PESEM ZA  OTROKE
Gustav   K r klec
Hčerka mi pravi: »Očka, sonce nina, prebudi ga, da pojde zima stran!« In spomnim se, da stvarnosti sivina je polna mnogokrat otroških sanj.
Na primer: s kuhinjskega sem balkona sinoči v zvezdnato nebo strmel, potem pa bral Vezirjevega slona in v Travniku oib raji se znašel.
A zjutraj zvonec! Poštarica s Hvara kriči mi na ves glas: »Halo! Halo!...« in že prijateljev me glas očara, svetal, lahalk, kot dete je mlado.
Sneg ko iz sita moka naletuje, a vroči čaj kadi se pred menoj. In spet me radovedno hči sprašuje: »Povej mi, pojdeš v šolo, očka moj?«
Potem, ko na rajon se že odpravim, po glavi mota se mi bogvekaj. »Seveda, saj je uganila,« pravim, »v življenja šolo hodim res še zdaj.«
A rad imam življenje, kar ne skrivam. Celo tedaj, ko mi s pastjo grozi. Ko s slamico po kapljah ga uživam in ko kot šopek rož živo plamti.
Ker vedno polno je, globoko, skladno^ ko kruta stvarnost je, ko boj krvav in ko je sen otroški, ko nenadno naj s soncem mrko zimo bi pregnal.
Lepota v vsakem je kotičku skrita. O, ko zapele duše bi otrok! Za mojo hčeriko najbolj čudovita je lutka, ki že davno je brez rok.
530
A zame? Zate, moj prijatelj stari? Pa kaj  sprašuješ, reci brez sramu: mar ni najbolj  lepo. da smo zidarji za lepše dni najmlajšega rodu?!
Zato ko hčerka pravi:  »Sonce nina«, jo kvišku dvignem in ji dam poljub. »Ga že zibudiva, ljubica edina, o sreča, sonce moje, ti moj up!«
34«
Prevedel   Tone   Pavček
531