Leto 1926. Izdaja: Župni urad v Tržiču. Za maj. CERKVENI GLASNIK : Izhaja zadnji teden v mesecu! T IX Z 1 S IX O ^ LJ 1 N U C3 | Posamezna itevilka stane 2 Din.: Za majniki Neko novo pomladansko življenje prihaja v srca vernih katolikov z majniško pobožiiostjo. Pomlad v naravi, pomlad na altarjili. a pomlad tudi v srcih vernikov cvete v mesecu, ki je posvečen Mariji. Dajte cvetja Mariji, njeni častilci; prinesite ji cvetja vrtov, še več pa ji prinesite cvetja src! Predvsem v dušah postavite šmarnični altar Naši Ljubi Gospej! Za dvoje cvetov pa bi letos posebno prosil vse, ki ljubite Marijo, da jih postavite v svoj duhovni šmarnični altar. Prvi naj bi bil zadoščenje Mariji za mnogoštevilno pre-klinjevanje in sramotenje, s katerim se danes tako pogosto greši v našem narodu: posvetimo letošnji Majnik delu za Marijino'čast. Pred leti je mladenič v naglici in nepremišljeno izgovoril nedostojno besedo o kralju in dobil je tri leta zapora — Tako se od oblasti kaznuje samo nepremišljena žaljiva beseda o kralju. Kolikokrat se pa na najbolj nizkotni način sramoti Bog, Kristus in njegova deviška Mati! Mi imamo postave, ki prepovedujejo bogokletstvo in določajo kazni bogo-kletnikom; postave so tu. preklinja se javno, ni ga pa, ki bi zahteval, da se postava izvrši--Kdaj slišite, da bi bil kdo kaznovan radi bogokletstva?! Sicer dobro vemo, da Bogu ne bo noben preklinjevalec ušel, prej ah slej pride tudi za njega obračun, ki bo strašen; Bog državne oblasti ne potrebuje, da pride do svoje pravice--Žalostno je le to, da je celotna javnost tako mirna in hladna, ko se preklinja Najsvetejše, da verniki molče, ko se pred njimi blati Mati Božja — Porabimo majnik na čast Materi Božji v ta namen, da vzbujamo vest naši javnosti, da nastopamo proti preklinje-vanju prečiste Device, da svarimo pred to pregreho in končno da zadostujemo s šmarnicami, z molitvijo in dobrimi deli za to sramotno pregreho. Darujmo naše majniške pobožnosti jVlateri l&ožji v zadoščenje za vsa bogokletstva v našem narodu! In še eno cvetko prinesimo na Marijin altar: posvetimo v majniku svoje delo za Marjansko vzgojo naše mladine. Da hi prišla v našo mladino marjanska pomlad! Da bi se med njo dvigala otroška ljubezen do nebeške Matere. Ce opazujete življenje sedanje mladine, ali ne opazite na njej silno nevarnih znakov ipropadanja? Prezgodnja spolno dozorelost. deklice prihajajo komaj iz šol, pa že postajajo nezakonske matere, imglejte njihovo obleko, njih obnašanje, rtjili poglede — povsod odseva prezgodnja dozorelost; uži-vanjaželjnost, posvetnost, v očeh, v srcu, v obnašanju, v vseh potezah obraza se tolikokrat bere, da je uničeno nežno cvetje nedolžne mladosti — — Val posvetnosti in uživanjaželjnosti objema vedno bolj našo mladino! In med mladeniči?! Koliko sirovega govorjenja, koliko prostaškega obnašanja, koliko izpitih starcev že v mladeniški dobi?! Koga bi to ne bolelo, ko to gleda?! Dajmo naši mladini idealov, vzorov, ki jo bodo vabili za seboj na pot zatajevanja, na pot čistosti, na pot dostojnosti in lepega življenja. In za Kristusom je pač najlepši ideal Mati Božja. Mladino k Mariji, več ljubezni do Marije, pa lxi Več cvetja se ohranilo med našo mladino. Več Marijinega češčenja med našo mladino! V sohicu Marijinega češčenja. v varstvu Deviške Matere naj raste naša mladina, pa bo ohranila pomladni cvet svoje mladosti neoskrunjen in nedotaknjen. Marijino češčenje je mogočno varstvo pred slano posvetnosti. uživanjaželjnosti in nečistih strasti. Mladina, vzgojena v Marijini šoli, bo ostala čista v svoji mladosti. Več Marijinega češčenja! To je bil vedno v katoliški cerkvi klic onih, ki so v časih moralnega propadanja hoteli ozdraviti mladino in rod. S krščanskim življenjem je tesno združeno Marijino češčenje. To ni prazna fraza: Kjer ni Marije, tam ni .lezusa, kjer ni Marijinega češčenja, tam ni pravega krščanstva! Kjer ni Marijinega češčenja, tam ni pre-novljenja v Kristusu. Ce zremo v velike dobe, ko je cvetelo krščansko življenje, vidimo povsod v zgodovini, da je krščanstvo cvetelo le takrat, ko je rastlo češčenje Deviške Matere. In zato vidimo. da so največji možje v zgodovini katoliške cerkve bili tudi veliki častilci Marije. Veliki pesnik Dante jo je slavil v svojem najlepšem delu v Divini Comediji tako-le: Vergine madre, figlia del tuo figlio, Umile ed alta piti chc creatura, Termine fisso d'eterno consiglio! O Mati Devica, hči svojega sina, Ponižna in visoka nad vsem stvarstvom Večnega sklepa zadnji cilj. Med slavnimi pesniki, učenjaki, umetniki, med vladarji in slavnimi politiki, med vojskovodji in plemstvom, povsod dobimo polno vnetih častilcev Matere Božje. Konstantin Veliki. .lustinjan, Kari Veliki, Ferdinad avstrijski, dolga vrsta španskih kraljev in nemško-rimskih cesarjev je javno in s ponosom častila Marijo kot družinsko zaščitnico. Bavarski kralj Maks (1597—1651) je na pročelju svoje krasne kraljeve palače dal postaviti veličastno Marijino soho, pred katero je morala noč in dan goreti luč. Umirajoč je svojemu sinu dal tele nauke: »Časti svetnike božje, pred vsemi pa kraljico nebes, božjo mater Marijo kot varihinjo naše hiše in najboljšo mater.« Kdor je le malo kdaj pogledal po slavnih in umetniških galerijah slik, je lahko opazil, da je med vsemi slikami največ Marijinih slik in da so največji umetniki s posebno ljubeznijo slikali Marijine slike. Zgodovina nas uči, da so bili največji umetniki veliki častilci Matere Božje, zato so svoja najlepša dela posvetili Prečisti Devici. Celi vitežki rodovi so si v srednjem veku postavili za posebno nalogo, razširjati čast Matere Božje. Pod Marijino zastavo so se barili za svobodo in kulturo Kvrope. Kaki duševni pritlikavci so tisti, ki se v svojem nadutem napuhu norčujejo iz Marijinega češčenja, iz šmarnic, iz Marijinih svetinj in iz — Marijinih družb! To so prave duševne ničle, če jih primerjamo z veliko armado vladarjev, umetnikov, učenjakov, pesnikov in državnikov, ki so med iskrenimi častilci Matere Božje, ki so javno nosili svetinjo Marijine družbe! Marijino češčenje je nekaj bistveno krščanskega, je nekaj velikeega. je nekaj prisrčnega, je nekaj kar je znak pravega krščanstva. Kdor se tega sramuje, ni več pravi kristjan. t Str. 2. „CERKVENI GLASNIK" Štev. 20. In če hočemo torej naš narod in našo mladino privesti do res pravega krščanskega življenja — jo moramo učiti častiti. iskreno častiti Mater Božjo. Iz take mladine bodo \zrast.li veliki možje, plemenite žene! Cvet Marijinih častilcev pa je zbran v. Marjanskih kon-Kregacijah. To je šola Marije, ki hoče po Marijinem vzgledu ki z Marijinem varstvom vzgojiti vzor katolike. Tu je pred vsem šola zatajevanja. In ravno to je, kar mnoge straši in odvrača od nje. Zatajevanje in premagovanje, te šole se boji današnji svet. A Gospod je rekel: »Kdor hoče biti moj učenec, naj zataji sam sebe,« in zopet »nebeško kraljestvo silo trpi — to je, le tisti ga bodo dosegli, ki sami sebi silo delajo«. Brez zatajevanja ni popolnega kristjana, brez šole zatajevanja ni prave krščanske vzgoje. Prost, svoboden v strasteh, v uživanju, v posvetnosti. v nebrzdanem veselju in spolnosti bi bil rad oni mladi rod. ki se boji Marjanske kongregacije! Boji sc le šole zatajevanja! A brez te šole ni prave vzgoje! Nekaj bridkega je to. da imajo celo kršačnski starši tu in ta m toliko predsodkov pred Marjansko kongregacijo in branijo svojim otrokom v njo. V šolo greha in napuha, posvetnosti in nečistosti, tja puste svojega otroka, v Marijino družbo pa ne, ker se boje. da bi bil »preveč pobožen« .... In posledice!? Šestnajstletne deklice postanejo matere, nezreli mladeniči nezakonski očetje; na plesih in veselicah vedno dovelj mladine in vedno več uničene mladosti. Še najbolj nerazumljivo pa je, da se dobe — sicer redko — celo matere iz Marijinih družb, ki ne znajo ceniti Marjanske vzgoje in ne znajo vcepiti svojim otrokom pravega češčenja do Matere Božje. Mati — članica Marijine družbe, mora biti mati po Marijinem vzorcu, mora biti apostol koii-gregacijske misli, mora vsaj v svoji družini vzgajati veselje in spoštovanje do kongregacije. Ce ho mati kongreganistinja od nežne mladosti vodila deco v šolo Matere Božje, čc bo od detinske dobe dalje vedno vcepljavala v duše svojih otrok ljubezen do Marije, bodo njeni otroci najboljši člani Marjanskih kongregacij. Taki materi otroci ne bodo »zrastli čez glavo« in ne bodo smatrali kongregacije kot nekaj poniževalnega — — Kongreganistinje morajo biti vse vneti apostoli kongregacijske misli. Pridi Marijin mesec, pridi v naša srca. poživi Marjan-skega duha v naši župniji! Darujmo letošnje šmarnice za pro-%peh Marijinega češčenja in za prospeh Marijinih kongregacij! Ali si opravil velikonočno dolžnost? Do 30. maja je še čas! Izgubljeni venec I Miia najlepših pesmi našega pesnika Simona Gresor-čiča je ona — že narodna: Sinoči ie peUi Ko slavček ljubo, Zukai pa ie danes Rosno nje oko. Imela je vrtec, Oi vrtec krasan. Ko davi ie vstala, Hii cvet ie obran. Tja dull po polji Pa stopa nekdo. On cvet jc potrgal. Zdaj uka glasno! Kako nežno in pretresljivo popisuje tukaj naš pesnik vso tragiko rzgubljenega cveta! Utihnilo je čisto in nedolžno petje, solze oblivajo oko nesrečnega dekleta, obraz ji bledi in v dušo se je naselilo brezmejno gorje---Tisti pa, ki ji je potrgal cvet mladosti, poteptal njeno čast, ukradel mir vesli in srečo srca, pa — uka glasno! Kako brezsrčen in sirov je človek, ki tepta cvetje mladostne nedolžnosti v blato! Kako brez srca je mladenič, ki prizadene toliko gorja bitju, o katerem pravi, da ga »ljubi«--- 'Koliko mladiii in tako strtih duš je po taki nesreči že zdihovalo: »Oh, ko bi se dalo to dejanje preklicati in ko bi se dal zbrisati iz knjige življenja tisti trenotek — A rožmarin še ozeleni, izgubljenega in poteptanega dekliškega cvetja pa ni več mogoče obuditi k življenju — Znameniti pisatelr Paul Keller pretresljivo porlisuje nesrečo izgubljenega venca deklice Lore. Takole piše: »Lora — Lora — Z bledim obrazom hodi sem ter tja, z velikimi boječimi očmi, in se prestraši, če jo kdo nepričakovano nagovori. In če se hoče smejati, se prestraši kakor glas razbitega stekla---. Glej vsi venci ovenejo. Ce prihaja kralj skozi "okrašena \'rata. so rože že ovenele, in če mine kratka slovesnost, padejo na tla. Pesniki obešajo zelene lavorikove vence v sobi. Pa kmalu se igra lahen veter, ki prihaja skozi odprto okno. s suhimi listi. Tako suho je postalo tudi zeleno navdušenje _v'ečera, ko je dobil pesnik venec. Na altarjih in cerkvenih stenah venejo venci in z grobov jih o dp i ha slednjič veter kot suhe pleve. Celo v otroških rokah niso venci stalni; oh hladni večerni zarji zmrznejo na zapuščenem igrišču. To je usoda cvetlic in ljudi. Toda ljudje ne žalujejo dolgo za cvetjem, ki hitro premine. Poiščejo nov vrt. novo trato in spletajo nov venec. K d e n p a j e s a m o e n k r a t z e 1 e n. Tega plete Bog sam s svojimi rokami iz nežnih lističev in belih cvetov, ki jih utrga v tihem, neograjenern kotu svojega raja in okrasi z njim čelo otroku, ki odpotuje v svet. V tihih urah gleda človek tak venec in tuj duh iz daljnega cvetočega vrta našega hrepenenja čuti njegova duša. Mati vidi venec na čelu otroka, če spi kot smeh in roža v posteljici. Prijatelj mladine ga vidi. če se ustavi na igrišču, ko se razletajo kodri vriskajoči!) deklet, popadajo klobuki z glav, se izgube pisani trakovi, vidi zeleni venec ž belimi cveti na otroško srečnih glavah. Mladenič ga vidi in vsrkava srečen njegov duh, če se v veri zaupno in pošteno skloni k prvemu poljubu na belo čelo izvoljenke, ki jo v kratkem popelje pred altar. Uboga, stara devica ga čuti kot krono in se sklanja z nasmehom k preprostemu delu. kot skriven kraljevski otrok, ki služi. Redovnica ga vidi, če čiije pri mrtvi sestri, ki z belim obrazom leži v črni rakvi. Tega venca Lora nima več. Marsikomu ga ukradejo. Mnogo jih jc. ki jim ga strga z glave divji vihar življenja. Marsikomu o v ene pod žarečimi udarci žil. M n o g i, m nogi ga iz g n b e z a n i č. ker g a n e poznajo; če hi ga v resnici p o z n ali. g a ne bi dali---- Nekateri ga zaigrajo----« V deželo prihaja pomlad in mladi cvet odeva svet. Kako goji prijatelj narave lepo cvetje, koliko veselja iržije pošten človek nad duhtečim cvetjem narave. A koliko jih je, ki se ne vesele najlepšega cvetja deviške mladosti, ki ga zapravljajo, teptajo v smrdljivo mlakužo, ga zaigrajo, zaplešejo, zaljubimkajo. ker ga ne poznajo dovelj. ker ga ne cenijo, gu ne spoštujejo — — Pravijo, da je to »ljubezen«, a ustvarjajo največje gorje in nesrečo--Matere in očetje učite spoštovati in nad vse ljubiti ta venec! Ženini, čuvajte ga pri svojih izvoljenkah. če imate res pravo ljubezen! Dekleta, to je vaš biser, ne mečite ga med svinje! Kdor ga hoče ukrasti, nima ljubezni! Kako lep je poročni dan, poln tihe nežne sreče, če zaročenca pristopita k altar ju s tem vencem v duši ! Ta venec pred poročnim altarjem je najlepše poroštvo božjega blagoslova, miru in sreče v novo ustanovljeni družini. Ah, ču\ ajte te vence! Slev. 20. .CERKVENI GLASNIK" Str. 3. Karel Pire: . . TržM v 19. stoletju. • Veliki požar! v Tržiču. Sv. Florijan se pri Tržičanih od paintiveka zelo časti. Njegov praznik (4. maja) se menda daleč na okoli ne praznuje na tako svečan način, kot pri nas. Podoba vpjščaka-muč.enika se nahaja na altar jih dveh cerkva in po Marijinem zvonenjii opominja slehern večer zvon posebej vernike, naj molijo še en očenaš na čast sv. Florijanu, »da nas varuje pred časnim in večnim ognjem«. Vsaj so pa naši pradedje imeli čestokrat tudi dovolj povoda. zatekati se k svetniku-patronu proti ognju in ga klicati iia pomoč. Naj omenim le nekaj večjih nezgod, ki so se v preteklem stoletju razun usodepolnega leta 1811, ko je pogorel ves trg, pripetile pri nas vsied požarov. , V noči od 5. na 6. septembra 1S08 je nekdo zanetil ogenj v gospodarskem poslopju Danijela Jabornik p. d. »pri Poljaku« — (ondi, kjer stoji sedaj tovarna za čevlje K. B. Malija). Sicer je takrat lilo kakor iz škafa in po trgu je drla dežnica v toliki meri, da bi lahko gnala dva mlinska kolesa, vendar pa ni bilo mogoče ognja prej pogasiti, preden niso raztrgali raz štirih hiš 'vse lesene dele stavb in tako odvzeli ognju možnost se dalje razširjati. Navzlic temu je bila vsa leva stran trga v ognju. V ulici »pri Podgorcu« in »Orozu« — zdaj g. Verdirjeva in g. Mačkova hiša -- in v spodnjeeni koncil »pri Markenu« in »pri Krecljanu« — zdaj g. Lassnikova in g. Krennerjeva hiša — so kakor omenjeno ogenj vstavili. Kar je bilo vmes med temi hiš. trinajst po številu, so bile pa vse vpepeljene. Danijelu .taborniku sta zgoreli dve kobili, en velik merjasec. štiri lepe krave in pri Braščku ena krava. Kronist pristavlja ternu poročilu: »Čez leto dnij je bilo pogorišče lepši in boljši pozidano, ko prej. So bili pač še zlati časi za industrijo.« Danes se nam čudno zdi, kako je mogla nastati taka katastrofa. Vendar je pa umevno, ako pomislimo, da leseno ostrešje pri ppsaineznih hišah ni bilo ločeno z zidanimi opaži, \sled česar je ogenj nemoteno prehajal od ene strehe na drugo. ' Tudi niso poznali takrat drugih gasil kot gasilna vedra, ki so si jih podajah z roke v roko od potoka do pogorišča in pa takozvane mačke t. j. na dolge drogove nasajene železne kavlje. s katerimi so raztrgali goreče tramovje in ga vrgli na tla ter tako zadušili ogenj. II. Dne II. septembra 1859 je prispel osmo uro zvečer čez Ljubelj večji oddelek konjeništva z 18 konji v Tržič iii se nastanil v hlevu »pri Slugi« v spodnjem koncu. Slugo v a gospodarska poslopja so nekdaj stala ondi, koder se nahaja zdaj pošta. Moštvo, ki je bilo močno utrujeno, ni dobilo druge večerje, kot kruh in žganje, zato je hitro poleglo po slami poleg svojih konj in trdno zaspalo. Ob pol enajstih zvečer je na svojem službenem obhodu prišel mimo »Sluga« nočni čuvaj Gabrijel Hicinger ter zapazil, kako se vali iz podstrešne line hleva po paležu smrdeči dim. Takoj je navalil na vrata, ki so bila od znotraj z zapahom zaprta. Vpil je na ves glas, da gori, poleg pa udrihal po durih, dokler ni zapah odnehal. Komaj pa so bila vrata odprta, je dobil ogenj duška in v petih minutah so bili hlev, sosednji pod ter šupa-polna sena, v enem plamenu in veter od juga je podil gost dim po celem trgu. ^ Vojaštvo se je komaj rešilo iz plamena, štirje konji so se odtrgali od gorečih jasli ter vsi opaljeni in preplašeni drvili po trgu med množico, ki je hitela na pomoč. Obča groza je zavladala, vse je bilo zbegano in kompanija Ogrov, ki je bila slučajno nastanjena v trgu, je imela polne roke dela, preden je ljudstvo prisilila do gašenja. Med tem se je pa požar nemoteno razširjal. Krog polnoči sta začela še goreti grajski kozolec in hlev v Vojah. Ko se je zdanilo, je bilo vpepcijenih pet poslopij. Domač konj, štirinajst vojaških konj % vso opremo in dva priklenjena psa čuvaja so zgoreli. III. Sv. .1 u r i j a dan, 24. aprila 1869 je začelo goreti v župnijskem gospodarskem poslopju. Ker so kmalo zapazili ogenj, so živino rešili, zgorel pa je 18-letni hlapec, ki je spal v slami. Hitra pomoč je preprečila večjo nesrečo. Proti ednajsti uri je bil ogenj pogašen.' Vse je utrujeno pospalo. Le pri zdravniku Pircu so še čuli ob postelji 80 let stare bolne župnikove matere, ki je med požarom v župnišču doli pribežala. Kar zagledajo proti drugi uri zjutraj nad sv. Andrejem močno žaro, za katero se je kmalo prikazal plamen. Začelo je goreti v za ogenj najnevar-nejšein kraju trga »v Stranjah«. Zdravnik Pire je hitel, kakor je bil v šlapah. na trg in na vso moč klical: »gori, gori!« A zaman! Razbijal je po hišnih durih, a ni bilo mogoče koga priklicati. Ko se je končno le zdramilo utrujeno ljudstvo, je preteklo več kot ''/« ure in šele potem je bilo mogoče misliti na gašenje. Na kraju požara je bilo nakopičenih kakih 100 sežnjev drv in nad 1000 sežnjev čresla. Bilo je goriva takorekoč nabasano polno in plamen se je visoko dvigal proti nebu. Prizor. ki so si ga zapomnili očividci za celo svoje življenje. Sreča v nesreči je bila, da je veter od severa proti zahodu odganjal ogenj v stran, drugače bi bila katastrofa kakor 1811. leta neizogibira. Lomljani, Kovorjani in Križani so prihiteli na pomoč, a so komaj ogenj po večjem do poldne podušili. Pogorela je ena usnjarna. štiri šupe. dve shrambi za oglje, dve kovačnici, ena hiša in onstran vode »Bučarjeva pristava« (zdaj inž. Polakovo gospodarsko poslopje). Ker je bilo obče mnenje, da je požar v župnišču in v Ktranjah zanetila ena in ista zlobna roka. je nastal po Tržiču velik stnah, da se bodo pojavili še drugi požari. Pomnožili so namreč nočne straže, vse količkaj sumljive osebe so strogo nadzorovali, vendar so se navzlic vsem varnostnim nared-oam še dolgo potem ljudje le v velikih skrbeh podajali k počitku. Dasi so bili pri tem požaru prizadeti večinoma le premožnejše osebe, je bila škoda vse eno zelo občutna, ker so bili le malo proti požarni škodi zavarovani. Zato je v tohko priskočila občina na pomoč, da je dala potreben stavben les iz občinskih gozdov na razpolago. IV. Ker že naštevamo razne nesreče, naj nam bo dovoljeno povedati, kako se je leta 1875 zgornji most čez Bistricopodrl. Imenovanega leta je bilo sv. Resnjega Telesa dan krasno vreme in vdeležba običajne procesije velikanska. Vse se je izvršilo v najlepšem redu in ljudstvo se je zadovoljno vrnilo iz cerkve domov. Kar se ob poldan naenkrat zasliši gromu podoben hrušč in trušč, nakar se zemlja kakor ob potresu močno zaziblje. Vse hiti prestrašeno od kosila na prosto proti mostu, koder se je nad vodo valil mogočen oblak prahu. Ko se je prah nekoliko polegel, so šele zapazili — da mostu ni več. Star, iz okroglega kamenja sezidan most, &e je sam v sebe sesedel, tako da o njem ni bilo druzega videti, kakor sredi potoka velika groblja. Le velika sreča, da se ni to pripetilo eno uro popreje, ko se je pomikala procesija čez most. Vse eno je bila pa nesreča velikanska, kajti takrat je bil denar redka stvar in le s težavo je bilo mogoče zgraditi novo prometno občilo. Zgradili so najprej za silo pod Hicingarjevo hišo leseno brv, ki je bila pa tako primitivna, da si ob narasli vodi ljudje niso upali čez njo, zato so hodili prebivalci iz šolske ulice rajši po trgu doli in za Vi rja m i v cerkev k nedeljski službi božji. Prejšnji most je stal mnogo nižje, kot sedanji, kar se še danes lahko opaža po legi sosednjih hiš. Na mostu je stala na nasprotni strani, kakor zdaj, kapelica sv. Janeza Nepomu-cena. Ograja mostu je bila zidana, toda vsa okrašena, tako da je bila pravzaprav dobrota, ko je zginila starina iz prizorišča. ' Primerja) tudi Cerkveni glasnik štev. Л stran 3 iz leta 1924. Str. 4. „CERKVENI GLASNIK" Ste v. 20. Delavstvu za prvi maj! To bo govorov in navdušenih »reševalcev delavskega vprašanja« po delavskih krajih na prvi maj —! Bombastičnih govorov Ik) kar odmevala naša domovina, grmelo bo proti kapitalizmu, proti delavskim krivicam, ki se gode delavstvu, obetala se bo zlata doba, ko bo proletariat vzel v roke vlado in narodno gospodarstvo--Toliko grmenja, a končno nič dežja, kakor pravimo! Živimo v demokratični dobi, ko ima povsod ljudstvo vlado v rokah po parlamentih, a to ljudstvo ne prtde do kruha, ne do zadovoljnosti, ne do miru, ne do sreče. Odkod pač to?! Ko človek vse to opazuje, pa mu nehote pride na misel Gospodov izrek: »Le eno je potrebno--«I In tisto potrebno so zavrgli in tisto potrebno zametujejo pogosto delavci sami in tako odžagjo vejo, na kateri bi morali sedeti--! Saj je sicer že čisto oglojena fraza, pa je vendar popolnoma resnična: Vsega zla je kriv materializem. To je tisti duh, ki ne pozna človeka, ne njegovih človeških pravic, ne njegovega človeškega dostojanstva, ne ljubezni, ampak samo denar, dobiček, samo to kar nese. Ta materializem je pa 1« tam mogoč, kjer ni — pravega krščanstva, pravega življenja po krščanskih načelih. Kjer je krščanstvo, tam ni izkoriščanja, tam ni krivice, tam ni nerednega in krivičnega pohlepa po denarju, tistega pohlepa, ki želi zlata na račun bližnjega in v izsesavanju onemoglega. Kjer je pravo in ne kako »poliza-no« krščanst\4), tam vlada duh osmeriii blagrov, duh ljubezni in duh pravice. Kdor krščanstvo ubija, ta goji materializem. Ce nima človek nič več nadnaravnih idealov in ciljev, mu ostane samo še uživanje tega sveta, samo še materializem — In v kolikor se daje delavstvo up reči v protlkrščanske. ah krščanstvu hladne delavske struje, v tohko dela samo za prospeh materializma, za izžemanje. za krivico, za izkoriščanje slabšega po močnejših. Le eno je potrebno: vbiti materializem! Tega boste pa ubili samo s krščanstvom, s pravim življenjem po krščanskih načelih. A delavstvo mora najprej samo pri sebi začeti. Delavstvo se mora najprej samo otresti materializma, mora sa-rrio v svojih vrstah najprej gojiti resnično krščansko življenje. Saj je v delavskih vrstah ravno toliko materializma, kakor med kapitalisti. Saj ravno materialistični socializem goji v delavstvu le materializem. le materialne ozire, nič več nadnaravnih idealov, nič ljubezni, ne pravice, ne več Boga, ne Kristusa. Jedro socialistične borbe je ravno proti pravemu krščanstvu! Šc nikdar ni nobeno gibanje vcepilo toliko materialističnega duha. kot ga je Marksov socializem vcepil v ljudske množice. Če ni duše. če ni Boga pravičnega, če ni posmrtnega življenja — kar vse zametuje Marks — potem smo iivah sicer bolj popolne živali — a končno le živali. In če smo le živali, potem se tudi lahko koljemo, pobijamo in ma-sakriramo kot živali med seboj. In to razpoloženje v resnici tudi goji materiahstični socializem. Saj smo tako pogosto že videli, da so marksistični socialisti lastne delavske tovariše metali i/ tovarn in jim odjedM kruli, da so delavski voditelji postali največji i