— 13 —

Narodne pravljice
i.
Ko sta nekedaj Zveličar i sveti Peter popotovala, približa se njima beraČ, ki ju prosi miloščine. Zvelicar ga ostro pogleda i porine na stran. Petru se to kaj čudno zdi; vendar je pa tiho in ne reče nič.                                                    
Čez nekoliko časa pride po cesti nek pevajoč mladeniČ. Zveličar ga mrlo pogleda i se mu sladko nasmeje. To je bila za Petra še le prava uganjka. ,,Starega reveža je sunil na stran, a mlademu se je prijazno nasmijal" — mislil si je Peter, ter popraša Gospoda, zakaj je storil tak<5. Zveličar mu odgovori: ,,Beračme jesovražil, dokler ni postal ubogi star; ta mladenič pa rne že mlad ljubi."
II.
Kristus i Peter prideta potovaje do neke hiše i prosita prenočišca. Go-spodinja ju sprejme i jima obljubi prenočišče s tem pogojem, da jej bosta drugi dan pšenico omlatila. Kristus i Peter to obljubita. — Vsa trudna sta drugi dan malo dalj poležala. Kar pride pospodinja, zlasa Petra, ki je pri kraji ležal i pravi: ,,Lenuha! ali bosta vstala ali ne?" Žeua nato odide; Kristus i Peter sta pa zopet zaspala. Čez nekaj Časa pride gospodinja zopet i se huduje. Ko Peter to sliši, skoči urno na drugo stran, ker se je bal, da bi bil zopet zlasan. Zdaj pride gospodinja k postelji i pravi: ,,Nti, bosta vstala ali ne i pšenico omlatila. Prej sem tega pri kraji, zdaj botn pa unega" i zgrabi zopet Petra za lasč.
Peter i Kristus sta ktnalu potlej vstala. Kristus vzame gobo, vkreše oginj i zažge snopje. Pa namesto, da bi zgorelo, leti pšenica na en kup, pleve ria druzega i slama na tretjega, i pšenica je bila omlačena. Kristus i Peter pa potujeta zopet naprej.
Drugo leto je imela žena zopet mnogo pšenice. Kar jej pride na um, kako je lanjsko leto napravil Kristus.   Vzarae torej oginj, zažge, i — — zgorelft JC||
je pšenica i vse poslopje.
F. šetina