Književna poročila. S°3 glas v padajoči, a odprta o in e zoži v u& in ie. N. pr. star, stara, staro, starega itd.: [ta] stari, stara, staro, starega itd. bejl, bžjla, bčjlo itd.: [ta] bejli, bejla, bejlo itd. duober, dobra, dobro itd.: [ta] duobri, duobra, duobro itd. nor, nora, noro itd.: [ta] nuori itd. debel, debiela itd : [ta] (diebel: napačno poleg:) debieli itd. visok, visoka itd.: [ta] visuoki itd. rjav, rjava itd.: [ta] rjavi itd. rdeč, rdieča: [ta] rdieči itd. itd. Naš črkopis je, kakor smo videli, jako siromašen, ker ima za tri raz-nozviične c in tri raznozviične o samo jedno znamenje. Radi tega je ne-možno, da bi v pisavi natanko določili izreko. Samo a, i ter u lahko za-znamenavamo prilično natanko, in dobro bi bilo, da bi konci nje prav na-glaševali; a za e in o treba se nam bode ogledati prej ali slej po novih znamenjih. Jo s. Kržišnik. Ivanjske pesmi iz Adlešič. Priobčil J. Š. V lanskega »Kresa* zadnjem t. j. četrtem zvezku je priobčil g. J. Navratil »kresne ali Ivanjske pesmi belokranjskih kresnic*, ki so se pope-vale in se še popevajo v Metliki in njeni okolici. Ta narodni običaj se je pa ohranil takisto še drugodi po Belokranjskem. Tudi v Adlešički fari jih še popevajo na isti način in minulega leta so se popevale v vaseh: v Adleši-čih, Selih in na Bednji. Imenujejo pa se »kresnice* pesmi same, kakor tudi dekleta, ki jih pojo ali ki »kresmijejo*.*) Izpojo najprej »kresnico*, potem pa pojo še druge pesmi, katerih sem do sedaj tri zapisal. V dar dobivajo večinoma jajca, redkeje novce. Bog daj, Bog daj dober večer, Kadar dobe dar: Za večerom dobro jutro! ijepa hvala na tem daru, Daj nam Bože dobro leto! Ki ga ste nam darovali: Tute jesu lepi dvori, Mi se od vas potočimo, Lepi dvori ograjeni, 1 vas Bogu izročimo. Ograjeni, pometeni, gog vas varuj i Marija, Pomela je devojčica, z lepim zdravljem i veseljem! Devojčica lepa I . . . Dajte, dajte, darovajte ! I- Daj nam Bože dobro leto! Izrasel je lep javorek, Mi nimamo kada stati. Doba bi ga oženiti. Mi smo nocoj malo spale, Ne moremo glihe najči. Malo spale, rano vstale. Stari jeso prestari, *) kresnovdti, glagol, je tudi običen. 5°4 Književna poročila. Mladi jeso premladi, Srednji jeso zaročeni. ' . v Setala se lepa I . . . . Na Volavlje k majki Božji, Na Volavlje k sveti Ani. Kam se šečeš, lepa I . . . ? Ja se sečem na Volavlje, Na Volavlje k majki Božji. Ne šeč' I ... na Volavlje! Tamo jeso grdi lugi, Grdi lugi, hudi ljudi, Hudi ljudi, grde vode. Al ja imam bele noge, Luge hoču prehoditi; Al ja imam bele usta, Ljudem ču se pomoliti; Al ja imam bele ruke, Vodo hoču preplivati. Izrasla je rosna roža Na sred' polja širokega, Za 'no rožo nikdo nežna, Samo jedan mladi junak. Ustal se je rano v jutro, Rano v jutro pred sunašcem. Utrgal je rosno rožo, Nesel jo je kralju na dar. Mladi kralj je trdo spaval. Kraljica ga tiho budi: Naj se stane mladi kralje, I . . . . je jen dar donesel, Dar donesel rosno rožo. Kaj mu čemo darovati? Daroval mu dugo puško. Lepa hvala na tem daru, Tega dara doma imam! Daroval mu kunjo kapo. Lepa hvala na tem daru, Tega dara doma imam! Daroval mu devojčico, Lepo, tanko i visoko, Lepo belo i rumeno. Lepa hvala na tem daru! Tega dara doma nimam. Junak sadil vito jalvo, I už jalvo belo rožo. Tri je leta ne obajde, I četrto do jeseni. Junak šeče jalve gledat, Sestala ga devojčica, Sestala ga, pitala ga: Kam se šečeš, mladi junak? Ja se sečem jalve gledat. Ne seči se jalve gledat! Tvoja jalva posehnila, Tvoja roža povenila. Junaku se ne vjeruje, Neg' on šeče jalve gledat. Kad se dojde malo bliže, Ne more se bliže dojti, Od zvišine vite jalve, I belobe bele rože. Pod korenom Dunav bije, Na vrhuncu sokol sedi, Sokol sedi, polje gledi, Gdi mi lovki lovek love, Lovek love, košutico. Ni je ono košutica, Neg' je ono devojčica, Lepa bela i rumena, Lepo tanka i visoka. ~<^-^~