POMURSKI
VESTNIK
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
MURSKA	1958
Leto X — Štev 37	din 10.—
Ob zakljjučku sklepanja pogodb o pridelovalnem sodelovanju
Sedaj: pravočasna jesenska setev
V radgonskem okolišu so kmetijske zadruge razen apaške izpolnile svoje obveznosti in jih nekatere celo presegle — KZ Radenci je sklenila pogodbe za sejanje 50 ha zemlje s pšenico italijanskih sort (toliko je njena obveznost po načrtu), razen tega pa še za 15 ha z domačinko U 1, KZ Ivanjci, Negova in Ščavnica so presegle svoja predvidevanja za okrog 6 ha — sedaj pa se že intenzivno pripravljajo za operativno uresničevanje sklenjenih pogodb: na pravočasno jesensko setev. Umetna gnojila in kakovostna semena imajo v glavnem zagotovljena; gnojilo nitrofoskal so najprej posredovali zadrugam, ki imajo težjo zemljo, da bodo lahko pravočasno posejale zemljo s pšenico, saj je pri njih največja nevarnost, da bi zaradi morebitnega poslabšanja vremenskih razmer bila ogrožena pravočasnost jesenske setve. Kakor poročajo, v apaški zadrugi še sklepajo pogodbe, saj hočejo izpolniti svojo obljubo, do katere jim manjka še 20 ha. Tako računajo, da bo radgonska kmetijska poslovna zveza celo presegla predvideno površino zemlje za setev. Velikost parcel, ki so jih
povsod že pregledali, se giblje v povprečju med 40 in 60 ari, nekaj parcel meri tudi nad 1 ha. V Apaški kotlini sklepajo pogodbe večinoma po prvi varianti, pogodbe iz drugih zadrug pa vsebujejo pretežno dogovore po drugi varianti.
V lendavski občini so doslej našteli okrog 160 ha. Med najboljšimi omenjajo kmetijski zadrugi Mostje in Kobilje, najslabše pa je na turniškem območju. Mimo dobrega semena in umetnih gnojil, katera so si že zagotovili v zadostnih količinah, bodo kmetijske zadruge, ki doslej še niso imele traktorjev, dobile tudi te stroje. KZ v Hotizi je že dobila traktor »Ferguson« z vsemi priključki, gomilska, polanska in mostjan-ska zadruga pa jih bodo dobile v kratkem, tako da bodo tudi v tem pogledu pravočasno zagotovljeni ustrezni pogoji za uveljavitev jesenskih agrotehničnih ukrepov na dogovorjeni zemlji.
Brez črnelavske kmetijske zadruge so v soboški obeni doslej sklenili pogodbe za 141
ha zemlje, ki jo bodo posejali s pšenico italijanskih sort. Pogodbe pa še vedno sklepajo. Z akcijo bodo predvidoma končali do sobote. Na prvem mestu je KZ Puževci, ki je izpolnila nad 50 odst. svojih predvidevanj (37 od 65 ha), dalje KZ Mačkovci z 28 ha, medtem ko so najslabši v Gederovcih in na Tišini, pa tudi KZ Murska Sobota se ne more pohvaliti s posebnimi uspehi, saj je doslej sklenjenih pogodb v njenem okolišu samo za 29 ha. Po pogodbah bodo v občini posejali pšenico na 278 parcelah; največ parcel je med 20 in 50 ari, devet parcel pa meri nad 1 ha.
Vse kaže, da se bo treba podvizati z nabavo semen in gnojil, sicer se zna zgoditi, da bo vsaj ponekod zaradi morebitnega poznejšega poslabšanja vremena ogroženo operativno uresničevanje sklenjenih pogodb. Zadrugo na Tišini, v Puževcih in Mačkovcih bi namreč začele s setvijo, če bi imele seme in umetna gnojila. Sicer pa bodo strokovnjaki še v tem tednu pregledali dogovorjene parcele in imeli povsod posvetova-
nja s kooperanti, katere bodo natančno seznanili o pogodbeno dogovorjenih agrotehničnih ukrepih pri jesenski setvi. Tudi s sejalnicami si bodo pomagali tako, da si jih bodo izposojali, kjer jih nimajo somi dovolj.
Ugodna poročila o poteku akcije za pridelovalno sodelovanje prihajajo tudi iz ljutomerske občine, kjer še vedno prednjačita KZ Križevci in Veržej.
PROSLAVE 50-LETNICE
Miška Kranjca
Svet za kulturo in prosveto OLO M. Sobota, Občinski ljudski odbor Lendava, Zveza Svobod in prosvetnih društev soboškega okraja, Studijska knjižnica v Murski Soboti, delovni kolektivi v Lendavi in M. Soboti, Kmetijska zadruga v Veliki Polani in kulturnoumetniš ka društva v M. Soboti, v V. Polani in Lendavi priredijo v počastitev 50-letnke pisatelja Miška Kranjca naslednje prireditve:
V	SOBOTO 20. sept. ob 20. uri v zadružnem domu v V. Polani predstava filma...
V	NEDELJO 21. septembra ob 10,30 v M. Soboti, v gimnazijski telovadnici, otvoritev književnih del Miška Kranjca, del o pisatelju in slikarske razstave Ludvika Vrečiča, Karla Jakoba in Lajčija Pandurja.
V	NEDELJO 21. septembra ob 14,30 počastitev pisateljeve 50-letnice v V. Polani. Sodelovali bodo pisatelji France Bevk, Juš Kozak, Bratko Kreft, Janez Potrč — in pesniki Mile Klopčič, Janez Menart, Ivan Minatti in Kajetan Kovič ter pisateljevi rojaki in zastopniki delovnih kolektivov iz Lendave.
V PONEDELJEK 22. sept. ob 20. uri v kinu v Murski Soboti recitacijski večer članov Društva slovenskih književnikov v počastitev Kranjčeve 50-letnice. Na prireditvi bodo sodelovali tudi zastopniki delovnih kolektivov iz M. Sobote.
Pripravljalni odbor obvešča, da bo razstava v M. Soboti odprta do vključno četrtka 25. t. m. V Veliki Polani bo razstava od nedelje 28. do vključno torka, v Lendavi pa od petka 3. oktobra do vključno nedelje 5. oktobra. V V. Polani bo razstava v osnovni šoli, v Lendavi pa v dvorani Triglava. Na ogled razstave so poleg javnosti še zlasti vabljene šole.
V tej številki je tudi posebna priloga, ki jo posveča uredništvo "Pomurskega vestnika" 50-letnici pisatelja in človeka Miška Kranjca. Obenem uredništvo jubilantu iskreno čestita in mu želi še mnogo, mnogo prav tako plodnih let življenja, dela in uspehov!
Z zadnje seje ljudskega odbora občine Ljutomer
Večja družbena proizvodnja
Oba zbora potrdila perspektivni načrt oziroma družbeni plan razvoja gospodarstva
v občini za obdobje 1957—1961
Na zadnji seji občinskega ljudskega odbora v Ljutomeru sta oba zbora potrdila perspektivni načrt oziroma družbeni plan razvoja gospodarstva občine za razdobje 1957—1961 leta. Perspektivni načrt razvoja družbene in gospodarske dejavnosti temelji na nadaljnjem razvoju proizvajalnih sil in socialističnih proizvodnih odnosov na vasi.
Razvoj družbene in gospodarske dejavnosti občine Ljutomer je doslej pokazal tudi nekatere neskladnosti v nezadostni kmetijski proizvodnji, slabši razvitosti ostalih panog gospodarstva in v nezadostni izgradnji družbenega standarda. Zato si je občinski ljudski odbor zadal med drugim tudi nalogo, zagotoviti pogoje, da se bo družbena proizvodnja v občini povečala za predvidenih 12,7 % letno, narodni dohodek pa za 13,7 % letno. Proizvodnja v industriji, ki temelj; na popolnem izkoriščanju in vzdrževanju obstoječih zmogljivosti ter na predvidenih novogradnjah in rekonstrukcijah, se bo povprečno letno povečala za 10,5 %.
O Tako povečanje predvsem narekuje potrebo po ustreznih
investicijah v opekarniški industriji. Rešiti in pospešiti bo potrebno tudi vprašanje industrije konfekcije, predvsem pa dokončati že začete investicije, kar bo omogočilo dvig proizvodnje v predelavi usnja, ter omogočiti razširitev kovinske industrije. Obstoječa industrija, ki daje predvsem končne izdelke, bo z izpopolnitvijo svojih planskih nalog zalagala trg predvsem s proizvodi široke potrošnje.
O Kmetijski proizvodnji, ki je doslej zaostajala v primerjavi s proizvodnjo ostalih panog gospodarstva, posveča perspektivni načrt gospodarskega razvoja občine posebno pozornost. Glede na predvideno povečanju-kmetijske proizvodnje pa bodo
proučili vse možnosti za zgraditev predelovalne industrije.
O Storilnost dela se bo v celotnem gospodarstvu občine povečala povprečno vsako leto za 8%, računano na porast proizvodnje na enega zaposlenega, kar je v skladu s predvidenim republiškim in okrajnim povprečjem. Povečana delovna storilnost bo vplivala tudi na povečanje osebnih dohodkov delavcev. Zaposlenost bo leta 1961 na isti ravni kakor leta 1956, in sicer se bo število zaposlenih v družbenem sektorju dvignilo za 151, zato pa predvidevajo v socialističnem sektorju kmetijstva in gozdarstva zmanjšanje števila zaposlenih za 165, kar bo rezultat povečane mehanizacije.
Skupno bodo investicije v gospodarstvu porastle za 76%, predvideno povečanje proizvodnje, posebno predvideno povečanje narodnega dohodka pa bo omogočilo porast sredstev za osebno potrošnjo in družben: standard delovnih ljudi v občini. Potrošnja na enega prebivalca v občini se bo povečala od 39,320 din v letu 1956 na 50.440 din v letu 1961, kar pomeni povečanje za 30%.
Pred uredotvijo slatinskega vrelca v Očeslavcih
Čez dva milijona steklenic letno
Zaradi vsakoletnega pomanjkanja slatine se je občinski ljudski odbor Videm odločil, da bo uredil slatinski vrelec v Očeslavcih. Analiza kisle vode iz očeslavskega vrelca je ugotovila, da je ta voda primerna: vsebuje zlasti več kalcija in nekoliko več magnezija ter malenkost manj ogljikove kisline kot slatina v radenskih vrelcih. Po svojih lastnostih je očeslavska slatina enaka petanjskim vrelcem.
Za pričetek obratovanja tega slatinskega vrelca so že pripravljeni vsi projekti, ki predvidevajo letno 2 milijona 200 tisoč steklenic slatine. Znani strokovnjak za raziskovanje mineralnih voda prof. inž. Bač iz Sarajeva pa je priporočil, da bi poskusili na vrelcu še s posebnim vrtanjem. S tem bi se po njegovem mnenju kapaciteta vrelca močno povečala. Predvidoma bodo opravili to vrtanje do konca tega meseca.
Investicijski načrt predvideva za vsa gradbena in obrtna dela okrog 11 milijonov dinarjev. Na splošno bodo stroški za ureditev očeslavskega vrelca nekoliko manjši zaradi tega, ker bodo dobili pralni stroj, polnilni stroj in centralno kurjavo iz Boračeve. Omeniti je treba, da je Slatinsko podjetje Radenci pomagalo pri vseh raziskovalnih delih in nudilo občinskemu ljudskemu odboru Videm vso pomoč. Za ureditev vodovoda, ki bo v obratu potreben, se bodo poslužili naravnega studenca, ki je v neposredni bližini slatinskega vrelca. Tudi
ta studenec daje toplo vodo. Za vodovod predvideva načrt okrog 1 milijon dinarjev. Za polno ureditev vrelca bodo morali najeti okrog 17 milijonov dinarjev posojila.
Pričetek gradnje očeslavskega slatinskega obrata je časovno odvisen samo še od predvidenih geoloških raziskav zaradi povečanja kapacitete vrelca. Te raziskave pa bodo končane še ta mesec. Videmski okoliš bo tako dobil novo proizvodno podjetje, v katerem bodo lahko zaposlili okrog 50 ljudi.
S slatino, ki jo bodo pridobivali iz očeslavskega vrelca, naj bi v prvi vrsti oskrbovali Maribor in Ptuj. Seveda se ob tem ni bati, da ne bi imela boračev-ska slatina zaradi mnogo večje proizvodnje po končani modernizaciji dovolj odjemalcev, saj je znano, da je potrošnja slatine mnogo večja od proizvodnje naših slatinskih podjetij. Razen tega je vedno večje povpraševanje po naši mineralni vodi tudi na inozemskem trgu.
-jm
Odkup kmetijskih pridelkov v Pomurju
BREZ VEČJIH MOTENJ
Letošnji pridelek v Pomurju okrog 1200 vagonov sadja in 900 vagonov krompirja
Za uvod: odkup kmetijskih pridelkov nas letos ni našel nepripravljene. Res je tudi, da smo v Pomurju zadovoljivo uveljavili nove ustrezne predpise Kaže, da bi stvari še bolje tekle, če ne bi bilo homatij in raznih težav okrog teritorijev posameznih kmetijskih zadrug, »skakanja« v sosedni teren, navijanja cen in podobnega več. Slednje opažamo tudi pri poslovnih zvezah, kadar gre za artikle, ki jih na trgu ni dovolj.
Glavno je pa le, da stvari uspešno tečejo, menijo na trgovinski zbornici v Murski Soboti. Za zdaj tudi lahko upamo, pravijo, da me bo težav pri
prodaji viškov, ki so na razpo-ago, kar velja za krompir še posebej. Ni pa mogoče že danes natanko napovedati, kako bo v glavni sezoni, ko bo na dnev-
nem redu odkup zimskih sort sadja.
O Ugotovitev, ki je spodbudna: sodeč po pokazateljih odkupnih in maloprodajnih cen
drugod, ne bo moglo priti do resnejših motenj pri prodaji sadja iz Pomurja v raznih po-trošnih predelih in središčih
države, izjavljajo na trgovinski zbornici v Murski Soboti.
Tudi za odknp živine velja, da dobro teče. So sicer še primeri preplačevanja (za približno 10—15 din pri kg okrog Turnišča in morda še kje), vendar je razveseljivo dejstvo, da ustrezna inšpekcija ne omahuje in odločno ukrepa ob pravem času in na pravem mestu.
Pomanjkljivost, ki ji tudi letos nismo kos: odkup po kva-
liteti je še zmeraj Ahilova peta ljudi, ki se v okviru zadružnih organizacij ukvarjajo z odkupnimi posli. Tako plačuje tr-
govina s kmetijskimi pridelki tudi letos svoj davek familiar-nosti in neodgovornosti posameznikov pri kmetijskih zadrugah, seveda na koncu koncev v breme potrošnikov. Sicer pa lahko zapišemo, da sta se pri odkupu najbolje uveljavili radgonska in ljutomerska poslovna zveza, čeprav lahko tudi njima očitamo, da preveč cenita dobičkonosne deficitarne artikle, kot pravimo. Sicer pa so zadruge na območju ljutomerske poslovne zveze že prejele komisijsko razliko za letošnje prvo polletje, in sicer od 50.000 do več kot 400.000 dinarjev. V drugem polletju, kot kaže, bodo te vsote zaradi večjega prometa večje. Vendar pa nam ni treba zapirati oči pred dejstvom, da je za zadruge mnogo bolje, če imajo poslovne zveze skromnej-(Nadaljevanje na 2. strani)
Kmetijska poslovna zveza Ljutomer — prevzem pulpe
Zvedeli smo . . . 
... da so v križevskih opekarnah te dni namestili v glinokopu velik bager, ki ga je izdelala daruvarska tovarna strojev. Bager, ki je stal 4 milijone dinarjev, bo nakopal v eni uri 24 m3 zemlje in je težak skoraj 7 ton. V glinokopu bo zamenjal 11 delavcev.
*
Kmetijska zadruga Veržej je te dni postavila na železniški postaji Veržej veliko mostno tehtnico. Tehtnica, ki so si jo okoličani že dolgo želeli, bo služila predvsem zadružnikom kmetijske zadruge Veržej.
Viktor Avbelj, Jože Ingolič in Janez Hribar
na posvetovanju v Murski Soboti
Minuli teden je bilo na OLO M. Sobota posvetovanje, ki so se ga udeležili podpredsednik Izvršnega sveta LRS tov. Viktor Avbelj in član Izvršnega sveta LRS tov. Jože Ingolič, zvezni ljudski poslanec tov. Janez Hribar, predstavniki nekaterih republiških zadružnih organizacij, sekretar OK ZKS tov. Ros, predsednik OLO tov. Čačinovič, podpredsednik OLO tov. Slavič, predsednik OZZ tov. Antalič in drugi Posvetovanje je bilo sklicano na pobudo OLO. razpravljali pa so o vpra-
šanjih povečanja kmetijske proizvodnje, o finančnih vprašanjih s tem v zvezi in o predelovanju kmetijskih proizvodov.
V ponedeljek je bilo na pobudo OZZ v Murski Soboti posvetovanje živinorejskih strokovnjakov poslovnih zvez našega okraja, kmetijskih gospodarstev in nekaterih zadrug s predsednikom živinorejskega odseka republiške poslovne zveze. Na posvetovanju so obravnavali nekatere pereče probleme živinoreje v Pomurju.
RAZSTAVA DEL PREKMURSKIH SLIKARJEV
21. septmebra ob 10. bo v telovadnici soboške gimnazije odprta slikarska razstava umetnikov Prekmurcev Ludvika Vrečiča, Lajčija Pandurja in Karla Jakoba. To razstavo je organizirala študijska knjižnica v Soboti kot delež k prisrčnemu slavju, ki ga Pomurje te dni pripravlja na čast 50-letnice prekmurskega umetnika in človeka Miška Kranjca. V Soboti bo razstava odprta vključno do 25. septembra. nato pa jo bodo prenesli v Veliko Polano, kjer bo odprta od 27. do 30. septembra. Od 2. do 5. oktobra bo ista razstava v Lendavi.
VEČJA ŠIRINA
Ob dejstvu, da je v Pomurju še vedno 30 kmetijskih zadrug brez aktivov mladih zadružnikov — najslabše je v graški in petrovski občini, kjer še sploh nimajo nobenega aktiva — ni težko ugotoviti, da smo doslej zdaleč premalo strorili za to. da bi se kmečka mladina v čim-večjem številu včlanila v kmetijske zadruge.
Zato je povsem prav, da sedaj pred bližajočimi se volitva-mi zadružnih svetov stopnjujemo prizadevanje v tem smislu, da bi ustanovili aktiv mladih zadružnikov pri vsaki kmetijski zadrugi, s čimer je seveda pogojeno tudi včlanjevanje mladih pridelovalcev, v kmetijske zadruge in njihovo kandidiranje za člane zadružnih svetov. Naloga, ki naj bi jo izpeljali povsod že do 15. oktobra, je torej zelo aktualna, zlasti še, če jo presojamo v luči že večkrat uogotovljene potrebe, da mora kmečka mladina (podobno velja tudi za žene) zavzeti v zadružnih vodstveno-upravnih organih tisto mesto, ki ji sicer tudi pripada po njenem deležu v življenju in delovanju kmetijskih zadrug. Sicer pa si ne moremo zamisliti napredka zadružništva brez mladine, ki bo lahko že sedaj pospešeno stopnjevala svojo aktivnost, če se bo v zadrugi počutila enakopravno starejšim zadružnikom; slednji ji bodo lahko posredovali mnogo koristnih izkušenj, ona pa se bo ob teh izkušnjah učila in zorela v poznejše napredne kmetovalce, seveda ob spoštovanju starejših vrstnikov in večji dostopnosti za sodobne pridobitve v kmetijstvu.
Seveda ne more biti pravilo, da morajo ti aktivi ostati v prihodnosti zgolj za mlade pridelovalce zakoličena organizacija, nasprotno: z novimi pravili, ki jih bodo v zadrugah sprejemali na bližnjih polletnih občnih zborih, bo dana možnost, da se poleg aktivnih kmetijcev lahko včlanijo v zadrugo vsi, ki se kakorkoli zanimajo za zadružno problematiko ali njene odtenke — učitelji, strokovni in drugi javni delavci, katerih prisotnost je bilo že doslej moč občutiti v aktivih mladih zadružnikov. Vloga teh prijateljev kmečke mladine se bo tudi bistveno spremenila, saj se potlej ne bodo pojavljali v njenih vrstah zgolj kot poklicni vzgojitelji in usmerjevalci, marveč že kot enakopravni zadružni člani, s čimer se bo tudi njihovo poslanstvo močneje približalo resničnemu življenju na vasi. V aktivih bo torej dovolj prostora za vse, ki želijo kmečki mladini pomagati dobronamerno, v tem pa je že tudi ključ za njihovo večjo aktiv-nostno širino v smeri napredka.
Z akcijskimi programi kmetijskih zadrug pa bodo mladi zadružniki prevzeli tudi nove in že povsem določene naloge, katerih uresničevanje bo nedvomno spodbujalo njihove klube k večji aktivnostni podjetnosti.	S. K.
POROČILA S TERENA — POROČILA S TERENA — POROČILA S TERENA — POROČILA S TERENA — POROC
VSESTRANSKO PRIPRAVLJENO
pridelovalno sodelovanje v ljutomerski občini
Na sestanku sekretarjev osnovnih organizacij ZK im članov občinskega komiteja ZKS v Ljutomeru so razpravljali o uresničevanju smernic v pismu CKZKT. o političnih in kadrovskih vprašanjih v zvezi z volitvami zadružnih svetov in o rezultatih akcije za pridelovalno sodelovanje v kmetijstvu o čemer je poročal sekretar ObK ZKS Aleksander Pirher.
sestankov, pridobivali bodo nove člane za KZ in poskrbeli, da bo pravočasno in povsem uresničen načrt o pridelovalnem sodelovanju in jesenski setvi, saj menijo, da bodo tako lahko najuspešneje utrdili kme-
tijske zadruge v svojem . okolišu. Zlasti se bodo zavzemali za to, da bodo v zadružnih svetih zastopani v čim večjem številu tudi mladi pridelovalci in žene zadružnice.
-fs
V	zadnjih treh mesecih so v občini ustrezno uredili teritorialni obseg kmetijskih zadrug v občini, ugotavljajo pa, da ljudski odbor še ni sprejel odloka o odkupnih okoliših. Kupili so štiri nove traktorje s potrebnimi priključki. Tudi število članov je močno poraslo v KZ Križevci, Veržej, Radoslavci-Cezanjevci in Razkriije. V treh zadrugah že imajo dovolj kadra, ostale pa bodo v kratkem dobile upravnike.
Doslej so sklenili v občini pogodbe o pridelovalnem sodelovanju zu 101 ha zemlje, medtem ko na ozemlja proti Križevcem obdelujejo še 50 ha zemlje pod strokovnim nadzorstvom Kmetijskega inštituta iz Ljubljane, strokovnjakov KPZ in upravnih vodstev KZ. Pri obdelavi te zemlje uporabljajo vsa agrotehnična in melianizacijska sredstva, saj hočejo dokazati prednosti take obdelave pred ročno, predvsem še, da je moč no tako obdelani zemlji doseči tudi večje hektarske pridelke. Pri sklepanju pogodb o pridelovalnem sodelovanju so doslej zabeležili najugodnejše uspehe v KZ Veržej in Križevci, predvsem zaradi tega, ker so bili člani upravnih odborov med prvimi in bodo nekateri med njimi posejali s pšenico italijanskih sort celo do 2 ha zemlje.
V	občini se bodo tndi dobro pripravili za volitve zadružnih svetov; imeli bodo še vrsto posvetovanj in
V Hotizi nad deset ha
V Hotizi se že pripravljajo za polletni občni zbor kmetijske zadruge in volitve zadružnega
sveta, pri čemer pomaga tudi krajevni odbor in množične organizacije. V zadružni svet bo-
do izvolili najboljše kmetovalce v vasi).
Na ta dogodek se pripravlja-
jo tudi take, da z vnemo sklepajo pogodbe o pridelovalnem sodelovanju. Dosedaj je že
sklenjenih pogodb za nad 10 ha zemlje. Kmetovalci se posebno zanimajo za setev pšenice kakovostnih italijanskih sort.
Res je sicer, da se nekateri kmetovalci niso mogli takoj odločiti, predvsem zaradi tega, ker so bili o vsej stvari premalo seznanjeni, toda zdaj že vse bolj spoznavajo ugodnosti, ki jih bodo imeli v pridelovalnem sodelovanju s tem, da jim bo zadruga posredovala kakovostna semena, umetna gnojila, strojne storitve, strokovno pomoč, zavarovanje posevkov proti toči in drugim elementarnim nezgodam itd	I. F.
Nov „Ferguson“ v Rogaševcih
V	okolišu rogaševske zadruge so bili do nedavnega še brez vsake pogodbe o pridelovalnem sodelovanju. Predzadnjo nedeljo pa se je ves krajevni ak-stvom seznanil z aktualnostjo te tiv skupno z zadružnim vod-gospodarske naloge v kmetijstvu. Ugotovili so, da jim je bilo to doslej vse premalo znano.
Takoj po razgovoru se je prijavilo nekaj kmetovalcev, ki so priglasil; okrog 30 ha zemlje za pridelovalno sodelovanje z zadrugo. Vaški odborniki obiskujejo te dni tudi druge kmetovalce in jih pridobivajo za setev pšenice najboljših sort.
Da bi lahko zadruga čimbolj pomagala svojim članom pri obdelovanju zemlje, je njen upravni odbor sklenil na zadnji seji, da bo nabavil nov traktor »Ferguson« z vsemi priključki.
» talijanke« se obnesejo
V	uredništvu našega lista
smo prejeli droben dopis, v katerem nam zadružnik I. K. iz Črešnjevec pr; Gornji Radgoni piše o koristnost; pšenice Italijanskih sort: »V jeseni sem posejal pšenico sedmih italijanskih sort. Sejal sem jo pozno, ker nisem dobil prej semena. Kljub temu so nekatere sorte zelo dobro obrodile in bile odporne proti boleznim (rja itd.). Ugotovil sem, da se v našem okolišu posebno dobro obnese golica »Produthore« in resnica »Teuere«	
-ko
V Gančanih — novi zadružni prostori
Aktivi mladih zadružnikov v Pomurju
V Marij ancih: televizor
V Pomurju deluje 18 aktivov mladih zadružnikov s 480 člani; v prvih letih svojega delovanja so se ti aktivi ukvarjali pretežno s strokovnimi poskusi (sortnimi, gnojilnimi itd.), zdaj pa se pričenjajo že tudi poglabljati v zadružno problematiko in se močneje uveljavljati pri upravljanju kmetijskih zadrug.
V Martjancih so mladi zadružniki prevzeli od občine hektar zemlje splošno-ljudske-ga premoženja in to vzorno obdelujejo v pridelovalnem sodelovanju z zadrugo. Tako se bodo že sedaj od blizu seznanili s pridelovalnim sodelovanjem in iz njega izvirajočim obračunom, da jim pozneje, ko bodo sami prevzeli posestva, to ne bo delalo več posebnih preglavic. Čeprav so se dogovorili, da bo vsak član prejel plačilo za opravljeno delo na tej zemlji, so se naposled odločili, da bodo s kolektivno pridobljenim dohodkom kupili televizijski sprejemnik, ki bo služil za kulturno razvedrilo vsem vaščanom, ostanek pa bodo vložili v svojo blagajno za organiziranje poučnih izletov. Obiskati nameravajo več vzornih družbenih posestev v pokrajini in okolici.
Mladi zadružniki v Berkov-cih imajo svojo drevesnico, ki
jo negujejo povsem sami in se v njej uče raznih sadjarskih opravil. Z zadrugo imajo sklenjeno ustrezno pogodbo glede strojnih storitev in druge strokovne pomoči. Čisti dohodek, ki jun ostane, ko plačajo zadrugi
vse stroške, uporabljajo za novo orodje, poučne izlete in podobno. Aktiv šteje 38 članov in so se že vsi vključili v kmetijsko zadrugo kot družinski člani. Na bližnjih volitvah v zadružne svete bodo imeli na kandidatni list; tndi svoje zastopnike.
Precej aktivno sta doslej delovala tudi aktiva mladih zadružnikov v Beltincih in na Cankovi.
S. K.
V radgonski občini bodo izvolili 200 članov zadružnih svetov
V radgonski občini se živahno pripravljajo na volitve v zadružne svete. Ta teden bodo razširjene seje kmetijskih zadrug, na katerih bodo že pretresali kandidatne liste, določali volišča ter sprejeli zadolžitve za razširitev članstva v kmetijskih zadrugah. Pri tem bodo pomagale vaške organizacije Socialistične zveze in osnovne organizacije ZKS. Volitve bodo
letos na dan 7. decembra.
V radgonski občini je 7 kmetijskih zadrug z okrog 1200 člani. V zadruge je zajetih 50 % kmečkega življa. V zadružne svete bodo volili 200 članov, od teh 151 zadružnikov in 49 delavcev. Ena glavnih nalog pred volitvami v zadružne svete bo pritegniti v kmetijske zadruge čim več mladine, dalje žena in poštenih kmetovalcev. Ika
Da bo dovolj učiteljev
Odkup sadja,
gora in Mohamed
Ce prispe popotnik iz našega ze-lenga Pomurja, kjer se šibijo in lomijo veje pod obilnim pridelkom sadja, v to ali ono naše večje mesto (Zagreb, Ljubljana, Reka, Split, itd.), ostrmi ob pogledu na cene sadja v maloprodajni mreži. Samo nekaj podatkov, ki zaprepaščajo: v Pomurju je padla odkupna cena namiznih jabolk že na okrog 10 din, v omenjenih mestih pa jih kupujejo potrošniki po 35 din (Ljubljana), 50 din (Zagreb), 70 din (Split), itd.
Ze po teh drobnih, a toliko bolj zgovornih podatkih bi človek sodil, da pri letošnjem odkupu nekaj šepa. V resnici so stvari drugačne. Kaj pomaga, če ima soboška poslovna zveza v Splitu svoje skladišče in nemara celo prodajalno, ko pa je mreža prodajaln sadja in zelenjave mnogo prešibka, da bi lahko govorili o uspešnem posredovanju ali celo konkurenci. Res je tudi, da lokalni činitelji v potrošnih središčih mnogo premalo pozorno spremljajo to vprašanje, ki ga danes nikakor ne kaže več zanemarjati in zapostavljati. Tudi dobri zgledi za zdaj še ne pomenijo mnogo, sicer se ne bi moglo zgoditi, da bi v nekem zveznem biltenu brali, češ da je odkupim cena jabolk v našem okraju 55 dinarjev, čeprav v uredništvu omenjenega biltena razpolagajo s stvarnimi svežimi podatki! Tiskarski škrat? Nikakor ne, zato pa poseg, ki ne služi stabilizaciji tržišča!
Kaže, da tudi dobra letina nič ne pomeni, če potrošniški sveti v po-sataeznih središčih ne izpolnjujejo svoje dolžnosti — v škodo potrošnikov. Seveda bi potrošniške svete moralo zanimati, kako je s kontrolo kalkulacij, s pravilnim vskladišče-njem, nepotrebnimi kali, itd. Potroši niki danes že vedo, da promet v trgovini iz leta v leto narašča, urejenost trgovin pa zaostaja. To bi morali vedeti tndi potrošniki sveti. In tudi to: kmetijska proizvodnja narašča in bo še bolj naraščala, urejenost trgovine s kmetijskimi pridelki pa močno zaostaja. Zato še vedno ležijo jabolka po gumnih, po tleh in dragih neustreznih mestih, maloprodajne cene sadja pa so visoke, ko da bi letos imeli slabo letino.
Vprašanje je, kako naj si sedaj potrošnik v mestih pripravi marmelado za svojo družino, če si le stežkoma privošči sadje za dnevno uporabo. Pozimi bo ta reč še bolj pereča in odvisnost potrošniki še večja. Nič kaj boljši ne bo položaj pri ostali ozimnici. Razumljivo je, da bi morale sindikalne podružnice že sedaj preskrbeti ozimnico svojim članom in ne dovoliti, da bi bili delovni ljudje v kritičnih mesecih za preskrbo prepuščeni na milost in nemilost trgovine. Torej: hvaležno področje dela tudi za naše sindikate, ki ne bi smeli zanemarjati skrbi za človeka.
In vendar: do danes nam ni zna* no, da bi se kakšna sindikalna podružnica obrnila na to ali ono zadrugo v Pomurja zaradi nakupa sadja in ostale ozimnice. To zveni sicer malce neverjetno, je pa, žal, toliko bolj resnično. Zato lahko samo še ugibamo, ali bo prišla gora k Mohamedu, če noče Mohamed h gori, ali narobe . . .
B. S.
Učiteljišče v Soboti je že začelo s poukom v.prostorih bivše popolne gimnazije, ki nudi letos povsem drugo sliko, predvsem glede sistema šolanja, ki je že v skladu z novo, reformirano šolo; Da bi seznanili naše bralce s stanjem in razmerami, ki so nastale z uvedbo nove srednje strokovne šole, se je obrnil naš sodelavec na ravnatelja Janka Liško, ki je povedal naslednje:
»Letošnji I. letnik učiteljišča, ki ima 3 oddelke, obiskuje 115 dijakov. V enem oddelku sodi-
jaki vpisani pogojno in bodo :oncem oktobra polagali popravne izpite, predvsem iz matematike. To so pretežno dijaki osemletnih šol, kjer se niso imeli prilike naučiti snovi, ki je potrebna na učiteljišču. Dijaki so z obeh bregov Mure, največ pa jih je iz bližine Sobofe in se vozijo v šolo z vlakom ali celo s kolesi«
»Torej je zanimanje staršev in dijakov za šolanje na učiteljišču zelo veliko?«
»Zares, ljudje so sprejeli ustanovitev Učiteljišča v Soboti z velikim veseljem. Če omen'm še reorganizirani dveletni kmetijski šoli v Rakičanu in na Podgradju ter ustanovitev gospodinjske šole v Ljutomeru, za katero je prav tako veliko zanimanje, lahko rečem, da smo doživeli viden preobrat v načinu gledanja na šolanje oz. kvalifikacijo. Zato lahko z veseljem ugotavljamo, da pomeni uvajanje nižiih in srednjih strokovnih šol, ki so najbolj ustrezne za naše razmere in potrebe, veliko pridobitev in najboljši način za odpravljanje sezonstva pri nas. Koristno bi bilo, da bi v doglednem času ustanovili še
kako srednjo strokovno šolo.«
»Letos imate v poslopju bivše popolne gimnazije kar tri šole: osemletko, I., II., III. in IV. letnik gimnazije ter 1. letnik učiteljišča. Ali ta šolski prostor, s katerim razpolagate, zadostuje?«
»Naključje je hotelo, da imamo na vseh treh šolah prav to-
liko oddelkov, da shajamo s poukom v dveh izmenah, torej v dopoldanski in popoldanski izmeni. Če bi imeli samo še en
oddelek več, bi morali uvesti pouk v treh izmenah, kar bi seveda pomenilo še večje težave glede prevoza dijakov, sestav-
ljanja urnika in pd. Toda prihodnje šolsko leto, ko bomo dobili na učiteljišču nove oddelke, šolski prostor v tem poslopju ne bo zadoščal. Zato je nujno, da bi že letos pridobili z adaptacijo novo šolsko poslopje, kaimor bi se preselila osemletka. Imamo predlog, za katerega realizacijo bi porabili samo tri milijone dinarjev, v katere je všteta tudi šolska oprema za pridobljeno šolsko poslopje. Vsekakor pa investitorja — OLO in ObLO Sobota — ne bosta smela odlašati z izvedbo tega predloga, kajti povišano število od prejšnjih 24 na sedanjih 32 oddelkov zgovorno kaže na takojšnje ukrepanje.«
»Ali nudite dijakom-vozačem možnost, da koristno izrabijo čas v presledku med dopoldanskim in popoldanskim poukom, oz. čas, ko čakajo na prevoz domov?« 
»Da, tudi za take smo poskrbeli. Prosti čas lahko prebijejo nemoteno v knjižnici oz. čitalnici, za izdatno malico pa skrbi šolska kuhinja, kjer dobijo tople obroke mleka in kruh. Da bi se izognili zamujanju pouka dijakov-vozačev, pa smo zaprosili direkcijo JŽ, da bo spremenila urnik jutranjih vlakov iz goričke in ljutomerske smeri, da bodo dijaki že pred sedmo uro v Soboti. Na učiteljišču začnemo s poukom namreč že ob 7.20 ur.«
(Nadaljevanje na 4. strani)
Ustanovitev učiteljišča v Soboti je narekovala potreba po novih kadrih, saj je znano, da je pomanjkan je učiteljev prav v Pomurju relativno največje. Zato je razumljivo, da so starši z obeh bregov Mure sprejeli to novico z velikim veseljem, ki je celo preseglo pričakovanja ustanoviteljev učiteljišča.
Z novim šolskim letom so spet zaživele šolske mlečne kuhinje — dober tek!
Brez večji motenj
(Nadaljevanje s 1. strani)
ši aparat, čigar osebni stroški drugače opravijo svoje.
Sodijo, da bomo pridelali letos v Pomurju okrog 1200 vagonov sadja in okrog 900 vagonov krompirja. Od pridelanih količin sadja bo pulpiraln poslovna zveza v Murski Soboti okrog SO vagonov. Manjše količine bomo izvozili, ostalo pa preostane za notranji trg. Nekoliko manj si lahko obetajo potrošniki od odkupa grozdja, ki ga največji pridelovalci v Pomurju iz komercialnih razlogov ne prodajajo radi v jedilne namene. Razlog: predelava v mošt in vino je donosnejša.
Ob dejstvu, da vinska trgovina zadnje čase ne pozna izgub, zlasti ne pri vinih iz naših vinorodnih predelov, vsekakor ni prav, da potrošniki v industrijskih in nevinorodnih krajih tudi ob dobrih letinah ne dobijo za svoj denar kakovostnega grozdja, če ga pa dobijo, pa je leto občutno predrago. Tudi to vprašanje bi sodilo od časa do časa na dnevni red sej organov delavskega upravljadja vseh večjih vinogradniških posestev. Za kakšen ugoden sklep bi jim bili delovni ljudje v industrijskih in sploh nevinorodnih krajih zelo hvaležni, še bolj pa njihovi otroci. Morda bi se o tem kazalo pogovoriti tudi v komunah vinorodnih krajev.
bš
Prometna nesreča
Tovorni avtomobil »Mlekoprome-ta« iz Ljutomera je na vožnji skozi Mursko Soboto zadel na Lendavski cesti v kmečko vprego. Po naključja ni prišlo do težje nesreče in je le na avtomobilu neznatna škoda.
POMURSKI VESTNIK, 18. sept. 1958
2
PISATELJ LJUDI
NA POTI V SVET, V MESTA, V SOCIALIZEM
Prva leta je Miško Kranjec pisal tudi v narečju — do 1931. leta, ko je s predavanjem v Murski Soboti, na zborovanju katoliškega akademskega društva Zavednost, zahteval knjižno slovenščino tudi v prekmurski tisk. Prekmurščina v tisku je namreč postala takrat že izraz nazadnjaškega političnega in kulturnega lokalizma.
Pisati je začel Miško že v petem razredu osnovne šole, v ljubljanskem Marijunišču. V internatskih rokopisnih listih je sodeloval od druge gimnazije,
Piše prof. Janko Liska
tretješolcu so Kleklove Novine natisnile prvo delce v narečju, Orlič pa prvo zgodbo v knjižnem jezilku. Konec četrte šole so Miška iz Marijanišča izključili. Od takrat se je prebijal sam skozi življenje. Nehal je pisati večerniške zgodbice in po napotkih svojih katoliških literarnih mentorjev. Tudi kot pisatelj se je začel postavljati na lastne noge. Že v dijaških letih je objavil več zgodb in slik o doživetjih v družini, v šoli, v domači vasi in v naravi krog nje. V teh delih ni nič večer-niškega, pričajo pa o nenavadni tenkočutnosti, o dragoceni občutljivosti zoper tiste grehe nad zdravim in pravičnim življenjem, ki se povprečje zanje ne zmeni. N. pr. tenkočutnost dečkov v črticah »Goloba ne grulita več« in »Jaz pa vem za kose«, ki sta izšli pred več kot tridesetimi leti, ne zaostaja za tankočutnostjo Ivana Cankarja. Deček v zgodbi »Goloba ne grulita več« se od bolečine v joku zgrudi v kot, ker si očita smrt dveh goločkov. Deček, ki proda kose, pa zavrže nož in razreže bič, iztržek za ptice, izdane in prodane v negotovost. Že zgodaj se javlja pri Mišku tudi bolečina zavoljo krivične družbene ureditve, že v prvi natisnjeni črtici »Prišeo je ...«, objavljeni brez podpisa 1925. leta v Kleklovih Novinah: »Znate, mati, ka mi je žmetno? Gda vas vidim, kak vstedar delate drugim, ka nas prehranite. Jako žmetno mi je pri srci... Zakaj pa so drugi ljudje bogati?« Tako razmišlja in se vprašuje že kot tretješolee. V bistvu isto vprašanje, seveda širje zastavljeno, je Miško postavljal pozneje v svojih delih znova in znova in ga oblikoval na razne načine.
Eno najmočnejših doživetij za dijaka Miška je bil spopad med Orjuno in delavci v Trbovljah. Razburil ga je tako, kakor ga je pet let poprej vznemirila doma v Veliki Polani boljševiška revolucija. Srce se mu je odločilo — pripoveduje v Soočenju, v epilogu k svoji etindvajseti knjigi — ne »da se spraševal, kako in zakaj, za trboveljske rudarje«, pa čeprav je takrat, komaj vedel zanje in še manj, kaj sploh hočejo.
Pot od dečka v Marijanišču a do urednika in oblikovalca omunistične Ljudske pravice označujejo trije časopisi. Ogenj delavske mladine, ki je bil glasilo krščanskosocialistične Krekove mladine — revija Beseda o sodobnih vprašanjih — in prekmurski, spočetka krščan-skosocialistični Novi čas.
V mesecih po maturi, ko je Miško urejal Ogenj, se je prvič javno spopadel s klerikalci: v članku Januar 1930 je klerikalnim političnim voditeljem in celo samemu škofu očital, da delavstvo sovraži vero zato, ker cerkev podpira kapitaliste. Seveda se je moral Miško kot urednik Ognja umakniti, ta iz-
r
Iz vsebine
O Pisatelj ljudi na poti v svet, v mesta, v socializem
O Ljudje in Miškova knjiga
O Vsi smo prispeli na zemljo
O Otroci, čigavi ste ...?
O Goloba ne grulita več
O Odprto pismo Novinam
O In zaigrali so, da nam je bilo topleje
O Ljudje v Polani ob Mišku — pisatelju in človeku

kušnja pa ga je spravila na skrajno levico krščanskega socializma. To kažejo prispevki v Besedi o sodobnih vprašanjih. Pomembna je zlasti razprava Delavska kultura in književnost. S to razpravo je Miško izpovedal svoje poglede na vsebino in namen književnosti delavske dobe. Ta književnost naj obravnava delovnega človeka z vsemi vrlinami in slabostmi, napisana pa bodi toplo, tako da bo knjiga dvignila ljudem vero v njihovo človečnost. Ne kričava tendenca, pa tudi ne hladna neprizadetost, prelom z individualizmom in odgovornost za razvoi družbe in zdravega življenja sploh, prizadeto oblikovanje življenja delovnega človeika v dobi bojev za njegove naravne pravice bodi naloga proletarskih pisateljev.
Ko sta v začetku 1933. leta Rudi Čačinovič in Miško Kranjec osvojila Novi čas za levico, je imel Miško za sabo že vidne uspehe. Novela Smehljaj v zbirk: Sedem mladih sloven-
skih pisateljev mu je prinesla tehtno priznje e Josipa Vidmarja, prvi dve knjigi, povesti Težaki in Življenje, pa očitno zanimanje bralcev. Miško je takrat Sloveniji odkril dotlej neznano Prekmurje. Vabile so ga revije in založbe, iz klerikalnih listov se je preselil v napredne, predvsem v Sodobnost, ki je postajala iz leta v leto bolj glasilo marksističnih izobražencev na Slovenskem.
Svoj pisateljski razvoj v teh letih vnetega iskanja realnega gledanja na življenje je Miško lepo pojasnil v spominski črtici Pot do realizma. »Leta in leta sem se opletal,« pripoveduje
v	tej črtici, »med neko dvojnostjo: med tistim, kar je bilo naraivno, kjer so ljudje živeli vsakdan ie življenje, vsakdanje govorili in kjer se ni nič posebnega zgodilo, ter med tistim, kar je bilo »posebno«, veliko, odmaknjeno, neresnično.« Toda Miško je bil preveč otrok narave, da bi na primer ljubico imenoval, kakor so to delali križarji, »sestro«, da bi mu bila zemeljska stvarnost zoprna, nevredna umetniškega peresa, da je ne bi gledal rajši snet radovedno, z neskaljenim očesom ter z veseljem in žalostjo kakor nekoč otrok in deček svet svoje rodne vasi.
Kmalu potem, ko je izšel roman Predmestje, eno od redkih Kranjčevih del, ki ne obravnava Prekmurja, je Kranjec opustil študij na univerzi in se vrnil v svojo Veliko Polano. Tu je začel oktobra 1954 v smislu sklepa partijske konference Pokra j inskega komiteja za Slovenijo s posredovanjem in sodelovanjem Rudija Čačinoviča izdajati in urejati Ljudsko pravico. Že v Novem času je bil v programatičnem uvodniku bojevito spregovoril proti kapitalizmu, imperializmu ter izpovedal vero v naraščajočo moč in vse večjo zavest delavskih in kmečkih množic. Ta uvodnik brez naslova bi upravičeno lahko nosil naslov: Ne prosimo nikakih miloščin, pravice zahtevamo! Odprto pismo »Novinam«, odgovor na Kleklovo gonjo zoper »Novis čas«, pa zaključuje Miško z drugo bojno napovedjo — »gremo na delo za pravica najmanjšega človeka: na delo za novo kulturo, za prerod siveta.« »Novi čas« so zatrli, pa je začela izhajati »Ljudska pravica«, ki se je kmalu razširila po vsej Sloveniji. Po Miško-
vi	zaslugi je bila pisana, kakor
že »Novi čas«, v nekomintern-skem, ljudskem jeziku, na poljuden in privlačen način, prizadeto ter z izvrstnim poznavanjem potreb in teženj delavcev in kmečkega proletariata. Lendavska Ljudska pravica je morala naslednjo jesen prenehat.. Miško pa je vselej in povsod, dosledno in času ustrezno uveljavljaj pravice delovnih ljudi: kot vojak brez pravice celo do podoficirskega čina, kot kandidat na listi združene opozicije v Prekmurju, v preiskovalnih zaporih, ker je podpisal proglas delavsko-kmečkega gibanja, v internaciji v Medju-rečju zaradi komunizma, kot eden od organizatorjev osvobodilnega gibanja v Prekmurju, kot partizan na Štajerskem, v Bel: krajini in na Primorskem, kot zvezni poslanec in politični delavec po vojni, kot urednik Dnevnika in Obzornika, ravnatelj Cankarjeve založbe in pozneje Slovenskega knjižnega zavoda, kot predsednik Društva slovenskih književnikov, predvsem pa kot novinar, novelist in romanopisec. Prispeval je še neocenjen in večkrat tudi napačno sprejet delež k rasti socialističnih odnosov in h kulturi delavskega razreda. Kranjca poliltika ni mogoče ločiti od Kranjca pisatelja. Kranjca pisatelja ni brez njegovih pogledov na družbo in odnose med ljudmi, brez Kranjca politika. Morda nikogar med pisatelji naših narodov tako živo ne zanima in ne vznemirja pot naših ljudi iz vaške zaostalosti v svet, v mesta, iz zaostalosti sploh v socializem v tovarni in na vasi Če koga, zanima nastajanje socialistične morale Miška Kranjca.
Kranjec je v dobrih tridesetih letih napisal nad trideset knjig in objavil v kakih sedemdesetih. revijah in listih blizu 400 prispevkov. To nenavadno obsežno in raznoliko delo je še zelo slabo in pomanjkljivo ocenjeno. Napačno, zlobno in celo umazano so ga kot popularnega političnega nasprotnika razumeli in prikazovali klerikalci. Vrsta del je ostala skoro neocenjena. Tako roman iz predvojnega političnega življenja »Zalesje se prebuja,« zbirki novel »Majhne so te stvari« in
»Pomlad« ter trilogija, romanov o oblasti: »Pisarna« — »Pod zvezdo« — »Zemlja se z nami premika« — kot celota. Marsikaj je ostalo zaradi obsežnosti in bogastva življenja, ki ga je razgrnil Miško slovenskim bralcem na tisočih straneh, neopaženo. Meščansko mislečim etične vrednote Miškove-ga dela niso pri srcu. Neljube ioi tuje so tudi birokratskim ozkogrudnežem, večina kritikov je bila za pisatelja tolikšnih duševnih vrlin, kakor je Miško, premajhna. Med mladimi sem naletel na ljudi, ki so videli v Mišku zgolj režimskega oportunista, pisec teh vrstile pa je imel tudi opravka z birokratom, ki je hotel celo z njegovo pomočjo spraviti romana »Pisarno« in »Pod zvezdo« iz šolskih in ljudskih knjižnic. No, na srečo si je Miško osvojil že toliko bralcev pred vojno, bil celo v okupirani Ljubljani najbolj bran pisatelj, je kjlub nekate-
rim šibkejšim knjigam bran in iskan tudi danes, njegove številne knjige razprodane, njegov pomen za rast in kultiviranje socialistične zavesti pri nas tolikšen, da se je tako početje moralo ustaviti, preden bi postalo kulturen škandal.
Marsikako Miškovo delo bo ostalo med najlepšimi in najpomembnejšimi deli slovenskega pripovedništva: tako roman o agrarni reformi v Prekmurju Os življenja; novele o prekmurskih Židih, kmetih, sezon-cih, o deci in starcih, povesti z časov prekmurske boljševiške revolucije in iz let, ko so nekateri bogateli, mnogi sezonci brezdomci pa se zgubljali v tujini; nadalje obsežna romana iiz življenja prekmurske vasi Prostor na soncu in Kapitanovi, svojevrstna pravljica Povest o dobrih ljudeh, roman Do zadnjih meja, z eno najlepših postav naše književnosti, s Senekom, človekom, ki se vedno samo daje drugim, v osredju; potem roman o razmerah v Slovenskih goricah pred drugo vojno Fara Svetega Ivana; v spomin na žrtve okupacije pretresljivo napisana Tihožitja in pejsaži — in prav tako toplo, prisrčno napisana knjiga spominov na ljudi pisateljeve mladosti Imel sem jih rad — pa še nekatere povesti in novele iz povojnega življenja. S povestjo Macesni nad dolino pa je Miško bolj živo kot kdorkoli doslej v naši književnosti posegel v moralno problematiko polpreteklega in današnjega časa.
Načrti. Najbrž jih nima nihče med našimi pisatelji toliko kakor Kranjec. Gotovo pa jih ne zna nihče tako brž realizirati, nihče ne zmore takega, že kar balzakovskega ustvarjalnega napora. Končan je prvi del tetralogije o Štirinajsti diviziji, nedavno je Mladinska založba sprejela knjigo sodobnih pravljic, v načrtu sta komedija in knjiga razmišljanj Soočenje, nekakšna Miškova Bela krizantema; ob romanih se je nabralo snovi za vrsto novel, napisati bo treba roman o povojnem birokratu in birokratizmu pa hkrati o ljudeh, ki so se spopadali z njim.
»Povojna leta sem toliko doživel,« mi je rekel nedavno,
»da imam snovi za dolgo vrsto let, če bom zdrav.« Za dela o naših poglavitnih vprašanjih, za realno, neidealizirano podobo današnjega življenja je zdaj že dosti več pogojev kakor pred leti — zunanjih in v pisatelju samem — čigar moč je bila od njegovih mladih dni v tem, da se je znal še vselej otresti iluzij, pa vendar tudi z veliko vero gledati v prihodnost. Miško je globje kot kdorkoli v naši književnosti predan resnici., iskreni izpovedi, lepoti, predan življenju — in zato lahko pričakujemo od njegovega peresa še vse lepših darov naši kulturi. Veliko mu je življenje posodilo — da uporabim njegove milsli in besede ob slovesu od sodelavcev Obzornika — veliko darovalo, da bi vse to v selbi prebolel in prečistil, zato verjamem, da bo veliko prečiščenega in lepega daroval spet življenju in ljudem, ki živi med njimi
Podoba Miškove rojstne hiše — kot jo je naslikal pisatelj sa m
Čestitke k lepemu življenjskemu jubileju — 50-letnici rojstva pisatelja Miška Kranjca — združuje tudi »Pomurski vestnik« z željami Miškovih bralcev in prijateljev — da bi mn življenje bilo naklonjeno še mnogo let, da nas obdaruje še z lepimi darovi, kakor doslej.
Miško Kranjec:
Otroci,	čigavi ste
(Iz knjige pravljic »Mesec je doma na Bladovici«, ki izide letos pri Mladinski založbi.)
Ni, da bi človek dvomil: otroci so lastnina nas staršev. V matičnih knjigah so intabulirani na nas, kakor so v zemljiški knjigi na nas vpisani hiša, leha m boršt. Na otroke sta se intabulirali tudi družba in država. Nekaj pravic do otrok imajo tudi boter, botra, sorodniki in celo sosedje. Ponekod je nanje intabulirana tudi cerkev. Narobe je le, ker porazdelitev teh lastninskih pravic ni natanko opredeljena im ker se meša tudi z nekakšnimi dolžnostmi. Mnogi se ravno zaradi teh dolžnosti kaj radi odpovedo lastništvu, nekateri spet te lastninske pravice izrabljajo sebi v prid, jih pomešajo z nekimi globokimi čustvi, ali pa tudi z najgršimi pretnjami in izsiljevanjem. Pri tem ne matere ne očetje niso drug od drugega boljši
Tako se je tud: Jelševec lepega dne spomnil na to svojo lastnino, ki se ji pravi — otroci. Zakaj ravno tega dne, bi komaj najmodernističnejši pripovedniki znali izvleči iz globoke človekove podzavesti. Morebiti je bilo vzrok, ker je priložnostni delavec ta dan imel v žepu nekaj denarja in si je upal k ženi, kar se je zgodilo komaj enkrat na mesec, morebiti se je spomnil na dom in celo zares tudi na otroke. Res je: kadar se Jelševec spomni na ženo, se spomni tudi na svoje otroke. Ker pa ne ve, ali ga bosta žena in tašča napodili, se vselej spodbuja: »Pojdem in jima povem, da so otroci tudi moji. V matičnih knjigah je to natanko zapisano.«
Ta dan je jelševec dobil nekaj denarja. Že opoldne je popival po gostilnah. Popoldne se je že spomnil na svojo ženo in ji zapretil zastran otrok. Nazadnje pa se je spomnil na otroke same z nekim očetovskim čustvom. »Otroci so resnično tudi moji. Že po nosovih jih vsakdo spozna, četudi bi ne bili name vpisani v matičnih knjigah. Obiščem jih. Sirote — zagotovo so čisto zapuščeni.«
Ko ga je že prevzelo takšno ganotje, se mn je zazdelo čisto v redu, celo potrebno, da jim prinese kaj malega v dar, recimo — obleke, ki so jih zagotovo prepotrebni. Pil je in v žalosti oblačil otroke v prelepe, pražnje oblekce. Ko pa je plačeval in preštel denar, je oblekce spremenil v čokolado in bonbone. "Otroci, se tudi
 bonbonov razveseli po navadi še bolj kot oblekce.«
Ker pa je Jelševec spotoma v gostilni popil še tri Šilca žganja, je kratko malo pozabil na čokolado in bonbone. Nalezel pa se je srboritosti, ki se je z njo odpravil v hribe, domov, da ozmerja ženo, »sitno taščo, babo, pa vržem iz hiše«,
B'la je jesen in pet Jelševčevih otrok je bilo razkropljenih po vrtu med sadnim drevjem kakor šoje, tudi kričali so na' moč tako kakor šoje, ki so se spreletavale po vrtovih od gozda sem globoko v grapo, do Jelševčeve hiše. Tudi otroci so jedli hruške kakor šoje in bili okrog ust moštnati, po obrazih umazani, oblečeni pa v strgane ali prevelike ali premajhne oblekce.
Ko so zagledali očeta, ki ga že skoraj dva meseca ni bilo domov, so debele buče utihnile kakor šoje, le da te lahko odlete pred nevarnostjo, pet Jelševčevih otrok pa ni imelo kam pobegnit: Pač — starejši štirje so smuknili v grmovje v borštu, ki iz grape sega do njihovega vrta, do same hiše z južne strani. Le peti, ki mu je bilo šele pol drugo leto in je v sami srajčki, kakršne imajo dojenčki, zavezani na tilniku, z golim hrbtom, golim trebuščkom in nožicami obsedel še dalje v travi, preplašeno strmel v očeta, ki ga skoraj niti poznal ni, in ravno tako dalje glodal hruško, čeprav bi najraje zajokal.
Glodal je hruško, namesto da bi jokal, iz kotov ust se mu je mošt cedil po bradi, ki. je bila že vsa mastna. Tudi tista do popka segajoča srajčka je bila mastna, umazana, kakor če potok poplav širok travnik, in nasuje po njem pesek im blato. Debela, rjava buča. pokrita z dolgimi sršečimi lasmi, je bila obrnjena proti očetu.
Za skopo sekundo se je v Jelševčevem srcu nekaj zganilo podobno toplejšemu, že človeškemu čustvu, kar bi lahko prebudilo, pa če še tako bežno zavest krivde in ravno tako tudi troho nežne ljubezni. In zares je segel v hlačni žep, privlekel iz njega umazan, zmečkan robček, poiskal v njem najčietejši konec, in otroka obrisal okrog ust.
»Jaz sem tvoj ata, Vanček,« Na srečo se je spomnil vsaj njegovega imena. V njem so se spremeščala čustva, kakor bi kdo v skladišču na polici prestavljal zaboje ali karkoli že. Celo se je spomnil, da je bil hotel otrokom nekaj kupiti A je zastonj segal v žep na suknjiču: v njem je našel le nekaj cigaret Drava, ki si je eno od njih prižgal iz same zoprne zadrege.
»Metka,« je poklical najstarejšo, ki je hodila že drugo leto v šolo in je morala paziti na otroke im ki, bi ga tudi morala najbolj ubogati. »Kam ste se vendar poskrili? Kar sem pridite, vaš oče je tu! Me me poznaš?«
Starejši od Vančija so očeta poznali, toda srečavanja z njim so bila zanje vedno mučna: vsaka očetova vrnitev v hišo je pomenila prepire z materjo in z babico, čelo pretepali so se kdaj pa kdaj, dokler ni babica očeta kratko malo nekako izrinila iz svoje »bajte«. Oče se otrok sicer ni, dotaknil, še pogledal jih ni v takem razburnjenju, pa jih tudi ne bi videl, ker so se v pravem času poskrili: Metka jih je vedno pobrala in se z njimi umaknila, poleti v boršt, pozimi v stajo k Liski, ker je tam bilo toplo.
Metka je premišljevala. Matere ni bilo doma, oče pa se je gotovo vrnil zaradi nje; tudi babice ni bilo, da bi jih rešila pred očetom. Ne, ne bi se mu oglasila, po tihem bi zbrala ves drobiž in bi odšli v hrib, v vas, in počakali, da oče ali odide ali se vrneta mama in babica. Toda na vrtu je ostal Vanček. pred očetom — brez njega si Metka ni upala nikamor.
»Pojdimo,« je rekla Metka in prilezla iz grmovja. Zanjo so prilezli še trije jelševčevi bučmani. Za čas so postali pred grmovjem kakor stopničke, drug od drugega za otroško dlan večji, vsi
(Nadaljevanje na 8. strani)
POMURSKI VESTNIK, 18. sept. 1958
„ ... IN ZAIGRALI SO.
DA NAM JE BILO TOPLEJE..."
SPOMINI NA MIŠKA KRANJCA, KOT DIJAKA PRED 30 LETI
Pred tridesetimi leti je dijaško življenje potekalo povsem drugače kot dandanes. Način življenja je bil drug. Ljubljana ni bila taka kot danes. Dijakov in študentov je bilo dosti manj, posebno malo jih je bilo iz Prekmurja.
Miško, njegov brat Način Pilšta Čuk so stanovali skupaj v eni sobi pri Frelihovih, v dvoriščni, pritlični stavbi na Žabjaku — v najstarejšem delu
Portret Miška Kranjca — študenta, kot ga je naslikal še pred 50 leti o dijaški dobi sedanji akad. slikar, prof. Karel Jakob.
Ljubljane. To stanovanje mi je ostalo v dobrem spominu. Radi smo zahajali tja na obiske. V tej sobi se je večkrat slišalo petje in glasba, čeprav tu ni bilo radio-amarata in tudi gramofona ne. V prostem času so igrali na gosli Miško, Nac in Pišta. Imeli so skupaj vaje in se učili igrati na gosli. Lepo je bilo slišati narodne pesmi 'n plesne melodije od polke do sotiša. Miško je kar lepo igral. V zimskih počitnicah v domačem kraju pa je celo včasih hodil igrat po gostijah.
Zgodilo se ie tudi včasih, ko smo bili zbrani pri Mišku, da smo bili lačni. Obrnili smo se na najmlajšega: »Naci, lačni smole On nas je dobro razumel in ga ni bilo treba o tem prepričevati!. Počakajte malo, je rekel in odšel. Dobro je poznal vse pekarne, posebno tiste, kjer niso bili trdega srca. Odšel je Naci po kruh brez denarja. Res nismo dolgo čakali, kmalu je pršel nasmejan, dobro naložen s kruhom rekoč: »To mate«! Po bratovsko smo si ga razdelili in z velikim apetitom pospravili. Res je. da ti kosi kruha niso bili najbolj sveži in tudi mehki ne. Toda to nas ni motilo. Naši mladi in zdravi zobje niso
polagali važnosti na take malenkosti. Spet so gosli še lepše zapele in povečalo se je naše razpoloženje.
Študenti so tudi takrat radi hodili na sprehod in v večernih urah po večerji na promenado. Miško tja ni rad zahajal, bil je resen, preresen za dijaško življenje. Čeprav ga je šola precej zaposlila, je našel vedno čas za pisateljevanje. Vedno je nekaj tuhtal in pisal.
Imel je dolge lase in je hodil vedno z odpeto srajco. Kravate ni nosil nikoli, čeprav je bilo to takrat zelo v navadi. Kot takega sem ga takrat portretiral z vodenimi barvicami v naravni velikosti. Nekega dne si je dal Miško sešiti rusko srajco. Kmalu smo ga začeli posnemati najožji rojaki. Samozavestno smo hodili po mestu v teh ruskih srajcah In tako vzbujali pozornost. In v kratkem času je bi-
lo videti več mladih fantov v tej modi.
Mnogo pestrih doživljajev smo imeli v dijaških letih. Naše težave smo znali molče prenašati. Volja do življenja in želja po začrtanem cilju je bila tako velika, da ni strla našega ponosa. O čemer je sanjal Miško pred 30 leti, se mu je uresničilo.
Prof. Karel Jakob akad. slikar
Miško s sinovoma.
»LJUDJE SMO PRIPETI NA ZEMLJO«
Novinarjevi zapiski z obiska pisaielju
V nedeljo, ko sna s kolegom prvič iskala pisatelja Miška Kranjca na njegovem domu v Veliki Polani, je bil pisatelj na lovu. Od njegovega sošolca Štefa Špilaka, ki ve skoraj za vsak Miškov korak, sna zvedela, da bo najbrž že takoj v ponedeljek odpotoval. Pa je imel namen odpotovati šele v torek. Torej sva ga poiskala o ponedeljek proti poldnevu in se prepustila prijetnemu toku pogovora s prijaznim pisateljem tako močno, da se niti zavedala nisva, kdaj so minile kar tri ure.
Pisatelja sva našla za pisalnim strojem, ob lahni muziki radia, ki ga vedno spremlja pri delu, in sredi pisanja enega izmed poglavij druge knjige zbirke romanov, ki ji je dal zase naslov Štirinajsta divizija, za javnost pa »Ljudje smo pripeti na Zemljo«. Prva knjiga ima naslov: »Nad hišami se več ne kadi«, druga, ki jo zdaj piše. pa »Bele, o bele so vse poti«. Čez tri leta bo napisal še dve knjigi na lo temo, v presledku med tem, v času. ko bosta prvi knjigi izšli, pa je namenjen v tujino. To je že stara njegova žel ja ...
V začetku pogovora nama je pisatelj ponudil pristne prekmurske »palinke« in kmalu omenil, da moramo paziti na jezik v časopisu, kajti od tod se Prekmurci učijo slovenščine in iz radia. Prav to ima pisatelj v mislih vedno, kadar sliši iz radia »Ob udarcu na gong bo ura točno... »Slovenski je »natančno« ali pa le: ura je toliko in toliko!« Ustavili smo se tudi pr: nazivu »Velika Polana«, ker smo v kleli v šolski kroniki napis »Velika Poljana«. Tudi pisatelj piše »Poljana«. Pisatelj nas je opozoril na to, da se tudi v narodni pesmi naglasa a in ne o, kot v narečju, da pa Prekmurci ne poznajo lj in ga zato tudi ne izgovarja jo. Ko smo že bili pri krajevnih imenih, nama je izrazil negodovanje nad tem, da dopuščamo, da se naša pomurska metropola ime-
nuje Murska Sobota in ne samo Sobota, čeprav je vsakomur znano, da je mesto dobilo pridevniški naziv Murska zgolj zato, ker so imeli Madžari še eno Soboto, pri nas pa je nimamo.
Miško Kranjec je prebil večino letošnjega poletia v Velki Polank toda ne zaradi tega. ker lahko piše samo tu. Nekoč je res našel le v domačem okolju tisto pravo razpoloženje, ki mu
je bilo potrebno za pisanje. Zdaj se je navadil na to, da piše povsod, ko mora pisati. V tem nama je omenil knjigo mladinskih povesti: »Mesec vstaja nad Blagovico«, ki je
pisana sicer za mladino, a bodo od nje imeli še največ odrasli. Snov je sicer zajeta pravljično, toda dogajanje je v resničnem svetu. Tukaj je izrazita fantazija, Štirinajsta divizija pa je ciklus romanov z zgodovinsko snovjo, terja veliko pazljivosti do dokumentarnega gradiva in ljudii, ki so pohod štirinajste divizije preživeli in jih dandanes še srečujemo.
Zanimalo naju je, kaj misli pisatelj o »teorijah« o partizanskem romanu. Naštel nama je nekatere podrobnosti iz romana v štirih knjigah in s tem posredno povedal, da mu leži ep legendarne vrednosti, da noče psihologizirati. Sicer pa je to obsežen tekst, kakršnega ne najdemo med slovenskimi romani, saj bo prva knjiga obsegala okrog 750 strani, druga pa okrog 650 strani, tako da lahko računamo z enakim obsegom tudi pri ostalih dveh knjigah.
mu je že zgodilo, zlasti pa njegovemu bratu. Lova pa se je lotil iz potrebe. Po lačnih ljubljanskih letih, ko je stanoval na kozolcih, je postal občutljiv zaradi šibkega zdravja. Vse mu je škodilo. In se je odločil: kupil je puško in se utrujal z dolgimi pohodi v dežju in blatu in v lepem vremenu, kakor je naneslo. Toda lovil ni mnogo, »ker ne mairam ubijati« je rekel. Bolj ga je mikala narava, vse, kar je naravno.
Trenutno ga še vedno imajo za neprekosljivega pešca, kot je tudi neprekosljiv človek. Najde razumevanje za vse, kar se dogaja okrog njega. Kmetje se še vedno zbirajo na njegovem domu in ob večerih med pogovorom srkajo vino, on pa pije le črno kavo in kadi cigarete. Obojega použije veliko preveč, kot smo navajeni pač pri pisateljih, ki potrebujejo nekaj za to, da se ohranijo pri delu sveži. Ob takih večerih se često »sporečejo« in potem ostanejo vaščanom v spominu razna gledišča pisatelja, o katerih razmišljajo.
Vaščanom je prijetno ob zavesti, da pisatelj globoko razume njihovo življenje. To zadovoljstvo se izraža v njihovih zapažaniih tudi neznatnih gest Miška Kranjca. Opazili so tud! to, da se je nekoč mimogrede ustavil ob opozorilu, da otroci ne smejo niti v spremstvu staršev v kino. Pisatelj je takoj ugovarjal: »Ce lahko starši vodijo svoje otroke na njive in jih imajo tam ves dan pri sebi, zakaj jih ne bi vzeli s seboj tudi v kino?« Kmečko življenje je pač takšno, da ga ni mogoče posplošiti z mestnim, kjer je kino vsak dan in so otroci ulice preveč prepuščeni raznim vplivom, ki jih po svoje oblikujejo. Na vasi oblikuje otroka zemlja in njen vpliv je močnejši od vseh drugih.
Ni časa — niti za praznovanje
Tudi pri tem delu prebije po večino dneva, kot pri pisanju vseh knjig. Po dva »šihta« dela na dan, torej po šestnajst ur in še več. S kolegom sva torej menila, da mu je lov razvedrilo, toda zanikal je. To da ni
drilo je lahko tudi slikarstvo. Pokazal nama je oljno sliko svoje stare domačije z družino na dvorišču. Zelo lepo realistično zajeto delo. Videla sva tud' akvarel, ki ga ima v spalnici. Stari mlin na potoku. S tem Miško Kranjec sam ni zadovoljen. »Nimam toliko časa, da bi popravljal,« je omenil, »Sicer pa slikam navadno takrat, ko nimam kam drugam, ko me ne mika nikamor ...« Zvedela sva, da celo ne zahaja niti v klub književnikov, ker ga vsega zavzema pisanje. Sodobnih tem je še toliko in sodobnih problemov, zlasti v naši družbi.
Nekako se mu zdi odveč tudi to praznovanje ob njegovi petdesetletnici. V mislih ima zopet čas, kajti prav v tem času dela več kot kdajkoli in ko se bo nekoč govorilo o tem, bomo morali prjznati, da je tak način praznovanja petdesetletnice pisatelja najbolj prazničen in trajen.
In potem smo spet govorili o lovu in drugih rečeh. Slišala sva s kolegom, da je pisatelj navdušen zlasti za ribolov, z — rokami. Toda zdaj več ne lovi tako: »Če vržete na breg kačo namesto ribe, pa je le malo preveč!« se je nasmehnil. To se
"OČKA, ALI NISEM PRIDEN...?"
O tem posploševanju je govoril tudi nama. Omenil je pravilo, da v otroškem vrtcu otroc. popoldne obvezno tudi spijo. S tem se je seznanil tedaj, ko se je odločil, da bo svojega tr let-nega sinčka vpisal v vrtec. Kot on, tako tudi njegov sinček ne poitrebue mnogo spanja. Zakaj bi potem moral spati? Včasih ga hočem pripraviti do tega. da bi tudi popoldne spal, in greva spat,« je pripovedoval pisatelj, »teda sinček počaka, da jaz zaspim in m' potem u de « Se nekaj podobnih prisrčnih zgodbe je povedal o svojem sinčku, ki se tudi ziutr.ai rano zbudi n prikoraca k očetu, ki tedni že dela, in pravi: »Očka, ali: nisem priden, da sem tako zendal vstal?« In če mu pisatelj naroči, da sme vstati šele tedaj ko bo mož v radiu povedal. da je ura šest, sinček buden z nestrpnostjo čaka na to besedo in potem plane iz poste-lie in je ves vesel in sproščen ...
Pisatelj pa se je prikupil tud: polanskim otrokom s tem. da jim ie nekega dne v razredu pripovedoval, kako so ga madžarski žaudarji hoteli ujeti-
doma prav tistega dne. ko je mislil doma prenočiti« pa se je le odločil, da bo prenočil pr!
Štefu. Toda obkolili so ne samo njegovo hišo, temveč tudi Štefovo domačijo. K sreči jih je izpod strehe slišal in se jim zadaj čez dvorišče še o pravem času izmuznil.
Miško Kranjec pa se je ob svoiem prazniku spomnil tudi svojih mladh let. Prav tedaj, ko sva se pogovarjala z njim, mu je prinesel Naci Špilak seznam vseh tistih njegovih sošolcev, ki so še ostali v vasi. Skupno praznovanje je bilo gotovo prijetno.
Vtis, ki ga je napravil na naju pogovor s pisateljem, je povsem drugačen od tistega, ki sva si ga zamišljala. Zazdelo se nama je, da sva Miška Kranjca lahko povsem doživela samo sredi prekmurske ravnine, kakršno sva spoznala v okolci Velike Polane. Nekaj prostranega je v njegovi umirjenosti. Nekaj melanholičnega je v njegovem pogledu. Nekaj rezkega v črti njegovih ust, kot je nekaj rezkega v življenju teh ravnin, ki so sicer tako lirično spokojne, da čutimo r ni h nepotešeno nemirnost le tedaj, ko tone krogla sonca za modrikastimi daljami zahoda.
Zgodi se mi. da postojim pred polico svojih knjig, strmim v njihove hrbte in naslove — koliko vsega pa sem doumel na tej svoji poti? Kaj sem videl od tega življenja in kakšno je, kar sem prenesel o knjige.
Soočenje — Nekaj bi vam rad povedal, 1954.
Ljudje in Miškova knjiga
Je že stara navada, da usti, ki knjige niso prebrali, ali pa so v njej iskali le nekaj zase, so najbolj vneti »kritiki«. Tako kritiko slišiš v gostilni, na cesti in tudi v resnejših pogovorih. Spominjam se diskusij o Miškovih knjigah Pod zvezdo in Pisarna. O njih se je diskutiralo na sestankih in zborih volivcev: »V Prekmurju nismo taki, kot nas je Miško opisail.« — In kaj in kako je opisal — mi mnogkrat nihče ni znal povedati. Zadovoljiti sem se. moral z odgovorom: »Slišali smo, da nas ,šinita'.« Slišali so — od koga in zakaj? Tedaj sem se zamislil, kdo pa bi pravzaprav moral z njimi razpravljati o teh vprašanjih, ker so radi poslušali in v živahnih diskusijah spreminjali svoja menja... In to vprašanje, kdo in kako naj razpravlja o naši kulturi, kdo naj pomaga rasti družbene kritike? To vprašanje je še vedno odprto, vsaj v veliki večini naših manjših krajev, kjer ni ljudske univerze in ničesar razen kake organizacije, ki pa ima svoje članstvo le na papirju ...
In Kranjcu se dogaja ob vsaki kni -gi, da zadene nekje med probleme, da vzvalovi mnenje, ki ga pa ustvarjajo različni ljudje in včasih z različnimi nameni in cilji. —
Ustavil bi se le ob zadnji: »Macesni nad dolino«. O tej knjigi je tudi »ofi-cielna« kritika povedala svoje. Izrečeno je bilo mnenje, da te knjige ne bodo brali in ne razumeli preprosti ljudje, da bodo Kranjcu zamerili, ker jo je napisal. Večkrat je v pogvoru z Miškom nanesla beseda tudi na to... In tedaj je Miško pripovedoval, kako se je kot pisatelj srečaval s svojimi bralci in njihovimi ocenami. Vsebinsko bogata so pisma. ki so mu jih pisali ljudje ob knjigi Macesni nad dolino, še prijetnejša pa so Miškova srečanja s svojimi bralci.
Soparno je in človek bi rad čimprej pil mrzlo pivo. V restavraciji je živo, vsem se nekam mudi in ves ta nemir še draži neprestano piskanje lokomotiv in še monotone napovedi dežurnega v pro-
metni pisarni. Z vlaki odhajajo ljudje, a natakarji ostanejo in komaj še premikajo trudne noge ... Še nekaj minut in tudi Miško mora na vlak. 2e odhaja proti vratom in tedaj pristopi plačilni, kot bi se predramil: »Vi ste Miško Kranjec? Dobro ste napisali Macesne nad dolino. Nas je tukaj šest in osi jo beremo ...« Vlak ne čaka in Miško mora iti...
Nasprotno pa je bilo skoraj mučno srečanje z učiteljico, ki mu je vneto do-
kazovala, da ne more brati njegovih knjig, zadnje pa sploh ne razume. Včasih je res mučna diskusija s človekom, kateremu je žal, zakaj ni življenje tako, kot živi v njem še iz mladostnih sanj...
Srečanj je mnogo. Neaje v Mariboru so abonenti nestrpni. Blagajničarka je zatopljena v knjigo in je pozabila, da lačni abonenti ne bodo brez blokov dobili kosila. Padlo je nekaj ostrih besed, z mize so pred nje padli tudi Macesni nad dolino.
Še eno srečanje. Med mnogimi pismi je bilo tudi eno iz Pomurja. Napisano je bilo 15. VIL 1958. Pisala ga je žena,
POMURSKI VESTNIK, 18. sept. 1958
6
Karel Jakob — Kmečka hiša
vedno nujno. Lahko se razbremeni in naravnost odpočije tako, da začne pisati nekaj, kar je naravnost nasprotno snov:, ki jo je opisoval dotlej, dokler ni začutil utrujenosti. Razve-
zdelane morajo biti njene roke, saj o tem govori pisava... Pismo se začenja: »Spoštovani tov. Miško Kranjec! Preči-tala sem Vašo knjigo Macesni nad dolino, knjiso, ki nisi z njo opravil, ko si jo prečital, pač pa ne vem, kako bi se izrazila, ki še dalje leži na duši kol življenje. Pri Vas so glavni junaki življenja, takšnega, kakršno je. brez olepša-vanja in brez pretiravanja.<
Med drugimi predlogi, kaj vse bi še moral Miško pisati v tej Knjigi, pravi: »Vpletite o roman mater, ki je vzgojila sedmero otroki posestoece z enim hektarom zemlje so ji o stari Jugoslaviji na dražbi prodali, ko je mož napraoil samomor. ker ni vedel več kam naprej in ko je bil najstarejši otrok star 11 let... Kljub obupani revščini ga je dala izučiti za obrtnika, ki je sedaj zaposlen o tovarni, kjer dobro zasluži, a materi, ki dobiva 1500 din podpore, ne aa niti odgovora na njeno pismo, ko ga prosi za 500 din. da bi si malo olajšala položaj, prav tako ostali otroci. Pisati bi irebalo o tistih malih pastirčkih, ki jih je še dosti po kmetijah, ki mladi 6—10 let vstaiajo s solnčnim vzhodom, delajo pretežka dela. ki so jih pri teh kmetih prei de'ali hlapci in dekle, ker pa je sedal treba plačati socialno zavarovan je, jemljejo kmetje raje otroke spod 14 let in iim ti garajo skorai zastonj in še socialnega ni treba plačati... Pišite še o tisti n materah, ki kljub moderni kontracepcijski dobi rodijo vsako leto otroka. Tako, da ne bo zmanjkalo kmetom idančkov. Ker ji pač župnik noče drugače dati odveze, da mora obljubiti, da ne bo delala nič, kar bi bilo proti božji volji... Pišite potem pa o tistih otrocih današnjice. ki bi lahko imeli urejeno življenje, vendar vsled pijanstva ali moralne pokvarjenosti staršev, največkrat očeta, živijo strašno življenje. . Oprostite, da Vam ose to pišem, ampak nekaj me sili, da moram napisati.«
Taka srečanja dajejo Miškovemu delu tudi živo vsebino ...
MIŠKO KRANJEC
Goloba ne grulita več
Vsako pomlad, kakor hitro se je drevje malo odelo v zeleno haljo, komaj je ozelenelo brstičje, je začel peti pri nas divji golob, skrit med vejevjem v Kolenčevem logu. Komaj je zardelo nebo nad Ogradami in je megla kot rahla tenčioa ogrinjala njive, že je pel ta golob. Sosedovi — Kelenčevi — imajo doma gozd, od koder dehti vonj rastlinstva celo k nam, od zgodnje pomladi do pozne jeseni, dokler ne odpade zadnji list z drevja. V tem logu cvetejo
Brvi zvončki in za njimi se vrste druge cvetice.
hevie je mešano: nad jelše se dvigajo jeseni z redkim listjem in hrasti, spodaj pa čepi gr-
Miškova mati — po portretu prof. Karla Jakoba, akad. slikarja.

movje kakor sključeno. Vsako jutro tam prijetno zadiši po mladem listju, po drevesni smoli, zadehti k nam, da se človek vzradosti. In ob robu gozda je jarek. Tam plavajo na pomlad, ko je voda velika, piškurji v vodi.
Pa še radi nečesa drugega ljubim ta gozd. Vsako leto vzgoje tam srake svoje mlade. Sraka je škodljiva ptica, zato se lahko preganja. Za to sem jaz marljivo skrbel. Kakor hitro so srakice izgubile mah in se pokrile s perjem, da bi lahko že letele, sem jih odnesel.
Bolj ko srake so me vlekli golobje. Vsako jutro sem poslušal, kako je stari grulil nekje na visokem drevesu. Zategnjeno zamolklo je drobil uro za uro im pozdravljal vzhajajoče son-ce.
»Čuj. kako lepo poje,« mi je dejal brat Lojz. >Tu nekje bo gnezdil — samo, da ga ne bi kdo pregnal!«
In takrat se mi je porodilo v srcu. da sem poželel golobjih mladičev. Grda misel — še
zdaj me je sram, če se spomnim na tisti dan. Najrajši bi zbežal, kadar me nadleguje spomin na ta dan. Včasih mi pride kakor truden popotnik, potrka proseče, narahlo in jaz nimam moči, da ga odženem. Naj pride, da se pogovoriva, da bova na jasnem. In pride, kadar si ga najmanj želim in ga najteže poslušam.
Hodil sem skrivoma opazovat in iskat, kje bo golob gnezdil. Plazil sem se med grmovjem in se skrival za debla. Zakaj skrivati sem se moral na tri strani. Lahko bi me Kelenčev, gospodar gozda, videl z doma; in preden bi se zavedel, bi že žvižgal bič po meni. S ceste bi me videl lahko kdo drugi in golobje bi gotovo ne bili moji. Najhuje pa bi bilo, če bi me opazil golob sam. Čudna je ta ptica! Pogleda te z globokim, nežnim pogledom, kot da ti hoče prodreti v dno srca. Takoj sluti, s kakšnim namenom prihajaš. Bistroumec ne spozna tako hitro nasprotnika, kadar pride z zlobnostjo v srcu pred njega, kakor golob človeka. Dvakrat naj se sreča tvoj pogled z njegovim, drugega jutra ne bo več tam pel, Tudi gnezdo zapusti, še celo jajca, če le zasluti, da ga zalezuješ.
Po dolgotrajnem opreznem iskanju sem končno vendarle našel gnezdo. Na hrastu, pred leti okleščenem, kjer je pognalo gosto vejevje,
tam je čepelo. Za perišče suhih vej je bilo nastlanih s suhim hmeljem. In na tem je sedela samica, kakor zamišljena v globoko skrivnost. Morda je sanjala, kako bo vzgajala mladiče, kako jih bo učila letati.
Potem nisem več hodil gledat. Le čakal sem nestrpen, z bojaznijo v srcu, da ne bi kdo zvedel za mojo skrivnost. In sem dočakal.
Pri Kelenčevih so obedovali, zato se mi ni trebalo bati, da bi me kdo opazil, ko sem plezal po deblu h goloboma. Videl sem ju od zdolaj, kako sta sedela v gnezdu in zdehala v pričakovanju. Ooriljel sem se raskavega debla itn zlahka priplezal do prvih vej. Od tam se je lahko prišlo do gnezda, zlasti ker ni bilo visoko. Počival nisem! Kako bi! Nestrpnost me je gnala, kakor bi se bal, da čez čas morda golohčev ne bom več dobil. Mislim, da sta me mladiča zaslutila, zakaj eden se je nagnil čez rob kakor v začudenju, prhnil in zropotal s perutmi med vejevjem. Videl sem ga. kako je jadral skozi jelševje, vedno niže, dokler ga ni slednjič zakrila trava. Za njim pa se je spustil še drugi. Nekoliko nerodno je letel, a vedel sem. da bi čez dva dni ne letela več proti zemlji. Hipoma sem bil na tleh. Brskal sem med travo, kamor sta posedla. Toda nikjer nobenega, čeprav sem daleč naokoli stlačil travo.
Šele po dolgem iskanju sem ju našel. Varno sem ju potisnil v kletko in brž domov! Doma sem jima postlal in pripravil hrane za dva tedna. Skoda — lepo doraščajoča repa sta si kmalu uničila, perje razdrapala. Meni pa je bilo čudno pri srcu. Veselili sem se ju in trpel obenem, da bi se bil zjokal. Neznansko sem bi! srečen, a srečnejši bi bil. da sta ostala goloba v gnezdu. Ali pa, da bi bila zletela. Kakor mora mi je ležalo nekaj na srcu. Kletko sem shranil
v kukovičnjak in zadelal ondi vsako luknjo, da ne bi prišla blizu mačka. Goloba pa sta sedela kakor otroka, ki jima gre na jok, pa vendar ne jočeta, ker si ne upata. Okoli kljuna se jima je pordečilo pernjiče od krvi, ker sta poskušala uiti, skozi režke. Oči so jima sijale solzavo in mehko, kakor bi sanjale. Iskale so svetlobe, ki je prihajala v pramenih skozi pleteni plot. Ali v teh očeh sem bral neko samozavestno mrzlo-to, kakor bi govorile: Ne, ne potrebujeva in nočeva nobene nemoči in nič usmiljenja od tebe!
— Ko sem ju hranil s konopljinim semenom, sta se v začetku branila, ali počasi sta se le vdala, da sem ju lahko nakrmil. Z žlico pa sem jima vlival vode v kljuna da se jima je cedila po sivobelem vratu. In vse to sem delal skrivoma. Nihče ni nič slutil o tem.
»Ali bosta goloba kmalu godna?« me je vpraševal brat.
»Kmalu bosta letala,« sem mu trdil, a moj glas je bil tih ih potrt.
»Pojdi ponju, zdaj ni doma Kelenčevega strica. Lahko zletita!«
»Ne, zdaj ne bom šel! Jutri, na večer morda, kadarkoli, zdaj ne!«
Jaz pa sem trpel. Vsako jutro, še preden je obsijalo sonce Ograde, me je zbudil starih go-
lobov glas. Vedel sem, da iščeta mlada. Star! je grulil zdaj na tem, zdaj na onem drevesu, poslušal trenutek, če se ni kje oglasil kateri mladih. Očitajoč je bil njegov glas. hrepeneč, obupen. Rezal mi je v srce, rezal počasi, da me je skelelo. Gledal sem v kletko na mlada, kako sta poslušala s povešenima glavama to klicanje, menda sta slutila, da je zastonj vse upanje, in zato sta trdovratno molčala in nit: poskušala nista več uiti. Nekaj me je gnalo, da bi ju nesel nazaj v gnezdo, zakaj čutil sem, da se moje srce ne bo umirila prej, dokler ju ne vrnem starima. In stopilo je predme vprašanje: Čemu si ju vzel? Čemu ju trpinčiš? Ha! Ali bi mogel trpeti, ko bi zvedel, da ju je vzel Frakov? In to bi se bilo zgodilo, gotovo bi se bilo. Ali nimam torej jaz pravice, ki sem ves čas pazil ,na-
Nace Kranjec — Pavlin, Miškov brat, obetajoč pesnik prekmurskih ravnin Umrl je med vojno kot interniranec v taborišču.
nju. Pa, saj ju ne trpinčim. Zrastla bosta v kletki, pela.
Poda saj ju stara nista vzredila zame — kakšno pravico imam tedaj, da ju trpinčim in jima kraitim svobodo? Pa, saj ju ne trpinčim. Zrastla bosta v kletki, pela vsako jutro, jaz jima bom pa donašal hrane. Lepo in lahko bosta živela, zunaj bi ju morda brž doletela nezgoda. Toda tesna kletka in log, leseno dno in širno polje, nad glavo pregraja, zunaj pa sinje nebo in na nebu sonce, tu se niti stegniti ne moreta, zunaj pa!... V kletki ni svobode, je ni...
* * *
Kje sta goloba?« me je vperašal neko jutro Lojz. Vse je bil izvedel.
»Goloba?« sem se ugriznil v ustnice.
»Zakaj ju ne zakolješ? Dobro meso ima golob!«
»Morda ... Pa jaz ju nimam več; zares nimam! ...«
'Nimaš?... Menda ju vendar nisi izpustil?«
Nč mu nisem odgovori. Obrnil sem se in šel. Kaj sem mislil, ne vem.
»Tepec!« je dejal brat jezno. »Nisem nrslil, da si tako ...«
Meni pa je bilo lahko pri srcu. zakaj goloba ta že uživala svoboda v Kelencevem logu. Na jelšo sem iu spustili, da ju ne bi kdo našel... Prletela bosta stara in jima donašala hrane, zvečer bodo pa že leteli na sprehod. In potem bodo drugo leto peli, vso pomlad, vsako jutro...
Pri večerji so me bratje povabili, da bi šel jest golobi. E, sem mislil, goloba sta zdaj že bogve kje.
Takrat so se bratje spravili nad ponev. Stre-petal sem.
Tako, namesto dveh bomo pa samo enega, enega bo Frakov,« ie dejal Lojz.
Tedaj je privrelo v meni do vrha. Zgrudil sem se v kot in zajokal. Kriv sem bil dveh smrti in dvoje življenj sem uničil jaz.
»Goloba ne grulita več« je drugo v knjiinem jeziku objavljeno Kranjčevo delo. Izšlo je v mladinskem časopisu Angelček 1926/27, pod psevdonimom Mihael M. Fujsov, le v tem delu je očitna Kranjčeva nenavadna tankočutnost — njegova velika odlika.
LJUDJE V POLANI O MIŠKU
PISATELJU INČLOVEKU
Sošolca Miška- Kranjca, Šte-fa Špilaka, sem našel doma. Sedli smo za mizico na verandi, kjer ob večerih navadno kvar-tajo in se pogovarjajo o vsakdanjih težavah, ki jih tudi v Veliki Polani nikoli ne zmanjka. Stel je kmalu uganil, zakaj sem prišel. »Pišta od Radia je bil že tudi tukaj. Pošteno me je zdelal, ko je lovil na magnetofon moje spomine na našega Miška.« Tako je začel pripovedovati Stef. »Pa sta že b la pri Miški? Zdaj je doma, če ni šel na lov.«
Znanec, ki me je pripeljal k Štefu, je malce hudomušno pripomnil: »Štef je Miškov oskrbnin zato pa več ve o Mišku kot drugi.«
Zdi se, da je bil Slef s tako definicijo zadovoljen. Skrivnostno se je muzal in poudaril: »štirinajsta divizija, to pa bo nekaj velikega.« Prisluhh-la sva in ga pričakujoče pogledala. »Milka nam pokaže to, kar napiše,« je pojasnil. »Vča-sh se zvečer zberemo pri Miški, On pije kavo, ker ne mara alkoholnih pijač. Mi pa počasi srkamo vino. Medlem se včasih “porečemo o našli in njegovih mišljenjih o kooperacij5, zadrugi, kinu in drugem.
Tako sem mimogrede izvedela, da se pisatelj še vedno enako močno kot nekoč zan ma za velikopolanske zadeve. Slišala sva, da jim je pomagal gradi-ti zadružni dom in da jim pomaga tudi v vseh ostalih vaških delih.
»Zadnjič je sklical upravni odbor kmetijske zadruge,« je poudari! Štef. »Pa -sem ga vprašal, ali ima sploh pravico sklicati tak sestanek. On pa je potegnil iz žepa legitimacijo, v kateri je pisalo, da je član Glavnega odbora SZDL za Sloven jo.«
Po Štefovem ponosnem pogledu sva čutila, kaj nama je ho-
tel povedati. Potem se je oglasil Karči in vsi trije smo se znašli v polanskih problemih. Štef in Karči sta menila, da kino pri njih ni rentabilen in da je torej v breme ter da se ne strinjate z Miškom v tem, da bi naj kino ostal v Polani kljub vsem tem »rentabilnim« pomislekom. Toda midva sva
Karel Jakob — Dekle v zidanici
takoj soglašala z naslednjim Miškovim stališčem: »Če Polana kino izgubi, ga nikdar več ne bo imela.«
Karči strasten nogometaš, nama je še omenil Mškovo navdušenje za nogomet. Pri tem je poudaril, da je pisatelj celo Športni funkcionar, član upravnega odbora nogometnega kluba Odred v Ljubljani.
Naju pa je mikalo zvedeti kako in kaj dela naš pisatelj. Vprašala sva Štefa, če morda ve. kakšne načrte ima za v bodoče Miško v pisanju. S široko gesto nam je odgovoril: »Veli-
ke!« Toda v isti sapi je dodal, da Miško ni samo pisatelj, temveč tudi slfkar in da se rad zateka v svoj atelje, ki ga ima nekje v podstrešnem prostoru.
»Kaj, če bi si ga ogledala?!« sem vprašal.
»Saj ga ne bosta videla. Jaz vem, da ga ima, ker sem večkrat v njem, toda drugemu ga še nikomur ni pokazal.«
»Koliko časa pa mu potem sploh ostane za delo?« Pomislil sem, da mu pri vsem tako vsestranskem življenju ne preostane mnogo časa za ustvarjanie. čeprav vem. da Mško Kranjec mnogo napiše v kratkem času. Toda tovariša sta mi tudi to po-iasnila: »Sp: največ pet ur. Če kramljamo z njim do enajste, potem po enajsti ponoči piše. Drugače pa do te ure piše in nadaljuje že zgodaj zjutraj, včash že pred četrto.« Kakor da bi uganil moje misli ob tem. ie Štef nadaljeval. »Da — popite mnogo turške kave in pokadi ogromno cigaret. Pa je kljub temu krepek in v hoji neprekosljiv. Vsi, ki gremo včasih z njim na lov, omagamo na poti, on pa gre kar naprej.«
Tako smo se vedno vračal' na Miška Kranjca, človeka, kakršnega vidijo Polančan' med seboj, ribiča, lovca, aktiv-nega člana SZDL, dobrega tovariša. kateremu lahko vse potožiš in poveš in se tudi spore-češ z njim. če si drugačnega mišljenja, in vendar se ne bo raziezil ali celo zameril, temveč pomagal kolikor je mogočo.
Da, reshca ie, kar so mi rekli ljudje. Podoba Miška Kranjca je v Polani še vedno taka. kot ie bila v tistih štu-dentsk h letih, ko je prihajal domov pisat s svežnji v rokah in s pisalnim strojem, ki ga ie takrat nosil s seboj kot zaklad.
Š. B.
Odprto pismo »Novinam«
Spoštovani g. Klekl!
V zadnjih treh številkah svojega tednika Novin ste nam blagovolili posvetiti nekaj opomb in člankov. Mi bi vse to mirno prešli. Vemo, da je po vsem svetu velik spopad med staro konservativno generacijo iu mladimi ljudmi. Poleg tega so mladi ljudje nosilci novih idej im novega časa. Prenesli bi Vaše napade, da niso do skrajnosti zlobni iin privlečeni nalašč tako, da tega ne bi bilo pričakovati od Vaše osebe.
Ali veste, kaj ste Vi?
Katoliški duhovnik! Zdaj na si preberite notice, ki ste jih napisal: (ali vsaj dopustili iziti), prisluhnite vsem govoricam, ki se širijo po vaseh, potem si boste priznali, da ste napravili nekaj grdega. Toda, saj je bil Vaš načrt ta: uničiti nam sloves in nas tako tudi kot krog ljudi onemogočiti.
Kaj pa je bilo treba drugega kot proglasiti nas za brezverce! Ali vsaj za ljudi, »ki neso tistoga katoli-čaeskega mišljenja, kak to Kristusova Mati cerkev zahteva!« Celo ste trkali na srca naših mater, da bi tako še pri najbližjih vzbudili odpor! No — to se Vam ni posrečilo — toliko psihologije spet ne obvladate! Kaj mislite, da so naše matere kaj manj poštene, ki so rodile nas »brezverce«, kot pa Vaša mati, ki je rodila Vas duhovnika! Kaj so potem vse matere manj vredne?! Kaj mislite, da ste Vi osebno boljši človek kot človek katerekoli vere ali pa človek »brez vere?!«
Kaj pa smo mi takega storili, da ste nas tako »osramotili?« Napisali smo košček resnice iz svetovnega dogajanja, kot če bi n. pr. obsodili invazijo Japoncev proti Kitajski. Šlo nam je za resnico, za to, da povemo, kdo ima prav. Vaša dolžnost bi bila vse to ovreči in dokazala, da ni res, kar smo pisali. Vam pa ni bilo do tega (in tudi ne bi mogli dokazati), temveč site nas enostavno postavili na javni oder in nas dali opljuvati od naših ljudi. Vedeli ste, kaj se bo zgodilo. Nismo mi prvi, ki ste proti njim nekako teko nastopili. Privoščimo Vam to nelepo veselje. Če tako veselje pristoja duhovniku, je to vprašanje njegove osebne morale, če druge ne priznava! Vzgajali ste st ljudi tako, da jih lahko naščuvate proti nam. Na tako vzgojo ne smete biti ponosni! —
Pri vsem tem pa ste pozabili eno: da ste naleteli na določen krog ljudi in ne na posameznika. In ta krog ni osamljen med dijaštvom, najmanj pa osamljen v družbi svetovnih mladinskih pokretov! Pa čeprav nas nazivate samo za »neke akademike«. Ta Vaša zafrkacija je prav malo duhovita, vendar Vas kaže vsega v svojem bistvu: pri našem narodu nima nihče drugi besede kot jaz, kot duhovnik, kaj bi kakšen akademik. Pa ste pokazali samo eno: da nimate razgleda v široki svet, kjer se oblikujejo nove forme življenja. Teh ne boste ustavili. Usoda našega naroda je, da smo na torišču. Mi ne moremo ničesar ustaviti in zavreti. Kakor bodo uredili po svetu, to bo za nas prav. Vendar pameten in čuječ človek mora vedno ločno presoditi položaj, če ne bi mogel vsaj kje kaj pomagati.
Pa še eno ste pozabili: povojna doba nam je prinesla nekaj izobraženih ljudi, ki bodo posvetnega poklica, ki hočejo biti Vam enako močni, zlasti če gre za tako različno gledanje sveta. Pozabili pa ste še eno, česar Vas ne bi rad opominjal in Vam tudi ne bi povedal, da se niste izkazali do nas zlobnega, to je: star ste. Svojo vlogo ste doigrali, to sami uvidevate. Svojo politično in svojo narodno: zakaj če Vas spomnim na Vašo izjavo o lanskem božiču v Novinab, Vas opomnim, da danes 95 % našega naroda drugače misli. V vašem interesu je, da si vzgojite naslednika! Pri vsem tem pa pustite nas rajši pri miru in se prepričajte, da imamo tudi mi pravico povedati, kar imamo povedali, če je mišljeno pošteno. In vedite, da Vi lahko prav tako napačno mislite, kot to pričkate nam.
Ta kratek odgovor naj Vam bo dovolj. Poslej se ne bomo spuščali v razgovore, dobro vedoč, da naš narod upravičeno godrnja nad neprestanim napadanjem. Če bo pa kaj resničnega, pa čeprav komu kaj neprijetnega, tedaj bomo radi natisnili, hoteč tako pokazali našim ljudem, ki na istem bolehajo in jih žulji tu in tam isto kot ves preprosti narod po vsem svetu: sik močnejšega! Pa najsi potem pišemo o Mehiki, Španiji ali o katerikoli drugi državi. Vam bi prav prišlo preštudirali te svetovne pojave, se učiti iz njih (kar mlajša duhovniška generacija, hvala bogu, že dela!) in premisliti pred dvanajsto uro!
Mi pa gremo na delo za nov, srečnejši rod, gremo na delo za pravico najmanjšega človeka: na delo za novo kulturo, za prerod sveta.
S tem zaključujem svoje pismo iin Vaš še opomnim, da nisem bil do Vas tako surov kot Vi do nas. Saj vidite, da ste nas s kolom po glavi, kakor pravi pregovor. Veste, tudi mi smo ljudje!
Vas pozdravlja Miško Kranjec, pisatelj *
»Odprto pismo Novinnm« je izšlo v »Novem času« v drugi številki (22. januarja 1933). »Novi čas« je začel izhajati v Murski Soboti 2. oktobra 1932 kot 14-dnevnik (v nasprotju z No-vinnmi v knjižnem jeziku). Bil je prvotno krščansko socialistično usmerjen list. Za levico sta list iztrgala iz katoliških rok R. Čačinovič in Miško Kranjec. Čačinovič in Miško sta »Novi čas« v glavnem tudi napisala in ga uredila, čeprav je kot urednik podpisan Cnk Stefan. Namesto božične krščansko socialistične številke je izšla 1. januarja 1933 novoletna, levičarska. »Novi čas« je postal znanilec novih dni, čeprav je izšel lo dvakrat: 1. in 22. januarja 1933. Preusmerjeni list je Klekl v »Novinah« ostro napadal z vrsto člančičev in »dopisov«. Odgovor na te napade je gornje »Odprto pismo . . .«
Z »Novim časom« se je v Prekmurju izvršila ločitev duhov. Naslednje leto, 5. oktobra 1934, se je »Novi čas« nadaljeval v lendavski »Ljudski pravici«, ki jo je prav tako urejal Miško Kranjec.
POMURSKI VESTNIK, 18. sept. 1958
7
Miško Kranjec
Otroci, čigavi ste
(Nadaljevanje s 5. strani)
s plavimi, trdimi lasmi, ki so fantom štrleli na čelo in oči, Metki pa viseli, dolgi za poldrugo ped, na tilnik, na ramena, v vitrah pa tudi mimo ušes proti bradi.
»Sem pridite,« je rekel oče. Po rahlem obotaivljanju je dejala Metka, ne da bi tri bratce pogledala:
»Pojdimo.«
Stopila je naprej, za njo so druga od druge za dlan nižje stopile tri stopničke, šli so pred očeta, dokler ni Metka obstala pri Vančiju, se sklonila in ga dvignila v naročje. Ostali trije so se sami od sebe »po vojaško« postavili ob Metko, pred očeta.
Jelševec je hotel pravzaprav nekaj čisto drugega. »Kje je mama?«
»Niso doma,« je odvrnila Metka.
»Pa mati?«
»Niso doma.«
Vse se je sprevrglo. »Pojdimo v sobo,« je rekel oče. »Imaš kaj jesti?«
»Mleko.«
»Drugega nič? Kruha?«
»Nimamo. Mati bodo prinesli.«
V zadregi je sedel za mizo. Tam so ležale Metkine šolske knjige. Segel je po čitanki; odprl, se zagledal v črke, a so mu bile čisto tuje. »Prinesi mleka. Drugi sedite na klop.« Hotel je biti mehkejši, a mu ni šlo.
Metka je Vančija posadila na klop k peči, ostali trije so po vrstnem redu sedli k najmlajšemu, drug od drugega m dlan višji.
»Kako vam gre?«
Najstarejši si je začel s kazalcem vrtati nos, za njim sta si začela vrtati noske še mlajša bratca, le Vanči si ga ni, pač pa se je počasi gugal.
»Kako vam gre, sem vas vprašal, Mihec? Mar ne znaš govoriti?«
Še vedno je hotel biti prijazen. »Reče se: gre nam dobro, ali: slabo se nam godi.«
Otrok je potegnil prst toliko ilz nosa, da je lahko odvrnil: »Gre nam dobro, ali: slabo se nam godi.«
Oče je osupnil, a že zamrmral: »Tepec — reče se prvo ali drugo«.
»Bo že Metka povedala,« je zajecljal otrok, »ona bolje ve, kako se nam godi.« Spet je vtaknil kazalec v nosek in si vrtal luknjice. Oče bi se druge krati razjezil, a zdaj je le nekaj žvečil v ustih, kakor kakšne žile, ki jih ne more pogoltniti, ali pa jezo, ki ne ve kam z njo. Našel pa je na srečo nekaj drugega, in se tako ni razjezil. Vprašal je:
»Kdaj ste bili zadnjič pri brivcu?« Gledal je njihove »strehe« na glavah, naprej, nad čelo in oči štrlečo slamo.
Tri stopničke so se spogledale, četrta se je še vedno gugala na rekrižanih nogah, peta, Metka, je prinesla očetu v skodelici mle-a. Otrokom se še sanjalo ni, kaj je »brivec«; dvakrat na leto jih je oskubel stric Tone iz vasi, spomladi, ko je postajalo topleje, in avgusta za lepo nedeljo, ko je mati z njimi romala na goro k maši.
Metka je postavila pred očeta mleko. »Kruha nimamo,« je spet rekla. »Imamo pa zelo dobre hruške, če boste.«
»Kdaj ste bili zadnjič pri brivcu?« je vprašal oče hčer; ko pa je videl, da ga ne razume, je rekel: »Kdaj ste se zadnjič strigli?«
Metka je pomislila. »Poleti,« je odvrnila,
»Poišči mi škarje,« je velel oče. Popil je mleko, Metka pa mu je prinesla škarje. Vstal je, poiskal glavnik z že redkimi zobmi, pograbil stol im škarje im dejal: »Pojdimo ven.« Metki pa je še rekel: »Poišči si kakšno pentljo, črno ali kakšno.«
»Pentlje pri hiši nimamo.« Metka je bila že tolikšna, da je vedela, kaj imajo in česa nimajo. Našla pa sta z očetom, ko sta premetavala revščino, ki jo je Metka bolj skušala prikriti, pred očetom, kakor mu jo razkazovati, ker jo je bilo sram — pred tujim človekom, kos traku. »Pojdimo,« je ponovil oče iin nesel s 6eboj stol. Metka je vzela najmanjšo stopničko v naročje, ostale tri so v vrstnem redu stopile za njo. Vedela je, da se očetu ne more upirati; ne mame ne matere pa ni od nikoder, da bi jih rešili.
»Sedi na stol,« je oče velel Metki. Zganila je z usti, pomežiko-vala, nazadnje pa le sedla. »Stopničke« so stale ob stran:, nemo so gledali, kaj se bo zgodilo. Oče je s prsti šel med lasmi na Metkini glavi, nata z glavnikom razčesaval, se jezil, nazadnje pa vse povezal na temenu v dolg čof. Tedaj so fantje rekli:
»Metka pa ima repek! Metka pa ima repek!« Imelo jih je, da bi se smejali, in oče si je nenadoma zaželel, da bi se otroci smejali, čemurkoli že. Rekel pa je skoraj trdo:
»Kaj se režite? Tako zdaj nosijo vsa dekleta v mestu.«
»Tak rep imajo kobile v vasi,« je menil Niko, najstarejši med fantil »In naša Liska ima skoraj takega.«
»Tepec,« je zagodrnjal oče. »Prinesi hitro vode v skledi ali v lavorju.« Nato je pomodroval: »Rep, kobile — — že res, ampak zdaj" tako nosijo dekleta v mestu. Zakaj Metka ne bi smela tako imeti las?« Niko je bil hitro z vodo pri roki, ker ga je imelo, da bi videl, kaj bo oče še napravil ilz Metke. Ta je z roko zajel vode, močil hčeri lase na, temenu, česal one nad čelom naprej, nad oči, nato pa jih v ravni črti prerezal, kakor bi napravil kratek na-pušč na strehi. Ampak ko so otroci gledali tako spremenjeno Metko, se niso več smejali: še tisti repek na koncu temena se ji. je nekako podal, ta napušč nad čelom pa jo je zares čisto spremenil.
»Zdaj pa ti,« je rekel oče Niku in ga posadil na stol. Še preden se je fant zavedel, mu je že strigel dolge lase, po vsej glavi, le spredaj mu je pustil kakor majhen napušč. Strigel je v širokih zamahih, po glav« so okrog in okrog nastale »stopnice«, ki jih je oče sicer videl, a jim s svojim brivskim znanjem ni: bil kos.
Potem je posadil drugega za dragim na stol iin jih ostrigel vse enako: po vsej glavi stopnice, nad čelo pa majhen napušč. Ostriženi so se spet postavili v vrsto, le Metka s svojim repkom na temenu in z Vamčkom v naročju je stala nekoliko ob strani. Oče si jih je zadovoljno ogledoval in dejal:
»No — ste pa že čisto drugačni, prekleto! Čisto nič ne poskrbi za vas!« Mislil je na mater. »In lahko bi bili kar fletni otroci. Človek pa ne utegne, da bi vse sam, prekleto.« Jelševec je bil sveto prepričan, da je res vse tako. Pol ure, ki jo je prebil med svojimi otroki po golem naključju, mu je poleg vsakovrstnih ču-
stev prebudilo tudi vsakovrstno zavest, vse do tiste, da so ti otroc: njegova last, in da imajo od njega vse, kar je dobrega.
Ko jih je tako postrigel, da so se mu zdeli kar spremenjeni, prikupni, in ko je nastopil trenutek, da. ni vedel kaj začeti, je rekel:
»Zdaj pa pojdimo... malo na sprehod.«
Krivo pa je bilo, ker ni bilo doma ne žene ne matere, ker bi se sicer že prepirali, vsaj očitali bi si že tisoč stvari. Tako Jelševec ni innel nikakega vzroka, da nad kom kriči, treba pa je bilo napolniti praznino, ki je postajala čedalje silnejša iin ki bi ga ubila. Ker kaj naj začne sam z otroki? Ta njegova »lastnina« mu je bila čisto tuja. V mestu, kjerkoli drugod, si je lahko zatrjeval, da so otroci njegovi, lahko je o tem pripovedoval drugim, toda tu doma so mu v skopi uri ipostal mučno breme.
»Pa pojdimo... na sprehod,« je ponovil. Samo to je še bilo možno, ker bi sicer moral oditi, ko sedeti in čakati ni znal.
Otroci so bili osupli. Sprehodov niso poznali. Le sami so kdaj pa kdaj kam odšli: spomladi za jagodami, za borovnicami, za češnjami, poleti za gobami, jeseni spet za gobami in za kostanjem. Kar tako nikdar niso šli nikamor. Ni pa se še zgodilo, da bi jih oče kam povedel. Zdaj so se spogledovali, dokler trije mlajši, liso le počasi doumeli, za kaj gre, niso z očmi obviseli na Metki. Oče je postal nenadoma hudo velikodušen:
»V gostilni bomo popili kokto in kaj pojedli.«
»Večer bo,« se je spomnila Metka. »Liski iin kokošim bo treba dati jesti.«
»Kar zdaj jim damo. Krava tako ne ve, kdaj je večer,« je menil oče.
Naj se je Metka še tako branila, zaleglo ni. nič. Oče ji je pomagal, da sta napravila za kravo, morala je vreči kokošim, nato je za silo umila otroke, preobleči pa jih ni imela v kaj.
Mrgodil se je, ko jih je videl tako slabo oblečene. »Kaj bolje-ga nimate?« Metka je zardela. »Prekleto, in država daje neke doklade na otroke, ona pa — nič.« Metka je vedela, da je ta »ona« njihova mati. Vedela pa je tudi; da ima mati plačo polkvalificirane delavke v tovarni; da sicer dobiva neke doklade na vseh pet, a ko sta z babico preštevali denar na mizi, kar pred otroki, in računali, sta vedno z obupom dognali, da »ta mesec« za oblekce ne bo kaj prida ostalo. »Držaiva pa tudi!« se je jeizil oče dalje. »Hoče se ji čim več otrok, a zainje se ne zmeni. Revež naj ji vzgaja vojsko in delavke za tovarno.«
Otroci se niso ničemur upirali, najmanj tem trditvam. O teh stvareh v svojem življenju še niso premišljali, zdelo pa se jim je lažnivo vse, kar je trdil oče. Mama in mati sta mu vedno kaj hitro ovrgli vse, in mama je vedno še rekla: »Da te ni sram! Še pred otroki tako grdo lažeš!« Nič ga ni bilo sram, prepričan je bil, da govori čisto resnico. Ta trenutek bi se pobil z vsakomer, ki bi trdil, da za svoje otroke ne skrbi.
»Pa pojdimo, otroci. Saj vas ona tako nikamor ne popelje! Kje pa!« Spet je mislil na ženo, na njihovo mamo.
Šli so, po stezi skozi gozd, ki povede na pot, tam v vas, v vasi pa naravnost do gostilne. Po stezi je šel spredaj oče, v naročju je nesel Vančija. Na poti, ki je bila širja in ki so po njej lahko vozili, je velel otrokom, naj stopijo predenj. Stopili so, po vrsti kakor stopničke. Gledal je njihove ostrižene glavice, z redmi, gledal konjski repek na Metkinem temenu, in vse se mu je zdelo imenitno.
»Ste vsaj ljudem podobni!« Metki posebej je še dejal: »Boš že morala lase tako nositi, veš. Čeprav smo na vasi, v grapi, človek mora biti tak, kakor bi bil v mestu. Socializem je za vse na svetu.«
V gostilni so kar v veži sedi; široko za mizo. Tu se jim je zdelo bolj domače. Se pravi — široko je sedel samo oče, vajen vseh gostiln na svetu, Otroci pa so se stisnili na klop k steni in plaho gledali zdaj očeta zdaj ljudi, ki so bili tu doma.
»Zdaj pa, Ivanka,« je Jelševec rekel mogočno dekletu, ki je prišla; da jim postreže, »nam postrezi z najboljšim, kar imaš. Meni vina, njim kokto — saj boste kokto, otroci?« Otroci so gleda'! Metko. »Na, recite; Bomo kokto!«
Tedaj je Metka rekla: »Bomo kokto.« Trije so zapeli za njo:
»Bomo kokto!«
»Pet kokt iin pol litra vina!« je ponovil Jelševec mogočno. »Kaj bomo pa jedli, otroci?«
Otroci so spet pogledali Metko — stopničke so se hkrati obrnile k njej. Doma so jedb kostanj in mleko. Včasih je za spremembo prišel na mizo krompir, včasih kakšna juha, koruzni, ajdovi žganci, celo polenta. A tu se je tudi vse končalo. Dvakrat na leto so pekli zavitek — češnjev in borovničev, dvakrat orehovo otico. Dvakrat na mesec, za nedeljo, je mama prinesla iz mesnice osti in nekaj mesa, da so imeli juho in vsakteri založaj mesa« Kako naj bi zdaj otroci vedeli, kaj se naroči v gostilni! Pa je Metka rekla:
»Mleko in kostanj.« Tri stopničke so veselo zapele za njo:
»Kastamj' in mleko!«
Ivanka se je nasmehnila in rekla: »Imamo domače klobase in domače salame. Od opoldne pa je ostalo še nekaj pečenke — — morebiti bi to?«
»Pečenko!« je zaukazal Jelševec. »Saj reve tako nič dobrega ne pojedo. Jim ne privošči nikakega veselja!« Obrnil se je k otrokom: »Otroci — pečenko bomo, hočete?«
Stopničke so spet pogledale po Metki, in ta je rekla:
»Pečenko.« In stopničke so ponovile za njo:
»Pečenko.«
Večerilo se je. Svetle glavice so čepele na klopi ob steni, kjer je že bilo precej temačno, da se je zdelo, kakor da je tam postavljeno na klop le pet bučk, pred temi bučkam: pa je pred sleherno po ena kokta s kozarcem, kar vse je Ivanka postavila prednje. Le pred očetom Jelševcem je pol litra vina. In Jelševec je tudi še ves viden, kakor bi sedel pred veliko njivo polno rumenih bučk. Spet je zapovedoval Ivanki mogočno:
»Tri pečenke!«
Priromale so pečenke na mizo, z njimi vilice, noži. Oče je potegnil krožnike predse, s pomembnostjo rezal meso na koščke, glavice so strmele v lepe kose pečenke, strmele celo v kruh, ki je v kosih narezan ležal v košarici. Oče je porazdelil meso na šest krožnikov, jih potisnil pred te bučke, potisnili tja še vilice, dal vsakemu kos kruha. »Jejte, otroci, da ne boste sestradani!« Jedli
so, pili kokto, oče pa vino s takim tekom, da si je naročil še pol litra, nazadnje pa še pol za slovo. Postal je razkošne volje, a tudi poln samozavesti. »Na, otroci, ste zadovoljni?« Otroci so bili zadovoljni, in ko je Metka odvrnila svoj »smo«, so v zboru zapeli: »Smo, oče.«
»Tako je. Kdo le bi živel ob samem kostanju in mleku! Kdaj pa kdaj mora tudi kaj drugega na mizo. Na, otroci, zdaj pa povejte, ali vam mama kdaj da pečenko?«
Pečenke pri hiši niso poznali. Enkrat na leto, za materin god, so zaklali kokoš, takrat so se najedb mesa do sita. V gostilni niso bili nikdar. Ne — mati jih že ni vodila v gostilne! Ampak Metka je vedela, da tega ni kriva mati. Sploh — nihče ni bil tega kriv. Bili so revni in pri revnih je povsod tako. Zato zdaj Metka ni mogla kar tako odgovoriti. In sploh — kaj je bilo tu treba ome-najti mamo?
»No — kaj se bojite?« je spodbujal oče. »Metka — ali vam mama kdaj naroči pečenko v gostilni?«
»Ne,« je izgrgrala Metka, čeprav se ji je upiralo, ker se ji je zdelo, da pri tem ne mati ne gostilna nimata nič opraviti. — Oče je ves zasijal. Bil je dan zmage, ne da bi vedel, nad čem sploh
je zmagail. Ker jutri jutri se bo življenje nadaljevalo, kakor
je teklo doslej in še za Šilce žganja ne bo imel v žepu. Seve, če bi človek pomislil na to! A Jelševec je postal velikodušen, tokrat celo do svojih otrok!
»In kako so ostriženi!« je rekla Ivanka, ko je prižgala luč. »Bajtam, ste jih kar sami!«
»Kakšni pa so že brli, prekleto! Zdaj so vsaj ljudje!« se je pobahal Jelševec. »Tudi iz revščine se da kaj napraviti, če človek hoče. Metka, no — pokaži se Ivanki, da bo videla! Viš, tako zdaj nosijo dekleta v mestu. A zakaj ne bi tudi tu pri nas, ti rečem?« Nato se je Jelševec spet spomnil in vprašal: »No — otroci, ste siti?« Otroci so ga pogledovali, pogledovali tudi Ivanko.
»No, Metka — ste siti? Pa ti povej,« je rekel oče.
»Smo, siti smo,« je izgrgrala Metka, ker je spoznala, da tu ni več nikake pomoči.
»No, otroci?« se je oče ozrl še po drugih. Stopničke so zapele: »Smo, siti smo, oče.«
»Žejni niste več?«
»Nismo, oče,« je zapelo v zboru.
»Ali ne bi šli domov?« je tedaj zaprosila Metka, otroci pa so zapeli:
»Pojdimo domov, očka. Bo nočka.«
»Saj pojdemo, kaj bi ne!« je odvrnil Jelševec. »Ampak — to še povejte, da bo tudi Ivanka vedela: Kdo skrbi za vas?«
Metka je že vedela, da zainje skrbita mama in stara mama, toda ko tudi ponovni »pojdimo domov« ni nič pomagal, je rekla:
»Vi, oče.« Pogledala je Ivanko in zardela.
»No, otroci, ponovite za Metko!«
Tudi stopničke so pogledale Ivanko, iin tudi te že zardele, a vendar ponovile:
»Vi, oče.«
»Tako,« je kimal pijano Jelševec. »Naj ves svet spozna resnico. Da ne bodo mislili; kako samo ona in ona; in država, jaz pa nič: otroci so povedali, kako je, in otroci ne lažejo!« Vendar Jelševec tudi s tem še ni bili čisto zadovoljen, zakaj že je spet vprašal: »Zdaj pa, otroci; še to povejte — čigavi ste?«
Metka je spet pogledala Ivanko in spet zardela. Dejala pa je tiho:
»'Pojdimo domov.« In otroci so zapeli za njo:
»Pojdimo domov.«
»Pojdemo, ko povete, čigati ste.« Tedaj je Metka dejala v obupu:
»Vaši smo, oče.« Trije so mračno ponovili za njo:
»Oče, vaišl smo.«
»Tako, otroci. Moji ste. Ivanka — moji so, da veš. To lahko poveš vsakomur. Poglej — kakšna vojska! In jaz skrbim zanje,
za vse, vse, in sam,-----o, otroci'-----.«
»Pojdimo, očka,« je vzdihnilo iz otrok, kakor bi vzdihnilo iz gozda, iz grap, »bo nočka------.
* * *
Noč je zagrnila gore in grape, le mesto spodaj se je še kopalo v tisočerih lučeh, ko so Jelševčev! odhajali. Oče je pel, vmes pa spet iin spet kričal: »Otroci, čigavi ste?!«
Otroci so šli spredaj, »stopničke«: najnaprej Metka z Vanči-jem, ki ji je visel na trebuhu, z rokicami pa se je je oklenil, kakor bi se prirasel k njej. Za njo so stopali po vrstnem redu trije mlajši. Nekaj korakov za njimi se je opotekal oče iin pel. Kadarkoli se je zakotalil zdaj po poti zdaj spet po strmini, kjer se je zataknil za kakšno drevo in od koder je potem s pomočjo otrok komaj prilezel. Pri tem vendar ni prenehal ponavljati, če že ni prepeval: »Čigavi ste, otroci? — Kdo skrbi za vas, otroci?« In ker tokrat otroci niso več odgovarjali, si je odgovarjal sam: »Moji ste, jaz, oče, skrbim za vas — preklemano.« In že spet je drsel po strmini v grapo In ponavljal: »Preklemamo — — te grape in revščina -----.«
Tedaj se je izza Krvavca dvignil mesec, tisti, ki je sicer na Bladovic! doma. Ozrl se je po dolinah, ozrl se je tudi proti svojemu domu. proti! Bladovici. Že je zagledal Jelševčeve otroke, kako z vsemi močmi vlečejo svoje.ga očeta iz grape.
»Mesec, naš mesec,« je dejal Vanči, ki ga je Metka položila na pot, iin iztegnil rokice proti mesecu na nebu.
»Vaš mesec,« je prikimal ta. »Aj. aj, aj,« se je razžalostil, ko je videl, kaj se dogaja-. »Dajmo, otroci, potegnimo očeta iz grape, nato vam bom svetili, da pridemo kako domov.«
Izvlekli so očeta na pot. opraskanega, potolčenega, ga postavili na noge. Nato je mesec stop 1 prednje, da bi jim svetil, stopil naj-naprej. za njim so šlii otroci, po redu. zadnji Jelševec, ki je zdaj klel, zdaj pel, zdaj spet naglas spraševal:
»Tak, otroci — povejte no že vsemu svetu im tudi temu noremu mesecu, čigavi ste. No — nič vas naj ne bo sram.«
Otroci so zardeli, a gledali so samo za mesecem, ki je pomirjajoče godrnjal pred njimi:
»Kar pojdimo, otroci, kar pojdimo — — domov. Bom jaz pri vas sedel im vas pazil.«
Otroci so pomirjeno stopali za njilm.
BRATU
Nace Kranjec-Pajlin
Pet let brezslišno je o minulost zatonilo, odkar ti, brat, pomladi slednja zarja je zbledela in zemlja te na svoja topla prša je prižela.
Na njih zaspal si, ko se srce je pomirilo.
Na ortu o soncu petič je ozcoetala; kot prej še vedno kliče mati te o nočeh brez spanja, ko o žalosti nad molk minulih let se sama sklanja. Poljana rože, ki jih je o jesen pred mrazom vase ožela pomladi spet še lepše je vrnila. Tebe hoče!
Oko ugaslo, naj poslednjo solzo za teboj izjoče?
O, dragi brat, če moreš, že z roko strohnelo razbij, razbij nad sabo mrzle stene groba!
V temo let petih naj zasije sonca spet svetloba!
— Srce, zakaj o brezupnem klicu znova si zakrvavelo?
Na vrtu češnje cvetje je zvenelo in odpadlo.
Ah, brat, le mirno spi! Minile bodo bolečine,
ko zbit v življenja bedi bom omahnil sred ravnin — -
ose bo prešlo, le mrtvo mi srce bo še ostalo.
Pomlad 1940
Nekaj podatkov o Kranjčevih knjigah
Prav te dni — točneje: 15. septembra je praznoval petdesetletnico pisatelj Miško Kranjec, naš prekmurski rojak. Kdor poznu jubilanta, poleg Franceta Bevka najplodnejšega slovenskega pisatelja, in spremlja njegovo umetniško pot, ki se od temeljnega kamna, postavljenega s »TEŽAKI« že 1932. leta nenehno vzpenja, bo najbrž nemalo presenečen nad plodno književno žetvijo, ki jo posredujemo v tem sestavku.
Prva Kranjčeva knjiga. TEŽAKI, je izšla pri Tiskovni zadrugi 1932. leta.
Se istega leta povest ŽIVLJENJE. Izdala jo je Delavska založba v Ljubljani.
1933. leta je objavil Kranjec PREDMESTJE. Izšel je tudi pri Delavski založbi v Ljubljani. Nato si slede:
SREČA NA VASI. Založba Hram v Ljubljani 1933.
PESEM CESTE. Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani 1934.
OS ŽIVLJENJA. Roman. Založba Hram v Ljnbljani 1935.
TRI NOVELE. Izdala Slovenska Matica v Ljubljani 1935.
SATIRE. Knjiga je danes redkost. Izšla je 1935. leta v Dolnji Lendavi samo v osmih izvodih, za avtorja in njegove prijatelje.
ZALESJE SE PREBUJA. Roman v treh delih. Založba Hram v Ljubljani 1936. leta.
PROSTOR NA SONCU. Roman. Naša založba v Ljnbljani 1937.
KAPITANOVI. Roman. Izdala Slovenska Matica v Ljnbljani 1938.
JUŽNI VETROVI. Izšlo je v Gorici 1937.
POVEST O DOBRIH LJUDEH. Slovenska Matica v Ljubljani 1940.
DO ZADNJIH MEJA. Roman. Izdala Naša založba v Ljnbljani 1940.
TIHOŽITJA IN PEJSAŽI. Novele. Slovenski knjižni zavod 1945.
PESEM GORA. Roman. Slovenski knjižni zavod v Ljnbljani 1946.
FARA SV. IVANA. Roman. Izdal Slovenski knjižni zavod v Ljubljani 1947. leta.
SAMOTNI OTOK. Slovenski knjižni zavod v Ljnbljani 1947.
MAJHNE SO TE STVARI. Novele. Državna založba Slovenije v Ljnbljani 1947.
POMLAD. Novele. Drž. založba Slovenije v Ljnbljani 1947.
POT DO ZLOČINA. Drama v treh dejanjih. Slovenski knjižni zavod v Ljubljani 1948.
OS ŽIVLJENJA. Roman. Slovenski knjižnT zavod v Ljubljani 1948. leta. Druga izdaja.
PISARNA. Kronika oblasti, ki je od boga. Slovenski knjižni zavod v Ljubljani 1949.
POD ZVEZDO. Roman o ljudski oblasti v Ravnem. Slovenski knjižni zavod v Ljnbljani 1950.
IMEL SEM JIH RAD. Povesi o ljudeh. Mladinska knjiga 1953.
NEKOČ BO LEPŠE. Dve povesti. Založba Obzorja v Mariboru 1954.
NEKAJ BI VAM RAD POVEDAL. Satire in razmišljanja. Jubilejna, 25. knjiga Miška Kranjca. Izdala Obmurska založba v Murski Soboti ob 20. obletnici Ljudske pravice 1954.
Leta 1954. so izšle še naslednje knjige:
ŠTIRI NOVELE pri Primorski založbi v Kopru.
ZGUBLJENA VERA, roman, pri Cankarjevi založbi v Ljnbljani. ZEMLJA SE Z NAMI PREMIKA. Ta roman je izšel 1956. leta v Ljubljani pri Slovenskem knjižnem zavodu. Istega leta je izdala Mladinska knjiga ČARNI NASMEH v Ljnbljani.
MACESNI NAD DOLINO, povest, izšla kot redna knjiga Prešernove družbe za leto 1958 v Ljubljani 1957. leta.
Posamezna Kranjčeva dela so prestavljena v srbo-hrvaščino, češčino, slovaščino, madžarski jezik in nemščino.
POMUBSKI VESTNIK, 18. sept. 1958
8
PRED
OBČINSKIM PRAZNIKOM V BELTINCIH
O 4. oktobra bodo praznovali prebivalci občine Beltinci svoj tretji občinski praznik v spomin na dan, ko je prišla v vas prva partizanska patrulja.
Beltinčani ob svojem prazniku lahko s ponosom ocenjujejo dosežene uspehe. V zadnjih dveh letih se je močno okrepilo sodelovanje med občinskim ljudskim odborom in občani. Krajevni odbori so se lotili popravljanja prej zanemarjenih občinskih cest, gradnje mostov itd., čiščenja jarkov in podobnih javnih del, ki koristijo občinski skupnosti,. Precej dobro je obnovljen tudi beltinski park, kar je za občane lepa pridobitev. Stanovanjski problem z združenimi močmi uspešno rešujejo, saj so zgradili 6-stanovonjski blok.
Za zdaj je še nerešeno vprašanje nedograjenih zadružnih domov. Za dograditev teh bi potrebovali okrog 50 milijonov dinarjev. ObLO si prza-deva, da bi v doglednem času rešil tudi ta problem.
O Prebivalci občine Beltinci praznujejo svoj tretji občinski praznik v času aktivnega prizadevanja za dvig kmetijske proizvodnje, dosego večjih hektarskih donosov — predvsem pri pridelovanju pšenice, kar bodo storili skupno s svojimi kmetijskimi zadrugami v pogodbenem sodelovanju setve italijanskih sort pšenice.
Praznovanje se bo začelo že v petek, 3. oktobra. Ta dan bo »kmečki večere, na katerem bodo nastopili pevski zbor, dueti im kmečke godbe, 4. oktobra bodo nastopile igralske skupine, 5. oktobra bo zbirališče vseh organizacij in društev ter odreda predvojaške vzgoje pred občinskim poslopjem, nato pa bo povorka pred zadružni dom, kjer bo slavnostni govor.
O Kolesarski, klub »Prekmurje« Beltinci bo ob občinskem dnevu proslavil svojo 10. obletnico in priredil 5. oktobra kolesarske dirke, katerih se bodo udeležili tudi kolesarji iz Maribora in , Ljubljane.
Anton Horvat
,.Omogočimo zazdravljenim tuberkuloznim bolnikom hitrejši povratek na deto!“
Rešitev: ustreznejša zaposlitev
in ustanovitev zavoda za rehabilitaciio, ki bi skrbel za okvalifikaciio in rehabilitaciio tuberkuloznih bolnikov
Tuberkuloza je pri nas — žal — še vedno trd oreh, dasi je v zapnd-nih državah in v večini okrajev naše republike izgubila svoj prejšnji pomen. V šestih občinah našega dispanzerskega območja je danes stanje naslednje:
O v občini Beltinci je na 16.073 prebivalcev 220 bolnikov ali 1369 na
100.000	prebivalcev.
O v občini Cankova je na 8.037 prebivalcev 78 bolnikov ali 970 na
100.000	prebivalcev;
O v občini Grad je na 8.015 prebivalcev 66 bolnikov ali 823 na
100.000	prebivalcev;
O v občini Martjanci je na 9.122 prebivalcev 141 bolnikov ali 1546 nu
100.000	prebivalcev;
O v občini M. Sobota je na 23.170 prebivalcev 383 bolnikov ali 1.653 na
100.000	prebivalcev;
O v občini Petrovci-Šalovci je na 8.114 prebivalcev 119 bolnikov ali 1.467 na 100.000 prebivalcev.
V evidenci našega dispanzerja je torej 1007 tuberkuloznih bolnikov na 72.753 prebivalcev ali povprečno 1.388 bolnikov na 100.000 prebivalcev. Ce prav umrljivost za tuberkulozo zaradi tuberkulostatikov in vse bolj uspešnih operacij pada, pa prav zaradi dolgotrajnega zdravljenja ter zaradi fluorografije, ki zajema vse prebivalstvo, število obolelih roste. Tako je bilo v letu 1957 odkritih v našem dispanzerju 347 bolnikov ali 478 na 100.000 prebivalcev in smo bili v obolevanju na prvem mestu v naši republiki. Republiško povprečje je 196 no 100.000 prebivalcev.
Letošnji teden borbe proti tuberkulozi je bil pod geslom »Omogočimo zazdravljenim tuberkuloznim bolnikom hitrejši povratek na delo!« 2e geslo samo nam kaže, kako dru-
Tragična smrt priljubljenega Radgončana
Pred dnevi je prizadela znano radgonsko obrtniško družino huda nesreča: pri svojem delu se je smrtno ponesrečil mladi kovaški mojster Lado Vrečič. Tragična smrt ni prizadela samo družine, saj žalujejo za njim vsi tisti, ki so poznali uglednega mojstra, čeprav je bil po letih mlad in še ni dolgo, odkar je odslužil svoj kadrovski rok.
Mladi Lado je bil viden javni delavec, vsa leta je vneto sodeloval kot pevec radgonske svobode, bil je zvest radgonski gasilski četi, najbolj pa ga bodo najbrž pogrešali radgonski motoristi, saj je bil eden stebrov tega mladega radgonskega društva. Se nekaj dni pred svojo smrtjo je dosegel na motornih dirkah v Murski Soboti drugo mesto.
Pokojni Lado se je izučil kovaške obrti pri svojem očetu in kmalu zaslovel — kakor tudi njegov oče — kot odličen kovaški delavec. Komaj je preteklo obvezno število pomoč-
Požar v Murščaku
13. tega meseca je ob 14. uri izbruhnil v Murščaku na stanovajskem in gospodarskem poslopju posestnika Franca Topolnika ogenj, ki je upepelil ostrešje obeh poslopij. Ogenj , je bil posledica neurejenega dimnika. Škodo so ocenili na približno pol- milijona dinarjev, medtem ko sta bili poslopji oškodovanca zavarovani za 400 tisoč dinarjev.
VREMENSKA NAPOVED
za čas od 19. do 28. septembra
V drugi polovici tekočega tedna nestalno vreme s pogostimi, izdatnimi padavinami, nato tri do štiri dni lepo vreme. Okrog 26. septembra zopet močne padavine in močna ohladitev, sneg do višine 1200 m, nato večdnevno razdobje lepega vremena.
gačna je v socialistični družbi skrb za tuberkuloznega bolnika. Še pred leti je segala skrb za bolnika le do vrat bolnišnice, v kateri se je le-ta zdravil, danes pa ga že spremlja nc samo čez domači prag, temveč celo na delovno mesto. To spremembo je povzročilo spoznanje, da je tuberkuloza bolezen, ki se le prerada poslabša ali povrne, kakor hitro se bolnik vrne v neurejene domače razmere ali na neprimerno delovno mesto, kar pomeni že samo po sebi hudo breme za skupnost. Socialna zakonodaja namreč ne samo omogoča brezplačno zdravljenje vsem tuberkuloznim bolnikom, temveč z odredbo o obveznem zdravljenju lahko prisili bolnika, da se zdravi, ter s tem ščiti njegovo okolico pred obolenjem.
Vse več govorimo o rehabilitaciji tuberkuloznih bolnikov. Pod tem razumemo razvijanje fizičnih in umskih sposobnosti oziroma restavracijo bivših sposobnosti tuberkuloznih bolnikov z namenom, da ga čim-prej kot koristnega člana vrnemo človeški družbi. Bolnika lahko rehabilitiramo na več načinov, kar pa ne velja za bolnike kmečkega porekla, kakršnih je v našem dispanzerskem okolišu okrog 75 odst. Od teh tvorijo pretežno večino mali kmetje in sezonski delavci. Le-te bi bilo potrebno šele okvalificirati, toda kje, kako? Rešitev bi bila ta, če bi ustvarili večje možnosti zaposlitve v industriji in ustanovitev Zavoda za rehabilitacijo, ki bi skr-
bel za okvalifikacijo kmečkega bolnika z raznimi tečaji in s tem, da bi preskrbel primerna delovna mesta zazdravelim bolnikom.
Toda za zdaj je ustanovitev takega zavoda zaradi pomanjkanja prostorov in zlasti zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev nemogoča. Vse dotlej pa bo morala protituberkn-lozna sekcija pri okrajnem odboru RKS v M. Soboti pomagati pri reševanju tega problema in to ne samo kampanjsko v tednu borbe proti tuberkulozi, temveč vse leto, kajti le tako bomo lahko dosegli sčasoma bolj vidne uspehe.
-A-
ROJSTVA IN SMRTI v času od 8. do 15. septembra
Rodile so: Irena Lepoša ^iz Središča — deklico, Marija Baligač iz Lipovec — dečka, Ana Pozvek iz Večc-slavec — deklico, Helena Horvat iz Crnelavec — dečka, Viktorija Zelko iz Rakičana — deklico, Olga Čine iz Satahovec — dečka.
Umrli so: Jožef Berden iz Filovec, star 2 leti; Marija Škafar iz Gornje Bistrice, stara 73 let; Marija Slavič iz Gorice, štora 71 let.
Žrtev mine
iz Sotine
17-letni Štefan Gaber iz Sotine se je letos spomladi zaposlil z nekaterimi drugimi sezonskimi delavci iz domačega kraja v Kočevskih gozdovih. Pred dnevi, ko se je z dragimi proti večeru vračal domov, je mladi Lojze našel na poti mino (od metalca min) in jo vzel s seboj. Takoj jo je hoteli razstavili, toda ni mu uspelo. Kljub temu, da so ga njegovi tovariši svarili pred nesrečo, je vzel sekiro in tretjič ter poslednjič udaril po mini.
Nastala je eksplozija in Lojze je bil pri priči mrtev. Poleg njega je ranjen obležal še en delavec, ki so ga morali prepeljati v novomeško bolnišnico. Naslednjega dne so pokojnega Lojzeta prepeljali v Sotino. Na njegovi zadnji poti ga je spremilo veliko število prebivalcev od blizu in daleč. Njegov spomin so počastili tudi mladinci predvojaške vzgoje in položili na njegov prerani grob venec.
Uprajvni odbor lekarne Lendava razpisuje ŠTIPENDIJO ZA ŠTUDENTA FARMACIJE
Lastnoročno pilsaine prošnje pošljite upravnemu odboru lekarne Lendatva najkasneje do 30. septembra 1958. — Prošnji priložite: prepis zadnjega šolskega spričevala, potrdilo o premoženjskem stanju staršev in potrdilo o višini otroške doklade.
0-855
niških let, se je že lotil mojstrskega izpita, ki ga je opravil z najboljšim uspehom. 2e je pričel misliti, da bi si ustvaril toplo gnezdece, ko ga je neusmiljena smrt iztrgala iz kroga najdražjih.
V	tej veliki žalosti njegovih naj-
dražjih žalujejo za pokojnim mladim mojstrom vsi, ki so imeli priliko spoznati njegovo plemenito srce.	M. G.
Tri smrtne nesreče
zaradi neprevidnosti
V	Pomurju smo zabeležili v minulem tednu tri smrPne nesreče, do katerih je prišlo zgolj zaradi neprevidnosti ponesrečencev oz. staršev, ki bi z malo več razsodnosti bili obvarovani težke nesreče.
Upokojenec Alojz Frank iz Radgone, ki je pasel v Meleh kravo, je gotovo bil seznanjen z nevarnostjo navezovanja »vojke« na roko. Neprevidno ravnanje ga je stalo življenje, kajti žival se je ustrašila vlaka in zdivjala. Ponesrečenca je vlekla na »vojki« približno 170 metrov daleč, da je na mesta podlegel težkim poškodbam.
26-letnega Vlada Vrečiča, kovača iz Podgrada pri Radgoni, je istega dne ubil električni tok, ko je vrtal s pokvarjenim vrtalnim strojem. Ker je ponesrečenec stal na mokrih tleh, je smrt nastopila takoj.
Na 4-letno Eriko Ozmec iz Ilovec 6 je padel z višine dveh metrov težak, 5 metrov dolg tram in jo na mestn ubil.
Težka nesreča naj bo opomin vsem staršem, predvsem na podeželju, da bodo previdni pri skladanju lesa, spravljanju orodja in druge navlake, saj je prav zaradi takih in podobnih malomarnosti prišlo že večkrat do lažjih ali celo težjih nesreč.	b
TRAKTOR znamke »Diselrob 20 KS« in mlatilnico »Wichterne« boben 93 ccm na kroglične ležaje, po
400.000	dinarjev prodam. Naslov v
oglasnem oddelku PV.	M-846
PRODAM IZROVAC KROMPIRJA, trosilec umetnega gnojila, plato voz, rezervoar, konjsko opremo. Alojz Blatina, Križevci pri Ljutomeru 22.	M-849
PRODAMO kompletni valjčni stolp znamke »Sek« 700 X 300, uporaben, -luščilnico za sončno in bučno seme, kompletno in uporabno, kapacitete 500 kg na uro, vodno črpalko brez pogona s kapaciteto 1500 litrov vode na minuto. Pri nakupu imajo prednost gospodarske organizacije. V kolikor ni interesentov iz državnega sektorja, se bo prodalo zasebnikom. Ogled dnevno od 8.’ do 14. ure, Cena po dogovoru. MLINSKO PODJETJE MURSKA SOBOTA.
M-854
MOTORNO KOLO v odličnem stanju in z rezervnimi deli ugodno prodam. Registrirano. Naslov v upravi PV.	M-887
PRODAMO 29 arov dobre zemlje pri Kamenščici v Murski Soboti. Informacije: Mizarstvo »Ledava« v Murski Soboti.	M-863
PRODAM DVOSTANOVANJSKO HIŠO z gospodarskim poslopjem in 2 ha zemlje s premičninami za
1.700.000	din. Prodaja nujna zaradi zimskega sejanja. Vprašali: v gostilni Nemec, Veržej. M-885
PRODAM LEPO POSESTVO: 6 ha zemlje, hiša in gospodarsko poslopje, 2 minuti od železniške postaje. Morebiti dam tudi v najem. Poizvedbe v Ljutomeru, Ormoška cesta št. 2.	M-886
DVOSTANOVANJSKO HIŠO z gospodarskim poslopjem in 3 ha zemlje vseh kultur na lepem ravninskem kraju prodam najboljšemu ponudniku. Ponudbe poslati na oglasni oddelek PV pod »Primerno za gostilno ali drugo obrt«.
M-866
PROSENO SLAMO prodam ali zamenjam za rženo slamo. Karel Fuis, Ivanocijeva 67, Murska Sobota.	M-880
KOMPLETNO SPALNICO IN KUHINJO prodam. Vprašati v Zadružni hranilnici, Murska Sobota. M-881 DVODRU2INSKO HIŠO z lokali, eno-stanovanjsko komfortno hišo, komfortno stanovanje s tremi sobami v prvem nadstropja in enostano-vanjsko hišo z vrtom ter več gradbenih parcel v središču Murske Sobote, nadalje več stabilnih motorjev od 5 do 12 KS in več motornih koles proda: Agencija, Murska Sobota, Titova 11.	M-882
KUHINJSKO POHIŠTVO, odlično ohranjeno, ugodno prodam. Vprašati: Ivanocijeva ulica 7, Murska Sobota.	M-883
KMETIJSKA ZADRUGA V CRNE-LAVCIH razprodaja osnovna sredstva (trgovska oprema) v Borej-cih. Razprodaja bo v nedeljo, dne 21. septembra 1958 v Gasilskem domu v Borejcih ob 14. uri. -Upravni odbor
IZGUBIL SEM OSEBNO IZKAZNICO. Vrniti jo: Ludvika Pondele-ku, Lucova 42, p. Petrovci. M-879 INTELIGENTNA UPOKOJENKA s hišo in malim posestvom išče za pomoč osamljeno starejšo žensko plemenitega značaja, po možnosti upokojenko. Ponudbe poslati na oglasni oddelek PV pod »Zajamčena poštenost«.	M-865
Dr. SILVIJ BRANDIEU, primarij bolnišnice v pokoju, zopet redno or-dinira. Murska Sobota, Kolodvorska 3.	M-860
STAREJŠA GOSPODINJSKA POMOČNICA - KUHARICA dobi takoj službo pri starejšem upokojencu, prednost upokojenka. Ivan Kreft, Hrašenski vrh 6, Slatina Radenci.	M-84?
V četrtek 11. septembra popoldne sem pustil v čakalnici soboške železniške postaje DENARNICO z nekaj denarja in dokumenti. Prosim najditelja, da denarnico in dokumente vrne. Mihael Šoštarič, Veržej 75.	M-856
IŠČEM POSTRE2NICO za nekaj ur tedensko — popoldne. Naslov v oglasnem oddelku PV.	M-85?
BLAGAJNIČARKO z znanjem madžarskega jezika sprejmemo. Trg. podjetje »Železo« Murska Sobota.
M-862
ENOSTANOVANJSKO HIŠO z vrtom v Murskih Črncih, takoj vseljivo, prodom. Informacije: Otrin, Ma-■ tija Gubca 18, Murska Sobota.
M-864
POMURSKI VESTNIK
Izdaja Časopisno in založni ško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Jože Vild — Uredništvo: Murska Sobota, Stefana, Kovača 16 — Telefon 138	— Uprava: M.
Sobota. Kocljeva ulica 7 — Telefon: 53 — Oglasni in naročniški oddelek: Štefana Kovača 16 — Telefon 138 — Naročnina četrtletna 100. polletna 200. celoletna 400 dinarjev
—	Rokopisov ne vračamo in ne odgovarjamo zanje — Tek. račun pri Komunalni banki, M. Soobta, številka 605—70
—1—365
—	Tisk Pomurske tiskarne r
Murski Soboti
/c£r^
Nedelja, 21. septembra 1958 Dr. Lea Talanyi-Pfeifer, ordinira v splošni ambulanti.
NOČNA DE2URNA SLU2BA od 22. do 28 septembra 1958 Dr. Nikolaj Lanščak, stanuje Lendavska 7.
PROSTOVOLJNI KRVODAJALCI od 8. do 13. septembra 1958
Bela Berlinger (sedmič), Anton Režonja (sedmič), Janez Sečko (četrtič), Darinka Gider, Katica Perdi-gal, Viktorija Lebar (drugič) — #si bolnišnica; Jožef Horvat, Vera Bala-ško, Janez Kalamar, Jožef Jančar — vsi Murska Sobota; Štefan Rituper (šestič), Murska Sobota, Ivan Copot, G. Bistrica, Ivan Čarni (tretjič), Mo-ščanci, Anica Brunec, Dokležovje, Ana Bertalanič, Krajna; Jože Muc, Koloman Poredoš, Leopold Maček, Anica Baligač, Marica Filipič, Martin Gutman, Ivica Babič, Mira Semolič, Stane Bezjak, Mirko Bitenc, Anton Volmut, Katica Prebilič, Jože Bednar — vsi Tajništvo za notranje zadeve.
DPD »Svoboda« Murska Sobota
organizira
v šolskem letu 1958/59 ŠOLO ZA HARMONIKARJE
Vpis bo v petek, dne 19. in v soboto 20. septembra od 9. do 10. ure in od 14. do 15. ure v prostorih Glasbene šole v Murski Soboti
Vpišejo se lahko gojenci, ki so koučaili 1. razred obvezne šole M-861
PREKLIC
Preklicnem neresnične besede, katere sem izrekla proti miličniku Jožetu Černetiču, uslužbe-nemu na postaji ljudske milice Šalovci, — Terezija Hozjan, Šu-linci 86, p. Gor. Petrovci.
M-848

Nedelja, 21. sept. — Matej Ponedeljek, 22. sept. — Muvricij Torek, 23. sept. Slavojka Sreda, 24. sept. — Nadja Četrtek, 23. sept. — Uroš Petek, 26. sept. — Justa Sobota, 27. sept. — Radomila
MURSKA SOBOTA — 17. in 18. sept. mehiški film »Mladi Juarez«. Predstave ob 17.30 in 20. uri. — Od 19. do 21. septembra ameriški barvni film »Zgodba o Glenu Milerju«. Predstave: 19. sept. ob 17.30 in 20. uri; 20. sept. ob 20. uri; 21. sept. ob 10. uri dopoldne, ob 15., 17.30 in 20. uri. — 22. do 23. septembra nemški barvni film »Zgodba o malem Mukcu«. Predstave ob 17.30 in 20. uri.
GORNJA RADGONA — 20. in 21. septembra ameriški barvni film »Zvezda Indije«. — 24. in 25. sept. ameriški film »Sodnik Timberlen«. Predstave: ob sredah, četrtkih in sobotah ob 20. uri, ob nedeljah ob 17.30 in 20. uri.
LENDAVA — Od 19. do 21. septembra ameriški film »Piknik«. — Od 23. do 24. septembra ameriški film »Abot in Gostelo v legiji«.
LJUTOMER — 20. in 21. septembra italijanski film »Kruh, ljubezen in ljubosumje«. — Od 24. do 25. septembra mehiški film »Ko nekoč odidem«.
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - 20. in 21. sept. ameriški film »Tarzan brani džunglo«. — 24. septembra »Ukradena sreča«.
CEPINCI — 21. septembra »Trije pustolovci«.
VIDEM OB ŠČAVNICI — 20. in 21. septembra francoski barvni film »Grof Monte Cristo« (I. del). Predstave vsako soboto in nedeljo.
Vodna skupnost za melioracijo Prekmurja v Murski Soboti
razpisuje delovno mesto RAČUNOVODJE
Kandidat: z ustrezno strokovno izobrazbo in nekaj prakse naj pošljejo svoje ponudbe na Vodno skupnost v Murski Soboti
Vse ostalo po dogovoru
%	0-853
Komisija za razpis mest vodilnih uslužbencev v gospodarskih organizacijah ObLO Cankova razpisuje delovno mesto
UPRAVNIKA
pri obrtno mizarskem podjetju »Hrast« Cankova
Pogoji: mizarski mojEter z nekaj let prakse na vodilnih mestih. Prijave je poslati občinski razpisni komisiji do 1. avgusta 1958. K prošnji je priložiti življenjepis, spričevalo in potrdilo o nekaznovanju. Plača po tarifnem pravilniku.	0-852
Upravni odbor Doma za onemogle v Rakičanu
razpisuje delovno mesto EKONOMA
Plača po uredbi Kandidati z ustrezno strokovno izobrazbo naj pošljejo svoje ponudbe na upravo Doma za onemogle v Rakičanu najkasneje do 1. oktobra 1958	0-850
RAZPIS
Komisija za razpis uslužbenskih mest pri Okrajnem zavodu za socialno zavarovanje v Murski Soboti razpisuje na podlagi 36. in 37. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list FLRJ, štev. 55/57) uslužbensko mesto
1.	LIKVIDATORJA DOLGOROČNIH DAJATEV
2.	LIKVIDATORJA RAČUNOV
Razpisano uslužbensko mesto pod tč. 1 je pri Okrajnem zavodu v Murski Soboti, uslužbensko mesto pod tč. 2 pa je pri podružnici v Ljutomeru.
Pogoji: srednja šolska izobrazba (ekonomska srednja šola), lahko tudi začetnik ali nižja šolska izobrazba s 5 let prakse v finančni stroki.
Prošnje, kolkovane z din 50, im življenjepis z navedbo dosedanjega službovanja je poslati razpisni komisiji pri Okrajnem zavodu v zaprti kuverti. Rok razpisa je 15 dni po objavi v »Pomurskem vestniku«.
Razpisna komisija
pri Okrajnem zavodu za soc. zavarovanje 0-858	Murska Sobota
ZIDARJE, TESARJE IV DELAVCE
sprejmemo v stalno zaposlitev
Hrana in stanovanje na razpolago v zidani1 stavbi Na razpolago je tudi zaščitna delavna obleka. Nastop možen takoj
Gradbeno podjetje »Graditelj«
Ljubljana, Šmartinska c. 64/b (zadnja tramvajska postaja)	0-851
POMURSKI VESTNIK, 18. sept. 1958 3
RAZSTAVA »DRUŽINA IN GOSPODINJSTVO 1958« NA MEDNARODNEM ZAGREBŠKEM VELESEJMU
VSE V DUHU ČASA
34 kandidatov za 15. tombolski dobitek
Kdor koli je doslej obiskal razstavo >Družina in gospodinjstvo 1958» na Zagrebškem velesejmu, bo priznal, da je letos razstava posebno skrbno pripravljena in da je na njej veliko pridobil. Letošnja razstava kaže na prostoru 30,000 m2 na najlepšem mestu Zagrebškega velesejma, kakšno bi moralo biti življenje sodobne družine v mestu glede na ureditev stanovanja in preskrbe ter razbremenitve gospodinje od opravil, ki jih lahko prenesemo na eno hišo, blok hiš (skupne pralnice, barvarne, gostinski obrati, otroška zabavišča itd.).
na ramena skupnosti, je postala že-
Razstava »Družina in gospodinjstvo 1958« nam posreduje jasno zamisel, kaj je to stanovanjska skupnost. Tu je vsekakor stanovanjska skupnost pravilno prikazana, in sicer ne kot nekakšno združenje državljanov, marveč kot oblika komunalne dejavnosti, kot posebna oblika, v kateri se pobuda in sredstva posameznega delovnega človeka povezujejo s plansko akcijo in s sredstvi komune, tako da dobimo nedvomno najhitrejši tempo pri razvoju vseh tistih servisov in sredstev, ki so potrebni, da bi bil naš državljan pri svojih vsakdanjih potrebah po možnosti zadovoljen v okviru možnosti, ki jih imamo sedaj, a jih ne znamo zmeraj temeljito izkoristiti. Vsekakor velja ugotovitev, da s takšno linijo stanovanjske skupnosti, kot je prikazana na omenjeni razstavi, z vsemi prikazanimi servisi, povezanimi z moderno trgovino in gostinstvom, lahko veliko hitreje pomagamo našemu človeku in bolje izkoristimo sredstva, ki jih imamo.
Urejeno življenje v stanovanjskiN skupnosti, kjer drobne, vsakdanje skrbi in delo okoli družine odpadejo
Ija slehernega obiskovalca razstave. In tisti, ki se po ogledu razstave za-
veda, da bomo to željo morali pomagati uresničevati prav vsi, seveda po svojih močeh, je razstavo in njen namen tudi doumel.
Razstava »Družina in gospodinjstvo 1958« pa ni edino presenečenje letošnjega Zagrebškega velesejma. Tu velja omeniti tudi ameriško barvno televizijo, oba sovjetska sputnika, mnoge pomembne izdelke naše strojne industrije in morda še vrsto stvari, ki jih je na razstavišču na pretek. Veliko presenečenje
nam je pripravila tudi domača industrija pohištva, ki je vzbudila pri obiskovalcih velesejma izredno veliko zanimanje. Nekdanje nepraktično in težko ter drago pohištvo se je moralo naposled le umakniti v ozadje. Razstavljeni pa niso samo posamezni kosi, temveč celotne stanovanjske opreme v enotnem stilu, lahke, praktične in zelo lične. Pri-vabljivo je tudi to, da je to pohištvo mogoče kompletirati postopoma in da zavzame čim manj prostora, kar je ob naši stanovanjski stiski toliko bolj razumljivo. Upamo, da naša industrija pohištva ni izrekla svoje zadnje besede.
Ob koncu le to: kdor si je ali še bo ogledal letošnji jesenski mednarodni velesejem in predvsem razstavo »Družina in gospodinjstvo t958«, se ne bo kesal ne izgube časa in ne denarnih izdatkov.
-nk
Prekrasno sončno vreme je zadnjo nedeljo privabilo rekordno število ljudi v Mursko Soboto — tolikšne udeležbe ne pomnijo na nobeni podobni prireditvi, saj se je po približni oceni zgrnilo na prostem pri gimnazijskem poslopju okrog 7 tisoč »čakalcev sreče« — kjer je domači nogometni klub priredil uspelo tombolo. Vabljivi so kajpada bili tudi dobitki, saj so samo glavni veljali okrog 800 tisoč din, kar je vrednost, za katero se zares splača potegovati.
Prvi med 15 glavnimi dobitki — motorno kolo znamke »Panonija« — je pripadel K. Sukiču iz Brezovec. Pri žrebanju glavnih dobitkov je šlo vse po sreči, zataknilo se je samo pri 15. dobitku — čevljih — za katere se je priglasilo kar 34 kandidatov in se je žreb »nasmehnil« 14. ali 15. izmed tistih, ki so vlekli listke, drugi pa so morali lov za srečo neuspešno končati z obeti, da jo bodo morda ujeli že prihodnje leto.
Kot vse kaže, je bila žetev bogata tudi za prireditelja, kar je finančno zagotovilo, ki naj bi ma sledila tudi bogata žetev točk v nadaljnjem ligaškem tekmovanju soboških igralcev na zelenem polju.
Redek ribiški plen
Ribič soboške ribiške družine, Jože Bažika, je nedavno imel izredno lovsko srečo: ujel je na trnek soma, težkega 1? kg, dolgega pa 130 cm. Tega soma je spravil v čoln po polurni borbi za premoč. Jože Bažika je poleg tega soma ulovil letos še pet somov od 1,5 do <
r
Da bo dovoli učiteljev
Predsednik Tito s soprogo si ogl eduje na Zagrebškem velesejmu razstavo »Družina in gospodinjstvo 1958«
SLAVKO KLINAR
Pančevski ril
Kmetijski kombinat Beograd ali Pančevski rit, kot že običajno rečejo domačini otoku, ki ga v bližini našega glavnega mesta obdajata okrog in okrog velereka Donava in rečica Tamiš; pred vojno veliko močvirje, ki je v svojih suhih odtenkih sicer bilo razdeljeno med nekdanje borce s solunske in drugih front, toda tedanja država ni imela od njega posebnih koristi. Vodni stihiji so se tod pričeli upirati šele v zadnjih letih pred začetkom druge svetovne vojne in še tedaj s pomočjo neke francoske družbe, ki je v investicijah iskala pretežno koristi zase, vendar pa je pustila koristne zametke (več desetin ^m obrambnega nasipa) za smel začetek uresničevanja velikopoteznih načrtov v sedanjem preskrbovalnem bazenu Beograda.
V letih po zadnji vojni so tod do-mola povsem ugnali vodno stihijo; na ogromni ploščadi, zavarovani z obrambnimi nasipi in hkrati prepredeni z vodnimi namakalnimi napravami vzdolž in počez, se je razvil po svoji organizaciji in pridelovalni ak-
značilmh, v sončnem ozračju se lesketajočih vodnih curkov, ki jih poganjajo v zrak vrtljive škropilne naprave, je bilo nič koliko ob vsej naši poti. Lahko bi re~.i: »umetnega dežja« na kubik!
Kombinat ima devet gospodarstev ali delovišč z več ali manj specializiranim pridelovanjem in svojimi organi delavskega upravljanja, 800 delovnih objektov, svoje cestno omrežje, ki mu je glavna žila asfaltirana cesta Beograd—Zrenjanin, železniško progo, ki vodi vse do nakladalnih postaj, električni daljnovod z razdelilno postajo, svoje delavnice za popravilo motornih vozil in kmetijskih strojev (traktorjev imajo na primer 280, kamionov 10 itd.), svoje predelovalne obrate (klavnico in mlekarno, podobno naši domači tovarni mlečnih izdelkov, v kateri pasterizirajo ali predelujejo mleko; v zadnjem času odpremljajo mleko v Beograd pretežno v steklenicah, ki pa se jim zaradi nezadostnih izkušenj pri polnjenju močno lomijo, kar smo naglo opažih), gozdno drevesnico itd. Morda boste vprašali: zakaj gozdno
svojih operativnih nalogah v odnosu do kombinata kot celote), posledica centralne evidence in knjigovodstva je tudi enoten finančni rezultat itd. Posebnost v vodstveni ureditvi kombinata je še tako imenovana eko-nomsko-analitična skupina, ki ustreza konstrukcijskim birojem v industrijskih podjetjih in se ukvarja predvsem s proučevanjem pridelovalnega procesa z gospodarsko-teh-nološkego stališča.
PRIHODNJIČ: KMETIJSKI KOMBINAT BEOGRAD
(Nadaljevanje z 2. strani)
»Močan dotok dijakov opozarja tudi na razširitev dijaškega doma. Kako boste rešili to vprašanje?«
»Brez dvoma se je število kandidatov za vpis v dijaški dom precej povečalo. Sedaj je v internatu 40 dijakov več kot v minulem šolskem letu, na zimo pa se bo to število še_ dvignilo. Da bi vsem dijakom, ki se želijo oz. so prisiljeni bivati v internatu, omogočili nemoteno šolanje, je gradbeno podjetje »Sograd« prevzelo dela za razširitev stavbe. Tudi tukaj bodo morali pohiteti z deli, saj je potreba po večjem internatu iz dneva v dan večja.«
Kot je torej razvidno iz pogovora z rav. Jankom Liško, je šolstvo v naši okrajni metropoli na pravem tiru. Pomanjkljivosti in težave, ki so nastale zaradi velikih in koristnih sprememb v našem šolstvu, pa bodo nedvomno v kratkem času odpravili, kajti le nemoteno šolsko delo v ugodnih pogojih lahko nudi jamstvo za kvalitetni pouk.
(V naslednji številki našega lista bomo objavili reportažo, v kateri bodo imeli glavno besedo mladi učiteljiščniki soboškega učiteljišča.)
Bb
DAN GASILCEV
PRI VIDMU
Prihodnjo nedeljo bo pri Vidmu Dan gasilcev, ki ga prireja videmska občinska gasilska zveza.
V dopoldanskem programu bo koncert, nastop pionirjev, tekmovanje najboljših društev v suhem gašen iu. Gasilci iz M. Sobote bodo nastopili z zračno peno in vodno meglo, gasilci iz Lenarta pa z reševalno držo. Za tem bo velika mokra vaja gasilskih društev videmske občine in gasilskih društev sosednjih gasilskih zvez. Popoldne bodo predvajali filme o požarni varnosti.
kg težke. Lovi v Bereku, Marinem rokavu pri Dolnji Bistrici. Letos je posvetil vso svojo pozornost lovu na some, medtem ko je ulovil že tudi drage težke ribe, tako tudi ščuko, težko 5 kg. Ta uspeh je dosegel po osemletnem ribiškem staža in gotovo ni to poslednji nspeh.
Zanimiva tema našega razgovora: umetno sušenje sena...
tivnosti mogočen in povsem osamosvojen kmetijski kombinat z okrog 2 tisoč zaposlenimi, spreminjajoč nekdanjo veliko »močvaro« v rodovitna polja za naše oči nenavadnih razsežnosti, ki že dajejo Beogradu (od tod tudi njegovo simbolično ime) velike količine prehranbenih dobrin: mesa, mleka in zelenjave, ki so tudi glavna postavka v njegovem pridelovalnem procesu.
Pred vojno je bilo navadno 5 do 8 tisoč hektarov zemlje vedno pod vodo, z zgraditvijo osnovnega kanala z dvema črpalnima postajama pa je to domala povsem odpadlo. Omrežje novih kanalov meri okrog ? tisoč metrov. V dokončni fazi je še gradnja petih Črpalnih naprav za namakanje zemlje. Človek je tu zares obrnil vodno stihijo v svoj prid:
VAŽNO OBVESTILO
Zaradi slabih napetostnih prilik v časn konice, dajemo naslednje obvestilo:
Na dveh transformatorjih 110/35 KV v Mariboru ie nastala okvara in s tem v vsem mariborskem bazenu kritična situacija, ki bo trajala približno še dober mesec.
Prosimo cenjene odjemalce električnega toka, da gornje upoštevajo.
Elektro Maribor-okolica — obrat Murska Sobota
drevesnico? A vendar: kombinat ima 6kupno okrog 17.000 ha zemlje, od te 12.000 ha obdelovalne, drugo pa so livade, pašniki in zaščitni pasovi, ki ne služijo samo za varovanje posameznih kompleksov, marveč tudi za izboljšanje klimatskih in splošno zdravstvnih razmer tamkajšnjih prebivalcev. Tudi objekte gradijo sami, se pravi, da imajo za to specializirani obrat.
Komercialna službo kombinata je centralizirana in skrbi za neposredno plasiranje pridelanih dobrin na beograjskem trgu. Kombinat opravlja torej hkrati funkcijo pridelovalca in funkcijo prodajalca brez vsakršnega posredništva, saj ima v mestu 10 svojih prodajaln mleka, več mesnic itd. Kakšne rezultate je doslej že prinesla takšna »intervencija« na beograjskem trgu, nismo mogli ugotoviti v tako skopo odmerjenem času, čeprav so nas v upravi kombinata mimogrede opozorili, da Beograjčani »svašta govore«, zlasti o cenah, toda eno je neovrgljivo: kombinat se že uveljavlja kot glavni za-lagatelj beograjskegla trga (mleko 35, povrtnine 30 in meso 17 odst.), nekaj svojih dobrin pa pošiljajo celo na jugoslovanski in zunanji trg. Usmerjevalno, — regulativno vodstvo je tudi centralno (podobno velja za organe delavskega upravljanja kombinata, medtem ko delavski sveti »n upravni odbori na deloviščih razpravljajo in odločajo predvsem o
ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT
ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT -
\ nedeljo v Murski Soboti
HRVATSKA	:
Medrepubliško srečanje reprezentanc Hrvatske in Slovenije v hokeju na travi, ki smo ga v našem listu napovedali že pred dvema mesecema, a je bilo tedaj preloženo na poznejši datum zaradi tehničnih zadržkov, bo končno v nedeljo, 21. septembra ob 10. uri dopoldne na igrišču NK »Sobota«.
V moštvu Hrvatske bodo nastopili pretežno igralci, ki so že večkrat oblekli državne drese (v zadnjem času so igrali več domačih in mednarodnih tekem v državni reprezentanci), zato bo nedeljska tekma zelo zanimiva; slovenska reprezentanca, v kateri bodo nastopili tudi nekateri soboški igralci, bo imela zelo težaven posel, če bo hotela zmagati, to tembolj, ker igralci še niso imeli skupnega treninga in v zadnjem času tudi niso dovolj vigrani, saj se prične tekmovanje za republiško prvenstvo komaj 28. septembra.
Ob tej priložnosti bo tudi lepa slovesnost. Soboški hokejisti na travi bodo namreč kot dvakratni republiški prvaki — lanski in letošnji — prejeli v trajno last zasluženi pokal. Na programu je govor predsednika domačega TVD »Partizan«, govor predsednika Podzveze za hokej na travi Slovenij1' izmenjava spominskih zastav i.. plaket itd.
Kolesarske dirke v Apačah
Zadnjo nedeljo je kolesarska sekcija TVD »Partizan« Apače priredila turistično kolesarsko dirko ob navzočnosti podpredsednika KZS tov. Tršana. Proga je bila dolga 39 km, start in cilj pa sta bila v Apačah. Dirkalo je 27 kolesarjev, na cilj jih je privozilo samo 20. Na prvo mesto se je uvrstil Viktor Kovačič s časom 1.14.55 pred Ivanom Kolerom s časom 1.15.20.
Po končani dirki so skromno nagradili prvih osem, vsi tekmovalci pa so prejeli diplome.
Sekcija je bila ustanovljena šele pred kratkim. Ima že precej članov, največ iz vrst kmečke mladine.
★
NK »Sobota« bo odslej redno vsako sredo in petek popoldne organiziral trening za pionirje — nogometaše. V teh dneh bodo trenirali tudi mladinci. Prvi trening bo že v petek na nogometnem igrišču. Treninge obeh skupin bo vodil prof. E. Titan.
V nedeljo bo slavil 10-letnico aktivnega delovanja v hokejskem športu prof. Evgen Titan, aktivni javni športni delavec v Murski Soboti. Jubilant je doslej sodeloval že v raznih hokejskih klubih v državi, enkrat je celo igral v državni in
večkrat v beograjski reprezentanci, njegova glavna zasluga pa je tudi, da so se soboški hokejisti kar dvakrat dokopali do ene največjih trofej v tem lepem športu. Čestitamo!
S. K.
Nepričakovano 4:3 za Jugoslavijo na Dunaju
(Na treh frontah 2 zmagi, 1 poraz)
Z ustreznimi nogometnimi reprezentancami sosednje Avstrije smo se v soboto in nedeljo srečali na treh frontah.
Naša A reprezentanca je igrala z avstrijsko vrstnico tekmo na igrišču v dunajskem Pratru in po vodstvu Avstrije (3:0) premagala domačo garnituro z 4:3 (1:3). To se je zgodilo prvič v zgodovini, da so jugoslovanski nogometaši zmagali sredi Dunaja. Prvi polčas je v glavnem pripadal domačinom, v drugem pa so Jugoslovani uredili svoje vrste in začeli z umirjeno ofenzivno igro, ki jim je prinesla tudi gole zmagoslavja. Preporod za naše moštvo je bil v drugem polčasu napadalec Pe-takovič. Gole za Jugoslavijo so dali: v 31. in 65. minuti Veselinovič, v 62. minuti Mujič in v 70. minuti Ze-bec.
Na drugem bojišču — v Ljubljani — sta se srečali B reprezentanci obeh držav in prikazali prav obratno igro; medtem ko so bili Avstrijci v prvem polčasu dokaj podrejeno moštvo, pa so v drugem polčasu močno nadigrali Jugoslovane in jih v zaključnem finišu, ko so dali še dva gola, premočno, a vendar zasluženo premagali (5:3 za goste). Vse tri gole za Jugoslavijo je dal Zelenika. Krivdo za poraz naših barv pripisujejo predvsem oklevajoči obrambni vrsti in nezanesljivemu vratarja Iroviču, ki je razočaral zlasti v zadnjih minutah igre.
V Leobnu Sta se srečali mladinski reprezentanci obeh držav. Po tehnično boljši in tudi hitrejši igri so zasluženo zmagali Jugoslovani z 1:0. Edini gol za Jugoslavijo je dal Bego.
V domačem taboru - ob štiri točke
KLADIVAR (Celje) : SOBOTA 6:4 (3:1)
Po porazu na domačih tleh (Sobota : Rudar — Trbovlje 1:4) v igri za prvenstvo v okviru slovenske conske lige, so igralci soboškega A moštva odpotovali zadnjo soboto v Celje, kjer so igrali drugo tekmo za prvenstvo s tamkajšnjim »Kladivar-jem« in z dokaj vročega celjskega terena odšli — praznih rok. Domačini so jim zabili šest, sami pa so dali štiri gole (3:1 v I. polčasu).
Kljub zmagi pa domači niso zadovoljili okrog 1000 gledalcev. V času, ko so zabili tri gole za vodstvo, so imeli tudi gostje več priložnosti za gol, vendar pa so imeli pri zaključnem streljanju pred vrati precej smole. Rezultat polčasa je določil Milenkovič v 34. minuti. V dru-
gem polčasu so Sobočani kljub vodstvu domačinov igrali zelo dobro, saj so že v prvih minutah igre dosegli dva gola (4:3) in povsem razbili nogometno četo Kladivarja. V tem delu igro Sobočani niso izkoristili enajstmetrovke, katero je Jože Norčič nespretno streljal naravnost v vratnico. V zadnjih desetih minutah so padli še trije goli, ki so bili odločilni za končni rezultat.
V Celju demonstrirana igra soboških igralcev vliva optimizem kljub porazu, kajti ob malo večji sreči bi lahko celo zmagali. Zato upamo, da bo prva serija izgubljenih točk v nadaljnjem prestižnem tekmovanju za prvenstvo naposled le pretrgana.
Pomurje ima rokometno podzvezo
Ob prisotnosti predsednika Rokometne zveze Slovenije tov. Bajcerja je bil v nedeljo v Morski Soboti ustanovni občni zbor Rokometne podzveze za Pomurje, ki bo poleg okrajne zveze društev »Partizan« največji športni forum v pokrajini.
V	vodstvo podzveze so bili izvoljeni predvsem mlajši športniki, med njimi tudi predstavniki društev,, ki nameravajo že letos tekmovati v malem rokometu, kar je že v dokajšnji meri poroštvo, da bo ta organizacija tudi zaživela, če bo kajpak deležna zadostne moralne in gmotne podpore merodajnih črnite-Ijev.
Taka pomoč pa je novoustanovljeni podzvezi potrebna že sedaj, saj začenjajo delovati takorckoč brez dinarja v blagajni, kljub temn, da se v nedeljo že prične tekmovanje med posameznimi moštvi za prvenstvo v okviru pomurske lige. Podzveza ima sedaj samo tri izprašane sodnike, med njimi tudi Ireno Bezjak-Pevčevo. ki je edina ženska — tovrstna sodnica v Sloveniji. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev bodo sodniki sodili brezplačno, tekmovalci se bodo ob svoji hrani vozili iz kraja v kraj tekmovanja s kolesi itd. Skratka: idealizem, povezan s čistim amaterstvom!
V	nedeljo se bosta v Murski So-
boti srečali moštvi domačega in lendavskega »Partizana«, v Beltincih moštvi soboške ESS in domačega društva »Partizan«, moštvo soboškega Športnega aktiva gimnazije (SAG) bo prosto, če ne bo pravočasno dobilo za nasprotnika tekmovalno skupino iz Radgone ali JLA, za kateri namreč predvidevajo, da se bosta pridružili bojem za prve točke že v I. kolu jesenskega dela tega tekmovanja.	-ko
Na kralkeiv -alu
Vse kaže, da bo soboški SAG,, edinstvena tovrstna športna organizacija v Sloveniji, začel izdajati svoj mesečnik, v katerem bodo objavljali športne vesti in rezultate * intf /nih in zunanjih tekmovanj, ki se jih bodo udeleževali člani širom po Sloveniji. Gimnazijski športniki želijo pridobiti za sodelovanje tudi šahiste, mlade literate itd.
Kakor napovedujejo, bodo tudi na Pušči ustanovili nogometni klub, ki se bo imenoval po naselju. Pobudo je treba samo pohvaliti in podpreti, saj je na Pušči zlasti med mladimi veliko zanimanje za tg šport.
^ POMURSKI VESTNIK. 18. sept. 1958