205
Pisma mlademu prijatelju.
XII.
f^                  Dragi Bogdan!
ko bi hotela razdeliti nnoviško d6bo" v slovenskej književnosti na vee jnaDjših dob, imenovala bi lahko dobico od 1843. 1. do 1848. ali 1850. 1. prebodno. Kakor gobe po dežji so se prikazovali novi slo-venski, poklicani in nepoklieani pesniki in pisatelji in se družili noviškim dopisovateljem in sotrudnikoin. Nekaj se jih je s časoma pretvorilo in zlezlo v nasprotni tabor, nekaj jih je vzela slana črez noč, nekaj pa jib. ostalo zvestih svojemu poklicu. Iu od teb. so nekateri nadaljevali svoj pesniški ali pisateljski posel, ki so ga bili začeli, nekateri pa so si izbrali kako drugo stroko, za katero so bili sposobnejši in katerib. strokoTnjaških ali učenjaških del se še danes veselimo. Takrat se je začel še le pravo za pravo buditi pravi narodui duh in prešinjati vse razne slojeve slovenskega naroda. Ko je napoeila 1848. 1. nova doba na političnem polji, mogli so se tudi Slovenci svobodneje gibati in boriti se za ravuopravnost mej drugimi narodi. In tak prevrat je uplival seveda tudi ua literarno polje, vzlasti na časnikarstvo; zato bi lahko rekli, da se je začela nova (peta) doba v slovenskej literaturi z 1848. letom.
Jeden prvih sotrudnikov nNovic" je Fran Malavašič, ranocelnik in prelagatelj vladnih zakonov in ukazov v Ljubljani (| 1863. 1.). Pridno je pesnikoval, a njegove lahne pesni niso posebno velike eene. Spisal in prevel pa je mnogo povesti za prosti narod in mladino, ki se odlikujejo po pri-prostem zlogu in zanimivej tvarini (Zlata vas, Pavliha, Lažnjivi kljukec, Strijca Tome koea . . .) Leta 1849. je izdaval po jedenkrat na teden zabaven in poučen list ,,Pravi Slovenec," v katerein je mnogo blaga izpod njegovega peresa. Tudi slovensko slovnieo je spisal (1849. 1.), ki je pa ni potrdil pre-sojevalec Motelko kot učno knjigo zaradi vclikih nedostatkov.
Prvi, ki je pisal v ,,Novicah" z gajico, je Anton Krempelj, ki je umrl kot župnik pri malej Nedelji 1844. 1. Kot vrl rodoljub in govoruik je storil rnnogo za povzdigo narodtiega duha na Štirskem. Objavljal je v ,,Novieah" prislovice štajerskih Slovencev, izdal propovedi in druge nabožne knjige, a naj-bolje ga slave njegove »Dogodivšine Štajerske zemle," s katerimi si je dobil ime slovenskega zgodovinarja.   Lepega jezika pa ni imel v oblasti.
Oelino na slovenskein literarnera polji je oral v svojej stroki Matija Vrtovec, ki je umrl kot vikarij (farni namestnik) v Šent-Vidu pri Lipavi 1851.1. Vzgledni duhovnik je spisal poleg drugega slovensko nVinorejo" doklado ,,Novic" 1844.1. ,,Kmetijsko kemijo," nZvezdosiovje" (Noviee), izdal svoje shodne ogovore in pisal ,,Občno povestnico" (doklado Novic), katere pa je dovršil samo stari in srodnji rek, z novim vekom pa jo je popolnil M. Vernu in dal vso v dežel 1863. 1.
V ,,Novieah" so priobčevali svoje pesniške umotvore tudi Stirje pesniki duhovniki, mej katerimi zavzema prvo mesto Anton Žakelj (s pesniškim imenom: Eodoljub Ledinski), ki se je porodil v Ledinah pri Žireb. in zapustil svet kot kapelan pri sv. Duhu nad Leakoveem 1868, 1. Bil je obširna izo,bražeq
206
rodoljub in vešč mnogih jezikov, vzlasti slovanskih. Njegove pesni.so duhovite, dovršene in smejo se šteti mej najlepše cvetke slovenskega Parnasa. Zbiral iu otel je poginu tudi precej narodnega blaga, vzlasti pesni (Mlada Breda), ka-tere se štejejo mej najkrasnejše proizvode slovenske narodne poezije.
Pesnik po ,,božjej volji," kakor pravimo, je tudi Fran Svetlieič; po-rodil se je v Spodnjej Idriji in umrl kot župnik v pokoji v Ljubljani 1881. 1. Šteje se mej prve slovenske pesnike in je objavljal svoje pesni posebno po BNovicah" in po Janežičevem ,,Glasuiku." Najbolje so se mu priljubili soneti, katerih je zložil lepo število. Sretličičeve poezije so cenjene, dovršene, krepke in tudi veličastne.
Priljubljen pesnik in pevec slovenski jo Valentin Orožen. Pesnikoval ni ranogo in tudi ne posebno duhovito in izvorno; odlikujejo pa se pesni njegove po priprostosti in živahnosti iu ravno po toli dveh znakih našo narodue poezije so se tako priJjubilc narodu, da se pojo posebno rade v veselili družbah. M. Lendovšek je zbral vse njegove pesni in jib izdal v posebnej knjigi 1879. 1. Pošiljal je Orožen svoje pesence v ,,Novice" in nDrobtinice." Umrl je kot farni oskrbnik v pokoji 1875. ].
Plodovit pesnik je bil Jože Virk, ki se je porodil 1810. 1. v Podrečah in je bil župnik v Ločah v labodskej vkdikovini (\ 1880. 1.) Zložll je ogromno veliko število slovenskih pesnij; če tudi se ne more prištevati najboljšim pes-nikom slovenskim, udomačile so se vender njegove pesni (Slovensko dekle) res hitro v narodu in pojo se še zmirom rade, ker je umel zadeti kakor Orožen prayo narodno struno.  Pozora vredne so njegove pesni na čast Mariji.    .
Prvi nNoviški" pesnik pa je Ivan Vesel, katerega pesniško ime se glasi nKoseskiu. Zagledal je luč sveta v Kosezah (pri Moravčah) 1798. 1. Posvetivši se pravu, stopi v državuo shižbo v Tolminu, pozuejo v Gorici in nazadnje v Trstu, kjer je umrl 1884. ]. kot finančni svetovalec v pokoji.
Koseski se je ukvarjal v mladih letih z neraškim pesništvom. Jedina pesen njegova (prvi slovenski sonet) iz mladih dnij je ,,Potažba" (tolažba) katero je prijavil 1817. 1. v nemškera Ijubljanskem tedniku. Se le ,,Novice" so ga vzbudile, da je začel zopet pesnikovati v materinetu jeziku in prinesle so 1844. 1. na posebnej prikladi veličastno peseu njegovo: ,,Sloveuija cesarju Ferdinandu o njegovem prihodu v Ljubljano 1844. ].", katera je raznesla Koseskega pesniško slavo mej slovenski narod. Pesen je prišla o pravem času na svetlo. Narod naš je bil takrat v početkih svojega kulturnega in vzlasti političnega zavedanja. Zato je vzprejel z najveejim navdušenjem pesnika, ki mu je govoril o njegovej slavnej in ob jednem tudi izinišljenej lepej pretoklosti, o njegovem velikem poklicu ia jasnej bodočnosti. Narod je potreboval takega proroškega pesuika in zato se mu je takrat tndi prikupil Koseski s svojimi proizvodi, ki se odlikujejo po zvenečih vzrazih in visokib vzletih, po jeduako zvočnih besedab. in bobneeib. stihih, kar dela peseu posebao ugodao za nav-dušujoče deklamovanje. Zategadelj je imel Koseski velik uspeh in npliv na takrat se zavedajoče Slovence in pesni njegove ustrezajo popoJnem duhu in potrebam tedanjega slovenskega naroda; zato so mu lastili nekateri celo ime prvega slovenskega pesnika.
Ko pa je Koseski hudo obolel 1852. 1., obolela je tudi njegova pesniška Žila. Oždrayeyši je jel zopet pohajat; v Muzina bivališča, ali pesni te d6be so
207
mnogo slabeje in hirajo na jasnosti in okretnosti. Leta 1870. je izdala rMatica Slovenska" debelo knjigo: ,,Razne dela Jovana Vesela-Koseskiga", kjer so zbrane vse ujegove poezije, ali bolje reeeno. prevodi. Pesnikoval je še nadalje do svoje smrti in 1880. J. je obelodanila ,,Matica Slovenska" tudi ,,Dodatek" njegovim zbranim dclom. V tej tretjej dobi njegovega delovanja pa mu je postala Muza vže popolnem raračna in prevodom njegovim bi bilo treba še jedenkrat večjih pojasnil.
Koseski je napisal jako mnogo verzov in jako malo izvornih. Največ.je veselje je irael s prevodi iz drugih jezikov, vzlasti iz neraškega. Prevajal je nemške pesni in igre Schillerjeve, Goethejeve. IJhlandove, Ohamissove i. t. d., prevel je več poezij ruskega Puškina, mnogo spevov grškega Homerja, nekaj vlaškega Danteja in mnogo druzega. Posebno pozornost obrača nase Koses-kega jezik. Na prvi hip se mu pozna, da on ni pisal iz naroda za narod, kar sva opazila pri prejšnjih pesnikih. Jezik pesnikov je težko umlji?, za-suknen ia skodrean in diši jako po nemškem; rabijo rnu nepotrebne tujke in napačno mnoga slovmčna pravila; kuje ali zmika iz drugib. jezikov po nepotrebnem čudne nove besede ali jih celo presekava, ce ujema zahteva kak zlog manje.
, Koseski iina tedaj za tisto ,,prehodno dobo" lepo zaslngo iu pesni nje-gove se odlikujejo po vzvišenosti, veličastnosti, resn6bi in retorienosti (govor-nosti). Kažejo pa ob jednem njegove poezije suhoparnost ter pogrešajo pravega živTjenja, kar nam priča, da pesnik ni občeval mnogo'ali nie z narodom svojim in njegovo govorico. Koseski ima le začasno, odnosno vrednost v slovenskej literaturi, stalne in vztiržue vrednosti pa nima. Zato je ostal tudi osamljen in nima posnemovalcev kakor drugi odličnejši pesniki slovenski. Pae pa je stalne vrednosti njegova zasluga o slovenskem šestomeru, katerega je pristrojil duhu in jedru slovenskega jezika. —
Leto bode pri kraji, uajiuik pisem pa še ni konec. Zatorej na svidenje ob novem letvi!                                                                                      P. B.