Poezija
ŽELJKO KOZINC
Kaplje
Kaplje razmazanih dni sušim na soncu, ki iz mlak vstaja, spremljam votlo stopicljanje, ko ljubeznive in glinene
čez moj jezik zvit donijo, čez moj jezik kamnih vzdihov, čez zemljo, ki me ne nosi, čez bedenje, ki še ostaja.
Milost sna je njih darilo, na soncu, ki iz mlak vstaja, v noči, vtisnjeni na obrazu.
Ničev plod je njih merilo, na vagi izgnanstva in pokoja, miši, stopicljavih v temi.
Sodobnost 2002 I 476
Poezij a
Gorski oblak
Molk, ki te edini spremlja, slep, okoren in ugasel, čezte mojo senco meče, na nebo, ki nama sveti.
Živiš molitev, iz rok se dvigaš, v oviti luči zeleniš. Kjer te občutim, v uri nični, si že prost, v spominu vetra.
Moj oblak ti prerokuje, vidiš ga kot noč iz sonca. Kam, te vpraša, hočeš priti.
Bediš? Nič iščeš? Strah požiraš?
S povestjo lune in ljubezni
si prikazen ognja in končevanja.
Stena
Skrčeno nebo opija veter v presojni steni. Tvojo senco, srž neurja, skriva pod ostenjem krika.
Dvom in žeja, luč, pozaba, kakor roke v slanem zraku ob robu brezna se dušijo, brez valov so, trd odgovor.
Luč že pada, kompas skoznjo zvezde išče. Koga ljubiš v tem mraku?
V čistem padcu se rojevaš, med prostostjo in viharjem. Puhtiš v presojni steni.
Sodobnost 2002 I 477
Poezija
Mrak
Karkoli izrečeš, karkoli mi pokažeš, zamolčiš, kar izrekam jaz. Saj krog, od koder me spet kličeš, je prst za novo razdvojenost.
Dežna kaplja si, ki iz moje roke pada v prst, in iz prsti na roko. Tako se med vetrovi izgubljaš, tako hlapiš skoz zmrzle prste.
Spiš in sam svoj dih poslušaš. Zbal si se, da se je skril v oči. V brazgotino neodločnega obraza.
Kam je poniknila ta naga zgodba? Ti veš. Vsa prevrela v dialogih je pojedla mrak, izšla iz telesa.
Preobrat
Odprl sem dlani. Vsem na ogled. Naj me strani neba povrnejo domov, z besedo, od katere se dlani sušijo, do preobrata, ki spomin povrne.
Geometriji pod lobanjo se prilega. Uporaben je po sanjah in pred njimi. Drobiž strasti iz volčjih dni. Kot kaplje kamna pada v. usta.
Razbije se ob stih kot ptič ob šipo. Ogrnjen v črno steka sklenjen krog do mene.
Spremembe ni. Pred njo je črta. Luč k njej je strta. Čas je oditi. Do točke, obrnjene v vodi.
Sodobnost 2002 I 478
Poezija
Valovi na oceanu
Imaš prav takšno pot porajanja in umiranja. To isto mero blodnje daješ besni moški osi,
mero ognja in strasti, ki prihaja in odhaja, isto mero blodnje zgrinjaš in odnašaš,
za cvetje, odprto v soncu, za postaran kos miru, ki v penah izginja,
ostajaš, se predajaš
s potov k sebi,
od povsod in od nikoder.
Prijatelj
Če boš končno legel k počitku, potrkaj v hiši brezdomja. Tam bom spal v postelji, zbiti iz utrujenosti in čakanja.
Ne bom takoj odprl. Počakaj me v vrtu. Sedi med prikazni, ki se kličejo po tebi. Odlašal bom. Zaspi jim na ramenih.
Sonce iz mojih smehcev naj te ogreje. Tvoja reka naj se k mojemu izviru obrne, z malo levje sreče.
Če bom končno odškrnil ključ,
se prebudi. Kako bom odklenil vrata
h koncu, se nauči kakor moker psiček.
Sodobnost 2002 I 479
Poezija
Vzleti
Prihajajo požari, v kruhu, v vodi porojeni. Kakor bog, o katerem sanjaš, da o njem sanjaš, vzleta ognjena ptica. Vzplameneva smeh s spodrezanih dreves.
Kakor bog, ki z njim padaš v poskusnih letih, nagovarjaš svoje zmrzlo potrpljenje. V vodi, v kruhu porojeni spol si zbujaš. Izgorevaš s požari, vzletaš z drevesi.
Vrnil se bom z njim, čez dolga leta se bom vrnil. Z isto voljo po ljubezni vrnil. Kot čarovnik, potepuh.
Velika čista vera se mi bo odprla, z glasom iz zemlje, ki bo ostala v kruhu, v vodi vrnjena podoba.
Sodobnost 2002 I 480