje dialektične posebnosti. Raztrgan deček me je poprosil: »Da-temi un sordo!« (m. soldo). Kako zanimivo je, vse to primerjati! V parku na Monte Pincio sem nagovoril mladega bogoslovca, ki se je ondi sprehajal, če ve, kako bi se prišlo do papeža. Beseda je dala besedo, povedal je, da se piše Guidi1' in da je pristen Rimljan (Romano di Roma). V tem času, ko je polovica Rima pri morju ali v gorah in ni v mestu, ker so počitnice, niti v cerkvah niti glediščih prilike, da bi slišal izobraženi govor, je nama bil ta Guidi dragocena ridobitev. Povedal nama je marsi- aj, česar ni v Badeckerju. Zvedel sem pa še neko njegovo veliko skrivnost: kako rad bi potoval gori na sever, onkraj Alp, odkoder prihajajo leto za letom v Italijo tako učeni možje. (S lem seveda ni mislil naju s Popotnim tovarišem!) Kako čudno: severnjaki sanjamo o jugu in Italiji, sinovi juga pa hrepene gori na sever. Srce človeško, kdo te uteši?! Fircnze, od 6. do 10. sept.... Iz Rima v Firenzo smo (z accele-ratom) dospeli z zamudo treh ur. Čisto naravno: kadar so sprevodniki na raznih postajah zaklicali: »In vettu-ra!« (Vstopite!) ter; »Pronti!« (Gotovi!), so si šli vselej še nekoliko žejo fjasit, potniki pa, pekoč se v razbeljenih vozovih, smo imeli dovoljenje, da gledamo ta divni prizor ... V Firenzi nastopijo poletne počitnice nekoliko kasneje kakor pa v Rimu. V stolnici (nel Duomo) je bila danes pri veliki maši še pridiga. Govoril je neki kanonik. Posebnost je ta, ^a govornik na leci hodi sem ter tja in si od časa do časa privošči požirek vode. In še to; ko je dovršil prvi del govora, se je usedel in počakal, da je Cerkvenik pobral v puščico; medtem pa je poslušavcem povedal zelo ljubeznivo in vljudno: »Adesso faremo un po' di vacanze.«10 Trbiž, dne 12. sept. .. . Doma! Počitnice so minile: severnjaki pričnemo spet z delom. V. (Slavnost.) Snoči smo imeli veliko cesarsko slavnost v naši šolski dvorani. (V korist dijaški kuhinji.) Občinstva se je kar trlo. Profesorji smo sedeli ali stali, ta tukaj, oni lam; dijaštvo je stalo v največji gneči. Ravnateljev slavnostni govor je bil minil, dijaški pevski zbor je bil že odpel, igral je dijaški orkester vesele komade. Bili smo razigrane volje. Čakali smo še zadnje točke: prizora iz V. dejanja Kornerjeve tragedije: »Zrinjski«, ko junaki prisegajo Zrinjskemu, sigetskemu poveljniku, da gredo za njim v smrt. Maskiranje za zaveso še ni bilo gotovo, naša napetost pa velika. Orkester je pridno igral; občinstvo se je seveda razgo-varjalo. Tedaj mi zašepeta (stal sem ob zidu bolj zadaj) glas osmošolca Mateja; »Veste, katerega profesorja imamo najrajši?« Skušnjavec v raju ni mogel zbuditi večje radovednosti. »Prosim, prosim!« sem s težavo požrl. »Vidite, tamle v tretji vrsti sedi s svojo gospo. Profesor dr. Josip. Vsi občudujemo njegovo vsestransko delavnost in marljivost. Ko dovrši svoje delo v šoli, sedi še cele ure v učiteljski knjižnici ali doma in piše, piše. Mislite, da ne vemo, kam vse pošilja svoje spise? Mislite, da ne vidimo, kako mu do polnoči in čez gori luč na pisalniku?« " Dane« je morda že kak monsignorel — 10 Zdai bomo (v cerkvi dede pridigi imeli ^P' uredn. nekoliko počitnic. »Da bi le tudi vam gorela pri mizi v stanovanju, ne pa —« »Z dijaki je pa druga,« je šepetal dalje, »ko se moramo z gospodinjami vsak večer prepirati zaradi porabe petroleja. Da, dr. Josip nam je prvi vzor v šoli in izven šole. Ne dvomimo, da bo zasedel stolico našega bodočega vseučilišča.« »Tudi jaz ne dvomim. No, kaj pa še?« »Glejte tamle profesorja Felicijana; je sicer zagrizen Prus, ali on dijakom deli iz svoje neizmerne zakladnice s polnimi rokami nemško, latinsko, grško slovstvo. Zna nas tudi pripravljati za vseučiliško življenje. Vsi bi šli v ogenj zanj. Z lanskimi abitu-rienti je kot njih razrednik potegnil poslovilne ,valete' do osmih zjutraj, Pa se še niso mogli ločiti. Za dr. Josipom imamo njega najrajši.« »Nehajte mi s svojimi neslanostmi in svojo kritiko profesorjev! Kaj spet šepetate?« »Glejte tamle profesorja dr. Jakoba. Vsi smo uverjeni, da slovenske domovine nihče tako ne ljubi kakor on, in v tem oziru nam je najlepši vzor; toda preveč nas obklada z zgodovinskimi pregledi, letnicami in številkami ...« »Ker hoče, da boste v življenju res kaj temeljitega znali in tudi vi domovini lep vzor. — Kaj šepetate še dalje?« »Glejte tamle profesorja dr. Valentina! Njega imamo dijaki silno radi, ker nam vsem najlepše kaže, kaj je tista slavna grška ,symmetria’ in pa ,metri6tes‘. Z zgledom nas vse uči: Hodite vedno zlato srednjo pot. Ne preveč študirati, pa tudi ne premalo; ne hodite preveč v družbo, pa tudi ne premalo; ne preveč literarno producirati, pa tudi ne premalo; do vsakega človeka pa, tudi nasprotnika, bodite pravični! Tako nas uči. Profesor Valentin je praktičen filozof, največji med vami.« »Zdaj imam pa že dovolj. Nehajte!« »Glejte tamle dr. Frančiška. Vsi dijaki čutimo, da nas nobeden izmed vas tako resnično in nesebično ne ljubi kakor on. Če mu kateri kaj žalega stori, vse odpusti, zamere ne nosi v srcu niti eno uro. Pa še to: on tudi — moli za nas.« »Čemu mi vse to pravite?« »Glejte tamle profesorja Antona!« »Katerega mislite? Saj vendar veste, da so Antoni trije!« V tem je pozvonilo. Zavesa se je razgrnila. Na odru je stal (sami osmošolci!) v. sredi Nikolaj Zrinjski, z dolgo sabljo v roki, okrog njega pa so klečali — na enem kolenu — v polkrogu Alapič, Juranič, Paprutovič in še pet drugih; vsi v bojni opravi kot hrvaški plemenitaši iz 16. stoletja, vsi z meči v rokah. Silni brki so jih krasili. Zrinjski je pričel dolg nagovor, zakaj morajo v smrt. Govoril je v verzih. Po vsaki kitici je polkrog zamahnil z meči in zavpil: »Za tabo v smrt,' za tabo v smrt!« Prizor je dosegel velik uspeh. Zrinjski namreč je imel posebno srečo: bil je popolnoma hripav. (Bog ve, kje je prejšnjo noč v veseli družbi prepeval!) Mnogi so pa mislili, da je le tako ginjen. Ko je s hripavim glasom zaklical: Kdo more lepši venec si želeti: Za narod svoj, za vero svojo umreti! se je marsikatero ok6 zasolzilo, češ: »Kako mu prihaja iz srca! Blagi mož! O, junak!« Ali glasu je bilo čimdalje manj. Imel ga je komaj še za zadnji verz: Umrimo, kot junakom pristojil tedaj je počil zadaj strel — znamenje, da so Turki pričeli naskok. Zrinjski z junaki je planil z odra . .. Sic eos servavit Apollo." 11 Tako jih je rcSil Apolon (boj! umetnosti). (Dalje prihodnjič.) * Cene Lodi: V domovini Simona Gregorčiča. (Konec.) 3. »Gorica mučenica«. Tako jo imenujejo Italijani in iz vse države romajo zasebniki in šole v »sveto Gorico«, v »Gorico mučenico« na grobove neštetih, ki so padli na Oslavju, na Kalvariji, na Gori sv. Valentina (Monte Sabotino), na Gori sv. Gabriela (vse v neposredni bližini Gorice), na grobove onih, katerih kosti so bile prenesene z Doberdoba v Redipuglio (Sredi polja) — kdo bi naštel vse kraje trpljenja, ki jih je namakala kri v potokih v času, ko je zijal ogromen grob od Alp do morja?' Tu so pokopani, kakor pravijo številni napisi, »naši heroji«, ki so padli »za veličino Italije«. Te grobove gojijo Italijani z veliko pieteto, v čast jim bodi povedano. Nekod so znosili mrliče na skupno pokopališče in pokopali vsakega v posebnem grobu, drugod so zopet shranili kosti neznancev skupaj v velikih »ossarijih« (kostiščih, kakor mi je prevedel ta izraz dr. Šlebinger v nasprotju s »kostnicami« ali »kostenjaki« v Valjav-čevem slovarju). Visoki spomeniki, vidni Že od daleč, kažejo kraj, kjer naj išče mati grob svojega sina, otrok grob očetov. In, kakor rečeno, taki obiski niso redki. Župniki v teh krajih bi vedeli povedati marsikaj o pismih, ki jih dobivajo iz vseh krajev Italije radi grobov padlih vojakov. Želeti bi bilo, da bi se tudi pri nas posvečala povsod pažnja padlim vojakom in da bi ob desetletnici postanka Jugoslavije (koncem okt. 1928) ne bilo niti ene župnije brez skromnega spomenika padlim župljanom. V današnji številki Mentorja prinašamo dve sliki, ki kažeta, kako časti Italija spomin padlih vojakov: 1 »To noč sera videl velik grob, segal je °d planin do motja. Mrtvec je ležal v njem, tako ivetel in lep, da *o nebeške zvezde zamaknjene strmele nanj. Na obrazu njega, ki je leial v grobu, je bilo okamenelo brezmejno tipljenje . . .« Cankar v uvodu v Podobe iz »anj. ena nam kaže skupno pokopališče v Kronbergu pri Gorici (slika št. 7), druga (slika št. 8) pa napis na visokem, daleč vidnem spomeniku na Kalvariji (tik Gorice). Napis se glasi: Calvario VIII—VIII-MCMXVI t Nel santo nome d' Italia gloria alle innumerevoli schiere di eroi, che in una passione di XV mesi riconsacrarono questo monte, il tremendo nome di Calvario, preparando la grande vittoria deli' amore, della giustizia, della liberta. XXIV—V—MCMXV VIII—VIII-MCMXVI (Kalvarija 8. 8. 1916.* V svetem imenu Italije slava neštetim trumam junakov, ki so v petnajstmesečnem trpljenju zopet posvetili to goro s strašnim imenom Kalvarija, pripravljajoč veliko zmago ljubezni, pravice in svobode. 24. 5. 1915 — 8. 8. 1916.) Če človek malo pozna zgodbe iz poslednjih let na Goriškem, ga spreleti bridko čuvstvo, ko bere ta napis. Vprašajmo Slovence, ki živijo na svetih tleh mučeniških, kako upravlja Italija dediščino ljubezni, pravice in svobode, ki naj bo posledica neizmernega trpljenja) Ne posebno daleč od tega spomenika, v goriških Brdih je predaval slovenski duhovnik domačinom. Po predavanju je pil čaj v kmečki hiši. Fašisti so hišo obstopili, vaški zdravnik (!) D'Ottone je kot njih vodja vdrl v poslopje, zgrabil duhovnika za vrat, ga vrgel na tla, mu skakal po prsih in ga bil, da se je duhovnik moral dva dni zdraviti v bolnici. Zdravnik seveda ni bil kaznovan. “ 8. avgusta 1916 je padla Gorica in fronta se je pomaknila na tem mestu pri Gorici z desnega brega Soče na levi breg. V tolminskih hribih so predsednika izobraževalnega društva vklenili v verige in ga z šikaniranjem prisilili, da je zapustil dom. Jemali so koncesije trgovcem in gostilničarjem, ki so bili znani kot vneti delavci v prosvetnih organizacijah. (Slovenec 1927, št. 208 ) Na Krnu je strela poškodovala italijanski spomenik padlim vojakom. Obdolžili so tri pastirje iz vasi, ležečih pod Krnom, da so to storili. Fašisti so zažgali župnišče v Drežnici, najvišji župniji pod Krnom (slika št. 9), grozili s smrtjo župniku v Drežnici in njegovemu sosedu, pretepli mnogo ljudi. Na krnskem pogorju je moral slovenski duhovnik maševati kot zadoščenje za storjeno krivico, slovenski župani so morali prositi odpuščanja v imenu prebivalstva. Pastirji so bili obsojeni, slovensko prebivalstvo je moralo postaviti noy spomenik. A pravica se je vendar izkazala! Baš ob času, ko je imela stotnija italijanskih alpinov (gorskih čet) pod vrhom Krna vaje, je strela vnovič razrušila ta spomenik . . .a Ali je sedaj dala Italija kako zadoščenje tako kruto žaljenemu prebivalstvu? I4 Pri odvetniških izpitih v Trstu je v letošnjem poletju padlo od 62 kandidatov 59. Izdelali so samo trije — fašisti. Tu dobiš duhovnika, ki so ga Italijani hudo pretepli in ranili, ker je agitiral za slovenske kandidate pri volitvah, tam učitelja, ki je upokojen, ker je bil 3 I ako sem čul pripovedoval na Goriškem pod Krnom. »Slovenec« z tine i4. avg. 1927 pa pravi, da je strela lakrat razrušila samo ostanke starega spomenika. Trenutno ne more.i.o ugotoviti glede te stvari, ki je pa sicer čisto stranskega, neznatnega pomena, kaj je ločno. Moiebiti ve to kdo izmed bravcev in bo tako prijazen, da nam bo sporočil. 4 Da pa sedaj ludi med Italijani prodira prcp’ičanje, kakšna krivica sc je delala slo-venakemu prebivalstvu, dokazuje ti Jaški Pic-co o 7. dne II. avg. 1927, ki jc svoj čas posebno hujskal proti Slovencem radi krnskega spomenika in iz/.val po Italiji splošno mnenje, da so »barbarski« Movenci skrunilci spomenikov. Dne 9 avgusta 1927 je namreč sticla ubila na Krnu piofesorja it Trsta dr. Kaoula Slika 7. Vojaško pokopališče v Kronbergu pri Gorici. zvest svojemu prepričanju, tam zopet človeka, ki je izvršil radi kruha ali tudi iz navadne dobičkaželjnosti duševni samomor in se priglasil ne samo za fašista, ampak celo za Italijana po narodnosti . . . Pravijo, da se sodi kultura kakega kraja po njegovem pokopališču, torej po pieteti do mrtvih. Na zunaj je pieteta do mrtvih pri Italijanih velika — vendar pa Italija ne stori vsega, kar ji nalaga pieteta do mrtvih legij : ne goji do vseh državljanov ljubezni, pravice in svobode, ki so zanjo umirali mučeniki. Da, tudi mi smo mnenja, da so umirali v svetovni vojni milijoni za ljubezen, pravico in svobodo, in sicer brez ozira na to, na kateri strani so se borili. Padli so kot spravni dar na oltar večne Ljubezni, Pravice in Svobode, ker se je bilo človeštvo odvrnilo od teh idealov in grešilo proti njim. V skupnih grobovih počivajo marsikje, kakor bi hoteli reči, da so padli za isti smoter. O, če bi bil kdo rekel vojaku, ki je umiral v silnih bolečinah, da trpi za »veličino«, za »slavo« domovine, torej za več ali manj materialne koristi, pridobljene enemu dostikrat na škodo drugega — kako silno bi mu bil zagrenil zadnje trenutke! Tak tolažnik bi bil čul isti odgovor, ki ga je dala Sophoklejeva Antigone zboru thebanskih starcev, ki so jo ob njeni poti v smrt tolažili s slavo : »O gorje — norčujejo se iz mene!« Ko človek od- Jellersitza in ranila enega izmed skavtov v njegovi družbi. V poročilu o tem dogodku piše Piccolo: »Kakor je znano, udarja strela v krnskem pasu zelo pogosto, tako da je bij spomenik, poslovljen alpincem, ki so padli pri naskoku na goro. porušen prav od strel.« (Po Slovencu z dne 14. avg. 1927.) Najmanj, kar morajo Italijani sedaj storiti, ako hočejo veljati za kulturen narod in ako imajo v sebi kaj časti, je to, da obnovijo proces proti osebam, obsojenim v dveh instancah zaradi Porušitve spomenika, da preiščejo vzroke krivične obsodbe, da obnovijo Volaričev spomenik v Kobaridu, ki so ga uničili kot maščevanje za Krn, da popravijo sploh vso storjeno škodo in dajo slovenskemu prebivalstvu zadoščenje z vsemi formaJnostmi, s katerimi ga je moralo dati slovensko prebivalstvo Italijanom za krivdo — strele ! Hvala Bogu, da ima kratke noge I haja tja, kjer ni več razlik med ljudmi, kjer so res vsi enaki, se ne tolaži s tem, kar je storil za razdor med ljudmi, ampak s tem, kar je storil za njih združevanje. Posameznike, narode in države pa združujejo ljubezen, pravica in svoboda. Ali si moremo misliti, da bi bila smrt tistega vojaka zaman, čigar domovina se po vojni ni mogla okoristiti pri Slika 8. Napis na spomeniku na Kalvariji pri Gorici. sklepanju miru, ki torej ni padel »za veličino domovine«? Ne! Mi verujemo, da nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj ; ... da je smrt mati in da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in zibel obenem. Zato je pa skrunjenje svetih tal, če bo morala zgodovina poročati, da so v 20. stoletju živeli nad grobovi mučenikov — goriški Slovenci mučeniki. ★ Dr. L. Sušnik: Trobadorska lirika. Razvoj in zastoj. Poudarili smo že, da so pesmi prvega trobadorja G u i 1 h e m a IX. po vsebini še zelo naravne in po obliki preproste: so tedaj še dokaj blizu ljudskim. Tudi popevke Marcabruna, najdenca iz Gaskonje (ohranjenih 42 pesmi), so še precej enostavne in slične narodnim (romance, pastorele i. dr.). V njih prevladuje torej še epsko podajanje; prav lirsko lju-bavna je le ena. A že on loči med napačno in pravo ljubeznijo v trobador-skem smislu in že podaja v osnutku umska razmotrivanja o raznih vrstah in ■stopnjah ljubezni, kakor jih je rad razvijal poznejši čas. Ni pa še taiko brezpogojen suženj ljubezni, kot so kasnejši pevci, in se ji o priliki celo odreka. Prav tako neprisiljen je Bernart de Ventadorn, ki predstavlja okrog 1. 1180. prvi višek trobadorskega pesništva. Čeprav nizkega rodu, je imel očaru-joč pe*sniški dar, otroško naiven, priroden in neposreden. V poeziji ga je poučeval vicegrof Ebles II. Soproga grofovega sina je naklonila nadarjenemu pevcu njene 'slave srce, kar pa pokrovitelju ni bilo po godu. Odslovljen se je podal v Normandijo na dvor radožive Provensalke Eleo-nore, in ko je postala ta angleška kraljica, na Angleško. Tu je prepeval vroče in obupujoče pesmi o ljubezni ter se spominjal Provense in svoje sreče, za katero je zdihoval, kot pravi, dan in noč. Nazadnje je živel na dvoru v Tolozi in umrl kot menih v samostanu. Njegove pesmi so polne odnosov do narave. Sladka sapica, krasota pomladi, škrjanček, ki uživa v solncu in veselju: vse to ga tako prevzame, da vzklika: Tan>t ai al cor d'amor de joi e de doussor, que lo gels me semble flor e la neus verdura, (Bartsch 66.) (Toliko imam v srcu ljubezni, veselja in sladkosti, da se mi led zdi cvet ir sneg zelenje.) Tudi pri drugih zgodnjih trobadorjih (n. pr. J. Rudelu) so še v navadi stereotipni uvodi iz narave, letnega časa itd.; kasnejši so to zavestno opuščali. Kaikor je uporabil Marcabrun Škorca za ljubavnega sla, tako P e i r e d ' A 1 -vernhe slavca v pesmi, ki zveni mestoma skoraj kot »Strunam« ozir. »Pod oknom«: »Rossinhol, en son repaire m'iras ma domna vezer, c diguas li l meu afairc, e ill digat del seu ver, que-m man sai com 1'estai; mas de mi l sovenha, quc ges lai per nul plai ab si no-t retenha, Que tost no'm lorncs retraire son c star, son captener u‘eu non ai paren ni frairc on tant o voiila sabcr.« Ar s'en vai l'auze! gai drcit vas on ill renha, ab essai, ses esglai tro qu'en trop 1'ensenha ... (Bartsch 81 ss.) (»Slavec, v njen stan pojdi mojo gospo obiskat in razloži ji mojo zadevo — in naj ti pove po pravici, da mi sporočiš sem, kako je; a naj sc spomni name, naj te nikakor po nobeni pogodbi ne pridrži pri sebi, Da bi se ne vrnil kmalu povedat, kakšna je, kaj mi dela, ker nimam sorodnika, ne brata, o katerem bi to tako rad izvedel.« .— In zdaj zlett veseli ptič naravnost tja, kjer ona kraljuje, z zagonom, brez strahu, do tja, kjer najde nje odznak . .,) Slavec izvrši naročilo in se vrne z nadvse ugodnim odgovorom. Navedimo še lep primer te vrste pri Arnautude M a r u c 1 h , ki je p« žc izjema. Ta pevec je bil po poklicu pisar in je prišel na dvor v Beziers, kjer ga je lepo sprejela Azalais, hči Raimona V. iz Toloze. Opeval je —r a ne naravnost — grofico v svojih kanconah in ko ji je po dolgem oklevanju priznal svojo ljubezen, mu tega ni zamerila, dokler je ni njen drugi častilec, kralj Alfonz II. ara-gonski, nagnil, da je dala Arnautu slovo. Pesnik se je podal v Montpellier in bridko tožil o svoji nesreči in svoji neprevidnosti, s katero se je bil sam izdal. Njegova preprosta beseda in enostavna oblika spominja tu še skoraj na začetek trobadorstva: Bel m'es quan lo vens m'alena en abril, ans qu'intre mais, e tota la noit serena chanta'l rossinhols e'l jais. Quecs auzels en son lengualge per la frescor del mati, van menan joi d'agradatge, coni quecs ab sa par s'aizi. E pos tola res tcrrena s'alegra, quan folha nais, non pose mudar noim sovena d'un'amor per qu'eu sui jais. Per natur'c per uzatge m'avc qu'eu vas joi m'acli lai quan fai lo dous auratge, que-m reve lo cor aissi. Plus blanca es que Elena belazors que flors que nais, e de cortezia plena; blancas dens ab motz verais, ab cor franc ses vilanalge, color fresc' ab saura eri,. Dcus, que-l det lo senhoratge, la sal, qu'anc gensor non vi.. . (Bartsch 101.) (Lepo mi je, ko pihlja vetrič v aprilu, preden pride maj, in vso jafno noč slavcc prepeva in šoja. Vsi ptiči v svoji govorici se ob svežini jutra radi veselč in st' radu- jejo s svojimi družicami. In ker sc vsaka stvar na zemlji veseli, kadar se poraja listje, ni drugače, da sc spomnim ljubezni, ki mi daje radost. Iz narave in iz navade mi pride, da se nagnem k veselju, ko zaveje sladka sapa in mi tako poživi srce. Bolj bela je ko Helena, lepša ko cvet, ki se odpira, in polna vljudnosti; beli so ji zobjč z iskrenimi besedami, z odkritiin srcem, brez nizkosti, barva sveža s svetlimi lasmi. Bog, ki ji je dal gospostvo, jo poživi, Ijubkejše nisem še videl.) — Medtem so še drugi trobadorji, kot Cercamon, Jaufrc Rudel itd. razvili ljuba vno kanconsko poezijo v smislu ne- utešenega idealnega hrepenenja ter elegičnega toženja, ki je samo sebi namen. Taki pevci, ki nadkriljujejo ob prehodu iz 12. v 13. stoletje že zelo narastlo množico trobadorjev, so n. pr. nemirni Peire Vidal, nežni Guilhem de Capestaing, vroči ljubavnik Gaucelm Faidit in mnogi drugi. Opevajoč ljubezen v vseh fazah, od vseh strani, podajajo nekako miselno analizo predmeta. Tako je lahko podal Guiraut de Calanson v začetku 13. stoletja celo teorijo ljubezni z nje- Slika 9. Drežnica, najvišja župnija pod Krnom. rimi vrstami in s stopnjami ljubavnikov. Vse to vodi v preabstraktno modrovanje o stvari, ki naj bi bila prav za prav izliv čuvstva. Pri vsem tem ni šlo brez enoličnega ponavljanja, ki nas danes, ko leži pred nami mnoštvo takih pesmi, utruja; v dobi, iko je poznal poedinec le majhen del, je bilo to seveda drugače. Nadaljnji razvoj gre potem v smeri vedno večje iskanosti in izumetničenosti. Zakaj problem ljubezni kot glavni predmet te lirike se mora slednjič le izčrpati, zlasti če ima tako ozko odmerjene meje. Čar novosti se izgublja in treba je iskati nadomestila v nenavadnih, vedno bolj prisiljenih prispodobah in razmotri-vanjih oziroma v čedalje bolj zamotanih oblikah. Kajti tudi v iskanju vedno drugačnih oblik za kitice, kot je veleval eden temeljnih zakonov te poezije, je moralo priti končno tako daleč, da jc bilo vedno težje izmisliti si še novih varijant, kar je nujno vedlo v preobloženo kompliciranost in neumljivosi. To stremljenje po učenosti se pojavi pri Rambautu dAurenga, ki ljubi težke besedne igre, se kaže tu pa tam pri Peiru d’Alvernhe in sprva tudi pri G u i -rautu de B o r n e 1 h. A ta znameniti pevec, ki stoji na srednjem vrhu troba-dorstva in ki so mu v 13. stoletju dali odličen naslov »maestre dels trobadors*, je kmalu spoznal, da ta preučeni in zato težko umljivi slog (trobar clus) ni prava pot in se je priključil čisti, lahki smeri, kot jo je zastopal Bernart de Ventadorn. Je izmed najbolj simpatičnih in resnih trobadorjev in Dante ga je imenoval pevca poštenosti. Bil je jako izobražen mož in globok pesnik. Opazil je že, da trobadorstvo začenja pešati in zgubljati na svoji vrednosti. Zato govori rad o izboljšanju nravnosti. V tem času se je trobadorsko pesništvo razrastlo že na vse strani in ob stran ljubavne stopa čedalje močneje prigodniška pesem; njen najboljši predstavnik je Bertran de Bom. Na vrsto prihajajo vsi mogoči predmeti, tako da dobi razmišljajoča plat vedno več važnosti: to sc lepo vidi pri Folquetu de Marselha, pri menihu montaudonskem i. dr. Vendar je vstal še en zastopnik ljubavne lirike, najgenijalnejši med tro-badorji, Arnaut Daniel. Dante mu prisodi v 26. spevu »Vic« prvenstvo med trobadorji in slavni pevec govori z njim v provensalščini. Amaut se je zavedal vzvišenega poslanstva poeta in se je zelo trudil, da bi čim bolj izgladil tudi obliko. Pri njem doseže pravo trobadorstvo najvišjo stopnjo vsebinske globine in oblikovne dovršenosti. Res, da so njegove pesmi težke, preobložene in zago- netne (trobar clus), a to je le končna posledica prav vzete trobadorske teorije, ki zahteva čim večjo izbranost, odličnost in nenavadnost v mislih, izrazili in oblikah. So pa zgoščene in izklesane tako, da predstavljajo res popolne mojstrovine. Zato ga je vse občudovalo in po možnosti posnemalo ne le doma, ampak tudi na tujem, zlasti v Italiji. V 13. stoletju so posebno cenili kan-cone z bleščečimi periodami in široko-razpredenimi primerami, kot sta jih delala patetika Aimeric de Pegulhan in Guilhem de Figueira. Za časa vojne proti Albigencem se posebno razmahne na eni strani politična bojna pesem, na drugi pa moralna oziroma verska poezija. — (Zadnji pravi trobador je pač Guiraut Riquier iz Narbonne v drugi polovici 13. stoletja. Ta se je zelo trudil, da bi propadajočo poezijo zopet dvignil na prejšnjo visoko stopnjo, a za to ugodni časi so bili minuli. Plemstvo je dovršilo svojo nalogo, na plan je stopalo meščanstvo. Zato se nagne tudi on k ljudski in verski poeziji. Usodna za provensalsko slovstvo in kulturo so postala verska nasprotstva. Iz vzhoda so namreč prodrli tjakaj nazori bolgarskih bogomilov in tako je nastala sekta katarencev, ki je bila najbolj razširjena na ozemlju med vzhodnimi Pireneji in mestom Albi: zato so imenovali pristaše te ločine Albigence. Posledica so bile dolgoletne križarske vojne proti njim v prvi polovici 13. stol., zlasti med 1210 in 1229, ki so iztrebile krivoverce z množicami pravovernih vred in uničile oziroma oslabile obenem nosilce politične svobode te dežele. In značilno je, da so se domalega vsi takratni trobadorji postavili odločno ob stran tolo-ških grofov za obrambo domovine proti krutemu vpadu Francozov, dokler niso bili prisiljeni, rešiti sc z begom v sosedne države. Tako so ti krvavi boji zadali cvetočemu provcnsalskemu slovstvu hud udarec. Kljub delni izgubi prostosti so se pa Provensalci še dolgo branili proti francoski nadvladi, ki sc je mogla uveljaviti le v dolgih etapah. Še težje je bilo uničiti njihovo moralno neodvisnost. Do izraza je prihajala v pesništvu v obliki literarnih dvorov (cort) ozir. družb preko renesanse tja do konca 17. stoletja. Tudi v tem oziru so postali Provensalci merodajen zgled drugim narodom. O prvem slovstvenem dvoru v le Puy - Notre - Dame čujemo že v 12. stol. Važnejša pa je postala »nadvse vesela družba« (la sobregaya companhia), ki so jo ustanovili nekateri preostali ozir. kasnejši trobadorji 1. 1323. v Tolozi; najbolj znan je med njimi Arnaut Vidal. Poleg duhovnikov in pravnikov so sodelovali tudi rokodelci. Iz tega kroga se je razvila nekaka »mojstrska pevska šola«, ki je polagala važnost skoro izključno na slog in pevsko tehniko, ker je videla v tem bistvo poezije, dočim so bile vsebini postavljene preozke meje; gojili so namreč predvsem Marijine pesmi. Kljub lepim mislim in neoporečnim oblikam se čuti, da je stopilo na mesto sposobnosti — znanje. Za nagrade so podeljevali zlate in srebrne cvetice; odtod so dobile te tekme odnosno igre (las joyas del gay saber) tudi ime »cvetne igre« (jochs florals). Iz teh početkov je zrastla kasneje slovstvena akademija, predhodnica francoski in drugim, ki je bila zelo pomembna za gojitev narodnega jezika. Na ta način je tudi ta druga oblika srednjeveške lirike izšla iz južne Francoske in se razširila na vse strani: že ob prehodu v 13. stoletje se pojavijo v severni Franciji razni »Puys«, pesnikujoča meščanska društva. V Barceloni so ustanovili 1. 1393. podobno društvo, slično tudi v Aragoniji. V Nemčiji odgovarjajo tej pedantni modi tamošnje cehovske pevske šole ali bratovščine (Meister-singerschulen), na Nizozemskem pa tako-zvani »retoriki« (Rederijkers). (Dalje prihodnjič.) Iv. Langerholz: Med mladimi literati. (Konec.' IIT. (Listi po posameznih stanovanjih.) Literarno pehanje in delovanje se je polagoma umaknilo iz javnosti pristopne Straheče doline v tesne prostore mestnih dijaških kasaren. Ni f^e sram, zaoisati besedo »kasarna«. Kajti marsikje so bile v eni sami hiši po dve, po tri dijaške gospodinj, vsaka s celim tropom mlajšega in starejšega dijaškega naraščaja. Skoroda vsaka taka kasarna am je znana razdalja od točke O do točk A, B, C, D in E — določamo jo s koraki (1 korak = 75 cm), z merilnim trakom ali optičnim potem — bo v risbi zidu na risalnem papirju abcde odgovarjala razdalja ab resnični razdalji AB, bc bo = BC, cd = CD itd. Drugo veliko skupino nalog pri topografskem delu, snimek višinskih razlik, izvršujemo s tako zvanim univerzalnim instrumentom, ki je danes brez dvoma najpopolnejša priprava za merjenje kotov in razdalj (slika 9). Na stojalu je pritrjen podstavek, v katerega je vdelan instrument, obstoječ v glavnem iz daljnogleda z višinskim krogom ter dveh nonijev (beli plošči ob krogu). Višinski krog je razdeljen v stopinje, te zopet na 20, 40 in 60 minut za čitanje višinskih kotov, z nonijev pa se morejo razbrati tudi posamezne minute. Ker se vrti ves instrument krog svoje vertikalne osi, daljnogled sam skupno z višinskim krogom pa tudi krog vodoravne osi za 360°, se nahaja višinski krog zdaj na levi, zdaj na desni strani opazovalca. Vse točke, na katere vizi-ramo, opazujemo skozi daljnogled najprej z vi- n . šinskim krogom ob levi |b««| strani, nato enako z vi- šinskim krogom ob desni, obakrat pa čitamo podatek obeh nonijev. Aritmetični povpreček štirih za isti objekt z nonijev čitanih podatkov nam da za končni rezultat iskani kot. S tem univerzalnim instrumentom določamo višinsko razliko med dvema točkama trigonometričnim potem (sl. 10). Ako je a z instrumentom merjeni višinski kot, d vodoravna razdalja trigonometrične (torej že izmerjene) točke A od neznane točke B, je višinska razlika med A in B „ ,, R = dtg«, absolutna višina b točke B pa = a (absolutna višina točke A) ± R. Vodoravno razdaljo d povzamemo mehanično iz že izgotovljene vodoravne situacije v risbi. Upoštevati je treba pri trigonometričnem računu višinske razlike, zlasti pri večjih razdaljah, še krivino zemeljske oble, razen tega pa vedno tudi višino instrumenta I in višino V signala, zvonika, drevesa itd., na katerega viziramo (nad resnično točko B). Pri končni določitvi višine podpira topografa kniiga s potrebnimi tabelami in račun olajšujočimi formulami. Vendar je potrebno, da je vsaka važnejša točka merjena večkrat, ker nudi šele aritmetični povpreček najmanj treh merjenj dovolj zanesljiv podatek o višini. V kontrolo naj se začne merjenje vrste višinskih točk vedno na že skrajno natančno izmerjenem trigonometru in naj se konča na enaki točki; morebitno višinsko razliko jc treba razdelili na vse v dotični' vrsti izmerjene točke. Če hočemo meriti optičnim potem tudi razdalje, rabimo poleg univerzalnega instrumenta še dobro vidno merilo kot objekt, na. katerega viziramo. To merilo (sl. 11) je zložljivo in dolgo do 4 m, sprednja stran pa ima decimetre in centimetre zaznamovane deloma s črno, deloma z rdečo barvo (v naši risbi označena z dvojnim robom številk), tako da so čitljivi tudi na večjo razdaljo. Pri viz ranju na merilo ga mora pomagač držati vedno popolnoma navpično in je v to svrho ob merilo pritrjena tudi majhna libela. Vsak za optična merjenja določeni daljnogled ima v okularno cev vdelan tako zvani vizirni križ (vk sl. 12), ki je sestavljen iz treh vodoravnih in ene vertikalne nitke. Vizirajoč skozi daljnogled proti merilu, doženc opazovalec, koliko cm v objektivu obrnjene slike pade na vnanji dve nitki, torej v oddelek p. Število cm odgovarja enakemu številu m od instrumenta do merila, ob predpostavki, da je vizirna črta V, vodoravna. • Zlasti geografi uporabljajo za viš.nska merjenja poleg univerzalnega instrumenta tudi priročni aneroidni barometer. Glavni del vsakega takega barometra tvori škatlica iz prožne kovine, iz katere je izčrpan malodane ves zrak, tako da se ob večjem zračnem pritisku krči, ob manjšeiVi pa razteguje. To gibanje prenaša kazalec na lestvico, ki pokaže višino zračnega pritiska. Ko nam je ta znana, lahko izračunamo prav enostavnim potem višinsko razliko med lastno postojanko in določeno bazo, koje zračni pritisk je znan. Seveda je pri tem treba upoštevati tudi zračno temperaturo. Kartograf vrši svoj posel v ozemlju navadno v času od maja do oktobra, ker je uspeh odvisen tudi od vremenskih razmer. Ko pride na kraj svojega delovanja, si ogleda seveda najprej vso oko- 10. slika: Trigonometrično merjenje viSin. lico, poišče že znane trigonometrične točke ter postavlja signale, znake itd. z® svoja merjenja, oziroma popravlja more-bitne starejše znake (piramide i. dr.)- 9, slika: Univerzalni instrument Nato prične z določevanjem posameznih točk, in sicer prehaja pri tem vedno od znanega na neznano, kontrolirajoč vsako točko z merjenji s čim več krajev in s čim natančnejšim primerjanjem lege sosednih točk. Ko ima glavne razgledne ali orientacijske točke vrisane, prične z detajliranjem, ki obsega snimek vseh posameznosti v pokrajini, risbo vodnih, cestnih in drugih mrež, nabiranje krajevnih imen in drugih podatkov. Vrisati in napisati pa sme seveda le to, kar je videl na lastne oči. Snimek naj odgovarja normalnim razmeram j tako n. pr. risba trenutnih opustošenj po kaki poplavi ne spada na desko. Risba mora biti čista, ostra in značilna ter mora biti v skladu s ključem tako zvanih »dogovorjenih znamenj« , ki so si slična v vseh državah. Pri snimku kakega kraja se določi najprej njegov obseg, potem šele se izmerijo in vrišejo objekti v njegovi notranjščini. Enako se postopa pri gozdovih itd. Risba objektov na deski zavzema seveda v mnogih slučajih več prostora, kot bi daYj’optičnTm j>m prav za prav pripadalo po'em. 11. slika: Merilo za merjenje raz- ta premaknitev geometrično pravilne lege skoro neizogibna. Značilnejše objekte vrisujemo tudi hotoma večje, kot so sorazmerno v naravi (cerkve, vidna drevesa, znamenja itd.). Najtežje poglavje kartografskega dela v ozemlju pa je brez dvoma risanje zemeljskih oblik (gora in dolin, globeli, čeri itd.) Kartograf vrisuje za to potrebne višinske črte šele potem, ko je končal vse ostalo delo. Na avstrijskih , specialnih kartah ,so vrisavali vojaški topografi tudi 'črtice, ki kažejo smer, v katero odteka voda na posameznih pobočjih (črtke, Schraffen), vendar je ta tudi na sebi težavna • risba motila preglednost zemljevida zlasti v prav goratih krajih; na naših novih jugoslovanskih specialnih kartah 1 : 100.000 imamo ozemlje izraženo le z višinskimi črtami (izohipsami). Jasno je, da služi pri tem delu, ki zahteva izredno mnogo znanja in praktične izurjenosti, tudi prav dobro fotografski aparat in iznašli so celo aparat, ki prenaša vodoravno projekcijo posameznih točk in višinskih črt naravnost iz pokrajinske slike v risbo na merilni mizici (stereoavtograf, risalec višinskih črt). O vlogi fotografije v kartografiji, zlasti tudi o važnosti slik iz zrakoplova, pa bi lahko napisali posebno razpravo. Topograf izriše, če le možno, izgotovljene dele svoje risbe še isti dan s tušem in barvo kar na merilni mizici ter izračuna sproti vse višine. Končana risba pa še ne predstavlja končne karte, meri lo 12. slika: Merjenje razdalj optičnim potem. O objeK.tiv< R OK oKu.lar p vK vllirrvi Križec VV' viilrnA drti ratcUlja ratmdR: med. vna -njima nit K-Ama. Po njihovi naravni velikosti. Ceste ali temveč le podlago za izgotovitev zemlje- ^elezniškc, proge n. pr. so na vseh zem- vida v kartografskem institutu. V svojo Gvidih preiiroko risane, vendar pa je prvotno risbo bo seveda vrisal mnogo stvari, ki jih bo pozneje na pravi karti izpustil, mnogo važnega pa si bo narisal na posebnih prozornih listih, ki se lahko polagajo na osnovno risbo samo. Na enem listu bo obdelal n. pr. razširjenost gozdov v svoji pokrajini, v drugega vrisal vse višinske točke z zaporednimi številkami in višinami, obenem pa bo na njem označil, na kakšen način je bila vsaka točka izmerjena; tretji list bo obsegal vsa krajevna imena, četrti popravke starejših zemljevidov itd. (Dalje prihodnjič.) M. P.: Z dijaške ekspedicije. (Odlomki iz raziskovanja Križne jame pri.Ložu v letu Gospodovem 1926.) Priprave. Tisti dan, ko je Amundsen sfrčal na severni tečaj, da pregleda in popravi zemeljsko os, smo soglasno sklenili: Takoj po končanih šolskih skrbeh se podamo na raziskovanje Križne jame. Sklep je bil storjen in obenem tudi izvoljen pripravljalni odbor. Z mrzlično naglico in s polževo preudarnostjo so se začele priprave za ekspedicijo v podzemeljske rove, ki se razprostirajo v gričevju med cerkniško in loško kotlino. Vsak teden so se vršila posvetovanja, vsak dan je postal naš inventar za to ali ono orodje bogatejši. Ni preteklo štirinajst dni in že smo imeli skupaj, kar je bilo potrebno za dosego našega cilja. Predaleč bi zašel, ako bi hotel po vrsti naštevati vse, kar smo zbrali. Pozabili nismo na najmanjšo malenkost, še celo na plavalne hlačice ne, za slučaj, da bo treba pod zemljo plavati. Čast, komur čast ! Zavedajoč se kulturnega pomena naše ekspedicije so dobre mamice rade volje prispevale par kovačev v dober namen, strogi očetje pa so dali najvišjo sankcijo za pristop v naš krog. Ne malo smo se čudili, da nam je šolska oblast, sicer nedostopna za novodobne brklarije, rade volje in hitro postregla z dokumenti, ki so potrebni za četrtinsko vožnjo po železnici in potrebni proti žandarjem. Železniška uprava nam je zagotovila poseben voz, za kar ji bomo vedeli hvalo do konca bivanja na našem planetu. Zadnji dan pred odhodom — generalni pregled in končna preizkušnja ekspedicijske čete. Zbrali smo se na šolskem dvorišču, se v polni bojni opremi postavili' v vrsto in naš strogi narednik Ferenc je vsakega premotril od nog do glave. Ni ga bilo med tridesetimi, na katerem ne bi bila opažena ta ali ona napaka bodisi v obleki, bodisi v opremi ali pa telesni strukturi. Ta je prišel v modnih čevljih, oni brez kuhalnice, tretji je prinesel v gotovini pet dinarjev premalo, v konzervah pa za sto preveč itd. Ob tej priliki se je izkazala potreba, da se izvrši majhna pregrupacija sil. V vrsti se je namreč šele očitno videlo, da je Močerad vsekakor prešibkega telesa za napadalni oddelek, pač pa duševno dovolj razvit za »telefon«, kjer bo pomagal spajati žico. Po dve uri trajajočem pregledovanju se je Ferenc odkašljal, pljunil trikrat na levo, dvakrat na desno, nato pa imel nagovor, ki je zbrane ganil do nezavesti in je torej vreden zgodovinskega spomina. »Izbojevan je boj z latinskimi glagoli, zaceljene so rane, ki so nam jih bili zasekali kvadrati, kubi in logaritmi, in srečno smo prijadrali preko morja kislin in lužin. Presekan je vozel zveriženih šolskih paragrafov, utihnil je mrtvaški zvonec, ki nam je krajšal minute zlate mladosti. Pa kdo bi obujal žalostne spomine na tragične dogodke iz polpreteklega časa?l Deset mesecev smo živeli življenje zaničevanih, danes pa čutimo v sebi tisoč atmosfer latentne energije* ki se mora spremeniti v kinetično. Peresnike bomo zamenjali z lopatami in krampi, ravnila s kuhalnicami, raztrgane Špehe svete modrosti pa z nahrbtniki, polnimi zemeljskih dobrin ; in pozabili ne bomo na dobro voljo. Ven iz tesnih učilnic, mučilnic našega duha, ven v prosto prirodo ! Končane so priprave za naše veliko delo, z veseljem in radostjo v srcu ugotavljam, da med vami ni bojazljivca. Jutrišnji dan bo dan našega slovesa od dragih nam znancev, jutri bomo odpotovali in dokazali urbi et orbi, da mislimo resno. Dostojno se bomo poslovili od vsega, kar nas veže z usodo zemeljskega površja, saj odhajamo v kraljestvo nekaljenega miru in absolutne teme. Pustite doma slabe razvade, zaklenite z desetimi ključavnicami blebetavost in klepetavost, godrnjanje in prepirljivost ter sploh vse, kar bi nas moglo razdruževati. Ena misel, ena želja bodi nam vsem skupna : prodreti v tajnosti, ki jih krije Križna gora. Z vstopom v ekspedicijo je vsak položil prisego, da bo vestno vršil odkazano mu nalogo: da bo plezal, kjer in kadar bo treba, da bo plaval in se potapljal, če mu bo zaukazano, da se bo dal obesiti, če bodo tako zahtevale razmere. Omahovali niste v najhujših krizah, ki smo jih preživljali redno pred zaključkom vsakega trimesečja. Hrabro ste vzdržali ofenzive mogočne antante literatov, ustrašili se niste nevarnih matematičnih parabol in hiperbol in zbegali vas niso smrdljivo formulirani plini. Junaško ste se držali in ponosen sem, da stojim tu pred vami junaki, presrečen, da vam morem biti narednik in višji kuhinjski nadzornik in preglednik. Vi, ki zrete na srečno prestane, neprijetnosti polne čase, vam se ni bati bodočnosti, ne in futuro primo •n ne in futuro secundo. .Korajža velja* je vedno bilo naše bojno geslo in s tem geslom začenjamo tudi naše najnovejše podjetje.« Dan slovesa in odhoda. »Kaj je z njim?« — »E, kaj neki? Premislil se je in za kosilo snedel dano besedo. On in pa moška beseda sta na- sprotno sorazmerna pojma. Saj ga poznamo . . .« Take in slične besede so se slišale na račun Močerada in njegove dane besede, končno se je pa k sreči le izkazalo, da sta bila četrturne zamude kriva teta in stric, ne pa on, ki je vedno na svojem mestu. Po veseli ugotovitvi, da ne manjka nobenega in nobenemu nič, je naš računovodja Gašper izpolnil vse formalnosti, ki so potrebne za prevoz tako živega kakor mrtvega materiala za znižano vozno tarifo. Vse je šlo lepo v redu, le v voz se nismo mogli vsi stlačiti, dasi nas je sprevodnik zagotavljal, da je notri prostora za sto ljudi in še par psičkov povrhu. »Gospod, dajte nam večji in močnejši voz, sicer je prav verjetno, da bodo jutri poročali listi o veliki železniški nesreči tam kje na borovniškem mostu. Ko bom prometni minister, se vas bom ob priliki spomnil in vas za storjeno nam uslugo pomaknil v višjo skupino osnovne plače.« In Ferenc je zmagal. Ob sedmih zvečer smo se veseli odpeljali proti Rakeku v vozu, ki ne trese in ne gunca. Rakek! Jugoslovanski Baedecker, Badiura, piše: Rakek izhodiščna točka . . . Jaz bi k temu še pristavil: zadnja jugoslovanska postaja na progi Ljubljana— Trst, sedež obmejne straže in važna borza za tihotapce. Prijazno ležeča in res krasno urejena vas se te zelo ugodno dojmi. Predpogoj je seveda, da ne dežuje. Ob deževnem vremenu pa s čevlji lahko po višini cestnega blata zmeriš živahnost tu se vršečega prometa. Po kratkem prerekanju s financarji, ki so nas radi naših nahrbtnikov hoteli uvrstiti v skupino tihotapcev, je zadonelo povelje za odhod. »Oj zdaj gremo,« je bila uvertura v naše novo življenje, pel jo je bolj zmešan kot mešan zbor, igral pa naš tamburaški odsek, na čelu mu vedno zadovoljni Kolenčev France, vulgo Stolp. Krepkih in naglih korakov smo jo urezali proti Cerknici. Pravijo, da se od Rakeka do Cerknice pride v pol pasje ure. Mi smo psa prekosili za pet minut. Kadar te bo po nesreči v deževnem vremenu pot zanesla v te kraje, ne hodi po cesti, drži se bližnjic, ki so brez blata in mlakuž. Sicer ti pa iz vsega srca želim žarkega solnca na nebeškem baldahinu, ki se razgrinja nad divno cerkniško kotlino, zaprto na jugu z mogočnim zidom javorniškega pogorja, na severu pa omejeno s Slivnico in vzhodnim obrobnim gričevjem. Naj ti ne kali užitka nad lepoto teh krajev dejstvo, da se nahajaš tik pred državno mejo, ki je nož v te- lesu našega naroda. Pride čas, ko bo slovenski Javornik onstran in še dalje ves jugoslovanski . . . Naprej ! Nam se mudi tja pod Križno goro, ki smo jo zagledali že pri kapelici z višine nad Rakekom, a je od Cerknice oddaljena še dobri dve uri. Ves čas, od Cerknice pa do Grahovega, te pelje cesta po južnem vznožju Slivnice ob prirodnem čudežu, ob Cerkniškem jezeru. (Dalje prihodnjič,) Naši pomenki Krsto. Tvoja pesem »Mati« me nikakor ne zadovolji. Ni vsebinsko prepričevalna. Kaj vse poveš raznih sto- in stokrat obrabljenih fraz o »izgubljenem sinu, ki blodi po močvirju in se pogreza v blato«, o »strupenem jabolku spoznanja«, v katerega si vgriz-nil (?) in o »trnjevi poti«. Nikar tako zavito in načitano ne piši. Povej, kar je v lebi, preprosto, pa bom vesel Tvojih pesmi. Zakaj moraš iskati v življenjske položaje, ki so Ti tuji, bodi iskren. Potem boš lahko samosvoj in prepričevalen in Ti ne bo potreba drape-rije »pošastnih oblakov«, »temnih noči«, »črnih zaves«, »svetlečih se gloriol«, ki samo motijo v svoji našopirjeni vsakdanjosti. Zavoljo ritma pa nikar ne delaj sile besednemu redu, kakor si jo n. pr.: »o mati, takrat (!) sem srečen jaz!« in druge. Poslušaj, boš videl, da bo tako laže in boljše! In prihodnjič piši na eno stran. Pozdravljen! Aleksander Zahod. Tvoja »Zvečer na pokopališču« je strašna. Če si bral Gregorčiča, veš, kako je on obdelal isto doživetje. In Tvoja stvar (pesem ne rečem, ker hi bilo to greh): Prozaično izsiljeno premišljevanje o minljivosti. K besedičenju: »Pa je tiho prišla smrt. Z njo je prišla črna krsta, črna krsta z zlatim križem: Zdaj je prišla nate vrsta...« bi dodal Tvoj konec, ki sem ga le tolik) spremenil, da je vreden vrstnik neestetič-nemu verzificiranju, ki sem ga citiral: »In ti boš strt, »Po tebi ril bo krt.« Tvojo drugo pesem sem popravil. Morda bo natisnjena. Pozdrav. Cvetozar. V mitologiji in geografiji fi podkovan. Fizike pa ne poznaš preveč. To sem videl iz Tvojih prispevkov. Če so pesmi, ne vem. »Pozna jesen« je pesem, če je pesem rimani zemljepis, ki ga je izdal okrog !. 1800. nekdo na Nemškem. »Večerni sestanek« je pa po vzorcu: »Mačka pravi: Mjav, mjav, mjav, sedem grošev za par krav.« in podobno. To ni nič. Pa še to. V knjižni slovenščini ne moremo sprejeti dialektičnih oblik, kakor jih rabiš v rimah »nebo — domov« (dial. izg. domo), »usta — vsa«. In še usta so pl. tant., kakšen sklon naj bi bil »z usta«, mi ob priliki razloži. Za moj razum je ta ublika prcskrivnoslna, da bi jo mogel razumeti. Brez zamere! Mihael Mihajlovič Fujsov. Kaj bi dejal k Tvojima doneskoma? Ne vem. Čuvstvo je močno. Primc, ker je doživeto. Jezik in stil sta pa nerodna, pogrešna. Brez čuta za ritmiko si, Bi vzel. Toda treba bi bilo toliko popravkov in črtanja, da bi ostalo kvečjemu eno tretjino dosedanjega. Tega pa, upam, ne zahtevaš, da bi celo še prepisal. Čuvstvo je močno, čeprav je nekam nezdravo, bolestno obupano. Marsikdo bi Te radi tega odklonil. Le jezik je slab. Neskončno sc ponavlja inverzija, »sc pa«, »narave zakon«, »zakaj baš to poje«, »jo pa«, »bi moj jok bil«, »da jaz tudi smem znati« itd. Nadalje vulgarne fraze, ki so slabe, n. pr. »v veliki časti mora biti«. Tudi vse preveč govoriš. Pripoveduješ naokrog, brez konca, ne da bi podal kaj novega. Z besedicama »gori«, »doli« (ni prav »gor, dol«) si vse preveč pomagaš. To ne gre. Često je to naravnost nepravilno. Beri in študiraj dobre stiliste, da boš dobil šc sam čut za jezik. Poslušaj in poskušaj. Verujem vate! O dijaških potovanjih. Dobili smo na tozadevno vprašanje v zadnji številki (str. 41) samo tri odgovore. Malo jih je sicer, a so vsi zanimivi. 15 dijakov iz Prekmurja jc bilo v goričanskem delu Slovenske Krajine, na severni meji naše države, odkoder so gledali v Rabsko dolino med Slovence na Madžarskem. Imeli so.s seboj tamburice in violine. Dva izmed njih sta obiskala nato šc Pohorje, ki sc iz Prekmurja lepo vidi. Novo-meščan je potoval s kolesom iz dolenjske metropole preko Brežic, Podčetrtka in Ptuja k Veliki Nedelji, od tu pa preko Celja i° Domžal nazaj v Novo mesto. Lepa klobasa! Junaški učenec meščanske šole v Krškem je bil pa na Triglavu. Krekova slika v lanskem »Mentorju«. Krekove fotografije, kjer bi bil Krek sam in dobro zadet, so redkost. Imel je namreč to posebnost, da se ni maral dati slikati, kakor je bil tudi proti temu, da bi se objavljala njegova slika. Pred svojim doktoratom se bržkone sploh ni dal nikdar slikati, ne kot gimnazijec, ne kot bogoslovec in ne kot gojenec Avguštineja. Ko je bil pa 1. 1897. izvoljen v državni zbor, se slikanju ni mogel izogniti; kajti rabil je sliko za železniško legitimacijo. Seveda so se sedaj njegovi znanci trudili, da bi prišli v posest te slike, a zaman. Poleti 1901 je prišel Krek na shod v Bovec, kjer je bil za kaplana Trentar, naš znanec iz lanskega »Mentorja«. (Gl. str. 105!) Takrat je opazil Trentar med papirji, ki jih je imel Krek pred seboj na mizi, tudi njegovo legitimacijo s sliko. Prosil ga je, naj mu jo da. Krek na to ni pristal, češ, saj me poznaš; »da bi me okoli kazal kot medveda, tega pa že ne!« Trentar pa je oprezoval okoli njega in slednjič se mu je posrečilo, da je neopaženo Kreku sliko izmaknil. Dal jo je še isti dan po organistu Ivanu Miheliču posneti in povečati — in ta posnetek je objavil lani »Mentor« na str. 63 s pripombo, da je slika iz 1. 1900. Ta pripomba bo pač v toliko napačna, da slika ni iz leta 1900., ampak iz 1. 1897. Original te slike je bil objavljen v »Ilustr. Slovencu« III. (1927), št. 40. I. D. Prosvetni večeri v Ljubljani. Ljubljanska Prosvetna zveza bo priredila (ozir. je deloma že priredila) v zimski sezoni 1927/28 vrsto javnih predavanj, ki so dostopna slehernemu brez razlike proti neznatni vstopnini. (Vstopnina znaša za dijake 1 Din.) Predavanja sc vrše od začetka okt. 1927 do konca marca 1928. Začetek ob 8 zvečer. Pred predavanjem je navadno nekaj glasbenih točk ali kaka deklamacija, ki je v zvezi z vsebino predavanja. Predavatelji imajo direktivo, da naj predavanje ne traja dalj nego tri četrt ure, tako da se obiskovalci ne utrudijo in da ne izgube preveč časa. Opozarjamo dijake na ta Predavanja, ker so dijakom v mnogem oziru zelo koristna. Vsak dijak sc mora potruditi, da sc nauči lepo govoriti pred številnejšim občinstvom. Kaj je n. pr. duhovnik, odvetnik, učitelj brez daru govora? Lepo predivati je Pa tudi umetnost, ki se je je treba učiti. Najbolje se je pa učiš, ako poslušaš druge predavatelje. TucH vsebina predavanj je baš v letošnji sezoni izredno zanimiva (spiritizem, yeč zanimivih potovanj, nekaj literarnih predavanj, razmere med Čehi in Belorusi, »rumena nevarnost« itd.). Lahko rečemo, da sc oo dijak, ki ho vsaj deloma redno obiskoval *c prireditve po svoji izobrazbi v marsičem Ugodno razlikoval od sošolcev. Prav poseb-Uo opozarjamo na literarni večer dne 3. fe- bruarja 1928, ko bodo Finžgar, Pregelj in Sardenko brali svoje spise. Še v poznih letih vas bo veselilo, da ste kot dijaki sami slišali, kako so brali svoja dela odlični možje iz naše slovstvene zgodovine. — Vsa predavanja se bodo odslej vršila v novi mali dvorani hotela Uniona. Spored prosvetnih večerov; 1. Dne 7. okt. 1927: Ob deseti obletnici Krekove smrti. Predava prof. Dolenec. (Čisti dohodek je namenjen društvu »Dr. Janez Ev. Krek«, ki priredi ta večer.)—2. Dne 14. okt. 1927: Po potih sv. Cirila in Metoda. Predava «nsgr. Viktor Steska. — 3. Dne 21. okt. 1927: Matterhorn in Monte Rosa. Prof. Janko Mlakar. — 4. Dne 28. okt. 1927: Naša pot v Miinchen, Predava dr. R. Tominec. — 5. Dne 4. nov. 1927: Naš podzemeljski svet. Pred. prof. dr. V. Bohinec. — Dne 11. nov. 1927: Spiritizem. Predava vseučiliški profesor dr. L. Ehrlich. — Dne 18. novembra 1927r Preganjanje katoličanov v Mehiki. Predava p. dr. Hugo Bren. — 8. Dne 25. novembra 1927: Čuda morja. Predava prof. Fr. Pengov. — 9. Dne 2. dec. 1927: Sodobna Rusija. Predava urednik Fr. Terseglav. — 10. Dne 9. dec. 1927: Potovanje okoli sveta v 80 dneh. Predava prof. dr. Vinko Šarabon. _____ 11. Dne 16. dec. 1927: Potovanje po gori Sinaj. Predava vseuč. prof. dr. M. Slavič. — 12. Dne 13. jan, 1928: Slovenski glasbeniki. Predava dr. A, Dolinar. Pevske točke izvaja pevsko-društvo »Ljubljana«. — 13. Dne 20. jan. 1928: Ob 50letnici Otona Župančiča. Predava prof. dr. Jak. Šolar. — 14. Dne 27. jan. 1928: Naš planetni sistem. Predava kan. Jan. Sušnik. — 15. Dne 3. febr, 1928: Literarni večer. Pisatelja Fr. S. Finžgar in dr. Ivan Pregelj ter pesnik dr. Al. Merhar bero svoja dela. — 16. Dne 10. febr. 1928: Češkoslovaška. Predava ured. Bog. Šedivy. — 17. Dne 17. febr. 1928: Beloruski večer. Predava urednik Bog. Šedivy. — 18. Dne 24. febr. 1928: Naši izseljenci v Nemčiji, Franciji in na Holandskem. Predava tajnik V. Zor. — 19. Dne 2. marca 1928: Zdravstveno predavanje. Zdravnik dr. A. Brecelj. — 20. Dne 9. marca 1928: Radio, njega pomen, tehnika in organizacija. Predava tehnik Fr. Bizjak. — 21. Dne 16. marca 1928: Rumena nevarnost. Predava bančni uradnik Fr. Miklavčič, bivši konzul, uradnik v Novi Zelandiji. — 22. Dne 23. marca 1928: Cerkev sv. Petra v Ljubljani. Predava msgr. Viktor Steska. — 23. Dne 30. marca 1928: Etna in Vezuv. Predava prof. Janko Mlakar. (Čisti dohodek je namenjen kapelici sv. Cirila in Metoda v Vratih.) Nekaj naslovov slovenskih nalog. V zadnji številki je prinesel »Mentor« nekaj naslovov slovenskih nalog s III. državne realne gimnazije. Tukaj objavljamo naslove nalog, ki so jih v šolskem letu 1926/27 pisali učenci v VII, razredu na II. drž, realni gimnaziji v Ljubljani. Šolske naloge: 1. Vodnik — pesnik prosvetljenega absolutizma. — 2. Poglavitne osnove romantične miselnosti. — 3. a) Cankarjev Kurent — knjiga trojne ljubezni; b) Umetnik in občinstvo. (Po Cankarjevem Kurentu. — 4. Pred izpitom. — 5. Levstik, reformator slovenske proze. Domače naloge: 1. »Jezik je zrcalo značaja narodovega.« (V. Vodnik.) — 2. a) List iz mojega dnevnika; b) Življenjska etika po Ciceronovem spisu »De officiis.« — 3. Sebičnež. (Slika značaja.) Mali obzornik Bora Stankovič. Prejšnji mesec so pokopali Srbi enega svojih najboljših modernih pripovednikov. Bora Stankovič je bil rojen 1876 v Vranju. Po univerzitetnih pravnih študijah je postal državni uradnik v raznih ministrstvih, dokler ni bil letos upokojen. Znan je najbolj po svojem delu »Nečista krv«. Po-leg tega ima še »Iz starog Jevandelja«, »Božji ljudi«, »Koštana«, »Kuža« in »Belka«. Bora Stankovič je izredno fin opazovalec, stilist in slikar ljudi iz vranjske okolice. Največ sc je bavil s problemom križanja ras, narodov, običajev, temperamentov, religij v krajih Južne Srbije, kjer so pomešani Srbi, Bolgari, Vlahi, Arnauti in Turki. Iz te mešanice je nastal čudoviti macedonski značaj, ves poln nasprotij in strasti, ki je ravno radi tega vabil pisatelja, kakor je Stankovič. Je sicer semintja preveč seksualen, da ni za v roko vsakemu. Vendar je in ostane eden najboljših srbskih pisateljev. Knjige in revije Popravek. V zadnji številki »Mentorja« sem na str. 46 poročal o Kramarjevem rezijanskem katekizmu in sem trdil, da Slovenci doslej, »vsaj kolikor je meni znano«, nismo imeli nobene knjige v rezijanščini. Še preden je bila razposlana 1. številka »Mentorja«, sem se prepričal, da moja trditev ne drži. Ko sem namreč listal po raznih tiskovinah, ki sem jih bil prinesel iz Gorice, sem bral tudi v letošnji junijski številki »Staničevega vestnika«, da je izdal prvi katekizem v rezijanskem narečju že 1. 1875. Poljak I. Baudouin de Courtenay. še par besed o »Staničevem vestniku«! Valentina Staniča (1774—1847) poznajo sed-mošolci iz slovstvene zgodovine kot enega najstarejših kulturnih delavcev na Goriškem, ki je med slovenskimi pisatelji v tem oziru pač edini, da nekaterih svojih knjig ni samo napisal, ampak jih tudi — sam natisnil, ve- zal in prodajal! O tem beremo v Glaserjevi Zgodovini slovenskega slovstva (II., str. 204): »Kupil je stare črke od tiskarja, osnoval si svojo tiskarno, naučil se tiskarstva, spisal in natisnil sam eno knjižico na Banjšicah, dve v Ročinju; vezal in prodajal jih je tudi sam,« Po tem zanimivem rodoljubu se torej imenuje list, ki je tudi posebne vrste: dobivaš ga namreč brezplačno, kajti izhaja kot reklamno glasilo Katoliške knjigarne v Gorici, Riva Piazzutta 18. O Rezijanih poroča omenjena številka »Staničevega vestnika«, da prebivajo v eni sami občini, katere površje meri 1198 km'-'; občina je 1. 1920. štela 3689 prebivalcev. Toda po svetu je par tisoč rezijanskih dež-nikarjev, brusačev, zidarjev in prodajalcev južnega sadja. Vseh Rezijanov bo kakih 6000. O njih jeziku pravi »Staničev vestnik«: »Rezijani govorijo svoj lasten slovenski jezik. Od nekdaj so zato vzbujali pozornost jezikoslovcev. Že ob koncu 18. stoletja je o njih pisal poljski grof Potočki, 1. 1801. je o njih poročal Čeh Piše!, sredi 19. veka so pisali o njih Stanko Vraz, Rus Sreznevski iri Nemec Bergmann. Na podlagi teh poročil sta razpravljala o rezijanskem jeziku češki učenjak ŠafaHk in italijanski jezikoslovec Ascoli. Najtemeljitejša je razprava ruskega vseuč. profesorja Poljaka I. Baudouina de Courtenaya »Rezija in Rezijanje« v II. zvezku »Slavjanskega zbornika«, St. Petersburg 1876. Baudouin je bil že 1. 1875. izda! »Rezijanski katekizem«. Delo so Rezijani sprejeli L velikim navdušenjem, postal je pravi va-dcmecum rezijanskih popotnikov in dragocenost rezijanske hiše.« Na pomoto glede rezijanskega katekizma je opozoril uredništvo »Mentorja« tudi gosp. prof, Iv. Koštial v Novem mestu v dopisu z dne 31. oktobra t. 1., kjer našteva tele knjige v rezijanskem narečju: 1. II Catechismo resiano. Udine 1874, 8", 113 str. (Priredila prof. dr. J. Baudouin in dr. G. Loschi.) 2. Chansons et airs de danse, recueillis dans la vallče de Rčsia, v Baudouinovih .-Materialien zur siidslav. Dialektologie«, Petrograd 1891, To so rezijanske narodne pesmi, zapisane natanko po ljudski izgovarjavi. 3. Baudouin je izdal še več rezijanskih tekstov 1. 1895. v Petrogradu. Kramar je napravil v svojem katekizmu nekak kompromis med rezijanskim narečjem in knjižnim jezikom. Prof. Koštial nas je tudi opozoril na to, da je v Kramarjevem katekizmu poleg neštetih furlanskih in italijanskih besed še 12 nemških: troštati, šinkat, jeperhat, žignat, ofrat, mitelni, fraj, štalca, špigle (-= zrcalo), limar (= immer), virnahti ( Weihnachten) in žmaker (= zaušnica). I. D. * Malo za šalo * malo za res Tarča. (Miroljub, Vižmarje.) Zemljepisna uganka. (Miroljub, Vižmarje.) a a g i 1 v a b e j k 1 b e 1 r s u a b g e r z b e h n 0 r a a b d d g g i k n 0 z a i m n r s a a a k 1 s a a d k 1 s a d i i 3 n a a d 0 P v a a d n 0 r e g i k n P a a k k v z a i j r s u a i k k m n a k m 0 0 r Sestavi iz na. Po ena pregovor. : gorenjih črka iz črk zemljepi vsakega im« Računska naloga. (Miroljub, Viimarje.) Nekdo je kupil večje število srečk po 10 Din. Ob žrebanju je videl, da na •/» srečk ni ničesar zadel. Na *U ostalih srečk pa je dobil po 50 Din in na */* po 100 Din ter je imel končno 300 Din dobička. Koliko srečk je kupil? Črkovnica. (Zoferov, M. Sobota.) ki t i % a , a soglasnik žuželka i f j d ] 'e~ 1 e | e | e ^pieraki pevec v stare * ' I e ! f I f I f I f I tj m gora v Grčiii ve*°‘ F\ 1 i 1 i 1 j 1 k | k | lil 11 m 1 slovenski pisatelj ■g v Sloveniji | n | n | n | n | o o 1 o ti M r | r | r | s 1 1 moško krstno ime žl tatarski poglavar žj soglasnik Navpično po sredini bol bral ime istega slovenskega pisatelja kot vodoravno po sredini. Rešitev ugank in imena rešilcev v prihodnji številki. Tekmovati smejo samo na-ročniki(ce), ki naj pošljejo'odgovore do dne 30, novembra t. 1. na uredništvo. Izžrebani rešilec vseh ugank dobi za nagrado: Jack London, Klic prirode. Povest. Rešitev ugank v 1.—2. številki. Križaljka. Vodoravno; 1. lok, 3. kal, 5, vas, 8. oven, 10. poliv, 12. kita, 13. opal, 15. kolo, 17. sever, 19. Damas, 21. mesar, 23. bazar, 24. lice, 25. Ida, 26. atom, 28. sel, 29. milodar, 32. nad, 34. rep, 36. tokajec, 38. bil, 39. vino, 41. aga, 42. epik, 44. lopar, 46. kosir, 48. pasar, 49. talar, 52, Ezav, 54. zora, 56. očak, 57. davek, 58. tema, 59. las, 60. Lot, 61. pas. Navpično: 1. los, 2. oves, 3. kol, 4. lik. 6. Atos, 7. sad, 9. novec, 10. para, 11, voda, 12. komat, 14. pesem, 16. Lazar, 18. Emil, 20. Aron, 22. rilčkar, 23. badnjak, 24. letev, 27. malik, 28. sir, 30. ilo, 31. ave, 33. dol, 35. pila, 36. topaz, 37. cesar, 38. bira, 40. nosek, 43. Pilat, 45. Arad, 47. otok, 48. peča, 50. rama, 51. sol, 53. val, 54. zet, 55. bas. Zgodovinska črkovnica. 1—2 Miran, 3_______4 Konon, 5—6 Hilon, 7—8 Solon, 9—10 Kimon 11—12 Komod. Posetnica. Ravnatelj tiskarne. Prav so rešili: Kočevie; Gregorič Joža ia Repič Anton: Ljubljana: Kcssler Joikoj Ma-jCf!. ?l»čna: Samostanski gojenci; St. Vid nad Liubljano: B6hm Ed., Škulj Jo«., Ručgej Lovr., Tomazin Lad., Hawlina Herbert. Nagrado je dobil Ručgej Lovrenc. „ Papirograf i j a “ družba z omejeno zavezo LJUBLJANA, GOSPOSVETSKA CESTA 10 Telefon 2747 En gros prodaja papirja! Stalna zaloga vseh vrst papirja! Konkurenčne tovarniške oene ! ja J) > N 2 #3 £ .£ 2 l «.u o- O)«/) Ih 0X1 o KJ ^ ti c n i— c E o <5 OJ a. 2 « »e - z n oj Oj c 2 K .2 •" T L [ LJUDSKA J POSOJILNICA ■ reg. zadruga z neomejeno zavezo v LJUBLJANI | obrestuje hranilne vloge po naj- ■ ugodnejši obrestni meri, vezane ■ vloge po dogovoru ter brez vsa- kega odbitka. Svoje prostore ima tik za fran-j čiškansko cerkvijo, v lastni palači, I zidani še pred vojno iz lastnih | sredstev. Poleg jamstva, ki gt. i nudi lastna palača, veleposestvo ■ in drugo lastno premoženje, jam-| Čijo pri Ljudski posojilnici kot za* I drugi z neomejenim jamstvom, | za vloge vsi člani s svojim pre< j moženjem, ki presega večkratno i vrednost vseh vlog. I Hranilne vloge znašalo nad 120 milijonov Din. Prodajalna K.T. D. (h. Ničman) v Ljubljani priporoča svojo zalogo pisarniških in Šolskih potrebščin kakor tudi najnovejie molitvenike, posebno pa opozarja dijake na pre* koristni knjigi dr. M. Opeke: Brez vere in Za resnico, za dijake po znižani ceni: prva Din 5’—, druga Din 9'—.