Sr. PRESIDENTE JUAN DOMINGO PERON
El V do julio de 1974 dejo de exisltir el presidente de la Ilepiiblica Argentina, Tl e. general JUAN DOMINGO PERON. La Argentina ha perdido con su muer'e a su mas grande estadista, politioo y caudillo, al lmmbre que en los momentos aciagos supo agarrar el timön estatal de esta gran na-ciön latinoamericana con la mente serena y miano firme. La humanidad toda ha perdido con el presidente Peron a uno de sus mäximos campennes en pro de la paz y la fnVernidad entre l/os pueblos.
Los eslovenos, llegados a la Argentina despues de la segunda gran conflagraciön mundial, hemos perdido con la muerte del general Peron a aquel quien en los amargos y peligrosos aiios de la posguerra, con un gesto de un sincero am igo abrionos de par en par el portön de la Argentina, com-prendiendo y sintiendo nuestra tragedia national al exclamiar: ;Que vengan los Eslovenos a la Argentina, todos los que desean venir! Con esta su histd-rica decision de 1946, el presidente Peron ha facilitado a los refugiados eslovenos no solo para que en la Argentina encuentren a su segunda patria, la, que, a decir verdad, nos ha recibido con los brazos abier'os y con un corazfön sincero, —en todo y por doquier hemos gozado de los mismisimos derechos que los nativos bajo la Cruz del Sur—, si no que tambien nos dio toda clase de posibilidades para una libre expansiön de la cultura eslovena. Bojo su primera presidencia, los eslovenos en la Argentina ya fundamos nuestra Sociedad Eslovenia Unida, edificlamos nuestros hogares, comenzamos con las cditoriales, con los periödicos y revisltas, con nuestros polifönicos y grupos teatrales. Durante su segunda presidencia presenciamos el nacimicnto de la Accidn Cultural Eslovena.
Los hombres de cultura eslovenos en la Argentina scntimos con am.ar-gura la muerte del gran presidente argentino. En este dcxloroso trance, expre-aimosle nuestra graltitud por las posibilidades ilimitadas para nuestra expansiön espiritual y cultural. Es por eso que la memoria del presidente Peron tambien entre los hombres de cultura eslovenos permanecera sincera] y noble. ; Que Di os lo premic1 por todo el bi en!


(Dol "Vocero de la cultura eslovena")
PRAVICA ZA VSE!
Davno pred Listino o človečanskih pravicah je bil napisan evangelij. Dan je v roke Cerkvi, ne le da ga nepokvarjenega ohranja, ampak tudi da ga vsemu svetu oznanja. Z evangelijem je človeštvu podeljena Magna Charta - Osnovna listina za pravičen mir.
Na žalost ga na svetu ni. Pravico si laste mnogokrat le tisti, ki vladajo, naj s politično oblastjo, naj z denarjem.
Vsak človek ima pravico, da je rojen - pa je vedno več držav, ki so uzakonile splav; po vsem svetu propagirajo omejitev spočetja; bogate dežele to še posebej ponujajo Tretjemu svetu, ki ga stiska beda.
Vsak človek ima pravico do hrane — pa sta vendar še vedno dve tretjini človeštva nezadostno hranjeni; v dveh letih zaradi lakote umrje več ljudi, kot jih je pomrlo v petih letih vojske...
Vsak človek ima pravico do družine — pa je vedno več držav, ki uzakonjajo ločitev zakona; posledica so zapuščeni otroci, zato narašča število zločincev in duševno bolnih.
Vsak človek ima pravico, da si podaljša življenje — za več kot milijardo ljudi povprečna starost ne preseže 30 let. . .; z ostanki kakšnega severnoameriškega mesta bi se lahko preživljalo evropsko mesto; z ostanki evropskega pa afriško. . .
Vsak človek ima pravico do razvoja - a koliko je nerazvitih narodov; denar gre za orožje, namesto za razvoj; za en sam bombnik bi lahko pozidali 30 šol z 20 razredi; za ceno zrakoplova-nosilca bi se lahko celo leto preživljalo 1,600.000 ljudi; ena sama podmornica velja toliko kot 35 sanatorijev. . .
Vsak človek ima pravico do svobode, ki je med naravnimi darovi največji božji dar - večina ljudi pa je za to svobodo prikrajšana, tudi za svobodo vesti, za svobodo vere, za svobodo izražanja.
Vsak človek ima pravico do enakosti — pa se vendar človeštvo še deli v kaste, v rasizem, pretirani nacionalizem, partijstvo. . .
Kje je danes evangelij? Nič čudnega, če zlasti izobraženi nekristjani oporekajo misijonarjem: Evangelij je sicer lep, a kakšno je življenje kristjanov?!
Od misijonarjev pričakujemo čudežev; želimo, da bi jim kot nekoč sv. Frančišku omahovala roka od kfščevanja. A misijonarsko delo ni samo njihovo opravilo; vse krščansko zaledje, vsa Cerkev mora biti dokaz o pristnosti in učinkovitosti evangelija. Sele dokaz življenja bo prepričal misijonske narode, da je vredno biti kristjan, ker s tem postaneš boljši človek; samo s krščanstvom bo šlo človeštvo v boljše čase. Naša misijonska dolžnost ni opravljena z nekaj drobiža!	c c
AFRIŠKA CERKEV IŠČE
oče HUGO DELCNJAK ofm, Togo
Oglašam se vam s Slonokoščene obale, kjer že tretji me?ec sledim predavanjem na I.S.C.R. (Institut Superieur de Culture Religieuse), ki je v Abidjanu. Zdi se mi vredno, da vam spregovorim o tem inštitutu, ki je prvi te vrste v Črni Afriki ter kot tak pomemben za afriško Cerkev.
Slonokoščena obala je ob Gvinejskem zalivu. Svojo neodvisnost je doživela pred 14 leti. Njen prvi predsednik Feliks Houphuoet Boiny, je po poklicu zdravnik. V času kolonije je bil poslanec v francoskem parlamentu. Simpatiziral je s komunisti. Danes je še vedno na vladi. Je pa izreden politik,, človek širokega razgleda in praktičen kristjan. Pogosto pride v inštitut k maši. Večkrat sem se že rokoval z njim in izmenjal nekaj besed. Pred mašo redno pozdravi duhovnike, ki mašujemo, pa tudi po maši se z nami zadrži za trenutek.
Abidjan je velemesto frankofonske Afrike. K njegovemu vrtoglavemu vzponu so pomogli številni dejavniki: zemljepisna lega, čudoviti zalivi, politika ugleda, pa liberaliziran kapitalizem. Ti in še mnogi drugi so dali pogoje za rojstvo danes že skoraj milijonskega mesta. V zadjnjih petih letih so pozidali mestne predele kot Plateau ali Cocody, mestni deli 'čudovitih palač in stolpnic, ki so last velikih trgovskih družb in mednarodnih bank. Danes, po štirinajstih letih samostojnosti, je v deželi dvakrat več belih, kot pa jih je bilo v času kolonije.
Na žalost pa Abidjan ni' samo mesto prekrasnih četrti, ki zaradi bujnega rastlinja prekaša katerokoli evropsko mesto. V njem so tudi predeli „bidonville“ kartonastih in pločevinastih barak desettisočev naseljencev iz notranjosti države, pa iz južnega dela Sahare, posebno še v zadnjih letih zaradi suše. Zelo številni so Mosso iz Zgornjega Volte; znani so kot plantažni delavci. Vsa težka in „ponižujoča“ dela prepuščajo tujcem. Prav kot delajo Nemci ali pa Francozi z italijanskimi, španskimi in portugalskimi delavci. Družbene razlike (bolje povedano - krivice) so sramota tega tako opevanega mesta. Problem je zelo zapleten in po tem, kar se čuje po radiu ali pa gleda po televiziji, se vlada resno prizadeva za odpravo teh neprikupnih mestnih delov, pa ne z buldožerji, kot se je že zgodilo, ampak z ukrepi, ki bodo dali< tem ljudem možnost, da se preselijo v človeka vredna stanovanja. Ta uvod v toliko, da boste nekoliko poznali kraj, kjer se trenutno zadržujem.
I.S.C.R. je bil ustanovljen pred šestimi leti za vso frankofonsko Afriko. Zakaj ?
O. Hugo Delčnjok (,oni z bradico) med predavanjem na I.S.C.R.
Krščanstvo je v Afriki prisotno od konca 19. in začetka našega stoletja. Misijonarski poskusi v 17. in 18. stoletju dejanski niso pustili sledi. Akcija prvih misijonskih enot je bila odločilna; zgledi mož in žena, ki so delali v zelo težavnih pogojih, je temelj, na katerem grädi Cerkev v Afriki. A danes so v novih časih in pred novimi problemi.
Afrika je doživela samostojnost. Prebudila se je zavest afriških vrednot, vrednot črnstva. Nove misli silijo na črni kontinent, šolstvo tudi rodi svoj sad. Vsa vrenja zadnjih desetletij postavljajo Cerkev v Afriki pred nove zahteve: odstranitev evropskega „laka“ in iskanje afriških izrazov v krščanstvu, npr. na področju liturgije, priznanje kulturnemu prinosu Afrike Cerkvi, svetu... K vsemu pa Cerkev ne sme zamuditi časa, niti si zatiskati oči pred vprašanji, ki jih zastavljata Urbanizacija in industrializacija.
Pobudo, da se na afrških tleh ustanovi inštitut, ki ne bo prav nič odvisen od evropskih univerz, marveč jim bo v vsem enak, bi lahko Prikazali tudi takole: v preteklosti je Rim govoril Afriki, za Afriko,,• o Afriki; danes pa je nujno, da afriška Cerkev spregovori sama sebi.
Ob otvoritvi je msgr. Benelli dejal, da je ISCR kraj raziskovanj, srečanja ter vzklajanj vseh vrst kulturnih vrednot in verskih izkušenj, ki so se nagrmadile na afriških tleh.
V takšno opredelitev inštituta so vključena razmišljanja o izvoru
vere, kjer imajo svoje mesto biblični,, patristilčni in teološki študij. Vzporedno s temi predmeti pa so še predavanja, ki obravnavajo afriškega človeka, njegovo etnologijo, družboslovje, antropologijo; pa ne le v luči tradicionalne Afrike,, marveč tudi nove, ki šele vstaja na obzorju naših dnii ob pojavu urbanizacije in množičnih občil, kot so tisk, radio, televizija, film: vse to ustvarja pogoje za rojstvo docela novega tipa 'človeka.
„Učlovečiti evangeljsko oznanilo v Afriki. Zelo ambiciozen načrt inštituta, tudi danes zelo važen. Kajti če ne bo tega učlovečenja, bo Cerkev ostala tuja. Mi pa hočemo, da Cerkev postane naša.
Učlovečiti pomeni, omogočiti neki stvari, da si prisvoji „meso“,, „telo". Prav tako Kristusovo oznanilo. Prepričani smo, da si mora navzeti meso v Afriki kot drugje na svetu. Toda rekli boste, da je njegov nauk že oznanjen na tej celini. Gotovo, toda...
Danes govore o zavračanju, npr. pri presajanju srca. Čeprav nisem zdravnik, si mislim,, da gre tu za pojav, ko srce ni bilo sprejeto v organizem, ni bilo del celote telesa. Prav tako lahko rečemo za evangelij, ki se je in se oznanja v Afriki', da še ni eno z njo. Možno je, da se pojavi zavrnitev. Tedaj se bo pokazalo, da je bil evangelij po tuje podajan. Da bo Cerkev v Afriki res eno s to celino, mora pognati korenine.“ Tako je označil poslanstvo I.S.C.R. direktor Izidor de Suza.
O. Hugo $ kolegom Pavlom iz Malijo, prvim duhovnikom rodu Dogou.
Direktor I.S.C.R.a, Izidor de Suza, doma iz Dahomeya.
Z BENGALSKIH POLJAN
Poroča o. Stanko Poderžaj S.J., Indija
DVAJSET LET CERKVE V KHAR1JU
V	letu Gospodovem 1954 smo blagoslovili novo osrednjo misijonsko cerkev v Khariju.
Odprli smo jo v zveličanje bengalskih poganov.
Oskrbovali so jo dolga leta slovenski misijonarji.
Zdaj jo že oskrbuje misijonar domačin.
Sredi prostranih bengalskih poljan stoji.
Sv. Cerkev, „znamenje, povzdignjeno med narodi“, je z njo dobilo vidno znamenje v obliki božjega hrama.
Ni to kakšna veličastna stavba. Preprosta a prikupna, prostorna hiša božja je.
Zidali smo jo dolgih sedem let.
Pozidali smo jo pretežno z darovi slovenskih rojakov.
Postavili smo jo pa le!
Z združenimi močmi smo jo zmogli-
•— prešinjeni s tisto vseobsegajočo ljubeznijo, ki se ne ustavi na pragu vrat lastne hiše„
—	prežeti s tistim Kristusovim duhom, ki išče bratov in sestra širom zemeljske oble, da jih pripelje nazaj v Očetov objem,
—	prepojeni duha žrtve, ki si od potrebnega odreče, da reši bližnjega ; ki poleg družinskih, družabnih, narodnostnih potreb vidi preko teh: presunjajo ga nepojmljive stiske duš, ki se še zvijajo v objemu ukače. ..
Odprli smo joda bo Bengalcem kazala pot v nebeško Galilejo,
da bo zmeraj kot na stežaj odprta nebeška vrata pripuščala trume duš v večni hram božji.
Duh evangeljski je to, ki se usmili trpečega brata.
Utrip zavednega skrivnostnega Kristusovega Telesa, v katerem polje kri božjega Jagnjeta in se pretaka med udi.
Marija, Slovencev kraljica, naj ne usahne ta v Tvojem blagoslovljenem letu odprti vir milosti. Kakor naj ne usahne vera v srcih vernih Slovencev, ki so si tako postavili spomenik žive vere v Tvojega Sina.
Kristus, božji misijonar, je sprejel naš skromni dar.
V	zameno nam bo dal košček prostora v svojem večnem bivališču, kjer ga bomo vsi: Slovenci, Bengalci in drugi - združeni - ljubili na vekov veke...
NOVA CERKEV TUDI V MOJEM KOLENPURJU. .. ?
Letošnjega februarja je bila v Kolenpurju birma. Ne v cerkvici. Notri bi se komaj za silo zgnetlo tistih 84 birmancev in še par drugih 'judi. Zato je nadškof birmal pod milim nebom.
Ko se je poslavljal, je rekel: KO SPET PRIDEM,, PRIDEM BLAGOSLOVIT NOVO OSREDNJO (FARNO) CERKEV.
„Ta je pa lepa“, sem se zdrznil. In se zamislil!
Nadškof ve, kaj so slovenski misijonarji ustvarili križem 24. Par-ganasa in drugod - v Čandemagorju, v Durgapurju, v sami prestolni Kalkuti. Pred očmi mu je lebdela osrednja misijonska cerkev v Khari ju, kamor je kot novomašnik prišel pomagat. Zdaj upa, da bo glede cerkve kakor nekoč Khari, tako zdaj Kölenpur deležen tradicionalne slovenske misijonske zavzetosti. Knobleharja in Baraga sicer ne pozna (razen če je bral angleški Baragov življenjepis, osebni dar pisatelja misijonarju,, ki je izvod po upravitelju p. Ehrlichu dal v knjižnico kolegija sv. Fr. Ksaverija v Kalkuti), pozna pa njihove rojake misijonarje kot podjetne ljudi in po njih Vas, njih zveste podpornike. Zato upa, da bo tudi Kölenpur vzcvetel, kakor so v preteklosti druga misijonska središča.
Vendar sem pred nadškofom spustil „zavoro“: „Oče, časi niso kot so bili!“
On pa: „Vem,, vem, a vseeno!“
„VSEENO!“
Rojaki!
Bomo misijonskega nadškofa razočarali ?
Boste razočarali' rojaka misijonarja, od katerega krajevna Cerkev - sama nezmožna - pričakuje in prosi, da ji postavi nov primeren božji hram ?
Kölenpur, osrednja misijonska postaja v našem 24. Parganasu, nima prave cerkve.
Pomagali ste nam postaviti prvo, v Khari ju!
Pomagajte nam zgraditi tudi druge, v Kolenpurju!
Naša stvar je to!
Nikar ne zamudimo krasne priložnosti, da izkažemo ljubezen do neumrjočih duš Bengalcev na tako viden in na tako učinkovit način.
Pri vsaki,, v novi cerkvi darovani sv. maši, bo kelih zveličarja povzdignjen v podpornikov večno hvalo in zahvalo od Odrešenika samega.
Pisec tega sestavka o. Stanko Poderžaj (v sredi) v družbi z misijonskim dobrotnikom č. g. Stankom Skvarčo in z našim sodelavcem Ladislavom Lenčkom pred argentinskim narodnim svetiščem v Lujanu pri Buenos Airesu.
KAR RAD JIH IMAM
Nekajkrat me kdo v pismu sprašuje, kako in kaj. „Med kakšnimi ljudmi misijonarite? Kakšni so Bengalci?“ V odgovor bi lahko dal svcje vtise. A to bi bili le moji vtisi. Ti pa so osebna stvar, enostranski, pobarvani z osebnostjo, ki jih podaja. Najboljše ho, če najprej dam besede rojenemu Bengalcu, pisatelju mednarodnega slovesa, ki sem Vam ga predstavil že leta 1971.
Ni rod Čoudhuri je v 24. 6. 73 izšli številki bombayskega „.Illustrated Times of India“ napisal 9 stolpcev dolg Članek z naslovom „Zavist kot del našega narodnega značaja.“ V njem trdi, da so Indijci veliki nevoščljivci, med njimi pa so Bengalci najbolj in najgrše zavistni.
Drugod isti pisatelj, ki kar naprej in z ve’iko ihto biča napake svojih sonarodnjakov, trdi:
Indijčeve - dobre in slabe - lastnosti koreninijo v njegovi mehkuž-nosti in nepodjetnosti.
V 200 letni podlcžnosti Angležem so sc razpasle zlasti počutnost, pijančevanje, brezčastnost in lažnivost. (Ko sem „služboval“ v Bosni, so na isti način pripisovali zahrbtnost in podobno na rovaš 400 letnega gospodarjenja Turkov. Op. pisoa.)
Indijcu popolnoma manjka vsake volje.
Manjka mu naravnega ravnotežja, zato kar naprej niha iz ene skrajnosti v drugo.
Nenravnost je hinduist poskusil zajeziti s tem, da ji je odtegnil fizžčno možnost. Npr. vdove se morajo vse življenje postiti in gotovih vrst tečnih jedi sploh ne smejo uživati. Sem spada gotovo tudi starodavna navada zgodnjih in otroških porok, ki so bile z zakonom odpravljene šele 1934 (Sarda Act.).
Indijec ne ve, kaj je značajnost Nima pravega pojma kesanja. O vesti sploh nima pojma.
Tako indijski pisatelj. Na splošno bi mu pritrdil. Vendar pa z dvema pomislekoma:
Prvi: Ne gre istovetiti žensk z m'Ak’mi. Indijka je bolj klenega značaja. Poznam^ ce>o vrsto takih ki ?o postale predsednice pokrajinskih vlad, druge guvernerke raznih pokrajin, Nchrujevo sestro, ki je postala predsednica UNO, Indiro Gandhi, ki o njej pravijo, da je edini moški' član osrednje vlade, itd. Iz lastne izkušnje vem, kako težko se zaneseš na učitelja, medtem ko so učiteljice voljne in na splošno zanesljive. Vzrok temu je iskati precej v tem, da je dek’e že ob rojstvu nekako ne-zaželjena :n potem tudi zelo strogo vzgajana, medtem ko je fantom vse dovoljeno. .. - Ko opazujem obraze na cestah, me ti zmeraj presenečajo: moški se ti zdijo vsi zaskrbljeni, poDsCeni, nervozni; ženske na splošno sproščene, nasmejane, zahtevne. Iz mnogotere izkušnje vem, da so moški glava družine le bolj na videz, v resnici domu gospoduje žena. Je to vzrok, zakaj toliko moških teles"e zadovoljitve išCe zunaj družinskih vezi?
Drugi: Nirod Čoudhurijeve karakterizacije veljajo bolj za meščanske, kakor pa za kmečke sloje, ki jih ie v Indiji čez 70 odstotkov. Kmet, v preteklosti hrbtenica vsakega naroda,, je v Indiji še razmeroma zdrav, uravnovešen in do gotove mere - podjeten. Trpi pa - na žalost - tudi
on na pomanjkanju resnicoljubnosti. Indijec, Bengalec je čisto odkrit lažnivec, ki ti laže brez sramu. „Moral sem se zlagati“ je del splošne govorice. Nekoč sem poslušal priljubljenega pisatelja, kako je na javnem mladinskem shodu (po njegovem odhodu sem jaz predsedoval) prisotni mladini razlagal, da neresnica, ki jo v sili izrečeš, ni greh. Na podeželskem avtobusu sem poslušal moža,, ki je vpričo potnikov soseda poučeval, kako bo na sodniji - kamor sta bila namenjena - krivo pričal. Nih'če se ni pohujševal.
Toliko po Čoudhuriju in iz mojih lastnih izkušenj o Bengalčevih slabih lastnostih.
Dobrih je mnogo: Bengalec zna odpustiti. Zelo gostoljuben je. Tujcu se ne roga, ga ne oponaša. Neznancu na cesti rad pomaga in mu naredi zastonjsko uslugo. Rad ima otroke, svoje in druge. Zna biti do skrajne mere potrpežljiv, ker je pač fatalist - „taka je moja usoda“... Da je Bengalec dobrega srca, pove tudi izrek: Delhi je ponosen,, Bombay bogat, Kalkuta pa ima srce tako veliko kot je veliko velemesto samo...
Osebno me je očarala Bengalčeva ljubeznivost in širokogrudnost še bolj po tem, kar sem doživel kot duhovnik nekaterih kalkutskih bolnišnic. O tem v naslednjem.
MOJI DUHOVNIŠKI OBISKI PRI BOLNIKIH KALKUTSKIH DRŽAVNIH BOLNIC
Ko sem župnikoval v Kalkuti, sem imel poleg farnega dela na oskrbi celo vrsto državnih bolnišnic: dve otroški, kužno, železniško, zavarovalniško, dve ogromni splošni...
Naravnost čez cesto pred farno cerkvijo sv. Terezije Avilske stoji razsežni Nilratan Sarkar Medical College & Hospital. Tja so me največkrat klicali, pa sem tudi sam dostikrat šel skozi dvorane, da me tisti bolniki, ki nikogar nimajo, lahko vidijo in pokličejo, če hočejo. Tudi v sprejemno pisarno sem redno hodil in dobil na razpolago vpisnik sprejemov, ki jih je bilo ‘čez 50 na dan, le dla uradniki niso zmeraj v posebne razpredelnice pravilno vpisovali versko pripadnost bolnikov. V talarju sem imel dostop ncč in dan, čeprav so se celo najbližji sorodniki morali izkazati' s pismenim dovoljenjem. Marsikaterega bolnika sem pre-videl in kakšnemu zastarelemu grešniku posredoval dušni mir. Spominjam se takega spokorjenega zastarelega „grešnika" - mlad je še bil, Pred težko operacijo, s celo vrsto univerzitetnih naslovov in še advokat po vrhu, Bengalec. V bolnišnici je spet našel Boga. Še danes me -zdrav - z ženo, ki je tudi dvojna doktorica, z veseljem vabita n,a dbm. - Tudi v najbolj izolirani oddelek, kamor nihče drug ni smel, sem imel dostop.
Večkrat sem se mudil v bolnišnici za državne uslužbenec, a je bilo
-	naravno - tam katoliških bolnikov malo.
V	ogromnem R. G. Kar Hospital sem tu pa tam našel kakšnega katoličana,, le da mi- tam uradnik ni dal dostopa do sprejemnega registra, češ da o verski pripadnosti ne vodijo nadzora, kar pa ni moglo biti resnično. Mi je pa v zameno neka katoliška postrežnica (nurse) ponudila, da me bo pismeno obvestila, če bo kakšen katoličan sprejet.
V	bolnišnici za kužne bolezni na velemestni periferiji so mi bili registri na razpolago, a je bilo katoliških bolnikov malo. Pač pa veliko otrok.
Nekoč mi je neka bolniška sestra prepovedala vstop v njeno dvorano. Grem k upravitelju: „Lepo prosim za pismeno dovoljenje, da lahko bolnike obiskujem.“ „Kar pojdite, nič naj vas ne ovira. ..“ Povem o izkušnji s tisto sestro in spet poprosim za pismeno dovoljenje. „,0 nič ni treba takšnega pisanja. Bom jaz vsem sestram sam povedal.“ In tako je bilo. Šel sem,, kamor in kadar sem hotel, čeprav so smeli celo starši svoje otroke le od daleč gledati skozi okno dvorane. Tudi v slučajih, ko otrok ni mogel iz postelje in je bil kje daleč cd! oknia. V enem teh primerov se mi je zdela taka restrikcija naravnost okrutna... Flantek, kakšna tri leta je imel, ni mogel iz postelje. Daleč od okna, v drugi vrsti je bil. Pa starši, tudi mati, niso smeli k njemu. Mene so spraševali o Jožku, kako in kaj. Nosil sem mu podobice in drugo. Sušil se je in nazadnje izsušil in umrl. Zdelo se mi je, da je ubožec umrl bolj od zavesti zapuščenosti kakor od bolezni'. Po pokopu so se mi starši zahvalili. Še danes mi je hudo za Jožka in - za starše. ..
Če kje kakšnega določenega bolnika nisem mogel najti, sem lahko šel k oddelčni sestri. Ta je vodila zapisnik in mi je takoj povedala številko postelje, kjer bom našel iskanega bolnikja. Vse te bolniške sestre
-	večinoma poganke- so vedno rade ustregle. Tudi ponoči ni bilo nobenih težav.
ŠE PAR ZANIMIVIH IZKUŠENJ
Po operaciji v kasnem 1972 sem imel bolniško sestro “Seven Day Adventistične sekte“. Tudi o veri sva se pogovarjala. Ob nekem obja-snjeniu je vzkliknila „Tega nam niso nikoli' povedali. Bom vprašanje sprožila ob prihodnjem sobotnem sestanku."
Druga, protestantka, je gledala rožnivenec, ki je zmeraj ležal na omarici poleg postelje. Moral sem ji obrazložiti pomen rabe. Vabila me je na dom.
Tretja, bramanka, je zame opravljala tudi najnižje posle. Pa sem ji omenil, da mi je nerodno, ker vem, da kot bramanlci taka opravila niso v skladu z njeno kasto. ,„S'aj ste nam vendar kot oče“ odgovori, se
skloni in se kot „guruju“ s prsti dotakne mojih nožnih prstov in potem svojega čela...
Zdravniku, primariju, vodilnemu patologu, ki me je „rezal“, sem se na koncu po-operacijskega zdravljenja zahvalil, pa mi je odvrnil: „Jaz se vam žahvalim za vašo potrpežljivost.“
Kako Ui jih torej rad ne imel? še tisto evangeljsko ,„Večje: ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje“ (Jan 15, 13) mi je poklicala v spomin mlada bramanka, uCiteljicie, ko mi je ob operaciji pisala:
„Če je božja volja, naj Vas Bog popolnoma ozdravi, Vašo bolezen pa naj meni da. Še najbolje bo, da meni da Vaša leta, moja (je 40 let mlajša) pa Vam,, da boste v teh cd mene podarjenih letih še dolgo ostali med nami in še mnogo dobrega storili. Moja edina molitev k Bogu je: da bi še dolgo in zdravi živeli!“
MISIJONSKA ZOOLOGIJA
Pravzaprav bi naslov moral biti: živalstvo v bengalskem misijonu.
Prepričan sem, da se zelo moti, kdor misli, da. so se v preteklosti naši misijonarji navduševali za misijonsko zoologijo in zaradi nje odhajali v misijone. Nekaj eksotičnega seveda privlači, lahko pa tudi odbija. Zase vem, da me je indijska zoologija tako odbijala, da sem ob lastni prošnji za misijonsko delo le na predlog predstojnikov privolil, da grem v Indijo. Indija mi je bila že zaradi kač - zoprna. V misijonu samem ne očaruje, z malimi izjemami nam je v nadlego. Seveda indijskega živalstva misijonar ne more kar odpraviti.
V Durgapurju me je ob nočnem pohodu v džungli pičil nekakšen sršen. Nad očmi, oz. nad desnim očesom. Čez nekaj 'časa mi je bilo, kakor da se mravljinci sprehajajo pod kožo. Obraz mi je zatekel. Moral sem v Kalkuto. Od zatekline so se oči skoraj skrile pod kožnim pre-Vesom. Hišni zdravnik kolegijd sv. Fr. Ksaverjja mi je rekel: „Father, srečo imate. Strup vam je živec načel. A to je moja specialiteta, ker sem prej bil zdravnik v bolnišnici za tropske bolezni. Vem, česa potrebujete.“ V par dneh sem bil dober.
S patrom Ehrlichom sva v Khariju dvakrat ubila kobro v samem farovžu. Zia kačjim pikom v Indiji vsako leto umrje okrog 15.000 ljudi. En sam pik kraljeve kobre pomeni brizgijaj 200 ml. gr. strupa. Smrtna doza je pičlih 12 miligramov.
Krokodilov v Kolenpurju ni. Pač pa sem jih srečaval na jugu. Izvedenci pravijo, da so ti naši v 24. Parganasu največji in najbolj divji, kar jih je kje na svetu. V 24. Parganasu - v Gangesovi delti - letno Požro šest ljudi.
Tigri imajo večji apetit za človešklo meso. 15. februarja letos je v bengalskem parlamentu minister povedal, da so v petih letih v našem predelu 24. Parganasa pohrustali 154 ljudi1.
Da so indijske krave ponavadi lačne, ve ves svet, čeprav so božanske. 22. junija 1973 je bengalski časopis pisal o poštarju, ki je - moderen - pošto raznašal s pomočjo bicikla. Pošto je dal zadaj pod vzmet (carrier). Ko je za nekaj časa kolo pustil nekje pred hišo, je mimo pri-capljala pocestna „sveta“ krava in pošto - pojedla. Med to je bilo tudi priporočeno pismo s čekom. - Poštni urad, tako piše časopis, se je pismeno opravičil, da je bilo „pismo uničeno izven kontrole poštnega urada“.
Žabe Indiji prinesejo lepe denarce. Lansko leto so izvožena žabja bederca Indiji vrgla skoraj tri milijone dolarjev.
Najbolj ga pihajo opice. Izvozili smo jih na tisoče in deset tisoče. A ker so tudi one božanske, je bil nekaj časa tudi v znanstvene namene njih izvoz prepovedan. Kolikor vem, so prepoved nekaj omilili, ne morem pa reči natančno, v koliko. Marca letos (23. 3. 73) je bengalsko pisani časopis „.Juganter“ opisal - opičjo poroko. Povedal je, da je na severu v vasi Rajim bogat mož priredil ceremonialno poroko dveh opic. Poroko so opravili in par blagoslovili duhovniki-bramanci. Ljudi - zijal - se je vse drlo, kar pet tisoč gledalcev je privabil tudi za Indijo nekam nenavadni obred...
Spadajo tudi miške v indijsko zoologijo. . . ?
MISIJONAR PODERŽAJ V DEŽELI TAJ
Poroča s. Frančiška Novak O.S.U.
S. Ksaverija Pirc me je prosila, naj vam tudi v njenem imenu nekaj napišem o obisku o. Poderžaja DJ v drugi polovici letošnjega aprila pri nas v Siamu. Zdaj smo že na koncu junija, zato sem kasna. Medtem vas je o. Poderžaj najbrž že obiskal in vam ob obisku povedal več zanimivosti, kot bi jih mogla jaz. Pošiljam pa vam nekaj fotografij s tega obiska.
Na obisk o. Poderžaja sem se podala v 750 km oddaljeni Bangkok na jug iz čiengmaja na severu. Bilo je sredi velikonočnega tedna. 17. aprila sva s s. Ksaverijo na našem letališču Don Muang pri Bangkoku sprejeli kar dva misijonarja: s p. Poderžajem je priletel še mladi Kanadčan o. Charles Pottie DJ, ki se je bil z našim rojakom srečal v Kalkuti in se mu pridružil kot sopotnik za tiste dni bivanja v Bangkoku. O. Poderžaj se je poslovil v nedeljo opoldne, o. Charles pa je ostal v budistični prestolnici še kak dan za meditacijo po budističnem zgledu.
18. aprila sva pospremili oba misijonarja na obisk kraljeve palače na vzhodnem bregu reke Čao Fija. Dvorec se razteza na 218,400 kvadratnih metrih. Obdan je z zidom iz leta 1783. Kraljeva rezidenca to ni. Najznamenitejše poslopje je bilo zaprto, zato smo ga ogledovali le od zunaj; videli pa smo kraljevo pagodo Smaragdnega Bude v pestri lepoti, pa tudi nekaj krasno opremljenih dvoran. Patra sta bila zadovoljna. Opoldne smo bili vsi povabljeni na obed k papeškemu pronunciju msgr. Giovanniju (sam sebe kliče za Janeza!) Morettiju, ki je sin slovenske matere in italijanskega očeta. Govorili smo največ angleško. Msgr. Moretti dobro bere slovensko, večje težave pa ima z govorico. Vsi ga občudujejo kot izredno gorečega in dobrosrčnega papeževega zastopnika.
Popoldne smo se peljali 60 km jugozahodno iz Bangkoka v Nakorn Prathom, da si ogledamo izredno zanimivo prastaro pagodo, zraven pa še siamsko podeželje. Naslednji dan smo šli na jugovzhod v velikanski Naravni muzej, ki ga tvori okrog 200 arov dežele z dolgim južnim repom, ki pa je v resnici dolgo skoraj tisoč kilometrov in se konča gor v prestolnici Bangkoku, potem pa še na sever in severovzhod kakih 800 km. Ancient City, kot
mu pravijo po angleško, ima vse to razsežno siamsko ozemlje v miniaturi, pokrito z zgodovinskimi in kulturnimi spomeniki: resnični Siam s svojo geografijo in zgodovino. Vse je izredno lepo izdelano; nove stavbe še vedno rastejo. Novo čudo sveta, kot mu pravijo. In Siamci so na svoj Naravni muzej zares ponosni. Po turistih jim pa seveda prinaša velikanske dobičke. Muzej ima komaj deset let. Nazaj grede smo se oglasili pri moji nekdanji gojenki, ki je, edina kristjana v družini, hotela postati redovnica. Redovno formacijo so ji dali v Avstraliji, potem se je vrnila, a preden je napravila večne zaobljube, je iz reda izstopila. Zdaj je v vodstvu S.O.S. zavoda, prav blizu slovitega Naravnega muzeja. Svojevrstna ustanova za sirotne otroke je bila zamisel dr. Hermanna Gmeinerja, ki je ustanovil prvo S.O.S. otroško vas leta 1949 v Avstriji. Težnja je v tem, da v takem selišču brezdomci najdejo dom, starše, brate in sestre, ljubezen in iskrenost dobrega družinskega življenja, pa dobro vzgojo. Naša nekdanja gojenka in sosestra s svojo bolničarko jim skuša vse to nuditi: 15 prijaznih hišic, v vsaki živi odgovorna „mama“, kakih devet otrok, fantičev in deklic, za katere skrbi, kot da bi bili njeni. Starejši otroci pomagajo mlajšim. Otroški vrtec imajo kar doma, drugi pa gredo v šolo v bližnjo vas. Obe voditeljici sta s svojim delom kar vidno zadovoljni. Otroci so bili nasmejani, snažni. Silno nas je imelo, da bi si ogledali vse te hišice. A sonce je že zahajalo, Bangkok pa je bil še 35 km daleč. A obisk nam je vsem dobro del.
Prišla je sobota, patra Poderžaja zadnji dan med nami. Hoteli smo si ogledati socialno delovanje, ki ga je v „slumu“ v Huaj Kangu začel goreč francoski jezuit pred 20 leti. Po slabi cesti smo se peljali z omnibusom do
S. Frančiško Novak O.S.U., ki poroča o o. Poderžaja obisku v deželi Taj.
Odlična družba: S. Ksaverija Pirc O.S.U. (osemdesetletna!), msgr. Moretti, o. Poderžaj D.J., s. Frančiška Novak O.S.U. in p. Charles Pottie S.J. — pri msgr. Morettiju v Bangkoku
18. aprila 1974.
Angelskega doma za uboge in brezposelne. Postavil ga je omenjeni francoski misijonar blizu velikanskega kupa smeti, ki so jih sem vozili iz Bangkoka. Tu so reveži po smeteh iskali, kar je bilo še vredno prodaje. Ta kup smeti pa je bil tudi njihov dom. Zdaj je seveda vse urejeno, ljudje imajo, čeprav ubožna, pa vendar človeška bivališča. V Domu najdejo delo, strokovni pouk in drugi denarna posojila. Koliko napredka, po zaslugi katoliškega misijonarja!
Iz Huy Kwang smo prišli na novo cesto, po nji pa do strokovne šole sv. Janeza Boška, ki jo vodijo salezijanci. Tudi tu bi lahko povedala dolgo povest, če se samo spomnim na prva leta po zadnji vojni, ko smo imele tu za ubožne fante božičnico. Šola zdaj slovi; precej težav sem imela, da sem dobila prostor za ubožnega krščanskega fanta iz Čiengmaja. Oče Poderžaj pa se je srečal tu s salezijanskim provincialom in uredil svoj bližnji obisk pri salezijancih v Hongkongu.
Popoldne smo šli h karmeličankam. O. Poderžaj je hotel videti samostan, kjer je živela in umrla s. Marija Inmakulta Franko, ki je bila pred davnimi leti kakih deset let na Selu pri Ljubljani. O. Poderžaj jo je poznal še kot dekle. Mati prednica Anne de Jesus, iz Bangkoka doma, a po rodu Nemka in voditeljica novink, teta moje sosestre, sta nas zelo ljubeznivo sprejeli.
Še do stolnice sva šla s patrom. Tam sva naletela na mojo nekdanjo gojenko, ki naju je napotila v katoliško knjigarno za diapozitive in slike. Pater je izbral, kar se mu je zdelo najbolj zanimivega, ko pa sva hotela
plačati, je trgovec prosil misijonarja, ki že 46 let misijonar! v Indiji, le molitev in spomin pri maši... Bog blagoslovi plemenitega moža in njegove!
O. Poderžaju se je mudilo k jezuitom v Kolegij sv. Ksaverija. V naglici sem zamenjala avtobus in sva se peljala v nasprotno smer. Izstopila sva in smo z neko gospo vsi trije najeli trikolesni taksi, ki nas je v 20 minutah potegnil v Ksaverijev kolegij. Od patra sem se poslovila, prepričana, da se ne bova več videla.
Prihodnje jutro je bila nedelja. Maša na fari sv. Jožefa ob našem zavodu Regina Mundi je bila ob pol devetih. S. Ksaverija igra tam harmonij. Po maši naj hi odšli na letališče. Ne vem, kako je bilo, a s. Ksaverija je bila odšla v prepričanju, da sem šla jaz na letališče že pred njo. Brž sem telefonirala k jezuitom in se od patra vsaj telefonsko poslovila. Upam, da mi o. Poderžaj moje netočnosti ne bo zameril.
Zbogom, o. Poderžaj in nasvidenje, če ne v beli Ljubljani, če ne v Bangkoku ali v Čiengmaju, pa gori pri Bogu v nebesih, ko bom bolj zrela za večno slavje, kot sem zdaj.
Riž sode. . .
NAJSLAJSA PESEM,
ki jo pesnik tiho žvižga pod prvimi cvetočimi češnjami v nekdanjem vojaškem glavnem stanu Šizuoka.
To je najslajši spev v cvetočo noč: edino Ti, Ti, Ti si neskončnosti, resnični Bog!
To je še daljši spev kot dolga bol: edino Ti, Ti, Ti si neskončnosti, skrivnostni Bog!
To je najtišji spev, najgloblji zvok: edino Ti, Ti, Ti si neskončnosti, a jaz ubog.
V nekdanji vojaški utrdbi in ribiškem naselju, zdaj mestecu šizuoka, je bil podpisan prvi ukaz preganjanja krščanstva na Japonskem.
VLADIMIR KOS
VZGOJA DOMAČE DUHOVŠČINE
Poroča KAREL WOLBANG CM, ZDA
Pionirski uspehi škofa De Reeperja v Kenyji.
Škof John de Reeper je 6. decembra 1973,, kot običajno vsako leto, poslal kratko poročilo o stanju svoje škofije Kisumu v Kenyji v Afriki, ob koncu poslovnega leta. Takole piše:
„Dragi gospod Wolbang!
Ko smo spet pred božičem, hitijo naše misli k našim prijateljem, ki so nas zvesto podpirali v naših prizadevanjih skozi preteklo leto.
V skoraj 40 letih mojega dela za tukajšnje ljudstvo sem doživel velike spremembe in lepe uspehe. Kot krona vsega lepega je bilo pač ■povzdignjenje v kardinala enega od tistih, ki sem jih v letu 1940 sprejel !'y semenišče.
Res, delo v semenišču in sploh vzgoja dobrih afriških duhovnikov je bil glavni cilj mojega misijonskega prizadevanja. Poleg omenjenega kardinala Otunga sem doživel še dva moja semeniščnika, ki sta bila posvečena v škofa. Poleg tega je iz tega semenišča izšlo še 30 in več .duhovnikov. Pohiteti moramo z afrikanizacijo Cerkve tu, a uspelo nam je postaviti trdne temelje temu prevažnemu podvigu, ki bodo morali nadaljevati z njim tisti, ki pridejo za nami.
Prav pa je,, da naši prijatelji in dobrotniki v zaledju veste: Gornji dosežki bi bili nemogoči brez vaših molitev in darov. Oboje je še vnaprej nujno potrebno. Čim več bogoslovcev imamo in čim boljšo formacijo jim skušamo dati, tem težje postaja naše finančno breme.
No, meni bo pač ostalo le še malo božičev, ko bi se še in še zahvaljeval dobrotnikom ter jih prosil za novo pomoč. Vi ste v preteklosti pomagali velikodušno, zato bo lep del zasluženja pri vseh sadovih vaš in vaših dragih dobrotnikov.
Pri božičnih mašah se vas bom posebej spominjal, proseč Boga, naj vam da doživljati v čim večji meri srečo božiča in svoje blagoslove v novem letu!
Vaš vdani John de Reeper, škof v Kisumu.“
PRI MZA NADALJUJEMO Z BOGOSLOVSKO AKCIJO
27. maja je Bogoslovska akcija Misijonske znamkarske akcije spet poslala v škofijo Kisumu vrsto obnovljenih vzdrževalnin, tako za domače bogoslovce tamkajšnjega bogoslovja, kakor tudi za še druge škofije v tej mladi', razvijajoči se državi. V dveh čekih je bilo poslanih 1.500

Bogoslovec Mihael Kip Toror
Bogoslovec Dismas Masolo
dolarjev. Vsaka šolnina za leto dni študija je še vedno 150 dolarjev, dasiravno so zadnja leta stroški vse povsod zelo narasli in bomo morali na zvišanje vzdrževalnin tudi mi počasi misliti,, saj tukajšnja im kanadska misijonska centrala prosita za vzdrževalnine že v višini 250 dolarjev.
Gospa Terezija Ritcherson iz Tampe, Florida v ZDA je obnovila šolnino za 4. leto študijev bogoslovca Ludvika Kwena. Gospa je konver-titka, ki je ob spreobrnjenju resno želela postati usmiljenk|o, pa jo je motilo kot medicinsko sestro, ko je vid'ela v bolnici, kjer je bila zaposlena, da so tamkajšnje redovnice le bolj vodile administracijo kot pa se posvečale osebnemu skrbstvu bolnikov. Gospa je sedaj vneta sodelavka v angleško govoreči veji MZA in poleg bogoslovskih vzdrževalnin mesečno pošilja manjše zneske za splošno pomoč slovenskim misijonarjem. Njen mož je brezverec, a ji pusti svobodo v njenem apostolatu in je upati, da bo Bog sčasoma blagoslovil dobro voljo zakoncev, saj sta na čekih, poslanih za misijone, imeni obeh,..
Neimenovana dhužina iz ZDA je darovala za 3. leto šolanja bogoslovca Gabrijdai Lumbasi Wekem, ki lepo raste v svoj poklic.
SODELAVCI IZ GORICE, TRSTA IN ARGENTINE
Gospa Marija Durjeva je s skupino sodelavk iz Gorice poravnala za 4. leto vzdrževanja bogoslovca Mihaela Kip Tovora, ki je bil med
tem z dvema drugima poslan na papeško univerzo Propagande v Rim in bo imel tako lepo možnost, da se sreča s svojimi dobrotnicami v Gorici. Domov se povrne po končanem doktoratu iz teologije; običajno so taki rimski doktoranti kasneje postavljeni za vodstvo afriških cerkva. Vemo, da je rektor te papeškle univerze Propaglande v Rimu naš rojak dr. Maksimilijan Jezernik in profesor na njej drugi rojak dr. Janez Vodopivec. Tako tudi po tej plati Slovenci vplivamo na študij in formacijo domačih duhovnikov.
N. N. iz Trsta je darovala že 'četrto vzdrževalnino za svojega kandidata. Ker je njen prejšnji vzdrževanec David Ouma izstopil iz bogoslovja, je privzela novega, Dismma Alojzija Masolo, kateremu zdaj s svojo molitvijo in darovi skuša pomagati. Na primere izstopa tudi vzdr-ževancev je treba računati. Pot k oltarju ni lahka in če kdo na njej spozna, da ni poklican v mašništvo, je edino pravilno, da pravočasno izstopi. Vse življenje bo pa ostal izobražen in dober katoličan, kar upravičeno upamo,, in bo kot tak mogel veliko narediti za Cerkev tudi kot laik. - Bogoslovec Masolo je sedaj v prvem letniku teologije na Propagandi v Rimu, kamor ga je bil poslal njegov škof.
Gospa P. L. iz Trsta je plačala za 3. leto šolanja Andrejas Kaser a, in sicer ona prvič, kajti preje je zanj plačevala Marija Bestjak, ki je pa med tem umrla in naj ji bo Bog bogat plačnik!
Za 4. leto študijev bogoslovca Martina Okal Achietnga je spet žrtvovala Neimenovana iz Trsta, ki je pripravljena dajati za vzdrževalnino še enega kandidata.
Za bogoslovca Ernesta Mihaela Akhonga je z nemajhnimi žrtvami pla'čeval upokojenec Jože Mikelj iz Argentine.
Drugi dobrotnik iz Argentine, Jože Černak, st. je poslal že za tretje leto vzdrževanja bogoslovca Tadeja Oluoclda.
Oba argentinska dobrotnika sta stopila v zvezo z Bogoslovsko akcijo Misijonske znamkarske akcije potom Ladislava Lenčka CM, ki se nam je v pismu z dne 3. maja priporočil: „Priporočam se Vam za kak sestavek za „Katoliške misijone“ o Vaši akciji v podporo domačega duhovništva. Kdaj potrebujete naslednji obrok za Černakovega bogoslovca? Ali kaj veste, je že bogoslovec kaj pisal dobrotniku?“ Tako sem se odločil, da moram najti čas za nadaljevanje poročil o tem v „Katoliške misijone“.
PISMENI STIKI Z DOBROTNIKI
S škofi in semeniškimi predstojniki smo na splošno dogovorjeni, da vsak vzdtževanec po možnosti pošlje dobrotniku svojo sliko in se mu vsaj enkrat na leto oglasi. Cela vrsta takih pisem pri meni čaka na pre-
vod. Odbornik Misijonske znamkar-ske akcije za prevajanje pisem domačih bogoslovcev je lani postal jurist Jože Levstik iz Mineapolisa v Minnesoti, ki dela v knjižnici pravne fakultete minnesotske univerze. Njegova žena, profesorica Ivanka, je predsednica MZA za Minneapolis in St. Paul. Navadno g. Levstik prevede pisma v treh kopijah in prvo kopijo oziroma original pošlje naravnost dobrotniku, dve pa naši MZA v arhiv. Jasno, da je treba časa in potrpljenja. Najprej ni vedno lahko domačim bogoslovcem napisati pismo v kakem drugem, evropskem jeziku... Potem pa tudi prevajalec nima vedno potrebnega časa. Tako prosimo dobrotnike, da vztrajajo pri naklonjenosti tej akciji, čeprav morajo včasih dolgo čakati, da jim pride kak glas od njihovega vzdrževanca. (Sledi-J
Bogoslovec Ernest Akhongo in Tadej Oluock (spodaj)
Najprej moramo misijonskim prijateljem, zlasti starejšim sporočiti žalostno vest, da je v domovini umrl dolgoletni kitajski misijonar, zlatomašnik Jože Kerec SDB, in sicer v Veržeju. Pokopal ga je mariborski pomožni škof.
Pokojni je bil misijonar izrednega kova. Deloval je na Kitajskem do prihoda komunizma na jug te dežele, kjer je deloval tedaj kot apostolski administrator škofije Čaotung. V svoj misijon je pred več kot 25 leti privabil slovenske šolske sestre (slovenjebistriška veja), pa tudi dr. Janeza Janeža, ki je bil v Čaotungu vodja Kerečeve misijonske bolnice, skupaj s slovenjebistriškimi šolskimi sestrami. Komunisti so jih po svojem prihodu kmalu začeli šikanirati in jih končno izrinili ter jih internirali. Apostolski administrator Kerec je moral tiste dni pač veliko ne le telesno trpeti, ampak še posebno dušno, zlasti ko je videl, kako rdeči uničujejo sadove njegovega truda in njegovih življenjskih žrtev. Ko so ga skupaj z drugimi pognali preko meje v Hong Kong, se je misijonar zatekel v Evropo in več let živel v Franciji, nato pa šel v domovino, kjer je mogel še veliko dobrega narediti in dočakal slovesnost zlate maše na Rakovniku v Lubljani. Še nekaj let službe Bogu na zemlji, potem pa — po plačilo v nebesa, ki mu ga vsi misijonski prijatelji želimo čim bogatejšega. Naj v miru počiva!
Kot smo že ob priliki omenili, se je bivša vietnamska in malajska misijonarka s. Ivanka Pokovec iz družbe frančiškanskih Marijinih misijonark na željo svojih predstojnikov povrnila v domovino, da tam pomaga pri obnovitvi njihove družbe med Slovenci. Od tam nam je misijonarka pisala, da se je bila udeležila misijonskega srečanja v Ljubljani meseca julija. Udeležili so se ga poleg nje tudi vsi tedaj v domovini bivajoči misijonarji in misijonarke iz Zambije (verjetno Radko Rudež D.J. in Bariča Rous), iz Madagaskarja (verjetno Ivan Štanta in Rok Gajšek, oba lazarista), iz Toga (pač o. Evgen Ketiš OEM) in sr. Konradina Resnik iz Indije. Opazovalec naj pove, da je tiste „verjetno" on sam napisal po vesteh o misijonarjih, ki so trenutno v domovini. Misijonarka Pokovec pripominja: „Bilo je obenem slovo od novega misijonarja, ki odhaja na Madagaskar." Najbrže gre tu za novega škofijskega duhovnika, o katerem so kot bodočem malgaškem misijonarju opazovalcu govorili že v Ljubljani, a si njegovega imena ni zapomnil, a upa, da bo kmalu v stanju to poročilo s tem izpopolniti.
Iz Rima se nam je oglasil misijonar o. Lovro Tomažin S.J., ki je tam na tretji redovni probaciji. Kar glavne stvari izpišemo iz njegovega pisanja:
„Vem, da moje misijonske prijatelje zanima moje potovanje po svetu. Kot znano sem se iz Buenos Airesa 5. marca odpeljal proti Clevelandu. Tam sem imel res lep sprejem, najprej pri svojih sorodnikih, nato pa v župnišču Marije Vnebovzete, kjer sem stanoval in užival gostoljubje župnika Tomca, še posebej pa dr. Pavleta Krajnika, ki me je tudi največ vozil in spremljal pri raznih stikih. Zelo lepo sem bil sprejet pri vsej slovenski skupnosti tamkaj. V nedeljo 10. marca sem imel sveto mašo za Slovence ob 8 pri Mariji Vnebovzeti, ob pol enajstih pa pri sv. Vidu. Na obeh krajih je bila lepa udeležba. Popoldne istega dne pa sem imel v dvorani pri St. Mary's predavanje s skioptičnimi slikami. Tudi tam je bila udeležba presenetljiva.
V nedeljo 11. marca sem se odpeljal v Toronto. Stanoval sem pri Mariji Brezmadežni in bil deležen gostoljubja gg. župnika Kopača in Jeretina ter sester. Popoldne istega dne me je odpeljal g. France Turk v župnijo Marije Pomagaj, nato dalje po mestu in še v svojo župnijo. Naslednji dan sem preživel pri jezuitih, bil na večerji pri predsedniku Misijonskega krožka župnije Marije Pomagaj, nakar sem imel v dvorani župnije Brezmadežne predavanje s skioptičnimi slikami. Tudi tam je bila udeležba lepa. Seveda, nikjer nisem bil napovedan oziroma so oznanili predavanje bolj na hitro. Videl sem, da imajo ljudje v Clevelandu in v Torontu veliko zanimanja za misijone. Tudi prav lepo so me obdarili. Hvala jim!“
Tudi misijonski opazovalec se veseli lepega misijonarjevega doživetja med rojaki v Severni Ameriki. Častitamo njemu in njim!
Naslovna stran te številke kaže misijonarja o. Poderžaja pri srečanjih z rojaki v Siamu, Združenih državah in Argentini.
SMRT ZGLEDNEGA SODELAVCA MZA V RIMU
Piše Karel Wolbang CM, ZDA
Nenadoma se je slabo počutil in v kuhinji zavoda Leoniano v Rimu omahnil slovenski lazarist v Rimu, misijonski brat-krojač Alojzij Vodenik, ki ga je Slovensko predstojništvo lazaristov tja poslalo na pomoč že pred več kot 'tridesetimi leti.
Pri pogrebni maši je Slovence zastopal rektor univerze Propagande msgr. Maksimilijan Jezernik, ki je zjutraj ob osmih opravil sveto mašo za pokojnega v mali bolniški kapelici. Pogrebna maša je bila 17. maja ob treh popoldne v napolnjeni kapeli Leoniana. Somaševalo je 40 sobratov, pogrebne molitve je opravil sobrat nadškof Annibale Bugnini CM, tajnik liturgične komisije škofov Sveta za liturgijo. Pri maši je bil tudi kardinal Silvio Oddi, ki mu je rajni brat dolgo stregel in ki je bil ob komunistični zasedbi Beograda tajnik nadškofa Hurleya. Navzoče so bile tudi slovenske sestre Čudodelne svetinje, ki gospodinjijo v Sloveniku, nekaj slovenskih duhovnikov in laikov, ki so mogli priti na pogreb. Pokojnika so pokopali na rimskem pokopališču Čampo Verano.
Slovenska oddaja vatikanskega radija je po tajnici jezuita o. Leskovca, ki je za slovensko oddajo odgovoren, uršulinki s. Bernardini Kopač, podala po pogrebu pokojnika glavne misli iz pogrebnega govora, ki ga je imel generalni superior lazaristov James Richarson.
Brat Vodenik je bil od prvih početkov Misijonske znamkarske akcije poverjenik za Rim in Vatikan in zvest sodelavec. Koliko dragocenih sodelavcev iz Gorice in Trsta je preko njega pošiljalo nabrane znamke! Kako rad je vedno preskrbel papeške blagoslove za poroke, važne obletnice, jubileje. Tudi je nabavljal razne devocionalije za misijonarje in jih odpravljal na cilj. Posredoval je zadnja leta tudi vrsto vzdrževalnin za bogoslovsko akcijo iz Gorice in Trsta.
Ko vsa naša organizacija čuti to težko izgubo v svojih vrstah in moli za pokoj njegove duše, se istočasno vsi radujemo, da imamo med mnogimi rajnimi iz naše srede novega priprošnjika v nebesih.
Naj blagi brat Alojzij Vodenik počiva v miru!
nam misijonarji
• •
• m/
pnsejo
JAVA
Tam deluje uršulinka s. DEODATA HOČEVAR kot ravnateljica njihove gimnazije. Letos nam je pisala v začetku marca in zadnjega junija.
Marca meseca piše, da je prejela dar iz sklada za vse misijonarje in ga vnovčila brez težav. „Prav iskreni Bog povrni vsem!“
„Najbrž ste že slišali ali brali, da smo v januarju imeli demonstracije v Jakarti. študentje so v ta namen porabili priliko obiska japonskega ministra. Zahtevali so znižanje cen, ki so se res v začetku leta zelo zvišale, boj proti korupciji in drugim slabostim. V začetku je bilo vse to demonstriranje v redu, potem se je demonstrantom pridružila drhal, ki je začela sežigati
Naša misijonarka s. Deodata Hočevar O.S.U. med dekleti, ki so opravile duhovne vaje.
Naša misijonarka z enim od razredov gimnazije, ki jo vodi.
v glavnem japonske avtomobile - enega tudi pred našo šolo — in trgovine. Sedaj je zopet vse mimo.
V	aprilu pridejo v Jakarto z vsega sveta zastopniki turističnih agencij, ki bodo imeli tam svetovno zborovanje. Zdaj tu povsod zidajo mnogo novih hotelov zanje.
V	sedanjem postnem času imamo na škofovo željo po vseh šolah in cerkvah postno akcijo. Učenke darujejo vsak dan kaj v ta namen. V vsakem razredu imamo skati jo, v katero vržejo svoje darove. Predno gredo domov, štejemo, koliko se je nabralo tisti dan in napišemo na tablo; tako razred tekmuje z razredom. Naše učenke je precej lahko navdušiti, vsako leto je naša šola v tem oziru na prvem mestu. V šoli imamo zdaj 40 % katoličank, vendar vse učenke prisostvujejo verouku. V nekaterih šolah pa imajo katoličanke pouk verouka, druge učenke pa le pouk moralke. Tudi pri nas smo enkrat ločili katoličanke od drugih, a učenkam je bolj všeč, če vse skupaj Prejemajo isti veroučni pouk. Enkrat
tedensko imamo šolsko mašo, kateri učenke tudi rade prisostvujejo.
10. aprila bomo končale prvi tri-mester in potem imele prosto do 28. aprila. V teh počitnicah bomo šle z učenkami v Srednjo Javo, da si ogledamo nekaj znamenitih krajev in obiščemo malo Marijino svetišče, ki ga imenujejo Javanski Lurd. V maju bomo pa imeli za učenke duhovne vaje.“
Pismo koncem junija pa tole pove:
„Smo v drugem trimestni šolskega leta. Z božjo pomočjo vse lepo napreduje. Dočim imajo zlasti na državnih šolah veliko težkoč z učenci, je ravno včeraj došli policijski nadzornik z veseljem ugotovil, da je na naših šolah vse v redu in da so splošno učenci katoliških šol vsi dobri.
V drugi polovici maja smo pripravili duhovne vaje za najvišji razred. Staršem smo pismeno razložili, kaj je namen duhovnih vaj in jih prosili za pismeno dovoljenje, da se jih njihove hčere smejo udeleževati. Skoraj vsi starši so odgovorili pozitivno. Pričakovala sem, da se bo priglasilo okrog
40 do 50 študentk, pa se jih je 72. Učenke bi bilo treba razdeliti v dve skupini, pa ni bilo mogoče. Za voditelja duhovnih vaj je bilo zelo utrudljivo, toda Bog je trud blagoslovil. Učenke so bile zelo vesele in rekle, da bi po zadnjih izpitih rade duhovne vaje še enkrat naredile. Pater mi je rekel, da je katoliški vpliv pri učenkah zelo velik. To me seveda zelo veseli in sem iz vsega srca hvaležna Bogu.“
INDIJA
V	začetku leta 1974 smo prejeli od g. PAVLA BERNIKA SDB sledeče pismo o novem položaju:
„Kot vidite, se Vam to pot zopet oglašam iz Kohima, kjer sem deloval že v letih 1964 - 1969. Lansko leto je Sveta Stolica ustanovila na teh hribih novo škofijo z naslovom KOHIMA - IMPHAL. Takoj po posvetitvi in ustoličenju me je novi škof naprosil, naj prevzamem stolno župnijo v Kohimi. Pa je to bolj „onus“ kot „honor“ (bolj breme kot čast). Še kot navadna župnija ni bila povsem urejena, kaj še da bi naj bila stolna župnija!
Novi škof msgr. Abraham Alangi-mattathiol SDB je v teku 10 let moj četrti škof na istem ozemlju. Razvoj misijona je namreč tako hiter in uspešen. Ozemlje nove škofije obsega dve obmejni gorski državici Indijske Unije, to je Nagaland in Manipur, zato je naslov škofije dvojen.
V	kratkem mislim potrkati na srca naših rojakov s posebnim sestavkom za Katoliške misijone, s prošnjo, da mi priskočijo na pomoč, tako z molitvijo kot z darovi, kolikor je mogoče. Lanski delež misijonskega sklada je pa šel v prid našega misijona v Imphalu. Po tem kraju mi je kar malo hudo, dasi sem tu v Kohimi
tudi našel mnogo starih znancev in prijateljev. Novo službo sem uradno nastopil dne 18. novembra 1973.“
Jezuitski brat IVAN GERMEK, ki deluje pri Ootacamundu v Južni Indiji, nam je pisal dvakrat v tem letu.
Pivo pismo izraža veselje nad sodelovanjem slovenskih dobrotnikov po svetu pri misijonskem delu in pravi: „Ne morete si predstavljati, v kakšni revščini živijo ljudje tukaj. Vzrok temu je pa največ lenoba, ki so jo podedovali od pradedov. In to je naše najvažnejše in najtežje delo, le-to premagati v njih. Precej jih je že, ki so se priučili mizarstvu in že radi ter pridno delajo na svoje ali pa pri kakem podjetju. Vsi so nam žela hvaležni. „Od kod ste vi?“, me vprašujejo. Ko odgovorim, da sem Slovenec, mi zastavijo vprašali je: „Ali so vsi Slovenci tako dobri kakor ste vi. .. ?“ Tukaj poučujemo le sirote brez staršev in preživljamo jih s trdim delom.“ V naslednjem pismu se misijonar zahvaljuje za podporo, ki smo mu jo poslali iz sklada. Iskreno se veseli: „To bo nekaj za naše mlade vedno lačne sirote! Kolikim bo pomagano!
Bil sem skoraj mesec dni odsoten, ker sem šel v Mangalore, kjer sem deloval preje petintrideset let. Tam sem opravil moje letne duhovne vaje.
Tu cene rastejo in se dvigajo v nerazumljive višine. Zato ni čudno, če je vedno več ljudi, ki kradejo. Pričakujemo boljših časov.
Srčna hvala Vam in vsem dobrotnikom za tako dobrodošlo pomoč!“
Hči Marije Pomočnice, s. TEREZIJA MEDVEŠČEK se je v začetku aprila oglasila s sledečim pisemcem: „Upam, da mi oprostite, ker Vam tako po redko pišem. Verujte mi, da samo radi prevelikega dela. čez dan ni časa, zvečer se mi pa od utrujenosti dremlje.
Hvala Bogu, sem še kar nekam zdrava, čeprav imam že 67 let in od tega 43 v misijonih.
Spreobrnjenja gredo le počasi naprej, zlasti med Bengalci, ki so še trdni v njih starodavnem verovanju. Otroke pa le pošiljajo v naše katoliške šole. Tu jih imamo nad 900, a katoličanov jih je le nekaj čez sto.
Tu sedaj trpimo na hudi vročini brez dežja. Ko pa začne deževati, bodo pa kar poplave. To bo pa prineslo seboj revščino. Če se ne motim, je bengalsko ljudstvo najbolj revno, številni se potikajo okrog brez dela, prav posebno v Kalkuti, ki je od tu oddaljena le 30 km. Tja grem večkrat radi kupovanja.
V	kratkem upam iti na obisk v domovino in v Italijo, saj imamo v Rimu materno hišo.“
S. MARIJA SREŠ iz družbe Kristusovih sester, naša najmlajša indijska misijonska moč, se je tudi dvakrat oglasila.
V	prvem pismu marca letošnjega leta piše med drugim:
„Prav lepa hvala za denarno pomoč! Ni bilo težav z vnovčenjem. Denar bomo uporabili za kopanje vodnjaka. Veste, poleg vsega drugega nas zopet preganja „vodena kuga“. Po lanski suši še ni bilo deževne dobe... Ljudje se začno izseljevati, a le redki si morejo privoščiti ta luksus, večina pa trpi in mi z njimi... Srečna sem, da s tem ljubljenim ljudstvom delim težke življenjske pogoje. Sicer sem jaz vedno na boljšem kakor oni... Vidim pa, da se jim iz dneva v dan približujem tudi v načinu življenja, vse to v upanju, da se bomo nekoč vsi povzpeli na človeka vredno življenje.“
Iz misijonarkinega pisma z dne 2. VII. 1974:
„Beseda zahvale za prejeti dar. Jo-
že Cukale mi ga je poslal z obširnim spremnim pismom s slikami... Zato pa je bilo veselje tem prešernejše...
Verjetno ste čuli, kaj vse se je godilo v Gujaratu po novem letu! Stavka je sledila stavki, dokler se le-ta ni spremenila v protidržavni upor. Puške so pokale, kri je tekla in z njo so odtekala mlada življenja; predsednik je odstopil, lakota, draginja, korupcija pa rastejo... Šole in univerze so bile zaprte skoraj šest mesecev. Človek se mora tudi v tej situaciji odločiti in definirati; jaz sem bila na strani študentov, ki so vse to gibanje vodili in ga plačevali z davkom lastnega življenja. Ni bilo vedno lahko, a se je splačalo. Še živimo od upanja, da bo nekoč le zasijalo sonce enakopravnosti in pravičnosti za vse. Oni ga bodo morali prižigati, jaz bom le priča prižiganja. Šolsko leto se je včeraj pričelo, videli bomo če ga bomo končali. Molite za nas!
27. junija bom naredila večne zaobljube. Prisrčen pozdrav prijate ljem!“
Nad 80 letna misijonarka s. MAGDALENA KAJNČ iz družbe loret-skih sester nam je pisala v začetku junija:
„Prisrčna hvala za vaš velikodušni dar za moje sirote! Do konca mojega življenja bom molila za dobrotnike vsak dan, a tudi v večnosti vas ne bom pozabila!
Pišem Vam iz Darjeelinga pod Himalajo, kjer sem za nekaj časa na počitnicah. Tudi oče Cukale je bil tukaj, in ta mi je povedal, da ima od Vas zame denar.
Gotovo ste brali, kakšne težave so tukaj. V kratkem se vrnem v Asam-sol k mojim sirotam, ki me že težko čakajo. Dnevno imam 100 - 150 bolnikov. Vsi so hindujci ali mohamedan-ci, a so hvaležni Kristusu, v katerega imenu jim pomagam.“
NE POZABIMO NA BARAGO!
(Oh obisku Baragove rojstne hiše)
Zadeva proglašenja Barage blaženim kar lepo napreduje v pogledu ugotavljanja svetosti njegovega življenja in neoporečnosti njegovih spisov, pa tudi v razvoju postopka za proglasitev. Eno nas pa vedno bolj skrbi: ali bodo med uslišanji tudi čudeži, ki so potrebni za Baragovo beatifikacijo ?
Če je bilo in je za vse ostalo v zvezi s procesom treba velikega in resnega prizadevanja zgodovinarjev in cerkvenih pravnikov, vendar le nekaterih posameznikov, je pa v pogledu čudežev potrebna zavzetost vsega božjega ljudstva.
In tu se zdi, da namesto napredujemo, nazadujemo. Čim bolj kliče čas in proces po čudežih, manj je čuti in brati o uslišanjih, med katerimi naj bi bilo tudi nekaj čudežnih, ker se je kar nekam uneslo zaupanje v Baragovo priprošnjo in zatekanje k njemu.
Ali je to morda posledica pokoncilskega manjšega upoštevanja svetnikov pri našem verskem življenju ali pa le med nami neka naveličanost, morda celo radi tega ali onega razočaranja v naših zatekanjih k svetnikom ali svetniškim kandidatom...
Morda pa so pomanjkljivosti v pogledu populariziranja Barage, zlasti še med mlajšimi rodovi ? Koliko pa je v naši slovenski skupnosti tozadevnih činiteljev? Doma jim manjka svobode, pa kljub temu skrbe za poživljanje zaupanja v Barago potom verskih baragijanskih prireditev ob raznih priložnostih in potom „Družine“ ter ostalega verskega tiska.
In mi v zamejstvu in izseljenstvu — se pravi, na svobodi! Ali obstoji na Koroškem ali na Primorskem kak center za pospeševanje Baragove zadeve? Baragova zveza v Združenih državah — ali ni pred vsem le ameriška in zato ne seže dovolj globoko v slovenske izseljenske vrste tamkaj? Pa Južnoameriška Baragova zveza, tako široko zasnovana v svojem početku, ali se ni skrčila na delo ene same osebe, sicer dokaj velikopotezno, a nujno zelo omejeno ? Koliko zamejski in izseljenski listi zadnja leta pišejo o Baragi in zadevi njegove beatifikacije ? Komaj zabeležimo kak nov razveseljiv korak k cilju, a načrtnega zavzetovanja za stvar le ni.
Stvar se nam zdi tako pomembna za bodoče versko življenje slovenskega naroda doma in v svetu, da bi morali po našem mnenju vsi malo več sodelovati, zlasti tisti, ki imamo v rokah niti našega verskega življenja.
Naš sodelavec je ob svojem potovanju iz Argentine v domovino aprila meseca želel obiskati tudi Baragov rojstni kraj tamkaj, kakor smo že v prejšnji številki omenili. Vtis je dobil, da se tudi tam čuti verski hlad sedanjega režima ali pa njega posledice. Nikjer nobenega kažipota v ta znameniti kraj, cesta iz Novega mesta v Dobrnič in iz Dobrniča v Malo vas netlakovana, edini napis na rojstni hiši še iz prejšnjega stoletja.
Gospoda župnika v Dobrniču je pa sama prijaznost. S svojimi je bil na dvorišču pri žaganju drv v delovni obleki. Brž se je opravil in bil obiskovalcem na razpolago. Vodil nas je v cerkev in nam pokazal starodavni
Pogled na gradič Mala vas s ceste iz Novega mesta.
Okno tik nad prizidkom je okno Baragove rojstne sobe.
Naš sodelavec pred Baragovo rojstno hišo.
Že nad 70 let stara spominska plošča na Baragovi rojstni hiši.
krstni kamen, kjer je Baraga prejel krst; zavarovan je s posebno železno ogrado in primerno razsvetljen.
Stopili smo v župnišče in župnik nam je ponudil v podpis spominsko knjigo. Tik pred našimi podpisi in besedami so bili podpisi nekega severnoameriškega škofa, postulatorja Korošaka, škofa Leniča, prelata dr. Fajdiga in kiparja Franceta Goršeta.
Iz Dobrniča v Malo vas bo kake četrt ure avtomobilske vožnje. Valovito dolenjsko pokrajino so objemali poslednji žarki zahajajočega sonca. Za ovinkom se nam je odprl pogled na Baragovo rojstno hišo: vrh vzpetine, desno in levo od nje visoka stoletna drevesa, v ozadju gospodarska poslopja.
Še malo vožnje in smo bili tam. Ni bilo nikogar doma. A spremljevalka si je znala pomagati, saj je domačinka; stopila je h kakih 100 m oddaljeni najbližji sosednji domačiji in prijazna žena je šla klicat gospodarja, ki je bil na polju bolj v dolini.
Čez nekaj minut je že bil pri nas, prijazen, vljuden, in mlad kmet. Popeljal nas je skozi vhodna vrata, ob katerih strani je vzidana spominska plošča iz leta 1897, v hišo. Iz temačne veže vodijo stopnice v nadstropje; prav iste so, po katerih je stopical otrok Baraga, in ne morejo zatajiti svojega nad-stoletnega obstanka. Na vrhu stopnic so vrata v sobo, kjer je pogledal luč sveta naš Baraga.
Soba je zdaj kot mali Baragov muzej in nihče ne prebiva v njej. Za vrati je omara s steklenimi vraticami in V njej nekateri predmeti, ki jih je Baraga rabil, njegove knjige, ki jih je izdal, in knjige, ki o njem pišejo. Postelja, nočna omarica, miza, stoli in še kaj - vse zelo preprosto, čeprav na spominski plošči na hiši stoji besedilo, ki pove, da je bil „G. Friderik Baraga rojen v tem gradu“, ne zunanjost ne notranjost ne spominjata na gradove, kakor si jih mi predstavljamo; bila je in je še za tisti kraj nenavadno velika hiša in nič več.
Nasproti hišnih vrat so danes velika gospodarska poslopja, ki govore, da v hiši gospodari močan kmet, ki smo z njim govorili. Nikakor ni brez znanja o Baragi, njegovem delu, njegovi svetniški osebnosti. Vidi se mu, da ima veliko spoštovanje do svojega velikega predstanovalca in da zato z veseljem sprejme obiskovalce njegove rojstne hiše in sobe.
Ker je bilo že pozno, smo se spustili z avtom v dolino proti Trebnju. V trgu smo ob cesti brali napis: Baragova ulica. Malo naprej se nam je odprl pogled na mogočni trebanjski grad. Podjeten je moral biti Baragov oče, da je iz graščinice Mala vas prišel do posesti takega poslopja! In Baraga, ki je po njegovi smrti postal njega lastnik, je bil res graščak; imel se je čemu odpovedati...
Avtobusna postaja je kakih 200 m pred gradom. Ker je moral biti naš sodelavec še isti dan v Ljubljani, se je od dobrih spremljevalcev poslovil (prišel je z njihovim avtom iz Zagreba, zjutraj je bil pa še v Beogradu), sedel na avtobus in točno po tričetrturni vožnji brez postanka prišel na cilj.
Gornje misli in ta skromni zapis naj bo nekak spominek na prvi obisk Baragove rojstne hiše - v upanju, da ni zadnji. Morda bo prihodnji — že v rojstno hišo novega blaženca svete Cerkve in slovenskega naroda.
L.L.C.M.
IZ MISIJONSKEGA ŽIVLJENJA V DOMOVINI
Iz PISMA št. 4 ,ki ga izdaja Misijonska pisarna ljubljanske nadškofije, ki jo vodi dr. Vi ko Fajdiga, smo zbrali nekaj novic o misijonskem življenju v domovini. Pismo je napisano 15. marca 1974 v Ljubljani.
1.	Dne 21. januarja smo bili v Sarajevu na celodnevni seji komisije za misijone pri škofovski konferenci Jugoslavije (ŠKJ). Zbrali so se zastopniki škofov in škofij. Vtis imamo, da se tudi v hrvaških škofijah budi misijonska zavest. Slovence spoštujejo, ker se odlikujejo tudi po misijonski dejavnosti. Narodni direktor za hrvaško področje bo verjetno postal dr. Zvonko Baotič, urednik misijonskega glasila Radosna vijest. Kot vodja misijonske centrale v Sarajevu razvija veliko dejavnost za misijone. Zelo rad bi, da bi v vseh škofijah ustanovili poseben inštitut za pripravo tistih, ki želijo oditi v misijone. Rekli smo, naj bodo to cilji, zaenkrat pa naj ima vsaka škofija vsaj enega vnetega škofijskega referenta in medškofijske odbore za Hrvaško in Slovenijo. Za nove poklice pa naj se najdejo druga pota. Za pripravo škofijskih duhovnikov se ponuja tudi družba misijonarjev della Consolata v Turinu. Za Madagaskar se naši pripravljajo eno leto v Ambositri.
2.	Mreža dekanijskih referentov za misijone se spleta. Nihče ni odklonil te lepe službe v korist božjega kraljestva. Upamo, da se bo poslej glas o misijonih na duhovniških sestankih večkrat slišal. Duhovnike in redovnike naj bi spodbujal, da pri maši in brevirju molijo za misijone, pri katehezi večkrat o njih spregovorijo, misijonarjem pa pošiljajo pomoč svojih tihih premagovanj. V Sarajevu je nadkof čekada v svojem referatu sporočil, da bodo na Hrvaškem začeli z organizacijo papeške misijonske družbe za duhovnike in bogoslovce, nekdanjo Unio Cleri. V Sloveniji je ta družba ustanovljena že dobrih 30 let. Včasih je delovala bolj živahno kakor zdaj. Morda bi jo bilo primerno poživiti, da bi zavzetost za misijone, posebno med mlajšimi duhovniki in redovniki zrasla. Nekateri pa menijo, naj bi se v delu za misijone stalno obračali na vse duhovnike in redovnike, ki naj bi jih ne ločile med seboj organizacijske meje.
3.	Naši misijonarji doma. To skušnjo imamo, da navzočnost misijonarjev, ki se začasno nahajajo v domovini, dobro vpliva na rast misijonske zavesti. Mislili smo, da bo še nadalnja navzočnost bolnega indijskega misijonarja P- Lojzeta Demšarja SJ bogato oplajala naša misijonska prizadevanja. Pa je bil dne 7. marca slovesno pokopan. Dano mu je bilo veliko javno prizna-
nje za njegovo 38-letno tiho delovanje v Indiji. Spomin nanj bo poživljal misijonsko gorečnost v jezuitski družbi in izven nje.
še vedno pa živi med nami frančiškanska misijonarka s. Pokovec v Cerkljah na Gorenjskem.
Prišel bo tudi Jože Mlinarič, salezijanec, ki deluje v tako preskušenem Burundiju v Afriki. Pričakujemo p. Evgena Ketiša iz Toga. Moral pa se je vrniti na dopust k bolni sestri tudi Rok Gajšek, ki s Česnikom in Selakom dela v Ranomeni na Madagaskarju. Na zdravstven dopust je prišel p. Radko Rudež iz 'Zambije. Od tam pride p. Tomažin in Bariča Rous. Tudi Tončka Suhadolnik pride iz Brazilije. Verjetno to niso edini, ki jih bomo imeli srečo videti, morda tudi poslušati v teku tega leta. Vsak izmed njih naj bi se oglasil gotovo pri svojem škofu in poiskal misijonsko pisarno. Duhovniki in redovniki pa naj se z njimi naravnost povežejo, če hočejo, da jim pridejo predavat, se srečat z mladino, obiskat samostane in podobno. Urednik Ognjišča Fr. Bole je imel doslej že 55 predavanj o Madagaskarju. Zelo smo veseli, da bomo svojim misijonarjem in misijonarkam lahko sporočili, da je sedaj tudi zanje urejeno socialno zavarovanje in sicer od 1. j ah nuarja 1973. Prispevke za to bomo plačevali iz misijonskih darov. Avtomatično bodo zavarovani škofijski duhovniki in laiki, ki so v misijonih, misijonarji redovniki pa toliko, kolikor bo njihov red to želel.
MISIJONAR O. STANKO PODERŽAJ D.J. V ARGENTINI
Jubilant, sedemdesetletnik, je po 45 letih neprestanega življenja in dela v misijonih nastopil prav za prav pot okrog sveta, ko je potoval preko Azije in Pacifika v Združene države in od tam preko Atlantika v Evropo, odkoder se povrne nazaj v Azijo. A poleg tega poleta okrog zemeljske oble se ni pomišljal napraviti še precejšen skok iz Severne v Južno Ameriko, v Argentino, želeč dati priznanje in izraze svoje hvaležnosti rojakom v tej deželi, ki se iz nje potom „Katoliških misijonov“ širi med izseljenci in zamejci misijonska misel in pobuda tudi pomoč slovenskim misijonarjem že ves čas po drugi svetovni vojni.
Prišel je med nas ravno v dneh narodnega žalovanja ob smrti državnega predsednika Perona. Na letališču Ezeizi pri Buenos Airesu so ga pričakali Franc Sodja CM, Lenček Ladislav CM in Lovro Jan s tremi sinovi, vsi ti iz Slovenske vasi oziroma Baragovega misijonišča, potem pa še celokupni družini dveh najvidnejših misijonskih sodelavcev v Argentini, Marjana Lobode in Rezlja Lojzeta, kateri sta novodošlemu misijonarju poklonili lepe šopke cvetja in zelenja. Baragovo misijonišče je imelo čast in veselje, nuditi visokemu misijonskemu gostu nad 14 dni svoje skromno gostoljubje.
Rojaki v Velikem Buenos Airesu so imeli mnogo prilike, obogatiti se z spoznanji in skušnjami bogatega dolgoletnega misijonarjevega delovanja v Indiji. Imel je seboj vrsto skioptičnih slik, celo mali film o birmi na eni svojih postojank, s čimer je mogel krasno ponazoriti svoja predavanja o misijonskem delu in doživljajih na raznih postajah delokroga v Bengaliji.
Misijonar pri kramljanju v Ramos Mejia	Misijonar predava v Slovenski hiši
(Foto Šuštaršič)	(Foto Tomaževič)
V Slovenski vasi se je v Hladnikovem domu zbralo izredno veliko vaščanov. Misijonarja so pozdravili predsednik župnijskega misijonskega krožka Franci Stanovnik in pa lanuški pevčki pod vodstvom gospe Zdenke Jan. Nato ga je navzočim v kratkem dialogu predstavil dolgoletni misijonski korespon-dent, ki je bil pred 45 leti navzoč kot mlad študent pri misijonarjevem slovesu v Ljubljani in bil potem kasneje kot bogoslovec in duhovnik ves čas v pisemskih zvezäh z njim. Nato je misijonar sam razvil svoje skioptično predavanje, med katerim so zavrteli tudi kratki omenjeni filmček. Ta prireditev je bila zvečer, dočim je misijonar že zjutraj in dopoldne pri obeh slovenskih mašah govoril o misijonski dolžnosti.
Tudi gojenci Misijonskega zavoda so doživeli nepozabno srečanje z njim, ko je prišel misijonar mednje in jim je kramljal o misijonih ter odgovarjal na vprašanja v živahnem dialogu z nadebudno mladino.
Podobno obogatenje je misijonar Poderžaj nudil Rozmanovemu zavodu v Adrogueju, kjer je imel predavanje s skioptičnimi slikami in filmom. Tam je obiskal tudi predsednika centralnega tukajšnjega slovenskega društva „Zedinjene Slovenije“ Boža Stariha in njegovo družino.
Med tednom je misijonar v spremstvu Ladislava Lenčka obiskal celo vrsto prijateljev in znancev. Prva pot je kajpada veljala direktorju slovenskega dušnega pastirstva v Argentini, mons. Antonu Oreharju, ki mu je med drugim razkazal tudi Slovensko hišo in zlasti novo slovensko cerkev v njej.
Obiskala sta mamo misijonark žužkovih, v upanju, da bosta našla doma tudi s. Rezko žužek iz družbe Misijonskih zdravnic, bivšo misijonarko v Pakistanu in Vietnamu, zdaj bivajočo pri svoji mami, da ji je v pomoč, a misijonarka je bila prav v času Poderžajeve navzočnosti tu odsotna, na obisku svojcev v Braziliji.
Zanimalo je izdajatelja misijonskega glasila Bengalski misijonar oziroma Z bengalskih poljan, kje se tiskajo „Katoliški misijoni“, zato je obiskal tudi tiskarno „Editorial Baraga S.R.L.“.
Za srečno pot se je zahvalil oziroma priporočil Mariji v narodnem svetišču Argentine, v Lujanu, kjer je najprej pozdravil slovensko brezjansko Marijo, potem pa obiskal velikega dobrotnika slov. misijonarjev, č. g. Stanka Skvarča in tudi prof. dr. Rudolfa Hanželiča, pa slovenskega zakristana bazilike Edvarda Širca, ki vsi tamkaj žive in delujejo. G. Skvarča je kajpada porabil priliko in je misijonarja bogato obdaril. ..
Povabljen je bil na večerjo k dr. Tindtu Debeljaku, predsedniku Slovenske kulturne akcije, pa k dr. Jožetu Dobovšku; obiskal je tudi prijatelja še iz ljubljanskih orlovskih krogov Rudolfa Smersuja.
Pokojni šentpeterski župnik, svetnik Alojzij Košmerlj mu je še z bolniške postelje poslal lep misijonski dar in misijonar ga je s spremljevalcem obiskal v sanatoriju in se mu zahvalil; tedaj še običajno živahni zlatomašnik je bil
Monsinjor Anion Orel.ar in predsednik Zedinjene Slovenije Božo Stariha pozdravljata misijonarja pri osrednji prireditvi v Slovenski hiši v Buenos Airesu (Foto Tomaževič)
Pogled na občinstvo v veliki dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu ob pozdravu msgr. Oreharja: Od leve na desno sede v prvi vrsti Franc Sodja CM, Rudolf Smersu, misijonar Poderžaj in Božo Stariha. (Foto Tomaževič)
obiska zelo vesel in ni bilo videti, da mu je prisojenih le še nekaj dni; umrl je po misijonarjevem odletu.
V Slovenski vasi je bil misijonar povabljen tudi pri družini Lužovec in pa k družini Jan-Virant.
Pri teh in drugih srečanjih so bili kajpada vsi razgovori usmerjeni v njegovo misijonsko življenje in delovanje in v misijonski svet ter problematiko današnjega misijonstva sploh.
Svojevrstno doživetje je bila misijonarjeva navzočnost pri podelitvi poljskega odlikovanja dr. Tinetu Debeljaku; tam se je mogel seznaniti še z številnimi drugimi odličnimi predstavniki slovenske izseljenske skupnosti v Argentini.
Naslednjo nedeljo je bil misijonar kar preobložen:
Že zjutraj ga je prišel iskat z avtom Marjan Loboda in ga s spremljevalcem odpeljal v Slovenski dom v Ramos Mejiji, kjer se shajajo k verskemu in narodnemu življenju tamkajšnji rojaki. Najprej je imel misijonar slovensko službo božjo in pridigo, nato pa nad eno uro trajajoči „intervju“ o svojem misijonskem življenju, ki ga je vodil Ladislav Lenček CM in so sodelovali pri njem tudi številni udeleženci. Predsednik tamkajšnjega društva g Wester ga je prav lepo pozdravil. — Opoldne je bil misijonar povabljen na originalni >,asado“ v družini Marjana Lobode. — Popoldhe pa ga je isti misijonski sodelavec odpeljal v centralno Slovensko hišo v mesto, kjer je bilo organizirano siVčanje s celotno slovensko skupnostjo:
Neverjetno veliko ljudi se je zbralo že pri službi božji, ki jo je vodil msgr. Orehar, koncelebrirala pa sta misijonar Poderžaj in urednik „Katoliških misijonov“ ter vodja Misijonskega zavoda Franc Sodja CM, ki je pri maiši tudi pridigal.
Po maši v cerkvi Marije Pomagaj so se vsi zbrali v dvorani, ki so jo pa še bolj napolnili kasneje k predavanju došli rojaki. Poleg Ladislava Lenčka CM sta misijonarja vsak s posebnim nagovorom pozdravila msgr. Orehar v imenu slovenskega božjega ljudstva v Argentini in predsednik Božo Stariha v imenu Zedinjene Slovenije. Nato je misijonar v daljšem predavanju podal sliko svojega skoraj polstoletnega misijonskega življenja in delovanja. Z zaključnimi željami smo se od v naslednjih dneh odhajajočega misijonarja poslovili.
Naslednji torek je misijonar o. Poderžaj res odpotoval nazaj v Združene države, zelo zadovoljen nad vsem, kar je doživel v Argentini, kakor je sam izjavil.
Nič čudnega: Spet se je pokazalo, da je med Slovenci tu veliko ljubezni do misijonov in misijonarjev. Ne le lep obisk pri prireditvah, ampak tudi za tukajšnje razmere izredno lepi darovi in prispevki za misijonarjevo novo cerkev, ki jo gradi, vse to je prireditelje in misijonarja presenečalo.
Ob tem obisku pa smo se zelo obogatili tudi mi, ki nas je tak misijonar obiskal. Nepozaben vtis je napravila na nas njegova preprosta, a močna osebnost, njegovo tako raznoliko, čudovito delovanje, njegova prekrasna slovenščina, ves njegov zgled. Spet smo spoznali, kako nekaj velikega je živeti in se žrtvovati za največji ideal človeštva: Svet Kristusu, Kristusa svetu!
MISIJONSKI POVERJENIK V PARIZU - UMRL
Nekaj tednov za vestjo o njegovi smrti pa je prišla iz Pariza žalostna vest, da je tamkaj umrl četrtstoletni poverjenik „Katoliških misijonov“ za Francijo, brat Lojze Klančar CM, ki je lani slavil zlati jubilej svojega redovnega življenja.
Potem ko je deloval po raznih družbenih hišah v Sloveniji in nekaj časa tudi pri dr. Gnidovcu, skopljanskem škofu, je bil poslan v pomoč centralni družbeni hiši v Parizu, ob zemskih ostankih sv. Vincencija Pavtdskega.
Odkar so se v izseljenstvu obudili v življenje „Katoliški misijoni“, jim je bil pokojni zvest, vnet in sposoben zastopnik. Pa ne le naročnino listu je posredoval, ampak tudi vse najrazličnejše misijonske darove. S kakšno ljubeznijo je sprejemal vse sobrate, ki so prihajali v Pariz na obisk ali po družbenih poslih! In kako se je zavzel za vsakega novega misijonarja in misijonarko, ki je šel preko Pariza v misijone, posebno za one, ki so se prišli za nekaj mesecev pripravljat za na pot na Madagaskar in za delo med tamkajšnjim ljudstvom! Le-ti se ga pač s hvaležnostjo spominjajo in molijo zanj!
Priporočamo pa pokojnika v molitev tudi vsem misijonskim prijateljem, kakor tudi malo preje umrlega brata Vodenika o katerega smrti poroča Wolbang CM prav tako v tej številki. Naj oba v miru počivata V upanju nagrade Velikega Misijonarja!
“KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonisče". Urejuje Franc Sodja C.M., soureja in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga S.R.L.", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO l 973: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 40.00 pesov, podporna 80,00, dosmrtna 500,00. V ZD in Kanadi: 4 (8, 60) dolarjev; v Italiji: 2000 (4000, 30.000) Lir; v Avstriji 80 (150, 1.200) šilingov; v Franciji 16 (30, 250) NF; v Angliji 1 1/j (3, 20) funtov; v Avstraliji 4 (8, 60) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče,	Loubet	4029, Remedios de Escalada, prov.	Buenos	Aires.
— Dušnopastirska pisarna,	Rarnon	L. Falcön 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 th St., Cleveland, Ohio 44110. — Mr s. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. —Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, CHICAGO,, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 61 1 Manning A ve, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405	Marie	Anne East, Montreal, P. Q. Za	Port	Arthur
(Ontario) in za vso ostalo	srednjo	in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač	CM, 95 Mac-
donald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Prancija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
MISIJONSKI DAROVI
dosmrtne naročnine
Skvarča Anica, Argentina; Lojzka šega, ZDA.
tiskovni sklad km
Stanko Subič, Avstralija, 4 dol.; Vinko Žitnik, Argentina, 10 pesov.
V SKLAD VSEH MISIJONARJEV
Cesar Jože, Slovenska vas, Argentina, 200 pesov.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za o. Stanka Poderžaja D.J.: Družina Muhič, Trancas, Argentina, 400 pesov; Ivanka Kušar, Argentina, 100 pesov;
Za Buha Franca in njegove katehiste: Marija Urbanija, st., Slovenska Vas, Argentina, 3000 pesov.
ZA MISIJONE
Fani Jamšek, Buenos Aires, 50 pesov; N. N., San Justo, 20 pesov; Jan Lovro, Slovenska vas v Argentini, 20 pesov.
VSEM ZA VSE ISKRENI BOG PLAČAJ!
Luč in senca... V luči o. Jože Cukale D.J., v senci njegovi dragi fantiči v misijonu.
Registra de Prop. Inf. No. 1096912 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabambo 1467 Buenos Aires
slo S ||	FRANQUEO PAGADO Concesiön N° 3143
	TARIFA REDUCIDA
	Concesi6n N’ 5d 1 2