10
Kakšne kobile bi naj odbirali za pleme.
Vsak kmetovalec, posebno pa konjerejec, mora skrbno odbirati najboljše živali za pleme. To je prav važno. Ako hoče pri konjerejstvu prospevati, potrebno mu je odbirati najpripravnejših, določenemu namenu naprimernejših kobil in žrebcev. Kdor tukaj prav razumno oibira in potem primerno krmi žrebeta in jim streže, temu ne bode s konjerejstvom spodletelo. Pri nas skrbi država za dobre žrebce, te skrbi torej nima konjerejec kmetovalec. Ta ima samo gledati, da odbira dobrih kobil. Odločuje naj se pa le za takšne kobile, katere sodijo za kraj in krmo, ki ondi raste, in ki rade jedo. Na tak način bode mu konjerejstvo še najbolje prospevalo ter se strinjalo s potrebami kmeto-valstva. Izvratne in lepe kobile donašajo navadno tudi takšna žrebeta, ki vržejo posestniku o svojem časi lepih denarjev; vsaj bolje bode prospeval nego tisti, ki vzrejajo konje, všečne le nekateri gospodi.
Kobila za pleme bodi živahna, pa vender dobrohotna;  ker  živahni, a vender pohlevni  konji učijo se
najrajši in so tudi pokornejši in spretnejši za vsako delo, nego pa bolj mrtvi, a zato, če jih razdražiš, tem hujši. Svojstva raaterna prehajajo zelo rada na žrebeta. Zato ne sme kobila imeti nobenih napak; na primer, da bi bila plašljiva, uporna, hudobna, ali da bi grizla in brcala.
Zdrava mora tudi biti kobila, kar se jej pozna uže na životu, če je dobro rejena, če se jej dlaka lepo sveti, če rada zoblje, dobro prebavlja. če je vsa živahna, maha z glavo ter bistro in svetlo gleda.
Zdrav konj mora imeti zdrava pluča, kar se mu pozna, če zmeraj pravilno diše, ne samo kadar stoji na miru ali se sprehaja ter obrača glavo, da bi z njo po strani ob truplo udarjal ali da bi bolestno in na silo kašljal. Ako močno zdirja in se potem ustavi, pomiri se kmalu močno dihanje ter postane zopet pravilno. Zdravi konji radi delajo brez velikega utrujenja in potenja. Nasprotno pa kaže, da konj ni zdrav.
Dobra plemenska kobila je tista, ki ima prav globoke in široke prsi, širok hrbet in še zelo širok križ.
v
Cem širši je ta, tem prostornejša je medenična votlina. Ta je velike važnosti, če je posebno prostorna, kajti tedaj nosi kobila velika žrebeta. Sploh bodi život plemenske kobile prostoren in okroglast. Noge pa ne smejo biti previsoke. Kajti na visokih nogah so navadno nasajene kobile z ozkim in slabim hrbtom, kar rade zaplojajo na svoje mladiče. Pretolste kobile niso rade breje in tudi mleka nimajo dosti, presuhe so pa navadno bolehave in iz tega vzroka niso za pleme.
Kdor hoče velikih žrebet, naj  spravlja velike ko-
v
bile k velikim žrebcem. Časi imajo tudi manjše kobile velika žrebeta, če so jih ubrejili veliki žrebci. Ni pa svetovati majhne kobile k velikim žrebcem goniti, če niso ti posebno žlahtne krvi in pasme. Kajti takšni roditelji rodijo konjske spake, ki so nasajene na visokih nogah, imajo ozke prsi, butaste glave na tankih in dolgih šijnjakih. Takšne spakedrane živali ne sodijo prav za nobeno delo. Sploh kobila in žrebec morata biti blizu enake velikosti, to je najbolje.
Velike kobile, zadobivše od velikih žrebcev velika žrebeta, imajo za ta dovolj prostora pa tudi hrane pred porodom in potem. Navadno imajo večje kobile zmeraj več mleka, nego manjše.
Plemenske kobile morajo tudi pravilno razvita spolovila imeti. Sramnica z nožnico bodi pravilna ter ne preozka in premajhna in zdrava. Nečedne tekočine se ne smejo cediti iz spolovil. Vime mora biti primerno veliko, mehko, brez otrdin, z močnimi seski. Pojati se morajo pravilno spomladi vsak četrti teden. Nerade se ubrejijo kobile, katere se redko kedaj pojajo Ista težava je s kobilami, katere se vse leto pojajo. Ostanejo večidel jalovke. Navadno pred četrtim letom ne puščajo kobil k žrebcu, ker so še premlade in premalo v telesi razvite. Kobile velikega noriškega plemena so pa uže v tretjem letu toliko dorasle, da jih pred četrtim letom puščajo k žrebcem. Drugih plemen kobile pa dajejo ubrejiti še le po četrtem leti in potem vsako leto, če ne pride   kaka opovira vmes, da ne bi
___   11___
rodile krepkih žrebet. Takšne vrle kobile, ki so po četrtem leti prvič bile pri žrebci, puščajo za pleme do dvanajstega leta, nekatere še dalje. Stare kobile se ne ubrejijo rade in rodijo čedalje slabša žrebeta.
Tudi ne kaže na pleme puščati kobil, ki so 10 do 12 let postale stare, pa niso bile pri žrebci ali sploh niso nikoli prinesle žrebeta. Za pleme tudi niso kobile, katere uže po več let niso hotele breje ostati. Ako jih vendar žrebec sedaj ubreji, ne razvijajo se žrebeta v njih tako dobro, kakor v mlajših kobilah.
Paziti je na plemenske kobile, da nimajo nič bo-lehavega na sebi ali v sebi, kar bi utegnilo žrebetu škodovati, morebiti povzročiti, da spravijo žrebe na svet negodno.
Zato je velike opaznosti treba pri kobilah, ki so jako debele ali hudo suhe, lenobno mrtve, močno draž-ljive, ki se starajo pred časom, ali so prestale hudo bolezen. Kedar mlade kobile precej prvikrat povržejo, a ni najti za to nesrečo nikakega zunanjega vzroka, znamenje je, da mora v kobili biti vzrok. In takšna kobila ni za pleme, ker bi zopet povrgla. Bržčas je od staršev dobila, da vselej povrže, ker je morebiti spolovilo bolno, oplodje preslabo ali sploh žival nesposobna za plod. Čim popolneje prehajajo dobre lastnosti od kobile na žrebeta, tem več je plemenka vredna. Najboljše pa so plemenske kobile, ki nosijo žrebeta, katera po životu, podobi, hoji in silah presegajo mater.
Kmetovalec konjerejec torej stori sam sebi največjo korist, ako razumno in opazno odbira kobile plemenske. Opomnimo še na konec, da kobile čiste pasme svoje lepe lastnosti zaplojajo na žrebeta veliko popolneje, nego živali iz skrižanega ploda prišedše. Zatorej je, ako sicer telesna zunanjost ni prerazlična, dajati vsakakor prednost kobilam čiste pasme.