Za poduk in kratek čas. Čitaluica mariborska. (Govor g. profesorja Majcigerja ob 201etnici čitalničnej.) VI. Kri se je bila v truplu čitavničnem spridila, treba je bilo tranafusije nove krvi v oneoiogle ude tega telesa. A kje najti tako pogumuega in razumnega zdravnika. In tak zdravnik se je našel v rodoljubnem gosp. dr. Dominkuau. Njemu se je poarečilo, skoraj že nntvo društvo zopet oživiti in z letom 1878 8e je čitalnica, rekel bi, zopet k novemu življenju probudila in deluje krepko, kakor v letih svoje mladeniake dobe. Preselila se je čitalnica zopet v Sramelnovo hiao, kjer je leta 1878 dne 24. jun. napravila prelepo beaedo ua čast razkritju Slomšekovega spomenika v stolni cerkvi. Tako je bilo tedaj po mnogoletnem trudu dovršeuo, kar je bilo leta 1865 pričeto. Koliko zaprek, slavua gospoda, je bilo premagati, in sicer dostikrat od atrani, od kterib bi se zaprek še uadejati ue bilo. Pa premagano je in spomenik stoji in je priča slovenske sinovske bvaležnosti in slovenskega uma in dlani. K ti beaedi je prišlo muogo odhčnega slovenskega aveta. Ali, žali Bog, slavna goepoda, Slovenec obrača, nekdo drugi pa obrne. Vse veselje pri ti beaedi je aplavalo po Dravi, kei* je v zadajem treuutku Majiborska gosposka besedo prepovedala in celo Citalnično društvo razvezala. Le eneržiji in odločnemu postopanju dr. Douiiukuša in dr. Ipavica se je bilo zabvaliti, da je viša oblastuija v Gradci to razpuatitev opozvala. Sledujič se je Čitavnicno društvo preselilo zadnjo jesen v sedauje prostorije pri gospodu Greinerju, v kterib je med drugimi že dve veči besedi priredila, jedno Vodniku na čaat, napravljeno od slovenskib dijakov tukajanje gimnazije, a drugo 8. majnika t. 1. na proslavo Njega visokosti ceaarjeviča o priliki srečne poroke z princesinjo Stefanijo. Tako je delovala, alavna go8poda, in deluje skozi 20 let Mariborska čitalnica na polji slovenske zavesti in mile matcrinačine. To delovanje, da-si tudi samo na sebi oddaljeno od vse politike, vendar ni ostalo brez važuib naaledkov na političuem polji. Slavna gospoda! kdor je gledal volitve v deželni zbor leta 1861 in one 1867, ta pozna ogromuo razliko med obema. Tam nobenega sloveuskcga kandidata, volilui niožje brez vtiakega vodstva, brez vse zavednosti svojih pravih potreb in koristi, volijo prvega, ki se jim ponudi, ne glede na njegovo spoaobnost, ne vprašaje, ali hoSe in more koristi slovenskih volilcev zagovarjati in zastopati, in ali ima splob srce za reve in potrebe ubogega alovenakega ljudatva. Tu možato poatopanje in odločno potegovanje za slovenake kandidate, ki ao bili tudi z veliko večino izvoljeni. Gotovo je bila ta živa zave8t, to možato potegovanje za narodne kandidate, Če tudi le posrednja zasluga naše čitalnice. In kakor v Mariboru, 80 zmagovali tudi na drugih voliščib alovenaki kandidatje po slovenakem Štajerskem. Narod je bil po čitalnicab predramljen in probujen, in Mariboraka jim je bila Da slovenskem Stajerskem vzgledna mati, po kteri so ae druge kakor bčerke ozirale in ravnale. Kmalo ao se jele po drugih mestih čitalnice snovati in rastle 80 kakor spomladi mile vijolice iz mrtve ruševine. Napravile so se Čitalnice v Celji, Ptuji, Ljutomern in po drugod, ki so učile in budiie narod, kakor ujibna prednica v Mariboru. Pa tudi na alovatvenem polji, slavna gospoda, ima Marisoraka citalnica svoje posebne in znamenite zasluge. Znan Vam je, častita gospoda, zlata vredni 8lovstveni zavod ,,Matica slovenska" v Ljubljani. Ta preimenitni slov8tveni zavod ima 8vojo korenino tukaj v Mariboraki čitalnici. Kako ae je prva miael ali ideja Matice izrodila, tega danes, slavna gospoda, ne gre razlagati, predaleč bi moral segati. Sam0 nekoliko naj povern. Že leta 1862 na jesen, se je tukaj podpi8alo 40 Mariborskib čitalničarjev, ki ae zavežejo, da postanejo tudi udje bodoče Matice Sloven8ke, in sicer večinoma ustanovniki, kteri placujejo po 50 gl. na enkrat za V8elej, ako se bode Matica ustanovila. Na podlagi ravno tega podpiaa, alavna gospoda, in te obljube je začel preblagi narodnjak dr. L. Tomau svoje delovanje in snovanje Matice Slovenske. (Dalje prib.) Smešničar 51. Popotnik se da na brodu čez vodo peljati. Ker je voda silno velika bila, vpraša brodnarja: nAli še tukaj pri prevažanji nihče ni v zgubo prišel?" — „0, ae nikdar ne!" odgovori brodnar, nmoj brat se je pretečeni teden utopil, pa smo ga dan pozneje vendar zopet naali." F. Marinič.