L i s t e k. Llsti slovenskega pesiinis<a. IX. Gospod urednik! Nikdo ne inore vseiu ustreči. Tako je tudi z nami »listkarji«. Slišali smo že razne nasvete, kakšen bodi »listek«, slišali tudi že razne tožbe, kakšen ni. Lahko je tukaj svetovati, lažje se je pritoževati, nnjlažje pa — zabavljati. Sploh sem si po raznih nasvetih ustvaril lastne nazore — ne glede na Gouffroy-a, ne na Stritarja, ki je na Slovenskem prvi razmotrival »feljton«; listek, namenjen učiteljstvu, kakor ga žele nekateri, da bode vsem ustrezal: 1. ne sme biti predolg, 2. ne sme biti prekratek, 3. ne srne obravnavati učiteljskih razmer, 4. ne sme jih tudi zamolčati, 5. satiie se mora ogibati, sarkazem izpuščati kakor izpuščajo nekateri nerabljivega dosluženca: »Der Mobr hat seine Scbuldigkeit gethan« .. li. »listek« bodi, če le mogoče, resen in šaljiv zajedno. Iz lastne prakse sein še dodal: »listek« bodi tako pisan, da nain je v razvedrilo. Seveda hoteč ustreči vsem tem raznobojniin in raznokrajnim putrebam, je pisanje »listkov« jako kočljiva stvar, nehvaležen posel. Da potreba ne pozna estetiških in sploh nikakih pravil, to je jasno. Taka potreba je bila tudi, da smo do zdaj na teni polji obdelovali večinoma učiteljsko gmotno stanje, kar je tudi siten posel: niti tukaj ni mogoče vsem ustreči. Da bi bili vsaj v tem kmalu jedini! Naši »listki« so bili doslej taki, kot so zahtevale naše potrebe in naše razmere. Lavorike in koprive pa — tako pravijo — rasto na jednem steblu. Baš razmere se po novem letu razvijajo uprav kiloineterskiini koraki. Človek, ne vedoč, da je nesloga Slovanom najvernejša spremljevalka, mislil bi skoraj, da je to božja volja; a ljudje si dostikrat sarai delajo božjo voljo, vsak pa za svoj žep pripravno, samo da more. Ko bi dotični fakUrji hoteli tako ročno zadoščati p r a v i m našim potrebam, kakor ročno nam lete od drugib stranij polena pod noge, nehal bi pač kmalu klic: kruba, kruha! Ko ne bi po nekod s še bolj »ostrim« mikroskopomkot »Postojinski« šti ridese take preiskovali, kjer diši po sovražni sapi — menda liberalni, ka-li — nebal bi kmalu tudi ta vzgoji tako pogubni prepir. Mi dobro vemo, katerima dvema činiteljema je izročena vzgoja nadepolne mladeži naše. Neizrekljivo lepo je, spodbudno in poučno, če sta tudi med seboj složna in jedina. Prijatelji smo č. duhovščine povsod, kjer je le mogoče. Da bi bili pa prijatelji in sovražniki zajedno, to je nemogoče. Seveda se lahko, obravnavajoč to nemožno zahtevo, veliko govori in piše, a pomniti treba: če hočeš res pravičen biti, ušesa moraš često zamašiti. Sploh smo za pogubonosne časnikarske polemike zelo srečni. Casniški predali se polnijo z žolčem in prazno — stafažo, in nikdo neče dojenjati. V ti zadevi smo pač pristni Slovani. Nemci pravijo, da odjenja vselej pametnejši, a kjer ni treba, tam se silimo ž njib niodrostjo, tukaj pa ne. Sicer pa velja o prepirih med Slovani isto, kar trdi A. Niemičič: »Ah, jedanput pokumljeni Vrag ne vrača rad se u tminu«. Nič jednakih posledic ni imel moj »listek« v novoletni številki. dasi so se na več krajih pritoževali, da jih je učitelj »dal« v časnike. Nekje so mu celo pretili s tožbo, katero so pa potem veledušno (?) uniak- nili. Reklo se je, da to ni bilo za javnost, take reči bi morale ostati doma. Kaka salomonska rnodrost! Drugod, kjer so bolj »zavedni«, začeli so agitacijo zoper učitelje z motivom: »Kaj bodo zabavljali, saj jih moramo mi plačati!« Zares krasne cvetke. ki obečajo še krasnejši sad! Razmišljuje o različnih uspehib svojih »listkov« spomnil sem se — sicer se nerad spominjam nemških citatov — Heinejevih besed: »Ali! wenn icb nur niclit zu vernunftig war', Icb thiit' mir was zu leide«. Zato pa, gospod urednik, da ste rai vrlo zdravi do prihodnjič! Videla bova, če naju Bog živi, kakšen uspeh bode imel ta »listek«. Vaš pesimint.