GDK: 904:(213):(882):(047.2) 
Obiskali smo Francosko Gvajano 
Janez KONEČNIK' 
Pisana skupina se nas je zbrala tistega 
poznooktoberskega dne na brniškem leta-
lišču. Znani in neznani obrazi. Večina med 
nami je bila gozdarjev, tudi gozdark, pa 
tudi nekaj drugih poklicev, nekateri med 
njimi so se izkazali za zelo koristne, poseb-
no še zdravnica, ki je že sama po sebi 
odgnala vse ali vsaj večino bolezni. 
Vsem nam je bilo skupno to, da smo 
zbrali dovolj poguma in si bili pripravljeni 
plačati - v novih pogojih - stroške potova-
nja iz svojega žepa. Poleg vsega, kar je 
značilno za neizkušene popotnike, je bila 
obilna prtljaga ter seveda kanček strahu v 
naših očeh. Saj se res človek ne odpravlja 
vsak dan v Južno Ameriko. 
Zgodba se je sicer začela že mnogo prej 
in je bila povezana z več naključji, povzetek 
pa je nakratko tak: Mag. Milan Šinko je 
prek svojih stikov v Parizu dobil možnost, 
da popelje 1 O - 12 gozdarjev v tropske 
deževne gozdove Francoske Gvajane. Po 
dolgi uradni proceduri so v Parizu- franco-
sko državno gozdarsko podjetje (Office 
National des Forets -ONF)- prižgali zele-
no luč za naš obisk v tem francoskem 
čezmorskem departmanu, kjer so za nas 
pripravili zanimiv, toda natrpan in naporen 
program. 
Saj do Gvajane niti ni tako daleč - ob 8 
uri polet z Brnika, postanek in presedanje 
v Parizu in ob 16 uri (po 9 urah poleta) 
pristanek v Cayennu, glavnem mestu Fran-
coske Gvajane. To, da nas od Slovenije 
loči dobrih 8.000 km poti in skoraj 30°C je 
samo lepotni dodatek. To, da se ravno 
nekomu od nas zgubi prtljaga, pa potrditev 
verjetnostnega računa. 
Kam smo sploh prišli? 
Francoska Gvajana se imenuje košček 
Južne Amerike, stisnjen med Atlantski 
* J. K., dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove 
Slovenije, OE Kočevje, 1330 Kočevje, Rožna ulica 
39, SLO 
66 GozdV 54, 1996 
ocean, Brazilijo in Surinam. Lega med 3° 
in 6° severno od ekvatorja je garancija, da 
smo resnično v tropskih krajih. Podatek, 
da tod živi le 130.000 prebivalcev, ne pove 
kaj dosti, ko pa izveš, da ti ljudje živijo le v 
ozkem priobalnem pasu ter le v nekaj 
večjih mestih ob rekah in da dežela meri 9 
mio. ha, postane jasno, zal<aj smo obiskali 
te kraje. Namreč, kar 90 % ozemlja- 8 mio. 
ha preraščajo bujni gozdovi, od katerih je 
le okrog 550.000 ha takih, na katere lahko 
človek s svojimi posegi vpliva - vse drugo 
so naravi in "bush nigros" (gozdnim ljudem) 
prepuščeni gozdovi v notranjosti. 
Kljub bližini Brazilije in Amazonije je 
bistvena razlika v odnosu do teh gozdov 
in v načinu dela z njimi. Predvsem je tu 
življenski standard ljudi najvišji v Južni 
Ameriki. Les ni tako zelo pomemben, saj 
znaša letni posek le okrog 150.000 m3• 
Najbrž je nesmiselno od Indijancev, ki v 
notranjosti dežele živijo še na svoj tradicio-
nalni način, pričakovati, da si bodo pridobili 
krčitveno dovoljenje za požig tistega 0,5 
ha gozda na leto. Toliko namreč za preži-
vetje potrebuje ena "gozdna" družina. Ker 
pa je takih le še nekaj tisoč, je njihov način 
življenja še vedno "naravi prijazen", v 
primerjavi z desetinami milijoni revnih Bra-
zilcev, ki jim predstavlja krčitev gozda 
edino upanje. 
Zaradi ohranitve gvajanskih gozdov si 
močno prizadevajo za razglasitev narodne-
ga parka, ki bi zajel velik del notranjosti 
dežele. Delo je zdaj v fazi "usklajevanja 
različnih pogledov in interesov". To pome-
ni, da so dovolj veliki odpori tistih, ki imajo 
tukaj svoje interese (velike rudarske družbe 
- pridobivanje zlata). Menda bodo zadnjo 
besedo pri tem imeli lokalni prebivalci na 
referendumu. Kako jih bodo našli v nepre-
hodnih goščavah, je pa že druga zgodba. 
.Upajmo, da jim bo to uspelo. 
Ko smo spraševali, od česa pa vendarle 
živijo ti ljudje, je bila uganka o razmeroma 
dobrem standardu, političnem in splošnem 
zadovoljstvu in mirnem prenašanju oblasti 
Francozov, pojasnjena. Vsakih nekaj ted-
nov izstrelijo v vesolje eno od raket Arian. 
V bližini mesta Kuorou je na ogromni 
površini (skoraj 100.000 ha) vesoljski cen-
ter, kjer sestavljajo in izstreljujejo rakete, 
ki so izdelek skupnega evropskega progra-
ma. Zaradi tega so zgradili veliko pristani-
šče, železniško progo ter dobro avtomobil-
sko cesto ob obali, zato imajo na letališču 
v Cayennu (mestu s 25.000 prebivalci) 
najdaljšo vzletno stezo v Južni Ameriki in 
tudi zato so velika potniška letala, ki 
priletijo iz Pariza 6-krat na teden, vedno 
polna potnikov. No, in tudi zato so cene 
podobne kot v Franciji. Kosilo ali večerja v 
kitajski restavraciji stane 1 OO FF (2.500 
SIT). Malo čudno zveni- kitajska restavra-
cija - toda velika večina trgovin (majhne 
toda dobro založene samopostrežbe) in 
restavracij je v lasti Kitajcev, ki jih je v 
Gvajani veliko, čeprav tvorijo osnovno 
prebivalstvo kreoli (mešanci med belci in 
črnimi sužnji). Veliko je priseljencev iz 
sosednjega Surinama in Brazilije, za katere 
je to obljubljena dežela. Nasploh je značil­
na velika pestrost, mešanost različnih ras 
in večinoma se to odraža na ulici, ko so 
nam pogledi uhajali za lepimi temnopoltimi 
mladenkami in mladci (velja za ženski del 
odprave). čutiti je posebno vzdušje, tem-
perament in, poleg značilnega nenavad-
nega vonja, v zraku kar lebdi ritem sambe. 
Vse to človeka - obiskovalca teh krajev 
kar nekako omami, ga potegne vase in ko 
se moraš, hočeš-nočeš, iz tega iztrgati, 
ostane v tebi nekaj tega in včasih se -
čeprav nisi poseben plesni talent - zalotiš, 
da se začneš zvijati v kakšnem latinsko-
ameriškem ritmu. Za obiske teh krajev je 
treba izbrati pravi čas. Naša odločitev, da 
gremo tja proti koncu sušnega obdobja, je 
bila zelo dobra, čeprav povezana s tvega-
njem, da ujamemo začetek deževne dobe, 
ki se uradno začne 15. novembra, neurad-
no pa ... saj vemo, kako je z našimi letnimi 
časi. Doživeli smo sicer hujši naliv, vendar 
na varnem, v hotelu. Vsa tista ogromna 
količina dežja (okrog 3500 mm), ki se letno 
izlije nad te kraje, namreč pade v času od 
15. novembra do 15 junija. V tem času se 
tudi ohladi in povprečna temperatura, ki je 
sicer 28°C se zniža do 25°C. Visoke tem-
perature in sorazmerno veliko zračno vlago 
smo kar dobro prenašali, seveda z velikim 
Sprejel nas je direktor ONF g. Jean Douheret, levo mag. Milan Šinko 
GozdV 54, 1996 67 
nadomeščanjem izgubljene tekočine. Pra-
viloma z vodo iz steklenic, nekateri štajerci 
pa, ne brez posledic, z drugimi tekočinami. 
Prava "avantura" se je za nas začela z 
vkrcanjem v terenska vozila, s katerimi 
smo se peljali do izhodišča naše poti v 
tropski gozd. Opremljeni z rešilnimi jopiči, 
obloženi s fotoaparati in drugo potrebno in 
nepotrebno kramo, smo bili kar nevaren 
tovor za dva krhka indijanska čolna - pi rogi. 
Zahvaljujoč spretnemu vozniku - čolnarju 
ter sorazmerno mirni reki smo po večur­
nem potovanju prispeli do "baznega" tabo-
ra ali "carbeta". Na našo žalost v reki nismo 
videli nobenih krokodilov niti piranh. Seve-
da pa kljub temu vožnja ni bila nič kaj 
dolgočasna. Kmalu smo se navadili na bu-
jen pragozd, na gosto in neprehodno rast-
linstvo, ki porašča bregove rek; na pravljič­
no lepe skupine palm, na ogromne dreves-
ne orjake s številnimi epifiti. Spremljal nas 
je živ žav znanih in neznanih ptičjih vrst 
(večina "je bila za nas laike "vodomcev"), 
občudovali smo pisane metulje ter prekras-
ne cvetove orhidej in drugih cvetočih gr-
mov. Od začetka blatna in od vpliva oceana 
Tropski deževni gozd 
68 Gozd V 54, 1996 
umazana reka se je spremenila v ožjo 
rečico, katere voda je bila še vedno nepre-
zorno rjava, polna delcev zemlje, vendar 
čista in za večino dovolj dobra za kopanje, 
za nekatere pa celo za pitje. "Bazni" tabor 
je predstavljala slamnata okrogla kol iba na 
bregu reke. Sploh je vse, kar se tu dogaja, 
vezano na reko. Edino po rekah je možno 
potovanje v notranjost dežele. V našem 
primeru je bila reka tudi kopališče , umival-
nica ter prostor za pripravo hrane. Skupaj 
z Indijanci smo v reki nastavili mreže in se 
zjutraj veselili ulova. Od "baznega" tabora 
smo opravili še krajši pohod v džungle. 
Kmalu smo ugotovili, da je sposobna ena 
slovenska gozdarka postaviti toliko vpra-
šanj, da na vsa niti trije Indijanci niso znali 
odgovoriti. Kaj hitro smo namreč opazili, 
da okrog nas ne rastejo bukve in da je za 
te gozdove značilna izredna pestrost. Od 
tal do vrha krošenj je prostor zapolnjen z 
vsem mogočim rastlinjem. Med opremo 
gozdarjev spada obvezno mačeta, s katero 
si utirajo pot. Človek ima tu občutek, da se 
prebija skozi dnevno sobo kakšnega prev-
netega zbiralca fikusov, mimoz in drugih 
Na reki lracombo 
eksotičnih rastlin. 
V vsej zmedi ni čudno, da najboljši 
poznavalci ločijo samo 200 - 300 dreves-
nih vrst od menda 1.500 in da med obvez-
no opremo gozdarjev spadajo tudi "dendro-
loško usposobljeni" Indijanci, ki iščejo dre-
vesa, katerih les je dovolj tržno zanimiv, 
da se jih splača posekati. Ti Indijanci so 
nepogrešljivi tudi zaradi svoje sposobnosti 
za orientacijo, poznavanja življenja v gozdu 
in tudi nevarnosti, ki prežijo na obiskovalce. 
So dobri lovci in kuharji. To smo preskusili 
tudi mi, ko so ponoči ustreljenega pekarija 
(vrsta gledalca, velikega kot manjši prašič) , 
drugi dan pripravili v odličnem "golažu". 
Okus je malo pokvarilo ceneno špansko 
vino, s katerim smo zalili to odlično jed. 
Boljša a tudi močnejša od vina je bila 
pijača, ki so jo pripravili iz belega ruma, 
tekočega sladkorja ter rezine limone. Gozd 
oživi šele ponoči. Takrat prileze na plan 
vse kar leze, hodi in leta. Obešeni v viseče 
mreže smo vsak po svoje doživljali noči in 
še posebej jutra. Prihod noči je nenaden in 
nenavaden. Izmenjava dneva in noči je ob 
18.30 in noč traja 12 ur. Ko zjutraj ugašajo 
zvezde počasi utihnejo glasovi opic, žab, 
ptičev, skržatov in vsega drugega. Vse se 
Po reki smo se prebijali v osrčje pragozda 
umakne v varna zatočišča v votline dreves 
in pod zemljo. Potem pa so popotniki 
razočarani, ko ne vidijo nobenih zveri, kač, 
opic, ... To, da bi srečali jaguarja, pum o ali 
pa vsaj tapirja (največja divja žival v teh 
krajih), je ostala le želja. No, od jaguarja 
smo videli le lep kožuh, od anakonde pa le 
slabih 5 m dolgo kožo. 
Izredna pestrost je tudi razlog, da te 
gozdove vsako leto obišče nekaj sto bota-
nikov z vsega sveta, in , kot je povedal 
direktor gvajanskega botaničnega inštituta, 
odkrijejo na leto vsaj 1 O dotlej neopisanih 
rastlinskih vrst. Pri tem je značilno, da 
vlada veliko zanimanje za razne rastlinske 
"strupe" z zdravilnimi učinki, saj menda 
skrivajo tropski gozdovi zdravila za vse 
možne bolezni. Za botaniko se čedalje bolj 
zanimajo tudi iskalci zlata, odkar ugotav-
ljajo, da so nekatere rastline dobre nakazo-
val ke ležišč zlate rude. 
Seveda, kdor obišče Gvajano, ne more 
mimo Metulja in njegovega Hudičevega 
otoka. Sloves Gvajane je v času , ko so 
tukaj prestajali svoje kazni najhujši franco-
ski zločinci, močno zrasel. 
Le malokdo je preživel večletno delo v 
močvirnih priobalnih predelih. Še manj pa 
Gozd V 54, 1996 69 
je bilo kaznjencev, ki so preživeli zapore 
na otokih ali od tam pobegnili. Danes pa 
so to rajski otoki s čistim morjem, palmami 
in jih številni turisti radi obiskujejo. Ostalo 
je še precej vidnih ostankov leta 1950 
opuščenih kaznilniških objektov. Za nas 
pa je dan, preživel na Kraljevem otoku, 
pomenil predvsem sprostitev in uživanje v 
včasih kar nevarnih valovih Atlantika. 
Kaj pa gozdarstvo? 
Kot gostje ONF smo v teh nekaj dneh 
lahko spoznali organizacijo gozdarstva in 
način dela z gozdovi v Francoski Gvajani. 
Začetki organiziranega gozdarstva segajo tu 
v čas po letu 1926, vendar je bilo delo v 
gozdovih vse do leta 1946 pod kontrolo 
rudarstva. Vse do ustanovitve ONF leta 1966 
je bilo gozdarstvo zelo ekstenzivno in še do 
pred kratkim so bile za izkoriščanje gozdov 
dajane večletne koncesije - odkup lesa na 
panju ..:. ki se postopoma iztekajo in jih ne 
podaljšujejo več. Ocenili so, da je bilo prav s 
temi koncesijami storjeno precej škode. 
Cena lesa na panju znaša 20 - 30 FF/m3. 
Gospodarjenje z gozdom poteka le v približ-
no 100 km širokem obalnem pasu. V veljavi 
Orjak v pragozdu 
70 GozdV 54, 1996 
je leta 1976 sprejet francoski zakon o gozdo-
vih, ki predpisuje 1 O-letne gozdnogospodar-
ske načrte, ki so zelo podobni našim, so pa 
seveda prilagojeni razmeram v teh krajih. 
Gozdovi so razdeljeni na 14 "območnih 
enot'', te pa na 53 nižjih enot (GGE), od 
katerih vsaka meri okrog 10.000 ha in je 
razdeljena na približno 300 ha velike oddelke. 
1 O % površine gozdov izločijo kot gozdne 
rezervate. Pred sečnjo zgradijo potrebno 
cestno omrežje, označijo drevesa za posek 
in trase za vlake. Posekajo 1-2 drevesi na 
ha (oz. 2-10m3), in to le tržno zanimive 
vrste: angeliqe, gonfolo, grignon franc in še 
nekaj drugih (okrog 15 vrst). Za potrebe g.g. 
načrtovanja delajo gozdno inventuro, vendar 
po navadi šele po sečnji , ko so gozdovi 
kolikor toliko dostopni in prehodni. Vsa dela 
lahko potekajo le v sušnem obdobju, sicer 
so ceste neprevozne. Po njihovo minimalne 
poškodbe po gradnji cest (erozija), po pose-
ku in spravilu lesa, se v kratkem času 
zacelijo, ostanki debel in vej izginejo, vlake 
preraste bujno rastlinje, v gozdu ostanejo le 
okrog 20 m široke, z rdečim lateritnim ma-
terialom utrjene ceste. Sprijaznili smo se z 
ugotovitvijo, da je tak način dela s tropskim 
gozdom vendarle še dokaj nežen v primer-
D 
javi z masakriranjem v Amazoniji in da za-
jame le majhen del Gvajane. 
Celotna ONF je zelo močna organizacija, 
ki šteje prek 14.000 zaposlenih, na Gvajan-
ski upravi dela 70 ljudi, od katerih je višji 
kader "uvožen" iz Francije; nižji uslužbenci 
pa so tudi že domačini, ki z delom v tem 
podjetju sorazmerno dobro zaslužijo. 
Poleg ONF deluje v Gvajani še nekaj 
raziskovalnih institucij. med katerimi je na 
prvem mestu SIL VOLAB - Guyane, ki v 
sodelovanju z večnacionalnimi pa tudi 
drugimi organizacijami izvaja številne razis-
kave v območju tropskih gozdov. Zastavlje-
ne imajo različne dolgotrajne raziskovalne 
projekte na področju funkcioniranja eko-
sistemov (botanika, ekologija, genetika), 
odnosov med rastlinskim in živalskim sve-
tom, dogajanj v tleh, tehnologije lesa, po-
ljedelstva. Ogledali smo si poskusne plan-
taže različnih tujih dreves. Ni nam bilo čisto 
jasno, čemu vlagati toliko energije v ta 
prostor, in ob neizmernem bogastvu doma-
čih vrst eksperimentirati z evkalipti in 
drugimi eksotami. Sicer pa smo jim včasih 
kar precej blizu, ali ne?! 
Zanimiv je bil ogled raziskovalnih ploskev 
v Paracouju, kjer raziskujejo naraven gozd Po Metuljevih poteh 
Udeleženci ekskurzije v Francosko Gvajano z gostitelji (vse slike- foto: Janez Konečnik) 
GozdV 54, 1996 71 
1 
in funkcioniranje ekosistema ter iščejo poti 
za gospodarjenje - trajnostno pridobivanje 
lesa. Na primerjalnih ploskvah, velikih po 9 
ha, od 1984 dalje ugotavljajo z meritvami 
razlike med gospodarjenim gozdom ter 
gozdom, ki je prepuščen naravi. 
Zanimivi so tudi načini nege gozda. 
Izbranim drevesom, to so predvsem tista 
komercialno najbolj pomembna in so pose-
bej označena, odstranjujejo konkurente z 
obročkanjem ter arboricidi. 
Popeljali so nas na gozdno učno pot 
"Miranda" v bližini Cayenna. Pot je speljana 
po hribu nad mestom Matoury, kjer je bilo 
leta 1942 izločena 166 ha gozda kot 
naravni rezervat. V letih 1990-1992 pa so 
trasirali 2,8 km dolgo učno pot z osmimi 
stojišči, ki so opremljena z informativnimi 
tablami. Obiskovalce seznanjajo z rastlinst-
vom in živalstvom teh krajev. Pot je precej 
obiskana bodisi z vodenimi skupinami, 
naključnimi obiski ali zaradi svoje razgibana 
konfiguracije tudi z rekreativci. Kljub redne-
mu vzdrževanju je table in drugo opremo 
načel zob časa ali pa preobjestni obisko-
valci, vsega res ne morejo nap1titi termitom 
in opicam. Skupine vodi po poti gozdar, 
zaposlen pri ONF. 
Obisk xyloteke - inštituta za raziskavo 
tropskih lesov je bil poučen predvsem 
zaradi prikaza ogromnega števila vrst lesa 
ter proučevanja njihovih kemičnih in me-
hanskih lastnosti. Veliko se ukvarjajo tudi 
z zaščito lesa pred različnimi škodljivci, 
glivami in žuželkami, med katerimi jim 
Na vrsti je Afrika 
povzročajo največ preglavic termiti, ki so 
napadli celo leseno ostrešje ene od hal 
inštituta. Zadnji dan, pred večernim pole-
tom v Pariz, smo vsemu dodali še piko na 
i. Z aerotaksiji smo se odpravili na ogled 
Gvajane iz ptičje perspektive. Po dnevih 
pešačenja, vožnje s čolni in kombiji smo 
uživali (skoraj vsi) ob prekrasnem pogledu 
na zeleno preprogo tropskega deževnega 
gozda. Še enkrat smo si "napasli" oči na 
deželi, kjer lahko tako blizu skupaj doživiš 
tolikšna nasprotja: Indijanci ob rekah, z 
njihovim starodavnim načinom življenja, 
nekaj korakov vstran pa najmodernejšo 
vesoljsko tehnologijo. 
To je le kratek pregled vtisov in doživetij 
našega potovanja. Najbrž bi vsak udeleže-
nec lahko napisal svojo zgodbo, vsem pa 
bi bilo skupno to, da so nam naši gostitelji 
v tem kratkem času predstavili največ, kar 
je bilo možno. Kljub številnim željam so 
brez slabe volje uredili vse. Vendar je le 
malo verjetno, da bi jim lahko gostoljubje 
kdaj povrnili v naših gozdovih. 
Menim, da se lahko v imenu celotne 
skupine zahvalim vodstvu ONF in njihovim 
delavcem v Gvajani, še posebej gospodu 
direktorju Jeanu Douheretu ter seveda 
Olivieru Brunauxu, ki je imel z nami največ 
dela. 
Upam pa, da bo kolega Milan Šinko še 
kakšno tako dobro zamisel uspešno pripe-
ljal do konca in to z malo več podpore 
vseh, ki se v tem primeru niso odzvali. 
V jeseni (odhod: 25. 10. 96) pripravljamo 9- ali 16-dnevno gozdarsko odpravo za okoli 15 udeležencev v 
zahodno Afriko. Prepotovali in spoznali bomo ekstreme: od afriškega tropskega gozda v Slonokoščeni obali 
preko savan do saharskega območja v Maliju. Poskušali bomo zagotoviti strokovno pomoč gozdarskih kolegov 
s črne celine, vendar je treba opozont1; da si lahko tokrat obeiBmo več "sproščene tehnike potovanja« - v 
primerjavi z organizacijo v Južni Afriki. Okvirna cena: 2300 DEM za 16 dni. Da bi lahko ocenili interes za 
potovanje zaradi nadaljnjih priprav in ga pozneje tudi primerno skupno pripravili, vabim vse, ki jih potovanje 
zanima, da pošljejo do 1. aprila na naslov Milan Šinko, G. Radomeljske čete 49, 1235 Radomlje, 2 frank/rani 
kuverti z naslovom za nadaljnja obvestila. Kdor se želi prijaviti (recimo temu z •veliko stopnjo zanesljivosti 
udeležbe•) še pred dokončno znanim programom potovanja, naj to v pismu navede, saj bomo upoštevali vrstni 
red prijav. istočasno nam bi .. predprijave« olajšale priprave in omogočale porazdelitev določenih opravil. Upam, 
da bomo popolnejše podatke o potovanju lahko objavili v Gozdarskem vestniku, ki bo izšel maja, in sprejemali 
prijave za še prosta mesta do sredine junija. 
Milan ŠINKO 
72 Gozd V 54, 1996