IZPREHOD PO GOZDU
Spotnini na hroščevo leto. 1.
Krasno majnikovo jutro! Torej palico v roke in pot pod noge, pa hajdi v bližnji gozd! Grcm naprej svojo pot, stopam zamišljen in gledam in poslušam, kaj se godi okrog mene.
Obstanem. Čujem otožno stokanje . . .
nKaj bo, kaj bo?" vzdihuje najstarejši, še ne cele iri tedne star hrošč.
BKako sem želel priti iz črne zemlje vun na svet-lobo, na solnce! Kako sem bil nevoljen, da toliko časa ne pride nam odločeni mesec maj! In danes? Komaj čakam, da se povrnem nazaj v zemljo. Naše življenje je res najslabše življenje."
Oddahne se. Dolg govor ga je silno utrudil.
wNaše življenje je najslabše življenje, poudarjam še enkrat."
nJn najžalostnejše in najnesrečnejše in..."" hiti prigovarjati zbrana truma.
BVsak dan nas je manj. Najboljšega prijatelja mo-jega Rjavčka, je vzela noč. Zaletel se je v deblo in tam končal svoje mlado življenje. In ti, moj najzve-stejši spremljevalec, Tipalček, kje si? Ni te več. Tako izginja hrošč za hroščem . . ."
Zopet prejenja in si otare solze.
S5    78    Tš&
BOh, sam bom oslal, vsi gredo pred mano. No, če bi sedajle prišla smrt, nič bi si je ne branil. Hladno-krvno bi ji poletel v naročje . . .*
Za menoj prideta dva dečka. Vse njuno orožje je kazalo, da sta lovca, ki zasledujeta drevju škodljive hrošče. Ozreta se na hrast. Oh, to bo plen! Jožek spleza na drevo in potrese; Francek pa čaka spodaj. Gledam ta prizor. Ali bodo res ti življenjasiti hrošči šli prostovoljno v smrt, kakor je vsaj o sebi zatrjeval njih tovariš? O ne! Ta in oni se vzdigne. Med temi je bil, če sem prav vidcl, tudi naš tako smrtiželjni to-variš. Vzdignc se in zabrenči, a bilo je prepozno. Francek skoči za njitn, ujame ga in takoj je bilo po njem.
II.
Grcm naprej. Videl sem, da hroščeva smrtna vda-nost ni bila prav odkritosrčna. In zopet nekaj zaslišim.
,Kol'kor hroščev, tol'ko let Bog nam daj na svef živet'".
Znan mi je ta napev, ki ga čujem, pevca pa ne vidim. Kje pa je?
Aha, tamle korači tnajhna mravlja, ki se pravkar vrača od zajtrka.
BTakega pa še ne, kakor letos," modruje navdu-šeno sama s seboj.
nVsak dan meso, vsak dan pečenka! Pravkar smo jedli fina hroščeva jetrca, opoldne nas zopet čaka hroščevo sveže meso in klobase. Ha, to bo življenje! In koliko se bo dalo še na stran, koliko se bo pri-hranilo za poznejši čas! Tam gre pa sesfra — kaj neki bo?"
B,Črnica, Črnica!'"'
nKaj pa je!"
,,BHitro pojdi, hitro! Oh, ti ne veš, kakšna reč je doma. Celega hrošča nam je nekdo poslal. Pa kakš-nega! To bodo koline!1"1
Hitro stopata Črnica in nje tovarišica proti domu. Še sem  slišal njiju pogovor,  kako se jim letos godi,
Si   79   IS
ko hodijo pit biserno roso, ko uživajo toliko hrošče-vega mesa.
In na mravljišču! To je veselje, življenje in delo-vanje! Vse se suče okrog poslanih kolin, vse se trudi, da spravijo poslani dar v poboljšek za poznejše čase.
Po storjenem delu hiti vse zopet narazen, vse po novih opravkih. Dasi imajo pri mravljah letos vsega zadosti, vendar nisem našel tam nobenega postopača. Vse dela veselo in židane volje ...       J. E Bogomil