Uvodnik 
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.1-4 
Dezinstitucionalizacija v gibanju: sodobni dosežki, protislovja in ucenje 
Dezinstitucionalizacija pomeni vzpostavljanje skupnostnih služb in hkratnozapiranje ustanov (zavodov). To je ob koncu 20. stoletja postalo univerzalnapolitika mednarodnih organizacij, kot je Svetovna zdravstvena organizacija,pravica do življenja v skupnosti pa je eden od sestavnih delov Konvencije Zdru­ženih narodov o pravicah ljudi z ovirami. Vecina zahodnoevropskih držav ježe uvedla potrebne reforme na podrocju duševnega zdravja, izrazitejši evrop-ska platforma in politika pa sta bili v zadnjih letih gonilna sila, da se je procesprehoda v skupnost koncno zacel tudi v številnih državah Srednje in VzhodneEvrope, v nekaterih od njih pa dobil nov zagon, kot to velja za Slovenijo.
Evropski »zemljevid oskrbe« se je z leti zelo spremenil in tako zdaj vklju-cuje od stanovanjskih skupin, dnevnih centrov, podpore pri zaposlovanju, za­govorništva, uporabniških združenj, vrstniške podpore, skupin svojcev, oseb­ne pomoci, koordinirane oskrbe, kriznih služb na terenu do mobilnih ekip in številnih drugih oblik, ki so se pojavile in se še vedno razvijajo v praznem prostoru odgovorov na potrebe po razlicnih vrstah podpore v skupnosti. 
Da bi razmišljali o trenutnem stanju dezinstitucionalizacije, je 1. junija 2023 v Lipici skupina organizacij (Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljub­ljani, Dom na Krasu, Inštitut RS za socialno varstvo, Soncek – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije,Društvo SVIZCI – Uporabniško društvo za duševno zdravje, v sodelovanju z evropsko mrežo »ENTER Mental Health Network«) organizirala mednarodno konferenco »Dezinstitucionalizacija … ta beseda!«. Udeležilo se je je vec kot 160 strokovnjakov, raziskovalcev in lju­di z lastnimi izkušnjami iz kar 19 evropskih držav: Slovenije, Italije, Avstrije, Združenega kraljestva, Irske, Poljske, Finske, Danske, Malte, Francije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Ceške, Madžarske, Grcije, Latvije, Litve, Nemcije in Portugalske.
Konferenca je bila predvsem festival dosežkov, predstavitev najbolj­ših praks, izsledkov raziskav in izkušenj z izobraževanjem, hkrati pa tudiprostorza kriticen premislek in transformativne ideje, kako premagati pro-tislovja, kot so deklarativna politicna podpora procesom dezinstitucionali­zacije ob hkratnem povecevanju zmogljivosti varovanih oddelkov v zavodihza odrasle in otroke, odpor civilnih iniciativ v soseskah ali trdoživi instituci­onalna miselnost in praksa, ki se lahko obdržita tudi v skupnosti. Omogocili 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:1–4 
smo tudi priložnost za teme, ki se porajajo na sticišcu veckratne izkljuceno­sti (mladi, starejši, starševstvo, zasvojenosti, dvojne diagnoze, brezdomstvo,zaporniki idr.).
Posebno pozornost smo namenili alternativnim nacinom obvladovanja tveganj brez prisile in zapiranja, posebej pa smo izpostavili tudi razlicne evropske uporabniške pobude, ki so bile in so še vedno neizogibno poveza­ne z dezinstitucionalizacijo. Koncepti, kot sta vrstniška podpora in vrstniško zagovorništvo, poudarjajo lastno iniciativo in delovanje ljudi v svojem živ­ljenju in lastno definicijo podpore. Uporabniške iniciative se – tudi zaradi neustreznega financiranja in statusa – pogosto spopadajo z razvrednotenjem njihovega znanja s strani prevladujocega sistema duševnega zdravja. Razi­skali smo tudi dobre primere, ki omogocajo podporo pri zaposlovanju in s tem prehod od prejemnika storitev k sodelavcu. 
Znanstveni in strokovni clanki in porocila so nastali v zadnjih dveh letih po zdaj že znameniti »lipiški konferenci«, navdahnjeni so z njo in so njen odmev, kažejo pa tudi razvoj, ki se je zgodil v casu po njej. 
Med znanstvenimi clanki naj najprej opozoriva na clanek Roberta Me-zzine, psihiatra, ki je vec kot 40 let delalv skupnostnih službah za dušev-no zdravje v Trstu. Vclanku analizira »tržaško izkušnjo«, ki dokazuje, da je podporo ne le lahko, ampakedino mogoce organizirati brezazilov, na nacin, da spodbujamo subjektivnost, krepitev moci, okrevanje in socialno vkljuce­vanje, na temelju upoštevanja clovekovih pravic in na nacelih odprtih vrat, neomejevanja, gostoljubnosti in pogajanj. Da bi to dosegli, je treba prenesti moc ljudem s težavami z duševnim zdravjem kot državljanom, prenesti vire iz institucij na storitve v skupnosti in omogociti programe, ki združujejo so-cialno in zdravstveno oskrbo. Posameznika je treba umestiti v središce siste-ma, skupaj z njegovimi clovekovimi in socialnimi pravicami ter potrebami, v perspektivi, ki temelji na »celotnem življenju« cloveka. 
Juš Škraban v svojem clanku predstavi rezultate raziskave o postopkih namešcanja na varovani oddelek v posebnem socialnovarstvenem zavodu in odpustov z njega. Bralce napoti zlasti na razumevanje teme iz perspektive clovekovih pravic in na uvajanje socialnodelovnih metod pri dezinstituciona­lizaciji teh oddelkov za produktivnejše ravnanje s tveganji.
Angleški avtorici in avtor Joanna Fox, Shulamit Ramon in Raf Hamaizia predstavijo evalvacijo nekaterih inovativnih pristopov pri delu z ženskami, ki so bile zaradi samopoškodbenega vedenja prisilno sprejete na zaprti odde­lek psihiatricne bolnišnice. Pristopi, ki sestavljajo celovito podporo, vkljucu­jejo predvsem uvedbo »strokovnjakov z osebnimi izkušnjami«, ki redno obi-skujejo sprejete ženske na oddelkih in omogocajo prerazporeditev moci in krepitev glasu uporabnikov. Drugi pristop je osebno nacrtovanje, pri katerem sta odpust in prehod nazaj v skupnost v ospredju nacrtovanja. Dialekticno­­vedenjsko psihoterapijo pa dopolnjuje praksa skupnega odlocanja (shared decision making). Kot avtorici in avtor sami poimenujejo te pristope, gre za »dezinstitucionalizacijo znotraj institucije«. 
Naslednja clanka vsak po svoje obravnavata uporabniško vkljucevanje in se med seboj dopolnjujeta. Vito Flaker s preglednim clankom prispeva k teoretskim in konceptualnim pojmovanjem vkljucevanja uporabnikov, ki ga razume kot »dodajanje kolektivne in skupnostne dimenzije sicer pogosto individualno zasnovani oskrbi«, in pri tem izlušci štiri obraze vkljucevanja: samoupravljanje oskrbe, podporo pri vkljucevanju, obnavljanje in krepitev mrež ter skupnostne akcije. 
Katarina Mauch predstavi ožji segment širšega raziskovalnega procesa v okviru projekta dezinstitucionalizacije »Doma na Krasu«, in sicer pojasni po-men uporabniške perspektive pri »prehodu iz izkljucujocih k vkljucujocim življenjskim prostorom v okviru projekta Doma na Krasu«. Kriticno anali­zira zlasti, kje vse vkljucevanje ni popolnoma uspelo (npr. pri nacrtovanju preobrazbe, dolocanju kraja selitve, opremljanju prostorov, informiranju o procesih preobrazbe) in kaj se lahko iz te izkušnje naucimo. Pri tem opozarja pred nevarnostjo navideznega vkljucevanja (npr. vkljucevanje uporabnikov v delovne skupine, tam pa jih zaposleni preslišijo ali preglasujejo). Avtorica poudari, da je socialno delo kljucno pri tem, da ljudi podpre pri preselitvi in ustvarjanju svojega doma v skupnosti, a je pomembno, na katero stran se v procesu preobrazbe postavi in kako uporablja metode, ki so v izhodišcu na­menjene krepitvi moci uporabnikov. 
Z iniciativami, ki jih vodijo uporabniki, se ukvarja tudi clanekavtoric in avtorjev iz Bosne in Hercegovine Bojana Šošica, Esmine Avdibegovic, Nejre Tinjicin Vahida Djulovica. Izzive uporabniških pobud, kot so stigma, nepla-cano delo uporabnikov, odvisnost od financerjev, prevlada strokovnjakov, neenakopravno državljanstvo in podobno, predstavijo na podlagi izkušnje uporabniškega združenja Feniks iz Tuzle. 
Clanek Jošta Cafute Macka temelji na analizi ucinka taborov na ucenje 
o dezinstitucionalizaciji, ki so jih v študijskem letu 2015/2016 študentje z mentorji v okviru študijske prakse na Fakulteti za socialno delo izvedli v treh razlicnih zavodih za ljudi s težavami z duševnim zdravjem v Srbiji. Av-tor argumentira, zakaj mora biti ucenje o dezinstitucionalizaciji in zanjo nuj-no dialoško, proces, v katerem se študentje in ucitelji ukvarjajo s protislovji pojmovanja »objekta raziskovanja«. Tabori dezinstitucionalizacije kot oblika ucenja in poucevanja so izrazito dialoški in nehierarhicni, saj bi sicer izgubili svoje osnovno poslanstvo skupnega ustvarjanja znanja.
Znanstvene prispevke v tej tematski številki dopolnjujejo tudi strokovni in drugi prispevki.
Nataša Novak analizira izkušnje lastnega dela koordinatorke obravna­ve v skupnosti, natancneje pri reševanju financne in energijske revšcine v konkretnem primeru. Vprispevku opiše svoje številne delovne uspehe, hkra-ti pa opozarja tudi na nezadostnost trenutne mreže storitev za podporo v skupnosti.
Tone Vrhovnik Straka se v svojem eseju ukvarja z eticnimi vidiki podpore. Predstavi vec eticnih pristopov in jih umesti v kontekst podpore na podro-cju duševnega zdravja. Pri iskanju najboljše paradigme za eticno podporo nekomu, ki je zaradi akutne duševne stiske zacasno neavtonomen pri svojem odlocanju, najde oporo v Juulovi pedagogiki.
Prispevek Suzane Oreški je porocilo o pomembni iniciativi Svetovne zdravstvene organizacije z naslovom WHO QualityRights. Avtorica opiše omenjeno iniciativo, podrobneje pa poroca o usposabljanju, ki so ga medna­rodni strokovnjaki organizirali tudi v Sloveniji o zmanjševanju uporabe pri­silnih ukrepov in se ga je udeležilo osebje psihiatricnih bolnišnic in nekaterih socialnovarstvenih zavodov. 
Tematsko številko sklene intervju Andraža Rožmana z Andrejo Rafaelic, vodjo operacije Centerza usmerjanje deinstitucionalizacije na Inštitutu RS za socialno varstvo. Poda pregled trenutnega stanja dezinstitucionalizacije v Sloveniji in predstavi kljucne aktivnosti, ki jih lahko pricakujemo v kratko­rocni prihodnosti. 
Dezinstitucionalizacija je beseda, ki jo vecina ljudi težko izgovori. Pogosto se ustavijo nekje na sredini in recejo: »No …, ta beseda.« Vcasih s tem povedo tudi, da je dezinstitucionalizacija prezahtevna, da bi se z njo spopadli. Vabiva vas k branju tematske številke in njenih prispevkov k razlicnemu in aktual­nemu razumevanju »te besede« v evropski perspektivi in upava, da vas spod­budi k njenemu udejanjanju v praksi. 
Mojca Urek in Juš Škraban 
Original scientific article  Received on 16 February 2025, accepted on 23 April 2025  
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.5-21  
Roberto Mezzina  


Deinstitutionalization today: person-centered focus and system change toward community mental health 
Long term institutions have been for many years considered as relics of the past, but they still absorb the ma­jority of economic resources of mental healthcare and are vehemently resisting to change. Most reforms in Europe are now trying to develop community services, which are integrated within welfare systems and so­cial networks, but they are loosely coupled with a radical institutional transformation. Deinstitutionalization is mentioned in many international charters and documents, as the WHO Report and the UN Committee for Convention on the Rights of Persons with Disabilities. While there is a substantial agreement on the basic defi­nition as far as it is referred to patients (e.g., the release from the institution), nonetheless the process is widely misunderstood. It regards not just the downsizing, and final closure of total institutions, or the discharge of their patients, but a whole system change and moreover a full transformation of psychiatry towards community mental health. Deinstitutionalization must be seen as the main strategy to overturn old forms of oppression of people with mental health conditions and disabilities and to mobilize resources and supports for their recovery and social integration. Community-based services can promote the response to needs and the fulfillment of ci­tizenship rights by catalyzing resources and opportunities. The Italian experience, and especially the one in Tri­este, is a demonstration that this is possible, by acting in a way that fosters subjectivity, empowerment, recovery and social inclusion, while embracing a human rights approach (e.g. principles of open door, no restraint). To complete deinstitutionalization of mental healthcare, we thus need the conv ergence of human rights, person­-centered and recovery approaches with comprehensive, strong, and responsive community-centric services. 
Key words: psychiatric institutions, human rights, social inclusion, recov ery, community-based care. 
Roberto Mezzina, PhD, psychiatrist, is Chair of the International Mental Health Collaborating Network, and Vice President (for Program Development) of the World Federation for Mental Health. He worked for more than 40 years in Trieste Mental Health Services, that is a model for the WHO, and was also Director of the Mental Health Department of Trieste till 2019. Contact: romezzin@gmail.com 
Deinstitutionalizacija danes: osredotocenost na osebo in spreminjanje sistema v smeri skupnostne skrbi za duševno zdravje 
Totalne ustanove že veliko let veljajo za relikte preteklosti, vendar še vedno poberejo vecino ekonomskih virov za duševno zdravje in se trdovratno upirajo spremembam. Vecina reform v Evropi zdaj poskuša razviti skupno­stne storitve, ki so integrirane v socialne sisteme in socialna omrežja, vendar so slabo povezane s korenito institucionalno preobrazbo. Deinstitucionalizacija je omenjena v številnih mednarodnih dokumentih, kot so porocilo Svetovne zdravstvene organizacije in Odbor ZN za konvencijo o pravicah invalidov. Ceprav obstaja pomembno soglasje glede osnovne definicije deinstitutionalizacije, ko gre za paciente (npr. odpust iz ustano­ve), pa je proces na splošno napacno razumljen. Gre ne le za zmanjševanje števila in zaprtje totalnih institucij ali odpust njihovih pacientov, temvec za celotno sistemsko spremembo, še vec, za popolno transformacijo psihiatrije v smeri skupnostne skrbi za duševno zdravje. Deinstitucionalizacija mora biti poglavitna strategija za premagovanje starih oblik zatiranja ljudi z duševnimi težavami in ovirami ter za mobilizacijo virov in podpore za njihovo okrevanje in socialno integracijo. Skupnostne storitve lahko promovirajo odziv na potrebe in uresnice­vanje pravic do državljanstva z aktivacijo virov in priložnosti. Italijanska izkušnja, še posebej ta v Trstu, dokazuje, da je to mogoce, ce delujemo na nacin, ki spodbuja subjektivnost, krepitev moci, okrevanje in socialno vklju-cenost, pri tem pa upoštevamo clovekove pravice (npr. nacelo odprtih vrat, nobene prisile). Za dokoncanje de­institucionalizacije na podrocju duševnega zdravja potrebujemo sinergijo clovekovih pravic, pristopov, osre­dotocenih na posameznika in okrevanje, ter obsežne, ucinkovite in odzivne skupnostno usmerjene storitve. 
Kljucne besede: psihiatricne ustanove, clovekove pravice, socialna vkljucenost, okrevanje, skupnostna oskrba. 
Dr. Roberto Mezzina, psihiater, je predsednik Mednarodne mreže za duševno zdravje in podpredsednik (za programski razvoj) Svetovne federacije za duševno zdravje. Vec kot 40 let je delal v Službah za duševno zdravje v Trstu, ki je model za Svetovno zdravstveno organizacijo. Do leta 2019 je vodil Oddelek za duševno zdravje v Trstu. Kontakt: romezzin@gmail.com 

0000-0001-9727-3280 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:5–21 
Introduction: defining deinstitutionalization and its legal framework 
A large part of mental healthcare (and related expenditures, about 70% worldwide, WHO, 2021a) is still dominated by psychiatric institutions, with slow reduction in the number of beds in such institutions and insufficient development of alternatives. Sometimes these are also hindered by (mostly insurance­based) financialsystems thatare rigidly linked to remuneration of hospitalization instead of outpatient care. 
The lack of synchronicity in closing or downsizing institution­based ser­vices with scaling­up community­based services has engendered a whole list of problems. This is observed in the wake of “trans­institutionalization,” or the act of transferring patients from mentalhospitals to other institutions such as homeless shelters, custodial institutions, and prisons. For twenty years epidemiological research has suggested a European trend towards “re­institutionalization” of care (Priebe et al., 2005), marked by the rising number of involuntary treatments, as well as the residentialand supported housing facilities, forensic psychiatric beds and penitentiaries (e.g. correc­tionalfacilities, jails, prisons), in addition to existing asylums, mentalhospi­tals and private clinics. 
The knowledge gained in the course of deinstitutionalization processes is related to the complexity of each person’s existence, and thus focused on the subjective needs of recovery and socialinclusion. Especially from the en­forcement of the Convention on the Rights of Persons with Disabilities, dein­stitutionalization is still mentioned in recent internationalcharters and doc­uments, as the WHO Report and the UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities Committee guidelines. Recently, the latter issued recom­mendations on deinstitutionalization (OHCHR, 2022). Deinstitutionalization comprises interconnected processes thatshould focus on restoring autono­my, choice and control to persons with disabilities as to how, where and with whom they decide to live. The focus is on the individualin the achievement of human rights: services as community­based supports for independent life and social participation, and personal assistance. 
Guidelines were issued some years ago by a EU Expert Group, in order to address the delivery of dedicated funds to countries. Very clearly, they define an institution as 
any residential care where residents are isolated from the broadercommu­nity and/or compelled to live together, do not have sufficient control over theirlives and over decisions which affect them; and therequirements of the organization itself tend to take precedence over the residents’ individual needs. (European Union, 2012) 
The legalframework included, as key components, the right to live in the community, access to mainstream services and facilities, affirmation of legalcapacity by reducing guardianship, involuntary placement and involuntary treatment, and provision of community­based services. Developing individ­ualplans, supporting also carers and communities, and developing appropri­ate workforce, are other components of these Guidelines, then reinforced by a more recent guidance (European Union, 2022).
Deinstitutionalization is therefore seen as the main strategy to overturn old forms of oppression of people with mentalhealth conditions and disa­bilities, and to mobilize resources and supports for their recovery and so-cialintegration. Anyway, while there is a substantialagreement on the basic definition of deinstitutionalization as far as it is referred to individuals as inpatients (e.g., the release from the institution where the process of insti­tutionalization confined them), nonetheless the process thatthis entails is poorly focused and widely misunderstood. It regards not just the downsiz­ing, and finalclosure of totalinstitutions as asylums, orthe discharge of theirpatients, but a whole system change and moreover a full transformation of psychiatry towards community mentalhealth. This can require a variety of approaches and models. 
“Deinstitutionalization involves simultaneously increasing discharges, reducing admissions, and scaling up care in the community” (WHO, 2022, 
p. 200). This latter is defined as to “build up a network of coordinated and linked community­based mentalhealth services and socialcare to support anyone living with a mental health condition.” 
Community­based services can be developed autonomously from the process of phasing out psychiatric institutions, but anyway, as suggested by WHO, they must be linked to the overall process of shifting the focus of care, and thus they can promote the response to needs and the fulfillment of citi­zenship rights by catalyzing resources and opportunities. 

Sustaining country reforms 
The Italian example: forty-year development 
In a key essay thatstressed the originality of the Italian way of deinstitution­alization (De Leonardis et al., 1986), Italian authors listed the fundamentals of this transformation process, defined as a “homeopathic process”, as it has been done in Italy, and particularly in Trieste:
• 
mobilizing all the actors involved in the system of institutional action; 

• 
giving absolute priority to transforming the power relations existing be­tween the institution and all the subjects with which it is involved, begin­ning with the patients; 

• 
understanding deinstitutionalization as a homeopathic process thatuses the internalenergies of the institution in order to dismantle and decon­struct it; 

• 
“freeing society from the need for internment” by establishing completely alternative services. 


Deinstitutionalization does away with the necessity for detention by con­structing services which are a complete substitute for it.(De Leonardis et al., 1986) 
Deinstitutionalization has been completed in Italy till the very closure of all psychiatric hospitals in two decades (1978–1999). After another 20 year period also forensic hospitals were overcome (2014–2018) (Barbui et al., 2018; Mezzina, 2018).
The suppression of the psychiatric hospital, in its centralrole, should co­incide with the creation of networks of totally alternative services capable of providing care for a given population (as in sector policies), but which stress­es recovery and re­inclusion of inpatients. 
Europe and beyond 
Despite the significant disparities due to nationaland localcontexts, I be­lieve thatwhile this process can be instigated by a top­down impetus and be guided by a responsible institutionalleadership, it can only be fully achieved thanks to a bottom­up process which mobilizes its actors and resources. 
Many countries are stuck nowadays in the process of transition and are re­building new “modern” mentalhospitals (as in the UK, Australia); some countries’ reforms even don’t include processes of deinstitutionalization. 
In Latin America, important achievements marked the action of PAHO and internationalcooperation in the Caribbean (e.g. the Dominican Repub­lic), but the focus is mostly on integrating mentalhealth in primary care. The most important action, and the benchmark, of transition from psychiatric in­stitutions (hospitals) to community­based care is still offered by Brazil and, quite recently, by Peru (WHO, 2022).
There is a consistent variation in the provision of institutionalcare across the world. Especially in East Europe, a result of old forms of state provision (we can call it “archaic welfare”), a form of medium and long term institu­tionalization is realized by a wide number of “social” institutions, run by sep­arate ministries. 
In this context, Slovenia has declared a policy on deinstitutionalization in socialcare, due to the presence of long­term institutions as separate forthe 5 psychiatric hospitals which belong to health care. These efforts have been piloted through projects run by EU structuralfunds, which are anyway hindered by a number of factors resulting in resistance to change. Even when residentialsolutions, such as group homes and shared flats, supported by new community teams run by socialcare, are in place and people started to be discharged, the lack of linkage with a network of multidisciplinary com­munity mentalteams and services can be a serious limitation for ongoing psychiatric care and especially in the prevention of crises and relapses. These are still addressed by psychiatric hospitals, with the risk of dramatically re­gressing and creating a revolving door system. Then, the use of coercion in a locked section of a socialcare institution, thatis against the Convention on the Rights of Persons with Disabilities, is still encompassed by the nationallaw. Thus the lessons learned is to act simultaneously on health and welfare system (Urek, 2021; OHCHR, 2024).
Concrete reform efforts have been recently conducted in countries like Belgium and the Czech Republic. Both these countries are not directly ad­dressing the issue of large psychiatric hospitals, but chose to develop com­munity (mobile) teams to provide alternatives to hospitalization. The two systems are very different, as well as the level of resources: the Czech reform, supported by structuralEuropean funds, is mixing up welfare components in these teams, thatseems to be promising for socialintegration; while the Bel­gian reform (Jacob et al., 2016; Borgermans et al., 2018) is promoting wide ranging mobile teams but loosely linked with the downsizing of psychiatric hospitals (see further on). 
Challenges of policy change 
It looks difficult to conceive whatcan be a country reform without includ­ing the two main elements of (i) deinstitutionalization and (ii) legislation change, with (iii) a policy plan for implementation that(iv) operates a con­current re­definition of welfare community where mental healthcare has to be included or inserted. Very often levels of resistance are raised by the established apparatus including professionalbodies and related powers, as demonstrated in Argentina, especially when there is very weakeffort of a wide­raging policy transformation plan (Rosen et al., 2022).
The need for clear legislation and policy framework, with dedicated in­vestment and implementation planning, is paramount. Research show that “mentalhealth policy has greater effectiveness when it is accompanied by a mentalhealth plan or law since they help translate the vision, values and principles articulated in policy into concrete strategies and activities” (Shen and Snowden, 2014), while “investment is an explicit, observable, and irrev­ocable proxy of a focalgovernment’s commitment to a mentalhealth policy innovation” (ibid.). Of course, “governments face difficult choices in prior­itizing mentalhealth overotherissues, especially in the midst of a globaleconomic downturn”. 
The MHEEN initiative (Medeiros et al., 2008) had already identified a number of challenges for the process of deinstitutionalization, starting from financial aspects including (i) insufficient and unspecified budget alloca­tions, (ii) rigid funding systems with lack of “ring­fencing” of funds, particu­larly when hospitals close, (iii) lack of parallel funding for the development of community care while hospitals run down to eventualclosure and (iv) DRG­related reimbursement systems. These budgetary issues fail to provide the support needed by people with mentalhealth problems living outside institutions, while shortage of trained staff to provide good community care, together with lack of services and their coordination, hampered a full devel­oped process of transition in Europe. Eventually, opposition from the psychi­atric profession and the community itself raised other cultural barriers. 

Benchmarking service models 
A general framework for community mental healthcare 
Lack of synchronicity between the closure of institutions and communi-ty­based services ultimately resulted in system fragmentation, lack of quality assurance over available services, financialcutbacks, and workforce short­ages (Shen and Snowden, 2014). Thus the importance of a comprehensive alternative service. According to EuCOMS, a high quality community­based mentalhealth care: 1) protects human rights; 2) has a public health focus; 3)supports service users in their recovery journey; 4) makes use of effec­tive interventions based on evidence and client goals; 5) promotes a wide network of support in the community and; 6) makes use of peer expertise in service design and delivery(Keet et al., 2019).
The role of (public health) services is to be comprehensive and holistic – to aggregate needs not just to contrast marginalization and socialexclusion, ortreatment gap. The concept of responsibility and accountability toward a community has to be rooted in policies and practices. These services must be “embedded” in the community, thatmeans responding to needs of individu­als and social groups. 
These services must be “coproduced” with the Third Sector/NGOs, in a common strategy forthe community where they operate. Socialneeds and clinicalneeds must be integrated also to address socialdeterminants. This should be complemented by the inclusion of sectoralproblems into a gen-eralhealth and socialdevelopment framework (a comprehensive commu­nity­based approach), with the shift from a technicalapproach to a socialdevelopment action (e.g. founded on socialdeterminants of mentalhealth and human rights).
In terms of services, also the OECD Mental Health Performance Network (OECD, 2021) set 6 principles for a high performing mental health sector:
• 
Focuses on individual who is experiencing mental ill­health 

• 
Has accessible, high­quality mental health services 

• 
Takes an integrated, multi­sectoral approach to mental health 

• 
Prevents mental illness and promotes mental wellbeing 

• 
Has strong leadership and good governance 

• 
Is future­focused and innovative 


The OECD developed the People-Centred Health Systems Framework to de­scribe and measure people­centredness systematically and enable the benchmarking of people­centredness across OECD countries (OECD, 2018). 
Key issues about community mental health care services 
1. 
Holistic/wholistic care The focus must be on the construction of processes of care (or taking charge of it) thatgive overall answers to the entire range of life needs, in integration with welfare systems and services. Working hypotheses should go beyond the medical and/or psychological model, to respond to socialdeterminants of mentalhealth, and which therefore move towards integration between social and health care. 

2. 
Functions vs structures of care Functions overlap across different structures, override them and force us to think along paths and responses, integrated in a continuum, to care needs. 

3. 
Specialization With respect to the emergence of new range of needs, there is a tension between comprehensive vs specialized services in high­income countries. Instead, specialized functions should be defined ratherthan separate ser­vices, in order to avoid the risk of fragmentation of care pathways. 

4. 
Organizations based on principles The issue of rights, traditionally connected in Italy to the issue of citi­zenship of people with mentaldisorders, avoiding theirdiscrimination and socialexclusion, is today updated on the horizon of human rights es­tablished by the Convention on the Rights of Persons with Disabilities of United Nations.

 5. 
Mobile, integrated service with 24-hour response The most diffused but outdated outpatient service model to overcome, is the delivery of “sedentary” services, based on psychiatric visits and a few meetings thatcan seldom involve the family, but seldom the socialnet-work and the community context where the person lives. Instead, com­munity­based teams and services, even if complemented (as usual) by generalhospitalservices and units, must function as a full alternative to hospitals, thus they need to guarantee a 24­hour response (as required by the European Action Plan of Helsinki, WHO, 2005). This requires to inte­grate a rapid and mobile response to crisis with the subsequent continui­ty ofcare, linked to rehabilitation developed in its community dimension, linked to processes of social inclusion. 


Network’s “center of gravity” 
Different community evidence­based models are available as alternativesto hospitalization, from crisis teams to crisis homes and “sanctuaries” tofoster families up to community mental health centers open 24 hours witha few beds, integrated by a small general hospital unit. Moreover, mental health policies in low­and middle­income countries have historically paidlittle attention to the community work of mobile teams, which are some­times functionalized or specialized (on crisis or on continuity of care),whose models (such as the Assertive Community Treatment) are amongthe few evaluated and validated in the literature (Marshall and Lockwood,2000), and where the actors are other professional figures than doctors(nurses, social workers, occupational or rehabilitation therapists, etc.).Usually, the full coverage of functional model based on distinct multidisci­plinary teams is seen as too expensive and somehow complicated for ser­vice integration.
Whatseems clear is the need that, in the network system outlined by the WHO, there is a center of gravity, a point of coordination and integration, but also of responsibility, which we can identify in a “strong” service, equipped with resources and capacity to take charge, a crossroads of care pathways. Its axis can be identified with 24­hour community mental health centers, “invented” in Trieste in 1978 (Dell’Acqua and Cogliati Dezza, 1986; De Leon-ardis et al., 1986; Mezzina, 2014, 2016). This model has been defined, par­adoxically, a “centralized model”, but it is truly de­centralized to territories and people (Gooding, 2021).
Why should 24 hours be set as the gold standard of territorialservices? A multifunctional community mental health centers with a wide range of responses must be provided with beds to accommodate people in stressful conditions and in crises (Mezzina and Vidoni, 1995; Mezzina and Johnson, 2008). It necessarily operates with the door open, overcoming restraint and respecting rights, while the team operates flexibly. Few beds avoid concen­tration of people in acute conditions and the consequent management diffi­culties. It can also simply offer a moment of respite and withdrawalfrom a stressful situation, even for one night. 
Furthermore, 24­hour community mental health centers can act as a unique point of reference of the territory throughout the demand for care, as well as a place of integration of the multidisciplinary team, thatworks inside and out and constantly connects; thus it integrates all answers and therefore facilitates a globalmanagement, and ensures thatpeople are followed by the same team, which knows them, starting from crisis. This creates an immedi­ate continuity between overcoming the crisis and continuity of care, facilitat­ing rehabilitation and housing solution and reducing the need for residentialcare (Mezzina, 2014, 2016). 

Supported housing and community rehabilitation 
A psychiatry made up of long­term residential“places”, even displaced in the community, is among the new risks which can be envisaged. These places can become new “deposits” and containers, as the whole wide spectrum of residential solutions. For the Committee on Human Rights, it is important 
to prevent the emergence of new segregated services, such as group housing 
– including small group homes – sheltered workshops, institutions forthe provision of respite care, transit homes, day­care centres, orcoercive mea­sures such as community treatment orders, which are not community­based services. (OHCHR, 2022) 
The right “examples of residentialservices are socialhousing, self­managed co­housing, free matching services, and assistance in challenging housing discrimination” (ibid.). Also … 
aggregating persons leaving institutions into communal housing arrange­ments orin assigned neighbourhoods, or bundling housing with medical orsupport packages, are incompatible with articles 19 and 18 of the Conventi­on… Housing should be neitherunderthe control of the mental health systemorother service providers that have managed institutions, norconditioned onthe acceptance of medical treatment or specific support services. (Ibid.) 
Residentialcare and supported housing are two models of accommodation for people with mentaldisorders in post­institutionalmentalhealth systems (Barbato et al., 2020). In residentialcare, the emphasis is on treatment and rehabilitation provided by professionals in staffed facilities belonging to community psychiatric services, whereas in supported housing the empha­sis is on outreach need­led support to people living on a permanent basis in their own home, integrated in the community.
The supported housing approach grew from a dissatisfaction with the originalmodel of residentialfacilities, developed in the early wave of down­sizing or closure of mentalhospitals. This is based on the concept of a “linear continuum” (Ridgway and Zipple, 1990), in which persons were supposed to gradually progress from hospitals, through less supervised accommodations, halfway houses, group homes, to reach finally independent housing. Howev­er, this model failed in most cases to move people toward independent lives and trapped many people in small segregated residentialsettings. This was also due to the confusion between accommodation and care. Instead, a core aspect of the supported housing model is the separation between accommo­dation and treatment services. The overall quality of residentialcare must be combined with the necessary continuity of care to be guaranteed by com­munity­based services, including 24 hourin­home crisis care and respite in­stead of the traditional hospitalization. 
Right to housing 
The right to independent living and participation in society (Article 19 of the Convention on the Rights of Persons with Disabilities) is particularly rele­vant to this theme, thatmeans guaranteeing everyone the prospect of theirown home, where to live receiving due support. This requires policies dedi­cated to realize this right, as they place it atthe center of the reconstruction of citizenship and respond to a whole range of socialneeds and determinants of mentalhealth. Anyway, it is essentialto ensure full respect forall human rights and fundamentalfreedoms, in particular with regard to the restrictive­ness of the environments where “residential” rehabilitation is carried out, which must provide for freedom of movement and movement, and insertions and stays with the full consent of the subject, so thatevery residentialorhousing solution is really open to community. 
Personalized care packages in rehabilitation 
The personalized project is the basis of rehabilitation programs and must be developed in close collaboration with the person and his socialnetwork, through a perspective thatplaces personalrecovery and socialinclusion atthe center of the process. According to NICE (2020), person­centered care planning should be achieved through the comprehensive assessment of theirbio­psycho­socialneeds, including physicalhealth, and the formulation of a personalized care plan/project. It should: (i) be developed in collaboration with the person, (ii) cover the areas of need identified during the assess­ment, including mentaland physicalhealth, (iii) include personalrecovery goals and (iv) clarify the actions and responsibilities for the staff, the person himself and his family or carers.
Rehabilitation programs and interventions must include skills of daily living, interpersonaland social, engagement in community activities, includ­ing leisure, education and work, substance abuse; psychologicaltherapies and pharmacologicaltreatments; physicalhealth care and the promotion of healthy lifestyles. 
Governance: individual budgets 
In terms of governance, in order to reduce the duration of stay in residentialstructures, which can induce furtherchronicization and creeping forms of institutionalization, paths of autonomy and reintegration into normalliving environments must be activated. The shift from a system of daily fees to the personalhealth budget instrument is necessary in orderto mobilize and dy­namize the economic and human capitalinvested in residentialcare towards assisted living and personalized projects. This means moving from payment of the bed/day in a residentialstructure to a share of economic investment on human capitalwhich is realized by the instrument “individual(personal) health(care) budget”. It also requires laws, regulations, appropriate policies, and a governance of individualand collective processes carried out by all partners and stakeholders.
Systematic reviews on the topic of personalhealthcare budgets reported positive results in terms of user awareness and responsibility, improvements in clinicaland psychosocialaspects, and consequently an increase in quality of life. Some studies considerqualitative outcomes on the overall system of services, both formaland informal, leading to the transformation of the rela­tionship between all the actors involved (Ridente and Mezzina, 2016). 
Co-production 
Co­production (Boyle and Harris, 2009) is a key issue for the implementa­tion of housing programs and projects, which must be developed in collab­oration, co­design and co­management with the stakeholders and the Third Sector. In this way, experimentation of innovative methods and programs in the residentialarea should be guaranteed, supported and encouraged, such as, among others, recovery houses, network systems between structures and peer review and evaluation, integration with job placement programs, and inclusion and social participation (Ridente and Mezzina, 2016). 

Service coordination and governance by organizational networks 
The department of mental health 
Service networks which are based in the community need forms of coordi­nation not just of structures and facilities, but of care pathways. The depart­ment of mentalhealth (sometimes including children – adolescent psychia­try and drug addiction) is the model (also in Italy) to coordinate all mentalhealth services and also to integrate them within healthcare organizations, in relation to a given population. This simple overarching structure does not ensure an integration of service components thatcreates a continuum of a wide range of offers, ultimately atthe level of the individualclient, but it is a good point where to start. 
Integrated public-private entities 
Examples of integrated healthcare and welfare organizations can be found in Spain and Belgium. Since 1993, health sector and welfare interventions in Andalusia were coordinated by FAISEM foundation aimed atsocialinclusion, encompassing community residences and socialenterprises for work inte­gration (López, 2004). 
In the course of Belgian reform, thatis now identified as a model fora num­berof components by the European Union (the Joint Action ImpleMental1 re­cently aimed atimplementing some of its good practices in many othercoun-tries), the constitution of community networks is seen as an efficient way to involve stakeholders, localgovernance entities and services in a shared strategic plan for reform, and to deliver new instruments of care. 
See website https://ja-implemental.eu/highlights/ 
Mental healthcare networks 
In Belgium, the concept of intersectoral care networks was introduced bya change in the Hospital Law through the Hospitals Act of 2008 (Nicaise et al., 2014). The network structure allows consultations among all serviceproviders and stakeholders in a view of collaboration and of avoiding frag­mented responses. There is a network coordinator that is responsible forchange­management processes, and the strategic network committeecom-prises the network coordinatoras well as the representatives of the localnetwork partners, e.g. social sector, welfare, school/work, leisure, healthcare. User and family representatives are always present through councilsand in the individual’s care planning. The final result is an individualizedservice/care plan, that is the formalized operating model for the specificnetwork. 
A possible whole system model 
A mature example of a comprehensive network is offered by the historicaldevelopments in the city of Trieste, Italy. Fifty years ago, it moved from the provincialpsychiatric hospital(a huge asylum) to a fully alternative network of 24­hour community services, such as community mentalhealth centers, socialcooperatives, personalbudgets, daycare programs in the community. It happened in healthcare. Trieste has provided an enduring example of com­prehensive, human rights and person centered “whole system” of care (WHO, 2021b, 2022).
The 24­hourcommunity mentalhealth centers build a system of oppor­tunities for care and are hubs of care fortheirareas, ensuring continuity. They offer free open access with immediate response; a holistic, ecological, person centered, recovery oriented approach; the inclusion of social net­works, and non­clinicalresources, e.g. “diffused” daycare with associations (wellness­wellbeing, social aggregation, participation, expression, gender, work). Mental healthcare is mainstreamed in community health systems (healthcare districts for community­based medicine for elderly, young and adolescent, disabled, specialized medicine, etc). The socialdeterminants of health are addressed by individual and collective responses, i.e. personalbudgets and “microareas”, work training grants, socialization funds, thatis building bridges toward the community – “The Caring City”. The personalhealthcare budget system is meant to tailor individualrecovery and socialin­clusion plans of care, which include congregate supported housing for about 100 persons located in the city, and socialco­operatives providing place­and­train in a system of realjob opportunities for more than 200 service users annually (Mezzina, 2014, 2016, 2018).
This was then scaled up to the whole Friuli­Venezia Giulia Region(1,200,000 inhabitants) based on “strong” mental health departmentsin order to co­ordinate all services according to principles of contrasting social exclusion, stigma and discrimination and promoting social inclu­sion. A clear transition from residential structures to transitional houses to supported housing, to independent living flats, also thanks to personalbudgets, is in progress across the whole region. The Trieste model, in itshistorical declination, has influenced many country reforms (e.g. Brazil andArgentina), instigated groundbreaking experiences such as in Greece (Le­ros asylum), Central America (the Dominican Republic), and the Balkansafter war, and inspired many other community focused experiences in Eu­rope, America, Asia and Oceania over the last 40 years. It has been adopted,more recently, in the Czech Republic, Wales, Crakow (Poland), Los Angeles,and other places (Mezzina and Sashidharan, 2025). Currently this modelis inspiring the pilot 24/7 neighborhhodd service project in England (Aria et al., 2025).
Currently in Trieste and in the Region this has been hampered by the re­duction of resources and by the leadership change, also influenced by poli­tics; but we hope its lessons will survive (Mezzina, 2021). 

Conclusion: what is relevant for deinstitutionalization 
Deinstitutionalization is not just closing long­term asylums and discharg­ing people from them, but transforming their lives and mindset, as the one of care providers. A correct deinstitutionalization process – thatis not just downsizing oreven suppressing psychiatric hospitals – requires undertak­ing a complex process focused on “the person” with their subjectivity, needs, life story, significant relationships, socialnetworks, and socialcapital. In or­der to do that, it is necessary to shift the power, thatis empowering people with mentalhealth problems as citizens; to shift resources from hospitals to a range of community­based services useful forhis/her whole life; to open pathways of care and programs thatintegrate socialand health responses and actions. 
It needs a clear mandate forlocalpowers, administrative and political, since it happens either top down or bottom up, but it also requires socialparticipation and co­production, stemming from stakeholders. This complex process of change involves users, carers, professionals and the generalcit­izenry, and extends to the legislative and politicallevel. This latter means no longer managing processes for exclusion through the segregation of per­sons, but placing the individualatthe center of the system, with their human and socialrights, and their needs, in a perspective which is based on “whole life” of a person engaged in a process of recovery from mentaldisorder. This process is not just relocating people outside, even with the right support. Comprehensive mentalhealthcare includes responding to whole life needs as well as providing clinical care.
Resistance to change is always the main problem, thus transformation plans of institutions must begin with changes of the institutional life and routines. Rehabilitation and recovery of inpatients have to include also pro­fessionals and their mindset, starting from within.
Based on whatI have described above, the transformation process re­quired by deinstitutionalization takes place at the multiple levels: socialmovements (civil society), politics, legislation, the adoption of new service models and practices, networks of organized actors, autonomously or through the institutions, and eventually community development, as a generalraising of awareness regarding these issues, and the activation of non­technicalre-sources and initiatives. 
Deinstitutionalization must accomplish the closure of totalinstitutions, otherwise a parallel system will be created, with the risk of reverting re­forms, the balance can go back in favor of the old institutional system.
Main change for users to be achieved in a process that is “democratiza­tion of care”, are realization of human rights, citizenship and participationto community. Choice about personal issues, such as home and relation­ships, can fulfil this role shift from inmates to citizens, that is using theservices and supports they need, but also (re)acquiring new identities, e.g.as worker. 
It’s definitely a whole system change, of practice, thinking and service, to liberate a community from the need of institutions, by creating an effec­tive service alternative. All this requires not just a technicalrefurbishment of treatment procedures, but a paradigm change thatputs the person “overthe institution”, at the center of care. 

Sources 
Aria, F., Sashidharan, S. P., Mezzina, R., & Vincent, S. (2025). Trieste in England: changing the culture and practice of mental health care in inner city Birmingham. Journal of Psycho­social Rehabilitation and Mental Health, 12, 197–205. DOI: 10.1007/s40737-025-00471-1 
Barbato, A., D’Avanzo, B., Harvey, C., Lesage, A., & Maone, A. (2020). Editorial: from resi­dential care to supported housing. Frontiers in Psychiatry. 12 June 2020. DOI: 10.3389/ fpsyt.2020.00560 
Barbui, C., Papola, D., & Saraceno, B. (2018). Forty years without mental hospitals in Italy. International Journal of Mental Health Systems, 12. DOI: 10.1186/s13033-018-0223-1 
Borgermans, L., Jacob, B., Coture, M., & De Bock, P. (2018). Multisectoral mental health net­works in Belgium. An example of successful mental health reform through service deliv­ery redesign. WHO, Regional Office for Europe. 
Boyle, D., & Harris, M. (2009). The challenge of co-production: How equal partnerships be­tween professionals and the public are crucial to improving public services. Nef/NESTA. Available at: www.nesta.org.uk. Retrieved on 14 July 2019. 
De Leonardis, O., Mauri, D., & Rotelli, F. (1986). Deinstitutionalization: A different path. The Italian mental health reform. Health promotion, 1(2), 151–165. DOI: 10.1093/ heapro/1.2.151 
Dell’Acqua, G., & Cogliati Dezza, M. G. (1986). The end of the mental hospital: A review of the psychiatric experience in Trieste. Acta Psychiatrica Scandinavica, 71, 316 (Suppl.), 45–69. DOI: 10.1111/j.1600-0447.1985.tb08512.x 
European Union (2012). Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care. The European Expert Group on the transition from institu­tional to community-based care (EEG).https://deinstitutionalisationdotcom.files.word­
press.com/2017/07/guidelines-final-english.pdf. Retrieved on 20 May 2023. 
European Union (2022). EU Guidance on Independent Living and Inclusion in the Com­munity. 2020. European Expert Group on the transition from institutional to com­munity-based care (EEG). https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress. com/2022/12/eu-guidance-on-independent-living-and-inclusion-in-the-communi­
ty-2-1.pdf. Retrieved on 18 May 2023. 
Gooding, P. (2021). Compendium Report: Good Practices in the Council of Europe to Pro­mote Voluntary Measures in Mental Health. Committee of Bioethics of the Council of Europe. https://www.coe.int/en/web/bioethics/compendium-report-good-practices-in­
the-council-of-europe-to-promote-voluntary-measures-in-mental-health 
Jacob, B., Macquet, D., & Natalis, S. (2016). Mental health care reform in Belgium: Presenta­tion of a model. L’information psychiatrique, 92, 731–745. 
Keet, R., de Vetten-Mc Mahon, M., Shields-Zeeman, L., Ruud, T., van Weeghel, J., Bahler, M., Mulder, C. L., van Zelst, C., Murphy, B., Westen, K., Nas, C., Petrea, I., & Pieters, G. (2019). Recovery for all in the community; position paper on principles and key elements of community-based mental health care. BMC Psychiatry, 19(1), 174. DOI: 10.1186/ s12888-019-2162-z 
López, M. (2004). Alternativas comunitarias ante el estigma y la discriminación. La expe­riencia de Andalucía (Espańa). Acta Psiquiátrica y Psicológica de América Latina, 50, 99–109. 
Marshall, M., & Lockwood, A. (2000). Assertive community treatment for people with severe mental disorders. Cochrane Database of Systematic Review, 2. DOI: 10.1002/14651858. CD001089 
Medeiros, H., McDaid, D., Knapp, M., & the MHEEN Group (2008). Shifting care from hospi­tal to the community in Europe: Economic challenges and opportunities. Retrieved on 17. 7. 2025 from https://eprints.lse.ac.uk/4275/1/MHEEN_policy_briefs_4_Balanceof­
care(LSERO).pdf 
Mezzina, R. (2014). Community mental healthcare in Trieste and beyond. An “open door-no restraint” system of care for recovery and citizenship. Journal of Nervous and Mental Disease, 202(6), 440–445. DOI: 10.1097/NMD.0000000000000142 
Mezzina, R. (2016). Creating mental health services without exclusion or restraint but with open doors, Trieste, Italy. L’Information Psychiatrique, 92(9), 747–754. DOI: 10.1684/ ipe.2016.1546 
Mezzina, R. (2018). Forty years of the Law 180: the aspirations of a great reform, its success and continuing need. Epidemiology and Psychiatric Sciences, 27(4), 336–345. DOI: 10.1017/S2045796018000070 
Mezzina, R. (2021). Trieste 50 years after: a more humane, person-centered whole system of care is now at risk. WAPR Bulletin, 47, 24–31. Retrieved on 17. 7. 2025 from https://www. wapr.org/wp-content/uploads/2023/11/r_mezzina.pdf 
Mezzina, R., & Johnson, S. (2008). Home treatment and “hospitality” within a comprehen­sive community mental health center. In S. Johnson, J. Needle, J. B. Bindman J., & G. Thornicroft (eds.), Crisis resolution and home treatment in mental health. Cambridge, UK: Cambridge University Press (pp. 251–266). 
Mezzina, R., & Sashidharan, S. P. (eds.) (2025). Trieste: utopia & reality. Oxford: Oxford Uni­versity Press. In press. 
Mezzina, R., & Vidoni, D. (1995). Beyond the mental hospital: Crisis and continuity of care in Trieste. A four-year follow-up study in a community mental health center. The Inter­national Journal of Social Psychiatry, 41(1), 1–20. DOI: 10.1177/002076409504100101 
Nicaise, P., Dubois, V., & Lorant, V. (2014). Mental health care delivery system reform in Bel­gium: The challenge of achieving deinstitutionalization whilst addressing fragmenta­tion of care at the same time. Health Policy, 115. DOI: 10.1016/j.healthpol.2014.02.007 
NICE (2020). Rehabilitation for adults with complex psychosis. Retrieved on 17. 7. 2025 from https://www.nice.org.uk/guidance/ng181/evidence/evidence-reviews-au­
gust-2020-8833147165?tab=evidence 
OECD (2018). Mental health performance framework. Organization for Economic Co­operation and Development. Retrieved on 17. 7. 2025 from www.oecd.org/health/ OECD-Mental-Health-Performance-Framework-2019.pdf 
OECD (2021). A new benchmark for mental health systems: tackling the social and eco­nomic costs of mental ill-health . Paris: OECD Publishing. 
OHCHR (2022). Guidelines on deinstitutionalization, including in emergencies (2022). Committee on the Rights of Persons with Disabilities. CRPD/C/5. Retrieved on 17. 7. 2025 from https://www.ohchr.org/en/documents/legal-standards-and-guidelines/ crpdc5-guidelines-deinstitutionalization-including 
OHCHR (2024). Contribution of the Republic of Slovenia to the call for input of the of the OHCHR on mental health and human rights (HRC resolution 52/12). Retrieved on 17. 7. 2025 from https://www.ohchr.org/sites/default/files/documents/issues/health/cfis/men­
tal-health/subm-mental-health-hr-sta-slovenia.docx#:~:text=In%20March%202024%20 Slovenia%20adopted,the%20European%20Guidelines%20for%20Deinstitutionalization 
Priebe, S., Badesconyi, A., Fioritti, A., Hansson, L., Kilian, R., Torres-Gonzales, F., Turner, T., Wiersma, D. (2005). Reinstitutionalisation in mental health care: comparison of data on service provision from six European countries. BMJ, 330(7483), 123–126. DOI: 10.1136/ bmj.38296.611215.AE 
Ridente, G., & Mezzina, R. (2016). From residential facilities to supported housing: The per­sonal health budget model as a form of coproduction. International Journal of Mental Health, 45(1), 1–12. DOI: 10.1080/00207411.2016.1146510 
Ridgway, P., & Zipple, A. (1990). The paradigm shift in residential services: from the linear continuum to supported housing approaches. Psychosocial Rehabilitation Journal, 13, 11–31. 
Rosen, A., Mezzina, R., & Feldman, J. M. (2022). International trends in community mental health services. In W. E. Sowers, H. L. McQuistion, J. M. Ranz, J. M. Feldman, & P. S. Runnels (eds.), Textbook of community psychiatry. Cham, CH: Springer (pp. 863–889). 
Shen, G. C., & Snowden, L. R. (2014). Institutionalization of deinstitutionalization: a cross-na­tional analysis of mental health system reform. International Journal of Mental Health Systems, 8(1), 47. DOI: 10.1186/1752-4458-8-47 
United Nations (2006). Convention on the Rights of Persons with Disabilities. United Nations General Assembly Resolution, 13 December 2006, A/RES/61/106. 
Urek, M. (2021). The right to ‘have a say’ in the deinstitutionalisation of mental health in Slovenia. Social Inclusion, 9(3), 190–200. DOI: 10.17645/si.v9i3.4328 
WHO (2005). World Health Organization. Regional Office for Europe. Mental Health Dec­laration for Europe: Facing the Challenges, Building Solutions: WHO European Minis­terial Conference on Mental Health: Facing the Challenges, Building Solutions: Helsin­ki, Finland 12–15 January 2005. Retrieved on 7 August 2025 from https://iris.who.int/ handle/10665/107625 
WHO (2021a). Mental Health Atlas 2020. Retrieved on 17. 7. 2025 from https://www.who. int/publications/i/item/9789240036703 
WHO (2021b). Guidance and Technical Packages on Community Mental Health Services. Retrieved on 17. 7. 2025 from www.who.int/publications/i/item/ guidance-and-technical-packages-on-community-mental-health-services 
WHO (2022). World Mental Health Report. Transforming Mental Health for All. Retrieved on 17. 7. 2025 from www.who.int/publications/i/item/9789240049338 
Izvirni znanstveni clanek  Prejeto 10. marca 2025, sprejeto 15. maja 2025  
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.23-43  
Juš Škraban  



Kriticni pogled na postopke namestitev na varovani oddelek in odpustov z njega v posebnem socialnovarstvenem zavodu 
Clanek temelji na triletnem akcijskoraziskovalnem projektu, katerega namen je bil varovani oddelek v poseb­nem socialnovarstvenem zavodu preobraziti v skupnostne službe. Avtor predstavi rezultate raziskave, ki so povezani s kljucnimi vidiki postopkov namešcanja na varovani oddelek in odpusta z njega. Pri namestitvah imata kljucno vlogo ceremonija ponižanja in skoraj povsem nekriticno sprejeta avtoriteta izvedenskih mnenj. Na relativno nizko število odpustov vplivajo dejavniki, ki izhajajo iz koncepta ogrožanja, obcutka odgovornosti, sistemske umešcenosti varovanih oddelkov in naravnanosti osebja. Avtor ugotavlja, da sklep o namestitvi na varovani oddelek v praksi pomeni dostop do oskrbe, ki je (napacno) pogojen s premestitvijo. Socialnodelovne metode predstavljajo dobre temelje za spreminjanje trenutnega stanja v skladu s clovekovimi pravicami in za produktivnejše ravnanje s tveganji zunaj zavoda. 
Kljucne besede: prisila, clovekove pravice, duševno zdravje, dezinstitucionalizacija. 
Juš Škraban je raziskovalec na Inštitutu RS za socialno varstvo in doktorski študent na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kontakt: jus.skraban@irssv.si 
A critical look at the procedures for admission to and discharge from a secure ward in a special social welfare institution 
This article draws on a three-year action research project to transform a secure unit in a special social care institution into community-based services. The article presents the findings of the research, which relate to key aspects of the procedures for admission and discharge from the secure unit. Degradation ceremonies and the almost unchallengeable authority of expert opinion play the key role in the admission process. A relatively low number of discharges is due to factors related to the concept of dangerousness, notion of responsibility, embeddedness of secure unit in the social care system and staff mindset. The author suggests that, in practise, admission to a secure unit can be understood as providing access to care, but that this is (wrongly) condi­tioned with placement of user. Social work methods provide good grounds for changing the current situation in accordance with human rights and for more productiv e risk management outside the institution. 
Key words: coercion, human rights, mental health, deinstitutionalisation. 
Juš Škraban is a researcher at the Social Protection Institute of the Republic of Slovenia and a doctoral stu­dent at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. Contact: jus.skraban@irssv.si 
Uvod 
Socialnovarstveni zavodi so v Sloveniji še vedno zadnji odgovor na dolgo­trajne težave z duševnim zdravjem. Nove uporabnike sprejemajo praviloma zgolj na podlagi vloge in privolitve. To pa ne velja za varovane oddelke, ki jih imajo le nekateri socialnovarstveni zavodi, saj poleg namestitve s privolitvijo omogocajo tudi prisilno namestitev. Takim oddelkom navadno recemo tudi »zaprti«, kerso zaklenjeni. Razlikujemo varovane oddelke v domovih za sta­re in tiste v posebnih in kombiniranih socialnovarstvenih zavodih. Prvi so na­menjeni ljudem z zmanjšanimi kognitivnimi funkcijami (demenca), drugi pa tistim z dolgotrajnimi težavami z duševnim zdravjem in v duševnem razvoju 

0000-0002-5883-6957 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:23–43 
(Pravilnik o kadrovskih, tehnicnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na podrocju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter cen­tre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije, 2009).
Varovani oddelki so imeli v Sloveniji dne 30. 4. 2024 kapaciteto 700 po­stelj. Vecina jih je bila v domovih za stare ljudi (za uporabnike zdemenco), 169(manj kot cetrtina) pa v posebnih in kombiniranih socialnovarstvenih zavodih(Posebni socialnovarstveni zavodi, b. d.). V clanku bom pisal samo o drugih.
Varovani oddelki imajo v nasprotju zdrugimi oddelki v zavodih vsaj tri skupne znacilnosti: 1) zaklenjeni so; 2) v njih je dopušcena uporaba »poseb­nih varovalnih ukrepov«, kot sta vezanje (»oviranje s pasovi«) in zapiranje (»omejitev gibanja znotraj enega prostora«); 3) vanje je dopustna neprosto­voljna namestitev. Zaradi teh znacilnosti v praksi delujejo kot zadnji možni odgovor na dolgotrajne stiske, v teoriji pa so še posebej zanimivi, saj sproža­jo številna temeljna strokovna, eticna in druga vprašanja. Povezana so pred­vsem s tem, ali je sploh možno uporabiti prisilo v procesih pomoci, v kakšnih okolišcinah in kako naj bodo ti ukrepi izvedeni. Vec o tem izvemo, ce preuci-mo postopek sprejema v varovane oddelke in odpusta. 

Postopek sprejema in odpusta kot predmet raziskovanja 
Postopki so sredstvo za dosego ciljev – z njimi v socialnem varstvu aktivi­ramo storitve in dostop do sredstev (Flaker, 2015, str. 142). Postopki pove­zujejo življenjski svet uporabnika in ga vpenjajo v nove storitve, ureditve, s tem pa spreminjajo njegov status in njegove odnose z drugimi akterji (Flaker, 2015, str. 32; Flaker idr., 2019, str. 45). Veliko postopkov v socialnem varstvu je ceremonij ponižanja, 
saj vecji del logike upravicenosti do storitev in sredstev temelji na aksiomu primanjkljaja in je treba prejemnika pomoci stigmatizirati, ponižati, da bi bil do »izdelkov« socialnega varstva sploh upravicen. (Flaker, 2015, str. 142) 
Ceprav lahko nekateri postopki uporabnike tudi krepijo in pomenijo prosla­ve napredovanja. 
S izrazom »postopek« mislim na zaporedje opravil, ki so potrebna za na­mestitev uporabnika na varovani oddelek in za njegov odpust. Ta postopek predpisuje Zakon o duševnem zdravju (2008). Postopek se zacne s tem, da eden od možnih predlagateljev (izvajalec psihiatricnega zdravljenja, centerza socialno delo, koordinatornadzorovane obravnave, najbližja oseba, držav-no tožilstvo ali socialnovarstveni zavod) poda predlog za tako namestitev. Kot doloca 74. clen tega zakona, mora biti za sprejem uporabnika na varovani oddelek izpolnjenih šest pogojev:
• 
ce je akutno bolnišnicno zdravljenje zakljuceno oziroma ni potrebno, 

• 
ce potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoce zagotoviti v doma-cem okolju ali na drug nacin, 

• 
ce ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali ce huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroca hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, 

• 
ce je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost za obvladovanje svojega ravnanja, 

• 
ce navedenih vzrokov in ogrožanja iz tretje in cetrte alineje tega odstavka ni mogoce odvrniti z drugimi oblikami pomoci (zunaj socialnovarstvene­ga zavoda, v nadzorovani obravnavi), 

• 
ce izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialnovarstveni zavod, ki jih dolocajo predpisi s podrocja socialnega varstva. 




Opozoriti želim predvsem na dve lastnosti tega ukrepa. Prvic, gre za enega najintenzivnejših posegov v življenjski svet uporabnika, saj ga iztrga iz oko­lja, kjerje živel, in ga premesti v novo okolje (Flaker, 2024, str. 79–91). Dru­gic, ceprav Zakon o duševnem zdravju omogoca tako prostovoljne kot prisil­ne namestitve, prve predstavljajo le 2 % vseh sprejemov (Škraban idr., 2025, str. 166–167), zato velja, da postopek poveže uporabnika z virom pomoci, ki mu ga praviloma vsili.
Vpostopku sprejema ima najvecjo vlogo ugotavljanje ogrožanja. Koncep-ti nevarnosti, ogrožanja ali tveganja so tradicionalno povezani s podrocjem duševnega zdravja (Castel, 1991; Rose, 1998), vendar se je zacelo pojavljati vse vec kritik, ceš da so oznake diskriminirajo (Large idr., 2008). Pojavljajo se pozivi, naj ti koncepti ne normirajo vec ukrepov na tem podrocju (Dawson in Szmukler, 2006), nekatere zakonodaje (v Italiji in Španiji) pa jih v postopkih obveznega zdravljenja ne omenjajo vec (European Union Agency for Funda­mentalRights, 2012, str. 32; Saya idr., 2019; Svetovna zdravstvena organiza­cija, 2023, str. 12).
Poleg ogrožanja je pomemben del postopka namešcanja na varovani oddelek tudi ugotavljanje, ali je takukrep zares zadnja možnost (angl. last resort). Tako dolocilo vsebujejo malodane vse sodobne pravne ureditve pri­silnih ukrepov, saj želijo vpeljati nacelo, da se prisile ne uporablja tam, kjer je moc uporabiti druge, manj omejujoce ukrepe. To nacelo pa ostane le deklara­tivno, ce manj omejujocih praks sistematicno ne spodbujamo in krepimo, saj je znano, da je uporaba prisile vecja, ce ni na voljo manj omejujocih alternativ (Egidi, 2010; Lorant idr., 2007; McGarvey idr., 2013; Wormdahl idr., 2021).
Poglejmo še postopek odpusta. Ce v zavodu ugotovijo, da so še vedno iz­polnjeni vsi pogoji za zadrževanje na varovanem oddelku, morajo vsaj 14 dni pred potekom sklepa sodišcu predlagati podaljšanje sklepa. Ce se v zavodu ne odlocijo za to, sklep potece, uporabnika pa je treba odpustiti z oddelka. Takratsta možna dva scenarija: da se uporabnik prostovoljno vkljuci v drugo organizirano obliko oskrbe z nastanitvijo (na odprti oddelek zavoda, v bi-valno enoto ali stanovanjsko skupino) ali pa gre živet po svoje, pri tem pa si morebitno podporo uredi prostovoljno.
Postopkovno gledano pa je možen še en nacin odpusta, in sicer predcasni odpust, saj 78. clen Zakona o duševnem zdravju doloca, da se za postopek odpusta z varovanega oddelka smiselno uporabljajo dolocbe 71. clena, ta pa omenja dva nacina. Vprvem odstavku piše, da mora psihiatricna bolnišnica (glede na 78. clen pa tudi zavod) uporabnika odpustiti pred rokom iz sklepa sodišca, ce niso vec izpolnjeni vsi razlogi za sprejem; drugi odstavek 71. cle­na pa omenja pravico, da takpredlog dajo tudi drugi. Vprvem primeru je to-rej za predcasni odpust dovolj le, da psihiatricna bolnišnica (oziroma zavod) pisno obvesti sodišce o tem, da je uporabnika odpustilo, v drugem primeru pa se poda predlog, o katerem odloca sodišce.
Vpostopku odpusta se ponovita obe kljucni temi sprejema (ugotavljanjeogrožanja in ali je zadrževanje na oddelku res edina možnost), še posebej padruga, saj se poraja vprašanje, kakšne manj omejujoce možnosti obstajajo, dabi omogocili odpust. Flaker idr. (2015) menijo, da je Slovenija premalo krepilaskupnostne službe, ki bi lahko zadovoljile intenzivne potrebe zunaj ustanov.To se je pokazalo tudi v zadnjih spremembah Zakona o duševnem zdravju. Va-rovani oddelki so se kadrovsko okrepili (5.b clen), minister, pristojen za insti­tucionalno varstvo, pa je dobil nalogo vzpostaviti mrežo varovanih oddelkov,ki naj »se dopolnjuje v skladu s potrebami prebivalstva, pri cemer se šteje, damreža zadostuje potrebam prebivalstva, ce so posamezne vrste varovanih od­delkov v zadnjih dveh letih v povprecju zasedene manj kot 95%« (2. odstavek
5.a clena Zakona o duševnem zdravju). Ceprav vec postelj ni rešitev, temvecprej »utvara preprostega in poenostavljenega zadovoljevanja kompleksnihpotreb, predvsem po boljši oskrbi, ucinkoviti rehabilitaciji in vecji možnostiudejanjanja državljanskih pravic« (Saraceno, 2004, str. 4), ta posteljna para­digma še kar vztraja, krepijo pa se najbolj omejujoce možnosti.
Vclanku bom poskusil odgovoriti na vprašanje, kateri so kljucni vidiki po­stopka sprejema na varovani oddelek in odpusta z njega. Pri postopku name-šcanja me bo zanimalpredvsem nacin, na katerega je na sodišcu utemeljena nujnost sprejema. Pri postopku odpusta pa bom preucil podatke o odpustih in dejavnike, ki so odpuste oteževali. 

Kontekst in metode raziskave 
Clanek izhaja iz raziskave za potrebe doktorske disertacije, ki sem jo opravljalv posebnem socialnovarstvenem zavodu Dom na Krasu. Osnovna dejavnost tega zavoda je izvajanje institucionalnega varstva za ljudi s težavami z dušev­nim zdravjem in intelektualnimi ovirami. Podatki za leto 2020 kažejo, da je imel zavod 171 uporabnikov (od tega 106 moških in 65 žensk) s povprecno starostjo 57 let, polovica vseh uporabnikov pa je v zavodu bivala 10 let ali vec (Dom na Krasu, 2020, str. 4–8). Zavod ima štiri nadstropja: v pritlicju, prvem in drugem nadstropju so poleg skupnih prostorov in prostorov za zaposlene odprti oddelki, varovani oddelek pa je v kleti. Od leta 2016 ima varovani od­delek verifikacijo za 12 mest.
Terensko delo sem opravljalod septembra 2020 do septembra 2023. Vtem casu je Dom na Krasu izvajalpilotni projekt z naslovom »Deinstituciona­lizacija zavoda Dom na Krasu«. Cilj projekta je bil preseliti 70 uporabnikov iz glavne stavbe zavoda v skupnost. Pilotni projekt je vkljucevaltudi nekaj ciljev, ki so bili povezani z varovanim oddelkom. Vnacrtu preobrazbe zavoda iz leta 2020 so predvideli izdelavo nacrta preobrazbe varovanega oddelka, izpeljavo te preobrazbe in na koncu tudi vzpostavljanje varovanega oddelka v skupnosti (Dom na Krasu, 2020, str. 10).
Zavod je kmalu po zacetku projekta Fakulteti za socialno delo Univerzev Ljubljani narocil izvedbo izobraževanja za potrebe preobrazbe, prav toizobraževanje pa je zagotovilo zaceten stik in kontekst mojega nadaljnjegasodelovanja z zavodom. Vprojekt sem se torej vkljuceval na eni strani koteden izmed izvajalcev izobraževanja, na drugi strani pa tudi kot razisko­valec, cigar doktorska disertacija se podrobneje ukvarja prav z varovanimoddelkom. 
Akcijsko raziskovanje z naskokom prednjaci pri številu dosežkov social-nega dela na podrocju dezinstitucionalizacije v Sloveniji (Rafaelic, 2016, str. 194), to raziskovalno paradigmo pa sem izbraltudi zato, ker se je zdela kot najuporabnejši pristop. Namen raziskave je bil tako raziskovalen kot akcijski, ta raziskovalni pristop pa omogoca odgovarjanje na prav to dvojnost ciljev (Mesec, 2006, str. 206–207). Z raziskavo sem namrec želel spremeniti stvar­nost (pripomoci k preobrazbi varovanega oddelka), hkrati povecati znanstve-no vednost na tem podrocju, saj so bili varovani oddelki precej neraziskana tema, z izjemo nekaj zakljucnih del na Fakulteti za socialno delo (Breznik, 2005; Falant, 2016; Krtelj, 2016; Podgorelec, 2021). Ta dvojni namen razis­kave sem operacionaliziralz dvema kljucnima raziskovalnima vprašanjema: 
1) kako zmanjšati uporabo prisile pri oskrbi v varovanem oddelku in 2) kako prepreciti uporabo prisile v drugih oddelkih?
Na zacetku je bila ustanovljena akcijskoraziskovalna skupina, ki je vklju-cevala od dveh do štirih zaposlenih v zavodu (njihovo število se je med razi­skavo spreminjalo) in mene kot raziskovalca. Podatke sem zbirals pomocjo najrazlicnejših aktivnosti: med izvajanjem izobraževanja (z individualnimi in skupinskimi konzultacijami, predvsem pri uvajanju metod, kot sta oseb-no nacrtovanje in analiza tveganja), pri delu s timom na varovanem oddelku (sodelovanje na timskih sestankih, podpora strokovnim delavkam) in ne na­zadnje tudi ob delu z uporabniki (predvsem pri nacrtih preselitev). 
Vtreh letih sodelovanja zzavodom sem zapisovalterenski dnevnik v ob-segu okoli 100.000 besed, ki je primarno gradivo za analizo. Izkušnje drugih clanov akcijskoraziskovalne skupine sem v analizi uporabil tako, da sem jih zbralin zapisalna timskih sestankih ali ob drugih priložnostih. Drugo ana­lizirano gradivo vkljucuje uradne (ne)objavljene dokumente zavoda in do-kumente vsaj petih uporabnikov (med drugim sklepe sodišc o namestitvi na varovani oddelek).1 
Pri ravnanju z gradivom, ki je vsebovalo osebne podatke uporabnikov, je bilo treba biti pose-bej pazljiv – vpogled vanje sem dobil le pod nadzorom zaposlenih v zavodu; analiziral sem jih skupaj z akcijskoraziskovalno skupino; pri analizi so bili uporabljeni izkljucno v anonimizirani obliki. Takšne podatke smo analizirali primarno zaradi akcijskih ciljev (npr. preselitev), za ka­tere smo dobili njihov ekspliciten mandat. Raziskavo je potrdila Komisija za etiko Fakultete za socialno delo 8. julija 2021 (s številko 033-3/2021-20). 
Da bi izpolnili cilje projekta, smo v akcijskoraziskovalni skupini sproti analizirali podatke, saj smo jih potrebovali za uvajanje akcijskih sprememb. Uporabljali smo hitro analizo. Po koncu projekta sem gradivo znova analizi­ral z uporabo tematske analize.
Raziskava je bila precej širša od teme, ki jo obravnavam v tem clanku, zato sov clanku podrobno predstavljene le tiste ugotovitve, ki so povezane s kodo (inpodkodami), ki sem jo imenoval »postopki namešcanja in odpustov z varovane­ga oddelka«. Osrednje vprašanje za ta del raziskave je bilo: kateri vidiki postop­ka zavirajo in spodbujajo sprejeme na varovani oddelek oz. odpuste z njega? 

Rezultati 
Strokovne utemeljitve v sklepih sodišca kot ceremonije ponižanja 
Obrazložitev sklepov sodišc se navadno zacne z uvodnimi pojasnili, nato pa s precej dobesednim povzetkom tega, kar je uporabnik povedalna obravnavi. Preberemo lahko na primer takšen zapis: 
Nasprotni udeleženec je pravilno odgovoril na vprašanje, kateri dan v tednu je (cetrtek), napacno pa je izpovedal o datumu […] in sedanjem letnem casu […]. Na vprašanje, kako se imenuje naš denar, je odgovoril, da je to pozabil, in dodal, da ne hodi v službo, bi pa to rad, ter da živi od socialne podpore in dobiva žepnino. Na vprašanje, ali lahko odšteva od 18 po 3, je izpovedal, da lahko ter da je 18­3=16. (Sklep sodišca) 
Kako se izvedenska vprašanja umešcajo v življenjski svet konkretnega upo­rabnika?Ta je bil namrec eno leto že namešcen na varovanem oddelku. Nje-gov vsakdanjik tam je bil precej monoton: dneve v tednu je spremljalv naj­boljši meri tako, da je opazil, da je za konec tedna opazno manj zaposlenih v zavodu kot med tednom od 7.00 do 15.00; z denarjem ni ravnalsamostojno, slabše je videl, zaposleni pa so mu v njegovem imenu nalagali denar na klju-cek za kavni avtomatv avli zavoda; letne case pa je lahko spremljalbolj iz notranjosti oddelka z izjemo obcasnih izhodov ob spremstvu.
Sklepi se nadaljujejo zdelom, v katerem sodišce prav tako podrobno pov­zame izvedenca, ki ga je vprašalo za mnenje. Opazno je, da v tem delu sklepi vsebujejo obširen popis za uporabnika obremenilnih informacij. Kot najpo­membnejša informacija je navedena posameznikova kariera v psihiatricnih bolnišnicah in zavodih. Sklepi sodišc se namrec po navadi sklicujejo na in-formacije o tem, kolikokratje bil uporabnik že na zdravljenju v psihiatricni bolnišnici oziroma zadržan na varovanem oddelku. 
To je tudi del, v katerem je prostor za obširen opis simptomatike in najra­zlicnejših »prekrškov«, denimo: 
Vdomacem okolju je opustil jemanje zdravil in je postalnemiren. Bil je tudi psihomotoricno pospešen, agitiran in jezav, pri njem pa so zaznali šepara­noidne in velicavske blodnje. (Sklep sodišca) 
Vtem delu izvedenci povzemajo prejšnje klinicne zapise, ti pa so navadno opis uporabnikovega stanja, ne pa tudi okolišcin. Ne izvemo torej, kakšen je bil razlog uporabnikove »jezavosti« (morda je bil kdo jezen zaradi grožnje pred deložacijo, izgubo službe ali pa je bil jezen na kaj, kar je zunanjemu ocesu skrito), je pa »jezavost« vkljucena med psihopatološke znake. Gre to-rej za nekontekstualiziran ali celo dekontekstualiziran zapis uporabnikovega stanja (Bohinec, 2012).2 
Poleg tega so v sklepih obširno povzeti »interakcijski prekrški« (Flaker idr., 2008, str. 231–257), ki so jih v preteklosti naredili uporabniki. Najpogo­stejše teme, ki jih najdemo v tem delu sklepov, so predvsem omembe tega, da uporabniki niso jemali zdravil, da so bili do »svoje produktivne psihopatolo­ške simptomatike nekriticni«, do zdravljenja pa »odklonilni«. Ali z besedami iz enega od sklepov: 
Nasprotni udeleženec ni sposoben skrbeti sam zase, si priskrbeti najnujnej­še za življenje, ni sposoben upoštevati navodil za uživanje zdravil […], ni spo­soben abstinirati od alkohola […]. (Sklep sodišca) 
Vpripovednem loku v sklepih sodišc je velikokrat omenjeno tudi to, da ima uporabnik zaradi vsega tega »hudo okrnjen stik z realnostjo« in torej »hudo okrnjeno sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja«, saj je to pogoj, zapi­san v cetrti alineji prvega odstavka 74. clena Zakona o duševnem zdravju.
Take sklepe sodišc lahko opišemo kot ceremonije ponižanja (Garfinkel, 1956). To je že znana strokovna operacija na podrocju socialnega varstva, na katero sta med drugim opozorila tudi David in Althea Brandon. Uporabnika je treba opisati kot socialni neuspeh, ga umestiti v »vrsto strokovno dovrše­nih in necloveških predalckov«, da bi ga prikazali kot upravicenca do pomoci (Brandon in Brandon, 1994, str. 12–14). Posebnost postopkov v moji raziska-vi pa je, da ta splošni obrazec preselijo na sodišce, saj presoja o dopustnosti namešcanja na varovane oddelke brez privolitve. 
Avtoriteta izvedenskih mnenj in »ubogljiva sodišca« 
Ceprav 74. clen Zakona o duševnem zdravju (2008) opredeli kumulativne pogoje za namestitev na varovani oddelek, je kljucen prav pogoj ogrožanja oz. nevarnosti, ki doloca, da je namestitev dopustna, »ce [uporabnik] ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali ce huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroca hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim«. 
V naših primerih bi lahko dodali tudi, da gre uporaba nevsakdanjih izrazov hkrati kot voda na mlin nevsakdanjim praksam. Odtujenost poimenovanja stisk torej tlakuje pot k za uporabnika odtujenim odgovorom na te stiske (varovani oddelek). Res pa je tudi narobe. Ce bi rekli, da nekdo pod vplivom alkohola redno nagaja sosedom, bi se morali ukvarjati z uporabnikom in sosedi hkrati. Ce je nekdo lacen in ga zebe, ker pozabi poskrbeti zase pod vplivom »blo­denj«, bi se morali ukvarjati s tem, kako poskrbeti, da bo v tem obdobju kaj jedel in bil vsaj za silo na toplem. Cim te konkretne probleme poimenujemo na nevsakdanji nacin, jih preme­stimo v sfero reševanja na nevsakdanji nacin (varovani oddelek), ki je znan in dostopen le strokovnjakom. 
Vraziskavi smo naleteli na takšne situacije pred namestitvijo, ki so jih v postopkih na sodišcu umestili v kategorijo ogrožanja: nekaj ljudi je povzro-cilo manjši požar ali tlenje cigarete v postelji ali v svojih bivalnih prostorih; nekateri so tavali oz. odhajali na izlete, na katerih je strokovnjake skrbelo, kaj se bo zgodilo; nekateri so pomanjkljivo skrbeli zase in doma niso imeli dobre podpore pri tem; v vec primerih so imeli uporabniki težave s pijaco ali ne­dovoljenimi drogami in so pod njihovim vplivom ali zaradi težav z duševnim zdravjem povzrocali težave bližnjim, sosedom ali komu drugemu.
Ucinki prej opisane ceremonije ponižanja so navadno tako mocni, da sklep o namestitvi na varovani oddelek navadno upravici zgolj splošna iz-java, da uporabnik ogroža sebe ali druge. Potreba po natancnem pojasnilu o vzrocno­posledicnem razmerju med boleznijo in ogrožanjem zbledi pod težo prej predstavljenih bolezenskih stanj. To dobro ponazarja stavek izenega od sklepov, ki je nadaljevanje opisa stanja uporabnika: »V tem stanju hudo ogro­ža svoje zdravje in svoje življenje.« Ceremonija ponižanja torej daje sklepu o hujšemu ogrožanju substanco, ki je ta sicer nima.
Navadno ni potrebno nobeno nadaljnje pojasnilo, saj bolezensko stanje v povezavi z zgodovino interakcijskih prekrškov implicira nevarnost. Opi­sov konkretnih dejanj vecinoma ni – ne izvemo, denimo, s cim konkretno in kako clovek ogroža sebe ali druge, ker je »nekriticen do svoje produktivne psihopatološke simptomatike«. Vzpostavljena je le implicitna povezava med nalepko duševne bolezni in nevarnostjo.3 
Izvedenska mnenja imajo torej v postopkih na sodišcu veliko veljavo, med raziskavo pa nismo zasledili primera, ko bi sodnik dvomil ali zahtevaldodat-no argumentacijo izvedenskega mnenja.
Da opisov konkretnih tveganj oziroma tveganih ravnanj ter morebitnenevarnosti vecinoma ni zaslediti v sklepih, pricajo tudi naše izkušnje, kosmo za potrebe nacrtovanja preobrazbe varovanega oddelka naredili pre­gled tveganj vseh stanovalcev, ki so bili takrat na varovanem oddelku. Kersmo do tedaj že ugotovili, da sklepi sodišc navadno niso zelo povedni gledekonkretnih situacij »ogrožanja sebe ali drugih«, smo se pregleda tveganjlotili tako, da smo v akcijskoraziskovalni skupini pomislili na tveganja zavsakega stanovalca (takrat jih je bilo na oddelku 19) in skupaj premislili,kakšna tveganja bi bila možna pri preselitvi. Pri analizi smo ugotovili, datakrat na oddelku ni bilo ljudi, ki bi »ogrožali druge«, pac pa bi jih lahkorazumeli kot take, ki »ogrožajo sebe« zaradi razlicnih vzrokov. Ko smo si predstavljali, da moramo vsem zagotoviti varnost v skupnosti, smo ljudishematsko razdelili v skupine glede na tveganja, na katera je treba biti po­zoren pri preselitvah:
• 
hrana in z njo povezani možni zdravstveni zapleti (pri dveh uporabnikih); 

• 
težave s pijaco (pri enem uporabniku); 

• 
nevarnost, da odide in zatava (pri enem uporabniku); 


Prav zato je strokovna delavka na varovanem oddelku veckrat rekla, da ji sklepi sodišca po na­vadi ne pomagajo pri sprejemu uporabnika, saj v njih navadno ne izve nicesar konkretnega. 
• 
agresija do drugih (pri enem uporabniku); 

• 
nismo zaznali vecjih tveganj (pri 14 uporabnikih).4 


Naslednja stvar, pri kateri se pokaže avtoriteta izvedenskih mnenj, je dokazo­vanje dveh pogojev: pogoja iz prvega odstavka 74. clena Zakona o duševnem zdravju, da uporabnik »potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoce zagotoviti v domacem okolju ali na drug nacin« in da »navedenih vzrokov in ogrožanja […] ni mogoce odvrniti z drugimi oblikami pomoci (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi)«.
Pri tem se ponovi vzorec, da izpolnjevanje obeh pogojev izvedenska mnenja vecinoma le navajajo. Navadno namrec vsebino obeh clenov, ki sta v odredbi, ki jo izvedencu poda sodišce za pregled uporabnika, v vprašal­nem naklonu, izvedenci v svojem mnenju spremenijo v trdilni naklon in s tem – brez utemeljevanja – potrdijo, da sta oba pogoja izpolnjena. Sodišca v izreku sklepa navadno ne pozabijo poudariti, da konkretni izvedenec »kot specialist psihiater nedvomno razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem« za svoje mnenje, v tem duhu pa torej tudi ne dvomijo o ocenah, ki jih izve­denci zapišejo kot dejstvo. Tako na primerzapišejo, da je navedena ogrožanja »mogoce odpraviti samo z obravnavo nasprotnega udeleženca na varovanem oddelku«. Ceprav sta obe alineji izjemno pomembni, saj namestitev v varo­vani oddelek utemeljujeta kot »zadnjo možnost« (angl. last resort, lat. ultima ratio), se kaže, da sta v praksi bolj deklarativni okrasek zakona, ki ju zares ne upoštevajo niti izvedenci niti sodišce.
Te ugotovitve so prav presunljivo podobne ugotovitvam iztujine. Razisko­valci s podrocja socialnega dela iz Švedske so ugotovili, da v postopkih odlo-canja o nadzorovani obravnavi (neprostovoljnim ukrepom v skupnosti) sodi-šca predlogom pritrdijo kar v 99 % primerov in skoraj ne dvomijo o mnenjih sodnih izvedencev psihiatrov (Zetterberg idr., 2014), zato so jih raziskovalci oznacili kot »ubogljiva sodišca«. Takvzorec so zaznali in bili do njega kriticni tudi nekateri sodniki v Sloveniji (Prestor idr., 2025, str. 74–75). 
Odpust ali podaljšanje namestitve? 
Vsi odpusti, ki so se zgodili med raziskavo, so bili redni, torej po poteku skle-pa sodišca. Odpušcenih je bilo 6 stanovalcev.5Trije so bili odpušceni zunaj organiziranih oblik oskrbe, še trije pa so bili odpušceni na odprti oddelek istega zavoda. Število odpustov je predstavljeno v preglednici 1. 
4 Sicer bi lahko v posamezno alinejo uvrstili vec stanovalcev, saj jih je imelo, denimo, vec pre­hranske posebnosti (najveckrat so imeli predpisano pasirano hrano). V posamezno alinejo smo zapisali le stanovalce, pri katerih smo ocenili, da so dolocene težave zanje veliko tvega­nje, ki ga je treba upoštevati pri preselitvi. 
5 Oddelek je verificiran za 12 postelj, med raziskavo pa se je število zasedenih postelj gibalo okoli 18. 
Preglednica 1: Odpusti iz varovanega oddelka Doma na Krasu od septembra 2020 do sep­tembra 2023. 
Nacin odpusta  Število odpustov  
V skupnost (domov)  3  
V glavno stavbo zavoda (odprti oddelek)  3  
Uporabnikova smrt  2  
Skupaj  8  

Vsi trije uporabniki, ki so bili odpušceni v skupnost (zunaj organiziranih ob-lik bivanja), so bili na varovani oddelek namešceni neposredno iz skupnosti (torej niso bili v casu neposredno pred namestitvijo uporabniki zavoda), ne­posredno po preselitvi pa tudi niso prejemali nikakršne formalne podpore ne od zavoda ne od drugih organizacij. Vvecji meri podpore zavoda niso žele­li, saj jih je namestitev na varovanem oddelku prevec negativno zaznamova-la. Tisti, ki so bili odpušceni na odprti oddelek, pa so tam bivali neposredno pred namestitvijo na varovani oddelek. Vsi uporabniki so torej bili odpušceni tja, od koder so bili namešceni na varovani oddelek.
Pri spodbujanju odpustov smo med raziskavo posebej poudarjali metode socialnega dela, kot sta osebno nacrtovanje in analiza tveganja, saj smo pred odpustom kot osnovo zanj navadno izdelali oboje. Z osebnim nacrtom smo na enem mestu strnili vizijo življenja posameznega uporabnika zunaj varo­vanega oddelka in podpore, ki jo bo potrebovalpri tem. Z analizo tveganja pa smo iskali nacine ravnanja s tveganji, ki so bili manj omejujoci kot zapiranje na oddelek.
Šest odpustov v treh letih je precej majhna številka, zato se je umestno vprašati, zakaj. Prvi dejavnik je povezan s tem, kakšne mandate sprejemajo zaposleni v zavodu v postopkih odpusta oz. podaljševanja sklepov. Ko se je stanovalcem iztekla veljavnost sklepa in je moralo osebje razmisliti, ali naj vložijo predlog za podaljšanje, je bilo za vecino stanovalcev na timskih ses­tankih slišati, da uporabnik »ni za na varovani oddelek«. Kljub temu so ob odsotnosti drugih možnosti sodišcu predlagali podaljšanje sklepa. Razlog za to je bil, da bi uporabniki, ce jim sklepa ne bi podaljšali, v vecini primerov ostali brez oskrbe in stanovanja. Vzavodu so torej prevzeli moralni mandatza reševanje stanovanjske stiske in pomanjkanja oskrbe v skupnosti, pri tem pa odmislili formalni mandat, da morajo uporabnika takoj, ko ne izpolnjuje vec vseh pogojev za namestitev, odpustiti. Vsakic, ko so se odlocali o tem, ali naj podajo predlog za podaljšanje, so se torej morali ukvarjati s protislovjem med pomanjkanjem stanovanj in podpore v skupnosti na eni strani in zago­tavljanjem obojega v zavodu in hkratnim kršenjem pravic na drugi strani. Ko so podali predlog za podaljšanje, so s tem brez dvoma »rešili« situacijo za konkretnega uporabnika (ki ni izgubil strehe nad glavo in podpore), hkrati pa so prekrili to protislovje tako, da se z njim ni bilo treba ukvarjati drugim akterjem. Podaljšanje sklepa skupnostnim službam sporoca, da bo za upo­rabnika še eno leto nekako »poskrbljeno«. 
Naše izkušnje so pokazale, da jim to vecinoma ustreza, saj je ob njiho-vi preobremenjenosti to en uporabnik manj, s katerim se je treba ukvarja-ti (ob obilici dela, ki ga imajo s tistimi, ki še živijo zunaj ustanov). Odpusti »vprazno« pa se kljub temu dogajajo, ko bolnišnice nimajo prostora za nego po zdravljenju (Razpotnik in Dekleva, 2009, str. 32–33). To – v nasprotju s podaljševanjem sklepov – aktivira skupnostne službe.6 
Drugi dejavnik lahko oznacim kot »urok sklepa sodišca«. Povzamem ga lahko s prevladujocim vzorcem, da je biti sprejet na oddelek veliko lažje kot biti odpušcen. Sprejem spodbujajo prevladujoci obrazci izkljucevanja, torej je sprejem navadno del dobro naoljenega stroja namešcanja v ustanove. Vi-deti je, da je pri uporabniku, ki je oznacen kot »tvegan« ali »nevaren«, manj pomislekov pri omejevalnih ukrepih (pri namestitvi na varovani oddelek) kot pri odpustih, saj je omejevanje razumljeno predvsem kot zagotavljanje varnosti, vecanje možnosti (odpust) pa kot bolj tvegano, saj implicira rav­nanje s tveganji brezzapiranja in prisile. Ali na kratko: uporabnik je zato, ker ni dostopne oskrbe zunaj zavoda, oznacen za nevarnega in namešcen na varovani oddelek, to pa je potem tudi ovira za odpust, saj naj bi bil nevaren.
Z vsakim letom, ko se namestitev podaljša, se lahko namrec nabere vec za uporabnikov odpust obremenilnih sklepov in v njih zapisanih »prekrškov«, ki zgolj utirajo pot vedno daljši namestitvi in s tem zavirajo možnost odpusta. Naj navedem, kaj se je pokazalo, ko smo skušali spodbuditi odpust na odprti oddelek za enega uporabnika. Že ob prvi namestitvi je težko hodil, vendar je v enem letu, ki ga je preživel na varovanem oddelku, telesno opešal. V tistem letu ni ponovil incidenta, ki je bil razlog za prvo namestitev na varovani odde­lek. Kljub temu izvornega tveganja v sklepu o podaljšanju namestitve ni vec omenjenega, niti ni bilo predmet presojanja pri podaljšanju sklepa. Namesto tega pa se je v izvedenskem mnenju pojavilo vse kaj drugega. Izvedenec je omenil uporabnikovo slabovidnost, torej možnost padca in tavanja. Vse to je bilo do dolocene mere res, saj je uporabnik v enem letu telesno opešalin tudi vid se mu je precej poslabšal. A te spremembe ne bi bile videti dramaticne, ce bi jih osebje opazilo pri kakem stanovalcu na odprtem oddelku. Spremembe bi bilo namrec treba upoštevati in temu primerno prilagoditi oskrbo, v pri­meru uporabnika zvarovanega oddelka pa je bilo vse to predstavljeno kot razlog za podaljšanje sklepa. Je s tem ogrožalsebe ali druge? Nic bolj kot kdo drug, ki pada ali tava na odprtem oddelku ali doma. Pa vendar je šlo za uporabnika, ki je že bil namešcen na varovanem oddelku, zato je bilo vse to uporabljeno kot nekaj, kar naj bi upravicevalo podaljšanje namestitve. 
Vdrugem primeru smo zaznali podobno težavo. Pri podaljšanju sklepa za drugo leto so za uporabnika v sklepu sodišca zapisali, da je uporabnik že do-kazal, da zanj ni varno biti na odprtem oddelku (ceprav se je to nanašalo na obdobje nekaj let pred tem sklepom), in sodišce te izjave ni logicno dokazalo 
Nikakor ne želim sugerirati, da je treba ljudi odpušcati na cesto in brez podpore, je pa treba razmisliti, kako ne prekriti omenjenega protislovja oz. ga toliko poudariti, da bi bila razrešitev vsaj delna. 
z nicemer. A prav v tem je bistvo – ko je uporabnik namešcen, se lahko vse informacije o preteklosti uporabijo kot orodje za podaljševanje namestitve.
Tretji dejavnik, ki zavira odpuste, so težave pri ustvarjanju »koalicije vklju-cevanja«. Ce se pri sprejemu oblikuje koalicija izkljucevanja (Flaker idr., 2008,str. 35–47), se mora pri odpustu oblikovati mreža tistih, ki so stanovalce varo­vanih oddelkov pripravljeni sprejeti nazaj. Ce gre za odpust v skupnost, mo-rajo to mrežo ustvariti svojci in zaposleni v skupnostnih službah (center zasocialno delo, še posebej, ce izvajajo neposredne skrbniške naloge za to ose­bo); ce gre za odpust na odprti oddelek, pa zaposleni tam. Vobeh primerih paje ustvarjanje te mreže posledica tega, da so njen pomemben del prav tisti, kilahko predlagajo ponovno namestitev na varovani oddelek. Vobeh primerihimajo pomembno vlogo (ne)formalne ureditve in razporeditve moci.
Pri poskusih odpustov na odprti oddelek istega zavoda je bilo denimo zaznati, da je vodja varovanega oddelka želela selitev uskladiti oz. se o njej pogajati z vodjo odprtega oddelka. Tako je želela ohranjati sodelovanje in dobre odnose z vodji drugih organizacijskih enot zavoda. Ni se torej sklice­vala na svoje zakonske obveze (zagotoviti odpust takoj, ko zadržanje ni vec dopustno), temvec je dajala prednost vzpostavljanju ali vzdrževanju dobrih odnosov s sodelavci na drugih oddelkih. Veliko vlogo pri odlocanju o odpu­stih ima tudi psihiater, ki pogodbeno sodeluje z zavodom. Vraziskavi smo ugotovili, da je mnenje tima na varovanem oddelku (ki stanovalca pozna za­radi vsakdanjega dela z njim) nacelno podrejeno mnenju psihiatra (ki sta­novalca navadno vidi enkratna mesec ali celo redkeje). Vprašanje, kakšno moc ima oddelcni tim pri oblikovanju mnenja psihiatra, je vselej odvisno od razporeditve moci in od odnosov med temi akterji.
Pri poskusih odpustov zunaj zavoda pa je bilo treba vzpostaviti koalicijo vkljucevanja z akterji v skupnosti. Za stanovalce, ki so imeli skrbnika, je mne­nje skrbnika odlocilno vplivalo na (ne)uspešnost odpusta. Poleg skrbnika je bilo treba v odpust prepricati skupnostne službe, teh pa velikokratrazen na Centru za socialno delo sploh ni bilo. Pomanjkanje skupnostnih služb je bilo na sploh razlog za to, da stanovalci niso bili preseljeni z varovanega oddelka. Del ozadja je bilo tudi pomanjkanje nastanitev za samostojno bivanje ob pod-pori ter neformalnih pomocnikov in prijateljev.
Kaj je skupno vsem naštetim dejavnikom, ki otežujejo odpust? Flaker idr. (2008, str. 25–26, 437) bi rekli »conska obramba«. Gre namrec za to, da raz­licne službe skrbijo predvsem za svojo »cono« (v kateri so edinole suverene). Cone razlicnih služb so definirane z njihovimi pristojnostmi. Na varovanem oddelku so dolžni poskrbeti za uporabnike, ki so tja namešceni, skupnostne službe pa za tiste, ki živijo zunaj zavodov. Z vidika zaposlenih na varovanem oddelku je torej jasno, da izgubijo »pristojnost« za uporabnika znjegovim odpustom, da torej nimajo vpliva na oskrbo kjerkoli zunaj oddelka. Tako jim ne preostane drugega kot prepricevanje drugih akterjev, naj uporabnika sprejmejo nazaj, ali pa to, da ga pac odpustijo. Zdrugimi besedami, s svojimi ukrepi in storitvami ne morejo dodati oskrbe tam, kjer je drugim službam zmanjka. 
Naj za konec omenim še eno posledico opisane conske obrambe, odgo­vornost. Pomenljivo je, da se je vprašanje odgovornosti najveckrat posta­vljalo pri poskusih rahljanja omejujocih ukrepov (vecinoma pri odpustihpa tudi pri omogocanju samostojnih izhodov ipd.) in ne pri njihovem uva­janju. Pomembno ozadje tega vprašanja je, da je uporabnik na varovanemoddelku že a priori oznacen za nevarnega oz. za nekoga, ki »ogroža sebe alidruge«. V vsakdanjem življenju se to vprašanje ne bi porajalo, saj bi takojodgovorili, da je odgovoren ta, ki tvega. To pa se v teh primerih ni dogajalo,saj je prevladujoca premisa, da naj bi odgovornost za uporabnika prevzelnekdo drug.
Ugotovili smo, da si strokovnjaki odgovornost, ce je ne želijo sprejeti,podajajo. Tim varovanega oddelka lahko glede pomembnih odlocitev pre­naša odgovornost na psihiatra, ki pogodbeno sodeluje z zavodom. Ko so delovali tako, so psihiatra le vprašali za mnenje, ne pa aktivno zagovarjalidolocene rešitve ali mnenja. Ko psihiater ni želel podati posebnega mnenja,pa je lahko odlocanje (in s tem domnevno odgovornost) prepustil sodne-mu izvedencu psihiatru v postopku pred sodišcem. To se je zgodilo takrat,ko je zavod predlagal podaljšanje namestitve, ceprav so mnogi zaposlenimenili, da to ni potrebno. Ocitno je torej, da se oblikuje veriga prenašanjaodgovornosti od uporabnika prek oddelcnega tima pa vse do sodnega iz­vedenca. Bolj kot se premikamo po verigi proti sodnemu izvedencu, dlje soljudje, ki naj bi sprejeli odgovornost, od dejanskega stika z uporabnikom inhkrati tudi dlje od neposrednega zagotavljanja podpore zanj. Vbesednjakuanalize tveganja (Flakerin Grebenc, 2011): dlje ko so od dobicka, bližje soskrbniški vlogi. 

Razprava 
Kako razumeti sklep o namestitvi na varovani oddelek? 
Sklep o namestitvi na varovani oddelek je treba razumeti kot nacin, kako za­gotoviti oskrbo.7Zdi se, da je to tudi ena izmed redkih prednosti trenutnega sistema varovanih oddelkov. Pripoved, ki jo lahko rekonstruiramo iz obsto­jecega normiranja tega podrocja, gre nekako tako: ko uporabnikove potrebe postanejo tako velike in intenzivne, da zacne ogrožati sebe ali druge, si lah­ko ob intervenciji sodišca priskrbi oskrbo (na varovanem oddelku), ki naj bi bila v primerjavi z oskrbo v skupnosti intenzivnejša. Z drugimi besedami: domnevno posebej intenzivne storitve, ki jih ne morejo zagotoviti službe v skupnosti, se kopicijo na varovanem oddelku, torej je treba uporabnika pre­mestiti tja, ce želi dostopati do teh storitev.8Tako sliko je Flaker(2015, str. 
45) opisal kot »kaskadno« definicijo storitev socialnega varstva, saj vecja 
7 Nekdaj je bil razmeroma hiter, ob prezasedenosti varovanih oddelkov pa se upocasnjuje. 
8 Prav zato v nadaljevanju uporabljam premestitev kot sopomenko za namestitev, le da želim s tem poudariti vidik spremembe lokacije bivanja. 
intenzivnost oskrbe implicira tudi vse vecjo izkoreninjenost uporabnika iz obicajnega življenjskega sveta (zaradi premestitve).9 
Ker so storitve v skupnosti (koordinirana obravnava in druge storitve centra za socialno delo, programi nevladnih organizacij in nadzorovana obravnava) v praksi velikokratnepovezane in ne dovolj intenzivne, imajo so­dišca, ce s pomocjo izvedencev presodijo, da uporabnik potrebuje intenzivno oskrbo, le eno možnost – izdati sklep o namestitvi na varovani oddelek. Kertorej ni manj omejujocih alternativ v skupnosti, je oznacevanje uporabnikov kot nevarnih nujen pogoj za zagotavljanje nekakšne oskrbe.
Tu pa se pojavlja vse vec težav. Prvic, namestitev na oddelek, ki je zakle­njen, moramo razumeti ne kot pravico do oskrbe, temvec kot kršitev pravic. Pojavlja se razkol med perspektivo, ki zagovarja terapevtsko dimenzijo ome­jujocih ukrepov (npr. zapiranja in vezanja; gl. Amatulli in Borghetti, 2015), in tisto, ki te prakse pojmuje izkljucno kot kršitev pravic (Del Giudice, 2020). Zdi se, da je druga perspektiva edina sprejemljiva glede na Konvencijo o pra­vicah ljudi z ovirami, ki jasno doloca, da ima vsak, ne glede na vrsto in inten­zivnost oviranosti, pravico do življenja v skupnosti (Convention on the Rights of Persons with Disabilities, 2006; Grebenc in Škraban, 2025).10 
Drugic, logika nujne premestitve je problematicna. Premestitev bi bila upravicena, ce tam, kjer clovek živi, strokovnjaki ne bi mogli opraviti dia­gnosticnih ali terapevtskih postopkov (Flaker, 2022, str. 149). Kar je Flakerugotavljalza ljudi z demenco, velja tudi za podrocje varovanih oddelkov v posebnih socialnovarstvenih zavodih. Premestitev namrec ni opravicljiva, saj ni na varovanem oddelku nicesar (nikakršnih diagnosticnih ali terapevtskih naprav), cesar ne bi mogli zagotoviti zunaj zavoda. Premestitev je moc razu­meti le zato, ker se v varovanih oddelkih kopicijo cloveški in materialni viri, to pa pomeni, da je to, kako te vire prestaviti v skupnost, pravzaprav orga­nizacijsko vprašanje in vprašanje politike socialnega varstva. Z vidika upo­rabnika je premestitev sicer kdaj dobrodošla, saj pomeni odmik od situacije, ki je lahko obremenjujoca, vendar v številnih primerih uporabniki izrecno ne želijo zapustiti kraja, kjer bivajo pred premestitvijo. Zato je treba sistem varovanih oddelkov spremeniti tako, da bodo zagotavljali nekaj kapacitet za (zacasen!) odmik, vecino storitev pa preselili s terenskim delom v skupnost (in jih ne pogojevati s premestitvijo). To implicira zakonske spremembe, saj morajo sodišca dobiti podlago za izrekanje sklepov, ki oskrbe ne pogojujejo s premestitvijo. 
Žal kaže, da oskrba na varovanem oddelku ni intenzivna in da so razlog za to predvsem splošni varnostni ukrepi za domnevno nevarne, med drugim tudi zaklenjena vrata (Škraban, 2024). 
10 S to pravico, zapisano v 19. clenu, se povezujejo tudi druge, še posebej tiste iz 12. in od 14. do 
18. clena: enakost pred zakonom; osebna svoboda in varnost; prepoved mucenja, krutega, necloveškega, ponižujocega ravnanja ali kaznovanja; prepoved izkorišcanja, nasilja in zlora-be; varovanje osebne integritete; in pravica do svobode gibanja in državljanstva. 
Socialnodelovna perspektiva nujnih sprememb 
Edina sprejemljiva smer sprememb na varovanih oddelkih je torej ta, da jih kot prostore odpravimo, saj kršijo pravice tam namešcenih ljudi. Kerje treba institucionalno oskrbo odpraviti, se zdi, da je ena izmed možnih rešitev pre­obrazba varovanih oddelkov v varovano obravnavo, ki bi varnost zagotavljala na druge, manj omejujoce nacine. To ima pomembne posledice predvsem za oblike dela in organizacijo služb, pa tudi za postopke, s katerimi bi presojali 
o upravicenosti takih ukrepov. Ker so postopki osrednja tema clanka, je treba razmisliti predvsem o nujnih spremembah postopkov.
Kot prvo se postavlja vprašanje, na kakšni podlagi naj temeljijo ukre-pi, ki bi ohranili deklarativni namen (dostop do intenzivnejših storitev), a spremenili vsebino in nacin. Vse vecji trend v tujini je, da zaradi hudih kritik koncepta ogrožanja ta koncept zavracajo in išcejo rešitev v konceptu zmanj­šane možnosti odlocanja (angl. mental capacity) (Brown, 2024; Dawson in Szmukler, 2006). Ta smer je za socialno delo v Sloveniji nova in še popolnoma nerazvita, zato bi jo morali najprej sploh ovrednotiti in oceniti njeno uteme­ljenost in uporabnost. 
Druga možnost je, da koncept uporabimo, vendar spremenimo organiza­cijo služb. S tem bi prepoznali, da so ogrožanje, tveganje in nevarnost, ti sicer»moralno konservativni« koncepti (Stanford, 2008), ki brez dvoma izhajajo iz skrbniške vloge strokovnjakov, odvisni predvsem od organizacije služb, ki jih udejanjajo v praksi. Kako bi torej bilo, ce bi ohranili koncept »ogrožanja« kot pogoj za nujne ukrepe? Odgovor na to vprašanje da nekaj idej tudi o vse­bini teh ukrepov.
Kot nas uci socialnodelovna metoda, analiza tveganja, so med kljucniminaceli dobrega ocenjevanja tveganj konkretnost, fokusiranost in upoštevanjeverjetnosti (Flakerin Grebenc, 2011). Konkretnost pomeni, da analiziramookolišcine tveganja (v besednjaku analize tveganja so to grožnje), vendar nasvselej zanimajo konkretni dogodki, izidi (nevarnosti). Ce jih še ni, nas kljubtemu zanima, kaj natancno nas skrbi, da se bi zgodilo. Fokusiranost pome­ni, da nas zanimajo ukrepi, s katerimi želimo vplivati na prej identificiranokonkretno nevarnost, in ne ukrepi, ki cloveka omejijo vsepovprek (zapiranje).Upoštevanje verjetnosti pa pomeni, da nas mora pri nacrtovanju ukrepov za­nimati ocena, kako verjetno je, da se konkretni neželeni dogodek ponovi.
Ce iz tega zornega kota pogledamo na ugotavljanje ogrožanja v sklepih so­dišc, vidimo, da jim pogosto manjka vecina vrlin dobrega ocenjevanja tveganj.Manjka konkretnost, ker prevladujejo abstraktne sodbe o tem, kako da se uporabnik ogroža. Manjka fokusiranost, saj izvedenska mnenja ne proizvede­jo fokusiranih ukrepov, ki bi bili odgovorza konkretna tveganja, temvec le ta­kega, ki cloveka omeji vsepovprek (namestitev na varovani oddelek). Koncnopa manjka tudi upoštevanje verjetnosti, saj v mnenjih navadno ni ocene ver­jetnosti, da se neljubi dogodek ponovi, temvec ostanejo zgolj pri oceni, da do-loceno ogrožanje obstaja. Ce bi izvedenci prevzeli ta nacela pri pisanju mnenj,bi ocenjevanje tveganj postalo osredotoceno na osebo (Kinsella, 2000), tveganja pa bi zaceli razumevati bolj kontekstualno. To bi najlažje naredili, cebi bili izvedenci za ta del ocenjevanja socialni delavci, ki se te metode priucijona fakulteti (druge naloge izvedencev – denimo presojanje o tem, ali ima upo­rabnik kako duševno motnjo – pa bi ostale domena psihiatrov).
Izvedenska mnenja pa imajo še en nerazviti potencial, in sicerproaktivno­sti, ki je še ena izmed vrlin analize tveganja. Pomeni namrec, da tveganja ne le analiziramo, temvec se nanje tudi odzivamo z naborom razlicnih strategij za zmanjševanje škode. Trenutni sistem služb in zakonodaja sta podlaga le za to, da izvedenci v svojih mnenjih ugotavljajo upravicenost le enega nacina poseganja v življenjski svet uporabnika (namestitev na varovani oddelek).11 
Potencializvedenskih mnenj je gotovo ta, da bi na podlagi analize tvega­nja ustvarila nacrt za razlicne ukrepe, kako se odzivati na tveganja v okolju, kjer uporabnik živi. Tako kot zdaj, ko ima sklep sodišca financne posledice, saj uporabniku omogoci dostop do oskrbe (na varovanem oddelku), bi lah­ko analiza tveganja pomenila podlago za personalizirano alokacijo financ­nih sredstev za izvedbo ukrepov za intenzivnejšo podporo oz. zagotavljanje varnosti. Gre torej za vprašanje nacinov financiranja in fleksibilnosti sistema pomoci, da se odzove na spreminjajoce se potrebe uporabnikov, ne da bi te uporabnike premešcal. Menim, da bi bilo intenzivnost oskrbe najbolj smisel-no povecevati na metodicen nacin (analiza tveganja).
Vprašanje je, ali naj je takšna analiza tveganja orodje za odlocanje o obve­znih ukrepih na sodišcu ali pa zgolj orodje intenzivnejšega, a formalno nepri­silnega dela skupnostnih služb. Prva možnost bi pomenila, da lahko uporab­nik prejema podporo v skupnosti v skladu z dogovorom, v izjemnih primerih pa je lahko del te podpore formalno obvezen (glede na ukrepe izanalize tve­ganja). Druga možnost pa ne bi predvidevala prisilnih ukrepov v skupnosti (vsaj ne takih, ki izhajajo iz analize tveganja).
Prvo možnost – prisilne ukrepe v skupnosti – delno že poznamo v ob-liki nadzorovane obravnave (angl. community treatment orders). Ta se jev tujini pokazala kot ne posebej ucinkovita, saj nezadostno preprecujeponovne krize in ne zmanjšuje pogostosti hospitalizacij (Rugkĺsa, 2016;Rugkĺsa in Burns, 2017), hkrati pa je doživela velik odporuporabnikov, kiso nezadovoljni s širjenjem prisilnih ukrepov v skupnosti (Fabris, 2011).Z obveznimi ukrepi na podlagi analize tveganja ne mislim na obvezno me-dikamentozno terapijo (to vkljucuje že nadzorovana obravnava), temvecmislim na širše ukrepe (tehnicne, socialne, za preurejanje okolja ipd., gl.Flaker in Grebenc, 2011).
Druga možnost sproža vprašanje, ali poleg nadzorovane obravnave sploh potrebujemo vec prisilnih ukrepov v skupnosti. Ce je uporaba prisile pre­mosorazmerna z odsotnostjo skupnostnih služb – kot sem povzel v uvodu– je treba krepiti skupnostne službe pred vsakršnim nacrtovanjem prisilnih 
11 Prav vpetost sklepov sodišc v sistem, ki ponuja le eno možnost, po mojem mnenju tudi kljucno pogojuje vsebino, ki sem jo kritiziral v poglavju z rezultati. V tem pogledu ta kritika ne leti toliko na posamezne avtorje/avtorice sklepov sodišc in izvedenskih mnenj, ampak na širši kontekst, kamor se umešcajo. 
ukrepov v skupnosti. Ceprav nekateri ugotavljajo, da je mogoce prisilne uk­repe izvajati v skladu s socialnodelovno etiko (Brophy in McDermott, 2013), je pomembno razmisliti tudi o radikalnejšem stališcu, da je prisila vselej za­tiralska praksa, saj prisilni ukrepi ne krepijo moci uporabnikov in usodno nacenjajo socialno pravicnost (Maylea, 2017). 
Pravica do zdravljenja in oskrbe na podlagi Konvencije o pravicah ljudi z ovirami ne pomeni, da država zdravljenje in oskrbo vsili uporabniku, tem­vec nalaga državi odgovornost, da zagotovi razmere za zelo kakovostnooskrbo, ki spoštuje clovekove pravice in je za uporabnika prostovoljna. Izte perspektive sledi, da dokler socialno delo ne zavrne prisilnih ukrepov, stem podpira obstojece stanje, v katerem država ne zagotovi kolicine in do-voljšne kakovosti storitev, da prisila ne bi bila vec potrebna (Maylea, 2017).Vskladu s to perspektivo je analiza tveganja s prej predstavljenimi nace­li uporabna metoda ocenjevanja tveganj in proaktivnega ravnanja z njimi,kinaj bo integrirana v delo skupnostnih služb,12nikakor pa naj na njej ne temeljijo prisilni ukrepi. 
Omejitve raziskave 
Akcijska narava raziskave ima prednosti in slabosti. Veliki prednosti sta, da smo z neposrednim delom zuporabniki pridobili rezultate, ki bi z upora­bo intervjujev sicer morda ostali nevidni, in da smo postopke raziskovali s spodbujanjem odpustov. S tem smo neposredno povecevali moc uporabni­kov. Raziskovanje je bilo torej namenjeno ne le spoznavnim, temvec tudi ak­cijskim ciljem. Šibkost takšnega raziskovanja pa je, da vsebina (postopka) ni sistematicno raziskana, raziskana je le takrat, ko je potrebo po tem zahtevala praksa, zato verjetno nisem popisalvseh vidikov postopkov in vse možne raznovrstnosti sklepov sodišc. 
Ceprav Zakon o duševnem zdravju predpisuje enoten postopek ne glede na vrsto varovanega oddelka, so rezultati še posebej povedni za varovane od­delke v posebnih socialnovarstvenih zavodih (ni pa jih moc posplošiti na vse take varovane oddelke), saj je raziskava potekala v enem izmed njih. Kljub temu bi raziskava s podobno metodologijo v drugih posebnih zavodih morda dala drugacne rezultate, še posebej v delih, ki se nanašajo na miselnost zapo­slenih in njihove nacine dela. 

Sklep 
Vraziskavi smo ugotovili, da gre pri postopkih namešcanja za svojevrstneceremonije ponižanja, saj je treba uporabnike z izvedenskimi mnenji in 
12 Obstaja tudi mocna kritika ocenjevanja tveganj v skupnosti (Sawyer, 2005; Szmukler in Rose, 2013) ob prehodu iz institucionalne oskrbe v skupnostno, vendar gre za kritike birokratske­ga ocenjevanja tveganj in nikakor ne kontekstualnih nacinov ravnanja s tveganji (Kinsella, 2000). Kljub temu je na mestu kritika, da sta se socialno delo in varstvo zacela vzpostavljati na temelju koncepta tveganja in ne podpore (Kemshall, 2002). 
sklepi sodišc prikazati kot nemocne in nevarne, da bi s tem prikazali nji­hovo upravicenost za dostop do deklarativno intenzivnejše oskrbe (varo­vani oddelek). Strokovne utemeljitve v sklepih sodišc individualizirajo innekontekstualno prikazujejo stiske uporabnikov. Ugotovili smo tudi, da so­dišca o izvedenskih mnenjih vecinoma ne dvomijo, saj jim za ugotavljanjeizpolnjevanja nekaterih pogojev za namestitev zadošcajo neutemeljene tr-ditve v izvedenskih mnenjih.
Vraziskavi smo obravnavali tudi odpuste iz varovanega oddelka. Ugoto­vili smo vec ovir pri odpustih, ki pa so vecinoma preslikava dejavnikov, ki spodbujajo premestitve. Ukvarjali smo se predvsem zizzivi, kako ustvariti koalicijo in ureditve vkljucevanja. Ker to v praksi marsikdaj ne uspe, je naj­vecji rezultat tega serijsko podaljševanje veljavnosti sklepov, to pa pomeni dolgotrajno namestitev v obliki pomoci, ki naj bi veljala za »zadnjo možnost«, in to, da so uporabniki, da bi bili upraviceni do oskrbe na varovanem oddel­ku, oznaceni za nevarne.
Sklep o namestitvi na varovani oddelek nacin v praksi pomeni dostop do oskrbe. Ceprav je to dobra zasnova ureditve varovanih oddelkov, je njena kljucna pomanjkljivost, da ta dostop pogojuje z namestitvijo in da se to do-gaja za zaprtimi vrati. Varovane oddelke je treba preobraziti v vrsto drugih oblik oskrbe, ki bodo spoštovale clovekove pravice in s katerimi bomo pro-duktivneje ravnali s tveganji, ki so v trenutni ureditvi razlog za namestitev, dodatno pa bi s pomocjo socialnodelovnih metod lahko tudi omilili trenutne težave pri ugotavljanju tveganj v izvedenskih mnenjih. 

Viri 
Amatulli, A., & Borghetti, S. (2015). La contenzione in psichiatria tra etica e pratica: Solo tesi e antitesi? V S. Rossi (ur.), Il nodo della contenzione. Diritto, psichiatria e dignitŕ della persona (str. 251–271). Merano: Edizioni Alpha Beta Verlag. 
Bohinec, M. (2012). Diagnoza in njen clovek. Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 39(250), 185–196. Brandon, D., & Brandon, A. (1994). Jin in jang nacrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Breznik, B. (2005). Obravnava kriznih stanj v zavodu Hrastovec-Trate nekoc in danes (speci­alisticna naloga). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Brophy, L., & McDermott, F. (2013). Using social work theory and values to investigate the implementation of community treatment orders. Australian Social Work, 66(1), 72–85. DOI: 10.1080/0312407X.2011.651727 
Brown, C. (2024). Towards a ‘social model’ of mental capacity for social work. The British Journal of Social Work, 54(4), 1610–1626. DOI: 10.1093/bjsw/bcad242 
Castel, R. (1991). From dangerousness to risk. V G. Burchell, C. Gordon, & P. Miller (ur.), The Foucault effect: Studies in governmentality (str. 281–298). Chicago: The University of Chicago Press. 
Convention on the Rights of Persons with Disabilities (2006). United Nations. Pridobljeno 8. 7. 2025 s https://www.ohchr.org/en/instruments-mechanisms/instruments/conventi-on-rights-persons-disabilities 
Dawson, J., & Szmukler, G. (2006). Fusion of mental health and incapacity legislation. British Journal of Psychiatry, 188(6), 504–509. DOI: 10.1192/bjp.188.6.504 
Del Giudice, G. (2020). … e tu slegalo subito: Sulla contenzione in psichiatria. Merano: Edizi­oni Alpha Beta Verlag. 
Dom na Krasu (2020). Nacrt preobrazbe Dom na Krasu 2020–2025, ver. 0.1 (interno gradivo). 
Egidi, S. (2010). The No-Restraint method/No Restraint come metodo. V L. Toresini, & R. Mezzina (ur.), Beyond the walls: Deinstitutionalisation in European best practices in mental health/Oltre i muri: La deistitutionalizzazione nelle migliori pratiche europee di salute mentale (str. 365–381). Merano: Edizioni Alpha Beta Verlag. 
European Union Agency for Fundamental Rights (2012). Involuntary placement and invol­untary treatment of persons with mental health problems. Luxembourg: Publications Office of the European Union. DOI: 10.2811/87077 
Fabris, E. (2011). Tranquil prisons: chemical incarceration under community treatment or­ders. Toronto: University of Toronto Press. 
Falant, V. (2016). Varovani oddelek v socialnovarstvenem zavodu: med varstvom in zapira­njem (Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V. (2015). Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V. (2022). Demenca – razlog za dezinstitucionalizacijo. Socialno delo, 61(2–3), 146– 163. DOI: 10.51741/sd.2022.61.2-3.146-163 
Flaker, V. (2024). Temeljne operacije socialnega dela: prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 2. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Nagode, M., & Rafaelic, A. (2019). Hitra ocena po­treb in storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V., & Grebenc, V. (2011). Analiza tveganja (interno gradivo). 
Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: ocrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V., Rafaelic, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. (2015). Izhodišca dezinstitucionalizacije v Repu­bliki Sloveniji (Koncno porocilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Garfinkel, H. (1956). Conditions of Successful degradation ceremonies. American Journal of Sociology, 61(5), 420–424. DOI: 10.1086/221800 
Grebenc, V., & Škraban, J. (ur.) (2025). Preobrazba varovanih oddelkov v skupnostne oblike oskrbe odraslih in otrok z oviranostmi: porocilo o raziskavi. Ljubljana: Fakulteta za soci­alno delo. 
Kemshall, H. (2002). Risk, social policy and welfare. The British Journal of Social Work, 32(8), 1124–1125. DOI: 10.1093/bjsw/32.8.1124 
Kinsella, P. (2000). Person centred risk assessment. Paradigm. Pridobljeno 8. 7. 2025 s https://www.choiceforum.org/docs/riskkinsella.pdf 
Krtelj, B. (2016). Varovani oddelki v procesu reinstitucionalizacije: Zakon o duševnem zdravju in modeli obravnave stanovalcev (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Large, M. M., Ryan, C. J., Nielssen, O. B., & Hayes, R. A. (2008). The danger of dangerous­ness: Why we must remove the dangerousness criterion from our mental health acts. Journal of Medical Ethics, 34(12), 877–881. DOI: 10.1136/jme.2008.025098 
Lorant, V., Depuydt, C., Gillain, B., Guillet, A., & Dubois, V. (2007). Involuntary commitment in psychiatric care: What drives the decision? Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiol­ogy, 42(5), 360–365. DOI: 10.1007/s00127-007-0175-2 
Maylea, C. H. (2017). A rejection of involuntary treatment in mental health social work. Ethics and Social Welfare, 11(4), 336–352. DOI: 10.1080/17496535.2016.1246585 
McGarvey, E. L., Leon-Verdin, M., Wanchek, T. N., & Bonnie, R. J. (2013). Decisions to initiate involuntary commitment: the role of intensive community services and other factors. Psychiatric Services, 64(2), 120–126. DOI: 10.1176/appi.ps.000692012 
Mesec, B. (2006). Action research. V V. Flaker, & T. Schmid (ur.), Von der Idee zur For-schungsarbeit: Forschen in Sozialarbeit un Sozialwissenschaft (str. 191–222). Wien: Böhlau Verlag, Herbst. 
Podgorelec, T. (2021). Pregled dela v varovanih oddelkih (Magistrsko delo). Ljubljana: Fa-kulteta za socialno delo. 
Posebni socialnovarstveni zavodi (b. d.). Pridobljeno 7. 7. 2025 s https://www.gov.si/teme/ posebni-socialnovarstveni-zavodi/ 
Pravilnik o kadrovskih, tehnicnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na podrocju du­ševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (2009). Ur. l. RS, št. 97/09, 84/12 in 85/14. 
Prestor, L. G., Arnež, J., Tomc Arko, M., & Plesnicar, M. (2025). Prisilna namestitev v socialno­varstvene zavode: izzivi normiranja in odlocanja. V V. Grebenc, & J. Škraban (ur.), Preo­brazba varovanih oddelkov v skupnostne oblike oskrbe odraslih in otrok z oviranostmi: porocilo o raziskavi (str. 45–99). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Rafaelic, A. (2016). Hitra ocena potreb in storitev za nacrtovanje dezinstitucionalizacije. So-cialno delo, 55(4), 191–204. 
Razpotnik, Š., & Dekleva, B. (2009). Brezdomstvo, zdravje in dostopnost zdravstvenih stori­tev. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 
Rose, N. (1998). Governing risky individuals: the role of psychiatry in new regimes of control. Psychiatry, Psychology and Law, 5(2), 177–195. DOI: 10.1080/13218719809524933 
Rugkĺsa, J. (2016). Effectiveness of community treatment orders: the international evi­dence. Canadian Journal of Psychiatry. Revue Canadienne De Psychiatrie, 61(1), 15–24. DOI: 10.1177/0706743715620415 
Rugkĺsa, J., & Burns, T. (2017). Community treatment orders: are they useful? BJPsych Ad­vances, 23(4), 222–230. DOI: 10.1192/apt.bp.115.015743 
Saraceno, B. (2004). Mental health: scarce resources need new paradigms. World Psychia­try: Official Journal of the World Psychiatric Association (WPA), 3(1), 3–5. 
Sawyer, A.-M. (2005). From therapy to administration: deinstitutionalisation and the as­cendancy of psychiatric ‘risk thinking’. Health Sociology Review, 14(3), 283–296. DOI: 10.5172/hesr.14.3.283 
Saya, A., Brugnoli, C., Piazzi, G., Liberato, D., Di Ciaccia, G., Niolu, C., & Siracusano, A. (2019). Criteria, procedures, and future prospects of involuntary treatment in psychia­try around the world: a narrative review. Frontiers in Psychiatry, 10, 271. DOI: 10.3389/ fpsyt.2019.00271 
Stanford, S. (2008). Taking a stand or playing it safe?: Resisting the moral conservatism of risk in social work practice. European Journal of Social Work, 11(3), 209–220. DOI: 10.1080/13691450802075063 
Svetovna zdravstvena organizacija (2023). Mental health, human rights and legislation: Gu­idance and practice. World Health Organization; the United Nations (represented by the Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights). Pridobljeno 7. 7. 2025 s https://www.ohchr.org/sites/default/files/documents/publications/WHO­
-OHCHR-Mental-health-human-rights-and-legislation_web.pdf 
Szmukler, G., & Rose, N. (2013). Risk assessment in mental health care: values and costs. Behavioral Sciences & the Law, 31(1), 125–140. DOI: 10.1002/bsl.2046 
Škraban, J. (2024). Secure unit and risk management practices in a long-term mental health institution in Slovenia. e-cadernos CES, 42, 9–28. DOI: 10.4000/13x59 
Škraban, J., Kapus, A., Prevodnik, K., & Jelenc, L. (2025). Znacilnosti varovanih oddelkov, obravnave stanovalcev in odpust. V V. Grebenc, & J. Škraban (ur.), Preobrazba varo­vanih oddelkov v skupnostne oblike oskrbe odraslih in otrok z oviranostmi: Porocilo o raziskavi (str. 166–205). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Wormdahl, I., Husum, T. L., Kjus, S. H. H., Rugkĺsa, J., Hatling, T., & Rise, M. B. (2021). Betwe­en no help and coercion: toward referral to involuntary psychiatric admission. A qua­litative interview study of stakeholders’ perspectives. Frontiers in Psychiatry, 12. DOI: 10.3389/fpsyt.2021.708175 
Zakon o duševnem zdravju (2008). Ur. l. RS, št. 77/08, 46/15 – odl. US in 44/19 – US. 
Zetterberg, L., Sjöström, S., & Markström, U. (2014). The compliant court – Procedural fair­ness and social control in compulsory community care. International Journal of Law and Psychiatry, 37(6), 543–550. DOI: 10.1016/j.ijlp.2014.02.027 
Original scientific article  Received on 28 February 2025, accepted on 20 May 2025  
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.45-70  
Joanna Fox, Shulamit Ramon, Raf Hamaizia  



The process of deinstitutionalisation from within an institution: evaluating innovations in a closed ward for women with (borderline) personality disorder 
Although UK Mental Health services have been de-institutionalised since the end of the 20th century, women with (borderline) personality disorder are often admitted compulsorily to closed psychiatric wards due to high level of self-harm. The paper focuses on the evaluation of introducing innovative intervention methods, along­side dialectical behaviour therapy, in the Daffodil ward which promoted the agency and self-responsibility of service users in managing their mental health. The evaluation reported in the article includes individualised photovoice followed by interviews of the inpatients, and in parallel receiving providers’ reports about every three months. The photovoice method enabled service users to take photos representing their experiences on the ward; this provided a basis for interview content. The new interventions promoted the recovery and empowerment of service users and utilised the transformativ e role of peer support and experts by experience in improving ward culture. The interim findings highlight how the impact of an effective culture of experts by experience involvement and the introduction of a new service model can provide a context for deinstitutional­isation from within an institution, providing a template for future hospital service delivery. 
Key words: mental health, psychiatric ward, behaviour therapy, service users, recovery, photovoice. 
Joanna Fox, PhD, is an associate professor of mental health recovery at Anglia Ruskin University, UK. Contact: joanna.fox@aru.ac.uk 
Shulamit Ramon, PhD, is a professor of social inclusion and well-being at University of Hertfordshire, UK. Contact: s.ramon@herts.ac.uk 
Raf Hamaizia is an expert by experience lead at Cygnet Health, UK. Contact: rafhamaizia@cygnethealth.co.uk 
Proces deinstitucionalizacije znotraj institucije: evalvacija inovacij na zaprtem oddelku za ženske z (mejno) osebnostno motnjo 
Ceprav so službe za duševno zdravje v Združenem kraljestvu od konca 20. stoletja deinstitucionalizirane, so ženske z (mejno) osebnostno motnjo pogosto prisilno sprejete na zaprte psihiatricne oddelke zaradi visoke stopnje samopoškodovanja. Avtorice opisujejo evalvacijo uvajanja inovativnih intervencijskih metod, ki so po-leg dialekticne vedenjske terapije na oddelku Daffodil spodbudile samoodgovornost uporabnic storitev pri skrbi za svoje duševno zdravje. Evalvacija vkljucuje individualiziran fotoglas, intervjuje s hospitaliziranimi pa-cientkami in porocila izvajalcev približno vsake tri mesece. Metoda fotoglas je uporabnicam storitev omogo-cila snemanje fotografij, ki prikazujejo njihove izkušnje na oddelku; to je bila podlaga za vsebino intervjujev. Inovacije so spodbudile okrevanje in krepitev moci uporabnic storitev, k izboljševanju kulture na oddelku pa so obcutno pripomogle vrstniška podpora in osebe, ki so strokovnjakinje za svoje osebne izkušnje stiske. Pre­liminarne ugotovitve kažejo, da lahko ucinkovita kultura vkljucevanja takšnih strokovnjakinj in uvedba novega modela storitev zagotovita kontekst za deinstitucionalizacijo znotraj ustanove. To je potem vzorec za prihodnje izvajanje bolnišnicnih storitev. 
Kljucne besede: duševno zdravje, psihiatricni oddelek, vedenjska terapija, uporabniki storitev, okrevanje, fotoglas. 
Dr. Joanna Fox je izredna profesorica za duševno zdravje in okrevanje na Univerzi Anglia Ruskin University. Kontakt: joanna.fox@aru.ac.uk 
Dr. Shulamit Ramon je redna profesorica za socialno vkljucevanje in blaginjo na Univerzi v Hertfordshiru. Kontakt: s.ramon@herts.ac.uk 
Raf Hamaizia je vodja strokovnjakov na podlagi osebne izkušnje stiske, v britanski organizaciji Cygnet Health. Kontakt: rafhamaizia@cygnethealth.co.uk 

Johanna Fox 

Shulamit Ramon 
0000-0003-3462-2978 
0000-0002-4680-8602 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:45–70 
Introduction 
A large­scale deinstitutionalisation of mentalhealth services has taken place since the end of the 20th century in the UK leading to a considerable reduc­tion in the number of people hospitalised from 52,000 in 2001, to 23,000 in 2022 (BMA, 2022). Women with (borderline) personality disordermay often self­harm and may be atrisk of suicide orparasuicide and therefore are often hospitalised. Borderline personality disorder or emotionally unstable per­sonality disorder is perceived as a disturbance in the regulation of emotions which is accompanied by poor self­esteem, with disbelief in the self­capacity to improve, as well as self­shame, difficulties in relationships with others, impulsivity, a high level of self­harm and experimentation with drugs which may lead to hospitalisation (NHS, 2022). 
This group is vulnerable atthe entry to an inpatient closed ward, likely to engage in serious self­harm and hence are hospitalised for safety reasons. Interventions to improve their condition may lead to 50% of success overtime, but they often require long term support (Zanarini et al., 2010). This article outlines an attempt to introduce new methods of working with this population and the evaluation of this initiative from the perspectives of both the women and the service providers who work with them. 
Deinstitutionalisation is reviewed in this article, followed by considerationof the needs of women diagnosed with (borderline) personality disorder. Thenewest innovations are considered as to their impact on reducing/eliminat­ing self­harm and their transition to the community from a closed ward. Thearticle provides a context for the implementation of expert­by­experience pro-gramme at the private mental health provider, and key innovations in the wardwhich have been taking place since the beginning of 2024.
An interim evaluation of these innovations is presented. The findings highlight how the impact of a culture focused on engaging with the inpa­tients, and listening to experts by experience, as well as a range of activities on the ward can provide a context for deinstitutionalisation within an insti­tution. It provides new insights into understanding the ongoing relevance of deinstitutionalisation theories and how effective innovations can provide a template for future service development within closed wards for women with (borderline) personality disorder. 

Background 
UK deinstitutionalisation policy and process have been led by the belief thata community mentalhealth services system provides the best support forpeople with mentalhealth needs of all ages and levels of need, supported by the legislation of the UK Community Care Act (1990). These processes es­tablished more community services, such as crisis intervention home treat­ment teams, and in a few places, new day centres focused on recovery and integration to the community (Castillo, 2016). The introduction of the Direct Payment scheme in the 1997 enabled people to have more choice in the type of services they wanted and could have (UK CIL, 2024).
While the UK government was primarily interested in saving money, UK mentalhealth professionals, informalfamily carers and active service users, alongside the voluntary sector, focused on establishing the most effective care provision within the community. Most current hospitalinpatient beds are now located in psychiatric wards within general hospitals. 
By February 2024 there were estimated to be 17,836 such beds, the low­est evernumber(Statista, 2024). Yet the number of hospitalised days has gone from 32 in 2001 to 39 in 2023, indicating thatthe issues leading to hospitalisation continue to require our attention (BMA, 2022). While the three specialforensic psychiatric hospitals continue to exist, many ordinary psychiatric hospitals have been closed. The process of reduction of beds is ongoing although not surprisingly, the Covid 19 pandemic, of 2020 to 2022, alongside the poor economic climate since 2008, led to increased demand for mentalhealth interventions (BMA, 2022), especially among young peo­ple. The UK system offers a nationalhealth service to all citizens, and indeed most mentalhealth facilities are run by NHS units, although Daffodil ward is located within a private mental health provider organisation. 
During deinstitutionalisation processes, a reduction in stigma has been observed and public fear of violence from people experiencing mental ill health has reduced; though not in full. Periodically instances of violence by this population group occur, although most of the time they are themselves the victims of violence (Rettew, 2023). Recent updates show that 88% of people experiencing mentalill health have not engaged in any violent be-haviour, and only 4% of violence perpetrated could be attributed to mentalillness. We do not have sufficient research concerning violent behaviour by either staff towards service users in closed wards, or conversely. 
There are many calls forimproving mentalhealth services both in hospi­talsettings and in the community (Johnson et al., 2022). Montenegro et al. (2023) in a scoping literature review underline thatsuccessful deinstitution­alisation requires the need to: undertake a sufficient needs assessment of the institution population, provide appropriate financialinvestment for transi­tion, develop the workforce accordingly, and to carefully monitor implemen­tation and quality. 
More women experience (borderline) personality disorder than men (ata ratio of 3:1), most of whom have a normalto a high IQ. While it appears in only 3% of the generalpopulation, its percentage in clinicalsettings is much higher (with rates of 6.4% in primary care visits, 9.3% in psychiatric outpa­tient, and 20% in psychiatric inpatient). The rate in the generalpopulation is equalbetween men and women, raising the possibility thatthe much higherrate in clinicalsettings is due to more women experiencing borderline per­sonality disorder seeking help more than men (NHS, 2022). 
A range of often intense negative emotions are experienced, such as rage, sorrow, shame, panic, terror, long­term feelings of emptiness and loneliness. 
Borderline personality disorder is treatable, especially with the application of individualand group dialecticalbehaviourtherapy (Gillespie et al.; 2022, Hernandez­Bustamante et al.; 2024, Vijayapriya and Tamarana, 2023); how­ever, this intervention requires a high level of service input. Personality disor­der covers 10 possible diagnostic categories, of which borderline personality disorder is the most frequent, followed by anti­social personality disorder. 

Therapeutic work with borderline personality disorder in the UK 
Service users with (borderline) personality disorder may require long term inpatient stays to support their recovery, although often successful short­term interventions are sought, especially during inpatient admission for per-sonalas well as for economic reasons. Helleman et al. (2014) have reported how Brief Admission Interventions can be very helpful in managing acute crisis and providing a safe space for interim self­harm reduction. However, for some women, short term hospitalisation may be less successful. In a first­hand account, Williams (1998) argued thatrepeated hospitalisation denies people with borderline personality disorder the autonomy and agency to take control of their own recovery; thus requiring longer­term treatment. 
Stapleton and Wright (2019) underlined the helpfulness of hospitalin-patient stays for some service users with borderline personality disorder. A meta­analysis of eight primary qualitative studies and three first­hand ac­counts of the experiences of inpatient stays for this population revealed the following positive factors from the inpatient experience: opportunities to be listened to and to talk to staff and peers, timeout from daily life and feelings of safety and control were perceived as positive elements of inpatient care. Negative experiences were attributed to a lack of contact with staff, nega­tive staff attitudes, staff’s lack of knowledge about borderline personality disorder, coercive involuntary admission and poor discharge planning. This comment thus emphasises thatit is important forpeople with borderline personality disorderto be empowered to share responsibility fortheir own recovery, as indicated in the Springbank model which promotes a long­term hospitalstay building on successful future focused recovery (Nagrodzki and Zimbron, 2019; Henry et al., 2021; Yue et al., 2023).
Recent innovations have been developed to support women with (border­line) personality disorder. The Haven project (Castillo et al., 2013; Castillo, 2016), located in Colchester (UK), and Springbank ward in Cambridge (UK), have demonstrated thatenhancing co­production, shared decision­making and applying dialecticalbehaviour therapy can make a considerable positive difference to the lives of females with borderline personality disorder.
The Haven (Castillo, 2016) was a day centre with a crisis residentialunit for females with borderline personality disorder. Out of 139 referrals 69 made suicide attempts and 59 self­harmed in other ways (Castillo, 2016). 
It offered dialecticalbehaviour therapy, and a variety of day activities. The residentialunit enabled women to stay there when in crisis for up to three weeks, treated by professionalstaff members, thus preventing the need to use long­term hospitalisation, and reducing substance misuse. A specialpro­ject offered training to severalservice users to become trainers in other ser­vices for people with personality disorder. The centre was successfully man­aged jointly by the staff and peer representatives. Outcomes indicated an el­evated level of success in preventing many hospitalisation days, use of police, and reduction of use of eating disorder services. A carers support group was established. A group of service users and Dr. Castillo ran the research aspect of the centre over two years, leading to severalpublications in peer reviewed journals and two books. 
Springbank closed ward forfemale borderline personality disorder suc­cessfully embarked in 2016 on a new intervention regime which included individualand group dialecticalbehaviourtherapy, shared decision­making between service users and providers focused on medication and the tran­sition to the community planning and revoking compulsory admission forvoluntary admission upon entering the ward. The outcomes demonstrated the reduction of criticalincidents and major tranquilization to zero by 2019, which has continued to be maintained (personalcommunication from the consultant psychiatrist of the ward, 2024), alongside an increase in taking self­responsibility as well as increased satisfaction for both service users and staff from the ward regime. One woman moved from being a service user to becoming a peer support worker in the ward. 
A small scale qualitative project in Springbank (Nagrodzki and Zimbron, 2019; Henry et al., 2021), focused on exploring both staff and service us­ers’ perspectives of the ward environment, indicated that the usually one year long therapeutic programme offered atSpringbank to new service us­ers, co­produced with them, supports women with borderline personality disorderto recover afterfailing to benefit from acute ward admission and community psychiatric treatment priorto entering Springbank. Moreover, sharing the responsibility for recovery with the person, increases theiren­gagement with the service, even if this co­produced vision forrecovery may in the short­term increase their anxiety. This shared ownership of the pro­cess of recovery incorporates elements of positive risk­taking in people’s choices about chronic self­harm and suicidality and increases the feeling of safety. The positive relationship developed between staff and service user is both therapeutic and personalised, has increased the sense of shared deci-sion­making and co­production on the ward.
The adoption of a very similar, but not identical, innovation programme in Daffodil ward in a private mentalhealth hospitalin the Southeast of England, came about through the introduction of the Springbank model to a group atthe RoyalCollege of Psychiatrists in 2022. Key members of the Daffodil ward staff visited Springbank and decided to adopt the two key innovations prac­ticed there. 

Expertise by experience at provider organisation 
At the provider organisation, the expert by experience programme plays a vitalrole in bridging the gap between service users and staff within inpa­tient settings. Unlike some organisations, experts by experience are identi­fied as individuals who have directly experienced the types of services they now support and represent, rather than those with carerperspectives. This distinction ensures thatfeedback and insights come directly from individu­als who understand the complexities, challenges, and nuances of being an inpatient, which is consistent with research showing that peer­led initia­tives improve user engagement and service outcomes (Repperand Carter, 2011).Family carers, while highly valued, are identified separately as Carer Ambassadors, recognising the unique contributions they bring to care deliv­ery and development.
All experts by experience are employed in paid roles, reflecting the or­ganisation’s commitment to valuing their unique contributions and lived ex­pertise. The paid role also provides financial security, incentive and purposeforthe experts by experience whilst also fostering a culture of equality withother paid professionals. This approach aligns with best practices in theequitable inclusion of those with lived experience in service development(Basset et al., 2010).During their weekly visits, experts by experience focuson building relationships with service users, offering peer support, and cre­ating opportunities for meaningful dialogue. Such peer­based approachesare well­documented for fostering trust, promoting recovery, and enhancingthe therapeutic relationship between service users and the system (Gillard et al., 2013).
Experts by experience play a crucialrole in the ongoing development and improvement of service delivery. By capturing feedback from service users during regular visits, experts by experience help to identify issues, patterns, and areas for growth within the service. Staff and management are encour­aged to incorporate this feedback into action plans and service adjustments. Such feedback loops exemplify the principles of coproduction, wherein indi­viduals with lived experience act as equalstakeholders in shaping services (Slay and Stephens, 2013).
In addition to gathering feedback, experts by experience play an impor­tant safeguarding role. Their presence serves as a preventative measure against the risk of closed cultures, where insularity within the service may lead to inadequate care practices or neglect of service userneeds. The im­portance of this role is underscored by recent recommendations to integrate lived experience perspectives as part of safeguarding efforts in mentalhealth settings (NHS England, 2021). By observing the interactions between staff and service users, experts by experience can identify emerging concerns and raise them proactively. This safeguarding role complements their efforts to create positive culturalchange based on co­production principles, fostering a sense of empowerment and inclusion for service users. 
While experts by experience focus on the inpatient experience, family carer ambassadors engage in training, meetings, and projects to enhance collaboration between families and services through the carers network. Through theirwork, carer ambassadors complement the efforts of experts by experience, reinforcing the provider’s commitment to involving all stake­holders in the development and delivery of high­quality care, ensuring thatthey are centralto the organisation’s mission of continuous improvement and compassionate care. 

Evaluation of the closed ward for women with (borderline) personality disorder 
Innovations on Daffodil ward, building on the expert by experience pro-gramme atthe provider organisation and the Springbank model provide a unique opportunity to deliverdeinstitutionalisation from within. The next section provides an interim evaluation of a one­year evaluation of innovation on Daffodil ward. The study data collection runs from Jan 2024 to June 2025. Initial results from the first two data collection points are presented. 

Methodology 
We applied mixed methods to the study, utilizing photovoice to capture theparticipants’ perspective in a creative way, followed by online interviews.The interview, which included their explanation of the photo’s choice theymade, enabled us to capture qualitative data about inpatient experience.This was supplemented by staff reporting every three months over one year. All eligible service users were offered the opportunity to participatein two half days of interactive training on the use of photovoice and theirparticipation in the study. Topics included the use of appropriate photos,ethically taken, to submit for the photovoice interviews, considering thetypes of photos that could not be taken, and the need to either ensure theanonymity of any person in a photo, or to obtain their written consent inany pictures they could be identified. All ward staff were offered severalopportunities to learn about the project, including direct briefing of thosestaff filling in regular reports. Staff reporting included the numberof crit­ical incidents and majortranquilization instances, move from compulsoryto voluntary admission status, assessments of the learning and interactionof participants in dialectical behaviourtherapy individual and group ses­sions, shared decision­making concerning medication use, skills training,unsupervised visits outside of the ward, and planning the transition to thecommunity.
Service users were asked to choose a pseudonym which was applied sys­tematically to any data collected about them, and only the researchers had the list of their real names. This list was kept in a password protected file. 
Baseline interviews focused on understanding the service users’ current situation from theirperspective, whilst subsequent data collection periods centered on identifying the changes participants experienced between the phases, inclusive of the planning process of moving out of the ward back into the community. All interviews were undertaken online. The interviews were audio recorded and then transcribed, using the automatic Microsoft word document facility. The duration of each interview was up to 60 minutes. The transcript was available only to the researchers and was also password pro­tected. Transcripts were cleaned manually by both researchers. Data from all modes of collection was analysed following each period using Reflexive Thematic Analysis (Braun and Clarke, 2022). It allows analysis of significant amount of data from multiple participants to be analysed and synthesised into meaningful accounts. A five­step of compiling, disassembling, reassem­bling, interpreting and concluding is to be applied. In the context of reflexive thematic analysis, the raw data forms codes, codes form themes and themat­ic maps, whilst the identifications of the themes result in interpretation with conclusions responding to the research question. The same type of analysis was applied to the periodical reports by staff members. 
At the end of the study, participants will have the opportunity to have three of their photos displayed atan online exhibition, using the pseudonym they have chosen. An all­staff online questionnaire will be circulated atpro­ject­end to capture providers’ views of the ward innovations. 
Sampling 
All 16 service users, residents on the ward, were eligible for recruitment to the study and asked to participate. Service users join the ward atdifferent times during the year, and thus are ready to transition to the community atdifferent times, therefore, service users joined the study at diverse times in their treatment regime. To mitigate this limitation, the study had two si­multaneous cohorts involved in the study. Moreover, because this is a very vulnerable group, and the residents were asked to consent to participate in the study, not all service users consented to participate. In the first cohort, 6 participants consented, one left the ward early; 2 participants chose to join the second cohort. One resident in the first cohort chose to undertake the first interview, but then chose not to be interviewed the second time, but she consented to her reports being included in the study. The one who left early allowed her data to be retained in the study. 
Ethical approval 
Favorable ethicalapprovalwas obtained through UK NationalHealth Service Integrated Research Application System (project id 327734). Both service users and reporting service providers were provided with an information sheet and asked to give signed consent to participate in the study. The con­sent process was facilitated by an independent staff member, not attached to the ward but available on site, to prevent any conflict of interest. Service users experiencing a diagnosis of Borderline Personality Disorder can experience high levels of emotionaldistress; thus, interviewers had to be sensitive to the participants’ needs and flexible in rearranging interviews on numerous oc­casions. The needs of participants took precedent during all contact points. 

Key findings 
Critical incidents 
Self­harm is commonly practised by women with a diagnosis of borderline personality disorder to manage distress (NHS, 2022). The MentalHealth Act (from 1987, amended in 2007) enables service users, experiencing severe distress, to be compulsorily detained in hospitalundercertain strictly de­fined criteria if they are atrisk to themselves. Some service users may enterthis ward compulsorily orcan be returned to the ward by police if they are atrisk of harm. A predominant reason for service users’ admission to the ward is the incidence and severity of self­harm. Table 1 provides a summary of criticalincidences, including occurrences of fixed ligature, cutting, violence towards staff, head banging, absence without leave, suicidalpotentialsuch as being next to train tracks, burning with aerosol. 
Table 1: Summary of critical incidences. 
Period 1: 31.01.24–01.05.24 
Pseudonym  Period 1:  Types of incidences  Number of  Follow up care  
number of  particular  provided  
incidences  incidents  
Angel  20  Suicidal behaviour Ligature Cutting  1 18  Taken to Hospital Accident and Emergency Dept (A&E) None  
1  None  
Bluedog  9  Suicidal behaviour Ligature  2 2  Taken to A&E (1) Restraint to remove ligature (1)  
Headbanging Burning with aerosol  3 1  None Taken to A&E  
Cutting  1  First aid given  
Greenfrog  2  Headbanging  2  None  
Roadmanjobs  3  Punched a wall  2  None  
Cutting  1  Needed surgery  
Simon Garfunkel  5  Punched a wall  5  None  
Superstar  9  Headbanging  4  None  
Ligature  1  
Punched walls  4  

Pseudonym  Period 1: number of incidences  Types of incidences  Number of particular incidents  Follow up care provided  
Second cohort  
Poppy (19.06.24 – recently arrived on ward)  0  0  0  0  
Purplestacey  36  Selected examples  
23.01.24–  Headbanging  16  Resulting in restraint (9)  
26.06.24  Ligature  8  None  
Burning with aerosol  1  None  
Shouting at staff  1  None  
attempted AWOL (Absence without  5  Restraint (5)  
leave) from hospital Cutting  3  A&E attendance (1) First aid (1) None (1)  
Incident of alcohol use and being overly intoxicated  1  1  

Period 2: 15.05.24–15.08.24 
Pseudonym  Period 1:  Types of incidences  Number of  Follow up care  
number of  particular  provided  
incidences  incidents  
Angel  9  Suicidal behaviour Ligature Cutting  1 5 1  Taken to A&E None None  
Punched wall Security incident  1 1  None None  
Bluedog  6  Headbanging  4  None  
Cutting  1  None  
Greenfrog  2  Headbanging  2  None  
Roadmanjobs  3  Overdose  3  A&E attendance (3)  
Simon Garfunkel  4  Punched a wall  3  None  
Had an altercation  1  Called ward for support  
with member of public  
Second cohort  
Poppy  10  Non fixed ligature  7  0  
Headbanging  2  0  
Cutting  1  Wound dressed  
Purplestacey  15  Ligature Overdose  5 1  None Taken to A&E  
Cutting Punched wall  1 1  None None  
Security incident  1  None  

Service users experience high levels of distress, both prior to coming on the ward and after their ward admission. There is a significant reduction in the number and severity of criticalincidents between the two data collection pe­riods. Moreover, the strategies put in place by the ward focus on identifying recovery goals to ensure effective transition to the community, emphasising the development of self­esteem and self­worth, promoting a ward environ­ment based on recovery through the regular provision of activities, and building of relationships with staff and peers. This approach is extensively supported by both group and individualdialecticalbehaviour therapy. These themes capture the complex web of interdisciplinary support put in place to successfully support these women, both during theirward stay and aftertheir transition to the community. 
Planning for successful transition to the community 
On this ward, women are most often discharged from compulsory detention around three months after admission. This is a step which indicates being less ready to take the risk evident in the Springbank model in which com­pulsory detention is revoked immediately on admission. Identifying clear recovery goals with a clear pathway to leaving the ward is key to successful transition back to the community atthe end of the ward stay, and a focus on the therapeutic alliance to support transition decisions is essentialto all types of support offered on the ward. 
Most of the service users are ambitious women. However, there is less of a significant self­identity with some participants experiencing gender iden­tity fluidity and self­doubt in their abilities and capabilities. Theirambitions are identified from an early stage with staff support concerning future life directions. For example, although Angel was less willing to engage with ward activities, she expressed a desire to become a childcare worker. Bluedog, al­though experiencing acute distress, continued herstudies in Healthcare level 3 via distance learning, with an ambition to become a mentalhealth nurse. On leaving the ward, Greenfrog will take up a place atuniversity. The focus on long term goals and transition is developed by engagement on the ward. Roadmanjobs notes: 
We talk a lot about like values and sticking to those values to make a life worth living. And since I’m in a much better place now, I’m more able to un­derstand. (Data collection period 1) 
This is supported by effective transitions planning, as detailed by Superstar. 
Discharge book… Yeah, if there is a plan then they discharge you near my mum’s. I got photos in my discharge book I’ve got my hobbies. What I like, what I don’t like, what I wanna live in a bungalow. And just pictures really. (Data collection period 1) 
For some interviewees transition to the community was very difficult. Pur­plestacey experienced 15 critical incidents in data collection period 2, al­though this was significantly less than the 36 incidents experience in peri­od1. She experienced much distress and attempted self­harm. She found it hard to motivate herself and tended to spend a lot of time away from the ward, engaging less in activities 
I don’t know what to really do as an activity, but I’m mostly out all of the time. (Purplestacey, interview, data collection 2) 
She found it hard to envision a future outside of mentalhealth services but would like to go to college to study childcare. However, when asked about how to achieve this, she couldn’t identify the steps towards the goal, stating: 
Not really at the moment, cause trying just focusing on myself until I actually know what I want with my life when I’m out of here. (Purplestacey, intervi­ew, data collection 2) 
However, the complexity of people’s experience and the need for continued engagement is key to supporting the recovery of this service user group, as identified in the Purplestacey’s occupational therapy report: 
Purple Stacey fluctuates between wanting treatment to not wanting to enga­ge meaningfully. Hence needing redirection to visit goals and ensuring that they have a tangible experience on X ward. (OT report, data collection 2) 
Self-esteem and self-worth 
The feeling of self­worth and the role of self­esteem and ambition are key parts of recovery and transition to the community. Shared decision making is about sharing powerbetween people involved in a mentalhealth consul­tation process and enabling the best outcomes to be achieved for the service user, in partnership with the staff (Ramon et al., 2017). The process of shared decision making enables a person with (borderline) personality disorder to take greater responsibility in their own care, namely around the desire to self­harm, which can be undertaken to manage past trauma and express dis­tress (Nagrodzki and Zimbron, 2019; Henry et al., 2021; Yue et al., 2023). The intention is to create a sense of self­responsibility enabling the service userto be in control overtheir own lives, for which they need to learn to manage theirown distress and risk (Henry et al., 2021). This is atthe heart of shared decision making, which is a process of sharing information, control, and risk in a person’s life (Ramon et al., 2017; Elwyn et al., 2017). Shared decision making studies (Stovell et al., 2016; Slade, 2017; Ramon et al., 2017) have highlighted thatto achieve successful shared decision making it is necessary to have mutualrespect and trust as core conditions, and to consider powerdifferential between the partners to this process.
On the ward, there is an emphasis on shared responsibility and shared risk­taking enabled by skills taught through dialectical behaviour therapy and other peer­related activities. In the research, women reported thatpeer leave, a practice atthe centre of ward care, was a way to leave the ward in a safe and supportive environment where peers shared responsibility for self­care. The emphasis placed on valuing expertise by experience is key to build­ing self­esteem. Being a ward peer support facilitator has given Greenfrog a sense of responsibility on the ward 
It’s helped me feel like it’s helped me feel like more, I don’t know, like, indepen­dent and, like, responsible for something. (Greenfrog, data collection period 1) 
Greenfrog reported how in preparation for discharge, she managed her ownmedication, remembering the times and dosage – thus taking responsibility forher own care. She reported her sense of empowerment through this experience. 
I mean on this day I was able because I have them in my room, I was just able to like, take my meds out with me and that was nice, like not having to ask for permission. I can just like give my own meds. Thatwas like a nice inde­pendent thing. (Greenfrog, interview, data collection 2) 
Shared decision making also demonstrates to the service users that staff members trust them sufficiently to give them more responsibility. 
Hospital environment, activities and meaningful occupation 
Service users living on the ward often stay forover one year. They may have come from other acute wards or placements where they have not succeeded in making a good recovery. The hospitaloffers a set of services provisioned by a multi­disciplinary team of practitioners to ensure successful transition to the community. Provision includes specialist dialecticalbehaviourthera­py and psychologicalsupport, occupationaltherapy support, socialworkersupport, and specialist psychiatric medication support. Additionalactivities to support successful transition are also offered. The reports provided by di­verse professionals indicate the integration of inter­disciplinary care which provides a focus on recovery forall service users. Selected activities include: 
• 
Vocational skills practised in the hospital shop 

• 
Plan my week 

• 
Volunteering/vocational roles 

• 
Occupational therapy clinic 

• 
OTA clinic 

• 
Walk and talk 

• 
Therapies clinic 

And hospital activities include: 

• 
Coping skills 

• 
Art and wellbeing 

• 
Know your own risk 

• 
Mindfulness and relaxation 

• 
Social communication 

• 
Music and me 


Such activities enable focusing on tangible recovery goals and support the women to follow interests and motivation fortheirown recovery. Greenfrog chooses which activities she does on the ward: 
Yeah. They I think they have like a list of the groups that they’re going to run and you can sign up fordifferent groups. Yeah, and then you can come when you want. (Greenfrog, data collection period 1) 
However, becoming more independent, she has begun to participate less in them. 
Yeah, that’s there’s lots of like, hospital wide groups that, yeah, that you can choose from. I don’t. Yeah, I don’t go to that many anymore, because, I’m like going out more and going home more, but there’s quite a lot going on, yeah. (Greenfrog, data collection period 1) 
One service user highlights the usefulness of OT reflective time: 
And because like say, in the past week, since I don’t come every week, the reflection just helps me put things into perspective. (Roadmanjobs, data co­llection 1) 
The cooking academy was particularly commended by two service users. Greenfrog commented how the cooking academy supported herto become more independent and to move into the community. 
Yeah, that was main meal and that was like we went out to, was like a local… it was like a community hub where they had this big kitchen. We go on leave so I could do it and with the chefs, with the chef thatworks in thekitchen downstairs. More, but there’s quite a lot going on, yeah. (Greenfrog, data collection period 1) 
The positive relationship developed between staff and service users is both therapeutic and personaland increases the sense of shared decision making and co­production on the ward. Inter­disciplinary support by all profession­als on the ward highlights the united multi­disciplinary response needed to support service users. Greenfrog experienced lack of motivation and engage­ment with many aspects of the ward environment. The occupationaltherapy report at period 1 reported: 
At the start of admission her engagement fluctuated massively and shewas unable to depict long term goals. (OT report, data collection 1). 
Furthermore, Greenfrog experiences mobility issues on the ward. At the first data collection point, a picture of her wheelchair was chosen as her photo. 
Photo 1: Greenfrog’s photo of a wheelchair. 

(Greenfrog, data collection period 1) 
Paradoxically, the wheelchairrepresents freedom with restrictions. It gives her the freedom to go out with friends, but also restricts and limits her ac­cess. She experiences pain when walking and using crutches. 
Like my wheelchair, as much as I don’t like the fact thatI need it, but it’s gi­ving me a lot of freedom. Like to go out and like not be in pain, and like it’s not the best for mobility but like it’s meant that I can do things like go to X Park and stuff where if I was just like walking on my crutches or like before when I was walking it was worse, but I wouldn’t have been able to do thosethings. And like kind of accepting that this is what I need at themoment. (Greenfrog, interview, data collection 1) 
She reported thatengaging in the walk and talk group enabled her to practise her mobility and talk in an informaland supportive environment to otherservice users. At the second data collection period, Greenfrog showed a pic­ture of a less accessible beach thatshe went to visit with a friend from the ward (Simon Garfunkel). The wheelchair exists in the background. 
Photo 2: Greenfrog’s photo of a beach. 

She suggested that the photo represented: 
It’s like it’s similar like freedom and choice and doing things that I want to do. And I mean I feel like the wheelchairs like further in thedistance and maybe that’s like the next stage of my life being further away from that stuff. I mean being able to maybe manage without it or with using it less.Maybe. Hopefully in the next three months it won’t be in the photo atall… In the last time [photo 1] it was like right near the front and like very much of that and in the space, I feel like it’s still there, but it’s like… It’s a smaller thing. (Gre­enfrog, interview, data collection 2) 
This simple but effective group activity was both empowering and support­ive. Following the second data collection point, she started a course ata uni­versity, being supported by the socialworker in applying forall necessary benefits. The experiences of peer and group leave are seen as effective forsupporting independent engagement in the community. 
The ward environment is sometimes busy, but with the noise of alarms and other service users engaging in self­harm, it negatively impacts emotion­al wellbeing. 
Sometimes the noise... And sometimes the self­harming and it upsets me sometimes. And sometimes when someone self­harms and I’ll see, I keep my distance and I won’t talk to that patient. But then I’ll come round and speakto them again. (Superstar, data collection 1) 
Bedrooms are personalised and often seen as a safe space, “a haven”. Green-frog data collection period 1 provides a picture of the room on the ward. 
Photo 3: Greenfrog’s photo of her bedroom. 

(Greenfrog; data collection period 1) 
The photo 3 show a personalised room. 
This is my room on the ward now. I think it’s just like when I came here, my room was completely empty. Like I just had the light blue mattress and theold blanket and now I’ve got like all of my own stuff thatwere more covered in fairy lights and it just makes me feel like I’ve come a long way. (Greenfrog, data collection period 1) 
Raf Hamaizia, the third authorof this article and one of the study’s lived ex­perience advisers, recognised the significance of this photo to people who are resident on a hospitalward; the string of fairy lights poses a potentialligature risk. Thus, to have this item in Greenfrog’s room represents the level of trust from staff and the extent of Greenfrog’s recovery. Moreover, this pho­to captures the true potentialof photovoice in revealing innermost experi­ences, even if the significance of the image isn’t immediately recognised by either the participant themselves orthe researcher. Furthermore, such key insight underlines the ability of lived experience contributors to meaningful­ly influence research processes and analysis (Ramon, 2003).
Some women experience a lot of distress. Angel was interviewed atperi­od 1, then chose not to be interviewed atperiod 2, but allowed us to receive her staff reports. Vocationalactivities are also initiated to support herrecov­ery which she is sometimes reluctant to engage with. 
They often decline groups offered if they have engaged in maladaptive beha­viours the night previous to offer. Angel also prioritises plans with peers on the ward and friends from her home town. Angel often spends time atthe local town centre and or books hotels with peers. (OT report, Angel, data collection period 2), 
However, the interdisciplinary engagement seeks to promote an environ­ment of positive risk taking in preparation for transition to the community: 
They are also working towards building a routine thatis meaningful and supports a positive identity. Angel is working on developing vocational skills and commitment by engaging in a paid role in the hospitalof looking after the guineapigs (OT report, Angel, data collection period 2) 
Managing urges to self­harm and to participate effectively in routines are important parts of return to everyday living which are key objectives of herdialectical behaviour therapy plan. 
Relationships and systems 
Relationship based supports plays an important role in the process of care. This is emphasised both in the role of peer support and staff support. Peer support is promoted through activities such a peer leave and group work in recovery such as the walk and talk group. These activities were acknowl­edged by many as being an important part of theirrecovery. The process of shared decision makeing and positive staff relationships, based on respect, care and non­judgemental approach to self­harm, modelled positive rela­tionships which increased self­responsibility in managing distress. This was further supported through the implementation of group­based and individ­ual­based dialecticalbehaviour therapy which taught skills to manage the urge to self­harm. 
Moreover, many service users reported how they experienced staff as supportive and non­blaming when they engaged in self­harming behaviour, feeling able to look up to staff (Bluedog). Yeomans et al. (2015) highlight the importance of an integrated approach to supporting people with personality disorder, focusing on building therapeutic alliance with staff and maintaining the safety and wellbeing of the person with personality disorder. This may contrast with some health care experiences, which are less helpful, in which service user report being blamed and stigmatised for self­harming and can receive very negative care (Stapleton and Wright, 2019). Ward staff were ex­perienced as very valued and seen as empowering and supportive: 
No. It’s different to any other hospital I’ve been to how the staff treatyou, and I think it’s better. (Purplestacy, data collection period 1) 
This positive relationship is reported despite Purplestacey’s sometime ap­parent indifference, as reflected in the dialecticalbehaviourtherapy report provided by staff: 
Purplestacey can appear to act as if they are indifferent, when in discussi­ons with the team. This has often been because they are expecting a negati­ve experience and to be told they are not engaging effectively. (Purplestacy, data collection period 1, dialectical behaviour therapy report) 
Consequently, from their experiences of receiving positive care, some service users reported the wish to become mentalhealth nurses, based on the model of support they had received (Poppy). 
The socialworker plays an important role in ensuring connections be­tween family and community and supporting transition­planning to follow up community placements. Moreover, additional activities on the ward, aimed atdeveloping independent living skills, such as cooking, were often mentioned to be very helpful in building capacity to move out of the hospital. 
Purplestacey has been able to build positive relationships on the ward withboth peers and staff, whilst they have improved in taking notice when aspectsof relationships are not working so they will address these experiences.(Purplestacy, data collection period 1, dialectical behaviour therapy report) 
Despite this, it has been clearly reported in many of the traditionaltotalin­stitutions, latterly in the UK in the 1950s and 1960s, and more recently in former Eastern European countries, thatthe process of institutionalisation separates service users from theirfamilies. A totalinstitution contains peo­ple within an environment thatisolates them from theircommunities espe­cially in a closed ward.
Due to the nature of (borderline) personality disorder, which is often re­lated to (childhood) trauma, many women experience difficult relationships with families or are care­experienced. People with borderline personality disorderusually develop this in adolescence or early adulthood. Consequent­ly, it is difficult for them to develop mature and lasting relationships, orto function successfully athome, educationalsettings and the workplace. Fail­ures in these areas accentuate feelings of rejection, depressive moods and self­destructive impulses. Simon Garfunkel lost her mother prior to coming onto the ward. In data collection period 2 she states: 
I’ve never been a very spiritual person. I’m still not really, but obviously sin­ce losing mum, I look at death differently. With the grief, and I think that’s to be expected. And sometimes whenever I’m missing her, I’ll ask her to kind of send me a sign. (Simon Garfunkel, data collection period 2) 
This experience is reflected in the occupational therapy report: 
Simon Garfunkel would like to gain more knowledge regarding whothey are as an individual, and gain insight into coping with living with their past. (OT report, Simon Garfunkel, data collection period 2) 
However, as they begin to build on theirself­esteem and self­value they start to note: 
Simon Garfunkel has started to notice that people might like them and their characteristics. They have noticed qualities in themselves that they have previously disregarded. Whilst beliefs of being a worthwhile person are forming, they also require strengthening, which Simon Garfunkel explained they want to do. They have noticed starting to believe they want to live for themselves as well as their family, as previously their purposeforliving was purely for others. (Dialectical behaviour therapy report, Simon Garfunkel, data collection period 2) 
This sense of building relationships is shown in the picture provided by Si­mon Garfunkel at data collection period 1, depicting geese in a local park. 
Photo 4: Geese by Simon Garfunkel. 

(Simon Garfunkel, photo data collection period 1, depicting geese in a local park) 
You know, I’ve built up trust with them. They’re coming to eatout of my han­ds now, both of them. (Simon Garfunkel, data collection period 1) 
Building relationships with such animals is important: 
I’ve spent a lot of money on bird food and it’s been worth it because the im­pact that they’ve had on me is huge as well, and it’s somewhere that I’ve gone even on the days where I’m feeling the worst and when it’s been hardest to stick to recovery, I’ve gone there and I’ve practised mindfulnessand... And it’s been someone where it’s safe to do that. (Simon Garfunkel, data collecti­on period 1) 
And indeed, this is reflected in the experience of them making friends with pensioners outside the ward at the local park. 
I’ve made connections with people and real, genuine, connections in my adult life that hasn’t been in the context of mental health and of hospital. (Simon Garfunkel, data collection period 1) 
Building peersupport can be very helpful, and developmental. Improving inter­personalrelationships is seen as key to the recovery of people on the ward. 
Roadmanjobs initially was quite isolated on the ward. They have now been more effective at maintaining and establishing good relationships, whilst also being able to communicate her needs more effectively. Roadmanjobs’ communication of needs is often prompted by staff. Her communication could be furtherenhanced. (Roadmanjobs, dialectical behaviour therapy re­port data collection period 2) 
At the second data collection point, Roadmanjobs provides a picture of her­self and a family membermeeting ata particular place. This place is associ­ated with pain as it used to be a place where they met with theirex­partner and then they broke up. However, they have learnt to reframe the experience: 
Last week I decided that I want to sort of reframe that area instead of it be­ing unclear. That’s where me and my ex used to sit. Oh, I’m so sad, just this and that I changed it to just a place where me and my sister could sit and talk about oursecrets and things like that. So I kind of reframed it, which is something I tend to do on the ward as well. If I do see like any risk items like on the ward, I tend to. If there’s a risk item, I tend to sort of reframe it. (Roadmanjobs, data collection period 2) 
Photo 5: Roadmanjobs’ picture of herself and a family member. 

Superstar represents a picture of her dad’s (recently deceased) favourite mealof sausages and mash, which reminds her of home and of her wish to achieve independence, through the cooking academy she has attended. 
Photo 6: Favourite meal of Superstar’s father. 

(Superstar, data collection period 1) 
Moreover, pets and animals seem to be a recurring theme thatis identified as key to positive relationships. Animals are very important to Superstar, Blue-dog, Roadmanjobs and Greenfrog. On the ward Superstar states: 
They’re getting some guinea pigs coming in. Downstairs near the doctor’s surgery. They’ve a lovely house. It’s a white house and they made it fun. (Su­perstar, data collection period 1) 
Summary 
Ward residents often enter the ward under compulsory orderand are likely to experience high levels of stress, as is reported for service users with a di­agnosis of (borderline) personality disorder. The ward employs many ways to secure successful transition to the community and build self­esteem and self­worth through a hospitalenvironment thatprovides a haven with per-sonalised activities to ensure meaningful occupation. However, sometimes the ward can be experienced as unsettling with loud alarms and criticalin­cident occurrences. Emphasis is placed in the ward on developing positive relationships and supporting service users to engage with systems outside the hospital. The interdisciplinary support with a focus on identifying pos­itive recovery goals reinforced by positive relationship­based care provid­ed on the ward are essentialto the effective care provision and successful transition to the community. This approach is promoted in the Daffodil ward by focusing on shared decision making and the implementation of effective dialectical behaviour therapy. 

Conclusions and implications for practice 
This study shows the process of deinstitutionalisation within an institution. The service users resident in Daffodil ward are women in need of safety as they have a history of engaging in serious acts of self­harm before entering, most often, under compulsory admission. This underlines the need for the existence of the closed ward. 
However, a closed ward can be a place where misuse of power and au­thority can occur – as the experiences of people with learning disabilities were stifled as reflected in the UK case of Winterbourne View (Department of Health, 2012). The introduction of experts by experience, who regularly visit the ward, promotes a culture of openness and transparency which ena­bles the redistribution of power and reinforces the importance of listening to the user voice (Basset et al., 2010). 
The innovations represent a process in which transition back to the com­munity is atthe forefront of all planning. Dialecticalbehaviour therapy group and individualtherapy (Lineham, 2011), reinforced by a practice of shared decision making, build on a strengths approach (Xie, 2013) seeking to give women the tools to recover (Zanarini et al., 2010) and to reach the goals that they themselves want to achieve. Thus, the process of deinstitutionalisation within an institution through the introduction of new innovations, alongside the implementation of the expert by experience programme deliverthe sup­port that women require. 
This best practice in closed ward model presents an innovative framethat has the potential to positively influence the development of futurehospital care. However, the small sample means that the evidence basehas some limitations, and future research would need to be conducted toconsider its overall effectiveness. However, the cumulative evidence base,building on the Springbank model, suggests that such a model has realimplications for future practice and has the potentialto provide a futureframework for effective hospital­based care delivery for women with (bor­derline) personality disorder. 

Sources 
Basset, T., Faulkner, A., Repper, J., & Stamou, E. (2010). Lived experience leading the way: peer support in mental health. Together for Mental Wellbeing. Retrieved on 8 July 2025 from https://www.researchgate.net/publication/265446134_Lived_Experience_Lead­
ing_The_Way_Peer_Support_in_Mental_Health 
BMA (2022). NHS beds data analysis. Retrieved on 25 November 2024 from https://www. bma.org.uk/advice-and-support/nhs-delivery-and-workforce/pressures/nhs-hospi-tal-beds-data-analysis 
Braun, V., & Clarke, V. (2022). Thematic analysis: a practical guide. London: Sage Publications. Castillo, H. (2016). The reality of recovery in personality disorder. London: Jessica Kingsley Publisher. Castillo, H., Ramon, S., & Morant, N. (2013). A recovery journey for people with per­sonality disorder. International Journal of Social Psychiatry, 59(3), 264–273. DOI: 10.1177/0020764013481891 Department of Health (2012). Transforming care: A national response to Winterbourne View Hospital. Department of Health Review: Final Report. Retrieved on 8 July 2025 from https://assets.publishing.service.gov.uk/media/5a7b91f7ed915d13110601c3/final-re­
port.pdf Elwyn, G., Durand. M. A., Song, J., Aarts, J., Barr, P. J., Berger, Z., et al. (2017). A three-talk model for shared decision making: multistage consultation process. BMJ, 359. DOI: 10.1136/bmj.j4891 Gillard, S. G., Edwards, C., Gibson, S. L., Owen, K., & Wright, C. (2013). Introducing peer worker roles into UK mental health service teams: a qualitative analysis of the or-ganisational benefits and challenges. BMC Health Services Research, 13, 188. DOI: 10.1186/1472-6963-13-188 Gillespie, C., Murphy, M., Kells, M. & Flynn, D. (2022). Individuals who report having bene-fitted from dialectical behaviour therapy (DBT): a qualitative exploration of processes and experiences at long-term follow-up. Borderline Personality Disorder and Emotional Dysregulation, 9(8). DOI: 10.1186.s40479-022-00179-9 Helleman, M., Goossens, P., Kaasenbrood, A. D., & van Acheterberg, T. (2014). Experiences of patients with borderline personality disorder with the brief admission intervention: 
a phenomenological study. International Journal of Mental Health Nursing, 23(5), 442– 450. DOI: 10.1111/inm.12074 
Hernandez-Bustamante, M., Cjuno, J., Hernández, R. M., & Ponce-Meza, J. C. (2024). Effica­cy of dialectical behaviour therapy in the treatment of bordeline personality disorder: a systematic review of randomised control trials. Iranian Journal of Psychiatry, 19(1):119– 129. DOI: 10.18502/ijps.v.19i1.14347 
Henry, J., Collins, E., Griffin, A., & Zimbron, J. (2021). Treatment of severe emotionally un­stable personality disorder with comorbid Ehlers-Danlos syndrome and functional neu­rological disorder in an inpatient setting: a case for specialist units without restrictive interventions. Case Reports in Psychiatry. DOI: 10.1155/2021/6664666 
Johnson, S., Dalton-Locke, C., Baker, J., Hanlon, C., Taylor Salisbury, T., Fossey, M., Newbig­ging, K., Carr, S. E., Hensel, J., Giuseppe Carrŕ, G., Hepp, U., Caneo, C., Needle, J. J., & Lloyd-Evans, B. (2022). Acute psychiatric care: approaches to increasing the range of services and improving access and quality of care. World Psychiatry, 21(2), 220–236. DOI: 10.1002/wps.20962 
Linehan, M. M. (2011). Dialectical behavioral therapy: a cognitive behavioural ap­proach to parasuicide. Journal of Personality Disorders, 1(4), 328–333. DOI: 10.1521/ pedi.1987.1.4.328 
Montenegro, C., Irarrázaval Dominguez, M., González Moller, J., Thomas, F., & Urrutia Ortiz, 
J. (2023). Moving psychiatric deinstitutionalization forward: A scoping review of bar­riers and facilitators. Global Mental Health, 10(e29), 1–21. DOI 10.1017/gmh.2023.18 Nagrodski, J., & Zimbron, J. (2019). Attitudes towards Borderline Personality disorder Unit: a small scale qualitative study. Pyschiatria Danubina, 31, supplement 3, 626–631. 
NHS (2022). Symptoms – borderline personality disorder. Retrieved on 8 July 2025 from https://www.nhs.uk/mental-health/conditions/borderline-personality-disorder/symp­
toms/ 
NHS England (2021). Learning from deaths – people with a learning disability and autistic people. Retrieved on 9 December 2024 from https://www.england.nhs.uk/publication/ learning-from-lives-and-deaths-people-with-a-learning-disability-and-autistic-people­
leder-policy-2021/ 
Ramon, S. (ed.) (2003). Users researching health and social care: an empowering agenda? Birmingham: Venture Press. 
Ramon, S., Brooks, H., Rae, S., & O’Sullivan, M. (2017). Key issues in the process of imple­menting shared decision making (DM) in mental health practice. Mental Health Review Journal, 22(3), 257–274. DOI: https://doi.org/10.1108/MHRJ-01-2017-0006 
Repper, J., & Carter, T. (2011). A review of the literature on peer support in mental health services. Journal of Mental Health, 20(4), 392–411. 
Rettew, D. (2023). The mental illness-violence link. Psychology Today. Retrieved on 25 No­vember 2024 from https://www.psychologytoday.com/gb/blog/abcs-of-child-psychia-try/202305/the-mental-illness-violence-link 
Slade, M. (2017). Implementing shared decision making in routine mental health care. World Psychiatry, 16, 146–153. 
Slay, J., & Stephens, L. (2013). Co-production in mental health: a literature review. London: New Economics Foundation. 
Stapleton, A., & Wright, N. J. (2019). The experience of people with BPD admitted to acute psychiatric inservice user wards: a meta-analysis. Mental Health, 28(4), 443-457. DOI: 10.1080/09638237.2017.1340594 
Statista (2024). Mental health – United Kingdom. Retrieved on 25 November 2024 from https://www.statista.com/outlook/hmo/mental-health/united-kingdom 
Stovell, D., Morrison, A., Panayiotou, P., & Hutton, P. (2016). Shared treatment deci-sion-making and empowerment-related outcomes in psychosis: systematic review and meta-analysis. The British Journal of Psychiatry, 209(1), 23–28. DOI: 10.1192/bjp. bp.114.158931 
UK CIL (2024). Introduction to Direct Payments for Social Care in the UK. Retrieved on 25 November 2024 from https://ukcil.com/blog/introduction-to-direct-payments-for-so­
cial-care-in-the-uk. 
Vijayapriya, C., & Tamarana, R. (2023). Effectiveness of dialectical behavior therapy as a transdiagnostic treatment for improving cognitive functions: a systematic review. Re­search in Psychotherapy, 26(2), 662. DOI: 10.4081/ripppo.2023.662 
Williams, L. (1998). A ‘classic’ case of borderline personality disorder. Psychiatric Services, 49, 173–4. 
Xie, H. (2013). Strengths-based approach for mental health recovery. Iranian Journal of Psy­chiatry and Behavioral Sciences, 7(2), 5–10. PMID: PMC3939995 
Yeomans, F. E., Clarkin, J. F., & Kernberg, O. F. (2015). Transference-focused psychothera­py for borderline personality disorder: a clinical guide. Arlington: American Psychiatric Publishing. 
Yue, A. C., Philbey, A. W., Crawford, O. A., & Zimbron, J. (2023). The impact of stopping risk assessment checklists at a specialist personality disorder unit. Cureus, 15(1), e33935. DOI: 10.7759/cureus.33935 
Zanarini, C. M., Frankenburg, F. R., Reich, D. B., & Fitzmaurice, G. (2010). Time to attainment of recovery from borderline personality disorder and stability of recovery: a 10-year prospective follow-up study. American Journal of Psychiatry, 167(6), 663–667. DOI: 10.1176/appi.ajp.2009.09081130 
Izvirni znanstveni clanek  Prejeto 28. maja 2025, sprejeto 4. avgusta 2025  
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.71-93  
Vito Flaker  



Vkljucevanje uporabnikov – krilatica ali krila preobrazbe 
Vkljucevanje uporabnikov je glavni smoter preobrazbe institucij in tudi njeno glavno sredstvo, vendar pa zaradi drugih »pomembnejših« nalog organizacije praviloma ostane ob strani. Vkljucevanje je negacija izkljucevanja, s katerim totalne ustanove homogenizirajo družbo in ustvarjajo razvrednotene, odklonske vloge. Vkljuceva­nje se stopnjuje od zgolj navzocnosti in udeležbe preko navezav do poistovetenja in pripadnosti skupini in poteka na osebni, organizacijski ravni in ravni skupnosti. Skupšcine (terapevtske skupnosti) so med izrazitej­šimi nacini, kako zagotoviti vkljucevanje uporabnikov v procesu preobrazbe. Vendar morajo, da dosežejo svoj cilj – samoupravljanja in osebne afirmacije udeležencev – biti odprte, demokraticne in zares odlocati o za ude­ležence zares pomembnih zadevah, sicer ostanejo le ceremonija, še huje, orodje nadzora, discipliniranja oz. manipulacije. Takšen nacin odlocanja in udeležbe mora vztrajati tudi po preselitvah in razpršitvi stanovalcev, pri tem vkljucevati skupnost in njej prispevati. Vkljucevanje uporabnikov pomeni tudi nujno dodajanje kolek­tivne, skupnostne dimenzije sicer pogosto individualno zasnovani oskrbi in omogoca, da skupnost postane akter oskrbe (ne le njeno krajevno dolocilo). Vloga strokovnjakov je omogocati takšne procese, hkrati pa tudi zagotoviti oporo pri vkljucevanju. Hkrati pa nekdanji izkljucenci z vkljucevanjem poresnicijo skupnost. Izlušcili smo torej štiri obraze vkljucevanja: samoupravljanje oskrbe, podporo pri vkljucevanju, obnavljanje in krepitev mrež ter skupnostne akcije. Te moramo upoštevati in izvajati hkrati, saj vsaka dimenzija zase pogosto ni dovolj pa tudi krepijo druga drugo. 
Kljucne besede: dezinstitucionalizacija, skupšcine, pripadnost, terapevtske skupnosti, demokraticno odlocanje. 
Vito Flaker je napol upokojen profesor socialnega dela in aktivist na podrocju dezinstitucionalizacije. Kon­takt: vito.flaker@fsd.uni-lj.si. 
Users’ involvement: a motto or the motor of transformation 
Users’ involvement and inclusion are the main purposes in the transformation of the residential institutions and its main vehicle. However, it is on the account of other undertakings of the organisation, mostly left aside in the process. Inclusion is the negation of the exclusion, which by total institutions homogenise the society and craft devalued, deviant roles. Inclusion can vary in intensity from mere presence and participation to attachment and identification, affiliation to a group and takes place on personal, organisational and community levels. As­semblies (therapeutic communities) are among the most prominent ways of how to enable involvement of users in the process of transformation. However, they need to, in order to achieve their mission – self-govern­ance and personal affirmation of participants – be open, democratic and really decide on truly important issues, otherwise they remain mere ceremonies, or worse, instrument of control, discipline and manipulation. This way of decision making and participation must persist also after the resettlement and dispersion of residents and include the community and thus contribute to it. Inclusion of users into the community represents also adding the necessary collective, communal dimension to the otherwise individualised care and enables the communi­ty to become an agent of care (and not just adverbial clause of place). The role of the professionals is to facilitate such processes while providing support to users to do so. At the same time, the previously excluded by inclu­sion make the community more real. Four faces of inclusion can be decoded: self-management of care, sup­port in inclusion, renewing and strengthening the networks and community action. These must be considered and enacted simultaneously, since alone they do not suffice as they complement and strengthen each other. 
Key words: deinstitutionalisation, assemblies, affiliation, therapeutic communities, democratic decision-making. 
Vito Flaker is semiretired professor of social work and activist of deinstitutionalisation. Contact: vito.flaker@fsd.uni-lj.si. 

0009-0003-6275-8466 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:71–93 
Vkljucevanje uporabnikov je temelj preobrazbe, njen glavni smoter, tudi nje-no pomembno sredstvo. S tem v mislih se preobrazbe tudi lotevamo. Tako nam tudi narekujejo številni dokumenti, ki zahtevajo vkljucevanje, udeležbo in samoodlocanje stanovalcev oz. uporabnikov (med njimi najpomembnejši Konvencija ZN o pravicah onemogocanih/invalidov). A so te pravice ostale na papirju in kljub številnim poskusom zev med deklaracijami in prakso vztraja (Urek, 2021).
Verjetno je to med najbolj spregledanimi viri preobrazbe, potencial,ki ga preredko izkoristimo. Ceprav je med glavnimi prioritetami po po­membnosti, ga navadno zanemarjamo, saj se druge zadeve zdijo nujnejše 
– treba je ljudi preseliti, nabaviti stanovanja, usposobiti osebje, ustvaritinovo organizacijo, službe ipd. Vse se zdi nujnejše in pogosto akterji preo­brazbe »vkljucevanje uporabnikov« prelagajo v oddaljeno prihodnost – »ko bodo razmere zrele«. Takšna logika tudi ni povsem iz trte zvita, saj se s premenami na številnih registrih krepijo stanovalci in veca se njihova ka­paciteta sodelovanja, vkljucevanja. Hkrati pa izostanek takšnega delovanjalahko razumemo kot nezavedni manever protagonistov preobrazbe, saj jeprav vkljucevanje uporabnikov tudi med zahtevnejšimi nalogami, ki se jene znamo prav lotiti.
Do strokovnjaštva neprizanesljivejša razlaga je, da je morebiti izostanek vkljucevanja uporabnikov tudi posledica omahovanja pri prenosu moci z osebja na uporabnike. Na drugi strani lahko vidimo razloge tudi v tem, da se uporabniki ne pojavljajo kot artikulirani akter, organizirana sila preobrazbe na sploh. Da ne bi namrec vkljucevanje uporabnikov pomenilo podaljšane od­visnosti od osebja (pa ceprav njim naklonjenega), si morajo stanovalci zago­toviti »zunanji« vir moci, osamosvajanja. To so navadno uporabniška društva ali zagovorniške organizacije, ki delujejo zunaj ustanove – prva pa pogosto niso dovolj mocna za takšno udeležbo (zavodi pa niso navajeni takšnega so-delovanja), druge pa pri nas za zdaj ne obstajajo. 
Prestrojiti izkljucevanje 
Totalna ustanova je sredstvo totalnega izkljucevanja. Najocitneje cloveka iz­kljuci prostorsko, odstrani ga s krajev, na katerih se stvari zares dogajajo, s tem posredno iz siceršnjega družbenega dogajanja, dodeli mu – Tanja Lamo­vec (1993) bi rekla – »provizoricno eksistenco«, torej surogatne prikljucke na glavno družbeno telo. Hoceš noceš se morajo »vkljuciti« v totalno ustano­vo – izgubiti svojo osebnost, identiteto, se podrediti pravilom, urniku, pro-gramu in eni sami oblasti, zagotoviti, da v taki situaciji dasiravno preživijo. 
Opomba: Besedilo je vecji del nastalo ob zakljucevanju projekta preoblikovanja zavoda v Dutovljah jeseni 2023. Zahvaljujem se vsem sodelujocim. Nastalo je tudi s pomocjo udeležbe v raziskovalnem programu »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vkljucevanja in socialne pravicnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodicne usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS. 
Stem postane njihova glavna naloga (morda celo življenjsko poslanstvo) za­gotavljati nemoteno delovanje totalne ustanove. 
Goffman (2019, str. 65–70), denimo, z vidika samopojmovanja stano­valcev v takšni ekstremni situaciji razlikuje pet oblik takšnih prilagoditev: umik, nespravljivost, kolonializacijo, spreobrnitev in mirno igro (cool play). VHrastovcu smo z vidika osebja razlikovali med: aristokracijo, izzivalci, po­zabljenimi in negibnimi (Flaker in Rafaelic, 2023, str. 220–221). Niti en niti drug nacin opisovanja skupin, ki se porajajo v totalni ustanovi, osebje nava­dno ne uporablja pri svojem delu. Za razvršcanje uporabljajo vhodne oznake (diagnoze), ki jih modulirajo glede na sistem privilegijev in oddelkov. Ceprav razlike v prilagoditvah stanovalcev vzpostavlja prav totalna ustanova in so njena funkcija, za njeno funkcioniranje niso kljucne, obstajajo kot »naravno dejstvo«, pac so in so ucinek totalne ustanove. Potreba po poimenovanju nas­tane takrat, ko hocemo totalno ustanovo spremeniti, preobraziti. Takratje treba izziv sprejeti (in ne zatreti), pozabljene obuditi, negibne premakniti, aristokracijo pa »obglaviti« (privilegije, ki so jih prej imeli samo oni, morajo zdaj imeti vsi – lahko pa se iz aristokracije – locene od raje – preobrazijo v »ljudske tribune«). 
Uporabniki, v primeru zavodov natancneje stanovalci, oz. njihovo izklju-cevanje iz vsakdanjih tokov življenja, so podlaga, podstattotalne ustanove. Snov, na katero totalna oblika deluje, je namrec prebivalstvo, glavna funkci­ja totalne ustanove pa prav zajemanje prebivalstva (Foucault, 1984; Flaker, 2017; Rafaelic in Flaker, 2021, str. 32–34). Kot družbeni aparatzajemanja za­jame to ali ono skupino, tisti del prebivalstva, za katerega je pooblašcena. Za­jamejo izbrezoblicne mase, s tem pa maso oblikujejo, jo segmentirajo, glede na poljubne znacilnosti te ali one skupine. Vzpostavlja razliko, odklon od bre­zoblicne slehernosti, normalnosti. Odklon pa oblikuje s pomocjo oznaceva­nja, vloge oz. kariere, ki cloveka pripelje v ta aparat zajemanja (Scheff, 1966; Goffman, 2019). Vloga je zajemalka, kariera pa tlakuje proces zajemanja. 
Vkljucevanje uporabnikov zanika prav te znacilnosti totalne ustanove oz. zajema prebivalstva. Odpravlja izkljucevanje v njegovem korenu – torej na eni strani vraca ljudi v splošno prebivalstvo – ki pa zdaj ni vec brezoblicna masa slehernikov, ampakpostane množica raznoterosti, posamicnosti. Hkra-ti zanika odklonsko kariero, postopno izgubljanje in na koncu totalno izgubo moci. Vkljucevanje uporabnikov v kadru preobrazbe ustanove progresivno krepi moc odlocanja in delovanja, zmožnost prevzemanja številnih in cenje­nih vlog, tudi vodilnih v sami preobrazbi – se premakniti iz mirovanja, pasiv­nosti v tvorno in gibljivo življenje. To tvori potencial za vkljucevanje. 

Stopnje vkljucevanja 
Vkljucevanje pogosto prevec zožimo na zmožnost, kapaciteto ustvarjanja in vzdrževanja stikov zdrugimi, na fenomen (osebnih) omrežij. Morda je to res najustreznejši pokazatelj vkljucenosti, družbene udeležbe, a gotovo ni edina domena vkljucevanja. Pozornost je treba usmeriti tudi v to, kako se ljudje vkljucujejo v družbene tokove, organizacije, skupine, družbene in družabne dogodke in kako se vkljucujejo v razne sfere družbenega življenja – poleg delovne tudi prostocasno, kulturno, športno ipd. Vjeziku kategorij indeksa potreb (Flaker idr., 2008) je verjetno od indeksa »družabnosti in stikov« pomembnejša kategorija »neumešcenosti in pripadnosti«, ki pravzaprav ustvarja sintezo vec vidikov clovekove družbene moci, ki jo crpa z razlicnih podrocjih svojega življenja (stanovanje, delo in denar, kariera, družabnost, interakcija, vsakdanje rutine in prosti cas, življenjski dogodki). 
Pravzaprav je prav pripadnost pojem (in tudi pojav), ki je vkljucevanjunadrejen in izraža najbolj izraženo stopnjo vkljucenosti. Vkljucenost lahkonamrec definiramo zgolj kot navzocnost v poljubnem družbenem prostoruin (sleherno) udeležbo v družbenih interakcijah. Ko se v takšnem okvirupojavijo cloveške navezave, torej trajnejše zveze, ki presegajo zgolj situacij­sko dolocene interakcije, se vkljucenost s to povratno zanko okrepi in dobinaravo vezi, ki obstaja onkraj same situacije oz. ozemlja, na katerem se do-gaja. Šele ko se clovek poistoveti s skupino, njenimi vrednotami, predvsempa z njenim delom in ko je takšno istovetenje vzajemno, ko tudi skupinavidi cloveka kot clana skupine, lahko govorimo o pripadnosti oz. o inte­graciji cloveka v kolektiv (Flaker idr., 2008, str. 362–364; cf. tudi Pecnikar Oblak, 2024). 
Slika 1: Geneza pripadnosti. 

vkljucevanje 

navezave 

poistovetenje 
navzocnost vrednote clanstvo 
udeležba projek. skupni izdelek sodelovanje 
privlacnost umešcenost v družbeno 
vzajemnost custev stvarnost 

To so lahko zgolj stopnje vkljucevanja oz. pripadnosti, ki jih v dolocenemkolektivu dosežemo, lahko pa jih imamo tudi za etape v procesu, ki lahkovodi k pripadnosti. Navzocnost in sodelovanje sta namrec tudi prvi pogoj,da se navežemo, navezave pa za to, da dobimo obcutek pripadnosti. Takotudi vkljucevanje navadno poteka – najprej se vkljucimo, pridemo pogle­dat; ce se z drugimi povežemo, zacutimo nekaj skupnega, se bomo s sku­pino, njenim delom in izdelkom poistovetili in (scasoma) postali clani te skupine, dobili bomo obcutek pripadnosti. Seveda pa, kakor se to pogostozgodi, bomo lahko ostali le na prvi ali drugi stopnji pripadnosti – bomo sodelovali, morda se s kom povezali, ne bomo pa cutili posebne pripadno­sti kaki skupini ali njenemu projektu. Za vkljucevanje uporabnikov v pro-cesu preobrazbe ali v kakšnem drugem okviru, ko imamo opraviti zljud-mi, ki so kronicno in ekstremno izkljuceni, je ugotovitev, da je navzocnostnujni pogoj vkljucevanja, kljucna in glavni zacetni korak k vkljucevanjuuporabnikov.
Vprocesu preobrazbe je torej treba na eni strani ustvarjati priložnosti za vkljucevanje, ustvarjati situacije, ureditve, procese, v katerih imajo stanoval­ci priložnost sodelovati, odlocati, se povezovati in poistovetiti. Na drugi stra­ni pa jih moramo hkrati zvkljucevanjem v takšne situacije tudi dati ustrezna orodja, ki bodo maksimirala njihovo udeležbo in vkljucenost – torej hkrati krepiti njihovo moc, moc vplivanja na skupino oz. za delovanje v skupini, v katero se vkljucujejo. 

Ravni vkljucevanja 
Vkljucevanje uporabnikov moramo spremljati in spodbujati hkrati na vec ravneh. Stati jim je treba ob strani na ravni povsem osebnega vkljucevanja, gledati s perspektive vsakega posamicnega uporabnika. Vkljucevati jih je tre­ba v vse organizacijske strukture in procese v samem zavodu, to pa pomeni tudi v snovanje in izvedbo preobrazbe. Ne nazadnje pa je treba spodbujati vkljucevanje v skupnost. Te plati vkljucevanja se delno prekrivajo in dopol­njujejo, delno pa gre za samostojne pojave oz. procese. 
Slika 2: Ravni vkljucevanja. 
a) 
Vkljucevanje v skupnostne organizacije in dejavnos. 

b) 
Povezovanje z neposredno okolico 




Skupnost 
c) 
S.ki in vkljucevanje sorodnikov in drugih bližnjih 

a) 
Skupšcine 



Organizacijska 
b) 
Vkljucevanje v .msko delo 

c) 
Vkljucevanje v delovne procese 



raven 
d) 
Delovna telesa, organi upravljanja 

a) 
Osebni nacr. 

b) 
Odlocanje s podporo oz. skupno odlocanje 

c) 
Okrepitev in podpora za sodelovanje pri odlocanju in upravljanju 



Osebna raven 
d) 
Vrstniška pomoc 

i) 
Uporabniki kot nacrtovalci, kljucni delavci 


ii) Kot spremljevalci, oskrbovalci, pomocniki 
Na osebni ravni je glavno in genericno orodje vkljucevanja osebni nacrt.V njem stanovalec predvidi najprej cilje vkljucevanja, kam in v kaj bi se rad vkljucil, potem pa jim doda nacine, kako se bo vkljuceval. Pri tem sopodrocja poljubna oz. odvisna predvsem od clovekovih preferenc. Podob-no vlogo ima tudi »odlocanje s podporo«, ki ne le krepi moc odlocanja,temvec cloveka, ki je deležen podpore, vkljucuje v procese, ki ga zadevajo,omogocajo vecjo stopnjo družbene vkljucenosti, hkrati pa je sam procesvkljucujoc. Tudi tu je treba cloveka podpreti pri tem, da doloci, kaj je zanjpomembno, hkrati pa mu zagotoviti oporo pri realizaciji tako samega od­locanja kot pri uresnicevanju odlocitev. Ljudi je treba tudi konkretno inosebno podpreti, da se okrepijo za sodelovanje pri skupnem odlocanju inupravljanju tako organizacije kot procesa preobrazbe. Preobrazba zavodapa omogoca še bolj kot sicer, da stanovalci v tem procesu postanejo tudi»vrstniški pomocniki« – svetovalci, spremljevalci, negovalci, oskrbovalci – pa tudi kljucni delavci, celo nacrtovalci (Strmšek, 2007; Flaker in Rafaelic,2023, str. 241).
Vkljucevanje v upravljanje in prevzemanje delovnih nalog je že tudi vklju-cevanje na organizacijski ravni. S tem se preobraža vloga stanovalcev, iz njih kot posameznih uporabnikov in skupine stanovalcev nastanejo sodelavci in akterji preobrazbe. Pri tem lahko prevzemajo vloge, ki niso neposredno os­krbovalne narave – lahko se vkljucijo v vzdrževanje, pripravo hrane, admini­stracijo ipd. Vtime se lahko zacnejo vkljucevati ne le takrat, ko gre za njihove osebne time, temvec kot sodelavci, kot clani tima, ki deluje na dolocenem obmocju ali podrocju dela. Vkljucujejo se lahko bodisi kot predstavniki upo­rabnikov bodisi kot dejavni clani kolektiva v organe odlocanja in vodenja, lahko ustvarijo tudi svoje lastne organe, denimo svet stanovalcev, komisije, delovne skupine za posamezne teme (Rape Žiberna, 2025; Sobocan, 2025; Šugman Bohinc, 2025; Flaker, 2025a, b). Ti pa morajo biti enakovredni ali vodilni. 
Skupšcine ali terapevtske skupnosti 
Skupšcine so nacin zagotavljanja udeležbe uporabnikov in njihovega vklju-cevanja v procese preobrazbe, a pogosto obstajajo prav kot nasprotje res-nicnega vkljucevanja, njihov simulaker. Kot organ skupnega odlocanja so del vsakršnega demokratskega izrocila – lahko pa so, kot postrojeni vojaški zbo­ri, le ucinkovit nacin prenašanja ukazov elit. Vinstitucijah so se uveljavile po drugi svetovni vojni pod okriljem socialne psihiatrije (Jones, 1952); tudi na podlagi northfieldskega eksperimenta (Bion, 1963, str. 11–26). Še prej pa jih zasledimo v eksperimentalnih šolah in kolonijah za otroke: »Mala republika« (Little Commonwealth) Homerja Lanea, po kateri se je zgledovalNeil (1960), v porevolucionarni Sovjetski zvezi Makarenko (1950). 
Vsaj pri nas pa je idejo skupšcin kot terapevtskih skupnosti razširila prav socialna psihiatrija, uvedli so jo v eksperimentu v Logatcu (Kobal, 1974). Od tod se je razširila razlicno poimenovana (terapevtska, domska skupnost, parlament, plenum ipd.) po vecini ustanov (manj v domove za stare, pod vplivom Vinka Skalarja celo v dijaške domove).
Terapevtske skupnosti naj bi imele dvojni smoter – organizacijski in te­rapevtski. Omogocale naj bi demokraticno delovanje ustanove, vsaj sodelo­vanje njenih stanovalcev pri odlocanju in vodenju. Hkrati pa naj bi to imelo tudi terapevtski oz. v pedagoških ustanovah vzgojni ucinek – stanovalci naj bi s tem imeli priložnost »socialnega ucenja« (Jones) oziroma (psihoanalitic­nih) terapevtskih vpogledov (Bion) v svoje delovanje v skupnosti kakor tudi v delovanje skupnosti kot take. Tako naj bi se naucili odgovornosti, izražanja, imeli priložnosti za lastno iniciativnost ipd. 
Terapevtske skupnosti oz. skupšcine (v Italiji assemblee) so bile hkrati podlaga za razvoja skupinskega dela in nadgradnja dela v majhni skupinah v ustanovi (sestanki oddelkov, interesne dejavnosti, delovna terapija, drama ipd.). Zamisel terapevtske skupnosti oz. skupšcin torej predvideva mikrodo­gajanje v skupinah, ki skupaj živijo, skupinah, ki skupaj delajo oz. ki se zbere­jo ob posebni in doloceni dejavnosti. Skupšcina ali zbor stanovalcev pa nima namena le medsebojnega obvešcanja in usklajevanja dejavnosti manjših sku-pin, temvec predvsem razpravo in odlocanje o skupnih zadevah, delovanju ustanove in s tem tudi o lastni usodi. Tako iz vecjega števila ljudi, ki na zacet­ku niso niti ozemeljska niti interesna skupnost, nastane skupnost, ki je vsaj delno avtonomna od okolja in nadrejenih instanc oblasti. To pa je v kontekstu preobrazbe zavoda tudi kljucna poanta skupšcin.
Ce skupšcine tega mandata nimajo oz. ce niso zares organ odlocanja, pos­tanejo to, kar Goffman (2019, str. 94–112) imenuje »institucionalne ceremo­nije«, nekaj, kar v ustanovi poteka, dogodek, ki je sicer malce drugacen od siceršnje rutine ustanove (vec navzocih, malce drugacno ozracje ipd.), a je kljub temu predvsem obveznost, zadeva, ki se je je treba udeležiti, a od nje ne pricakujemo kaj posebnega. Ce skupšcine zares o nicemer ne odlocajo, izgu­bijo ne le svoj organizacijski smoter, temvec tudi terapevtskega oz. izrazne­ga. Niso vec to, kar bi morale biti – prostor, v katerem se ljudje svobodno izražajo, v katerem spontano prevzemajo pobudo in odgovornost za izvedbo pomembnih dejanj, v katerem dobijo vpogled, kako deluje skupina in kako delujejo oni sami v njej. Ne postanejo državljani, subjekti odlocanja, temvec ostanejo predmet obravnave – odlocanja drugih, skupšcine pa ostanejo še en vzvod institucionalne vsevidnosti (panoptikuma). 
Dosledna izpeljava ideje terapevtskih skupšcin ali kako drugace poimeno­vanega skupnostnega odlocanja v prostorsko omejeni ustanovi namrec ved-no trci ob to, kar smo poimenovali »naravne meje metode« (Flakerin Rafae­lic, 2023, str. 67–68, 85). Dosledna demokracija je možna znotraj ustanove, a vecina resnicnih življenjskih protislovij oz. resnicnih tarc želje leži onkraj zidov. Zato ideja terapevtskih skupnosti oz. domskih skupšcin zmore preob­raziti ustanovo le do mere, ki jo doloca njen doseg. Vprocesu preobrazbe je produktivna v zacetnih fazah, potem lahko postane ovira, saj na koncu opra­vicuje izlocanje ljudi in oblast strokovnjakov (pa ce so še tako stanovalcem naklonjeni in demokraticni). Vec o moci in nemoci terapevtskih skupnosti v Basaglinih spisih o tem: Basaglia (1967/2017, str. 389–401); Basaglia (2018, str. 101–115). Njegovi besedili bosta kmalu dostopni v slovenskem prevodu. 
Ce tako umešcene terapevtske skupnosti sploh o cem odlocajo, so to ob-robne, nepomembne zadeve, kot sta okrasitev oddelka ob praznikih in ude­ležba na skupnem izletu. A tudi pri tem lahko osebje ohrani prevlado, saj doloca pravila oz. jih po svoje prikraja. Še vecji obratod intence, ki jo je imelo gibanje terapevtskih skupnosti, pa je odlocanje o privilegijih stanovalcev. Po-gosto se je namrec dogajalo oz. se še dogaja tam, kjer so to obliko ohranili, ne le v korekcijskih ustanovah (zaporih in vzgojnih zavodih), da so na skup-šcinah odlocali o »izhodih« ali celo odpustih iz ustanove. To so sicerzadeve, ki so precej resnicnejše od novoletnih okraskov, a s tem skupšcine dobijo obeležje institucionalnega mehanizma (in niso njegova alternativa, niso izraz volje udeležencev). Uvrstijo se v temeljne mehanizme institucionalne vrste 
– potrjujejo sistem privilegijev (nagrad in kazni) in razmerje »med zunaj in znotraj«. Predmet odlocanja ni skupna dejavnost in življenje, temvec, ali se je nekdo primerno vedel (na prejšnjem izhodu ali v casu pred izhodom) in ali si »zasluži« takšno nagrado. S tem dodatno opredmeti stanovalce, še vec, vsiljuje jim pogled, ki ga ima nanje osebje oz. ustanova, hkrati pa namesto, da bi spodbujale solidarnost stanovalcev ali celo solidarnost osebja s stanovalci, takšne povezave z medsebojnim presojanjem in dodeljevanjem oz. odtegnit­vijo privilegijev razdira in kvari. 

Skupšcine v preobrazbi 
Da bi skupšcine uresnicevale svoj smoter v preobrazbi ustanove, jih je treba umestiti v organizacijsko shemo ustanove. Formalno, izrecno v statutu ali neformalno, z eticno zavezo vodstva, morajo skupšcine postati obvezujoce za vodstvo in osebje, kakor so odlocitve parlamenta obvezujoce za vlado; pos­tati morajo center odlocanja kolektiva. S tem bodo postale resnicno mesto odlocanja in postopno izgubile naravo ceremonialnih priveskov ali disciplin­skih podaljškov ustanove. Naloga vodilnih delavcev pa je spodbujati, da se na dnevni red uvrstijo resnicni problemi in vprašanja delovanja ustanove, pri tem pa razgaliti svoje dileme glede vodenja, poteka in ucinkov preobrazbe, na drugi strani pa pozorno poslušati udeležence skupšcine in njihove ideje (ne le formalno sprejete sklepe) redno uresnicevati. 
Podeliti skupšcinam tako funkcijo in mesto je stvar odlocitve, a tudi procesa – v katerem se lahko razvijejo, udeleženci naucijo, kako skupaj in demokraticno odlocati. Zvrstiti se mora vec faz, ki omogocijo uciti se, kako sporocati svoja mnenja, poslušati druge, podajati predloge. Proces je potre­ben, da se ustvari ozracje, ki bo dovoljevalo nasprotovanje, konflikte, custva, hkrati pa bo skupšcina iznašla nacine, kako take pojave uporabiti, jih narediti produktivne. 
To je za vodstvo poseben izziv. Prenos moci namrec ni abstrakten pro-ces, enkratno dejanje. Trema, omahovanje, celo strah vodstva, da bi prene­sli moc navzdol, je v njegovi negotovosti, ali bo nova ureditev zagotavljala uresnicevanje že dolocenih ciljev oz. – še bolj banalno – ali se bo porušilo rav­notežje sil pri nekaterih rutinah, ki jih ob vseh spremembah vodstvo name-rava obdržati, saj spremembam ne nasprotujejo ali pa so celo zanje koristne. 
Ceprav takšen strah utegne biti upravicen, pa na simbolni ravni izraža ne­zaupanje do uporabnikov, pa tudi do tistega dela osebja, ki sicer ni vkljuceno v procese odlocanja. Takšna zaskrbljenost je torej legitimna na nacelni ravni, na dejanski pa jo je treba preseci – zaradi zaupanja. Izkušnje skupinske dina-mike (White in Lippit, 1968), taborov (Flaker, 1981; Stritih, 1992b) in aktivi­sticnih skupšcin (Flaker@ Boj za, 2012) kažejo, da dialog, razprava, o necem, kar vzbuja negotovost, bolj koristi, kakor škoduje. Izboljšave izhodišcne ideje najveckratodtehtajo zaplete, ki izhajajo iz dodanih zamisli. Tudi ce so zapleti obsežnejši, kot izboljšave izhodišcne sheme, jih na koncu odtehta skupni uci­nek demokratizacije, skupnega odlocanja in zaupanja v cloveka. 
Ko gre za preobrazbo zavoda, je pomemben izziv, kako slišati tiste, ki jih sicer ne slišimo – ljudi, ki »ne govorijo«, ker ne morejo, nocejo ali pa prepros-to zato, ker jih zaradi razveljavitvene (invalidirajoce) nalepke ne slišimo (Urek, 2017). Za to je poleg ozracja, ki to spodbuja, potrebna tudi nacrtna dejavnost. Slišanost ljudi, ki jih sicer ne slišimo, lahko povecamo tudi tako, da jih na takšne dogodke pripravimo, se pred sestankom posvetujemo, kaj bi rad clovek, ki ga sicer ne slišimo, povedal, predlagal, kaj bi rad na skupšcini dosegel, in potem skupaj razmislimo, kako bo to uresnicil. Ko tega (še) ne moremo izvesti, imamo možnost, da takega udeleženca nekdo, ki mu je blizu, ki bolje od drugih ve, kaj je cloveku pomembno, na skupšcini zastopa, deluje kot njegov »avatar«. 
Udeležba osebja ni nic manjši izziv. Ti bi na skupšcinah lahko govorili, panavadno nocejo. Z izjemo morda tistega, ki skupšcino vodi, stojijo ob strani inkot starši ob peskovniku gledajo svoje »otroke«, ki se v njem igrajo. Vzgib jemorda plemenit in resnicen – pomembno je, da pustijo prostortistim, ki gasicernimajo. A sporocilo je jasno in unicujoce: »Vi se kar igrajte, lahko nampoveste, kar hocete, mi pa se bomo (ko bomo sami) o tem do konca zmenili.«Je pa res, da tudi osebje (tudi vodilno) v totalni ustanovi, kjervse poteka sa­modejno in od zgoraj navzdol, ni vajeno skupnega odlocanja in da se mora zadejavno udeležbo na skupšcinah opogumiti; premagati svoje strokovnjaškein distancirane poze (da so nezmotljivi, preudarni, se ne odzovejo custvenoipd.), pa je težka naloga. Morda je nekatere celo sram – ne le trema pred jav­nim nastopanjem, temvec tudi bojazen, da bi jih videli v »neustrezni« luci – si­ceršnji sestanki osebja niso namrec zgled – ne demokraticnosti ne urejenosti.
Poleg zagotavljanja resnicnosti oz. uresnicevanja odlocitev in zagotavlja­nja ustrezne udeležbe stanovalcev in osebja je treba tudi zagotoviti doberpotek skupšcin, njihovo vodenje. Da bi osebje, ki jim je bila poverjena naloga spodbujanja skupšcin, ali zunanji sodelavci, ki smo jih za ta namen povabili k sodelovanju, tudi vodili skupšcine, bi bilo neproduktivno. Vsekakor za vode­nje skupšcin ne morejo biti ljudje nastavljeni vnaprej in zunaj skupšcine – iz­voli ali postavi naj jih skupšcina sama. Zares lahko kot moderator skupšcino vodi kdorkoli in je primerno, da se ljudje na tem mestu izmenjujejo. Ce je funkcija moderatorja le »usmerjanje prometa« in nima ne v sami skupšcini, še pomembneje pa zunaj nje, drugih prerogativov, pooblastil, je povsem u redu, da se za to funkcijo javi kdorkoli – na kraju samem. Ljudje, ki jim je kot delovna naloga poverjeno delovanje skupšcin, pa imajo nalogo, da, še zlasti v zacetnem obdobju, ko se delovanje skupšcin šele uveljavlja, pripravijo vse potrebno za njihov potek (razglasijo kraj in cas dogodka, pripravijo podporo stanovalcem, ko gre za plenarno skupšcino vseh stanovalcev, zagotovijo, da bodo pred plenarno potekale oddelcne skupšcine ipd.). 
Za potek skupšcin je pomemben nacin odlocanja, ki ga skupšcine prev­zamejo. Uteceni obrazci odlocanja so odlocanje z vecino, preglasovanjem ali soglasjem. Skupšcine, ki se trudijo za vkljucevanje vseh, dajejo prednost od­locanju s soglasjem, saj tako sprejmemo odlocitve, ki nikogar ne izkljucijo oz. »povozijo«. Je pa to nacin, ki razmeroma pogosto zahteva vec casa in truda udeleženih. Slaba stran obeh teh uveljavljenih nacinov pa je v tem, da vsi od­locajo o vsem, pa ceprav jih morda stvar ne zadeva oz. nimajo zanjo interesa, hkrati pa svojo voljo, ki je zainteresirana le abstraktno, vsiljujejo drugim, ki imajo v zadevi resnicni interes oz. jih to življenjsko zadeva. Da bi to presegli, so v nekaterih izrocilih odlocanje modulirali, tako da upošteva vitalni interes udeležencev skupšcine. 
Vizrocilu sociokracije (Rau, 2022), denimo, udeleženci svoje nasprotova­nje ali podporo izrazijo vecstopenjsko in ne binarno z ZA ali PROTI. Denimo,na petstopenjski lestvici izrazijo, ali jim je vseeno, pa tudi ali so proti oz. za, alahko kljub nasprotnim predlogom »preživijo«, na ekstremu pa, da se s predlo­gom odlocno strinjajo ali pa mu nasprotujejo. Tak posnetek stališc je realnejšiin bolj plasticen (vecdimenzionalen in bolj gnetljiv), omogoca skupini boljšoorientacijo, še zlasti pa razpravo in pogajanje in moduliranje predloga, da sebodo z njim vsi kolikor toliko strinjali. Torej v tem modelu odlocanja ne gre zapopolno soglasje vseh (konsenz), temvec za strinjanje, privolitev kolektiva.
Drug taknacin izhaja iz izrocila »demokracije direktne akcije« (Flaker@Boj za, 2012, str. 10, 191–192). To pomeni, da na skupšcini oz. kakem dru-gem forumu skupnega odlocanja – v tem primeru je primerno poudariti: tudi delovanja – ljudje predlagajo le tisto, kar so pripravljeni sami narediti, »zastaviti svoje telo« (to pomeni tudi svoj cas in energijo). S tem se izognemo »delegiranju« nalog, pojavu, ki je sicer v organizacijski kulturi vsenavzoc, ko je nekdo v skupini »pameten« pri ugotavljanju, kaj bi bilo treba narediti, nato pa poveri izvedbo svoje ideje drugemu. Še zlasti pa se izognemo temu, da bi skupina razpravljala o stvareh, ki se nikomur ne zdijo vredne akcije, pa tudi abstraktnim, zgolj nacelnim zadržkom. Nasprotujem torej le tistemu, kar me neposredno in konkretno zadeva. Ce pa nisem zainteresiran (in imam o tem le abstraktne dvome), pa naj realnost spregovori zase. Nasprotovati nekemu dejanju a priori je tako brez zveze kot a posteriori, ko se je dejanje že zgo­dilo. Oporekati je treba in medias res, torej v dejanju samem. Takšen nacin odlocanja se torej izogne razpravam, ki niso akcijsko usmerjene, izogne se delegiranju nalog in razcepu med subjektom odlocanja in delovanja, na prak­ticni ravni tudi prihrani cas. Poanta, da takšne predloge sploh predstavimo na plenumu, je v tem, da svojo akcijo razglasimo, k njej povabimo navzoce, da dobimo nekaj legitimnosti in tudi kakšen koristen nasvet ali predlog. 
Takšno logiko delovanja zlahka vzpostavimo v aktivisticnih okvirih. Ne le zato, ker gre za akcijo, temvec predvsem zato, ker je temeljni vir delovanja v takšnem okviru sama dejavnost, aktivizem. Dejanja so v tem okviru odvi­sna le od volje ljudi. Ce imajo voljo in potrebujejo še »materialna« sredstva, jih pac poišcejo v sami akciji. Tako smo, denimo, razmeroma obsežno akcijo Iz­hod izvedli z lastnimi viri udeležencev in tistimi, ki smo jih srecali na poti, ko so nas ljudje oz. njihove organizacije gostili (Rafaelic in Flaker, 2012).
Vorganizacijah, institucijah, ki za svoje delovanje prejmejo sredstva, pataka logika naleti na ovire, te pa niso nepremostljive. Zanje je znacilen raz­cep med clani, ki odlocajo, dodeljujejo sredstva, in clani, ki jih uporabljajo.Moc dodeljevalcev (odlocevalcev) izhaja med drugim tudi iz ustvarjenegavideza, da so sredstva omejena. Torej je treba sredstva raz­mejiti. To lahkostorimo kolektivno, da skupaj razdelimo sredstva (participativni proracun)ali pa da skupaj išcemo ali celo porajamo nove vire in dodatna, manjkajocasredstva. (Kot bi rekel Ostap Bender (Ilf in Petrov, 1974): »Denar leži na cesti, samo pobrati ga je treba.«) Lahko pa to storimo s samostojno oz. ne­odvisno akcijo podskupine tistih, ki so za kako akcijo življenjsko zainteresi­rani. Redno se namrec zgodi, da v procesu preobrazbe »institucija« zamujaz rešitvami oz. ne podpre posameznih, »neucakanih« preselitev, ki jih natoizvedejo stanovalci sami, sicer s podporo zaveznikov med osebjem, a zalter­nativnimi sredstvi – lastnimi ali takimi, ki jih najdejo v skupnosti. Za krepi­tev avtonomnosti in emancipacijo od pokroviteljev se mora skupšcina kotsestava ljudi, ki so se znašli v isti situaciji, obrniti navzven in dejavno pove­zovati z vec zunanjimi viri.
Prenos je ena izmed funkcij skupšcinskega nacina delovanja. Preobraz­ba mora ustvariti nove kanale ne le odlocanja, ampaktudi nove nacine spo­rocanja, informiranja, predvsem pa omogociti prenos moci z osebja na sta­novalce, s stroke na skupno razumevanje sveta, z vodstva na delavce in ne nazadnje od zunanjih odlocevalcev k udeleženim v situaciji. To je tudi med najpomembnejšimi nalogami skupšcin in plenumov. Struktura, ki je zdaj ob-robna in ceremonialna, mora postati središce dogajanja, vozlišce informacij in vir raznih pobud. Hkrati pa mora biti delovanje skupšcin usmerjeno v pre-nos delovanja iz institucije v skupnost. Skupšcine morajo scasoma svoje te­žišce prenesti iz ustanove v skupnost – tako da tematizirajo ne le preselitve, temvec tudi družbene probleme v skupnosti, da zasnujejo svoje dejavnosti, nacrtujejo akcije v skupnosti in z drugimi akterji v njej. 

Skupšcine in vkljucevanje zunaj ustanove 
Skupšcine so na eni strani dedišcina gibanja terapevtskih skupnosti, so pa tudi povsem genericna, temeljna oblika demokraticnega srecevanja in delo­vanja. Vsekakor jih je laže organizirati, ko so ljudje na kupu (v instituciji), se lahko vidijo vsakdan in morajo reševati težave skupnega življenja. Prehod v skupnost pa je tako prostorska kot tudi interesna razpršitev. Ljudje bodo ži­veli na raznih krajih, se ukvarjali vsaks svojimi težavami, se vkljucevali v raz­licne dejavnosti, se udeleževali mnogovrstnih dogodkov (upajmo). Še vedno pa bodo – nekateri bolj nekateri manj – uporabniki kakih služb, v veliki meri tistih, ki bodo nastale namesto ustanove. 
Skupšcine torej s prehodom v skupnost izgubijo neposredni smoterure­janja in dogovarjanja o življenju pod isto streho. O tem se bodo ljudje odlocali sami – tisti, ki bodo živeli samostojno, povsem sami, kot to sicer pocnejo ljud­je, ki živijo sami ali v paru, tisti, ki bodo živeli v vmesnih oblikah, pa se bodo pogovarjali in dogovarjali v manjših skupinah. Obdržijo pa smoter(in ucinek) terapevtskih skupnosti v pomenu vzajemne podpore – tako pri vsakdanjih zadevah kakor pri preživljanju kriz, spoznavanju sebe in možnosti izražanja v skupini (del Giudice idr., 1988). Okrepi pa se njihov politicni, državljan-ski smoter – postanejo lahko pomemben partnerpri vodenju in upravljanju novih ali že prej delujocih služb ali pa akter v politicnem prostoru lokalne, regionalne ali nacionalne razsežnosti. 
Rocco Canosa (1988), Basagliev sodelavec, ki se je preselil na jug Italije, se je, denimo, v revni cetrti San Paolo v Bariju lotil preobrazbe ustanove na pov­sem skupnostni nacin. Z ulicnim, skupnostnim delom – s skupšcinami po so-seskah, tudi s skupšcinami uporabnikov psihiatrije, pa tudi z neposrednimi storitvami, ne samo designiranim klientom služb duševnega zdravja, temvec tudi s povsem splošnimi zdravstvenimi in socialnimi storitvami, do katerih obubožana soseska sicer ni imela polnega pristopa – se je skupnost mobili­zirala. Okrepila je svoje notranje vire, hkrati pa so delavci službe za duševno zdravje zuporabo svoje strukturne moci okrepili prebivalstvo, da je lahko stopalo v politicni konflikt oz. plasiralo svoje zahteve lokalnim oz. regional-nim oblastem. Lotili so se celo direktne akcije. Nekdanji pacienti in delavci služb duševnega zdravja so npr. zasedli lokalni center za duševno zdravje v skupnosti in s tem izpogajali sredstva za ustanovitev stanovanjskih skupin, ki so jih takrat in tam nujno potrebovali. 
Ceprav terapevtske skupnosti v obliki skupšcin uporabnikov lahko ohra­nijo svoje smotre vkljucevanja in mobilizacije uporabnikov v skupnosti, da imajo lahko zelo pomembne dobre ucinke na udeležence, na skupnost, na udeležbo pri upravljanju služb in državljanskem angažiranjem uporabnikov, pa vecinoma niso vztrajale v okoljih, v katerih so izvedli dezinstitucionaliza­cijo. Navadno so jih opustili kot nepotreben balast. Kolektivno izkušnjo skup-šcin so nadomestile razne uporabniške pobude, skupine za samopomoc, vza­jemno pomoc ali podporne skupine. Delno so jih nadomestile razne oblike dnevnega združevanja uporabnikov (dnevni centri), ce so le kolickaj presegli zgolj zajemalno funkcijo takih struktur, da imajo uporabniki cez dan kam iti in morda še kaj poceti.
Oblika, v katero se je še najbolj prenesel demokraticni, egalitarni in vklju-cujoci duh terapevtskih skupnosti, so, denimo, klubi Fountain House (Doyle idr., 2013), ki poleg preživljanja casa zagotavljajo tudi možnosti placanega dela, predvsem pa jih vodijo na samoupraven, skupšcinski nacin. Združevanje uporabnikov pa na podrocju duševnega zdravja zagotavljajo tudi »akademije okrevanja«. Pri tem pa je treba dodati, da sta za okrevanje potrebna kolektiv in skupnost (Flaker, 2016). 
Podobno funkcijo srecevanja skupnosti in tudi možnosti pogovora o sku­pnih zadevah imajo tudi oblike, ki temeljijo na plemenskem modelu – dru­žinske konference (Doolan, 1999; Wright, 2008; Horvat, 2024) in metoda odprtega dialoga (Seikkula idr., 2000; Seikkula idr., 2006; Seikkula in Arnkil, 2024). Vnjih vkljucevanje poteka v nasprotno smer. Ne gre za vkljucevanje uporabnikov v vrstniško strukturo niti v siceršnjo strukturo v skupnosti (otem pozneje), temvec za vkljucevanje skupnosti v dialog, oskrbo uporab­nika. Pomemben nauk teh izkušenj za našo razpravo je v tem, da je vkljuce­vanje dvosmeren proces. Ne gre le za vkljucevanje uporabnikov v skupnost, temvec tudi za vkljucevanje skupnosti v procese in tudi v službe oskrbe. S tem pa tudi službe in strokovnjaki (skupaj z uporabniki) prenehajo biti corpus separatum – od siceršnjega družbenega telesa loceno telo, posebna zadeva – pac pa postane zadeva vseh.  
Glavna smer in glavni izziv vkljucevanja uporabnikov po prehodu in, ne smemo pozabiti, med njim je vkljucevanje v obstojece skupnosti – lokalne, interesne, identitetne in nakljucne; tudi ne samo skupnosti, temvec tudi v or-ganizacije – bodisi tiste, ki formalizirajo skupnost (cetrtne in vaške skupnos-ti, društva, cerkvene, politicne organizacije), bodisi tiste, ki so del formalnega družbenega telesa (delovne, izobraževalne organizacije), ali pa ko vkljuce­vanje poteka z uporabo raznih storitev ali na nacin obcinstva na kulturnih, športnih, zabavnih in drugih prireditvah. 
Naštevanje in kategoriziranje možnosti, kam bi se lahko uporabniki vkljucili, se zdi s perspektive aktivnega, zaposlenega cloveka, ki je vpet v vec omrežij in njihovih dejavnosti in se vsakdan »sprehaja« od ene do druge in se pravzaprav le redko ustavi in vpraša, kaj bi hotel poceti, precej odvec. Z vidika dolgoletnega stanovalca zavoda, tudi upokojenca ali cloveka, ki je kako drugace potisnjen na rob in zato doživlja, kar bi lahko poimenovali »dejav­nostno praznino«, pa je tak seznam prirocen. 
Vtotalni ustanovi so dejavnosti nacrtovane in jih je stanovalec bolj dele­žen, kakor da bi jih izbiralali organiziral. Da bi se izognili praznini po preho­du v skupnost pa tudi ponavljanju (in vsiljevanju) standardnih dejavnosti, ki jih organizacija tudi sicer zagotavlja, so v osemdesetih letih za povratnike iz ustanov pa tudi druge onemogocane ljudi zaceli sestavljati »kataloge dejav­nosti«, kot prakticni opomnik, kaj vse lahko nekdo pocne, kaj za to potrebuje in kako naj se tega loti (Wilcox in Bellamy, 1987). Bežen pogled na splet kaže na to, da se je ta zamisel obdržala, tudi da je pripravna za stare ljudi.  
Vta omrežja in dejavnosti se bodo vkljucevali spontano ali bolj ali manj nacrtno. Spontano se bodo lahko vkljucevali tako, da jih bo kdo povabil, ali tako, da se bodo sami povabili – bolj ali manj nakljucno izvedeli za kako pri­reditev, dogodek, ki jim bo zanimiv in dovolj dostopen, da se ga bodo udele­žili. Vendar je za tako vkljucevanje, pa ceprav spontano, ali celo prav zaradi tega, potrebna splošna vkljucenost, navzocnost v omrežjih, skupnosti. Dame nekdo nekam osebno povabi, moram biti (vsaj potencialno) del njegove mre­že – sicer sem obsojen, da kot vecni opazovalec tavam po raznih javnih pro-storih, prireditvah, dogodkih – kakor smo opisovali, ko smo razpravljali o potrebah, ki izhajajo iz neumešcenosti (Flaker idr., 2008, str. 346–386) oz. tako, kot je znacilno za nekatere redne obiskovalce raznih odprtij, ki se jih udeležujejo, kerso pac javno oznanjeni (ne pa ker bi jih kdo osebno povabil), nekateri zgolj zato, da so v družbi, nekateri, da na toplem kaj prigriznejo in popijejo, vcasih pa tudi zaradi duhovne hrane. Za takšno splošno in gene-ricno vkljucenost oz. družabno navzocnost je, seveda, potrebna vsaj kolikortoliko nosilna mreža, dejavnost v njej pa tudi sredstva za udeležbo – odprti in delujoci kanali, denar (pa ceprav ne veliko, vsaj za vstopnico, vozovnico, pijaco …). To pa je za povratnika iz zavoda izziv, za njegove pomocnike pa naloga, da se te razmere ustvarijo.
Povratniki iz ustanov oz. kako drugace izolirani ljudje se pogosto ne zmo­rejo vkljucevati spontano oz. za vkljucevanje oz. udeležbo v skupnostnih dogajanjih, kot smo jih našteli, potrebujejo (organizirano) oporo. Ta opora je lahko glede na dogodek zunanja ali notranja. Clovek, ki je bil družbeno onemogocan, potrebuje spremljevalca, ki ga na dogodek ali vsaj do dogodka spremi, ali pa gostitelja, zaveznika, zaupnika na dogodku, ki ga bo sprejel, predstavil, tudi zašcitil ali posredoval, ko bi bilo treba. 
Bolj ali manj pogosto se je treba za udeležbo v dejavnosti pripraviti. To velja še toliko bolj za tiste, ki smo bili pred udeležbo dalj casa prikrajšani za kako dejavnost, ali pa za take dejavnosti, ki same po sebi zahtevajo priprave. Za nekatere dejavnosti so potrebni rekviziti, za druge vsaj osnovne spretnos-ti, za tretje osnovne informacije. Vcasih je treba tudi pripraviti »teren« – omo-gociti dostop, najaviti ali predstaviti novega clana ali obiskovalca, zagotoviti notranjo oporo, vcasih pa tudi v temelju spremeniti ureditve situacije. Tako smo, denimo, za vkljucevanje »problematicnih« otrok v taborniško organi­zacijo morali ukiniti kazni (sicerbi jih zelo hitro poslali domov oz. izkljucili) (Flaker, 1981; Mesec, 1990; Stritih, 1992a, b). 
Priprave so toliko pomembnejše takrat, ko se hocemo udeležiti kake de­javnosti s posebnim namenom, ki ga bomo z njo uresnicili – še posebej, ce gre za jasen namen, ki zadeva, vkljucuje tudi druge in njihovo sodelovanje. Tak­ratudeleženec postane akter. Najocitneje je to, ko gre za formalne sestanke, na katerih se odloca o zadevi, ki je za udeleženca (uporabnika) pomembna, ali pa ko na njih od udeležencev nekaj pripravljenega pricakujejo. Priprave so podobne, kot so priprave za timsko konferenco v procesu osebnega nacr­tovanja. Clovek mora vedeti, kaj hoce, kako bo to drugim predstavil, kakšne so možne reakcije navzocih, kdo ga utegne podpreti, kdo zavrniti ipd. Mora vedeti, kaj je njegova strategija, in pripraviti ustrezno taktiko. 
Zares bi se tako moralpripraviti vsakdo, ki hoce resno sodelovati na se­stanku o resnicnih problemih. Pa se navadno ne. To bi lahko imeli za del splo­šne kulture sestankovanja, brezbrižnosti do javnih ali skupnih zadev, je pa ta vidik »kulture molka« bolj izraz strukturne jalovosti sestankovanja – raz­logi, »zakaj so naši sestanki neznosni« (Randall in Southgate, 1988), niso le v tem, ker se ne znamo dobro pogovarjati, temvec tudi zato, ker so rezultati sestanka znani že vnaprej, kerse na njih pogovarjajo lahko predvsem tisti, ki že tako odlocajo, kerso sestanki potrebni predvsem za prenos oblastnih aksiomov navzdol. 
Prav v tem se odpirajo vrata za resnicno sodelovanje uporabnikov. Tudi to je razlog, da se pred sestanki uporabniki nanje pripravijo. Adut, ki ga imajo uporabniki, je presenecenje. Drugim udeležencem lahko spodnesejo tla pod nogami prav z razliko v pripravljenosti – zanje je to izziv, za druge rutina. Gre tudi za njihova eksistencialna vprašanja (njihovo življenje), pri drugih pa za le eksistencna (službena dolžnost). Ne nazadnje pa uporabniki na sestanke prinesejo resnicnost, so živa materija, ki jo sicer strokovnjaki obravnavajo abstraktno in posredno (pa ceprav na podlagi »ocene potreb« uporabnikov). Niso le predstavniki realnosti, na sestanke jo zares vnašajo. Njihova naloga ni »objektivno« predstaviti le splošnega položaja, situacije, težav uporabni­kov – to je vloga zagovornikov – temvec svojo izkušnjo vnesti med ljudi, med udeležence sestanka. 
Tudi ce nekdo na sestanku ne govori (kertudi sicer ne), ce se navzocemu na sestanku blede, govori nerazumljivo, postavlja neumna in naivna vpraša­nja, pozabi na to, kaj je na dnevnem redu, hodi po prostoru, ko bi moralsede-ti, se odziva na nekaj, kar je nekdo povedalže nekaj casa pred tem, je njegova navzocnost, recimo, sodelovanje na sestanku lahko zelo produktivno. Ce nic drugega, »noro« vedenje na sestanku postavi pred navzoce uganko, rebus, ki ga, ce naj postane resnicna skupina subjekt (Guattari, 1984, str. 22; Flaker, 1988, str. 63–64; 2022, str. 37, 84), skupina mora rešiti, saj je pogoj eman­cipacije skupine, da skupina uzre ne le svoj konec, temvec tudi svojo norost. Naloga podpornikov, zagovornikov, mediatorjev ali facilitatorjev je v tem pri­meru omogociti, kot tudi sicerv primeru interakcijskih prekrškov (Flakeridr., 2008, str. 231–257) – z dedramatizacijo, banalizacijo, vzpostavljanjem prakticne relevantnosti, a tudi z radovednostjo in željo razumeti, kaj nam clo­vek govori, s pripisovanjem smisla nesmislu, s humorjem in preokvirjanjem dogodkov v vsem dostopne okvire – in predvsem s cloveškim spoštovanjem in spoštljivostjo. 
Naštete motnje sestanka bi lahko oznacili z ustreznimi psihiatricnimi na­lepkami: »avtizma«, »težke duševne manjrazvitosti«, »manije«, »demence«, »paranoje« ipd. S tem bi na videz olajšali potek sestanka, saj bi jih vsaj sim-bolno izkljucili (vcasih pa tudi dejansko). Hkrati pa so te »klinicne slike« po­dobe, ki si jih lahko priklicemo v spomin z vecine sestankov, na katerih smo kadarkoli sodelovali. To je folklora sestankov. Delovanje skupine je v temelju »psihoticno« (Bion, 1963; Flaker, 2022, str. 46, 91). 
Naloga skupine, ki se sestane, je vedno, kako to na eni strani moteco, na drugi ustvarjalno dinamiko vsebovati. Tudi v skupini, v kateri ni ljudi z ura­dno podeljenimi nalepkami, ima obkladanje z diagnozami podoben namen diskvalifikacije antagonista. A ce »diagnoze« nimajo institucionalne podla­ge – bodisi v tem, da nekdo že ima uradno takšno diagnozo, bodisi tako, da v organizaciji, kolektivu že obstaja »izkljucevalna koalicija«, ki deluje zoper govorca, kot jo opisuje Lemert (1962) – tako etiketiranje ostane intersubjek­tivna zadeva, ne pa »objektivno« (družbeno) dejstvo. Kot tako jo skupina laže vsebuje in s tem naredi kaj produktivnega. Ce skupina ni zmožna takih doga­janj vsebovati, okrni svoje ustvarjalno oz. produktivno jedro. Pravzaprav je takšno izkljucevanje za skupino travmaticna (poškodbena) izkušnja, skupina ostane brez svojega kljucnega organa – pohabljena. To velja tudi v primeru, ko dejansko ali simbolno izkljucimo nekoga z uradno nalepko.
Priprave uporabnikov na sestanke in druga skupinska srecanja, njihova produktivna vloga sklica na resnicnost in presenecenja, ne velja, kot bi se utegnilo zdeti, le za sestanke, ki potekajo v sklopu služb, ki so jim namenjene. Pa tudi ni povsem gotovo, da takšne službe v primerjavi z obcimi situacija-mi laže sprejemajo vdor realnosti uporabnikov. Strokovnjaki, izvajalci spe­cialnih storitev so sicerzavezniki uporabnikov, ljudje, ki jih razumejo, ki so pouceni o njihovi stigmi (Goffman, 2008, str. 32–35), so poznavalci življenja uporabnikov. Na drugi strani je prav vanje investirana volja po izkljucevanju 
– ne le kot klasicna ideologija normalnosti, ki naj bi jo pridigali in uveljavlja­li, temvec tudi marsikdaj prav zašcitniška vloga v sami skupnostni usmerje­nosti ustvarja pogoje za njihovo diskvalifikacijo in izkljucevanje. Tudi ko gre za položaj poznavalca, je taka ureditev vprašljiva, saj ustvarja okoli uporabni­kov mehurcek, pufer razumevanja, ki pa pravzaprav obcinstvu razumevanje onemogoca. 
Resnicnostni prispevek uporabnikov na sestankih je morda še produk­tivnejši, uspešnejši v kontekstu obcega sestajanja ljudi. Tam imajo udele­ženci manevrov izogibanja na voljo manj, predvsem pa gre za resnicnejše zadeve. Tako kot so ljudje na vozickih povzrocili masovno in masivno od­pravo arhitektonskih ovir, lahko druge skupine na sestankih hišnega sveta, cetrtne skupnosti, ne le zagotovijo sklepcnost, ki navadno v takih strukturah primanjkuje, temvec lahko s svojim pogledom na življenje v konkretni skup­nosti odpravljajo subtilnejše ovire za cloveško združevanje in povezovanje. Z zahtevami za lahko branje lahko besedila le pridobijo ne le v dostopnosti, tudi v sporocilnosti, berljivosti in jasnemu izražanju osnovnih prvin besedi-la. Z zahtevami po dostopnosti do racunalnikov in interneta se bosta za vse povecali obvladljivost tega medija in enakopravna udeležba v njem. Z razga­ljenjem osamljenosti, ki jo izrazijo ljudje, ki jih oznacimo kot uporabnike, lah­ko vzpostavimo prostor neobremenjenega srecevanja in skupnega delovanja (raje skupnostne, družabne in socialne centre kakor »medgeneracijske«). Na splošnejši ravni je vdoruporabniške resnicnosti (norosti, starosti, neumnos-ti itd.) v vsakdanje oblike cloveškega in ljudskega srecevanja pomemben virustvarjanja nove solidarnosti med ljudmi pa tudi številnih družbenih inovacij.
Stopnja vec od nacrtnega vkljucevanja v družbeno dogajanje in dogodke z namenom je organizacija vkljucujocih dogodkov, ki dinamiko vkljucevanja in izkljucevanja tematizirajo. Takratso uporabniki vec kot akter, so subjekt dogajanja. Utegne se zdeti, da je takšnih izkušenj pri nas malo. Ostanejo skrite ali pa nanje pozabimo. Primeri, na katere na bi smeli pozabiti so: iz­kušnje društva Paradoks in kriznega centra, ki ga je vodila Tanje Lamovec, dejavnosti Odbora za družbeno zašcito norosti in pozneje Altre, gledališke produkcije v Dutovljah, na podrocju starih Spomincice in morda Srebrne niti; nekatere akcije Soncka. 
Gotovo obstaja še vec manjših in manj javnih dogodkov, ki so jih spodbudi­li, vodili ali imeli v njih kljucno vlogo uporabniki. Med najizrazitejšimi prime-ri vkljucevana s tematizacijo svojega družbenega položaja so akcije društva YHD. Njihovo javno in vecstransko delovanje s performansi, kandidiranjem za predsednico države, angažiranjem poslancev kot osebnih asistentov ipd. je dodobra preobrazilo krajino onemogocanja (v malo bolj krajino omogo-canja) in doseglo uveljavitev zakona o osebni asistenci. Vnjihovem primeru je šlo za zelo intelektualno skupino, za ljudi z veliko teoretskega znanja in aktivisticno energijo. Vse, kar so ustvarili in dosegli, so dosegli v zavezništvu z drugimi gibanji, s kriticno stroko, s podporo nekaterih akademikov. Za nji­hovo delovanje sta znacilni njihova intelektualna ostrina in aktivisticna ener­gija, ki pa se ni porodila iz nic, temvec s podporo tam, kjerso zaceli (Rutar, Dominkuš). Njihov dosežek je pomemben kot obrazec (paradigma), ki lahko velja tudi sicer. S tem, da podpremo uporabniške iniciative, jih celo izzovemo, ne pomeni nujno, da jih koloniariziramo, še manj, da jih zlorabimo. 
»Zloraba uporabnikov« je namrec refren, ki ga aktivisticni strokovnjaki in v procesu preobrazbe pogosto slišimo, slišali ga bomo tudi v prihodnje. Vnaših prostorih ga je najbolj elaboriralže v osemdesetih letih Kecmanovic (1986; gl. tudi Mesec, 1988), eden izmed vodilnih mislecev in nosilcev ju­goslovanske socialne psihiatrije, kot protinapad na takratporajajoco se kri-ticno zavest in gibanja zoper institucije (Flaker idr., 2020, str. 297–301). Srž refrena, ki ga je povzel po »tujih virih«, je dvojni ocitek. Protagonisti reform, alternativ in kritiki psihiatrije in institucij naj bi uporabili »bolnike« za svoje lastne namene oz. v svojem lastnem interesu – tako za svoj zaslužek in oseb-no uveljavitev kakor za uresnicevanje svojih politicnih agend. Prvi del ocitka zlahka zavrnemo. Nihce od protagonistov dezinstitucionalizacije ni na njen racun obogatel, vecina bi jih zaslužila vec z manj truda, ce bi obdržali svoje službe ali prešli v zasebno prakso. Uveljavili so se pac zato, ker so bili prodor­ni misleci in so obravnavali družbeno pomembne teme. 
Za razpravo o vkljucevanju uporabnikov je pomembnejši drugi ocitek o politicni zlorabi »bolnikov«. Ta (sprevrženi) ocitek lahko zavrnemo na vec tockah. Gre za emancipacijski projekt, v katerem se uporabniki osvobajajo odvisnosti od strokovnjakov in zlorabsistema. Res je, da s tem angažirani strokovnjaki odgovarjajo tudi na svoja eksistencialna vprašanja in proble-me svoje vloge v sistemu. Res je tudi, da s tem odpirajo, podpirajo široko fronto cloveške emancipacije in se vkljucujejo vanjo. A to ni ozek, strankar-ski program, ki bi ljudi zlorabljal, dušil glasove svoje klientele. Nasprotno, je delovanje, ki je v sozvocju s krepitvijo uporabnikov in skupnosti. Gre za politiko omogocanja, ne pa onemogocanja, gre za ustvarjanje polja, v kate-rem je možna vzajemna uporaba, navadno v dobro vseh. Kljub temu pa so ti ocitki pomembni in produktivni v tem, da nas tudi tako opozorijo na bistve-no, da je v ospredju uporabnik in da je on v resnici naš gospodar, dejstvo, ki ga stroka tudi v najplemenitejši obliki kljub temu potisne v svoje nezavedno 
– pa ceprav se nam kdaj zdi to upraviceno, saj imamo veliko dela prav z refor-mo, ki naj bi tako pozabo, spregled, sprenevedanje preprecila. 

Opis polja vkljucevanja (povzetek in sklep) 
Ceprav je torej vkljucevanje uporabnikov glavni smoterpreobrazbe totalneustanove in tudi njen glavni vir oz. sredstvo, praviloma ta vidik preobrazbeostane ob strani. To se zgodi bodisi zaradi prevelikega poudarka (fetiši­zacije) organizacijskih vidikov pocetja bodisi zaradi naivnega pricakova­nja, da se bo moc vkljucevanja samodejno povecala zaradi organizacijskihsprememb, uporabniki pa tudi ostanejo ob strani zaradi omahovanja stro­kovnjakov pri prenosu moci navzdol, kakor tudi zato, ker uporabniki nisoorganizirana sila.
Ko se lotevamo vkljucevanja uporabnikov, se moramo zavedati, da je to-talna ustanova predvsem stroj zajemanja nekoristnega prebivalstva, torej iz­kljucevanja – ne le z namešcanjem vanjo, temvec tudi zizrekanjem odklonskih usod – vlog in karier. Vkljucevanje zato vkljucuje zanikanje takega zajetja in prevrednotenje vlog, hkrati pa si mora tudi prizadevati ne zgolj za vkljuceva­nje (navzocnost, udeležbo, sodelovanje), temvec tudi za vzpostavljanje nave-zav in poistovetenje, torej za pripadnost neki družbeni skupini.
Pri tem obstajajo tri ravni vkljucevanja: (1) osebna – kam se clovek hoce vkljuciti, (2) organizacijska – vkljucevanje v delovanje organizacije, ki zago­tavlja oskrbo, in (3) vkljucevanje v dogajanja v skupnosti. 
Ko je clovek (še) v zavodu, je med glavnimi torišci vkljucevanja in aktivne­ga družbenega delovanja skupšcina, plenum. Ta v srži demokraticna oblika in metoda dela ima organizacijsko funkcijo – z njo se osebje in uporabniki oz. stanovalci ustanove organizirajo za uresnicevanje svojih hotenj – ima pa tudi izrazno – v njej se ljudje izrazijo kot subjekti in je tudi izraz skupnosti, ki tako nastaja – ne more pa biti orodje uresnicevanja institucije. 
Vendar pa je ta oblika odvisna od umešcenosti v organizacijo. Veckratkot nasprotno se namrec zgodi, da skupšcine, terapevtske skupnosti, postane­jo sredstvo discipliniranja. To se zgodi, ce se resnicne odlocitve sprejemajo drugje (ce so organi zavoda skupšcini nadrejeni). Takratso skupšcine le cere­monialne, njihova eksistencialna prodornost pa se banalizira, saj skupšcina zares ne odloca o nicemer. 
Da bi skupšcine odlocale o resnicnih zadevah, morajo biti poleg tega, da postanejo njihove odlocitve obvezujoce, zelo odprte narave, dovoljevati iskrene, pa ceprav pogosto težavne interakcije. Tega se morajo v procesu na-uciti. Ni dovolj, da udeleženci, ki so sicerna vodstvenih položajih, tako dina­miko dopustijo, vanjo se morajo, kot ljudje z lastnimi življenjskimi dilemami in vprašanji, vkljucevati. Hkrati pa je treba poskrbeti za vkljucevanje tistih, ki so sicerpreslišani (ne samo stanovalci, tudi osebje), in za ustrezne nacine odlocanja, ki bodo nadomestili preglasovanje ali zamudno iskanje splošnega soglasja (npr. sociokracija ali demokracija neposredne akcije). 
Poleg potentne umestitve v organizacijsko shemo in demokraticnega, iskrenega delovanja, ki omogoca neposredno srecevanje ljudi v kolektivu, sta izziva skupšcin razporejanje sredstev pa tudi ustvarjanje novih virov. Zad­nje kaže tudi na to, da se skupšcine, ali kakorkoli že imenujemo kolektiv-no demokraticno odlocanje, morajo še v casu, ko ustanova v fizicni obliki še obstaja oz. obstaja na omejenem, vase zaprtem prostoru, usmerjati navzven, povezovati z raznimi akterji v skupnosti. S tem presežejo osebno anomijo, zgolj navzocnost stanovalcev, ki sicer po preselitvi lahko ostanejo neumešce­ni, prosto lebdeci v družbenem prostoru, z malo tvornimi povezavami.
Samoupravljanje svojega življenja in vmesnih struktur ni namenjeno samo sebi, ampakustvarjanju skupnostnih dogodkov, še bolje skupnostnih akcij, ki niso namenjene zgolj vkljucevanju uporabnikov, temvec predvsem izboljšanju življenja v skupnosti, takih, ki rešujejo protislovja življenja v njej. Hkrati pa se s tem krepijo in obnavljajo uporabnikove mreže – tako spontano kot tudi organizirano – kot mrežne konference, shodi.
Vkljucevanje uporabnikov ima torej štiri obraze: a) samoupravljanje oskrbe, b) podpora pri vkljucevanju v skupnostna dogajanja, c) krepitev in obnova mrež, d) skupnostne akcije. Te tocke, vidiki vkljucevanja so med se­boj povezane in vzajemno delujejo druga na drugo. 
Slika 3: Štirje obrazi vkljucevanja. 
A) SAMOUPRAVA C) KREPITEV IN OSKRBE OBNOVA MREŽ 

B) PODPORA PRI D) SKUPNOSTNEVKLJUCEVANJU      AKCIJE 
Udeležba oz. samoupravljanje oskrbe vkljucuje tudi ustrezno podporo za so-delovanje v skupnostnem dogajanju, hkrati pa udeležba v skupnosti (skupaj z raznoterostjo izvajalcev oskrbe) krepi potencialupravljanja lastne oskrbe. Podobno naj bi upravljanje lastne oskrbe – na eni strani obnavljalo družabne in družbene mreže uporabnikov, na drugi vnašalo heterogene vplive v oskrbo (s tem pa krepilo potrebo po demokraticnem dogovarjanju). Usmerjenost v skupnost, skupnostne akcije prav tako krepijo samoupravljanje oskrbe, ji da­jejo smisel – ukvarjanja z resnicnimi izzivi. Hkrati pa prav angažiranje upo­rabnikov lahko odlocilno krepi skupnost. 
Skupnostne akcije krepijo in bogatijo mreže uporabnika in jim dajo resnic­nostno dimenzijo, te pa dodatno povecujejo moc takih akcij. So tudi podpora vkljucevanju, hkrati pa se morajo vkljucevanju uporabnikov pogosto prila­goditi. Tako velja tudi za mreže, ki morajo, da bi v njih uporabnik imel svoje suvereno mesto, spreminjati nacin svojega delovanja, hkrati pa delujejo kot podpora pri vkljucevanju, ne le vanje, temvec v širše kroge delovanja, ki jih lahko takšna mreža omogoci. 
Vtem prepletu razlicnih vidikov vkljucevanja se kaže pomemba dialektika med mocjo in pripadnostjo. Ti se medsebojno krepita in pogojujeta. Da lahko nekaj naredim, moram pripadati kolektivu, biti njegov konstitutivni del, da pa to postanem, moram imeti družbeno moc, veljavo. Gre za (A) moc odloca­nja, (B) moc namena, (C) moc druženja, tovarištva in (D) moc delovanja. 
Ce je zanemarjanje vkljucevanja (in krepitve) uporabnikov posledica fe­tišizma organizacije, ki prevlada nad clovekom, so to tudi nacini, kako setemu upreti, kako uroku organizacije ubežati. Hkrati pa je pot, ki jo tu na­kazujemo, zelo osebna, angažirana. Zahteva angažiranost, postavljanje zase(in za druge), izpostavljanje drugemu, tudi njegovim hotenjem. Ne samo zauporabnike, tudi za tiste, ki storitve izvajamo. Vkljucevanje uporabnikov jehkrati tudi vkljucevanje drugih, še zlasti tistih, katerih naloga je pri tem jihpodpreti. Saj smo z izkljucenostjo ljudi, ki jih izkljucujejo nalepke, izkljuce­ni tudi mi, ki jih lepimo – pa ceprav se utegne zdeti drugace. Toda, s tem sevkljucujemo le v virtualne, neživljenjske sheme oblasti, življenje pa ostane prazno. 

Viri 
Basaglia, F. (1967/2017). La libertŕ comunitaria come alternativa alla regressione istituzio­nale. V F. Basaglia (ur.), Che cos’e la psichiatria? Parma: Amministrazione provinciale di Parma; ponatis v Basaglia, F. (2017). Scritti (1953–1980). F. Ongaro Basaglia (ur.), (Nova izdaja) Milano: il Saggiatore (str. 389–401). 
Basaglia, F. (1968). L’istituzione negata. Rapporto da un ospedale psichiatrico. Torino: Giu­
lio Einaudi editore. Basaglia, F. (2018). Conferenze brasiliane. (Nova izdaja) Milano: Raffaello Cortina Editore. Bion, W. R. (1963). Experiences in groups. London: Tavistock. Canosa, R. (1988). Treating social marginality in the South of Italy. V S. Ramon (ur.), Psychi­
atry in transition (str. 117–124). London: Pluto Press. del Giudice, G., Pasquale, E., & Reali, M. (1988). How can mental hospitals be phased out. V 
S. Ramon (ur.), Psychiatry in transition (str. 199–207). London: Pluto Press. Doolan, K. (1999). The Family Group Conference – 10 years’. International Institute for Re­
storative Practices, Bethlehem, Pennsylvania (spletna stran). Pridobljeno 20. 1. 2023 s www.iirp.org/library/vt/vt_doolan.html 
Doyle, A., Lanoil, J., & Dudek, K. J. (2013). Fountain House: creating community in mental health practice. New York: Columbia University Press. 
Flaker, V. (1981). Uveljavljanje skupinskega dela v taborniški organizaciji. V B. Stritih, G. Ca­cinovic Vogrincic, V. Flaker, A. Kavar-Vidmar, B. Mesec, V. Miloševic-Arnold, P. Rapoša--Tajnšek, & F. Stopajnik, F., Prostovoljno socialno delo: raziskava (str. 113–145). Ljublja­na: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani. 
Flaker, V. (1988). Tabor v Hrastovcu: Motnja ali vzpodbuda? V V. Flaker, & M. Urek (ur.), Hrastovški anali za leto 1987 (str. 45–73). Ljubljana: RK ZSMS. 
Flaker, V. (2016). Social matrix of the recovery and empowerment. V J. Erkinger, V. Richter, & 
T. Schmid (ur.) Aufbruch / Ausbruch: Baustellen der Gleichstellung: Fachsymposium von DAS BAND – gemeinsam vielfältig (Sozialpädagogik, 28) (str. 66–80). Dunaj: LIT Verlag. 
Flaker, V. (2017). Stroj dezinstitucionalizacije. V G. Meško, & D. Zorc-Maver (ur.), Za cloveka gre!: zbornik posvecen Vinku Skalarju (str. 148–169). Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Fakulteta za varnostne vede. 
Flaker, V. (2022). Moc skupine. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V. (2025a). Preobrazba timov in timsko delo v procesu preobrazbe. V T. Rape Žiber­na, & A. Jurcek (ur.), Timsko delo v socialnem delu (str. 207–236). Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani. 
Flaker, V. (2025b). Razpotja timov. V T. Rape Žiberna, & A. Jurcek (ur.), Timsko delo v social-
nem delu (str. 277–319). Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani. 
Flaker V. @Boj za (2012). Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf. 
Flaker, V., Jovic, V., Cvetkovic, N., & Rafaelic, A. (2020). Borderline deinstitutionalisation: Yugoslav resonance and dissonance with Basaglia. V T. Burns, & J. Foot (ur.), Basaglia's international legacy: from asylum to community (str. 298–323). Oxford: Oxford Universi­ty Press. 
Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: ocrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V. & Rafaelic, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokoncana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Foucault, M. (1984). Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost. (Ponatis 2004, Ljubljana: Krtina) 
Goffman, E. (2008). Stigma: zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej. 
Goffman, E. (2019). Azili: eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varo­vancev. Ljubljana: Založba /*cf. 
Guattari, F. (1984). Molecular revolution. London: Penguin Books. 
Horvat, G. (2024). The role of a family group conference in child foster care from a social work perspective (Doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Ilf, I., & Petrov, E. (1974). Zlato tele. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Jones, M. (1952). Social psychiatry: a study of therapeutic communities. London: Routledge and Kegan, Tavistock Publications Limited. 
Kecmanovic, D. (1986). Upotreba duševnog bolesnika. Beograd: Prosveta. 
Kobal, M. (1974). Therapeutic communities. V K. Vodopivec (ur.), Maladjusted youth: an experiment in rehabilitation (str. 107–109). Farnborough: Saxon House, Lexington Books. 
Lamovec, T. (1993). Provizoricno bivanje: doživetje totalne institucije. Socialno delo, 32(3– 4), 17–26. 
Lemert, E. (1962). Paranoia and the dynamics of exclusion. Sociometry,25(1), 1–20. Makarenko, A. S. (1950). Pedagoška pesnitev. Ljubljana: Mladinska knjiga. Mesec, B. (1988). Psihiatrova odveza družbi (recenzija D. Kecmanovica: Upotreba dušev­
nog bolesnika). Socialno delo,27(4), 349–365. 
Mesec, B. (1990). Akcijsko raziskovalni projekti kot oblika skupnostnopsiholoških interven­cij. (Doktorska disertacija). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 
Neill, A. S. (1960). Summerhill: a radical approach to child rearing. New York: Hart Publishing Company. 
Pecnikar Oblak, V. (2024). Socialna omrežja clanov inkluzivnega judo kluba (Doktorska di­sertacija). Ljubljana: Fakulteta za šport. 
Rafaelic, A. & Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi (tematska številka), Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 39(250). 
Rafaelic, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskoncna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Randall, R., & Southgate, J. (1988). Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD. 
Rape Žiberna, T. (2025). Vkljucevanje oseb z izkušnjo (uporabnikov) v timsko delo v so-cialnem delu. V T. Rape Žiberna, & A. Jurcek (ur.), Timsko delo v socialnem delu (str. 179–201). Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani. 
Rau, T. (2022). Consent decision making. Sociocracy for All (spletna stran). Pridobljeno 
20. 1. 2023 s https://www.sociocracyforall.org/consent-decision-making/ 
Scheff, T. (1966), Being mentally ill. New York: Garden City. 
Seikkula, J., Aaltonen, J., Alakare, B., Haarakangas, K., Keränen, J., & Lehtinen, K. (2006). Five-year experience of first-episode nonaffective psychosis in open-dialogue ap­proach: treatment principles, follow-up outcomes, and two case studies. Psychotherapy Research, 16(2),214–228. 
Seikkula, J., Alakare, B., & Aaltonen, J. (2000). A two year follow-up on open dialogue treat­ment in first episode psychosis: need for hospitalization and neuroleptic medication decreases. Social and Clinical Psychiatry, 10(2), 20–29. 
Seikkula, J., & Arnkil, T. E. (2024). Odprti dialogi: inovativen dialoško-mrežni pristop k dušev­nim stiskam. Ljubljana: Chiara. 
Sobocan, A. M. (2025). Eticni imperativ timov v socialnodelovni praksi. V T. Rape Žiberna, & A. Jurcek (ur.), Timsko delo v socialnem delu (str. 73–97). Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani. 
Stritih, B. (1992a). Skupinsko delo v procesu psihosocialne pomoci: razvijanje obravnavne­ga modela in sistemsko-teoretska analiza (Doktorska disertacija). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 
Stritih, B. (1992b). Tabor kot kompleksni avtopoetski sistem. Socialno delo, 31(1–2), 185–189. 
Strmšek, K. (2007). Stanovalci v vlogi kljucnega delavca v Zavodu Hrastovec (preoblikovanje enot Zarja) (Specialisticno delo). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Šugman Bohinc L. (2025). Vodenje tima v socialnem delu: sistematicno nesistematicni so-delovalni pristopi k vodenju kompleksnosti. V T. Rape Žiberna, & A. Jurcek (ur.), Timsko delo v socialnem delu (str. 237–276). Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani. 
Urek, M. (2017). Unheard voices: researching participation in social work. European Journal of Social Work,20(6), 823–833. DOI: 10.1080/13691457.2016.1278525 
Urek, M. (2021). The right to ‘have a say’ in the deinstitutionalisation of mental health in Slovenia. Social Inclusion, 9(3), 190–200. DOI: 10.17645/si.v9i3.4328 
White, R., & Lippit, R. (1968). Leader behavior and member reaction in three »social cli­mates«. V D. Cartwright, & A. Zander (ur.), Group dynamics: research and theory (3. izda­ja, str. 318–335). London: Tavistock. 
Wilcox., B. & Bellamy, T. G. (1987). The activities catalog: an alternative curriculum for youth and adults with severe disabilities. Baltimore: Paul H. Brookes Publishing. 
Wright, T. (2008). Using family group conference in mental health. Nursing Times, 104(4), 33–34. Pridobljeno 20. 1. 2023 s http://www.nursingtimes.net/nursing-practice-clinical­
-research/using-family-group-conference-in-mental-health/564092.article 
Izvirni znanstveni clanek  Prejeto 9. maja 2025, sprejeto 18. julija 2025  
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.95-110  
Katarina Mauch  


Prostor za dezinstitucionalizacijo: uporabniška perspektiva prehoda iz izkljucujocih k vkljucujocim življenjskim prostorom v okviru projekta Doma na Krasu 
Eno od kljucnih vprašanj dezinstitucionalizacije je pogosto, kje bodo ljudje v skupnosti živeli po tem, ko se preselijo iz zavodov. V preteklosti so se v Sloveniji kot ena od najpogostejših (organiziranih) oblik preselitev iz zavodov vzpostavile stanovanjske skupine. Ceprav so bile na zacetku mišljene zgolj kot prehodna oblika oz. vmesna postaja med življenjem v instituciji in neodvisnim življenjem v skupnosti, strokovnjaki in uporabniki opozarjajo, da stanovanjske skupine niso najustreznejši nacin ustvarjanja prostora za ljudi, ki se vracajo iz insti­tucij v skupnost, saj se v njih pogosto reproducira institucionalna kultura. Pri tem se postavlja vprašanje, kakšni prostori so ustreznejši in kako jih ustvariti. Cl anek predstavi uporabniško perspektivo ljudi, ki so bili v okviru projekta »Dom na Krasu« kot stanovalci zavoda na razlicne nacine vkljuceni v proces dezinstitucionalizacije, in odlocanje glede poteka preselitev v skupnost. Ceprav naj bi imeli kljucno vlogo v procesu dezinstitucionaliza­cije, so se preselitve v projektu pogosto zgodile brez resnicnega vkljucevanja in možnosti odlocanja o tem, kje, s kom in kako bodo živeli. Clanek sporoca, da so vkljucujoci in ustrezni prostori za preselitev ljudi iz institucij lahko samo tisti, ki jih ustvarjamo skupaj z uporabniki. 
Kljucne besede: preselitev, skupnost, vkljucevanje, institucije, stanovanjske skupine. 
Katarina Mauch je socialna delavka in raziskovalka na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo. Je doktorska študentka na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kontakt: katarina.ficko@irssv.si 
Place for deinstitutionalization: users’ perspective on the transition from exclusive to inclusive living places within the Dom na Krasu project 
One of the key issues of deinstitutionalization is often where people will live in the community after resettling from institutions. In the past, in Slovenia, residential group homes have been established as one of the most common (organised) forms of resettlement from institutions. Although initially intended solely as a transitional form or an intermediate step between life in an institution and independent living in the community, experts and users point out that residential groups are not the most suitable way to create living in the community for people returning from institutions, as they often reproduce institutional culture. This raises the question of what types of pl aces are more appropriate and how to create them. The article presents the users’ perspective of residents on an institution, who were involved in the “Dom na Krasu” project and were part of the deinsti­tutionalization process, and on decision-making regarding the relocation to the community in various ways. Although these individuals were expected to play a key role in the deinstitutionalization process, relocations in the project often occurred without their real participation and without opportunities to decide where, with whom, and how they would live. The article emphasizes that inclusive and suitable spaces for people resettling from institutions are only those that are created together with the users. 
Key words: relocation, community, inclusion, institutions, residential groups. 
Katarina Mauch is a social worker and a researcher at the Social Protection Institute of the Republic of Slovenia. She is also a doctoral student at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. Contact: katarina.ficko@irssv.si 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:95–110 

Uvod 
Eden od kljucnih1ciljev dezinstitucionalizacije je, da ljudje zapustijo insti­tucijo, v kateri živijo, in se preselijo v skupnost. Pri tem so odlocilna vpraša­nja, kam naj gredo oz. kje bodo živeli in ali imajo možnost odlocanja o tem. Življenjski prostor je osrednji element institucionalizacije, saj se ljudje pogos-to znajdejo v instituciji prav zato, kerso izgubili dom, hkrati pa je odsotnost doma ena od kljucnih ovir za preselitev ven, saj ljudje navadno nimajo pros-tora, kamor bi se lahko vrnili (Bell in Lindley, 2005; Flaker idr. 2008; 2011; 2013). Življenjski prostor je pri dezinstitucionalizaciji torej eden kljucnih virov, ki ga je treba za preselitev poiskati in pridobiti, predvsem pa je treba ob izhodu iz institucije ustvariti nov prostor, v katerem bo življenje povsem drugacno kot v instituciji.
Reševanje vprašanja življenjskega prostora zunaj institucije, v skupnosti, ima v Sloveniji že dolgoletno zgodovino in evolucijo. Med procesi dezinsti­tucionalizacije, od zacetka devetdesetih let 20. stoletja do danes, so nevla­dne organizacije in zavodi kot alternativo institucionalnemu življenjskemu prostoru ustanovili številne bivalne enote2 in stanovanjske skupine3. V pre­teklosti so bile te v procesu dezinstitucionalizacije mišljene kot prehodne strukture med institucijo in neodvisnim življenjem (Videmšek, 2012). Ljud­je naj bi se iz stanovanjskih skupin namrec preselili naprej v samostojnejše oblike življenja v skupnosti, vendar pa se ja to zgodilo redko. Izkušnje tako v Sloveniji kot v tujini so poleg tega pokazale, da se je v takih bivalnih prosto­rih pogosto reproducira institucionalna kultura (Videmšek, 2012; Kendrick, 2017; Rosenthalidr. 2019; Gurbai idr. 2024). Scasoma se je pokazalo, da so stanovanjske skupine manj ustrezen nacin ustvarjanja prostora za ljudi, ki se vracajo iz institucij v skupnost (Flaker, 2012; Kendrick, 2017).
Konvencija Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo (2008) priz­nava vsem ljudem z oviranostjo pravico do življenja v skupnosti in možnost, da sami izberejo stalno prebivališce in se odlocajo, kje in s kom bodo žive­li, in jim ni treba bivati v posebnem okolju (19. clen). Nujnost prehoda iz institucionalnih prostorov v alternativne oblike omenjajo tudi Smernice za dezinstitucionalizacijo, tudi v izrednih razmerah (2022) Združenih narodov, ki so nastale v sodelovanju z ljudmi z oviranostjo. Pomen in sporocilnost teh smernic je v tem, da problematizirajo vec razlicnih življenjskih prostorov, tudi stanovanjske skupine, ki jih na primeropredelijo celo kot eno od oblik institucionalizacije. Predlagajo, da je namesto stanovanjskih skupin in po­dobnih institucionalnih rešitev za življenje ljudi v skupnosti treba razvijati 
1 Pomemben cilj, ki pa ni edini, kot opozarjajo Skupne evropske smernice za prehod iz insti­tucionalne v skupnostno oskrbo (2012, str. 31), saj dezinstitucionalizacija poleg preselitev obsega celosten proces nacrtovanja preobrazbe institucij in razvoj skupnostnih služb in sto­ritev, tudi preventivnih. 
2 Enote, v katerih živi skupaj od 7 do najvec 20 ljudi. Po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo je bilo leta 2022 v Sloveniji takih enot 94 za 1149 ljudi. 
3 Po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo je bilo leta 2022 v Sloveniji 72 stanovanjskih skupin za 293 ljudi. 
najrazlicnejše podporne storitve. Kljucno je, da so te prilagojene potrebam in željam posameznika in da ljudje, ki te storitve uporabljajo, ohranijo moc odlocanja o sebi in o vsem, kar jih zadeva. Prehod v skupnost torej zahteva ustvarjanje razlicnih prostorov, ki jih ljudje z oviranostjo sooblikujejo in v katerih lahko živijo svobodno, tako da sami odlocajo o svojem življenju, s podporo, ki jo potrebujejo in ki jim je prilagojena.
V clanku predstavljam majhen del širšega raziskovalnega procesa, iz­vedenega v okviru projekta Doma na Krasu. S pomocjo akcijskega razisko­vanja (Mesec, 1990; 1993; 1994; Flaker in Rafaelic, 2023) smo se velikoukvarjali z vprašanjem, kam se bodo ljudje preselili iz institucije, kje inkakšna naj bodo stanovanja oz. hiše in kako organizirati delo v skupnosti,da preprecimo reprodukcijo institucionalne kulture. Eden osrednjih ciljevprojekta je namrec bil, da se iz zavoda Dom na Krasu v skupnost preselivsaj 70 ljudi in da zavod zanje vzpostavi mrežo dostopnih in kakovostnihskupnostnih storitev. Tako bi imeli ljudje z oviranostjo, stanovalci Doma naKrasu, zagotovljeno vsakdanjo podporo na svojem domu v skupnosti. Da binašli odgovorna vprašanje, kje bodo ljudje živeli po izhodu iz institucije,je zavod pozneje (decembra 2020, tj. sedem mesecev po zacetku projektaDoma na Krasu) pridobil še projekt za vzpostavitev mreže stanovanjskihbivalnih enot.4Njegov najpomembnejši cilj je bil zagotoviti primerno infra-strukturo (stanovanja ali hiše) za 70 uporabnikov.5Drugi projekt je torej nastal kot odziv na prvega.
Vnadaljevanju predstavim življenjske prostore ljudi, ki so se preselili iz Doma na Krasu, analiziram prehod iz izkljucujocih v vkljucujoce življenjske prostore in se kriticno ozrem na to, kako so bili v proces preselitve vkljuceni stanovalci zavoda. 

Doživljanje in ustvarjanje prostora 
Caroline Yeo (2021) v clanku o »arhitekturi moje norosti« opisuje razlicne prostore (dom, univerza, psihiatricna bolnica, ulica, park, kavarna, gostišce, mesto), prehode med njimi in svoja doživetja v teh prostorih v dolocenem trenutku. Vnekaterih se pocuti varno (ulica, gostišce, kavarna, stranišce na univerzi), v nekaterih ne (dom, psihiatricna bolnica), v nekaterih pa hkrati ljubljeno in ogroženo (dom), uspešno in izkljuceno (univerza). Opisuje pros-tor, v katerem se njena norost porodi, in išce prostore, v katerih lahko norost zdrži, ne da bi jo nasilno utišali. 
Kako je prostor oblikovan, vpliva na to, kako se v njem pocutimo. Svet­loba prostora, stvari, ki so v njem, barve, vonj in zvok oblikujejo našo izku­šnjo tega prostora (Johnsen idr., 2018). Ce na primerna okna namestimorešetke, omejimo razgled cloveku, mu onemogocimo, da sedi na okenski 
4 Ime projekta: »Dezinstitucionalizacija zavoda Dom na Krasu«. 5 S pogojem, da lahko v posamezni enoti živi najvec 6 uporabnikov. 
polici, se nagne cez okno ali spleza skozenj.6Postavimo mu fizicno oviro in mu hkrati sporocamo, da necesa ne sme poceti in da mu glede tega ne zaupamo.
Kako bomo prostor doživeli, je odvisno tudi od tega, kaj se v njem dogaja, in odnaše lastne interpretacije tega dogajanja (Flaker, 2012; Bryant in Willi­ams, 2020). Cakalnica v zobni ambulanti lahko v nas vzbudi tesnobo in strah pred bolecino ali pa olajšanje, ker smo prišli zgolj kot spremljevalec in vemo, da tokratne bomo prišli na vrsto. Na naše doživetje vplivajo ideje, ki jih ima-mo o nekem prostoru, ugled prostora in zgodbe, ki krožijo o njem (Johnsen idr., 2018). Zgodbe, ki krožijo o institucijah, lahko ljudi odvrnejo od tega, da bi se jim sploh približali (Goffman, 2019; Flaker, 1998).
Kako nacrtujemo, gradimo in oblikujemo prostore, kaže naše razumeva­nje ljudi in njihovih potreb. Ce pogledamo npr. zapore, nacin, kako jih gradi-mo in organiziramo, kažejo, kako razumemo ljudi, ki so zaposleni v zaporu, in tiste, ki prestajajo zaporno kazen, kako razumemo njihove potrebe in kako družba skrbi za svoje zapornike (Johnsen idr., 2018). Enako velja za prosto-re, ki jih ustvarjamo za namen institucionalizacije in dezinstitucionalizacije. Kako so oblikovani in organizirani, v kakšnem okolju so, kako so opremljeni ipd., prica o tem, kako razumemo potrebe njihovih stanovalcev oz. ljudi z ovi­ranostjo in izvajalcev podpore. 
Socialno delo ima kljucno vlogo pri razumevanju potreb ljudi in skupnosti, s tem pa tudi pri ustvarjanju novih in spreminjanju že obstojecih prostorov. Socialne delavke stopamo in delujemo v razlicnih prostorih – na domu upo­rabnika, v pisarnah centrov za socialno delo, v bolnišnicah, šolah, na uliciipd. (Flaker, 2012). Prostor, v katerem delujemo, oblikuje prakso socialnega dela, hkrati pa je socialno delo produktivno, ima moc, da spreminja in ustvarja prostore (Diebäcker in Reutlinger, 2018; Flaker, 2012). 
Etnografska študija (Dirks idr., 2016) je pokazala, kako se lahko social-no delo pokaže kot protislovni agent v procesih segregacije, gentrifikacije in prostorskega nadzora in sodeluje v »cišcenju« javnega prostora, ki naj bi bil dostopen vsem, z ustvarjanjem posebnih prostorov za ljudi, ki motijo javni red. Ustvarja posebne, ekskluzivne prostore za dolocene družbene skupine ljudi (npr. za ljudi, ki uživajo droge in alkohol, ljudi s težavami z duševnim zdravjem). Obstajajo torej zaželena mesta umika, ki so tudi zašcitni prostori, a ne ustrezajo vedno interesom, željam in potrebam skupin, ki so sicer vklju-cene v te prostore, a s tem izkljucene iz drugih.
Pri ustvarjanju novih ali spreminjanju obstojecih prostorov ima social-no delo kljucno vlogo, a je pomembno, na katero strani procesa je. Lahko sodeluje pri izkljucevanju in institucionalizaciji nezaželenih družbenih sku-pin ali pa posreduje tako, da mesta in prostore naredi dostopnejše in bolj vkljucujoce. 
Rešetke na oknu lahko izkljucijo tiste, ki so notri, pa tudi tiste, ki so zunaj, npr. kot varovalo pred vlomilci v pritlicnih stanovanjih, na kletnih oknih. 
Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo (2012), na katerih smo utemeljili projekt Doma na Krasu7, dolocajo okvir, znotraj katerega lahko nacrtujemo preselitve in nove prostore, v ka­terih bodo ljudje živeli. Poudarjajo, da je treba razvijati razlicne storitve v skupnosti (ne samo en tip podpore), da z razpršeno strukturo stanovanj oz. hiš, v katerih ljudje živijo, zagotovimo boljšo kakovost življenja uporabnikov in da je treba fokus od stanovanjskih skupin preusmeriti še k drugim mož­nim nacinom preselitve. Kljucno pa je, da si ljudje lahko sami izberejo kje, s kom in kako bodo živeli. 
Pri ustvarjanju novih prostorov za namen dezinstitucionalizacije je torej socialno delo kljucno, saj je spretno pri ocenjevanju potreb pa tudi pri iska­nju inovativnih in raznovrstnih odgovorov na potrebe ljudi. Prostore mora ustvarjati in spreminjati skupaj z uporabniki tako, da bodo ti te prostore lah­ko obvladali (in ne da bodo prostori obvladali njih). 

Prostor za dezinstitucionalizacijo 
Institucionalni prostorje omejen na kompleks ustanove in njenih enot, v ka­terih veljajo posebna oblast, pravila in namen (Flaker, 2012). Znacilno za in-stitucijo je, da ljudi izkljuci in izolira od samostojnega življenja v skupnosti. Na enem mestu in pod eno oblastjo poskuša zadovoljiti vse potrebe posa­meznika (stanovanje, oskrba, prosti cas, delo ipd.) in s tem ljudi zadržuje v omejenem prostoru. Institucionalni prostorje homogen, ustvarjen na pod-lagi ene same ideje, za kolektivno življenje posameznikov, oznacenih z eno prevladujoco znacilnostjo (Flaker, 2014). 
Ko clovek pride v institucijo, mu osebje dodeli oddelek in sobo, kjerbo živel. Sobo si navadno deli še z drugimi ljudmi. Prehodi med sobami in oddel­ki so možni, a zahtevajo poseben postopek in odobritev osebja ali pa so del discipliniranja uporabnikov8. 
Podobno kot Gramsci (1955) opisuje svojo celico v zaporu ali pa kot Creswell (2004) opisuje prihod v študentski dom, se tudi clovek, ki pride v institucijo, znajde v prostoru zdoloceno površino in prostornino zraka, ki mu pripada. V sobi je navadno nekaj osnovnih kosov pohištva – postelja, omara in nocna omarica. Vse sobe v instituciji so identicne.
Ko pridemo v prostor, v katerem bomo živeli, si po navadi želimo dose­ci, da bo kaj povedalo nas. To navadno naredimo tako, da ga opremimo po svoje. Dodamo nekaj svojih stvari, nalepimo plakate in razglednice, obesimo družinske slike, prinesemo rože. Vinstituciji je zelo težko prostor opremiti po svoje. Prostor, namenjen posamezniku, je preprosto premajhen, ob tvoji postelji je že postelja nekoga drugega, prostor ni vec tvoj. Ce bi želel steno 
7 V projektni dokumentaciji beremo, da projekt predvideva transformacijo oziroma nadaljeva­nje dezinstitucionalizacije Doma na Krasu, kot jo zahtevajo Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo (2012). 
8 Na primer premestitev na drug oddelek mimo volje uporabnika, premestitev na varovani od­delek ipd. 
pobarvati po svoje, potrebuješ soglasje sostanovalcev, predvsem pa dovolje­nje osebja. V instituciji veljajo pravila, ki dolocajo, kaj telo v tem prostoru sme in cesa ne sme poceti, togi urniki pa dolocajo, kje naj bo ob doloceni uri dneva telo (Goffman 2019; Johnsen, 2018). 
Prostori, v katerih lahko obstajamo in delujemo pod lastnimi pogoji, so kljucni za preživetje in ustvarjalnost (Hrvatin, 2016). Ljudje, ki živijo v in-stitucijah, imajo prostor, v katerem lahko obstajajo in delujejo, a le v skladu s pogoji in pravili institucije. Ko skušamo opisati življenje v instituciji, lahko govorimo o brezdomstvu znotraj samega doma9(stanovanjske skupine, in-stitucije). Prostor, v katerem ljudje živijo, a ga niso oblikovali, niti ni bil obli­kovan zanje, postane prostor, ki izkljucuje. Uporabniki postanejo tujci, ljudje, ki imajo dom, a nimajo besede glede življenja v njem.
Dezinstitucionalizacija omogoca, da si ljudje uredijo prostor (in razpola­gajo s svojim casom) cim bolj po svojih željah. Preobrazba zavoda obsega med seboj povezane procese, ki se osredotocajo na ponovno vzpostavljanje avtonomije, izbire in nadzora ljudi nad tem, kako, kje in s kom bodo živeli (Smernice za dezinstitucionalizacijo, tudi v izrednih razmerah, 2022).Povsem se spremeni namen institucije, ob tem pa se nujno spreminja in izginja tudi institucionalni prostor. 
Za preselitev v skupnost Skupne evropske smernice za prehod iz insti­tucionalne v skupnostno oskrbo (2012) priporocajo nacrtovanje razpršenih stanovanj in hiš, ki so po tipu in velikosti enaki tistim, v katerih živi vecinsko prebivalstvo, in ki so raztreseni po soseskah med domovanji drugih prebival­cev. Preselitve v modularne gradnje oz. v sklop stanovanj oz. hiš na posebni lokaciji, ki so nanizana v posebnem stanovanjskem naselju ali na posebni uli­ci, pa oznaci kot neustrezne. Primerjava obeh oblik je pokazala, da razpršena struktura zagotavlja kakovostnejše življenje ljudi, saj lahko tako v skupnos-ti preprecimo getoizacijo, skupnosti pa omogocimo, da vidijo ljudi z ovira­nostjo kot ljudi in jih lažje sprejmejo za svoje sosede.
Skupne evropske smernice dolocajo še, da je treba pri nacrtovanju življenja vskupnosti razlikovati zagotavljanje stanovanja od zagotavljanja podpore. V naj­boljšem primeru bi tako stanovanje za ljudi, ki se iz institucij vracajo v skupnost,zagotavljala druga organizacija kot tista, ki zagotavlja podporo. V nasprotnemprimeru se lahko zgodi, kot se dogaja zdaj, da isti izvajalec zagotavlja stanova­nje in podporo, clovek, ki ga zaradi razlicnih vzrokov izkljucijo iz stanovanjskeskupine (npr. ker krši hišni red ali se spremenita intenzivnost in kompleksnostnjegovih potreb), poleg stanovanja izgubi tudi podporo. Pri nacrtovanju pre­selitve iz institucije moramo biti pozorni na to, da oblike in ravni podpore ki joposameznik prejema, dolocajo njegove želje in potrebe, in ne to, kje živi. Želje inpotrebe posameznika pa morajo poleg podpore dolocati tudi prostor, v katerembo clovek živel, in s kom si bo ta prostor delil (ce sploh s kom). 
Podobno kot Gilbert in Gubar (1979) trdita, da življenje žensk v prostoru, ki ga niso same zgradile, niti ni bilo zgrajeno zanje, pomeni samo brezdomstvo znotraj samega doma. Dom postane prostor izkljucevanja. 

Metodologija 
Podatke, uporabljene za namen clanka, smo pridobili med izvajanjem pro-jekta Doma na Krasu na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo. Raziskovalna naloga inštituta, ki je bil projektni partner Doma na Krasu, je bila tudi spremljanje preobrazbe. Potek preselitev izzavoda v skupnost sem spremljala kot raziskovalka v projektu, pri tem pa sem skupaj z raziskoval­ci in osebjem, predvsem pa z uporabniki v vec skupinah in timih poskuša-la ne samo spremljati, ampaktudi usmerjati proces dezinstitucionalizacije. Preplet raziskovanja in akcije je tako potekalo v skladu z metodologijo akcij­skega raziskovanja (Mesec, 1990; 1993; 1994)
Pri raziskovanju in zbiranju podatkov sem upoštevala kljucna nacelahitre ocene potreb in storitev (Flakeridr. 2019). Podatke, ki jih predsta­vljam v clanku, smo raziskovalci pridobili z uporabo raznovrstnih metod,tehnik in virov podatkov in smo jih zbirali od junija 2020 do novembra 2024. Za namen clanka sem uporabila podatke iz fokusne skupine s petimiuporabniki, iz šestih intervjujev z uporabniki, iz trideset osebnih nacrtovuporabnikov, sekundarnih virov (zapisniki sestankov sveta stanovalcevv obdobju 2020–2023, zapisnikov srecanj uporabniške in ženske sku-pine v obdobju 2020–2023, raziskovalnih porocil projekta za leta 2020,2021 in 2023, nacrta preobrazbe zavoda Dom na Krasu in profila zavodaDom na Krasu) in podatke, pridobljene z opazovanjem (strukturiranim innestrukturiranim).
Vraziskavi smo se osredotocili na življenjski prostor v ožjem pomenu, predvsem na stanovanja in hiše, v katerih uporabniki živijo, ne pa tudi na prostorskupnosti. Namen analize zbranih podatkov je predstaviti potek pre­selitev iz zavoda v skupnost z vidika možnosti izbire uporabnikov in ustvar­janja novega življenjskega prostora glede na njihove lastne želje in potrebe. Preverjala sem raziskovalno vprašanje: kateri dejavniki, momenti in situacije na razlicnih ravneh delovanja in življenja vplivajo na možnost udeležbe upo­rabnikov pri odlocanju o preselitvi iz zavoda v skupnost? 
Ceprav je Dom na Krasu med projektom vzpostavil vec stanovanjskih skupin, pa preobrazba zavoda še ni koncana. Vclanku predstavim podatke poteka prvih selitev in preobrazbe zavoda od zacetka projekta leta 2020 do novembra 2024. 

Rezultati in razprava 
Nacrtovanje preselitev 
Stanovalci v samo snovanje projekta in prvega nacrta preobrazbe zavoda niso bili vkljuceni, predvsem zaradi želje vodstva, da uporabnikom ne bi vli­vali »lažnih upov«, zato so se vec skupinam prikljucili šele, ko je bil projekt Doma na Krasu potrjen. Uporabnik je opozoril, da bi morali biti vkljuceni že takoj od zacetka nacrtovanja preobrazbe: 
Hierarhija bi morala biti drugacna. Že takoj ko se je projekt pisal, bi morali biti zraven tudi stanovalci. Morali bi se skupaj pogovarjati, kako bomo to skupaj peljali, in da se nas upošteva. 
Ob zacetku projekta Doma na Krasu je zavod nacrtoval, da bo storitve zagotav­ljalpredvsem v Severnoprimorski in Obalno­Kraški regiji in v Postojni, kjerso že imeli dve stanovanjski skupini. Vcasu projekta pa je zavod potem upo­števalnenapisano pravilo, da se ljudi seli zgolj v objekte, zgrajene oz. kup­ljene v okviru projekta. Na zacetku so tako v zavodu stanovalcem ponudili možnost, da se s projektom preselijo na eno od treh obmocij: Obala, Kras in Nova Gorica, kjerso pridobivali nepremicnine, ne pa tudi drugam (Ficko idr., 2020; Zoran idr., 2021; 2023).
Za boljšo organizacijo preselitev so v zavodu nacrtovali teritorializacijo10, a so jo le delno izvedli. Oddelke, ki so bili prej poimenovani po pticah, so poi-menovali glede na obmocja preselitve (Kras, Obala, Gorica). Nekaj uporabni­kov se je preselilo tudi na oddelek, poimenovan po obmocju, na katero so se želeli preseliti, a ime oddelka ni zares izražalo dejanskega stanja, kamorse bodo uporabniki med preobrazbo preselili in kje bo osebje delalo (Zoranidr., 2021; 2023).
Med projektom je obmocje Obale odpadlo zaradi težko dostopnih nepre-micnin (visoke cene nepremicnin). Nekaterim uporabnikom je bilo žal, da ni bilo vec možnosti, da bi šli živet na Obalo: 
Smo zdaj dobili tri milijone, da spraznimo zavod, pa za bivalne hišein sta­novanja, da se ljudi preseli. V obmocju Krasa smo dobili zdaj, na Obali pa je prevec drago in tja zdaj ne bomo šli, je odpadlo. Ma ni mi dobro, da ne gremo na Obalo, sem hotel iti v Koper. (F1.1) 
Ker Obala ni vec prišla v poštev, so oddelek Obala v zavodu preimenovali v »odprto obmocje«. To naj bi bila cetrta možnost preselitve nekam znotraj Zahodne kohezijske regije, a zunaj treh dolocenih obmocij. Vzavodu so raz­mišljali, da je odprto obmocje tisto, kjer bodo našli nepremicninske objekte za nakup (Zoran idr., 2023). 
Možnost izbire je bila torej že na zacetku s projektom omejena. Ne samo, da uporabniki niso bili vkljuceni v oblikovanje nacrta preobrazbe, ampakso bili tudi v zavodu na zacetku fokusirani zgolj na zagotavljanje preselitev znotraj projekta – v hiše in stanovanja, zgrajena oz. kupljena s projektnim denarjem. Proti koncu leta 2023 se je ta miselnost nekoliko spremenila. S spremembo vodstva so v zavodu zaceli iskati in tudi našli najemna stanova­nja (npr. v Postojni) in tja so se ljudje iz zavoda preselili. 
Nekateri stanovalci so povedali, da bi, ce bi si lahko sami izbirali, izbrali tudi kakšno drugo mesto: »Ce bi lahko izbrala, bi šla v Ljubljano živet.« (F1.2) 
10 S teritorializacijo smo želeli doseci, da bi v zavodu delovali oddelki, na katerih bi živeli in delali ljudje, ki bodo pozneje živeli in delali na istem obmocju. S tem bi olajšali organizacijo prese­litev, povezovanje s skupnostjo in povezovanje uporabnikov in osebja s skupnim nacrtova­njem preselitev in zagotavljanjem podpore na dolocenem obmocju. 
Možnost izbire pri preselitvi je bila slabša za ljudi s telesno oviranostjo. Ena od uporabnic se je, na primer, želela preseliti v doloceno hišo in za to sva skupaj pripravili osebni nacrt. Ob pripravi nacrta sva se pogovarjali še z dru­gimi. Venem od teh pogovorov je delovna terapevtka odsvetovala preselitev prav v tisto hišo, kerni bila dovolj prilagojena za ljudi s telesno oviranostjo (hiša je sicer povsem prilagojena, a so hodniki kupljene hiše preozki za upo­rabo vozicka), in priporocila hišo, ki je dostopnejša.
Povsem nemogoce so se vsaj na zacetku projekta zdele preselitve ljudi iz varovanega oddelka. Vzavodu je obveljalo, da je to za zacetek procesa preo­brazbe prevelik zalogaj. Vnacrtu preobrazbe so zapisali, da varovani oddelek v prvem letu še ne bodo povsem preoblikovali, bodo pa zaceli že v prvem letu izdelovati analizo tveganja za ljudi na varovanih oddelkih in pripravljati akcijski nacrt za preobrazbo varovanega oddelka (Nacrt preobrazbe Doma na Krasu 2020–2025, 2020). Z izobraževanjem, predvsem pa zrednim delom na varovanem oddelku, katerega gonilna sila je bil asistent, zaposlen na Fa-kulteti za socialno delo, smo proti koncu projekta že prišli do tocke iskanja možnosti preselitev za ljudi iz varovanega oddelka v skupnost. Na varova­nem oddelku so pripravili osebne nacrte in analize tveganja za uporabnike in predvideli možne nacine preselitev v skupnost, a se preobrazba oddelka in preselitev v skupnost še nista zgodili (Kapus idr. 2025). 
Pricakovanja in želje glede preselitve 
Veliko ljudi je bilo skepticnih, ali se bodo ljudje sploh preselili, saj so se zaceli seliti šele na zacetku leta 2023: »Ljudje cakajo na preselitve.« »Ne nam dajatlažnega upanja.« 
O možnostih preselitve so se stanovalci z osebjem pogovarjali na skupšci­nah11: »Vcetrtkih smo imeli skupšcine na oddelkih in smo se o tem pogovar­jali, o projektu in preselitvah, pa obmocjih.«
Uporabniki so se na skupšcinah pogovarjali o pricakovanjih glede preseli­tve v skupnost. Povedali so, da pricakujejo boljše življenje v manjših enotah, vec samostojnosti in možnosti za raziskovanje okolice. Nekateri so pricako­vali lažji dostop do denarja, do banke in bankomatov, vec miru za ucenje in branje knjig. Nekatere je zanimala možnost zaposlitve in ali bodo lahko imeli kljuce od svojega stanovanja oz. hiše. Drugi so povedali, da si želijo enopos­teljno sobo ali pa garsonjero. Nekdo je povedal, da bi se raje preselil v drugo regijo, da bi lahko bil bližje svojcem. Nekdo od uporabnikov je rekel, da si pre­selitve ne želi, ker je na zavod navezan (analiza zapisnikov skupšcin 22,23).
Uporabnica je rekla, da je vložila prošnjo za premestitev in da bi ji pri tem prišel prav zagovornik. Želi si namrec svoje sobe, v kateri bo lahko sama, saj ji je zelo veliko do tega, da ima svoj mir. Vmiru želi gledati televizijo, 
11 Skupšcine smo uvedli med projektom z namenom uvajanja demokraticnega nacina odloca­nja in organiziranja življenja in dela v zavodu in demokratizacije odnosov med osebjem in uporabniki. 
uporabljati racunalnik, brez nenehnega prilagajanja sostanovalki (zapisnik skupšcine, 7. 7. 2022).Nekateri so poudarjali, da sama preselitev nekam drugam ni dovolj: 
Pricakujem, ko se preselimo, po koncu projekta, da bo drugace. Hiša je. To je pomembno, ampak ni pa edino. Da imaš kje za spat, jest, da dobiš tablete – to je OK. Za življenje pa rabiš nekaj vec kot to. 
Analiza osebnih nacrtov je pokazala, da si veliko uporabnikov želi imeti po preselitvi lastno sobo in svoj mir,saj ju v zavodu nimajo. Nekateri so v svojih nacrtih zapisali, kakšen naj bo prostor, v katerem bodo živeli: 
Rada bi imela pisalno mizo v sobi in zavese z metulji. Hocem imeti kljuc od sobe in od stanovanja, kjerbom. Pomembno mi je, da lahko vse, kar rabim, dosežem z vozickom in da niso preozki hodniki. Stvari, ki jih rabim, ne smejo biti previsoko spravljene. Ce ne bom v pritlicju, rabim dvigalo. Zunaj želim imeti vrt. 
Uporabniki so ob razlicnih priložnostih (na delavnicah, skupšcinah, sestan­kih sveta stanovalcev) povedali, da imajo glede procesa preobrazbe zavoda in glede projekta premalo informacij, da dobijo informacije o tem, kako na­preduje npr. gradnja hiš in iskanje stanovanj, zelo pozno. 
Kot jaz vidim stvari, smo stanovalci dobili premalo informacij o preobrazbi zavoda, o tem, kam se bomo selili, kaj se bo gradilo, kaj sebo obnavljalo – kje in na kakšen nacin. Vprašali so nas na primer, kam bi želeli iti živet – ampakna isti nacin, kot ko te vprašajo »A hoceš it v Idrijo?« ali pa »A hoceš it k psi-hiatru?« (Cauševic, 2023) 
Kot dobro prakso lahko omenim skupšcine, ki jih je projektni tim organiziralza uporabnike, ki se bodo preselili v Divaco. Tako osebje kot uporabniki so porocali o skupnem nacrtovanju življenja v Divaci in o dobrem ozracju na skupšcinah med pripravami na preselitev. 
Priprave na preselitev 
Maja 2020 je Komisija za sprejeme, premestitve in odpuste odprla novo ca­kalno vrsto za stanovalce, in sicer za preselitev na obmocje regij Obala, Kras in Gorica, in tako zacela prva poizvedovanja o tem, kam bi se stanovalci radi preselili. Formalno je postopek potekaltako, da se je uporabnik prijavil na eno od ponujenih možnosti. Potem je osebje z njim naredilo osebni oz. pre­selitveni nacrt. Nacrt so potrdili na timski konferenci, potem pa naj bi skupaj z uporabniki šli spoznavatokolico in se z vsakim posameznikom pripravili na preselitev.
Sam postopek so v zavodu zaradi razlicnih razlogov redko izvedli prav na taknacin. Ena od uporabnic je na primer povedala, da še ni imela osebnega nacrta, je pa že vedela, kam bi se rada preselila, zato sta skupaj z zaposleno šli na ogled enega kraja, pa si je potem premislila in se ni želela tja preseliti. 
Vecinoma je od priprave osebnega nacrta do dejanske preselitve preteklo ve­liko casa, saj je osebje cakalo, da se najprej zgradi oz. kupi prostor za preseli­tev. O tem, da bi bilo dobro razmišljati tudi o najemniških stanovanjih, smo se veliko pogovarjali zosebjem v zavodu, a predvsem na zacetku vodstvo zavo­da za to ni imelo posluha, umanjkala pa je tudi podpora narocnika (Ministr­stvo za solidarno prihodnost), da bi zavod spodbudil k najemom (Fickoidr., 2020; Zoran idr. 2021; 2023).
Pogovorz enim od uporabnikov pred preselitvijo je pokazal, da uporabni­ki niso bili vedno informirani o tem, s kom bodo živeli, in da so se mogli kdaj na hitro odlociti in spakirati, brez posebnih priprav na preselitev: »Cez tri dni se selim. So mi prejšnji teden povedali. Zdaj grem, moram kupiti kovcek in spakirat.« Isti uporabnik je na vprašanje, s kom bo živel in kako si je izbralta kraj, kjer bo živel, povedal: »Ne vem, s kom bom živel. Štirje bomo. Bom tam videl, s kom bom, ko bom tam,« in »Ne morem si izbirati, kaj si bom izbiral. Kaj me sprašuješ neumnosti, saj veš, kako je.«
Pri nacrtovanju preselitve in življenja v skupnosti je pomembna tudi transparentnost pa tudi to, da upoštevamo perspektivo ljudi, njihove želje in potrebe: 
Vprojektu so uvedli tudi individualni nacrt. Meni se zdi, da to ni doseglo svo­jega smisla. Smo ga naredili, nekaj si je zaposlena zapisala. Ni pa cisto jasno, komu je bil ta nacrt namenjen. Dobro bi bilo, da že na zacetku, ko delaš nacrt, vidiš, da so te upoštevali, da so te razumeli, kaj praviš, kaj rabiš. Pomembna je percepcija, kako vidiš stvari. 
Glede priprav na preselitev so uporabniki na svetu stanovalcev zavoda opo­zarjali, da bi se bilo v zvezi s preselitvijo treba pogovarjati in dogovoriti tudi 
o tem, kakšne bodo življenjske razmere v skupnosti (odlocanje o sebi, skrbni­štvo, delo in denar), o zasebnosti in varnosti v skupnosti (imeti svoje kljuce, nasilje med uporabniki in osebjem, kako se zavarovati v mestu, na ulici), kako izboljšati odnose med delavci in stanovalci (»da nas jemljejo resno«; »da se stanovalci sami zmenimo, kako bomo živeli skupaj, brez da se osebje vme­šava«) in kako postati del skupnosti (»kako se vkljuciti, da nas sprejmejo«). 
Preselitve 
Do novembra 2024 se je iz zavoda preselilo 44 ljudi, in sicer 22 v Novo Gori-co, 18 na Kras in 4 v Postojno. Zunaj zavoda zdaj živi 96 ljudi (skupaj zže ob­stojecimi stanovanjskimi skupinami). Vsi uporabniki so se preselili v objekte, zgrajene oz. kupljene v okviru projekta, razen uporabnikov, ki so se preselili v Postojno in so v najemniškem stanovanju. Prostore lahko opišemo kot dru­žinski tip hiše in stanovanj, z eno­in dvoposteljnimi sobami in s skupnimi prostori (kuhinja, dnevna soba, kopalnica). Prostori so podobno opremljeni (omare, kuhinjska in kopalniška oprema so si med seboj podobne), saj je za­vod za opremo izdaljavno narocilo. Tako imajo npr. vse sobe lesene bolniške postelje, ceprav to ne ustreza potrebam in okusu vseh uporabnikov: 
Povsod so bolniške postelje. Meni niso všec. Mi je premajhna postelja, tudi sevedno malo premika, kerje na kolesih. Jaz ne potrebujem bolniške postelje. Bi si kupil drugacno, pa nimam denarja trenutno. 
Prostori torej niso po osebni meri, ceprav si uporabniki poskušajo prostorurediti cim bolj po svoje (npr. z raznimi slikami, plakati, vazami). Prostori premalo odslikavajo življenjski slog in potrebe uporabnikov, saj so urejeni glede na interese zavoda (javna narocila) in po istem kopitu, podobno kot so si tudi vsi oddelki v zavodu med seboj podobni. 
Ceprav prostori niso povsem prilagojeni okusu uporabnikov in je v neka­terih primerih pri preselitvi prevladala naglica in se ljudje niso posebej na to pripravili, pa so bili kljub temu zadovoljni, da vsaj niso vec v zavodu, bodisi zaradi boljših prostorskih razmer (»Tu je boljše. Imam svojo sobo«) bodisi zaradi ustreznejšega nacina zagotavljanja podpore: »Tu mi je boljše, imam vec svobode, mi ne dihajo skozi za vrat« in »Tu imam svoj mir, lahko grem ven, na kavico, tu je veliko boljše.« 
Tako obstojece kot nove enote so med seboj delno razpršene. V istem kraju so nekatere med seboj nekoliko bolj oddaljene (najvecja razdalja med dvema enotama je 2 km), vec enot pa je v neposredni bližini druga druge (najkrajša razdalja med dvema enotama je 4 m).
Med preobrazbo zavoda so se trije uporabniki (dva moška in ena ženska) preselili povsem na svoje. Pri vseh treh preselitvah je bila poleg mocne volje in odlocnosti posameznikov kljucna socialna delavka, ki je kljub usmeritvam zavoda (vcasih tudi odkritemu nasprotovanju osebja in vodstva zavoda) ljudi podprla pri iskanju stanovanja in podpore, zato da so lahko zaživeli v skup­nosti. Vsi trije so se preselili v Osrednjeslovensko regijo (zunaj obmocja, ki naj bi ga pokrivalzavod), dva v mesto, eden pa v vas. Dva sta dobila pravico do osebne asistence. Eden od uporabnikov je potrebovalnekoliko vec pod-pore (sploh v casu, ko je cakalna osebno asistenco), zato ji je uspelo mobili­zirati skupnost, organizirala je krizni tim, vkljucila koordinatorja obravnave v skupnosti in uporabnika podprla pri iskanju stanovanja. 

Sklep – dejavniki, ki ovirajo in spodbujajo izbiro življenjskega prostora 
Dezinstitucionalizacija zahteva nacrtovanje preselitev iz institucije in podpo-re v skupnosti, v skladu z željami in potrebami ljudi zoviranostjo, ki se selijo. Pri tem je pomembno, da so uporabniki vkljuceni v oblikovanje preobraz-be zavoda že od zacetka in da ta proces vodijo. Tega nam v Domu na Krasu ni uspelo povsem doseci, niti v pomenu nacrtovanja preobrazbe zavoda niti v pomenu dolocanja obmocja selitve ter oblikovanja in opremljanja samih prostorov, kamor naj bi se ljudje preselili. Kot so opozorili uporabniki, na zacetku niso bili vkljuceni v pripravo projekta in nacrta preobrazbe. Ceprav so se nekateri pozneje pridružili vec delovnim skupinam ali pa so v raznih uporabniških skupinah poskušali vplivati na sam proces preobrazbe, so bili pogosto preslišani (Kapus idr., 2025). To potrjuje tudi dejstvo, da so selitve (z izjemo Postojne in treh neodvisnih preselitev) potekale samo v objekte, kupljene v okviru projekta, ne glede na to, da so posamezniki izrazili željo, da bi živeli kje drugje.
Uporabniki so poudarili, da niso dobili dovolj informacij o tem, kaj se do-gaja v projektu. Pomanjkanje informacij o poteku preobrazbe lomi moc upo­rabnikov za soustvarjanje procesa preselitev v skupnost – ce nimaš informa­cij, ki jih potrebuješ, se težko odlociš ali pa sploh izgubiš priložnost, da bi o necem odlocal. Pogosto pa so uporabniki imeli informacije (npr. glede tega, da v okviru projekta na Obali ne bodo kupili oz. gradili hiš), a niso imeli vpli­va, da bi situacijo spremenili v skladu s svojimi željami in potrebami.
Socialno delo je kljucno pri tem, da ljudi podpre pri preselitvi in ustvarja­nju svojega doma v skupnosti, a je pomembno, na katero stran se v procesu preobrazbe postavi in kako uporablja metode, ki so v izhodišcu namenjene krepitvi moci uporabnikov. 
Kot pomembne so se pokazale skupšcine, saj so na njih uporabniki le prišli do nekaj informacij in so se lahko pogovarjali o dezinstitucionalizaciji. Kljub možnosti razprave pa je skupšcinam pogosto umanjkalakcijski del – kaj je treba narediti za to, da dosežemo cilje posameznika in skupine, in kdo bo to naredil, in da potem to tudi izvedemo.
Vosebnih nacrtih so uporabniki lahko povedali in zapisali, kako želijo ži­veti, težko pa recem, da so lahko zares izbrali, kako želijo živeti. Vtem pogle­du je osebno nacrtovanje vcasih delovalo protislovno – namesto da bi z na-crtom uporabniki pridobili moc, so vložili veliko casa v pripravo nacrta, ki v kljucnem delu pogosto ni bil uresnicen.
Glede na nove prostore, kamor so se ljudje preselili, je težko reci, da smo bili pri preobrazbi zavoda inovativni, saj je obveljalustaljen nacin preseljeva­nja v družinski tip stanovanjskih skupin zavoda, ki so podobno urejene in so med seboj le delno razpršene. Tudi tukaj se torej pozna, da uporabniki niso bili zares vkljuceni v oblikovanje in nacrtovanje prostorov, v katerih bodo ži­veli. Z izkljucevanjem pa smo izgubili pestrost prostorov in možnih oblik pre­selitev v skupnost pa tudi pestrost ureditve prostorov. Ovira je bila v tem, da so bili vodstvo zavoda, zaposleni na projektu in narocnik projekta fokusirani predvsem na doseganje projektnih ciljev namesto na preobrazbo zavoda, ki temelji na življenjskih ciljih in potrebah uporabnikov. 
Uporabniki zavoda so imeli v okviru preobrazbe zavoda omejene mož­nosti izbire, kje bodo živeli, saj so se v zavodu odlocili, da bodo ljudi preselili v objekte, zgrajene v okviru projekta. Možnost izbire je bila še bolj omejena za ljudi s telesno oviranostjo, za ljudi, ki so bili s sklepom sodišca namešceni na varovani oddelek pa se je zdela skoraj nemogoca. Kljub omejenim mož­nostim izbire pa so ljudje po preselitvi izražali zadovoljstvo, da vsaj niso vec v zavodu, pa tudi, da je podpora organizirana drugace in boljše, kot je bila v zavodu. Sam prehod v stanovanjsko skupino tako doživljajo kot pozitivno, ceprav vidijo možnosti, kako bi si lahko prostorše bolj prilagodili, naredili še bolj domacega (npr. z nakupom drugacne postelje). 
Preobrazbo zavoda Doma na Krasu je treba razumeti širše kot zgolj pro-jekt. Preobrazba zavoda je proces, ki smo ga lahko s projektom spodbudili, a je nujno razmišljati širše od projekta – od projektnih hiš, projektnih aktivno­sti ipd. Projekt Doma na Krasu se leta 2025 koncuje, a preobrazba zavoda še ni koncana. Na eni strani je projektno delo zavod prisililo, da kontinuirano in intenzivno razmišlja o dezinstitucionalizaciji in novih nacinih zagotavljanja podpore v skupnosti, na drugi strani pa je to, da so v zavodu poskušali ures-niciti zgolj projektne cilje (ne pa tudi ciljev preobrazbe), vplivalo na omejeno možnost izbire uporabnikov glede preselitev in življenja v skupnosti. 
Dezinstitucionalizacija nas prisili, da se premaknemo od totalnega zajet­ja življenja ljudi v enem prostoru k temu, da ima clovek svoj prostor, ki ga upravlja po svoje in v katerega svobodno stopa (in izstopa v druge prostore v skupnosti). 
Dokoncanje projekta zavodu omogoca, da na podlagi dosedanjih izkušenj nadgradi nacin dela tako, da bodo uporabniki zares lahko usmerjali potek preobrazbe zavoda in odlocali o tem, kje, s kom in kako bodo živeli. Hkrati je to priložnost za socialno delo, ki lahko, ce se postavi na pravo stran, mobili­zira skupnost in ljudi podpore, da si uredijo svoj prostor, kot je pokazala ena od socialnih delavk. 
Nujno je, da zavod še naprej razvija dobre prakse, kot so skupšcine in osebno nacrtovanje, in da razvija vkljucujoco kulturo, ki uporabnikom omo­goca odlocanje o svojem življenju. Poleg tega bi bilo treba prav s tem name-nom raziskati, katere situacije in pristopi uporabnikom in osebju omogocijo, da se takšna kultura razvija in neguje. 
Raziskava, ki sem jo predstavila v clanku, je omejena na ožji življenjskiprostor, v katerem živijo uporabniki in delujejo zaposleni Doma na Krasu,ne vkljucuje in ne problematizira pa dostopnosti in odprtosti prostorov šir­še skupnosti. Vprihodnje bi bilo dobro razširiti podrocje raziskave tudi nadruge prostore v skupnosti, da bi bolje razumeli, kaj dela prostor v proce­su preobrazbe zavoda vkljucujoc in kako lahko ustvarjamo bolj vkljucujoce prostore. 

Viri 
Bell A., & Lindley, P. (ur.) (2005). Beyond the Water Towers: the unfinished revolution in men­
tal health services 1985–2005. Sainsbury: Sainsbury Centre for Mental Health. Bryant, L., & Williams, C. (2020). Place and space in social work. Qualitative Social Work, 
19(3), 321–336. Cresswell, T. (2004). Place: a short introduction. Oxford: Blackwell Publishing. 
Cauševic, S. (2023). Doživljanje preobrazbe. V M. Urek, & J. Škraban (ur.), “Deinstitutionali­sation..., that word!”: achievements and contradictions of community care in European perspective / »Dezinstitucionalizacija ..., ta beseda!«: dosežki in protislovja skupnostne oskrbe v evropski perspektiv. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Diebäcker, M., & Reutlinger, C. (ur.) (2018). Soziale Arbeit und institutionelle Räume: explor­ative Zugänge. Wiesbaden: Springer VS. 
Dirks, S., Kessl, F., Lippelt, M., & Wienand, C. (2016). Urbane Raum(re)produktion – Soziale Arbeit macht Stadt. Münster: Westfälisches Dampfboot. 
Ficko, K., Blaško, G., Božic, B., Cernic, M., Cuk, M., Humar, S., Korbar, L., Lindav Štepic, U., Nahtigal, K., Obreza, B., Perhaj, P., Pirec, S., Rafaelic, A., Sorta Kovac, U., Tavcar, T., Trcek, A., Vremec, R., Zajc, K., Zoran, K., & Kobal Tomc, B. (2020). Nacrtovanje preobrazbe za­voda: zacetno raziskovalno porocilo projekta Doma na Krasu. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo. 
Flaker, V. (1998). Odpiranje norosti: vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf. 
Flaker, V. (2012). Prostor in socialno delo. Teorija in praksa, 49(1), 53–70. 
Flaker, V. (2014). Deinstitutionalisation as a machine. Dialogue in Praxis, 1–2(1–2), 119–131. 
Pridobljeno 12. 11. 2024 s http://www.dialogueinpraxis.net 
Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: ocrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V., Nagode, M., Rafaelic, A., Udovic, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V., Mali, J., Rafaelic, A., & Ratajc, S. (2013). Osebno nacrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Flaker, V., & Rafaelic, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokoncana. Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani. 
Gilbert, S. M., & Gubar, S. (1979).The madwoman in the attic: the woman writer and the nineteenth-century literary imagination. New Haven: Yale University Press. Pridobljeno 12. 11. 2024 s https://ia803202.us.archive.org/32/items/TheMadwomanInTheAttic/ 
The%20Madwoman%20in%20the%20Attic.pdf 
Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf. 
Gramsci, A. (1955). Pisma iz jece. Ljubljana: Cankarjeva založba. 
Grebenc, V. (2005). Ocena potreb in raziskovanje lokalnih vednosti kot izhodišce za delova­
nje v socialnem delu. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo (doktorska disertacija). 
Gurbai, S., Simeonova, V., & Tsaneva, T. (2024). Poor her, for having dreams. Monitoring report on torture and ill-treatment of persons with disabilities in Bulgarian institutions, including small group homes. Validity Foundation – Mental Disability Advocacy Centre Network of Independent Experts – NIE. Pridobljeno 12. 11. 2024 s https://validity.ngo/ wp-content/uploads/2024/04/20240411-BG-Monitoring-Report-EN-1.pdf 
Hrvatin, A. (2016). Socialno delo v avtonomnih prostorih: vloga socialnega dela pri graditvi kontramoci. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 
Johnsen, B., Fransson, E., & Giofrč, F. (ur.) (2018). Prison, architecture and humans. Oslo: Cappelen Damm Akademisk. Pridobljeno 12. 11. 2024 s https://library.oapen.org/han­
dle/20.500.12657/30826 
Kapus, A., Hajdarevic Novak, A., Mauch, K., Rafaelic, A., Slatnar, B., Škraban, J., Zoran, K., & Kobal Tomc, B. (2025). Porocilo pilotnega projekta »Doma na Krasu« - E-pub­likacija, v kateri so predstavljeni zakljucki projekta. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo. 
Kendrick, M. (2017). Why group homes are no longer optimal. Sheffield: Centre for Wel­fare Reform. Pridobljeno 12. 11. 2024 s https://citizen-network.org/library/why-group­
homes-are-no-longer-optimal.html 
Konvencija Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo (2008). Zakon o ratifikaciji Kon­vencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov. Ur. l. RS, št. 37/2008. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/86045 
Mesec, B. (1990). Akcijsko raziskovalni projekti kot oblika skupnostnopsiholoških inter-vencij. Ljubljana: Filozofska fakulteta (doktorska disertacija). 
Mesec, B. (1993). Akcijsko raziskovanje med socialnim inženirstvom in revolucionarnim ak­tivizmom. Socialno delo, 32(1–2), 61–91. 
Mesec, B. (1994). Model akcijskega raziskovanja. Socialno delo, 33(1), 3–16. 
Nacrt preobrazbe zavoda Dom na Krasu 2020–2025 (2020). Dutovlje: Dom na Krasu. 
Rosenthal, E., Ciric Milovanovic, D., Ahern, L., Arnold, R., Bouclier, D., Beckwith, R., M., Brown, M., Levy R., M., Reeves Miller, M., & Mason, M. (2019). A dead end for children: Bulgaria's group homes: disability rights international. Pridobljeno 12. 11. 2024 s https:// www.driadvocacy.org/reports/dead-end-children-bulgarias-group-homes 
Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo (2012). Ljub­ljana: Inštitut RS za socialno varstvo. https://di.irssv.si/wp-content/uploads/2022/11/ Skupne_evropske_smernice_za_prehod_iz_instit_v_skupnostno_oskrbo_SLO.pdf 
Smernice za dezinstitucionalizacijo, tudi v izrednih razmerah (2022). CRPD/C/5: Guidelines on deinstitutionalization, including in emergencies. UN Committee on the Rights of Per­sons with Disabilities. Geneva: United Nations. Pridobljeno 11. 12. 2024 s https://www. ohchr.org/en/documents/legal-standards-and-guidelines/crpdc5-guidelines-deinsti­
tutionalization-including 
Videmšek, P. (2012). Prehodnost stanovanjskih skupin: kje se izgublja proces dez­institucionalizacije? Casopis za kritiko znanosti, 40(250), 74–85, 293, 301. 
Zoran, K., Kapus, A., Rafaelic, A., Ficko, K., & Kobal Tomc, B. (2021). Prvo vmesno porocilo pilotnega projekta »Doma na Krasu«. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo. 
Zoran, K., Ficko, K., Nemgar, M., Jezeršek, K., & Kobal Tomc, B. (2023). Drugo vmesno po­rocilo pilotnega projekta »Doma na Krasu«. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo. 
Yeo, C. (2021). Architecture of my madness. V P. Beresford, & J. Russo (ur.), The Routledge international handbook of mad studies (str. 235–242). London: Routledge. 
Original scientific article Received on 27 May 2025, accepted on 18 August 2025 
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.111-131 
Bojan Šošic, Esmina Avdibegovic, Nejra Tinjic, Vahid Djulovic 

Challenges and perspectives of user-led initiatives in post-conflict and transitional communities: experiences from Bosnia and Herzegovina 
Following the end of the war in Bosnia and Herzegovina (1992–1995), the process of reforming mental health services began, focusing on the dev elopment of community mental health centers as the backbone of dein­stitutionalized care for individuals with mental health issues. During this period, several user associations were established with the aim of amplifying the voice of service users in shaping the conditions for their improved status and full participation in society. The aim of this paper was to analyse challenges and perspectives in the development of the user-led organizations and user-led initiatives in Bosnia and Herzegovina as a post-conflict and transitional community. The authors of this paper attempted to answer exactly how and to what extent post-conflict and transitional circumstances provide an opportunity for the dev elopment of the user-led initi­atives. In searching for the answer, the case study method of a user-led organization with a twenty-five years experience was used. The findings show that in using opportunities and coping with challenges the key lies in the independence, mutual assistance skills, democratic management of the organization, involvement of all the users in the dev elopment and implementation of initiatives, openness to cooperation, inclusion in the social network and willingness to learn and share knowledge. 
Key words: mental health, deinstitutionalisation, stigma, user associations, community mental health. 
Bojan Šošic works at the Board for Neurological and Psychiatric Research of the Department of Medical Sciences of the Academy of Sciences and Arts of Bosnia and Herzegovina. Contact: bojansosic@gmail.com. 
Esmina Avdibegovic, professor emeritus of the Faculty of Medicine, University of Tuzla, Tuzla, Bosnia and Herzegovina. Contact: esminaavdibegovic@gmail.com. 
Nejra Tinjic is a psychologist at the Association for Mutual Assistance in Mental Distress “Fenix” Tuzla, Bosnia and Herzegovina. Contact: nejra@tkfenix.ba. 
Vahid Djulovic is a user and leader of the Association for Mutual Assistance in Mental Distress “Fenix” Tuzla, Bosnia and Herzegovina. Contact: info@tkfenix.ba. 
Izzivi in perspektive uporabniško vodenih iniciativ v pokonfliktnih in tranzicijskih skupnostih: izkušnje iz Bosne in Hercegovine 
Po koncu vojne v Bosni in Hercegovini (1992–1995) se je zacel proces reformiranja služb za duševno zdravje, ki se je osredotocil na razvoj centrov za duševno zdravje v skupnosti kot hrbtenice dezinstitucionalizirane oskrbe za posameznike z duševnimi težavami. V tem obdobju je bilo ustanovljenih vec uporabniških združenj, katerih cilj je bil okrepiti glas uporabnikov storitev pri oblikovanju razmer za izboljšanje njihov ega položaja in polno sodelova­nje v družbi. Cilj clanka je analizirati izzive in perspektive pri razvoju uporabniško vodenih organizacij in pobud v Bosni in Hercegovini kot pokonfliktni in tranzicijski skupnosti. Avtorji poskušajo odgovoriti na vprašanji, kako in v kakšnem obsegu pokonfliktne in tranzicijske razmere ponujajo priložnost za razvoj uporabniško vodenih pobud. Pri iskanju odgovora je bila uporabljena metoda študije primera uporabniško vodene organizacije s 25-letnimi iz­kušnjami. Ugotovitve kažejo, da so kljucni pri izkorišcanju priložnosti in spopadanju z izzivi neodvisnost, spretnos-ti medsebojne pomoci, demokraticno upravljanje organizacije, vkljucevanju vseh uporabnikov v razvoj in izvaja­nje pobud, odprtost za sodelovanje, vkljucevanje v socialno mrežo ter pripravljenost za ucenje in prenos znanja. 
Kljucne besede: duševno zdravje, dezinstitucionaliazacija, stigma, uporabniška združenja, skupnostno dušev-no zdravje. 
Bojan Šošic dela v Odboru za nevrološko in psihiatricno raziskovanje na Oddelku za medicinske vede na Akademiji znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine. Kontakt: bojansosic@gmail.com. 
Dr. Esmina Avdibegovic dela na Medicinski šoli Univerze v Tuzli. Kontakt: esminaavdibegovic@gmail.com. 
Nejra Tinjic je psihologinja na Združenju za vzajemno podporo v duševnih stiskah “Fenix” Tuzla. Kontakt: nejra@tkfenix.ba. 
Vahid Djulovic je uporabnik in vodja Združenja za vzajemno podporo v duševnih stiskah “Fenix” Tuzla. Kon­takt: info@tkfenix.ba. 

Bojan Šošic 

Esmina Avdibegovic 
0000-0002-9481-3760 
0000-0002-3486-8903 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:111–131 

Introduction 
Significant changes have been made in the field of the mentalhealth care since the middle of the 20th century. In many countries, especially the highly developed ones, institutionalcare has been replaced by the community­ori­ented care with the development of new and alternative services, along with the strengthening of the userand recovery movements (Stein et al., 2022). From passive recipients of mental health services, persons with mentalhealth difficulties became active participants influencing mentalhealth care policy and practice (Näslund et al., 2023). 
In these processes of change, the movement of users and user­led organ­izations played a significant role. Service users and user­led organizations have made an effort in democratization of the public policies and services, es­pecially healthcare and socialpolicies and services, with a tendency to make changes in receiving those services thatwould be in accordance with theirrights and needs (Beresford, 2020). Also, new discoveries on mentalhealth based on users’ life experience contributed to focusing more on involvement and empowerment of users with the change of the focus of activities to the needs and wants expressed by the individual, and not on the symptoms ordisability (Näslund et al., 2023; Slade, 2009). 
User­led organizations play an important role in the promotion of and advocating for the user­services involvement in the shaping of public poli­cies and mentalhealth services in accordance with the needs of persons with mentalhealth difficulties (Rose et al., 2016). Despite the fact thatthe involve­ment of the service users is emphasized in strategies, plans and declarations in many countries (Storm and Edwards, 2013) and thatin the recovery­ori­ented approach the involvement of users is one of the key aspects (Slade et al., 2014), and thatthere is a growing interest in the user­involvement concept (Thornicroft and Tansella, 2005), in practice it is not often achieved and sometimes it remains at a purely symbolic level (Laitila et al., 2018). 
In the implementation of the user­involvement concept, there is a huge gap between the developed countries and low­and middle­income countries. For example, while in British mentalhealth services the concept of “userin­volvement” is embedded in service policy (Rose et al., 2016), it is either a completely foreign or a not well­known concept in low­and middle­income countries (Lempp et al., 2018; Ryan et al., 2019). Socio­politicaland economic context in which persons with mentaldifficulties live significantly determine the organization, scope, provision and availability of the mentalhealth ser­vices (World Health Organization, 2025; Kirkbride et al., 2024) including the possibilities of inclusion and participation of users and userorganizations in public policies and services (World Health Organization and Calouste Gul­benkian Foundation, 2014; Lempp et al., 2018; Montenegro, 2018). 
There is little research dealing with userinvolvement in low­and mid-dle­income countries (Ryan et al., 2019; Lempp et al., 2018). Ryan et al. (2019) found thatin the published research results from low­and middle­income countries, none of the research was led by users, and service users in these research projects were mostly the research subjects.
The aim of this paper was to analyse challenges and perspectives in the development of the user­led organizations and user­led initiatives in Bosnia and Herzegovina as a post­conflict and transitionalcommunity. The intro­ductory part of the paper presents the post­war context of Bosnia and Herze­govina, the reform process of mentalhealth services and the establishment of user associations. 

Socio-political context of mental health system reform in Bosnia and Herzegovina 
With the dissolution of the Socialist FederalRepublic of Yugoslavia, the Re­public of Bosnia and Herzegovina declared independence in March 1992. Shortly after gaining independence, the country was engulfed in a brutaland devastating war, which ended in late 1995 with the signing of the Dayton Peace Agreement. This agreement defined the current state of Bosnia and Herzegovina and its internaladministrative structure, which is based on eth­nic principles (Foco, 2001; Gavric et al., 2013). Administratively, the state consists of two entities, the Federation of Bosnia and Herzegovina (federa­tion of ten administrative units designated as cantons), and Republika Srps­ka, as well as one administrative unit with special status, the Brcko District of Bosnia and Herzegovina. These entities and the District are highly auton­omous and maintain their own governance systems.
Following the establishment of peace, the country entered a process of transition, largely initiated and shaped by the internationalcommunity. With the aim of establishing and maintaining peace, building a democratic society with a market economy, and moving away from a socialist governance model, a very complex and dysfunctionalpoliticalsystem has been constructed to date – one characterized by intricate governance structures, decision­mak­ing processes, and economic mechanisms (Blagovcanin and Divjak, 2015). 
A dysfunctionalpoliticalsystem, a society deeply divided both politically and economically, a corrupt and fragmented state bureaucracy, unemploy­ment, poverty, and the collapse of the education system are just some of the features of society thatcontribute to its entrapment in the past, the risk of renewed conflict, and the intensification of feelings of insecurity and help­lessness (Blagovcanin, 2024). On the other hand, the war has resulted in numerous and long­term consequences for individuals, their families, and communities (Gavric et al., 2013; Kucukalic et al., 2005; Priebe et al., 2010). 

Mental health system reform 
Prior to the outbreak of war (1992–1995) against Bosnia and Herzegovi­na, the entire psychiatric care system in the country was primarily based on psychiatric institutions, but it did contain a minor focus on rehabilitation and resocialization of persons with mentaldisorders (Kucukalic et al., 2005). During the war, the system forprotecting persons with mentalhealth condi­tions was completely devastated. As a matterof fact, the position of persons with mentaldifficulties during the war in the country and immediately afterthe war remains an untold story. 
In Bosnia and Herzegovina before the war, there were four large psychiat­ric hospitals (Jagomir, Domanovici, Jakeš, Sokolac) fora long­term accommo­dation of persons with mentaldifficulties. In the beginning of the war, psy­chiatric hospitalDomanovici near Mostar and Jagomir near Sarajevo were completely destroyed by continuous bombing. Patients from the Jagomirhospitalwere transferred to a completely inadequate kindergaden facility situated in a part of Sarajevo thatwas under siege throughout the war. It is alleged thata number of patients went missing during the transfer, but the number of missing patients is unknown. Also, patients from the Domanovici hospitalwere transferred to the premises of the ClinicalHospitalin Mostar thatcould not meet their needs. Maslov, Babic and Klaric (2003) state thatduring the war, among the patients with schizophrenia, a greater number of suicides were caused by theirrelocation, inadequate accomodation and lack of food and medicines. 
Also, in the beginning of the war, Hospital Jakeš nearModrica (a psy­chiatric colony) with about 1000 patients experienced severe war actions.Many patients were exposed to bombing, hunger, the lack of medicinesand care (Radovanovic et al., 1994). This forced the staff to evacuate in the very beginning of the war a number of patients to Hungary (about57 patients), the Psychiatric Clinic in Tuzla (168 patients) and the Popo­vaca Psychiatric Hospital in Croatia (around 30 patients with severe men­tal disorders who were physically endangered) (Tešic and Golub, 2008;Avdibegovic et al., 1992).
In a post­conflict and ethnically highly divided country, a reform of the mentalhealth care system was initiated in 1996 (FederalMinistry of Health, Federation of Bosnia and Herzegovina, 2012). Despite ethnic divisions and the difficulty of reaching consensus among ethnonationalist parties on al­most any issue, the projects and programs of mentalhealth system reform received support from all sides. Mentalhealth care appeared to act as an in­tegrative factor within a deeply politically and economically divided society. The reform goals seemed promising, especially in the early years when the education process involved a wide range of professionals, mentalhealth ser­vice users, and their families. 
A working group of experts was formed in both entities of Bosnia and Herzegovina, consisting of psychiatrists, psychologists, socialworkers, nurs­es and public health physicians, with the primary task of developing a train­ing program forstaff of mentalhealth centers, psychiatric hospitals and pri­mary health care, with the possibility of participation of non­governmentalorganizations, users of psychiatric services and their families. The plan and program of the education made by the expert group was approved by the ministries of health in both entities in the country. 
The educational programs were realized with the support of World Health Organization, Swedish Psychiatric, Socialand Rehabilitation Project for Bosnia and Herzegovina, HealthNet International, Medecins Sans Fron­tieres­Belgium, and Caritas Denmark­Danish Mobile Hospital. Training pro­grams were implemented throughout the country in the form of training courses, short­term seminars, supervision, postgraduate and undergrad­uate training in the period from 1997 to 2001. The goalwas to train staff of mentalhealth centers, psychiatric institutions, primary health care and socialwork centers in providing care for people with mentaldisabilities in the community through introduction to the concept of community mentalhealth, multidisciplinary and team approach, human rights­based approach, and involvement of users and their families. 
In the training program other topics were included such as: trauma and working with the traumatized, how to cope with mentalhealth problems in the primary health care, managing psychosocialproblems, mentalhealth of children and adolescents etc. Trainings were led by localand foreign experts, among others there were experts from Ljubljana (Vito Flaker, Andrej Kastel­ic and Darja Zavišek), Belgium (Anselm Derese, Myriam Deveugle, Roland Rogiers), the Netherlands (Guus Van de Veer), Italy (Mario Reali, Rocco M. Canosa), Sweden (Majda Omerov, Lars Jacobson, Bengt Lagerkvist, Ljiljana Kaleb) and others such as Robert Hayward and Peter Fleischmann (United Kingdom) who led trainings for the development of self­help and advocacy. 
Alongside these educational programs, 38 community mental health centers were established and equipped (Ceric et al., 2001; Lagerkvist et al., 2013). Strategies and policies formentalhealth were developed, the role of community mentalhealth centers was defined, operationalstandards were established, and laws for the protection of persons with mentaldisorders were adopted – representing a very significant step toward improving condi­tions of care for people with psychologicaldifficulties (Sinanovic et al., 2009). Improving the conditions of care have been reflected, for example, in betteravailability and a wider range of mentalhealth services such as coordinated care, occupationaltherapy, counseling, and other forms of psychosocialas­sistance. The care for persons with mentaldifficulties was no longer solely relying on the psychiatrist. 
Legalacts and policies make it possible for other experts to be involved in care and support, such as psychologists, socialworkers, socialpedagogues, speech therapists, occupationaltherapists and others. The multidisciplinary teams of community mentalhealth centers were in the localcommunity, atthe level of primary health care, which facilitated access and availability. Fur­thermore, admission and accommodation in the psychiatric institutions, as well as the use of coercion were legally regulated, which has resulted in a reduction in the numberof days of hospitaltreatment and the use of coer­cive methods. The transition from hospitaltreatment to community care is facilitated through discharge planning policies and procedures and the crea­tion of a post­hospital treatment plan. 
For the first time it has been regulated thatthe user of the services is an active participant in the planning of admission, care and discharge. A par­ticularly significant segment in the improvement of the conditions of care and the active participation of the service users was the introduction of the coordinated care based on the recovery and human rights. It all contributed to making the persons with mentaldifficulties to be more visible not only within the sector of the health care but also within other sectors within the community. 
This reform process in the mentalhealth sector was strongly financially supported by the internationalcommunity (Lagerkvist et al., 2013; de Vries and Klazinga, 2006). From 1996 until 2023, continuous efforts were made to strengthen the newly established system. A fundamentalchange in the con­text of psychiatric service provision entailed the limited use of psychiatric hospitalbeds, the opening of a network of community mentalhealth centers, development of other community­based services, a multidisciplinary ap­proach and teamwork, and the establishment of intersectoralcooperation (Cerkez and Avdibegovic, 2017, p. 308; Maglajlic et al., 2022).
In the policy and strategy of mentalhealth, in both entities in BiH, the leading goalwas to ensure care in the community forpeople with mentaldifficulties with an approach focused on recovery and human rights (FederalMinistry of Health, Federation of Bosnia and Herzegovina, 2012; Ministry of Health and SocialWelfare of the Republic of Srpska, 2020). After all activities aimed atdecentralizing and strengthening community­based mentalhealth care—strongly supported by internationalorganizations—the question aris­es: where do we stand today in relation to deinstitutionalization, which was one of the reform goals? 

From the idea of deinstitutionalization to transinstitutionalization 
The policy of deinstitutionalization in psychiatry is oriented toward trans­forming care practices by shifting away from institutionalsettings toward the provision of community­based care. Within this policy agenda, psychiat­ric deinstitutionalization has involved the closure or downsizing of large psy­chiatric hospitals and the development of comprehensive community mentalhealth services with the goalof promoting socialinclusion and the participa­tion of individuals living with mental illness (Montenegro et al., 2023).
Following this agenda, and considering the post­warcontext, efforts in Bos­nia and Herzegovina were meant to focus on the construction and develop­ment of comprehensive community mental health services, while also workingto improve conditions and reduce the number of beds in the only two psychi­atric institutions that survived the war (in the entity of Republika Srpska: the Sokolac Psychiatric Hospital and the Jakeš Psychiatric Hospital). From the verybeginning of the reform processes, the principle of comprehensiveness wasjeopardized by fragmentation – both in relation to different sectors of care, andfragmentation induced by war­related divisions and destruction.
On the one hand, various legalframeworks insist on a unified, continuous, coherent, and decentralized system of care; on the other hand, othernorms and regulations restrict this and render the health and socialcare systems fragmented and disconnected. Portacolone et al. (2015), writing about the model of deinstitutionalization in Trieste, note thatthe restoration of citi­zenship in the broadest sense of the term (the right to life and participation in community sociallife, the right to housing, establishment of socialcoop­eratives, participation in unions, politicalparties, religious and civic organi­zations, and the right to be mentally different) was centralto the process of deinstitutionalization. 
The foundation for this restoration was the creation of a “life project” through dialogue between service providers and users of mentalhealth ser­vices. “Life projects” are developed to provide structure and inspire meaning in the lives of those seeking mentalhealth services. Furthermore, they em­phasize thatthrough the “life project,” attention shifts from symptoms and mere survivalto long­term socialintegration of the individual, and to chang­ing the position of the service userfrom a state of passive dependency to a state of active and engaged participation (Portacolone et al., 2015).
In Bosnia and Herzegovina, overthe past 27 years of reform, precisely this creation of a “life project” (Portacolone et al., 2015) has been missing. Thus, despite everything achieved during these reforms, we are still faced with the fact thatinstitutionalcare for people with mentaldisorders has not been stopped – on the contrary, it shows a growing tendency. As the numberof psychiatric hospitalbeds and the length of inpatient stays have decreased, the number of beds in socialcare institutions and the duration of stays in those institutions have increased. 
The growing trend of institutionalization of people with mentaldisorders in socialinstitutions can be illustrated with data from the Agency for Statis­tics of Bosnia and Herzegovina. In 2018, a totalof 1,144 adults with mentaldisorders were placed in socialcare institutions, while in 2023, thatnumberwas 1,473 (Agency for Statistics of Bosnia and Herzegovina, 2024). In com­parison with data from the 2003–2008 period, we can see thatin 2003, there were 519 such persons placed, and in 2008, the numberwas 562 (Agency forStatistics of Bosnia and Herzegovina, 2010). 
Socialwelfare institutions, which were originally designed primarily for the care of individuals with intellectualdisabilities, have in practice reori­ented toward providing institutionalcare for individuals with mentaldisa­bilities. Research conducted by Šaric and Buljubašic (2020) indicated thatthere is a growing number of institutions in which a large number of us­ers resides, thatthere is a transinstitutionalization of users and thatthe re­quired conditions were not meet, which are primarily related to the creation of appropriate services and support for users in the localcommunity afterleaving the institution. 

User associations in Bosnia and Herzegovina 
During the initialperiod of mentalhealth reform, user associations began to be founded. These associations brought together former psychiatric patients and people who lived with mentaldifficulties. The formation of user associ­ations was supported by the staff of mentalhealth centers and internationalorganizations thatsupported mentalhealth reform in Bosnia and Herzego­vina, such as HealthNet Internationaland SWEBiH. In 1999 and 2000, the first two associations were founded: “Vita” in Sarajevo and “Feniks” in Tuzla. The members of these associations chose to identify themselves as users of mental health services. In the following period, several more associations were formed, such as “Behar” in Mostar, “Stella” in Zenica, “Nada” in Doboj, “Sonata” in Trebinje, and “Novi Pogledi” in Gracanica. These associations were mostly affiliated with newly established mental health centers. The “Vita” association in Sarajevo was not closely tied to a healthcare institution; it was partly supported by HealthNet International, which managed part of the psychiatric institution reform project (Avdibegovic et al., 2003, p. 46).
In 2002, the userassociations came togetherand established the Feder­ation of Associations for MutualAssistance in MentalDistress in Bosnia and Herzegovina. This Federation was supported by the Hamlet Trust through various projects, notably the “Pathways to Policy – involving users to create change” initiative, which aimed to empower users to influence localpolicy and practice and to connect them with other organizations within Hamlet Trust’s network (The Hamlet Trust, n.d.1).
However, this Federation, like the first userassociations (with the excep­tion of “Feniks” and “Sonata”), did not survive the internalcrises within the organizations and the Federation itself, ceasing operations around 2005. The challenges faced by users – such as securing space foractivities, freedom to choose activities, financial support, and independence from healthcare authorities – were considerable, particularly given the weakinternalcohe­sion and organization among users. The dissolution of the Federation and some user associations coincided with the end of generous internationalsupport for the reform process.
Following the decision of the Swiss government to provide financialbacking for a multi­year mentalhealth project in Bosnia and Herzegovina (Placella, 2019), users and user associations regained the attention of var­ious actors involved in the project. During the implementation of the Men-talHealth Project in Bosnia and Herzegovina (2010–2023), users of mentalhealth services and their organizations were engaged to varying degrees and with diverse project goals. During this time, severaluser organizations were formed within community mentalhealth centers, and continuous education was provided in the fields of human rights, advocacy, public speaking, em­ployment, and the fight against stigma (Institute for Population and Devel­opment, n.d.). 

Methods 
In this paper, through the case study of the user association “Feniks” from Tuzla, we have analyzed the challenges and perspectives of the development ofuser­led organizations and user­led initiatives in post­conflict and transitionalcircumstances and attempted to answer the question to what extent and howdo these circumstances provide an opportunity for the development of userassociations? In selecting the case study of the User Association forMutualAid in Mental Distress “Feniks” from Tuzla, the leading criteria were the estab­lishment of the association in the first five post­war years, continuity of work,management of the association by the users and autonomy of the association.
The criteria of the association’s autonomy referred to the association’s self­reliance and independence in relation to mentalhealth centers, psychi­atric hospitals, centers forsocialwork and othersocialprotection institu­tions. In relation to the criteria of the period of establishment of the associ­ation and continuity of work, of the seven user associations in BiHthatwere founded in the first five years afterthe war, only the association “Feniks” from Tuzla and the association “Sonata” from Trebinje still exist and continue to work today. The association “Sonata” from Trebinje, from the beginning of its foundation until today, has been led by experts in mentalhealth who are also employees in the mental health services. 
Given that the association “Feniks” has been run exclusively by users since its establishment, and given thatit is autonomous in its work, and thatit has a continuity of 25 years of work, we have analysed the challenges and perspectives of the development of user­led initiatives in a post­conflict and transition context through the presentation of the work of this association. The association’s documentation has been used in ourresearch, such as nar­rative annual reports on the association’s work, reports on project activities, internal newsletters and other archived photos and written documentation.
Through the development story of the Association for MutualAssistance in MentalDistress “Feniks” from Tuzla, we will attempt to show how one might face such challenges and view obstacles as opportunities forfurtherstrengthening and growth. 

Challenges and perspectives of a user-led initiative – the story of “Feniks” 
Severalpatients of the Day Hospitalof the Psychiatric Clinic atthe University ClinicalCenter Tuzla, who had years of experience living with mentalillness and long­term psychiatric hospitalization, discussed during group therapy how they would like to have self­help groups that they could run themselves. The idea was discussed atlength, steps toward its realization were consid­ered, and in parallel, the hospitalstaff began educating patients about self­help and mutual support. 
Over time, the numberof interested patients grew, and within the group, the idea emerged to form an association, symbolically named “Feniks” (Udruženje za uzajemnu pomoc u duševnoj nevolji “Feniks”, n.d.). One mem­berimmediately created a logo, while others engaged in exploring how to register the association. In 2000, they held the founding assembly in the premises of the Day Hospitaland received approvalfrom hospitalmanage­ment to base the association on hospitalgrounds. A room was made availa­ble to them to use. 
However, they soon faced the challenge thatthe room could not be used freely; theirentry, stay, and departure times had to be recorded. This was one of their first challenges. They had an association, but not the freedom to use theirtime within it as they saw fit. This led them to reach out to the localcommunity and city administration. Through HealthNet International, they connected with Robert Hayward of The Hamlet Trust (UK) and Igor Šprajcerfrom “Altra” in Slovenia. Theirvisit brought valuable insights into how to op­erate independently from a health institution. 
Continued communication with the city administration yielded results: the city provided space in the center, away from the hospital. Due to war­re­lated damage, the premises were in ruins. With localcommunity support, renovation was carried out with help from the adult prison administration in Tuzla. Prisoners and association members jointly renovated the space. One year afterits founding, “Feniks” moved into the new premises. Now they could come and go as they pleased, engage in preferred activities, and use items like glass cups, bottles, cutlery, scissors – items banned in psychiatric settings. They assumed responsibility for themselves and each other. Mutualtrust emerged. They felt human – like everyone else. This was a good example of a joint action, freedom of action and creativity derived from a strengths­based approach to helping. In this approach, individuals and groups who need support or who have difficulties are considered to have the capacity and abilities within their social network to achieve the necessary change (Folgheraiter and Rainer, 2017). 
Following this significant initialsuccess, new challenges arose. Operat­ing required funds, thus raising the question of financialsustainability. The members had no priorexperience orskills in fundraising. Professionalsup-porters encouraged them to tackle problems independently, with backing only if insurmountable obstacles emerged. One activity requiring no funds was media engagement – though it demanded courage. Initially, members appeared in the media accompanied by Day Hospitalstaff. Eventually, they presented independently. With a localradio production company, they host­ed a weekly show led by a member. They fought stigma and promoted mentalhealth through media and direct contact with journalists – without funding. 
This empowered them. They began lobbying to improve their status, par­ticularly access to treatment. At the time, medications required co­payment, leading many to discontinue treatment and face relapse or rehospitalization. Informed by professionals thathealth laws exempted them from co­payment, they campaigned and lobbied politicians. They were heard in the Tuzla Can­ton Assembly and gained favorable outcomes.
After three years operating without financial support, the association faced a crisis. Membership dwindled – some lacked travel funds, others wished for refreshments or excursions. At one point, only three members remained, one of whom used the premises for sleeping. Their persistence and renewed cooperation with The Hamlet Trust and other associations in Bosnia and Herzegovina helped them survive. A Hamlet Trust­supported re­search project on users’ status in Tuzla Canton gave them new motivation. Former and new members returned, enabling training, networking, and fundraising skill development. 
They accepted various tasks – landscaping parks, street cleaning, reha­bilitating returnee areas and cemeteries. Through such work, they earned enough to purchase a van, gardening tools, woodworking machines, and equip carpentry and art workshops. They began organizing excursions throughout Bosnia and Herzegovina. Although they did not speakEnglish, they accepted training invitations abroad and relied on participants from former Yugoslav republics for translation. During this period, they learned to use computers, underwent IT training, and received their first computers. Throughout, “Feniks” strengthened its self­help group work. 
A pivotalresource was Prof. Tanja Lamovec’s book Psychosocial Assistance in Mental Crisis (Lamovec, 2005), which she generously allowed “Feniks” to translate and publish in Bosnian. This helped them understand how to devel­op user associations, organize and maintain self­help groups, advocate, com-batstigma and discrimination, and fight forhuman rights. Ideas and practi­caladvice on institutionalcrisis coping as provided by ProfessorLamovec guided “Feniks” members in overcoming obstacles.
A second major milestone was reached in 2007, when the City of Tuzlagranted “Feniks” the use of a house for the duration of 30 years. This houseremains theirbase of operations. Distancing themselves physically and sym­bolically from psychiatric institutions and professionals was a significantchallenge and bold step. It aimed to demonstrate that people with mentalillness, with minimal support, are capable of responsibility forthemselvesand others and can contribute to societal change. The benefits – both indi­vidual and social – are significant. For example, several “Feniks” members,previously hospitalized for over a decade, through meaningful engagementwith “Feniks,” became key local actors in combating stigma and discrimi­nation. The way that they did it was through sharing personal experienceand knowledge of living with mental disorders, providing peer support,leading groups forself­help, activism and working on strengthening userassotiations. 
Besides the aforementioned, it is significant to mention a user­led initia­tive in the field of research. The first user­initiated and conducted research on the needs and the quality of life of persons with mentaldisabilities in Tuzla Canton was conducted in 2003. This research was supported by The Hamlet Trust organization, which initiated in Bosnia and Herzegovina a Pathways to Policy programme (The Hamlet Trust, n.d.2; Maglajlic Holicek and Baldwin, 2009, pp. 68–69). This study was conducted on a sample of 319 users from the Tuzla Canton. The results of this study showed that47% of persons with mentalhealth difficulties receive very low monthly socialben­efits which could not cover even the food costs. Out of the 319 respondents, only 4% were in full­time employment, while 87% of them stated thatthey have very little sociallife and they go out rarely, and 63% were dissatisfied with the support they received from localhealth services (The Hamlet Trust, n.d.2). The key issues faced by the participants included poverty, unemploy­ment, loneliness, lack of socialstatus, and dissatisfaction with localhealth and social services (Maglajlic Holicek and Baldwin, 2009, pp. 68–69). 
The results provided a foundation for developing further goals of the as­sociation, particularly concerning the improvement of the social status of persons with mentalhealth conditions, enhancing access to health and so-cialcare services, and reducing stigma and discrimination – especially in the area of employment. The study also served as a starting point forsubsequent research, focusing on topics such as access to mentalhealth services, usersatisfaction, employment opportunities for people with mentalhealth condi­tions, and the specific needs of women experiencing psychosocialdifficulties. 
The results of a still unpublished study on the specific needs of women withan experience of psychosocial difficulties conducted in 2023 on a sample of 60women with an average age of 40, indicate that the needs and the quality oflife are similarto the results of the study conducted by “Feniks” 20 years ear­lier. Namely, 36.7% of women in this study are married, 50% of them live withtheir parents and are dependent on the parental help, 53.3% have below­av­erage monthly earnings, 16.6% of them have theirlegal capacity deprived, and29.4% mentioned an experience of abuse by a family member.
It is interesting thatonly 20% of women with psychosocialdifficulties believe thatthey can independently manage their money and decide on with whom and where to live. Most women (70%) state thatthey need help in leading theirlives independently, 51.7% need assistance in job search, 63.3% need support in relation to family relationships, while 58.3% have a need forsafe housing. 
In conducting this research as well as previous research, the users faced a number of obstacles and challenges such as: 1) How to reach research par­ticipants orthe target group; 2) How to establish partnerships with health and social services; 3) How to make research findings visible to both the professionalcommunity and the generalpublic; and 4) How to fund these activities. From experience, stigma and prejudice appear to be the primary obstacles in addressing these challenges. 
Combating stigma 
Anti­stigma activities were designated as a high priority. The initialinitia­tives included media appearances, including a weekly radio show hosted by a member of Feniks, as well as the marking of October 10 as World MentalHealth Day. Feniks has continuously organized activities around October10, involving other non­governmental organizations, the media, health and socialworkers, and educationalinstitutions. Activities have included edu­cationalworkshops in schools, a mentalhealth parade, poster displays and brochure distribution with educationalcontent, sharing personalrecovery stories, producing short videos with anti­stigma messages, and engaging with health and socialworkers to address stigmatizing and discriminatory behavior. 
From an initially member­led anti­stigma campaign without financialsupport, Feniks’s campaign has grown into a sustained and financially sup­ported effort. This was made possible through members’ recognition of the importance of networking with other organizations and developing joint ac­tion strategies, alongside the recognition by localgoverning bodies of Feniks as a valuable partnerin mentalhealth promotion. Networking with otherNGOs has, in itself, helped reduce stigma. Personal interactions between ser­vice users and the broader community play a crucialrole in breaking down stereotypes and prejudices.
To illustrate this, we provide one example: Feniks was granted the use of a house by the city in a then­peripheraland underdeveloped urban neigh­borhood. The area around the house was unkempt, as was the street itself. Nevertheless, residents submitted a complaint to city and health authorities demanding thatthe “mentalpatients” be removed from their street, claim­ing that their children were now afraid to go to school. The request was de­nied. Members and friends of Feniks then undertook occupationalactivities to clean and beautify the house’s yard, making it appealing to theirnearest neighbor, who invited them to improve his yard as well. Soon, otherneigh­bors began asking for help with yard work or various other tasks. Thus, con­tact was established. Stereotypes were broken. Overthe following years, the street where Feniks’s house was located became highly populated, with the Feniks house a recognized and welcomed part of it – its entrance proudly bearing the sign: “Life has no rerun.” 
Many people with mentaldisorders, such as schizophrenia, face symp­toms and the consequences of their disorder on the one side, and on the other side stereotypes and prejudices stemming from misconceptions about mentalillnesses on the other (Corrigan and Watson, 2002). Prejudice leads to discrimination and behavioralreactions thatcan be in the form of hostile behavior and harm, as stated in the previous example. 
Stereotypes (negative beliefs), prejudice (agreement with beliefs and negative emotional reaction) and discrimination (behavioral response to prejudice) define stigma towards people with mentaldifficulties. The World Health Organization (2001, p. 16) defined stigma as “a mark of shame, dis­grace or disapprovalthatresults in an individualbeing rejected, discriminat­ed against and excluded from participating in a numberof different areas of society.” According to the World Health Organization (2001), socialbeliefs, attitudes and reactions determine many aspects of mentalhealth care. Socialenvironment is an important factor in recovery and integration of persons with mental difficulties. 
Negative socialenvironment reinforces stigma and discrimination. Gen­erally, the socialperception of mentalhealth problems is dominated by neg­ative stereotypes. People with mental health problems are often viewed through the prism of theirhealth problems, regardless of their overall con­tribution to the society. Research suggests thatthe stigma of mentaldifficul-ties is a widespread and significant problem worldwide (Avdibegovic and Hasanovic, 2017). 
Corrigan and Watson (2002) emphasize protest, education, and outreach as strategies forchanging public stigma. They also state thatstigma is fur­ther reduced when the generalpublic encounters people with mentaldisor­ders who are able to keep jobs or live as good neighbors in the community. Interpersonalcontact is further improved when the generalpublic can reg­ularly interact with people with mentaldifficulties as peers. In our previ­ously described example, it was the direct interpersonalcontact and good neighborly relations thatcontributed to changing the environment towards the members of the “Feniks” association and their integration into the localcommunity. 
The day center – a place for encounters and recovery work 
Self­help groups, gardening, woodworking as a hobby, crafting jewelry and greeting cards, painting, shared coffee breaks, and occasional communalmealpreparations formed the daily rhythm for users gathering atthe Feniks house. There was a growing need to structure these activities and ensure theircontinuity and regularity. Occasionalsupport from mentalhealth profession­als in the form of consultations was also needed. Students of pedagogy­psy­chology and socialwork participated as volunteers. New ideas emerged from this collaborative environment, offering solutions for improving the associa­tion’s work and making it more open and attractive to new members.
It appeared thatestablishing a day centerwould be a good way to struc­ture activities and ensure their continuity. The idea’s implementation was jointly considered by users and volunteers and transformed into a small pilot project. The challenge was to identify who might support the idea – which donor, and with whom to discuss it?
In the localcontext, day centers fall under the category of socialwelfare services. For the socialwelfare system to provide financialsupport, certain conditions must be met – one of which is the employment of professional staff. A key problem was thatFeniks had no employed professionals – in fact, no employees atall. So how could the association meet its own needs and integrate into the socialwelfare system while remaining independent from professional authority and maintaining its authenticity?
The question was how to remain true to oneself – open, honest, auton­omous, and uninfluenced – preserving the founding idea of the association while also securing necessary support. The idea centered on encounters among individuals advocating for their personaland collective rights within the context of discrimination experienced due to mental health challenges.
While preserving this idea and being aware of the requirements for lo-calgovernment financialsupport, the first step toward realization was to pi­lot the day Centerconcept using donor funding in partnership with largernon­governmentalorganizations. Through this pilot project, the association was able to employ one professional, thereby fulfilling the primary require­ment to receive financial support from localauthorities for the day center. Sustaining this support involved annualreporting on fund use and submit­ting yearly requests for continued financing of day center activities. 

Discussion 
The mentalhealth service usermovement has been a key player in promot­ing userinvolvement in the development of services and a person­centered and recovery­oriented mentalhealth care system in recent decades (Grim and Markström, 2024). Deinstitutionalization, questioning of the biomedicalmodel of care and the legitimacy of biomedicaltheory, philosophicaland po­liticalcriticism of traditionalpsychiatry, and socialchanges created opportu­nities for the development of the concept of service user involvement (Millar et al., 2016). 
User­led organizations are groups ororganizations led by the people who have a direct experience with a certain problem, situation, circumstances ordifficulties. In the field of mentalhealth, those are the people who have had orstill have an experience with mentalhealth difficulties. Those are groups ororganizations established and led by the people who use their experienc­es as a basis forhelping orsupporting others. User­led organizations can be formalor informalgroups thatgather in order to provide mutualsupport or provide services that the public sectorand other organization will not orcannot provide or to conduct trainings, disseminate knowledge, conduct research or activities forthe promotion of mentalhealth or campaigns forhuman rights and the fight against stigma. 
User­led organizations, as non­profit organizations, have multiple pur­poses. First of all, their role is characterized by the goals of providing support to members (peersupport, mutualaid activities, etc.), spreading knowledge and political advocacy, which includes influencing public opinion, politics and socialdevelopment (Grim and Markström, 2024). These organizations are often small, underfunded and often struggle to survive. They often lack the contacts and visibility in the community to attract big names, launch me­dia campaigns and attract the attention of decision makers (NationalSurvi­vor Network, 2019).
In the post­conflict and transitional communities, the issue of mentalhealth is often largely ignored by localauthorities and the government of the country thatis entering post­conflict reconstruction. In a large numberof cases, support forthe reconstruction of the country is provided by vari­ous internationalorganizations and foundations for the purpose of rebuild­ing life in devastated communities such as Uganda, Afghanistan, Rwanda, Kosovo, Syria, Ukraine, etc. In the case of Bosnia and Herzegovina, various internationalactors participated in the reconstruction, which influenced the processes of physicalreconstruction, economic and socialrecovery with fi­nancial and other resources. 
Significant internationalsupport through various projects and programs was in the reform of mentalhealth services. In the context of post­war re­construction, the movement of users also developed, as we stated in the in­troduction. Contact and exchange of experiences with users from other parts of the world and organizations advocating changes in the policy of mentalhealth care provided opportunities and gave a perspective to strengthen the local newly established user associations. 
On the otherhand, the collapsed socialand health system, unsettled po­liticalconditions, fragmentation of society, poverty, unemployment, a large number of traumatized people, mistrust, stigmatization and otherpost­war circumstances represented significant obstacles. These were obstacles thathad to be mastered every day in order to survive. Many of the user associa­tions founded during the reconstruction period did not survive.
What made the “Feniks” association different from otheruser associa­tions in Bosnia and Herzegovina and whathelped them survive? First of all, it is the establishment of autonomy and independence in theirwork regarding the staff of mentalhealth services, networking with similar organizations, openness to learning from the experience of other organizations, especially in the part of financing and developing the structure of the organization. 
Furthermore, this group of people with mentalhealth difficulties devel­oped and nurtured mutualand peer support. The members acquired and developed the skills of providing peersupport, first through mutualsharing of experiences and knowledge in dealing with mentalhealth difficulties and everyday life problems. Later, they developed these skills through the ex­change of experiences with otheruserorganizations. They showed openness for meetings and enthusiasm in achieving their goals. Most of the members of this association drew their enthusiasm and strength from the experience of many years of psychiatric treatment. The activities were on a voluntary basis, and the association had no employees. In communication with the mentalhealth services and decision­makers, they advocated, and still advo­cate, forthe acceptance and recognition of their “experientialknowledge”. 
The skill of leading the association was also important in the survivalof the association, especially in the part of using the socialnetwork, strengthening the capacity of the association, in establishing partnership and cooperation. 
Currently, the challenges the association is facing are how to harmonise its activities with whatdonors and policy makers expect from them, while remaining autonomous. Brown and Ormerod (2020) state thatuser­led or­ganizations have more in common with their communities than with the statutory bodies or large non­governmentalorganizations providing men-talhealth services. Understanding the specific roles thatthese organizations play in the field of mental health will include the representation of user­led organizations as a sector in mental health (Brown and Ormerod, 2020). 

Conclusion 
Post­conflict and transition communities in the process of reconstruction and reform simultaneously provide opportunities and are a source of numer­ous obstacles for the development of user­led organizations and user­led initiatives. In a way, the reconstruction of life in post­conflict communities can bring about new ideas, politicalchanges and socialactions thatmeet the needs of people with mentaldifficulties and other marginalized and socially excluded groups. 
The role of internationalorganizations in these changes is crucial, espe­cially if support programs forthe development of the mentalhealth system are included in the provision of assistance for the economic recovery as well as physicalreconstruction. Abandoning the traditionalpsychiatric approach in mental health care, developing and strengthening community­oriented services and a recovery­oriented approach, changing mentalhealth policy can create an environment favorable for the development of user associa­tions and initiatives. 
Based on the experience of the user­led organizations presented in this paper, it seems important to emphasize thatproactive organization build­ing, independence, democracy in the management of the organization, open­ness to cooperation, inclusion in the socialnetwork, willingness to learn and share knowledge and experience are important factors in the development and survivalof user­led organizations. These factors, as well as the involve­ment of all users in the organization’s decision­making and activities, were crucial in the realization of their initiatives. 

Sources 
Agency for Statistics of Bosnia and Herzegovina (2010). Social welfare. Retrieved on 18. 5. 2025 from https://bhas.gov.ba/data/Publikacije/Bilteni/2010/SOC_00_2008_TB_1_BS.pdf 
Agency for Statistics of Bosnia and Herzegovina (2024). Social welfare: 2018–2023. 
Retrieved on 18. 5. 2025 from https://bhas.gov.ba/data/Publikacije/Bilteni/2024/ 
SOC_00_2023_TB_1_BS.pdf 
Avdibegovic, E., & Hasanovic, M. (2017). The stigma of mental illness and recovery. Psychi-atria Danubina, 29 (Suppl. 5), S900–905. 
Avdibegovic, E., Maglajlic R. A., & Đulovic, V. (2003). Mjesto i uloga korisnickih organizacija u psihijatriji u zajednici. In B. Stojakovic (ed.), Psihijatrija 21. vijeka (pp. 44–54). Banja Luka: Udruženje “Zdravlje za sve”. 
Avdibegovic, E., Tadic, S., & Latifovic, M. (1992). Položaj duševnog bolesnika u ratnim us-lovima. Acta Medica Saliniana, 21, 61–63. 
Beresford, P. (2020). PPI or user involvement: taking stock from a service user perspective in the twenty first century. Research Involvement and Engagement, 6, 36. DOI: 10.1186/ s40900-020-00211-8. 
Blagovcanin, S. (2024). Post-conflict dystopia: captive state and society – the case of Bos­nia and Herzegovina. Transparency International BiH. Retrived on 17. 5. 2025. from https://ti-bih.org/wp-content/uploads/2024/02/POST-CONFLICT-DYSTOPIA-CAP­
TIVE-STATE-AND-SOCIETY.pdf 
Blagovcanin, S., & Divjak, B. (2015). How Bosnia’s political economy holds it back and what to do about it. John Hopkins University - The Paul H. Nitze School of Advanced Inter­national Studies, Washington DC. Retrieved on 17. 5. 2015. from https://www.research-gate.net/publication/340593300_How_Bosnia’s_Political_Economy_Holds_It_Back_ and_What_To_Do_About_It 
Brown, M., & Ormerod, E. (2020). What do user-led groups need? Mental health user-led organisations as community organisations. National Survivor User Network. Retrieved on 16. 8. 2025 from: https://www.nsun.org.uk/resource/what-do-user-led-groups-need/ 
Ceric, I., Loga, S., Sinanovic, O., Cardaklija, Z., Cerkez, G., Jacobson, L., Jensen, S., Reali, M., Toresini, L., Oruc, L., Daneš, V., Mikovic, M., Mehic-Basara, N., Hasanbegovic, M., Lagerquist, B., Flaker, V., Mollica, R., Pavkovic, I., Škobic, H., Lavelle, J., Horvat, D., Nakaš, B., Kapetano­vic, A., Bradvica, L., Weine, S., Mašic, I., Puratic, V., & Dancevic, M. (2001). Rekonstrukcija službe za zaštitu mentalnog zdravlja u Federaciji Bosne i Hercegovine [Reconstruction of mental health services in Bosnia and Herzegovina]. Medical Arhives, 55(1 Suppl 1), 5–23. 
Cerkez, G., & Avdibegovic, E. (2016). Mentalno zdravlje u zajednici. In E. Avdibegovic (ed.), Socijalna psihijatrija (pp. 208–316). Tuzla: Off-set. 
Corrigan, P. W., & Watson, A. C. (2002). Understanding the impact of stigma on people with mental illness. World Psychiatry, 1(1), 16–20. 
de Vries, A. K., & Klazinga N. S. (2006). Mental health reform in post-conflict areas: a policy analysis based on experiences in Bosnia Herzegovina and Kosovo. European Journal of Public Health, 16(3), 246–251. DOI: 10.1093/eurpub/cki092 
Federal Ministry of Health, Federation of Bosnia and Herzegovina (2012). The Policy And Strategy for the Protection and Promotion of Mental Health in the Federation of Bosnia and Herzegovina (2012–2020). Retrieved on 16. 7. 2025 from http://akaz.ba/udoc/Poli­
cy_and_Strategy_Mental_Health.pdf 
Foco, S. (2001). The political-economic and social status of Bosnia and Herzegovina. SEER: Journal for Labour and Social Affairs in Eastern Europe, 4(2), 37–54. http://www.jstor. org/stable/43291863 
Folgheraiter, F., & Rainer, M. L. (2017). The principles and key ideas of relational social work. Relational Social Work 1(1), 12–18. 
Gavric, S., Banovic, D., & Barreiro, M. (2013). The political system of Bosnia and Herzego­vina: institutions – actors – processes. Sarajevo: Sarajevo Open Centre. Retrieved on 18. 5. 2025 from https://soc.ba/site/wp-content/uploads/2013/07/POLITICAL-SYS­
TEM-OF-BiH_FINAL_web1.pdf 
Grim, K., & Markström, U. (2024). Mental health service user organizations in times of cri­ses: adaptions, challenges and opportunities experienced by local associations during COVID-19. International Journal of Qualitativ e Studies on Health and Well-being, 19(1), 2380360. DOI: 10.1080/17482631.2024.2380360 
Institute for Population and Development (n.d.). Mentalno zdravlje – O Projektu: Osnaživanje korisnika usluga mentalnog zdravlja i njihovih udruženja. Retrieved on 18. 5. 2025 from https://mentalnozdravlje.ba/projekat-mentalnog-zdravlja/# 
Kirkbride, J. B., Anglin, D. M., Colman, I., Dykxhoorn, J., Jones, P. B., Patal ay, P., Pitman, A., Soneson, E., Steare, T., Wright, T., & Griffiths S. L. (2024). The social determinants of mental health and disorder: evidence, prevention and recommendations. World Psy­chiatry, 23(1), 58–90. DOI: 10.1002/wps.21160. 
Kucukalic, A., Džubur-Kulenovic, A., Ceric, I., Jacobsson, L., Bravo-Mehmedbacic, A., & Priebe, S. (2005). Regional collaboration in reconstruction of mental health services in Bosnia and Herzegovina. Psychiatric Services, 56(11), 1455–1457. DOI: 10.1176/appi. ps.56.11.1455 
Lagerkvist, B., Mehic-Basara, N., Ceric, I., & Jacobsson, L. (2013). The Swedish support to Bosnia Herzegovina: rebuilding mental health services after the war. Intervention, 11(3), 249–260. 
Laitila, M., Nummelin, J., Kortteisto, T., Pitkänen, A. (2018). Service users’ views regarding user involvement in mental health services: a qualitative study. Archives of Psychiatric Nursing, 32(5), 695–701. 
Lamovec, T. (2005). Psihosocijalna pomoc u duševnoj krizi (prijevod Slavica Pavlovic). Tu-zla: Udruženje za uzajamnu pomoc u duševnoj nevolji “Feniks”. 
Lempp, H., Abayneh, S., Gurung, D., Kola, L., Abdulmalik, J., Evans-Lacko, S., Semrau, M., Alem, A., Thornicroft, G., & Hanlon, C. (2018). Service user and caregiver involve­ment in mental health system strengthening in low- and middle-income countries: a cross-country qualitative study. Epidemiology and Psychiatric Sciences, 27(1), 29–39. DOI: 10.1017/S2045796017000634 
Maglajlic, R. A., Vejzagic, H., Palata J., & Mills, C. (2022). ‘Madness’ after the war in Bosnia and Herzegovina – challenging dominant understandings of distress. Health, 28(2), 216–234. DOI: 10.1177/1363459322113. 
Maglajlic Holicek, R. A., & Baldwin, M. (2009). From reflection to action within communi­ty social work: the role of action research as a method for social work education and practice. In V. Leskošek (ed.), Theories and methods of social work: exploring different perspectives (pp. 61–81). Ljubljana: Faculty of Social Work, University of Ljubljana. 
Maslov, B., Babic, D., & Klaric, M. (2003). Suicides of the hospitalized chronic shizophren­ic patients in the period from 1972 to 2002. Psychiatria Danubina, 15(3–4), 189–193. PMID: 19114927. 
Millar, S. L., Chambers, M., & Giles, M. (2016). Service user involvement in mental health care: an evolutionary concept analysis. Health Expectations, 19(2), 209–221. DOI: 10.1111/hex.12353. 
Ministry of Health and Social Welfare of the Republic of Srpska (2020). Strategy of mental health development in the Republic of Srpska, 2020–2030. Retrieved on 16. 7. 2025 from https://vladars.rs/sr-SP-Cyrl/Vlada/Ministarstva/MZSZ/Publikacije/Documents/ strategija%20engleski.pdf 
Montenegro, C., Irarrázaval Dominguez, M., González Moller, J., Thomas, F., & Urrutia Ortiz, 
J. (2023). Moving psychiatric deinstitutionalization forward: a scoping review of bar­riers and facilitators. Global Mental Health, 10, e29, 1–21. DOI: 10.1017/gmh.2023.18 
Montenegro, C. R. (2018). Beyond participation: politics, incommensurability and the emer­gence of mental health service users’ activism in Chile. Culture, Medicine and Psychia­try, 42, 605–626. DOI: 10.1007/s11013-018-9576-9. 
Näslund, H., Grim, K., & Markström, U. (2023). User-led mental health service evaluation: the contribution of user-focused monitoring to recovery-oriented quality development. Journal of Psychosocial Rehabilitation and Mental Health, 10, 189–202. DOI: 10.1007/ s40737-022-00303-6. 
National Survivor Network (2019) World mental health day – the crisis of user-led organisa­tions. National Survivor Network. Retrieved on 16. 8. 2025 from: https://www.nsun.org. uk/news/world-mental-health-day-the-crisis-of-user-led-organisations/ 
Placella, E. (2019). Supporting community-based care and deinstitutionalisation of men­tal health services in Eastern Europe: good practices from Bosnia and Herzegovina. BJPsych International, 16(1), 9–11. DOI: 10.1192/bji.2017.36. 
Portacolone, E., Segal, S.P., Mezzina, R., Scheper-Hughes, N., & Okin, R. L. (2015). A tale of two cities: the exploration of the Trieste public psychiatry model in San Francisco. Culture, Medicine, and Psychiatry, 39(4), 680–697. DOI: 10.1007/s11013-015-9458-3. 
Priebe., S., Bogic, M., Ajdukovic, D., Franciškovic, T., Galeazzi, G. M., Kucukalic, A., Lecic-Toševski, D., Morina, N., Popovski, M., Wang, D., & Schützwohl, M. (2010). Mental disor­ders following war in the Balkans: a study in 5 countries. Archives of General Psychiatry, 67(5), 518–528. DOI: 10.1001/archgenpsychiatry.2010.37. 
Radovanovic, Z., Eric, L., & Cucic V. (1994). Institute “Jakes” – an experiment which ceased to exist. Scandinavian Journal of Social Medicine, 22(4), 315–317. DOI: 10.1177/140349489402200412. 
Rose, D., MacDonald, D., Wilson, A., Crawford, M., Barnes, M., & Omeni, E. (2016). Service user led organisations in mental health today. Journal of Mental Health, 25(3), 254–259. DOI: 10.3109/09638237.2016.1139070. 
Ryan, G. K., Semrau, M., Nkurunungi, E., & Mpango, R. S. (2019). Service user involvement in global mental health: what have we learned from recent research in low and mid-dle-income countries? Current Opinion in Psychiatry, 32(4), 355–360. DOI: 10.1097/ YCO.0000000000000506 
Sinanovic, O., Avdibegovic, E., Hasanovic M., Pajevic, I., Sutovic, A., Loga, S., & Ceric, I. (2009). The organisation of mental health services in post-war Bosnia and Herzegovina. International Psychiatry, 6(1), 10–12. DOI: 10.1192/S1749367600000229. 
Slade, M. (2009). Personal recovery and mental illness: a guide for mental health profession­als. Cambridge: Cambridge University Press. 
Slade, M., Amering, M., Farkas, M., Hamilton, B., O’Hagan, M., Panther, G., Perkins, R., Shep­herd, G., Tse, S., & Whitley, R. (2014). Uses and abuses of recovery: implementing recov-ery-oriented practices in mental health systems. World Psychiatry, 13(1), 12–20. DOI: 10.1002/wps.20084. 
Stein, D. J., Shoptaw, S. J., Vigo, D. V., Lund, C., Cuijpers, P., Bantjes, J., Sartorius, N., & Maj, M. (2022). Psychiatric diagnosis and treatment in the 21st century: paradigm shifts versus incremental integration. World Psychiatry, 21(3), 393–414. DOI: 10.1002/ wps.20998. 
Storm, M., & Edwards, A. (2013). Models of user involvement in the mental health context: intentions and implementation challenges. Psychiatric Quarterly, 84, 313–327. DOI: 10.1007/s11126-012-9247-x. 
Šaric, N., & Buljubašic, S. (2020). A critical review on the process of (de)-institutialization in the Federation of Bosnia and Herzegovina. Social Studies, 3(3), 29–54. 
Tešic, N., & Golub, G. (2008). Odjeljenj bosanskih luda. Nezavisne novine – Društvo, 29. 3. Retreived on 16. 7. 2025 from https://www.nezavisne.com/novosti/drustvo/Odjeljen­
je-bosanskih-luda/21543 
The Hamlet Trust (n.d.1). What is The Hamlet Network? Retrieved on 18. 5. 2025. from http://www.hamlettrust.plus.com/frames.html 
The Hamlet Trust (n.d.2). Researching needs in BiH. Retrieved on 18. 5. 2025. From http:// www.hamlettrust.plus.com/ 
Thornicroft, G., & Tansella, M. (2005). Growing recognition of the importance of service user involvement in mental health service pl anning and evaluation. Epidemiology and Psy­chiatric Sciences, 14(1), 1–3. 
Udruženje za uzajamnu pomoc u duševnoj nevolji “Feniks” (n.d.). Historija udruženja. Re-treived in 18. 5. 2025. from https://tkfenix.ba/historija-udruzenja/ 
World Health Organization and Calouste Gulbenkian Foundation (2014). Social determi­nants of mental health. Geneva: World Health Organization. Retrieved on 16. 7. 2025 from: https://www.who.int/publications/i/item/9789241506809 
World Health Organization (2001). The world health report: 2001. Mental health: new under­standing, new hope. Geneva: World Health Organization 
World Health Organization (2025). Social determinants of health. Retrieved on 16. 7. 2025 from https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/social-determinants-of-health 
Izvirni znanstveni clanek 
Prejeto 30. marca 2025, sprejeto 30. aprila 2025 doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.133-149 Jošt Cafuta Macek 
Tabori – kljucna oblika ucenja 

o dezinstitucionalizaciji 
Clanek je nastal na podlagi študijske prakse, ki so jo študentke in študenti Fakultete za socialno delo v študij­skem letu 2015/16 izvedli na treh taborih v Srbiji, in sicer v treh razlicnih zavodih za ljudi s težavami z duševnim zdravjem. Prikazana je povezava med demokraticnimi naceli dezinstitucionalizacije in potrebo po njihovi vpe­ljavi v visokošolski sistem poucevanja in izobraževanja. Poudarek je na specificni obliki poucevanja in ustvarja­nja znanja o dezinstitucionalizacijo in zanjo na taborih dezinstitucionalizacije. Posebna pozornost je namenje­na vplivu taborov na proces dezinstitucionalizacije in taboru kot metodi ucenja socialnega dela. Prikazano je, kako lahko ugotovitve o demokratizaciji odnosov in ustvarjanju znanja v skupnosti uporabimo tudi pri razvoju izobraževanja za socialno delo. 
Kljucne besede: totalne ustanove, socialno delo, visoko šolstvo, duševno zdravje, razmerja moci, ustvarjanje znanja. 
Jošt Cafuta Macek je asistent in raziskovalec za Fakulteti za socialno delo. Kontakt: jost.cafutamacek@fsd.uni-lj.si 
Camps – a key form of learning about deinstitutionalisation 
The article is based on a study practice carried out by students of the Faculty of Social Work, University of Ljubljana, in the 2015/16 academic y ear at three camps in Serbia, in three different institutions for people with mental health issues. It shows the connection between the democratic principles of deinstitutionalization and the need to introduce them into the higher education system. The emphasis is on a specific form of teaching and creating knowledge about, and for deinstitutionalization, at deinstitutionalization camps. Special attention is paid to the impact of camps on the process of deinstitutionalization and to camps as a method of teaching social work. It shows how insights into the democratization of rel ationships and knowledge creation in the community can also be used in the development of social work education. 
Key words:total institutions, social work, education, higher education, power relations, creation of knowledge. 
Jošt Cafuta Macek is an assistant and researcher at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. Con­tact: jost.cafutamacek@fsd.uni-lj.si 

Uvod 
Clanek je nastalkot rezultattaborov, ki smo jih v študijskem letu 2015/2016 študenti skupaj z mentorji v okviru študijske prakse na Fakulteti za socialno delo izvedli v treh razlicnih zavodih za ljudi s težavami z duševnim zdravjem v Srbiji. Po koncu opravljanja prakse smo svoje delo ovrednotili na sestanku v Ljubljani, ki je potekalv obliki fokusne skupine oziroma skupinske razpra­ve. Pri obdelavi gradiva smo raziskovali, kako poucevanje in formiranje zna­nja v obliki taborov vpliva na ustanove, v katerih se tabori izvajajo, pa tudi na pridobivanje znanja v visokem šolstvu. Ob tem smo želeli poudariti tudi spremembe v hierarhijah moci v takšnem procesu pridobivanja znanja. 
Ucenje o dezinstitucionalizaciji in zanjo mora biti nujno dialoško. Izobra­ževanje, v katerem se ucenec in ucitelj ukvarjata s protislovji v njunem pojmo­vanju, je proces, v katerem se oba ukvarjata z njunim nacinom razumevanja 

0009-0004-2217-6629 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:133–149 
objekta, ki ga opazujeta, o katerem razpravljata (Freire, 2019). Za to, da lahko ucenec in ucitelj enakovredno razpravljata, pa je nujna krepitev moci štu­dentov v okviru integrativnega procesa, pri katerem sta teorija in praksa v simbiotskem odnosu, ki ustvarja znanje na podlagi izkušnje. 
Okrepljenost je produkt kriticnega razmišljanja in je mogoca samo ob po­znavanju in zavedanju delovanja moci v družbi. Ledwith in Springett (2010) menita, da visokošolsko izobraževanje namesto na kriticnem umu temelji na doloceni politiki poucevanja. Kljub izraziti dikciji znotraj te politike, ki ume-šca krepitev moci študenta med prioritete, se to brez kriticnega mišljenja ne more zgoditi. Pri izobraževanju za dezinstitucionalizacijo je nujno, da na­mesto tehnicnih intelektualcev, kot jih pojmuje Gramsci (1971), ki legitimi­rajo dominantno ideologijo na lažno nevtralen nacin, izobražujemo organske intelektualce, ki s pomocjo praksisa razgalijo in zavržejo lažne teorije. 
Ce želijo univerze razviti bolj demokraticen in vkljucujoc nacin razvoja znanja, morajo ovreci prevladujoce individualisticno pojmovanje izobraže­vanja in mit o razvoju znanja kot linearnega, hierarhicnega predajanja znanja od profesorja na študente, kakršen je zakoreninjen v izobraževalnem siste-mu (Taylor et al., 2002). Potrebujemo sistem izobraževanja, ki ne temelji na ideji o vajeništvu v hierarhiji moci. Vajeništvo kot kriticno ucenje od bolj iz­kušenih je sicer odlicen nacin pridobivanja znanja, vendar ne, ko deluje v službi ponotranjanja hierarhij moci. Poudarek v novem modelu univerze bi moralbiti na dialogu in prepoznavanju razlicnosti skupin in skupnosti, ki jim mora služiti univerza. 
Tabori dezinstitucionalizacije kot oblika ucenja in poucevanja so izrazitodialoški in ne morejo delovati hierarhicno, saj s tem izgubljajo svojo osnovnoposlanstvo skupnega ustvarjanja znanja za iskanje inovativnih, boljših rešitev. 

Tabori kot del dezinstitucionalizacije in demokraticnega ucenja socialnega dela 
Konvencija združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami (2006) jasno dolo-ca, da morajo države podpisnice spremeniti zakone, ki diskriminirajo ljudi z ovirami, ne glede na posledice. Institucionalizacija je ena izmed oblik diskri­minacije teh ljudi. Na razvoj dezinstitucionalizacije so zelo vplivala antipsihi­atricna gibanja v šestdesetih letih in uporabniška gibanja v osemdesetih letih 
20. stoletja. Antipsihiatricna gibanja problematizirajo delovanje in obstoj to-talnih ustanov. Poudarjali so, da je »duševna bolezen« zgolj produkt razmerv družbi, da je torej socialnega izvora (Laing in Esterson, 1964; Cooper, 1980, Scheff, 1966). Podobno gibanje je potekalo v Italiji z imenom demokraticna psihiatrija. Drugi valgibanj za dezinstitucionalizacijo so bila uporabniška gi­banja v osemdesetih letih. Ta gibanja so imela velik vpliv na javno mnenje, manj pa na politiko (Goodwin, 1997).
Slovenija ima dolgo in pestro zgodovino razlicnih eksperimentov na po­drocju dezinstitucionalizacije, pri tem pa so tabori imeli pomembno vlogo kot proces ucenja in spreminjanja institucij. 
Zacetki poskusov dezinstitucionalizacije v Sloveniji segajo v šestdeseta leta 20. stoletja. Za zacetek velja logaški eksperiment. Preoblikovanje deške­ga prevzgajališca v Logatcu je tudi prva akcijska raziskava v Sloveniji. Konec sedemdesetih let je Inštitut za sociologijo pod vodstvom Bernarda Stritiha in Anice Kos zacel izvajati kolonije na Rakitni. Kolonije so bile oblika akcij­skih raziskav, ki so bile usmerjene v spremembo odnosov na mikroravni po zgledu sprememb odnosov na makroravni (socialisticna demokracija in samoupravljanje) (Stritih in Mesec, 1977). Kot del širšega projekta »akcijske­ga raziskovanja krajevne skupnosti Štepanjsko naselje« se je delo iz eksperi­mentiranja v novem okolju preselilo v realni prostor družbenih organizacij z delovanjem taborniškega odreda Crni Mrav (Flaker, 1981).
Leta 1987 je pod okriljem Centra za prostovoljno delo pri Republiškikonferenci ZSMS skupina prostovoljcev v zavodu Hrastovec organiziralaprvi tabor v zavodskem okolju, ki deklarativno ni bil usmerjen v zapiranjezavoda, delovanje prostovoljcev in dogajanje na taboru pa je bilo izrazitoantiinstitucionalno. Tabor so ponovili tudi prihodnje leto, leta 1989 pa sozaradi nasprotovanja psihiatrov namesto v Hrastovcu tabor izvedli v Lju­bljani. Zacetek novega tisocletja prinaša ponovno selitev dezinstitucionali­zacije iz nevladnega sektorja v javne ustanove. Leta 2001 so ucitelji, študen­tje in prostovoljci s Fakultete za socialno delo v zavodu Hrastovec znova iz­vedli tabor s ciljem dezinstitucionalizacije. (Rafaelic in Flaker, 2021; Flakerin Rafaelic, 2023)
Leta 2010 je bil kot posledica zastoja dezinstitucionalizacije, predvsemkot protest proti neposlušnosti narocnika uspešnega poskusa neposredne­ga financiranja, organiziran 700­kilometrski pohod po slovenskih ustano­vah z naslovom Iz­hod. Akcija je bila še vedno »taborna«, vendar je dogaja­nje preselila na pot. To je bil prvi nomadski tabor dezinstitucionalizacije, kije logiko taborov obrnil na glavo: namesto da bi v ustanove prišli študenti,profesorji, prostovoljci in aktivisti, je taborponudil izhod iz ustanov (Rafa­elic in Flaker, 2012). 
Tabori Fakultete za socialno delo kot del študijske prakse 
Taborna oblika dela je pravzaprav stalnica v procesu slovenske dezinstituci­onalizacije. To je posebnost, ki je omogocila enkraten razvoj znanja o dezin­stitucionalizaciji in zanjo. Tabori so bili namenjeni in so še vedno namenje­ni tako pridobivanju znanja kot ustvarjanju novega znanja za uveljavljanje osnovnih vrednot dezinstitucionalizacije. S pomocjo taborne oblike dela so se razvili pristopi skupinske dinamike in uveljavili vzorci demokraticne or-ganizacije, ki temelji na antiavtoritarnih pristopih sobivanja. Tabori so pove­zali in še vedno povezujejo razlicne akterje slovenske dezinstitucionalizaci­je, strokovne delavce, akademike, študente, aktiviste in uporabnike v mocne mrežne povezave, ki jih tabori zgostijo in utrjujejo.
To je pomemben del zgodovine taborov, ki je pripomogla k razvoju ta­borov dezinstitucionalizacije kot obliki študijske prakse na Fakulteti za socialno delo. Vzadnjem desetletju so študenti in mentorji izvedli tabore v Dutovljah, Crni na Koroškem, Srbiji (Curug, Tešice in Novi Becej), Makedoniji (Demir Kapija), na Hrvaškem (Dom Turnic), v VDCIlirska Bistrica in na gra­du Cmurek na Tratah (Škraban et al., 2022).
Namen taborov dezinstitucionalizacije kot študijske prakse je, da študen-ti znanje pridobivajo v okolju, v katerem obstaja direktni potencialza razvoj prakticnega in tudi teoretskega znanja na podrocju dezinstitucionalizacije. Vnasprotju z obicajnim nacinom pridobivanja znanja v visokem šolstvu, v katerem študenti znanje pridobivajo ex cathedra v predavalnici, je oblika pri­dobivanja znanja na taborih negacija takega ucenja in zagotavlja pridobiva­nje in preizkušanje znanja na kraju dogajanja, v praksi. Za ucenje dezinstitu­cionalizacije bi tako lahko kot pogoj zahtevali doživetje totalne ustanove na lastni koži. Takšna izkušnja se je pokazala za nujno tudi v naši skupini, saj smo šele z izkušnjo totalne ustanove in dela v njej (vcasih tudi okoli nje) res-nicno usvojili metode dezinstitucionalizacije in razumeli nujnost spremem-be paradigme iz institucionalnih v skupnostne pristope. 

Tabori dezinstitucionalizacije v Srbiji v letih 2015 in 2016 
Na zacetku tega tisocletja so predstavniki delovnih skupin Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v Srbiji razpravljali o potrebnih reformah v socialnem varstvu in eden izmed kljucnih ciljev reforme je bil dezinstituci­onalizacija (Pejakovic in Zajic, 2014). Leta 2012 se je zacel evropski projekt z naslovom »Open Arms« (srb. Otvoreni zagrljaj). Projekt je obsegalmedna­rodno sodelovanje in terensko izobraževanje (Rafaelic, 2015). Dogajanje na podrocju dezinstitucionalizacije je bilo spodbujeno kot del dogovarjanja o pristopu Srbije v Evropsko unijo. Ta v skladu s skupnimi smernicami za de­zinstitucionalizacijo (2021) vse svoje clanice in tudi tiste države, ki želijo k clanstvu pristopiti, poziva, da zaženejo proces dezinstitucionalizacije.
Kot nosilca izobraževanja sta bila v projektu udeležena profesor in asi­stentka Fakultete za socialno delo v Ljubljani in prav ta povezava je sploh omogocala tabore v Srbiji. Prvi taktabor so leta 2015 izvedli v Curugu, ta-bore, opisane v tem delu, pa smo izvedli leta 2016. Naši tabori so bili del projekta Otvoreni zagrljaj in so bili študijska praksa za študente tertudi izo­braževanje za vodstvo in zaposlene v zavodih, v katerih smo tabore izvajali.
Prvi, enotedenski tabor smo izvedli januarja 2016. Vecja skupina študen­tov je odšla v Curug, manjša pa v Tešice. Prvi teden je bil namenjen spozna­vanju zavodskega življenja in preizkus nacinov dela, ki smo si jih zamislili na pripravljalnih mentorskih srecanjih na fakulteti. Namen prakse je bila pomoc ustanovam v procesu dezinstitucionalizacije. Vprvem tednu prakse se je pokazala razlika med zavodom, v katerem so že zaceli proces dezinsti­tucionalizacije (Curug), in zavodom, v katerem so šele potekali pogovori o nacrtu transformacije, sam proces pa se še ni zacel (Tešice). Študenti so v zavodu v Curugu dobili izrazito podporo zaposlenih, poznalo pa se je tudi, da so nekatere projekte, ki so jih zaceli študenti na praksi v prejšnjem študij­skem letu, izvajali vse leto in je imela torej ta skupina študentov precej dobre možnosti za nadaljevanje in nadgradnjo aktivnosti. V Tešicah pa je bilo treba aktivnosti šele zaceti in je tako trajalo malo dlje, da so se v zavodu »prijele«. 

Rezultati in razprava 
Raziskava, ki smo jo izvedli, je kvalitativna, eksplorativna terdelno tudi ak­cijska, saj je nastala ob akcijah in akcije tudi obravnava. Rezultate in razpravosmo razdelili na tri sklope: (1) vpliv taborov na proces dezinstitucionalizacije,
(2) znanje socialnega dela v dezinstitucionalizaciji (zrazdelitvijo na skupnoucenje v praksi in izmenjavo znanja) in (3) tabor kot metoda ucenja socialne­ga dela. Podatke smo pridobili s pomocjo opomnika za vodenje fokusne sku-pine, nekaj pa tudi iz razlicnih dnevniških zapisov na taborih dezinstitucio­nalizacije. Preliminarna faza raziskave je trajala od oktobra 2015 do januarja2016, ko smo izvedli prvi tabor. Po koncu taborov leta 2016 smo nato zbrali podatke. Po tem smo izvedli še vec taborov v razlicnih ustanovah. Ti so nambili v pomoc pri razumevanju podatkov in pisanju rezultatov in sklepa. Koncnizapis izsledkov raziskave pa smo naredili leta 2023. Populacijo predstavljajovsi študenti na Fakulteti za socialno delo, ki so opravljali študijsko prakso vobliki taborov dezinstitucionalizacije. Vzorec predstavlja 10študentov, ki soopravljali študijsko prakso v zavodih v Tešicah in Novem Beceju v študijskemletu 2015/2016. Poleg študentov razlicnih letnikov je bila v fokusni skupi­ni navzoca tudi mentorica na fakulteti. Vzorec je neslucajnostni in prirocni.Ceprav je vzorec razmeroma majhen in je analiza usmerjena predvsem v do-gajanje na dveh opisanih taborih, so ugotovitve zaradi skupne usmerjenostiin ciljev taborov dezinstitucionalizacije relevantne za kogarkoli, ki bi želel na-crtovati tak tabor ali se ga udeležiti. Transkribiran zapis fokusne skupine smokodirali in iz njega povzeli rezultate in sklepe raziskave. 
Vpliv taborov na proces dezinstitucionalizacije 
Posebnost taborov je, da nasproti totalni ustanovi ponujajo obliko totalne skupnosti in so nasprotje nasilni množicni kolektivizaciji institucije in jo na­domešcajo s prostovoljno kolektivizacijo posameznikov s skupnim ciljem. Tabori kot totalne skupnosti imajo v nasprotju s totalnimi ustanovami pos­tulatprostovoljnega vkljucevanja, so casovno omejeni in uresnicujejo cilje, ki se ustvarijo z demokraticno nehierarhicno participacijo vseh taborecih. Spremembe, ki jih tabori lahko vnesejo, delimo na vsebinske, te vkljucujejo vnos teoretskih izhodišc in strokovnega znanja v proces transformacije, in akcijske, tiste, ki so povezane z vnosom nove, sveže energije in pogosto na utecene institucionalne sisteme delujejo motece, vanje vnesejo nemir, ki lah­ko oživi mrtve zidove in vsaj za hip skupnost, podrejeno instituciji, obrnejo na glavo in institucijo podredijo skupnosti (Flaker in Rafaelic, 2023). 
Nekateri cilji na podrocju vsebinskih sprememb, ki smo jih želeli doseci s tabori kot metodo dezinstitucionalizacije, so bili doseženi, mnogi ne. V parih smo skupaj z uporabniki na vsakem taboru izdelali skupaj med pet in deset osebnih nacrtov za tiste, ki so si tega želeli. Vsklopu izobraževanja za osebje smo predstavili metodo osebnega nacrtovanja tudi njim, saj naj bi osebno nacrtovanje nadaljevali tudi po našem odhodu. Predstavili smo tudi meto-do analize tveganja in skupaj z delavci zavoda izdelali skoraj dvajset analiz tveganja. Vobeh zavodih smo organizirali izobraževanje o normalizaciji in nekateri delavci so si to vzeli k srcu, to smo lahko zaznali v njihovi povecani obcutljivosti za pritožbe stanovalcev v prihodnjih dneh. Nekaj zaposlenih je po tem izobraževanju prišlo na skupšcino, ki smo jo organizirali na oddelku, in poslušalo predloge stanovalcev. 
Tudi skupšcine, ki so uporabnikom prvic omogocile sodelovanje pri raz­pravi o njihovem življenju v ustanovi, smo izvajali redno, dvakratna teden na vsakem oddelku, in stanovalci so dejali, da jih bodo izvajali tudi v prihodnje. Vnesli smo nekaj nove energije in želeli med osebjem vzbuditi spremembo miselnosti iz skrbniške v zagovorniško. To smo poskusili doseci predvsem z zgledom, saj smo sami nastopili izrazito vkljucujoce in demokraticno. Po-membnost novega pogleda na stanovalce je eden izmed udeležencev opisaltako: 
Da smo res videli to razliko med skrbniško in zagovorniško vlogo. […] Kako je bila ta skrbniška vloga pomembna, ki so jo v vecini zavzemali vsi zaposleni skoraj 100­odstotno. Bilo pa je zelo pomembno, ko smo mi notri prileteli iz kontra perspektive, iz zagovorniške. (Študent 2. letnika) 
Nekaj zaposlenih je kljub prvotnemu odporu sprejelo marsikatero kritiko in videli smo lahko, da so v prihodnjih dneh in tednih vložili vec energije v od-nose s stanovalci. Ni pa bilo opaziti, da bi se zgodila kljucna sprememba v odnosih moci znotraj ustanove. Kljub novi obcutljivosti ima namrec osebje kot del sistema omejeno možnost spreminjanja razmerij moci. Kljub temu pa so lahko zaposleni v zavodu pomemben potisk kamna, ki sproži plaz, ce ponotranjijo vrednote dezinstitucionalizacije.
Tabor v totalni ustanovi povzroci nemir v zavodskem življenju, nemir, ki ga ustanova, ki si resnicno želi spremembe v smeri dezinstitucionalizacije, sprejema z odprtimi rokami. Ta nemir je lahko zacetek viharja, ki je potreben, da izruva globoke korenine institucionalizacije. Odnos, ki so ga imeli zaposle­ni do našega prihoda, je bil vsaj sprva pogosto brezbrižen ali pa odklonilen. Zaposleni imajo obcutek, da jim taboreci študenti želijo posegati v njihovo podrocje dela brez dovolj znanja o tem, kaj to delo pomeni. To v veliki meri drži in študenti resnicno pogosto prehitro vidijo zaposlene kot antagoniste grozljivih zgodb, ki se dogajajo za zidovi totalnih ustanov. 
Kljub prizadevanju za spremembo pogleda zaposlenih na uporabnike tež­ko recem, da smo glede demokratizacije odnosov pripomogli k trajnostnim premikom v ustanovah, v katerih smo taborili. Prispevali pa smo vsaj delen vpogled v interne strukture osebja. Nekaj jih je na delavnicah o normalizaciji izrazilo stisko zaradi hierarhije odlocanja v ustanovi. Ob strinjanju z nuj­nostjo sprememb v ustanovi so zaposleni izrazili frustracijo ob tem, da brez dovoljenja vodstva ne smejo vpeljati novih oblik dela. Ugotovili smo, da težko delamo v okoljih, v katerih prevladuje mocna hierarhicna struktura vodstva do zaposlenih in stanovalcev, saj je to v nasprotju z našimi cilji. Dokler se vodstvo ustanove ne zacne truditi za demokratizacijo odnosov, to težko pri-cakujemo od zaposlenih. 
Znanje socialnega del a v dezinstitucionalizaciji 
Pridobivanje in ustvarjanje znanja v obliki prakticnega ucenja na taborih se zelo razlikuje od pridobivanja znanja pri visokošolskem poucevanju. Na eni strani imamo pasivno ucenje, umaknjeno od snovi, ki jo predavatelj po-ucuje, prestavljeno v sterilno okolje predavalnice, na drugi strani pa imamo dinamicno ustvarjanje znanja in ucenja z nenehnim sprotnim preverjanjem znanja v praksi in, v idealnih razmerah, uveljavljanjem znanja v praksi. Pri tej obliki generiranja znanja zbledijo obicajna razmerja med nosilci moci, v tem primeru med mentorji oz. profesorji in študenti, saj skupno, v jasen cilj usmerjeno delo ustvari zavezništvo, ki presega formalne vloge posamezni­kov v hierarhiji moci. 
Skupno ucenje v praksi 
Najvecja razlika v pridobivanju znanja, ki jo tabori omogocajo v primerja-vi z ucenjem v predavalnici, je pridobivanje in preizkušanje znanja z izku­šnjo. Medtem ko študenti pridobivajo znanje, ga skupaj z drugimi akterji tudi ustvarjajo. To je znanje o dezinstitucionalizaciji, ki ne obstaja v vaku-mu, obstaja vedno znova v praksi, v specificni situaciji prav tiste ustanove, v prav tisti skupnosti, v prav tistem casu. Pri tem je lahko zunanji prispevek (študentov in mentorjev) izrazito pozitivna spodbuda za razvoj znanja za transformacijo dolocenega zavoda. Ustvarjanje znanja za posamezno usta­novo lahko pomeni skupno raziskovanje možnosti za preselitve glede na zna-cilnosti stanovalcev, lahko pomeni nacrt razvoja skupnostnih služb glede na specificne potrebe in priložnosti v lokalnem okolju. 
Znanje, ki se razvija na taborih, je lahko in morebiti celo mora biti zelo prakticno. Prav ta organska vkljucenost v transformacijo resnicnega zavo­da ponudi študentom enkratno priložnost za pridobivanje in preizkušanje znanja v novi reartikulaciji prakse, prilagojene tej unikatni situaciji. In tako vpetost v transformacijo specificnega zavoda ustvarja najboljše strokovnjake za dezinstitucionalizacijo na splošno.
Pri izvajanju in hkratnem ucenju osnovnih metod dezinstitucionalizacije, kot je osebno nacrtovanje, se vidi, kako neprecenljiva je izkušnja. 
No, saj to, da se moraš sproti prilagajati temu, kako tece pogovor, poskušati na en subtilen nacin vpeljevati osnovne pojme nacrtovanja, cim bolj subtilno, da vstaviš osebni nacrt v cim bolj organski pogovor. (Študentka 2. letnika) 
Ena izmed študentk je sama omenila, kako malo pomaga to, da vnaprej pos­lušaš o teh metodah, preden jih izvajaš. 
Aja, naucila sem se delati dejansko analizo tveganja. Vresnici ti ne pomaga zelo to, kar slišiš, preden sprobaš. Vseeno je bilo težko, ker dejansko to mo-raš speljati, in te oseba, s katero delaš, ne posluša ali pa ne razume, pa še zaradi jezika je malo težko, recimo, ce cesa ne razumeš, ali pa ona tebe ne razume. (Študentka 2. letnika) 
V praksi študenti spoznajo, da imajo te naloge aplikativno vrednost, niso namenjene zgolj študiju in ocenjevanju, ampakje izrazito pomembno, kako izvedeš analizo tveganja ali pa osebni nacrt, saj so to dejanski uporabniki v težavnih okolišcinah. 
Sem se dejansko tudi naucil, kako to zadevo [analizo tveganja] dejansko spe­ljati, meni je bilo stresno, kerje bilo zares. Jazbi samo to dodal, da mi je bilo ful carsko, da smo imeli neko zelo realno motivacijo za to delati. Pac, nekje v ozadju je bilo, da je možnost, da se bo ta zadeva nekje uporabila, in to je bilo meni briljantno. (Študent 3. letnika) 
Vsi študenti smo se strinjali, da je preizkušanje znanja in metod v praksi neprecenljivo, kljub temu pa smo imeli razlicne poglede na to, kako jih je najbolje izvajati. 
... da bi bilo boljše individualno zaradi vec razlogov. Recimo, ko je dva na ena, je premoc za nas. Zakaj je bilo dobro, da sva bila dva?Jaz sem lahko malo pisal zraven. Ce bi bil sam, bi imel velike probleme s tem pisanjem. (Študent 
2. letnika) 
Takšna, taborniška oblika dela in ucenja omogoca razhajanja in usklajevanja. Vpredavalnici se težko pojavijo tako razlicna mnenja, saj dokler se v praksi ne preizkusimo v vlogi cloveka, ki pomaga narediti osebni nacrt ali analizo tveganja, preprosto ne vemo, kaj bi nam najbolj ustrezalo. Poleg individual-nega ucenja v praksi tabori ponujajo »zgostitev« dogajanja in ljudi. Prav ta zgostitev omogoca, da se skupina študentov (in mentorjev) poveže v skupi-no, ki znanje ustvarja in preizkuša skupaj. Prispevek taborov k razvoju znanja znotraj ustanove v procesu transformacije pa je tudi direktna povezava med metodologijo dezinstitucionalizacije in preobrazbo. Tako lahko na primeriz­delava osebnih nacrtov in analiztveganja na taborih neposredno pripomore k preselitvam v skupnost in demokratizaciji odnosov znotraj ustanove.
Ena izmed najpomembnejših vlog, v kateri se lahko študent preizkusi na taboru dezinstitucionalizacije, je zagovorniška. S tem, ko spimo, jemo in pre­življamo skoraj ves svoj cas z uporabniki, imamo zares dobro priložnost sto­piti v njihov življenjski svet in resnicno poslušati njihove želje. 
Meni je bilo res carsko, da sem se lotil necesa, kar je nekdo na skupšcini izpostavil kot problem, šel z njim okrog malo porihtati te zadeve, spraševal, kje se da to zrihtati, in tako naprej. Se mi zdi, da tako vidiš v praksi, zakaj je to [zagovorništvo] pomembno. (Študent 2. letnika) 
Številne metode dezinstitucionalizacije smo razumeli in jih usvojili šele s preizkušanjem. To kažeta tudi izjavi taborecih: 
Ce bi mi lani kdo rekel, da moram to analizo tveganja narediti, bi semi zdelo »kr neki«, kaj naj delam. Ker meni se zdi tudi ta naloga ena izmed pomemb­nejših na tem faksu. Samo to vidiš šele, ko jo narediš. (Študentka 3. letnika) 
Pred samim taborom smo sicer poslušali predavanje o metodah dezinstitu­cionalizacije, vendar se nismo pretirano osredotocali na njihovo izvedbo in pomen. Nihce si ni zares predstavljal, kako bo videti izdelovanje analize tve­ganja ali pa osebnega nacrta v praksi na taboru. Zato tudi kljub poudarkom mentorice pred prvim taborom nismo razumeli nujnosti vpeljave teh metod za zavod v procesu transformacije. Po izdelavi nacrtov in analiz tveganja pa smo lahko v živo videli, kako je to v praksi pomagalo stanovalcem, da so lah­ko dobili nekatere svobošcine in pravice, ki jih pred tem niso imeli, in kakšna sprememba za njihovo bivanje je to v resnici bila. Ceprav sistematicna akcija v smeri preselitev, pri kateri bi lahko pomagali izdelani osebni nacrti in ana­lize tveganja, ni bila izvedena, smo lahko študenti videli izjemen emancipa­cijski potencial teh metod.
Prav tako študent ne more razumeti birokratske rigidnosti, dokler je ne doživi na lastni koži, in takratlahko dobi drobec te izkušnje, s katero se sta­novalci zavodov srecujejo vsak dan; 
Recimo za terme [nacrtovan izlet, ki se ni nikoli zgodil zaradi neskoncnih logisticnih zapletov] sem potem videla, ko se niso zgodile šele, koliko stvari moraš pripraviti, da se lahko kaj naredi v teh ustanovah. Meni se tudi zdi, da nihce nima predstave, kako sploh izgleda njihov dan, no, vem, da je jaz nisem imela niti približno, in mislim, da bi morali iti vsaj za kakdan ali pa vikend prej dol in se spoznati s tem. (Študentka 2. letnika) 
Vsi študenti, ki so se udeležili taborov, so omenili, da je bila zanje osebno in za njihov poklicni razvoj ta izkušnja neprecenljiva in ena izmed kljucnih za razumevanje ideje dezinstitucionalizacije in socialnega dela na sploh. Eden od taborecih je svoje misli strnil takole: 
Osebno se mi je zdela izkušnja neprecenljiva. Poleg tega sem velik zagovor­nik ucenja tipa learning by doing, saj mislim, da se lahko preko preizkušanja in posnemanja naucimo neskoncno vec o delu zljudmi kot iz knjig. (Študent 
3. letnika) 
Tako pa je pomembnost taborne oblike ucenja opisala druga študentka: 
Teorija je seveda pomembna, vendar je na koncu odnos in pristop glavni del socialnega dela, tega pa se težko nauciš iz knjig. (Absolventka) 
Vpliv taborov dezinstitucionalizacije v Srbiji na skupino študentov, kiso se jih udeležili, je bil vsekakor velik, kot lahko ocenjujem po aktivno­sti teh posameznikov v projektih, ki so sledili. Nihce izmed nas ni, predensmo izpeljali tabore v Srbiji, zase trdil, da je kompetenten sogovornik o dezinstitucionalizaciji. Po izpeljanih taborih v Srbiji pa je velik del skupi­ne nadaljeval organizacijo taborov dezinstitucionalizacije in prevzemal po­membne organizacijske in vsebinske naloge teh taborov. Študenti smo s pri­spevki o taborih sodelovali tudi na mednarodnih konferencah in mnogi sotudi pozneje svojo poklicno pot nadaljevali na podrocju duševnega zdravjain dezinstitucionalizacije. 
Izmenjava znanja 
Pri dezinstitucionalizaciji se znanje ustvarja sproti. Ceprav imajo vse usta­nove podobna pravila in strukturo hierarhij, pa ima vsaka ustanova popol­noma svojo skupnost ljudi, slog vodenja, specificen politicen in ekonomski položaj ustanove, povezave z lokalno skupnostjo. Znanje o uvajanju dezin­stitucionalizacije v praksi moramo tako crpati iz številnih virov. Pri tem je kljucno, da pomembni akterji poslušajo drug drugega. Žalse to pogosto ne zgodi do mere, ki bi zagotavljala uspešno izpeljan proces dezinstituciona­lizacije. Zavedati se je treba, da imajo razlicne skupine razlicne poglede in znanje o metodah dezinstitucionalizacije. Za uspešno transformacijo zavoda je pomembno, da upoštevamo tako znanje uporabnikov, zaposlenih, vodstva kot tudi zunanjih strokovnjakov.
Na naših taborih je bilo po mnenju študentov premalo resnicne izmenjave znanj. Ob evalvaciji smo lahko opazili vidno frustracijo študentov ob tem, da ustvarjanje znanja ni potekalo tako, kot so si zamislili ob snovanju tabora. 
Sem pa že na zacetku videla, da so oni bolj mislili, da se pridemo mi tja ucit in da bodo oni nam pokazali, kako oni delajo, in mi bomo gledali. Potem pa so videli, da je naš namen ravno obraten, da mi njih nekaj naucimo in jim pokažemo. (Študentka 2. letnika) 
To je zanimiva opazka, saj lepo ponazori veliko nejasnosti na taboru v stiku z zaposlenimi. Morebiti se je prav tu skrivalpotencialza boljše sodelovanje, morebiti bi morali obe skupini bolj poslušati druga drugo, ko sta izražali pri-cakovanja. Študenti smo imeli težave s tem, da niso bili zaposleni niti med sabo usklajeni, in smo težko iskali skupno podrocje ustvarjanja znanja. 
Za izobraževanje recimo se mi zdi, da smo vseeno nekaj dosegli, ampaknis-mo mogli veliko doseci, kermorajo oni [zaposleni v zavodu] prvo med sabo zaceti sodelovati. Ne moremo ohraniti neke delavnice, ce oni ne bodo sode­lovali med sabo, ce se ne bodo pogovarjali med sabo. (Študentka 2. letnika) 
Povezava znanj, ki je najbolj manjkala, je bila povezava med prakticnim zna­njem zaposlenih in stanovalcev.1Da bi to povezavo vzpostavili, smo na tabo­ru organizirali skupšcine na vseh oddelkih, vendarse jih osebje praviloma ni udeleževalo. Obcutek študentov ponazarja izjava: 
Retrospektivno vidim, da je bilo prav znanje stanovalcev najbolj spregledano tudi na taborih, in smo verjetno nekoliko naivno pricakovali, da bomo z organizacijo skupšcin na oddelkih poskrbeli za resnicno vkljucitev stanovalcev v proces ustvarjanja znanja. 
Pa karkoli smo s stanovalci poceli, so si zaposleni rekli: »U, hvala bogu, da je zdaj mir, zdaj so jih pobrali, so jih zbrali za skupšcino, zdaj jih je pol manj na oddelku, zdaj bom jaz manj delal, zdaj grem lahko malo stran.« (Študentka 
3. letnika) 
Vtej želji po razbremenitvi zaposlenih pa lahko najdemo tudi skupno zace­tno tocko sodelovanja med taborecimi in zaposlenimi. So pa zato stanovalci od nas pricakovali veliko, skupšcine so bile podij, na katerem so lahko sporo-cali svoje potrebe, to pa je kljucno za uspešen proces dezinstitucionalizacije. Svoje videnje pricakovanj stanovalcev je ena izmed taborecih opisala takole: 
Ja, no, oni so videli samo to, da so prišli novi ljudje, mladi, da smo imeli zagon in nismo na njih gledali po nekih diagnozah. […] Nekateri nisomogli razu­meti, da smo tam študentje, da ce bi bili zaposleni, da bi mogoce lahko malo vec naredili glede dolocenih stvari, tako pa smo bili na nekem novem terito­riju, kjer tudi z direktorico nismo mogli sodelovati, in ja, smo jih razocarali, definitivno, vsaj na skupšcinah. (Študentka 2. letnika) 
Že samo to, da smo študenti prišli s popolnoma drugacnim pogledom na sta­novalce, je bilo pomembno tako za stanovalce kot tudi zaposlene, ki so lahko videli pogled, ki so ga sami, ce so ga kdaj imeli, morebiti že pozabili. To pa je osnovni minimum taborov dezinstitucionalizacije. To bi seveda moralo ob-stajati tudi, ko v ustanovah ni taborov.
Zaradi nepripravljenosti za sodelovanje zaposlenih na skupšcinah se je tudi v nas nabiralobcutek nemoci in frustracije in smo za neuspeh zagovor­niških akcij obtoževali njih. 
Se strinjam, da na neki širši ravni nismo mogli nekaj narediti, in to je tudi stvar, ki je mene najbolj frustrirala na skupšcinah. Ne moremo zares mi nic narediti, ce ni niti enega zaposlenega tam. (Študent 3. letnika) 
Kljub temu je bilo kakih pet zaposlenih, ki so sodelovali in imeli željo po no-vem znanju, vendar jih ni bilo dovolj za kriticno maso in so bili po vecini pro-fili zaposlenih, ki so bili že tako ali tako bolje seznanjeni z metodami dezinsti­tucionalizacije, nasprotno pa vecina zaposlenih ni kazala velikega zanimanja. To je ena izmed taborecih opisala tako: 
Videlo se je, da so nekateri želeli, so bili zainteresirani, jih je zanimalo, med-tem ko druge, na primer te medicinske sestre, ki imajo najvec stika, ni zani­malo, da bi se ucile in naprej to uporabile. (Študentka 2. letnika) 
Verjamem, da mnogi zaposleni niso videli smisla v spremembi njihovih me-tod dela, saj niso verjeli, da bi lahko študenti iz Slovenije prinesli znanje, s katerim bi lahko to delo izboljšali. Ta ocitek je delno upravicen, saj nam je zagotovo primanjkovalo izkušenj zdelovanjem institucij, tega pa ne moreta nadomestiti obilje energije in nekaj znanja o metodah dezinstitucionalizaci­je. Verjamem, da bi lahko tudi taboreci bolj razumeli pomisleke, ki so jih imeli zaposleni. Predvsem bi verjetno morali vec pozornosti nameniti negovalne-mu kadru in stopiti z njim v zavezništvo za preobrazbo. 
Tabor kot metoda ucenja socialnega dela 
Proces dezinstitucionalizacije prinaša paradigmatsko spremembo v razmer­jih moci. Zaposleni, ki so bili nosilci moci v odnosu do stanovalcev, se morajo tej moci odpovedati in upoštevati potrebe uporabnikov, ki postanejo vodilo sprememb. Tudi vodstvo zavoda, ki se transformira, se bodisi razpusti bodi­si prevzame povsem nove naloge koordinacije oskrbe v skupnosti, oskrbe, ki upošteva uporabnika in njegove želje. Prav sodelovanje z uporabniki in ucenje iz njihovih izkušenj morata biti temeljni vodili socialnega dela v pra­ksi (Ferguson, 2009). Ce je to želen in nujen koncni rezultatdemokratiza­cije odnosov v procesu dezinstitucionalizacije, se sprašujem, kako se ti cilji razbijanja institucionalnih hierarhij preslikajo na podrocje ucenja o dezinsti­tucionalizaciji in zanjo, kako vplivajo na demokratizacijo odnosov v okviru visokošolskega poucevanja?
Ob na videz manj uspešnim poskusom demokratizacije odnosov v insti­tucijah pa so ti poskusi vplivali na demokratizacijo odnosov med mentorico in študenti, torej na visokošolsko poucevanje in ucenje. Že snovanje tabo­rov dezinstitucionalizacije je v srži antiavtoritarno pocetje in kot tako težko združljivo z jasno hierarhicno in avtoritarno usmerjeno logiko visokošolske­ga poucevanja. Že to, da so tabori oblika ucne prakse in mora biti študentovo delovanje nekako ovrednoteno in ocenjeno, do dolocene mere povzroci, da se antiavtoritarni in antihierarhicni element izgubljata v birokratizaciji so-dobnega visokošolskega preverjanja znanja.
Pomembno je, da ima pri ocenjevanju vecji pomen kot prognosticna ve­ljavnost pedagoška veljavnost. Zmožnost ocene sebe in svojega dela mora imeti vecji pomen kot prognosticna ocena, usmerjena v urjenje in rekrutacijo (Kvale, 1981). To pomeni, da sta pri ocenjevanju bolj kot preverjanje pozna­vanja, na primer osnovnih metod in znanja o dezinstitucionalizaciji, kljucni samoocena posameznika in ocena njegovega dela znotraj skupine. Ce je oce­na že nujna, bi jo morala po demokraticnih nacelih pravzaprav dati skupina in ne vodja. 
Odnos mentorjev v takšni praksi težko upošteva uveljavljene pristope visokošolske pedagogike, saj se lahko s tem zelo hitro izneveri kljucnim ci­ljem dezinstitucionalizacije. Tako so navadno odnosi precej bolj osebni in nehierarhicni. 
Mislim, da je odnos, ki so ga profesorji vzpostavili z nami, vsaj z mano oseb-no, pomenil zelo doberzgled in odnos, ki sem ga potem lahko naprej prena­šal v razmerja z uporabniki in zaposlenimi. (Študent 2. letnika) 
Mentorica na praksi pa je takole povzela svoje videnje tega, kdo je bil nosilec znanja, in dogajanja na taboru. 
Tudi, da sem se jaz dosti od vas naucila in se mi zdi, da ste pokazali, da precej obvladate. Tisto kar je bilo fajn, je bilo to, ko sem vas gledala, kako hendlate z dogajanjem v živo, da je bilo res nekaj živega, in zares, da se niste samo igrali socialnih delavk. (Mentorica) 
Mentorica je veckrat izrazila pozitivno presenecenje nad tem, kako zelo ustrezno smo povzemali in predajali znanje o metodah dezinstitucionaliza­cije, in poudarila, da smo nemalokratmi njo spomnili na pomembnost dolo-cenih institucionalnih vzorcev. Na splošno je v skupini prevladovalobcutek sprejemanja in ceprav je skupino sestavljalo vec zelo razlicnih posameznikov in posameznic, je delovala zelo sprejemajoce in izrazito enakopravno. Za ob­cutek enakopravnosti v skupini je najodgovornejši mentor, on je tisti, ki se lahko nepotrebni moci odpove in dovoli, da se razvije skupna moc v skupini. Vodja je lahko facilitatordogovarjanja, odlocanje in odgovornost za odlocitve pa se porazdelita med vse clane skupine (Flaker, 2022).
Tabori so polje demokraticnosti in tako tudi za znanje, ki se na njih ozi­roma, bolje receno, iz njih ustvari, velja, da nastane v sinhronem dialogu vseh taborecih. Na splošno je v skupini prevladovalobcutek sprejemanja in enakopravnosti. 
V glavnem, kar se tice naše skupine, je bilo dobro gledati, kako smo se prila­gajali en drugemu. Se mi zdi, da smo se zaradi vzdušja, ki je vladalo v skupini, naucili sprejeti tudi tiste stvari, ki so nam šle pri doloceni osebi na živce. (Študent 2. letnika) 
Ja, no, glede nas mi je bilo zelo všec, da smo lahko sodelovali kot skupina, in se strinjam, vsak ima neke pluse pa minuse in minuse smo vsispregledali oziroma nismo se toliko osredotocali na to. (Študentka 2. letnika) 
Ob omejenem uspehu pri spremembah v instituciji lahko zapišem, da je v procesu visokošolskega ucenja vsekakor prevladovalo demokraticno ozracje in da so bile hierarhicne meje, ko govorimo o skupnem delovanju, ki locujejo mentorje in študente, skoraj izbrisane. Študenti smo sami prevzemali orga­nizacijo in vodenje aktivnosti na taborih, mentorica pa se je vkljucevala kot enakovredna udeleženka. Tudi v bolj zasebnem in neformalnem delu naših taborov so se med vsemi taborecimi, tudi z mentorico, spletle enakovredne prijateljske vezi, pokazatelj demokraticnega ozracja taborov. Ceprav mento­rica ni bila navzoca ves cas tabora, se to ni zelo poznalo na našem delovanju in organizaciji aktivnosti. Nobenega dogajanja ni dolocalo vertikalno podaja­nje navodil in znanja. 

Za konec 
Poucevanje socialnega dela se v postmodernem, neoliberalno usmerjenem vi-sokem izobraževanju izgublja. Socialno delo v praksi se izgublja v upravnihpostopkih in birokratskih ritualih, študij socialnega dela pa se izgublja v svojilastni postmoderni artikulaciji stroke, ki ne temelji na ugotovitvah iz prakse.Razkorak med poucevanjem in stanjem v praksi je vedno vecji, prostora za upo­rabnike pa ni ne na eni, ne na drugi strani. Socialno delo se mora z vsem, karpremore, upreti sprijaznjenosti s sodobnim managerialisticnim pristopom so-cialne politike. Nujna je povezava znanosti socialnega dela in stroke na terenu. 
Ce želimo spreminjati nacin poucevanja za dezinstitucionalizacijo, mora-mo spremeniti nacin visokošolskega poucevanja o socialnem delu na sploh. Tabori nam s svojo linearno obliko nacrtovanja in organizacije lahko poma­gajo, da se otresemo starih hierarhicnih odnosov in zdialogom vzpostavimo nove nacine pridobivanja znanja. Zrazvojem kriticnega mišljenja moramo ustvarjati kader, ki je osvobojen spon zastarele univerze in kot takzmožen pogledati onkraj hierarhicnih odnosov, ki vladajo v totalnih ustanovah. To je morda najvecji še neizkorišcen potencialtaborov dezinstitucionalizacije in naloga, da damo vecji poudarek na znanje in izkušnje zaposlenih. 
Demokratizacija odnosov, normalizacija in vsa druga orodja dezinstituci­onalizacije so neuporabni, ce nimamo na strani strokovnjakov ljudi, ki zav­racajo vseobsegajoce in nepopolne modernisticne resnice, razumejo izzive postmodernega relativizma, ob tem pa pozivajo k paradigmatski spremembi oskrbe s pomocjo kriticnega, radikalnega pogleda na ustanove kot tudi pro-ces visokošolskega izobraževanja, katerega del so ali so bili. Tabori pa nam omogocajo tudi vzpostavitev pozitivnih okolij za razvoj takšne emancipacij­ske miselnosti. 
Vprocesu dezinstitucionalizacije ustvarjamo novo znanje, ki s pomocjo dialoga, ki poteka na mnogih relacijah (npr. strokovnjak– uporabnik, stro­kovnjak– država, profesor – študent), zavraca stare vzorce razvoja znanja. Pridobivanje takega znanja je nelocljivo povezano s prakso socialnega dela, ni ga mogoce pridobiti zgolj s teoretskim izhodišcem in ni staticno. Tako zna­nje se ustvarja skupaj z uporabniki in njihovo izkušnjo kot tudi izkušnjo stro­kovnjakov, profesorjev in študentov.
Temeljna razlika je, da je v obicajnem procesu podajanja znanja v viso­kem šolstvu domnevni nosilec znanja mentoroziroma profesor, pri tabornih oblikah prakticnega ucenja pa je nosilec znanja kolektivna izkušnja. Vpre­davalnici je znanje popolnoma staticna dimenzija in ga profesorrazlaga štu­dentom, znanje za dezinstitucionalizacijo pa je dinamicna tvorba, ki temelji na demokraticnosti in svobodi, ustvarja pa se sproti in se prilagaja ljudem, ne pravilom katerekoli institucije, bodisi socialnovarstvenega zavoda bodi­si univerze. Poleg drugacne oblike ustvarjanja znanja je taknacin dela tudi uporproti ustaljeni družbeni delitvi moci, iz katere izhaja nepoštena diskri­minacija, ki povzroca zatiranje (Thompson, 2010).
Tabori so v svoji ideji nasprotje totalne ustanove in pokažejo obratinsti­tucionalne oskrbe. So totalne skupnosti, ustvarijo mrežo ljudi, ki preživijo nekaj casa v intenzivnem sobivanju in teden, dva ali vec drug z drugim doživ­ljajo nekatere izmed najlepših stvari v življenju, kot so sprejemanje, smeh, ljubezen, razumevanje, hkrati pa ustvarijo prostor, v katerem je dovoljeno in sprejeto skupaj doživljati tudi najhujše plati življenja, kot so osamlje­nost, izguba in izolacija. Tabori so zgošcena izkušnja bivanja in življenja, ki se potencira in okrepi skozi megafon skupnosti. Znanje, ki ga ustvarjajo, je znanje, ki iz te izkušnje tudi izhaja, to je znanje, ki ga ustvari skupnost. Prav tako, kot bi morali študenti ovreci površne predstave o tem, da so zaposleni v ustanovah nujno vršilci institucionalnega nasilja, bi se morali zaposleni v ustanovah otresti predstav o tem, da so študenti in mentorji, ki prihajajo na tabor, nasprotniki, ki želijo ukiniti službe in zaposlenim v zavodih sporociti, da so slabi ljudje zaradi same narave njihovega dela. 
Pomembno je, da zacnejo tako zaposleni kot študenti, mentorji in stano­valci delati skupaj proti rigidnemu ustroju totalnih ustanov in z demokrati­zacijo odnosov in normalizacijo razmeruresnicevati cilje dezinstitucionali­zacije. Vprašanje je, ali so lahko študentje znemirom, ki ga vnesejo v usta­nove, glavno gonilo sprememb. Najverjetneje ne. Lahko pa so, z energijo in znanjem, ki ga prinesejo, zadnja slamica, ki zlomi kamelji hrbet institucional­nega statusa quo v ustanovi, kjer pri vodstvu in zaposlenih obstaja priprav­ljenost za transformacijo.
Tudi v visokem šolstvu govorimo o znanju, ki ga ustvarja skupnost, ven­dar je akademska skupnost izrazito drugacna od skupnosti, ki se ustvari na taborih. Razlik med znanjem, ki se ustvarja v skupnosti na taborih, in aka-demskim znanjem je precej. Morebiti kljucna za razumevanje pomembnosti taborov kot študijske prakse je razlika med taborom, ki je samostojna enti­teta dezinstitucionalizacije, in akademskim procesom, ki je po pravilu biro­kratski, hierarhicen in pogosto vsebinsko prazen. V tem akademski proces poucevanja in napredovanja v univerzitetnih hierarhijah moci spominja na strukture v totalnih ustanovah, ki temeljijo na pravilih. V zavodih obstaja množica pravil, ki svoje veljavnosti ne gradijo na skupnosti, temvec na hlad­ni racionalizaciji, na zakonih ali pa na argumentu moci, kot starš, ki otroku rece: »To je tako zato, ker jaz tako recem!« Temelji zgolj na izcrpanosti, ki je v birokratskih sistemih kronicnega zatiranja opazna na vseh ravneh. Prav tako se univerze in fakultete podobno zapirajo v nesmiselne relativizme in obsedenost s formo, v kateri imata navzocnost na predavanjih in izpolnjeva­nje nalog absolutno prednost pred lastno refleksijo in poglobljenim študijem prakticne stroke in znanosti, ki ji študent pripada. 
Znanje, ki se ustvarja na taborih, v skupnosti, pa je temu diametralno na­sprotno. Skupnost taborecih, v nasprotju z akademsko skupnostjo, ki temelji na jasno dolocenih pravilih, temelji na dogovorih skupnosti. Tako je skup­nost oziroma taborsam ta, ki znanje ustvarja, saj dovoljuje, da se med ljudmi ustvari polje, ki ga v birokratskih, na pravilih in hierarhijah vzpostavljenih skupnostih, ni. Govorimo o podrocju življenja, sobivanja, ki namesto omeji­tev ponuja prostor za rast in s tem prostor za razvoj relevantnega znanja za skupnost. 
Tabor je enkraten dogodek in kot tak ustvarja enkratno znanje za eno ustanovo, za eno skupnost. Kljub temu pa to ne pomeni, da tabori kot oblika dela in ucenja za dezinstitucionalizacijo ne ustvarjajo prepleta mrež znanja, ki tvorijo kompetentno skupnost strokovnjakov za dezinstitucionalizacijo. Ce se bojimo, da bi v ustanove vstopali s premalo vedenja, pa je tudi pre­vec izdelan sistem metod in znanja lahko ob vstopu v ustanove v procesu transformacije prav tako neproduktiven. Znanje, ki se ustvarja, ni le znanje, ki dopolnjuje resnicnost stroke, spreminja se tudi resnicnost posameznikov, vkljucenih v proces transformacije. 
Znanje o dezinstitucionalizaciji in zanjo vsebuje imperativ neizkljuceva­nja in skupnosti in mora kot tako nujno izhajati iz nje. Nobeno znanje, ustvar­jeno in predano zunaj okvirjev nehierarhicne in demokraticne skupnosti, ne more ustvariti kompetentnih in usposobljenih strokovnjakov za dezinstitu­cionalizacijo ali socialno delo na sploh. Izobraževanje za dezinstitucionaliza­cijo je radikalno in razume, da je za intelektualno teoretizacijo kljucen tudi materialni svet, ki zahteva povezovanje med teorijo, izobraževanjem in nje­govim potencialom za progresivne spremembe. Govorimo o ponovni artiku­laciji praksisa, povezave med teorijo in prakso, med ucenjem in izkušnjo v koherentni radikalni intelektualni analizi. 

Viri 
Cooper, D. (1980), Psihiatrija i antipsihiatrija. Zagreb: Naprijed. Ferguson, I. (2009), 'Another Social Work is Possible!' Reclaiming the Radical Tradition. V 
V. Leskošek (ur.), Theories and methods of social work: exploring different perspectives. 
Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Flaker, V. (1981). Uveljavljanje skupinskega dela v taborniški organizaciji. V B. Stritih, B. Mesec, 
V. Flaker, P. Rapoša-Tajnšek, G. Cacinovic Vogrincic, V. Miloševic Arnold, & A. Kavar Vid-mar, Prostovoljno socialno delo (str. 113–145). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. Flaker, V. (2022). Moc skupine. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Flaker, V., & Rafaelic, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokoncana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Freire, P. (2019). Pedagogika zatiranih. Ljubljana: Založba Krtina. Goodwin, S. (1997), Comparative mental health policy: from institutional to community care. London: Sage. Gramsci, A. (1971). Selections from prison notebook. London: Lawrence and Wishart. Kvale, S. (1981). Izpiti in gospostvo. Ljubljana: Partizanska knjiga. Laing, R. D., & Esterson, A. (1964), Sanity, madness and family. London: Penguin book. Ledwith, M., & Springett, J. (2010). Participatory practice: Community-based action for trans-formative change. Bristol: The Policy Press. 
Pejakovic, L., & Zajic, G. (2014). Deinstitucionalizacija rezidencijalnih ustanova socijalne zaštite u Srbiji. Beograd: Republicki zavod za socijalnu zaštitu. Pridobljeno 7. 3. 2025 s http://www.zavodsz.gov.rs/media/2013/save-final-book-srb-sa-koricama-ok.pdf 
Rafaelic, A. (2015). Pomen povezovanja in vkljucevanja pri oskrbi po meri cloveka in procesih dezinstitucionalizacije . Ljubljana: Fakulteta za socialno delo (doktorska disertacija). 
Rafaelic, A., & Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi. Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIX, 250. Rafaelic, A., & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskoncna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Scheff, T. (1966), Being mentaly ill. New York: Garden City. 
Stritih, B., & Mesec, B. (1977). Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki. Rakitna – akcijskoraziskovalna naloga: socialnoterapevtska kolonija. Ljubljana: Inštitut za sociologijo. 
Škraban, J., Kafol Stojanovic, N., Fras, S., & Mestek, K. (2022). Študentski tabori kot meto­da dezinstitucionalizacije. V S. Bezjak (ur.), O skupnosti in dezinstitucionalizaciji onkraj obstojecih vrtov in vrtickov: Zbornik Muzeja norosti (str. 111–128). Trate: Muzej norosti. 
Taylor, R., Barr, J., & Steele, T. (2002). For a radical higher education. Buckhingham: SRHE and Open University Press. 
Thompson, N. (2010), Theorizing social work practice. Hampshire: Macmillan Publishers Limited. 
Strokovni clanek  Prejeto 31. maja 2025, sprejeto 15. junija 2025  
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.151-165  
Nataša Novak  


Pomoc koordinatorke obravnave v skupnosti uporabnici s težavami z duševnim zdravjem pri obnovi hiše 
V prispevku so prikazane osebne okolišcine uporabnice in dogajanje pri urejanju stanovanjskih zadev znotraj obravnave v skupnosti. Opisano je, kako in zakaj je koordinatorka prevzemala vse vec obveznosti, saj drugih pomocnikov ni bilo na voljo, hkrati pa je še vedno spoštovala integriteto in samostojnost uporabnice, saj je imela ta ves cas pomembno vlogo pri odlocanju o postopku prenove in zbiranju financnih sredstev. Posledica njunega sodelovanja in individualnega nacrtovanja je bila, da je uporabnici po zaslugi prijav na razpise, donacij in dodatkov ob epidemioloških ukrepih vl ade v treh letih uspelo privarcevati dovolj za obnovo. 
Kljucne besede: individualno nacrtovanje, krepitev moci, zbiranje denarja, revšcina, podpora. 
Nataša Novak je univerzitetna diplomirana socialna delavka, zaposlena na Centru za socialno delo Severna Primorska kot koordinatorka obravnave v skupnosti. Kontakt: natasa.novak1@gov.si 
How a Community Mental Health Coordinator can help a user with mental health issues in renovating her house 
The article describes the personal circumstances of the user and the ev ents surrounding the resolution of housing issues within the community. It describes how and why the coordinator took on more and more re­sponsibilities, as no other assistants were available, while still respecting the integrity and independence of the user, who played an important role in deciding on the renovation process and raising funds. As a result of their cooperation and individual pl anning, the user managed to save enough money in three years to renovate the water and electrical systems, windows, and chimney, thanks to applications for tenders, donations, and government subsidies for epidemiological measures. 
Key words: individual planning, empowerment, fundraising, poverty, support. 
Nataša Novak in a social worker with a university diploma. She’s employed at the Centre for Social Work, Northern Littoral Region, Slovenia, as a community coordinator. Contact: natasa.novak1@gov.si 

Uvod 
Prispevek sem pripravila na podlagi lastnih izkušenj dela z uporabnico s te­žavami na podrocju duševnega zdravja, ki se preživlja s pokojnino in varstve­nim dodatkom ter nima prihrankov, kot cilj pa si je dolocila obnovo kljucnih delov svoje hiše.
Ko je cilj vecinoma dosegla, sem ji predlagala, da bi njeno zgodbo o ures­nicevanju cilja predstavila na konferenci o deinstitucionalizaciji. Sprva se je zacudila, potem pa razveselila in mi dala soglasje, da lahko opišem vse dogajanje.
Tako je nastala študija primera, v katerem je predstavljeno uresnicevanje cilja (popravilo delov hiše) po nacrtu obravnave v skupnosti. Dogajalo se je v letih 2020-2023 in še vedno traja. 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:151–165 
Zakonodaja 
Naj zacnem s predstavitvijo obravnave v skupnosti v zakonodajnem in kon­ceptualnem okviru. Zakon o duševnem zdravju (2008) je uvedel tri profile strokovnjakov: koordinatorja nadzorovane obravnave, ki je zaposlen v psihi­atricni bolnišnici, zastopnika pravic na podrocju duševnega zdravja, ki spada pod okrilje Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ter koordinatorja obravnave v skupnosti, ki je zaposlen na centru za socialno delo. Najvec bom pisala o sodelovanju koordinatorke obravnave v skupnosti (v nadaljevanju koordinatorke) in uporabnice.
Vsebino oziroma delo znotraj obravnave v skupnosti ureja »Pravilnik 
o nacinu in vsebini obravnave v skupnosti ter vsebini, pogojih in nacinu opravljanja izpita za koordinatorja obravnave v skupnosti« (2009), v nada­ljevanju pravilnik. 
Pravilnik v 2. clenu opredeljuje obravnavo v skupnosti, ki je postopek izvajanja socialnovarstvenih, zdravstvenih ali drugih storitev in programov pomoci osebam, ki ne potrebujejo vec zdravljenja v psihiatricni bolnišnici ali nadzorovani obravnavi, vendar potrebujejo pomoc pri psihosocialni rehabi­litaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmerin vkljucevanju v vsakdanje življenje na podlagi nacrta obravnave.
V9. clenu doloca, da nacrt vsebuje zapis ocene situacije osebe, ugotovitev potreb osebe, cilje obravnave, ukrepe za njihovo doseganje, predlog izvajal­cev ukrepov, casovno opredelitev izvajanja nacrta, nacin spremljanja, evalva­cije izvajanja ukrepov in financno ovrednotenje.
Pravilnik v tretjem poglavju v 10. clenu doloca šest podrocij urejanja, insicer: urejanje stanovanjskih oziroma bivalnih razmer, urejanje socialne var-nosti, urejanje zaposlitve in dela, urejanje podpore pri opravljanju temeljnihin podpornih dnevnih opravil, urejanje podpore pri zagotavljanju socialnih sti­kov in družabnosti ter druga pomembna podrocja za vkljucevanje v skupnost. 
Kljucni pojmi, metode, nacela in znacilnosti individualnega nacrtovanja 
Kljucni pojmi obravnave v skupnosti so kakovost življenja, vpliv uporabnika, osebna participacija, kakovost izvedene storitve in individualizacija (Šker­janc, 2006, str. 25–32).
Kakovost življenja pomeni nadzor nad svojimi viri moci, ki so lahko osebni, financni, premoženjski, sorodstveni in pomenijo mehanizem zadovoljevanja razlicnih osebnih potreb na ravni posameznika. Zadovoljevanje teh potreb se kaže v življenjskem slogu, osebnih vrednotah in dostopu do najrazlicnejših vsebin, organizacij, programov, storitev ipd. Vpliv uporabnika bi lahko opre­delili kot vprašanje, ali se odloca sam ali odloca kdo drug v njegovem imenu. Participacija pomeni, da sodeluje, ustvarja svoj slog življenja in si sam doloca cilje, npr. kako želi živeti, porabljati denar, ki ga ima na voljo. 
Kakovost storitve se meri v ustreznosti storitev, ki nastajajo na podlagi opredeljenih ciljev oziroma vizije uporabnika. Glede na to, mora biti storitev oblikovana, individualizirana po meri uporabnika, in mora upoštevati njego­ve zmožnosti in sposobnosti, ima dolocene cilje, izvajalce, trajanje in vire za morebitno placilo. Koordinatorji obravnave v skupnosti pri delu uporablja-mo individualni pristop in metodo individualnega nacrtovanja. 
Pri tem je pomembno upoštevanje nacel individualnega nacrtovanja, in sicer: zaupnost vsebin pogovorov, zavezanost k udejanjanju ciljev vseh vple­tenih oziroma clanov multidisciplinarnega tima, zagotavljanje vpliva pri ure­snicevanju in udejanjanju ciljev, kjer ima zadnjo besedo uporabnik, krepitev moci uporabnika, možnost izbire in odlocitve v casovnem pogledu, izbire izvajalcev, nacina, vsebine ipd., vloge morajo biti jasno dolocene (vloga upo­rabnika, koordinatorke in izvajalcev), dolocen mora biti mandatglede traja­nja, nacina sodelovanja, prispevka vpletenih, na koncu pa je treba dosežke tudi proslaviti. (Škerjanc, 2006, str. 25–31)
Znacilnosti metode individualnega nacrtovanja so, da se zacne na uporab­nikovo željo. Uporabnik ohranja vpliv in zadnjo besedo v procesu zagotavlja­nja storitve in si pri tem izboljšuje kakovost življenja. Možno je ponovno na-crtovanje v pomenu drugega kroga kot nadgradnje, ki se sproži med udeja­njanjem ciljev, možno je tudi, da si uporabnik premisli ali si zamisli drugacno udejanjanje ciljev. (Škerjanc, 2006, str. 53)
Ob nacrtovanju in pripravi predloga nacrta obravnave v skupnosti spozna­vamo uporabnika kot osebnost, njegove trenutne življenjske okolišcine (se­danjost), lahko nam predstavi svojo življenjsko zgodbo (preteklost), veliko pagovorimo o prihodnosti, saj se iz želja in težnje k spremembi oblikujejo cilji. 
Metoda individualnega nacrtovanja z udejanjanjem ciljev prinaša strukturo,tehnike in delovna nacela za prakticno socialno delo, za premik od besed kdejanjem, od opisovanja in nacrtovanja k razmisleku in delovanju in orodje zapretvarjanje uporabnikovih osebnih ciljev v oblike pomoci in socialnovarstve­ne storitve. Hkrati prinaša tudi postopek za zbiranje podatkov o nalogah, ki sobile opravljene, o uresnicenosti posameznih osebnih ciljev, okakovosti oprav­ljenih storitev, o vlogah, ki jih je izvajalec povzemal. (Škerjanc, 2010, str. 138) 

Predstavitev uporabnice, nacrtovanje in priprava predloga nacrta obravnave v skupnosti ter delovna vprašanja 
Predstavitev uporabnice in njene življenjske okolišcine 
Uporabnica ima okrog petdeset let, živi sama v lastniški hiši, ki jo je pode­dovala po starših. Nima partnerja ali otrok, tudi sorodnikov ne, razen daljne sestricne, ki živi v tujini. Imela je sestro, a je umrla pri njenih desetih letih. Zaposlila se je pri rosnih petnajstih letih, bila kmalu prvic hospitalizirana v psihiatricni bolnici in v 21. letu invalidsko upokojena s šestimi leti delovne dobe. Kot pove sama, je bila v preteklosti slabega zdravja, vec v bolnišnici kot doma. Odkar sta ji umrla starša, se zaveda, da je sama za vse in da je najpo­membnejša skrb za svoje zdravje. 
Vse življenje živi v tej vasi in v tej hiši, rada ima mir. A tudi pogreša družbo, najveckratjo najde v domaci vasi v majhnem vaškem lokalu, kjerse vedno kaj dogaja. Ima prijatelje, ki obcasno pridejo na obisk ali pomagat, najvec­kratpri opravilih z drvmi. Preživlja se z invalidsko pokojnino in varstvenim dodatkom v skupnem znesku 576,44 evrov (odlocba izdana julija 2021, zne­sek se usklajuje z rastjo inflacije), zato ji ni uspelo ustvariti prihrankov. Rada bere, piše razlicne misli in svoja doživljanja, veliko moli in obiskuje cerkev. Je miroljubne narave, prijazna, ustrežljiva, dobrotljiva in ko je na voljo, rada klepeta z ljudmi. Je tudi jasna in glasna, da želi imeti glavno in zadnjo besedo, kar zadeva dogajanje v njeni hiši, posebej pri popravilih, kdo lahko vstopi v hišo in kakšno vedenje je zaželeno. Zafrkavanja, podcenjevanja in žalitev ne sprejema in ne prenese. 
Nacrtovanje in priprava predloga nacrta obravnave v skupnosti 
Pobuda za vkljucitev v obravnavo v skupnosti je bila podana leta 2016. Z upo­rabnico sva zaceli pripravljati predlog nacrta obravnave v skupnosti. Uporab­nica je leta 2016 prejela dedišcino po ocetu; podedovala je nepremicnini (hišo,v kateri živi, in gozd) in prihranke. Februarja 2017 je podpisala privolitev vobravnavo v skupnosti in cilje, ki si jih je dolocila, v resnici udejanjila v prvipolovici leta 2017, tudi cilj glede obnove hiše, saj je zamenjala streho, vhodnavrata in okna v pritlicju hiše, potem pa se je nacrtovanje (in obnova hiše) usta­vilo. Uporabnica je živela svoje življenje, vesela je bila predstavnikov razlicnihslužb (s podrocja zdravstva in socialnega varstva), ki so jo obiskovali na domu.
Predlog nacrta obravnave v skupnosti je bil pripravljen avgusta 2019. Po vecmesecnem usklajevanju je bil predviden multidisciplinarni tim na zacet­ku marca 2020. A je bil odpovedan zaradi uporabnicine poškodbe in potem prestavljen na jesen 2020, tudi zaradi razglašene epidemije covida­19. Nacrt obravnave v skupnosti je bil tako potrjen in sprejet jeseni 2020. Vnacrtu so bili opredeljeni cilji za organizirano življenje v skupnosti, še odprte možnosti za oblikovanje ciljev, med že narejenimi pa je bila obnova hiše, saj se je poka­zalo, da je bil to do takrat le delno dosežen cilj.
Poleti 2020 so se pojavile nove okolišcine in zacele vplivati na obliko po­moci z vidika obnove pomembnih delov hiše. Kot problematicna se je poka­zala elektricna napeljava zunaj in znotraj hiše, glede udara strele zunaj in možnosti požara znotraj hiše (leseni stropi in dotrajana elektricna napelja­va). Ob njeni hiši je državna cesta, ki je bila v tem letu obnovljena. V casu gradnje ceste in obiskov delavcev, razlicnih izvajalcev del in inšpektorjev, se je pokazalo, da bo za zacetek nujna vgradnja elektricne omarice na zunanjo­sti hiše in torej tudi obnova elektricne napeljave v notranjosti. Vtem casu je zacela pušcati še vodovodna napeljava v kopalnici, pec na drva v kuhinji pa se je zacela dimiti in kaditi. 
Postavilo se je vec vprašanj, in sicer kako organizirati pomoc pri obnovi kljucnih delov hiše, saj uporabnica nima prihrankov (oziroma proracuna za ta namen), kdo bi bil pravšnja oseba za izvedbo organizacije, spremljanja, koordiniranja in vodenja izvedbe del ter razlicnih opravil. 
Delovna vprašanja 
Po pogovoru z uporabnico, hitrem naboru možnih financnih pomoci in pri­stojnosti po pravilniku so se odprla delovna vprašanja:
a) 
Ali pomoc pri obnovi kljucnih delov hiše spada k nalogam obravnave v skupnosti glede na zakonodajo oziroma pravilnik?

b) 
Ali je cilj, obnova kljucnih delov hiše – elektricne, vodovodne in dimnikar­ske napeljave – sploh izvedljiv? 



Rezultati 
Vidik uporabnice 
Za bivanje v domacem okolju uporabnica potrebuje obnovo elektricne, vo­dovodne in dimniške napeljave, saj so napeljave dotrajane in stare približno petdeset let. Hiša je bila zgrajena leta 1923, je kamnita, z lesenimi stropi, zid je širok približno 40 cm. Njen oce v starosti ni dovolil naložb in popravil v hiši. Uporabnici je zapustil nepremicnine in prihranke, ki bi sicer zadošcali za pokritje stroškov oskrbe njene mame za cas bivanja v domskem varstvu v preteklosti, saj je obcina ob izdaji odlocbe v zemljiško knjigo vpisala plombo na nepremicnine. Uporabnica se je po dedovanju premoženja in prihrankov po ocetu leta 2016 odlocila, da bo raje investirala v nujno obnovo hiše, in je leta 2017 najprej obnovila streho, zamenjala okna v pritlicju in vhodna vrata. A za vsa potrebna popravila hiše ji je zmanjkalo sredstev. 
Z uporabnico je bil sklenjen dogovor, da bo skušala varcevati pri porabi periodicnega in neperiodicnega dohodka, da bo prejeto nakazilo za dolocen namen za ta namen tudi porabila in bo razlicne izvajalce del spustila v hišo. Ti bodo vecinoma moški, s katerimi se bo treba pogovarjati in jim izraziti želje in pricakovanja. Ce bo ob tem doživljala stiske, se bo posvetovala s stro­kovno delavko društva Ozara ali z menoj, po potrebi z izbranim psihiatrom. 
Uporabnica je leta 2020 dala v posek del gozda, prejela nakazilo za dogo­vorjen posek, a je bil posek dvakrat vecji po ugotovitvah nadzornikov. Nakazilaza lesno biomaso za nedogovorjen posek ni prejela v roku vec kot enega leta.Kot koordinatorka sem vztrajala: ce ni nakazila, govorimo o kraji. Šele jeseni2021 se je uporabnica opogumila in dogodek prijavila na policijo. Sledil je sod-ni postopek, ki se je koncal s poravnavo v veliko financno škodo uporabnice. 
Zakonodajni vidik 
Pravilnik v 10. clenu opredeljuje kot prvo izmed šestih podrocij urejanja: ure­janje stanovanjskih oziroma bivalnih razmer. To podrocje je precej raztegljivo, obsega tako pomoc pri iskanju ustreznega stanovanja, sobe, strukturiranih oblik bivanja in institucionalne namestitve, pomoc pri prijavah na razpise za neprofitna in profitna stanovanja, iskanje možnosti pri placilu stroškov bivanja, pri urejanju razlicne dokumentacije ipd. Vcasih se to zgodi v spreme­njenih življenjskih okolišcinah, po odpustu iz bolnišnice, ali pa je takšen cilj nacrta obravnave v skupnosti. 
Osebe s težavami z duševnim zdravjem, ki ne potrebujejo vec zdravljenja v bolnišnici ali nadzorovani obravnavi, a potrebujejo pomoc pri psihosocial­ni rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmerin vklju-cevanju (2. clen pravilnika), najpogosteje bivajo v domacem okolju, a same velikokratne poznajo pravic, postopkov oziroma težko sledijo sosledju pri urejanju pravno formalnih in upravno administrativnih zadev. 
Obravnava v skupnosti je kot naloga podrobno zapisana v »Katalogu jav­nih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo centri za socialno delo« (Katalog, 2024, str. 165–171). Predstavljen je ves postopek od pobu­de, priprave predloga nacrta obravnave v skupnosti, sestave clanov multi-disciplinarnega tima za potrditev predloga nacrta, evalvacije doseženega in prenehanje obravnave. Izvajajo se neposredno delo z uporabnikom, z mrežo izvajalcev storitev ali programov, organizacijo, koordiniranje in tudi nadzornad izvajanjem nacrta obravnave v skupnosti. 

Izvajanje cilja popravila delov hiše 
Zacetek 
Po nacrtu obravnave v skupnosti je uporabnico obiskovala strokovna delav­ka društva Ozara, ki je že v prejšnjih letih sodelovala pri iskanju donacije in izvedbi beljenja kuhinje, prostora, kjer se uporabnica najvec zadržuje. In sva kot clanici multidisciplinarnega tima pregledali možnosti, kje zaceti iskati pomoc oziroma sredstva, tako glede organizacij kot potencialnih razpisov za nepovratna sredstva. Vnadaljevanju sva si nove informacije sproti sporocali. 
Sklenjen je bil dogovor z uporabnico, da bo povprašala pri izvajalcih v okolici in pridobila vsaj dva predracuna za popravilo elektricne napeljave.
Pripravljen je bil nacrt oddaje vlog razlicnim organizacijam, zvlogo za izredno pomoc na pristojnem centru za socialno delo, sledile so vloge za denarno pomoc na Rdeci križin Karitas, lokalnemu Lions klubu za obnovo elektricne napeljave in Državni tehnicni pisarni za sanacijo zidovja hiše po zadnjem potresu leta 2004. 
Od avgusta do decembra 2020 so bile vloge oddane, nekatere že rešene, pri nekaterih je še cakala na odgovor. Glede na pravila poslovanja posamicne organizacije je bilo nakazilo pomoci izvedeno na njen osebni racun ali pred­videnemu izvajalcu del. Prvo opravljeno delo je bila vgradnja elektricne oma-rice januarja 2021, ko ji je uspelo pridobiti in prihraniti sredstva za placilo. 
Vlada Republike Slovenije je v letih 2020–2022 pripravila razlicne uk­repe za boj proti posledicam epidemije covida­19, ki so jih bili v obliki denarnih nakazil deležni prejemniki denarne socialne pomoci in varstve­nega dodatka.
Leta 2021 je bil odprt drugi javni poziv Zero500 (Eko sklad, 2021) na Slovenskem okoljskem javnem skladu (v nadaljevanju Eko sklad), ki je bil namenjen prejemnikom denarne socialne pomoci oziroma varstvenega do-datka v obliki nepovratnih sredstev do najvišje vrednosti 9.620 evrov za vec namenov obnove oziroma popravil (so)lastniške nepremicnine. 
Vtem letu je bila oddana tudi vloga na Ustanovo radia 1 (ena) – fundacija preprosto blizu za obnovo kopalnice in z enako vsebino poslana na obcino. 
Z Eko sklada je na zacetku leta 2022 prejela poziv za dopolnitev vloge, prav tako z Državne tehnicne pisarne. Uporabnica je potrebovala pojasnila, da vloga ni zavrnjena, temvec želijo od nje dodatno dokumentacijo v dolo-cenem casu. Za Eko sklad je vlogo uspešno dopolnila in prejela odobritev za menjavo oken v zgornjem nadstropju hiše in rekuperacijo. Vlogo je uspešno dopolnila tudi za Ustanovo radia 1 (ena) – fundacijo preprosto blizu in kmalu sklenila donatorsko pogodbo. Z obcine na njeno vlogo ni bilo odgovora. 
Za Državno tehnicno pisarno ni našla dokazil iz drugega potresa leta 2004, saj njen oce ni prijavil škode na zidovju hiše in vloge ni mogla dopolniti.
Leta 2021 je bil na Eko skladu objavljen Javni poziv 86SUB­SOCOB21 (2021), »Nepovratne financne spodbude socialno šibkim obcanom za zamen­javo starih kurilnih naprav z novimi kurilnimi napravami na lesno biomaso v stanovanjskih stavbah«. Uporabnica se je prijavila, a odlocitve o vrsti kurilne naprave nikakor ni mogla sprejeti. 
Iskanje sredstev 
Vsaka obnova je zahtevno delo, glede vsega nacrtovanja, dogovarjanja, izved-be in placila. In še zahtevnajša, ko oseba nima rezerve denarnih sredstev in jih je treba poiskati. S tem se ukvarjajo temu namenjene organizacije, posta­vilo se je vprašanje, ali se obrniti na katero v lokalnem ali slovenskem merilu. A je bil sklenjen dogovor med uporabnico, predstavnico Ozare in mano, da se pocaka, saj je glede na nabor razlicnih oblik pomoci treba voditi že zaproše­ne. Fundraising1 ali televizijska oddaja2 sta lahko zadnji možnosti. 
1 Fundraising (ang.) »je pridobivanje sredstev, navadno za zagon dolocene ideje, projekta, podjetja« po spletni razl agi Frana (2024), slovarjev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Za iskanje sredstev v mojem primeru je primernejša razlaga besede fundraising po Wikipedii (b.d.) »postopek iskanja in zbiranja prostovoljnih financnih prispevkov s sodelo­vanjem posameznikov, podjetij, dobrodelnih fundacij ali vl adnih agencij.« Cambriški slovar (Dictionary Cambridge, b.d.) termin fundraising razloži kot »zbiranje ali ustvarjanje denarja za dolocen namen, zlasti za dobrodelne namene.« V Sloveniji se fundraising izvaja za razlicne namene, npr. za pomoc ljudem in otrokom v socialni stiski, zaradi zdravstvenih težav in pot-rebujejo zahtevnejše zdravljenje v tujini ipd. Posameznik v stiski tako lahko dovoli zbiranje sredstev zanj doloceni organizaciji in za dolocen namen, tudi s pojasnilom, zakaj prav zdaj. A na zbiranje sredstev, posebej v vecjih zneskih za uporabnike s težavami z duševnim zdrav­jem, z nizkimi prihodki, ki živijo v dotrajani lastniški hiši, koordinatorka (še) nisem naletela. 
2 Televizijske oddaje, v katerih izvedejo obnovo hiše v tednu dni, imajo svoja pravila izbire ljudi/družin, z razlicnimi življenjskimi zgodbami in okolišcinami, ki niso javno znani. 
Takšni gradbeni posegi so velik izziv, potrebno je veliko iznajdljivosti, sa­moiniciativnosti, vztrajnosti in potrpežljivosti. Predvidoma naj bi oseba kot lastnica nepremicnine poznala razpise oziroma druge možnosti, upoštevala vsa navodila in pogoje ter razumela vse postopke, dokumentacijo in potem še samo izvedbo. Tem postopkom težko sledi neuka oseba, ce pa ima hkrati še druge, kakršnekoli zdravstvene težave, telesne ali psihicne omejitve, se v teh postopkih izgubi. 
Nacela izvajanja 
Spomladi 2021 se je pokazalo, da uporabnica potrebuje vodenje v upravnih postopkih, razlago besedil prejete pošte in obcasno tudi pomoc pri dogovar­janju z razlicnimi izvajalci del in predstavniki organizacij pomoci. Ko ni ve­dela, ali naj kakdogovor sklene ali potrdi, mi je zaupala stisko in prepustila odlocanje.
Ob razlicnih dilemah ali vprašanjih, kako naprej ali kako bi raje, sem povprašala uporabnico po njenem mnenju, ji predstavila možnosti in kaj to pomeni casovno. Bilo ji je všec, da je slišana in upoštevana, da sama razmišlja 
o rešitvah in odloca, kako in kdaj naprej, da se jo upošteva kot lastnico hiše, kot osebo, ki samostojno in suvereno odloca o sebi glede na predstavljene možnosti, ki jih ima.
Tako sem jo prosila, naj poda svoje mnenje v zvezi s ciljem obnove kljuc­nih delov hiše. Povedala je: 
Taki problemi so nastali vmes, da jaz ne bi bila kos vsemu, koordinatorka je pa vse rešila, kar sama nisem znala in kar je bilo treba. Spodbujala me je, ko sem malo zaspala. Brez nje ne bi mogla speljati vseh stvari. Ker ima tudi pameten telefon in racunalnik in je zato lahko hitro rešila. Kar sem jaz zmogla, sem naredila, drugo mi je pa koordinatorka priskocila na pomoc. Polno dogovarjanja je bilo po telefonu. Tudi delavka s Karitasa je rekla, da je bila koordinatorka zelo zavzeta socialna delavka, in ce ne bi bila tako zavze­ta, jaz ne bi prejela 2.000 evrov s Karitasa, to je njena zasluga. Pravi cas me je tudi opomnila, da je treba narediti stvari do dolocenega roka in da ne bi pretekel zadnji dan, ko je bil dolocen rok. Ko se je bližal božic, je povedala, da lahko zaprosimo za pomoc Radio 1, in sem res prejela 4.400 evrov za obnovo kopalnice. (Osebni vir, ob obisku na domu 19. 4. 2023) 
Glede na njeno mnenje je videti, da mi jo je uspelo upoštevati. Upoštevala sem tudi nacela individualnega nacrtovanja, v katerem je bila ohranjena za­upnost vsebin pogovorov z uporabnico. Vsi vpleteni so pokazali zavezanost k udejanjanju ciljev, bil je zagotovljen vpliv uporabnice pri uresnicevanju ci­ljev, saj je imela vpliv in zadnjo besedo, dobivala je podporo ves cas, imela je možnost izbire oziroma odlocitve v casovnem pogledu in glede izvajalcev, dolocen je bil mandatv trajanju, nacinu sodelovanja in prispevku vpletenih. Ko bo cilj obnove pomembnih delov hiše dosežen v celoti, bo sledilo proslav­ljanje dosežkov. 
Izvajanje in izvedba 
Zaprošeni zneski predracunov so bili za elektriko približno 4.400 evrov, za kopalnico sprva 6.500 evrov, leta 2022 pa so se stroški povecali za tretjino, na 9.000 evrov, in za obnovo obeh dimnikov brez peci 2.200 evrov. 
Kljub prvim oddajam vlog leta 2020 in odobrenih pomoceh so zbrana sredstva kapljala zelo pocasi. Tudi ob koncu leta 2021 ni bilo dovolj sredstev ne za elektriko ne za obnovo kopalnice, kaj šele za pec in dimnika. Odprlo se je šele leta 2022, tako glede financ kot glede izvedbe del.
Dela po drugem javnem pozivu Zero500 in sklenjeni pogodbi med Eko skladom, uporabnico in izvajalci so bila izvedena leta 2022. Takratje bila papirna dokumentacija v celoti urejena. Zamenjali so ji okna v zgornjem nadstropju hiše, izolirali strop in montirali rekuperatorje zraka. Od vloge do odobritve je minilo približno pol leta in pol leta do izvedbe. Vmes pa je bilo treba rešiti še vprašanja, ki so se pojavila ob obnovi in za reševanje katerih je zmanjkalo sredstev znotraj razpisa. Treba se je bilo odlociti, kako rešiti placilo, delo izvesti ali ne, kako poskrbeti za vgradnjo dodatnega okna na podstrešju in premontažo enega rekuperatorja. Oboje je uporabnica dopla-cala sama iz privarcevanih sredstev. 
Jeseni 2022 sta bili obnovljeni celotna kopalnica in vodovodna napeljava.
Eko sklad je spomladi 2021 objavil Javni poziv 86SUB­SOCOB21 in po­nudil nepovratna sredstva za zamenjavo kurilnih naprav prejemnikom de­narne socialne pomoci oziroma varstvenega dodatka. Bilo je na voljo vecmožnosti. Pri vec lokalnih izvajalcih sva z uporabnico preverili, ali bi selotili tega dela, a si zaradi razmer na trgu, predvsem vsakokratnih povišanjcen materiala ob novi dobavi, potrebnega zalaganja sredstev in približnoenoletnega cakanja na povrnitev sredstev te naloge niso upali prevzeti. Pripolletnem odlocanju, kako in kaj, se je uporabnica odlocila, da bi želela me-njavo etažne peci in sanacijo enega dimnika, namesto centralne napeljavein dveh dimnikov. Cebi želela obnoviti oba, bi to preseglo razpisne pogoje,hkrati bi bila prevelik dodatni strošek tudi zašcita pred državno cesto obhiši. Ob dolgem odlocanju je cas »pobegnil« in peci so bile že na razprodaji.Uporabnica se je odlocila, da bo kupila etažno pec, ki ji je bila všec, cepravše ni imela odlocbe Eko sklada. Predvidela je, da ima dovolj sredstev, cepravnakupa pozneje Eko sklad ne bi odobril. Po dopolnitvi vseh dokazil je pre­jela negativno odlocbo.
Za obnovo je preostala še elektricna napeljava znotraj hiše oziroma po drugih prostorih pritlicja in prve etaže, saj je bila do kopalnice že speljana.
Ob menjavi delovnega mesta strokovne delavke Ozare ob koncu leta 2020, ki je po svojih kanalih iskala vire pomoci za obnovo napeljave, sva z uporab­nico ostali sami. Breme pomoci je v celoti padlo name, hkrati pa se je poka­zalo, da poti nazaj ni in da je zdaj priložnost, ki jo je treba zgrabiti in projekt dokoncati, kakršenkoli bi konec že bil. 
Zbrana sredstva 
Od aprila 2020 do marca 2021 je bilo zbranih 1.858,62 evrov. Prispevali so jih Center za socialno delo (izredna denarna in obcinska pomoc), Rdeci križ in Karitas za obnovo elektricne napeljave in placilo mesecnih obveznosti. Všteta sta letni dodatek in solidarnostni dodatek, zadnji kot epidemiološki ukrep vlade.
Od junija 2021 do junija 2023 je bilo zbranih 3.257,18 evrov. Za obno­vo kopalnice sta jih prispevala Centerza socialno delo (izredna denarna in obcinska pomoc) in Rdeci križ. Všteti so še trije letni dodatki, solidarnostni dodatek za upokojence in energetski dodatek, zadnja dva kot epidemiološka ukrepa vlade.
Za prenovo kopalnice so donirali: Lions klub (988 evrov), Ustanova Ra­dio1 (ena) ­fundacija preprosto blizu (4.400 evrov) in Karitas (2.000 evrov). Skupna višina teh sredstev je bila 7.398 evrov.
Na razpisu Eko sklada ZER500 je pridobila sredstva v višini 9.620 evrov za menjavo oken v zgornjem nadstropju hiše in prezracevanje po hiši.
Glede kraje v gozdu je bila na sodišcu sklenjena poravnava v višini 500 evrov. 
V skupni višini je bilo tako zbranih 22.633,80 evrov. 

Odgovori na delovna vprašanja 
Odgovori na prvo delovno vprašanje 
Pokazalo se je pomanjkanje storitev v skupnosti za ljudi, ki bivajo v domacem okolju:
a) 
Koordinatorka sem po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna de­lavka, nimam znanj s podrocja gradbeništva in vodenja projektov. Vodenje projekta s podrocja gradbeništva obsega: nacrt del in izvajalcev, casovni-co, stroškovnik, zapisovanje sprotnega dogajanja, sprejemanje odlocitev v prvem in naslednjih krogih, prilagajanje stroškovnika.

b) 
Koordinatorka sem iskala pomocnika, bodisi organizacijo bodisi fizicnoosebo, ki bi fizicnim osebam z omejenimi sredstvi pomagala pri prijavah narazpise oziroma prevzela organizacijo nujne obnove delov hiše, s podrocjagradbeništva ali sociale glede na to, da je treba iskati še sredstva za placilo,a nisem našla nikogar, ki bi mu lahko prepustila delo v celoti ali delno.

c) 
Delitev del oziroma delna predaja ni bila mogoca niti znotraj socialne mreže uporabnice ali med clani multidisciplinarnega tima (sprva sva si delo delili predstavnici sociale, potem ne vec). 

d) 
Zgodil se je konceptualni preskok od nacrtovalke v izvajalko storitev, saj za takšna opravila v skupnosti še ni profila, storitev ali programa. 


Odgovor je pritrdilen, saj po pravilniku opravljeno delo spada pod ureja­nje stanovanjskih in bivanjskih razmer. In doloca naloge koordinatorja, da pripravi nacrt, opredeljene cilje pa naj bi uporabnik dosegel z izvajalci sto­ritev. Ce izvajalcev ni, se je do zdaj v praksi pokazalo, da postane izvajalec koordinator ali pa cilji ostanejo neuresniceni. 
Odgovor na drugo delovno vprašanje 
Obnova kljucnih delov hiše je bila v casu 2020–2023 že skoraj koncana. Gle­de na množico vprašanj in pomislekov, kako bo šlo, se je kar dobro izteklo. Sodelovali so razlicni izvajalci – deležniki iz bližnjega okolja, ki so uporab­nico poznali in so ocitno našli pravi nacin oziroma pravo komunikacijo, ki je ustrezala obema stranema, saj so bila dela izvedena kakovostno in v roku ter v zadovoljstvo uporabnice. Cilj prenove je v vecjem obsegu že izveden in odgovor na drugo delovno vprašanje je pritrdilen. 
Odprto je ostalo še vprašanje napeljave elektrike po preostali hiši, a bo to naloga za obdobje 2024–2026. Na podlagi dveh predracunov bi za to potre­bovala še 3.500–5.000 evrov. To je pomembno urediti zaradi lesenih stropov in preprecitve možnega požara v notranjosti hiše, saj je napeljava dotrajana. 
Dodatek k obema vprašanjema 
Kot koordinatorka sem se odlocila, da bom odgovorila na obe delovni vpraša­nji, ne da bi vedela, kako dalec bo prenova hiše izpeljana:
a) 
Z vidika osebnih doživljanj uporabnice glede tako same prenove, njenega zdravja in stresa, povezanega z obnovo svojega doma, kot tudi zbiranja financnih sredstev je bila možnost, da bi uporabnica kadarkoli povedala, da je to zanjo prevec, da ne zmore vec, in bi zgodbo koncali. 

b) 
Iskanje financnih sredstev je ves cas viselo v zraku. V prihodnje obstaja možnost predaje nalog organizaciji, ki se ukvarja z zbiranjem sredstev, da jih zbere za menjavo dotrajane elektricne napeljave v preostali hiši, za obdobje 2024-2026. Rok za izvedbo del ni bil dolocen, odvisen je bil od pridobivanja sredstev.

c) 
Vložen prispevek koordinatorke k uresnicitvi cilja uporabnice po samo­oceni presega zakonodajni vidik obravnave v skupnosti. 



Ugotovitve 
Vidik uporabnice 
Uporabnica je dogovoro varcevanju upoštevala in prihranila vse neperiodic­ne dohodke, prav tako je sredstva porabila za dodeljen namen. In le nekajkratse je posvetovala ob stiskah, ko so v hišo prihajali razlicni izvajalci. Pokazalose je tudi, da jo je vec izvajalcev podpiralo, in sicer z zdravstvenega vidika(terapija in podpora) kot tudi glede socialnega varstva (podpora in dodeljenafinancna sredstva). Uspelo ji je obvladati ves stres, povezan z obnovo hiše. 
Glede prijave na razpis Eko sklada in izvajanja gradbenih del se je uporabnicaposvetovala z vec znanci. Z odgovori so jo vcasih zmedli, vznemirili ali prestraši­li, saj imajo razlicne izkušnje s prijavami in se razlicno spoznajo na razpise. 
Vidik koordinatorke 
Najpomembnejšo vlogo sem imela koordinatorka, saj sem odgovarjala na najrazlicnejša vprašanja glede dokumentacije, izvajalcev in izvedbe del. Po-leg tega sem se odzivala tudi na custvene stiske uporabnice, jo opogumljala, usmerjala, ji dajala moc in iskala vire ali rešitve. Za namen obnove hiše po po­trjenem nacrtu obravnave v skupnosti sem prevzela številne vloge in naloge, saj jih nisem imela komu predati v celoti niti delno. Imela sem vlogo svetoval­ke, informatorke, spremljevalke, uradnice, zagovornice, motivatorke, koordi­natorke (razlicnih deležnikov), pobudnice, iskala financna sredstva (in ver­jetno opravljala še kakšno nepoimenovano vlogo). Za uspešno izvajanje sem potrebovala precej samoiniciativnosti, prakticnosti in organiziranosti, poleg tega pa sem morala pridobiti dodatna znanja, spretnosti in kompetence. 
Zato je moje delo postalo precej obširno. Spomladi 2021, po pregledunevladnih in državnih institucij, ki zagotavljajo razlicne oblike pomoci, in pooddaji prvih vlog bi lahko koncala delo z vidika zakonodaje (urejanje stano­vanjskih in bivanjskih razmerpo pravilniku) in samega nacrtovanja. A ker ni­sem imela komu predati teh vsebin dela, sta bili samo dve možni izbiri: ali po­magati uporabnici pri obnovi hiše ali jo zaceti usmerjati v strukturirane oblikebivanja (tega si ni želela). V primeru požara v hiši bi bila/bo strukturirana ob-lika bivanja edina možnost, to sem že videla pri drugem uporabniku. Do takratlahko poskusimo zadeve reševati drugace in sem se odlocila za prvo možnost.
Zacela sem nacrtovati oddajo vlog in njihovo reševanje, uporabnici po­jasnjevala postopke, ki se izvajajo po upravnem postopku, in vsebino preje­tih dokumentov, iskala informacije s podrocja gradbeništva pri razlicnih de­ležnikih in se dogovarjala z uporabnico in drugimi deležniki glede izvajanja del – prevzela telefonsko in e­poštno komunikacijo z deležniki za odprav­ljanje komunikacijskih šumov, kratkih stikov in nedorecene komunikacije uporabnice, si naložila aplikacijo za skeniranje e­hrambo dokumentov, upo­rabnico usmerjala glede na casovnico, razlagala vsebino in sosledje papirne dokumentacije, urejala foto/video dokumentacijo za potrebe deležnikov in spremljala financno stanje glede prejetih pomoci.
Vteh letih sem uporabnico obiskovala približno enkratna mesec, po pot-rebi veckrat. Zacelo se je leta 2020, takratsem izvedla devet obiskov, leta 2021 jih je bilo trinajst, leta 2022 petnajst in leta 2023 enajst. Obiski so traja­li v povprecju uro in pol, prav tako traja pot v obe smeri uro in pol. Sicer sem vlagala cas še v iskanje informacij in telefonske klice, a tega nisem zapisovala.
Kot kaže študija primera, uporabnica sama tega ne bi zmogla in znala iz­peljati. Osnovno delo koordinatorja je priprava nacrta obravnave v skupnos-ti, v katerem so zapisani cilji za prihodnost in doloceni izvajalci. Koordinator ni izvajalec ciljev, a postane izvajalec, ce ni drugega izvajalca v skupnosti, ki bi to vlogo prevzel, ali pa ostanejo neuresniceni. Po obveznostih sem se tako iz koordinatorke oz. nacrtovalke spremenila v kljucno delavko, ki lahko tako poglobljeno dela s precej manjšim številom uporabnikov.
Ves cas dogajanja sem upoštevala kljucne metode in nacela individualne­ga nacrtovanja pri obravnavi v skupnosti. Šlo je za kompleksno, vkljucujoco inintegrirano oskrbo uporabnice. Trudila sem se, da bi ostala še najprej v doma-cem okolju, v svoji hiši, imela vso potrebno podporo in sama odlocala o sebi.
Z mojo pomocjo je uporabnici uspelo pridobiti sredstva za vzdrževanje hiše z zbiranjem razlicnih oblik financnih pomoci. S sodelovanjem, iskanjem rešitev in kompromisov, ko so jo na domu obiskovali, poleg razlicnih pred­stavnikov služb pomoci, tudi predstavniki ustanov, ki so objavile razpise, in razlicni mojstri, je bila uporabnica uspešna pri uresnicitvi svojega cilja. Je pri­mer dobre prakse glede pravega pristopa in pomoci sociale in gradbenikov. Hiša je kljub obnovi nekaterih pomembnih delov še vedno potrebna obnove. 
Med zakonodajo in stroko 
Zakonodaja doloca pravila igre in pri izvajanju obravnave v skupnosti pred­postavlja, da so v skupnosti na voljo najrazlicnejši izvajalci. Ker jih v praksi ni, postane lahko izvajalec koordinator, ce druge osebe, profila, storitve ali programa ni na voljo. Stroka z metodo individualnega nacrtovanja prepozna­va preskoke iz ene vloge v drugo, torej iz nacrtovalca v izvajalca. 
Potrebe na terenu in manko storitev 
V primeru uporabnice, ki je oseba z dolgotrajnimi duševnimi težavami in se že dolga leta preživlja s pokojnino in varstvenim dodatkom in zato živi v dotrajani hiši, se bivanjske razmere v hiši z leti poslabšujejo. Brez sredstev za popravilo bi lahko šla živet samo v strukturirano okolje, bodisi stanovanjsko skupino bodisi posebni socialnovarstveni zavod, saj druge možnosti ni na voljo, vendar si sama tega ne želi. 
Profilov, storitev ali programov v skupnosti za popravilo lastniške hiše za razlicne ranljive skupine, kot so ljudje s težavami z duševnim zdravjem, invalidi in starostniki, ni na voljo, a bi bile nujno potrebne. 
Koordinatorka sem oba razpisa Eko sklada predstavila približno tretjini uporabnikom (v številki je to petnajst), vkljucenih v obravnavo v skupnosti, ki so zaradi zahtevnosti tega cilja ali odlašali s prijavo na razpis ali se sploh niso upali prijaviti. Zavedali so se, da sami ne zmorejo vsega in da osebe, ki bi ji zaupali in bi jim lahko bila v oporo, v svoji okolici ali socialni mreži nimajo ali je niso našli.
Kot smo videli pri odgovorih na delovna vprašanja, se je pokazalo, da je takšna naloga zelo zahtevna in obsežna. Zagotavljanje takšne pomoci vzame veliko casa za enega uporabnika, glede na število vseh vkljucenih uporabnikov. 
Predstavljena naloga je bila izvedena za eno (prvo) uporabnico kot vzorcni primer, vkljuceno v obravnavo v skupnosti. Za nadaljnje uporabnike, ki so razmišljali o istih ciljih, v smeri predstavljene pomoci, koordinatorka svoje podpore in pomoci nisem mogla vec ponuditi, ceprav bi jo potrebovali.
Koordinatorka v letnih porocilih za Ministrstvo za delo, družino in social-ne zadeve ter enake možnosti zapišem, da bi potrebovala kljucnega delavca/pomocnika/javnega delavca v skupnosti (ni pomembno, kako bi bil poime­novan) z znanjem s podrocja duševnega zdravja, ki bi bil zaposlen za daljši cas in bi uporabnika obiskovalpo nekaj ur na teden, prav z namenom prever­janja potreb uporabnika glede na zdravstveno stanje in v povezavi s cilji na-crta na (šestih) podrocjih urejanja obravnave v skupnosti. Vpredstavljenem primeru bi bila vesela kakršnekoli pomoci v povezavi z urejanjem stanovanj­skih in bivalnih razmer, saj dokler sva bili dve, je bilo precej lažje. 

Sklep 
Leta 2023 je Evropska komisija sprejela odlocitev glede ogljicnega odtisa za vsako hišo. Vnaslednjih letih naj bi se zmanjšal. Tu se poraja vprašanje, kako bodo te smernice oziroma navodila lahko upoštevali revnejši državljani in predstavniki razlicnih ranljivih skupin, ki živijo v dotrajanih lastniških hišah, vecinoma na podeželju, imajo majhna sredstva za preživetje, nimajo prihran­kov, so neuki, ne poznajo možnosti pridobitve nepovratnih sredstev na pod-lagi objavljenih razpisov in nimajo osebne moci za izvedbo vseh potrebnih korakov, tako pri pripravi dokumentacije kot pri izvedbi gradbenih posegov.
Študija primera pri izvedbi obnove delov hiše je pokazala potrebo pred­stavnice ranljive populacije, ki živi v domacem okolju in svoj cilj lahko ures­nici ob podpori in pomoci razlicnih izvajalcev v skupnosti terrazpisa Eko sklada za popravilo lastniške hiše in drugih razpisov. Dobrodošla je nova po­nudba izbire koordinatorja ob zadnjem razpisu Eko sklada leta 2024, ki bi bedel nad dokumentacijo in izvajanjem del znamenom podpore in pomoci prijavitelju na razpis, ce se ta odloci za to možnost.
Stanovanjski in bivanjski pogoji so osnova za življenje za vsakega posa­meznika, sploh pri tistih, pri katerih se na domu izvajajo tudi razlicne obli­ke pomoci, npr. pomoc na domu, osebna asistenca, dolgotrajna oskrba. Po smernicah Evropske unije in po zaslugi procesa deinstitucionalizacije bo vse vec ljudi živelo v skupnosti oziroma domacem okolju, ne vec v institucijah, in prejemalo pomoc v domacem okolju.
Za delo v skupnosti bi bil profil kljucnega delavca/pomocnika/javnega delavca dobrodošel kot pomoc koordinatorjem obravnave v skupnosti. Sledil bi potrebam uporabnika (na dnevni ali tedenski ravni) v celostnem pogledu in poskrbel za izvedbo enega ali vec ciljev po nacrtu obravnave v skupnosti. Kot omenjeno, sem predstavila razpis Eko sklada tretjini uporabnikov, v res-nici bi vsi ti potrebovali predstavljeno pomoc. A že ena uporabnica je bila ve­lik zalogaj in hkrati vzorec, kaj vse oseba kot predstavnica ranljive populacije potrebuje, da funkcionira za dnevno življenje in uresnicuje zahtevnejše cilje. Pokazala sem, da profili, programi, storitve kompleksne pomoci za ranljive populacije, ki si želijo popraviti svojo hišo in so brez prihrankov ter nimajo materialne in funkcionalne podpore svoje socialne mreže, še ne obstajajo, a bi bili nujno potrebni. 

Viri 
Dictionary Cambridge (b.d.). Fundrasing. Pridobljeno 18. 4. 2023 s https://dictionary. cambridge.org/dictionary/english/fundraising 
Eko sklad (2021). Drugi javni poziv ZERO500. Ur. l. RS, št. 51/2021, 43/2022. 
Fran (2024). Pridobljeno 18. 4. 2023 s https://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=fund­
raising 
Javni poziv 86SUB-SOCOB21 (2021). Nepovratne financne spodbude socialno šibkim ob­canom za zamenjavo starih kurilnih naprav z novimi kurilnimi napravami na lesno bio-maso v stanovanjskih stavbah. Ur. l. RS, št. 51/2012, 202/2021, 30/2024. 
Katalog (2024). Katalog javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo centri za socialno delo. Skupnost centrov za socialno delo, december 2024. Pridobljeno 9. 3. 2025 shttps://www.scsd.si/files/Katalog_nalog_CSD_2024_ZSV_in_ZDOsk-1.pdf 
Pravilnik o nacinu in vsebini obravnave v skupnosti ter vsebini, pogojih in nacinu opravlja­nja izpita koordinatorjev obravnave v skupnosti (Uradni list RS, št. 49/2009) 
Škerjanc, J. (2006). Individualno nacrtovanje z udejanjanjem ciljev. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje. 
Škerjanc, J. (2010). Individualizacija storitev socialnega varstva. Ljubljana: Fakulteta za so-cialno delo. 
Wikipedia (b.d.). Fundraising. Pridobljeno 18. 4. 2023 s https://en.wikipedia.org/wiki/Fund­
raising 
Zakon o duševnem zdravju (2008). Ur. l. RS, št. 77/08, 46/15 – odl. US in 44/19 – odl. US. 
Esej Prejeto 2. junija 2025, sprejeto 20. junija 2025 
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.167–174 

Potrebuje podrocje duševnega zdravja svojo lastno etiko? 
Zavzemanje za najvecje dobro vseh vpletenih naj bi bilo nekaj samoumev­nega v vseh odnosih med dejavniki na splošno in na podrocju duševne­ga zdravja posebej, a je prav to podrocje zaradi specificnega položaja oseb takšno, kot da zanj osnovna eticna pravila ne veljajo: predvsem psihiatri, pa tudi »skrbniki« oseb s težavami z duševnim zdravjem si najvišje dobro teh oseb predstavljajo izrazito enostransko in pokroviteljsko, »narava motnje« namrec zanje pomeni, da s clovekom v primežu akutne ali kronicne duševne motnje ne morejo razpravljati enakovredno. Zato bom skušalnajprej prika­zati štiri osnovne eticne tradicije in potem presojati razmerja med ljudmi na podrocju duševnega zdravja skozi optiko teh eticnih tradicij. 

Etike v zgodovini: vrlinska, dolžnostna, utilitaristicna in bioetika 
Ljudje se v vsej zgodovini sprašujemo, kakšen vpliv imajo naša dejanja in odlocitve na druge ljudi in kakšen je vpliv drugih na nas, zato je že v antiki etika veljala za eno temeljnih filozofskih disciplin, ukvarjala pa se je z vpra­šanjem, kakšne predpostavke in dejanja naj vodijo k temu, da bo clovek živel cim uspešneje med drugimi na nacin, da bo zanj in za vse doseženo kar naj­višje dobro. 
Prvi je etiko sistematicno obravnaval grški filozof Aristotel (384–322 pr.n. št.), ki je v nasprotju s svojim uciteljem Platonom, pri katerem je svet zgolj odsev idej in je med temi najvišja ideja dobrega, razmerje med dobrim in zlim postavil v konkretno cloveško življenje ter v misel, da je namen vsake cloveške dejavnosti ustvarjanje dobrega. Clovek se zrazumnim udejstvova­njem približuje svojemu cilju, najvišjemu dobremu, ki je »udejstvovanje duše v skladu z vrlino« (Aristoteles, 2016, str. 59) in ima podobo srece, h kateri morata težiti tako posameznik kakor celotna družba. Clovek napreduje k naj­višjemu dobremu zdobrimi deli, ki so usklajena zvrlim delovanjem. Vrlina pomeni, da se v presoji in dejanju držimo razumne zlate sredine, torej se v nicemer ne zaganjamo za ekstremi, in tako sodelujemo pri izboljševanju sveta tako kot posamezniki in kot družba, cilj te dejavnosti pa je sreca. Vtem pogledu je Aristotelova etika izrazito prakticna in humanisticna. 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:167–174 
Povedano z metaforo: ce menimo, da otrok za optimalen razvoj potrebuje doloceno kolicino vitaminov in mineralov, bodo po vrlinski etiki starši otro­ku takšno prehrano zagotovili.
Vnovem veku je eno od možnih poti napredovanja cloveka v smeri dob-rega nakazalnemški razsvetljenski filozof Immanuel Kant (1724–1804), ki je skušalclovekovo stremljenje proti dobremu popisati z enim samim pra­vilom, ki ga je (v nekaj razlicnih oblikah) poimenovalkategoricni imperativ. Kant je v kategoricnemu imperativu na novo izostreno dolocil tako imenova-no »zlato pravilo« (»ne stori drugemu, kar noceš, da bi drugi storil tebi«). Iz­hajalje sicer iz predpostavke, da eticno pravilo ne sme temeljiti na vsakdanji izkušnji in primerih, pac pa mora, ce naj velja za vse, izhajati izcistega razu-ma, neodvisno od izkušenj, torej z vsakdanjo realnostjo sploh ne sme imeti neposredne zveze, ce naj velja za vsakogar ob vsaki priložnosti. »Deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati kot nacelo obce zakonodaje« (Kant, 2003, str. 37). Kantova etika velja za deontološko (»dolžnostno«, grško to deon pomeni dolžnost), saj ljudje eticno ravnamo po nacelu, ne po svobod­ni izbiri takšnega delovanja (oziroma po Kantu prav v tej izbiri dosežemo najvecjo svobodo). Kljucno je, da eticno ravnamo iz dolžnosti, iz zakona, v to nas vodi razum, zato nas specificne okolišcine posameznega primera v nice-mer ne odvracajo od eticnega delovanja.
Kant bi rekel: svojemu otroku moraš zagotoviti vitamine in minerale, ker je tako prav.
Ker pa je kategoricni imperativ težko aplicirati na prav vsako okolišci-no cloveškega delovanja, se je filozofija pogosto spopadala z neupogljivostjo Kantove deontologije in konec 18. stoletja se je v Angliji razvil utilitarizem (zacetnik je bil Jeremy Bentham, najpomembnejši avtor pa John Stuart Mill), nacelo, po katerem je osnova in merilo clovekovega delovanja in moralne­ga vrednotenja koncna korist (angleško utility), rezultat, ki naj kar najvecje-mu številu ljudi zagotovi kar najvecje zadovoljstvo. Temelj utilitarizma, prav nasproten od kantovstva, je nepriznavanje pomembnosti nacelom: zgolj koncni ucinek je tisto, kar »za nazaj« opredeli doloceno dejanje ali misel za ustrezno, za eticno upraviceno. Tej vrsti konsekvencializma (»usmerjenosti v cilj«) so razumljivo ocitali prav nenacelnost, to, da je od nepomembne ma-lenkosti lahko odvisno, ali se bo tehtnica pri dolocenem vprašanju nagnila v eno ali drugo smer, pri drugem, morda le malenkostno razlicnem, pa v drugo smer, in da nikdar ne moremo z gotovostjo trditi, da smo vkljucili vse možne argumente za in proti kaki odlocitvi.
Na primeru vitaminov in mineralov bo filozof utilitarist ves cas preuceval,kateri vitamini in minerali so za otroka idealni v katerem razvojnem obdobjuin v kakšnih kolicinah in koliko ter ali so možna predoziranja in stranski ucinki,ali obstaja morda alternativna pot, je moc razviti alergijo in kaj storiti v temuprimeru … Skratka, koristnostna etika bo nenehno preigravala cim vec možnihscenarijev, cilj pa naj bo cim vecja korist tako za otroka kot za druge vpletene.
Vsedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja pa niso bila le vprašanja med nacelnostjo in ucinkovitostjo tista, ki so sprožila nastanek in razmah bioetike, discipline, ki je bila namenoma ustvarjena za presojo eticnih vi-dikov žgocih vprašanj, ki jih je sprožal hiter razvoj medicinske in drugih naravoslovnih znanosti – te so namrec grozile, da bodo »cloveški dejavnik« preprosto spregledale, tradicionalna etika pa ni imela oprijemališc, da bi se spoprijela z vprašanji, kot so kloniranje cloveka, bioinženirstvo, zunajtelesna oploditev, dopustnost evtanazije … Med kantovskim enim nacelom in utili­taristicnim »vse šteje« so avtorji skušali najti najboljšo možno vmesno pot, morda nabor nekaterih temeljnih nacel, ki naj ne bodo spregledani, ce naj dejanje velja za eticno.
Vdelu Nacela biomedicinske etike, ki sta jo leta 1979 izdala Tom L. Beau-champ in James F. Childress (in je do danes doživela veliko izdaj, npr. Beau­champs in Childress, 2013), sta avtorja dolocila štiri bioeticna nacela, ki naj veljajo pri presoji vprašanj: 
• 
avtonomija (upoštevanje odlocitev osebe in temeljenje na odlocitvah, ki izhajajo iz cim vec tehtnih informacij), 

• 
dobrohotnost (upoštevanje razmerja med pozitivnimi ucinki obravnave in bremeni v cim vecjo korist osebe), 

• 
neškodljivost (izogibanje prisilnosti ali škodovanju ali vsaj škodi, neso­razmerni z ucinki zdravljenja), 

• 
pravicnost (poštena razporeditev ucinkov, tveganj in stroškov v cim ena­kopravnejši meri). 


Namen je bil preprost: s cim manjšim številom temeljnih nacel zajeti vsa mo-žna eticna vprašanja, ki se postavijo, in z uporabo teh omejenih referencnih okvirjev ugotoviti, ali doloceno dejanje velja za eticno ali ne. 
[Bioetiko] v ožjem pomenu razumemo kot problematiko moralnih in poli­ticnih vprašanj, povezanih s posebnimi okolišcinami, ki so se odprle zaradi sodobnih tehnologij v biologiji in biomedicini in spremenjenih odnosov do okolja. (Omladic, 2009, str. 232) 
Bioetiko lahko razumemo kot poskus sinteze dosedanjih eticnih tradicij, ki najbi obsegal žgoca vprašanja, ki jih današnjemu cloveku vsiljuje razvoj znanosti.Še dve moderni eticni tradiciji (etika nege, care etics, ki se je razvila predvsemiz sestrinske in klinicne zdravstvene etike, in pa etika clovekovih pravic, ki te­melji na enakosti vseh ljudi, posebej deprivilegiranih in ljudi z omejitvami)bom v nadaljevanju razumel kot podzvrsti, ki jih je bioetika s konca 20. stoletjaže nekako predvidela, saj je vprašanja teh etik možno interpretirati znaceliavtonomije, dobrohotnosti, neškodljivosti in pravicnosti. Etika nege in etikaclovekovih pravic sta torej pogleda, ki ju je bioetika šele omogocila.
Pri vprašanju vitaminov in mineralov lahko sklenemo, da zadovoljuje vsaštiri nacela: ker bo otrok kot odrasel zelo verjetno spoznal, da je uporaba tehdopolnil zanj koristna, lahko dopustimo, da bosta njegovo avtonomijo do takratnadomešcala starša; po dostopnih raziskavah so stranski ucinki takšnega vnosazanemarljivi, torej vsekakor koristni in ne škodljivi; kerbo tako otrok karnaj­bolje odrašcal med podobno starimi sovrstniki, je zadošceno tudi pravicnosti. 

Možne rešitve za zacasno neavtonomnost 
Zakaj se pojavlja vprašanje, ali je za podrocje duševnega zdravja potrebna posebna etika ali nemara lahko tudi na vse okolišcine, ki nastanejo na tem podrocju, razširimo prej omenjena nacela in vrednote? 
Temeljna posebnost ljudi, ki postanejo »objekt« presoje na podrocju du­ševnega zdravja, je, da zaradi razlicnih razlogov v dolocenem trenutku ne morejo presojati razumno in tako, da bi bila razumnost njihove presoje sa­moumevna, obca, veljavna. Kaj to pomeni? V stanju duševne stiske, psiho­ticnega stanja ali blodnjavosti je prav temeljna znacilnost cloveka, da njegov kognitivni, spoznavni aparatinformacije presoja drugace, kot bi zahtevala vsakdanja presoja teh informacij. Metaforicno receno, v blodnji (ta je lahko paranoicna, manicna, depresivna, tesnobna …) oseba spoznavnim elemen-tom pripisuje drugacne, nenavadne pomene, jih med seboj povezuje v sklepe, ki so nenavadni, nevsakdanji. Vmehanizem te drugacne (ne nujno zmotne ali bolezenske) spoznave se ne bom poglabljal, konec koncev tudi psihologija in psihiatrija v dvesto letih nista znanstveno preverljivo pojasnili tega feno­mena, a velja, da oseba v takšnem stanju v konkretnem trenutku ne more procesirati zunanjih zaznav in notranjega miselnega toka tako, kot se nam zdi, da ga v podobnih okolišcinah procesiramo ljudje v vsakdanjem življenju (primer: neko povsem samoumevno zaznavo, ko npr. pri vratih pozvoni ali se oglasi telefon, oseba v blodnji zazna kot spremljavo drugih vsebin). 
Predstavljajmo si torej, da osebi v takšnem stanju vsakdanje zaznave, ko­munikacija in misli niso dostopne v vsakdanjem pomenu, zato tudi ne moreeticno presojati svojega ravnanja in ravnanj drugih, kot bi se nam zdelo, da selahko sporazumemo na podlagi skupnega premisleka in se torej strinjamo odolocenem skupnem dobrem. Recem lahko, da je oseba v blodnem stanju zaeticno presojo izgubljena, to pa pomeni, da v blodnem stanju tudi ne zmoreposkrbeti za svoje najvecje dobro in jo zato lahko oteženo sklepanje namestodo družbeno konsenzualnih sklepov o trenutnem dobrem zanese do sklepov, kine njej ne drugim niso v korist. Povsem preprosto: oseba v psihoticni stiski za-casno ne more uveljavljati avtonomije v logicnem in eticnem sklepanju oziro-ma se lahko zaplete v lastno škodo, zato ji je zacasno treba pomagati od zunaj.
Ker govorim o etiki, bom izhajal iz dveh premis: 
• 
zacasno »neavtonomni« osebi se bomo približali tako, da bomo skušali cim bolj upoštevati njene konkretne želje in namene ter te sproti »merili« tako, da se bomo v svoji pomocniški vlogi kar najbolj približali hipotetic­nemu modelu, kaj bi oseba v dolocenem trenutku mislila in hotela, ce bi ji bilo dostopno razumno presojanje, in 

• 
ker se po izkušnjah oseba, ki doživi takšno zacasno umanjkanje kognitiv­ne presoje, ce z njo ravnamo spoštljivo, scasoma vrne v obmocje avtono­mije in lahko spet prevzame svojo kognitivno presojo v svoje roke, naj bo zunanja pomoc ves cas usmerjena tako, da osebi pomagamo samo zacas­no in ji tudi s pomocjo spet pomagamo prevzemati nadzor nad njenim življenjem. 


Pomoc osebi je torej že vnaprej zasnovana kot zacasna, ki naj vodi v ponovno avtonomijo osebe, v casu trajanja pa naj bo temeljna usmeritev premislek, kaj bi v konkretnih okolišcinah naredila oseba sama, ce ji avtonomija zacasno ne bi bila odvzeta. »Pomocnik«, ki upošteva eticna nacela, torej prevzame vlogo srcnega spodbujevalnika: zgolj zacasno daje ritem drugemu srce tako, kot je za drugo srce najbolje. Takšna pomoc deluje najbolje po merilih vseh eticnih tradicij, ki sem jih naštel: kantovsko gledano slavi clovekovo avtono­mijo, utilitaristicno receno ima ves cas v mislih, kako bo za to osebo in za vse druge v konkretnih okolišcinah poskrbljeno kar najbolje mogoce, po bio­eticnih merilih pa pristop »zacasnega srcnega spodbujevalnika« tudi pokrije vse štiri vogale: osebi se že v procesu vraca njena avtonomija, nanjo se gleda kar najbolj dobrotljivo in se ji povzroca najmanjšo možno škodo, hkrati pa je zagotovljena pravicnost (v tem primeru upoštevanje Konvencije o pravi­cah invalidov, ki zapoveduje kar najvecjo avtonomijo osebe, hkrati pa dolocil zakona o duševnem zdravju, ki v izrecno navedenih primerih, ko bi oseba zaradi delovanja duševne motnje dejansko ogrožala svojo in varnost drugih, dovoljuje, da tudi z uporabo sile osebi zacasno omejimo pravice in avtonomi­jo), pri tem pa vsa ta nacela uporabljamo tudi pri presojanju, kako bodo naša dejanja vplivala na osebo v prihodnosti.
Ce vzamemo najbolj radikalno možnost, ko se znajdemo v položaju, da po vseh navedenih merilih presodimo, da bo za osebo najbolje, ce jo zacasno celo fizicno omejimo (ko denimo grozi, da bo stopila na okno visoke zgradbe in si vzela življenje, ko razburjena divja z avtomobilom po prometni cesti, ko nedosegljiva za razumno komunikacijo krici in grozi, ceš da smo vsi proti njej, in je ne omaje nobena beseda, ko je v okolišcinah panicnega napada prepri-cana, da ji bo zdaj zdaj odpovedalo srce, EKG pa ne kaže nepravilnosti…), se »pomocniki«, torej ljudje, ki ji želimo cim bolj pomagati, pri tem pa želimo ohraniti cim vec njene avtonomije, znajdemo v okolišcinah, ko preprosto mo-ramo prevzeti nase del avtonomije te osebe, saj se sicer utegne zgoditi, da se ji bo zgodilo kaj nepopravljivega. Tudi pri poskusu samomora lahko ravnamo omejevalno, kot je to s primerom o cloveku na trhlem mostu odlicno ponazo­ril Mill (2003, str. 233): 
Ce bi javni uslužbenec ali kdorkoli drug opazil, da poskuša nekdo preckatimost, ki preverjeno ni varen, in ga ne bi utegnil posvariti pred nevarnostjo,bi ga smel pograbiti in odložiti na varno, ne da bi mu zares kratil svobodo,kajti svoboda je v tem, da vsak pocne, kar si želi poceti, on pa noce pastivreko. 
Za to, koliko drugi ljudje uporabljajo ali zlorabljajo svojo svobodo, smo so-odgovorni le do tiste meje, ko presodimo, da razumejo, da je most dejansko trhel. Ce se s tem prepricamo tudi, da oseba ni blodna, ji moramo v imenu njene svobode dopustiti, da se sama odloci, kako naprej. 
Menim, da je prav to osnovno in najzahtevnejše vprašanje pomoci, tudi na informacijah temeljece pomoci in podpornega odlocanja pri osebah, ki imajo težave z duševnim zdravjem: na kateri tocki še lahko delujemo pokroviteljsko in odlocamo namesto njih, na kateri pa moramo v imenu njihove svobode »popustiti prijem«? 
Vzemimo dva skrajna primera. Na eni strani oseba v stanju, klinicno opredeljenem kot trdovratna depresija, povsem izgubi voljo do življenja, želi samo nehati živeti. Razumsko je odzivna, celo racionalna. Medicina ji pomaga z zdravili, a ne izboljšajo njene volje do življenja. Oseba lahko leto ali vec ostane v enakem stanju. Jo smemo še naprej »držati za laket« ali ne? Na drugi strani imamo osebo, ki se v stanju blodnjave samozavesti loti mno­žice projektov, a nobenega zares ne vodi ali dokonca, pri tem pa je skrajno naporna za okolico, bližnje in tudi samo znance. Zaradi prepricanja v svoj prav je nekriticna do drugih mnenj in se nenehno zapleta v spore. Recimo, da zdravila sicer jemlje, glede na slabe izkušnje pa ne dovoli novih srecanj ne s psihiatrijo ne s psihoterapijo. Prepricana je, da ji pomagajo povsem napacno in omejevalno, saj sama nima obcutka, da bi bila bolna. Zapletimo primer še s tem, da sta obe osebi v življenju že doživeli podobna stanja, obe sta že bili zdravstveno in psihoterapevtsko obravnavani, vendar ju življenje kljub temu znova pahne v enako neugodno in nevarno stanje.
Hipoteticno se vprašajmo: ali obstajajo med ljudmi podobna stanja inmorda lahko po analogiji pridemo do rešitev za naša cloveka? Obstajajostanja, ko ljudje prav tako ne vidimo smisla ali nismo pripravljeni spreje-ti kritike ali nasprotovanja svojim nacrtom? Se nam v življenju kdaj zgo­di, da si ne prizadevamo za svoje in skupno najvišje dobro – ali smo vsajnepripravljeni razumeti, da moramo, ce naj drugi pustijo svobodno živetinam, tudi imeti enako svobodo za svoja prizadevanja? Obstajajo stanja, vkaterih za nas ne veljajo avtonomija, dobronamernost, neškodljivost inpravicnost?
Buchanan in Brock (1990) v študiji Odlocanje za druge definirata tri sku-pine ljudi, pri katerih zacasno skrbništvo v njihov najvecji prid sploh pridev poštev (tri skupine, ki v dolocenem trenutku niso zmožne samoupravne­ga rezoniranja, so otroci, ki kognitivni aparat šele pridobivajo, ostareli ljud­je, ki kognitivni aparat postopno izgubljajo, in ljudje z duševno motnjo, prikaterih se kognitivni aparat zacasno »pokvari«). Zato morda velja za ljudiz zacasno odvzeto zmožnostjo uporabiti nacin, ki je v rabi pri drugi podob­ni skupini, ce predpostavimo, da je cilj (suverena uporaba avtonomije privsakdanjem odlocanju in izražanju svobode) skupen obema skupinama.
Ne trdim, da je »norost« vrnitev v stanje otrocjosti, v resnici pa osebi zduševno motnjo oporekamo prav to, kar oporekamo otroku: zmožnost av-tonomne presoje konkretnih okolišcin in sklepanje na naslednje korake napodlagi znanja in izkušenj. Zato se bom skušal pri vprašanju, kako zmanjše­vati nadzornad spoznavnimi in odlocevalnimi zmožnosti nekoga, pa to po-ceti nadzorovano in s stalno mislijo na njegovo in skupno dobro, sklicevatina teorijo vzgoje. Odlicen primer je pedagogika danskega filozofa JesperjaJuula, pri katerem se zdi, da je pri metodah vzgoje otrok uporabljal še naj­vec eticnih in bioeticnih meril: njegova pedagogika namrec izhaja iz dvehosnovnih premis: 
• 
podeljevanja avtonomije otroku, pomoc pri krepitvi njegovega samospo­štovanja in samozavesti, 

• 
spodbujanja, da ob spoznavanju splošnih družbenih vrednot »doloca in zagovarja tudi svoje osebne meje« (Jull, 2017, str. 35), da torej razvija v stiku z družbeno resnicnostjo osebno odgovornost. 


Jull (2012, str. 28) trdi, da otrok med odrašcanjem na podlagi neposredne iz­kušnje nabira dragocena znanja, ki jih bo uporabljalkot odrasel: »Že dejstvo, da ozavestimo svoja custva ter notranje in zunanje vzorce odzivanja in jih sprejmemo, nam daje samospoštovanje, da lahko recemo da ali ne – v skladu s tem, kar je primerno za naše duševno zdravje in socialni blagor.«
Je možno potegniti to vzporednico: bi bilo moc osebi, ki zaradi motnje zacasno ni sposobna sama sklepati o posledicah svojih odlocitev in dejanj in sama ne more zasesti komandnega mesta svoje odgovornosti, pomagati s postopnim predajanjem avtonomije na takšen nacin, s pomocjo, da ozavešca svoja doživljanja in jih sprejema?Da model deluje, smo preverili in lahko pre­verimo v vsakdanjem življenju kot starši ali odrasli sploh: vzgoja, ki vztraja na avtonomnosti vseh vkljucenih in hkrati na njihovi osebni odgovornosti, pomeni spoštljiv in aktiven pristop, brez velikih težav vanjo vkljucimo tudi spoštovanje najrazlicnejših oviranosti, predvsem pa smo vpleteni ves cas varni pred hierarhijo, je konzervativen, nazadnjaški proces in ji enakoprav­nost ni vrednota. 
»Vzgojni« vidik duševnega zdravja je v tem pogledu prav nasproten od po­kroviteljskega, arogantnega pristopa do ljudi, ki je žal prevladujoc model inosebe v krizi in po krizi skoraj ne pripusti vec med enakopravne soustvarjalcesvojih življenj – prav zato se zdi Juulov pristop emancipacijski in clovecen. Ceto prenesemo na prejšnja primera, bi uporaba takšnega pristopa pri prvem,depresivni osebi brez volje do življenja, pomenila, da osebi priznamo, kakoživljenje v neredkih okolišcinah resnicno ne kaže smisla in je to povsem legi­timno stališce, vendar z nekaj socutne pomoci lahko skušamo omogociti vsajmanj obremenjen premislek o tem: morda zacasno s pomocjo pri vsakdanjihopravilih in odlocitvah, vsekakor pa s konkretnim in casovno opredeljenimciljem, da bo oseba lahko sama informirana odlocala o svojem življenju.
Pri drugi osebi, vznemirjeno agitirani in potopljeni v množico projektov, tudi lahko poskusimo s socutno radovednostjo – in ce denimo mnoštvo idej presega obseg našega razumevanja, lahko to mirno in stvarno povemo terosebo prosimo, naj nam pocasi in potrpežljivo pojasni svoje ideje. Ce to ne bo šlo, se kljub temu lahko dogovorimo za nekatere skupne tocke, skupne dejavnosti, pri katerih pa ne bomo poudarjali svoje razumnosti in kazali na nerazumnost drug osebe, skušali jo bomo mirno spodbuditi k obvladljivim dejavnostim in ji nevsiljivo predlagali še druge vire pomoci. Vec kot sopot­niki, ki nam je mar za eticne vidike, ne moremo storiti. Osebo lahko vlju­dno opomnimo, da je svoboda dvosmeren proces in je jamstvo naše svobode omogocanja svobode vsem drugim ljudem, da je torej treba spoštovati tudi nerazumevanje ali nasprotovanje. 

Sklep 
Ali torej ni eticno, ce za nekoga, ki je tako vznemirjen ali prestrašen, da že iz­polnjuje zakonske razloge za neprostovoljno zadržanje na psihiatriji (nevar­nost sebi ali drugim), s klicem reševalcem ali na policijo zagotovimo obrav­navo po zakonu, je nemara eticno, ce ga prepustimo negotovi usodi v upanju, da se njegovo stanje pomiri samo od sebe? Na to zahtevno vprašanje je treba na podrocju duševnega zdravja odgovarjati pogosto, tudi rešitev je pogosto neprijetna.
Zato je morda najvec, da se zavedamo eticnih orodij v pomenu, da lah­ko v konkretnih okolišcinah preverimo svoje delovanje in delovanje drugih vpletenih oseb. Zaradi osnovne clovecnosti moramo drugemu cloveku, pa naj ga težave z duševnim zdravjem delajo še tako »odpornega« na vsakdanje razumno sklepanje, omogociti življenje v cim bolj dopušcajocem okolju – in vzporednica s krepitvijo samozavesti in obcutka samozavedanja, ki smo jo crpali iz juulovske pedagogike, se zdi za ta namen še najuporabnejša. Da se takšnega pristopa lotimo pri že odraslih ljudeh, ni napaka ali pomanjkljivost, saj je clovek proces zavestnih in nezavednih procesov, ki segajo globoko v mladost in otroštvo, zato z metodo opozarjanja na cloveške meje, avtonomijo in odgovornost ne moremo še povecati težav, s katerimi se clovek spoprijema že zdaj. 
Tone Vrhovnik Straka 

Viri 
Aristoteles (2016). Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica. Beauchamp, T., & Childress, J. (2013). Principles of biomedical ethics, 7. izdaja. New York: Oxford University Press. Buchanan, A. E., & Brock, D. W. (1990). Deciding for others: the ethics of surrogate decision 
making. New York: Cambridge University Press. Juul, J. (2017). Agresivnost: nov in nevaren tabu. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kant, I. (2003). Kritika prakticnega uma. Zbirka Analecta. Ljubljana, Društvo za teoretsko 
psihoanalizo. Mill, J. S. (2003). Utilitarizem in O svobodi. Ljubljana: Krtina. Omladic, L. (2009). Filozofska bioetika: med znanostjo, pravom in politiko. Casopis za kritiko 
znanosti, 37, 235–336. 
Porocilo 
Prejeto 28. maja 2025, sprejeto 11. junija 2025 
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.175–183 

Preprecevanje prisilnih ukrepov v službah duševnega zdravja: usposabljanje o uporabi orodja WHO QualityRights 
Kaj je orodje WHO QualityRights? 
WHO QualityRights je pobudaSvetovne zdravstvene organizacije,ki se osre­dotoca na spoštovanje avtonomije, dostojanstva in zasebnosti oseb s težava-mi z duševnim zdravjem. Nameni pobude so zagotoviti primerno zdravstve-no in socialno oskrbo, preprecevati zlorabe in zanemarjanje ter spodbujati socialno vkljucenost in okrevanje. Pobuda si prizadeva doseci trajnostno spremembo miselnosti in praks ter usposobiti vse deležnike za uveljavljanje pravic in okrevanje oseb s psihosocialnimi, intelektualnimi ali kognitivnimi ovirami. 
Vokviru pobude WHO QualityRights je Svetovna zdravstvena organizacijarazvila številne smernice in orodja, ki so na voljo razlicnim ciljnim skupinam.Gre za obsežen paket izobraževalnih gradiv, ki je nastal v sodelovanju s stro­kovnjaki in strokovnjakinjami na podrocju duševnega zdravja, osebami s teža­vami z duševnim zdravjem, izvajalci in izvajalkami storitev duševnega zdravja,strokovnjaki in strokovnjakinjami za clovekove pravice, nevladnimi organiza­cijami, invalidskimi organizacijami in drugimi zagovorniki in zagovornicami.
Gradiva so namenjena usposabljanju strokovnjakov in strokovnjakinj na podrocju duševnega zdravja, oseb s psihosocialnimi, intelektualnimi in ko­gnitivnimi ovirami, uporabnikov in uporabnic storitev duševnega zdravja, družin, skrbnikov in drugih podpornikov in podpornic. 
Paket gradiv vsebuje prakticna orodja za uveljavljanje pristopa, ki temelji na clovekovih pravicah in okrevanju, v skladu s Konvencijo Združenih naro­dov o pravicah invalidov (Združeni narodi, 2006) in drugimi mednarodnimi standardi na podrocju clovekovih pravic. Gradiva vkljucujejo spletno ucilnico in pisna gradiva, ki so dostopna na platformi QualityRights eTraining in WHO QualityRights Guidance and Training Tools (Svetovna zdravstvena organiza­cija, 2019a).
Pomemben del orodij WHO QualityRights je tudi ocenjevalni instrument, ki omogoca evalvacijo kakovosti storitev terpreverjanje njihove skladnosti z naceli clovekovih pravic. Instrument pomaga prepoznati in odpraviti prakse, ki povzrocajo diskriminacijo, ter spodbujati enakopravnost, zmanjševanje predsodkov in odpravljanje stigme. 

0000-0002-7386-3347 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:175–183 
Spletna ucilnica WHO QualityRights vsebuje dinamicno in interaktivno izobraževalno gradivo, ki vkljucuje video vsebine, informativne clanke in diskusijske forume. Udeleženci in udeleženke lahko povecajo svoje razume­vanje pravic in procesov okrevanja v kontekstu duševnega zdravja. Spletna ucilnica vsebuje šest modulov, in sicer: 
• 
clovekove pravice; 

• 
clovekove pravice, duševno zdravje in zmanjšane možnosti; 

• 
pravna sposobnost in pravica do odlocanja; • odprava prisile, nasilja in zlorabe; 

• 
kakovostne storitve in vkljucenost v skupnost; 

• 
duševno zdravje, dobro pocutje in okrevanje. 


Prva modula obravnavata clovekove pravice na splošno in posebej v kon­tekstu duševnega zdravja, preostali moduli pa, kako te pravice uveljavljati v službah za duševno zdravje in drugje v družbi. Dostop do ucilnice je brezpla-cen, udeleženci pa lahko po uspešnem koncu usposabljanja pridobijo certifi­kat, ki je dodatna spodbuda. 


Uvajanje orodja WHO QualityRights v Sloveniji 
Uvajanje orodja poteka pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje in je vkljuceno kot ukrep v Akcijski nacrt duševnega zdravja 2022–2023 (Ak­cijski nacrt, 2022). Ta ukrep je del širšega prizadevanja za destigmatizacijo duševnih motenj. To je opredeljeno kot eno izmed prednostnih podrocij v Resoluciji nacionalnega programa duševnega zdravja 2018–2028 (Resoluci­ja, 2018). Kljucna cilja tega podrocja sta zmanjšanje stigme in diskrimina­cije, povezane zduševnimi motnjami, in krepitev pravic oseb z duševnimi težavami. To vkljucuje tudi spodbujanje skupnostno usmerjenih storitev in izboljšanje dostopa do podpore na podrocju duševnega zdravja. Nacionalni program duševnega zdravja MIRA, ki skrbi za izvedbo teh ukrepov, obsega razlicne dejavnosti za krepitev kompetenc, usposabljanje strokovnjakov in strokovnjakinj ter za promocijo celostne skrbi za duševno zdravje, v skladu z naceli clovekovih pravic.
Trenutna faza implementacije orodja WHO QualityRights vkljucuje pre­vod spletne ucilnice v slovenšcino in njeno tehnicno umestitev na spletno stran Svetovne zdravstvene organizacije. Spletna ucilnica bo v slovenšcini brezplacno na voljo širši javnosti leta 2025. Kerpa je jasno, da zgolj infor­mativno obvestilo o spletni ucilnici ne bo dovolj za ucinkovito implementa­cijo, nacrtujemo aktivno sodelovanje s kljucnimi in zainteresiranimi delež­niki. Poglavitni nameni tega sodelovanja bodo ozavešcanje in informiranje o usposabljanju na podrocju vsebin WHO QualityRights ter spodbujanje širše vkljucenosti deležnikov v Sloveniji. Cilja sta doseci pozitivne spremembe na podrocju znanja in družbenega odnosa do duševnega zdravja terizvajati ka­kovostno oskrbo v skladu s standardi orodja WHO QualityRights. 

Poleg zagotavljanja dostopnosti spletne ucilnice smo na Nacionalnem in-štitutu za javno zdravje med 25. in 27. novembrom 2024 v Ljubljani izvedli usposabljanje o uporabi orodja WHO QualityRights, s poudarkom na specific­ni temi Alternativne prakse prisilnim ukrepom v službah za duševno zdravje. Tole je porocilo s tega usposabljanja.
Usposabljanja so se udeležili strokovnjaki in strokovnjakinje s podrocja zdravstvenega in socialnega varstva izvseh slovenskih psihiatricnih bolni­šnic ter dveh socialnovarstvenih zavodov, in sicer na podlagi vabila. Izvedbo usposabljanja je vodila multidisciplinarna ekipa strokovnjakov in strokov­njakinj iz Združenega kraljestva in Svetovne zdravstvene organizacije. Dogo­dek je organiziral Nacionalni inštitut za javno zdravje v sodelovanju z Regio­nalnim uradom Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo, Ministrstvom za zdravje in Pisarno Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji. Financi­ranje delavnice je zagotovila Evropska unija v okviru projekta »Spoprijema­nje z izzivi duševnega zdravja v Evropski uniji, na Islandiji in Norveškem«. 

Alternativne prakse prisilnim ukrepom v službah za duševno zdravje 
Usposabljanje »Alternativne prakse prisilnim ukrepom v službah za duševno zdravje«, ki je potekalo v Ljubljani, je del specificnih modulov, ki so standar­dizirani in dostopni na spletni strani WHO QualityRights Guidance and Tra­
ining Tools (Svetovna zdravstvena organizacija, 2019b).
Usposabljanje je bilo interaktivno ter je spodbujalo aktivno udeležbo udeležencev in udeleženk. Prikazi vsebin iz prakse in igra vlog so omogocili evalvacijo alternativnih pristopov, ki temeljijo na tehnikah deeskalacije pri zagotavljanju pomoci osebam, ki so zelo vznemirjene, preplavljene s custvi, vznemirjene in se odzivajo agresivno. Usposabljanje so izvajali strokovnjaki in strokovnjakinje izSvetovne zdravstvene organizacije in Združenega kra­ljestva z dolgoletnimi klinicnimi izkušnjami dela z osebami z duševnimi mot-njami. In sicer: 
• 
dr. Jennifer Kilcoyne, direktorica nacionalnega programa HOPE(S) v orga­nizaciji Mersey Care, ki dela pod okriljem Nacionalne zdravstvene službe v Angliji; 

• 
Danny Angus, pomocnik direktorja nacionalnega programa HOPE(S) v organizaciji Mersey Care, ki dela pod okriljem Nacionalne zdravstvene službe v Angliji; 

• 
dr. Roger Banks, psihiater in nekdanji direktor Nacionalne zdravstvene službe v Angliji. 

Namen usposabljanja je bil predstaviti prakse, ki ne le krepijo moc in kom­petence uporabnikov in uporabnic storitev, temvec tudi podpirajo in kre­pijo strokovnjake in strokovnjakinje, ki pomoc zagotavljajo. Cilj usposa­bljanja je bil povecanje kompetenc udeležencev in udeleženk, tako da bodosposobni:• opredeliti in prepoznati prisilne prakse v zdravstveni in socialni oskrbi; 

• 
razumeti telesne in psihološke posledice izolacije in uporabe prisilnih sredstev pri uporabnikih storitev in strokovnjakih v službah za duševno zdravje; 

• 
razumeti, kako prisilne prakse kršijo clovekove pravice; 

• 
razumeti in kriticno ovrednotiti razloge za uporabo prisilnih praks v služ-bah za duševno zdravje; 

• 
pridobiti znanje o razlicnih strategijah, ki jih je mogoce uvesti v službah za duševno zdravje za zmanjšanje uporabe prisilnih praks. 


Zmanjševanje prisilnih praks v službah za duševno zdravje: 
prehod k novi kulturi oskrbe brez prisile 
Prvi dan usposabljanja so imeli uvodne nagovore dr. Iztok Kos, državni se­kretar na Ministrstvu za zdravje, dr. Melita Vujnovic, predstavnica in vodja pisarne Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji, dr. Branko Gabrovec, direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Melita Murko, tehnicna so-delavka za vodilni program na podrocju duševnega zdravja pri Regionalnem uradu Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo v Köbenhavnu, in dr. Su­zana Oreški, odgovorna za implementacijo orodja WHO QualityRights v Slo­veniji, zaposlena na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
Sledila je panelna razprava z naslovom Zmanjševanje prisilnih praks v službah za duševno zdravje: prehod k novi kulturi oskrbe brez prisile. Vnjej so sodelovali strokovnjaki in strokovnjakinje iz prakse: 
• 
dr. Vesna Švab, dr. med, spec. psihiatrije, vodja Centra za duševno zdravje odraslih v Zdravstvenem domu Logatec; 

• 
dr. Andreja Celofiga, dr. med. spec. psihiatrije, zaposlena na Psihiatricnem oddelku v Univerzitetnem klinicnem centru Maribor; 

• 
Aleš Zemljic, univ. dipl. org., dipl. zn., zaposlen na Psihiatricnem oddelku v Univerzitetnem klinicnem centru Maribor; 

• 
in prej predstavljena dr. Jennifer Kilcoyne in Danny Angus. 


Vpanelni razpravi so bile predstavljene prakticne izkušnje iz Slovenije, pred­vsem iz mariborske psihiatricne bolnišnice; tam so med letoma 2018 in 2020 izvajali projekt za zmanjšanje agresivnega vedenja in uporabe prisilnih varo­valnih ukrepov na oddelkih v intenzivnih enotah psihiatricnih bolnišnicah v Sloveniji. Cilji projekta so bili oblikovati program, zagotoviti izobraževanje za zaposlene in jih usposobiti za uporabo alternativnih tehnik pri obvladovanju agresivnega vedenja pacientov in pacientk. Poseben poudarek je bil na tehni­kah, kot sta deeskalacija in komunikacijske strategije, saj so se pokazale kot ucinkovite metode pri obvladovanju zahtevanega vedenja.
V usposabljanje so se najprej vkljucili zdravstveno­negovalni timi vsehoddelkov Univerzitetnega klinicnega centra Maribor, pozneje pa tudi psi­hiatricne bolnišnice. Vtreh so izvedli delavnice o komunikaciji in deeska­laciji za zaposlene na akutno­intenzivnih oddelkih. V okviru projekta so izvedli tudi raziskavo za oceno vpliva takšnega izobraževanja na pojavnostin trajanje prisilnega varovalnega ukrepa, kot je omejitev pacientov in pa-cientk s pasovi (Celofiga et al., 2023). Predstavljene so bile tudi prakticneizkušnje uporabe tehnik deeskalacije na oddelku terodzivi sodelavcev insodelavk. 
Prehod k novi kulturi dela je vnesel številne izzive in dileme, vendarso izkušnje z novim pristopom povecale kompetence zaposlenih in zado­voljstvo pri delu. Rezultat opisanega projekta je tudi publikacija Osnove deeskalacijskih tehnik: prirocnik za ucenje in trening, ki ga je izdaloZdruže­nja psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu (Celofiga in Koprivšek,2018). Zaradi epidemije covida je bilo usposabljanje prekinjeno, vendar jezdaj druga priložnost za nadaljevanje izobraževanja. Vec o tem v zadnjempoglavju.
Vrazpravi je bilo poudarjeno, da je pomembno uvajati pristop, ki temelji na clovekovih pravicah pri vsakodnevnem delu z osebami z duševnimi mot-njami, in v osebo osredotoceno oskrbo, krepitev skupnostnih in mobilnih oblik pomoci ter multidisciplinarno sodelovanje. Predstavljena je bila tudi vloga vrstniške podpore in zagovorništva oseb z duševnimi motnjami. Vr­stniška podpora bi morala biti zagotovljena v vseh psihiatricnih bolnišnicah, vrstniški podpornik in podpornica pa navzoca oz. zaposlena v vseh timih na podrocju duševnega zdravja.
Strokovnjaki in strokovnjakinje iz tujine so omenili pozitivne vidikenove kulture oskrbe, ki temelji na humanem in socutnem pristopu. Njiho-vi prispevki so se smiselno navezovali na teme, ki so bile obravnavane v nadaljevanju usposabljanja, v obliki predavanj in delavnic, zato so še do-datno pojasnili pomen uvedbe pristopov, osredotocenih na clovekove pra-vice in blaginjo pacientov in pacientk. Predstavljena je bila dobra praksamodela HOPE(S).

Model HOPE(S) je inovativni pristop, ki ga je razvila organizacija Mersey Care NHS Foundation Trust v Združenem kraljestvu. Model uporabljajo na nacionalni ravni kot model zmanjšanja prisilnih praks (kot sta vezanje in zapiranje) v službah za duševno zdravje in za spodbujanje neškodljive in v clovekove pravice usmerjene oskrbe. Kljucni elementi modela HOPE(S) so:
1. 
Brezškode (ang. Harm-free): zagotavljanje varnega okolja, ki zmanjšuje tveganje za škodljive posledice uporabo prisile.

2. 
Priložnosti (ang. Opportunities): ustvarjanje okolja, ki podpira posame­znike pri ucenju novih strategij za obvladovanje stresa in konfliktov.

3. 
Preprecevanje (ang. Prevention): aktivno prizadevanje za prepozna­vanje sprožilcev konfliktov in za njihovo preprecevanje z ustreznimi intervencijami.

4. 
Zašcitni ukrepi (ang. Safeguards): vzpostavitev jasnih pravil in podpore za zašcito pravic uporabnikov in osebja. 


Razlogi za uporabo prisilno-varovalnih ukrepov in njihov vpliv 
na posameznika 
Vpopoldanskem delu usposabljanja smo se osredotocili na dve kljucni temi. Prva je bila uporaba prisilnih varovalnih ukrepov in izolacije. Raziskovali smo dejavnike, ki so pogosto razlog za uporabo teh ukrepov, ternjihov vpliv na psihološko, custveno in telesno pocutje uporabnikov in uporabnic stori­tev. Obravnavali smo tudi vpliv teh ukrepov na zaposlene, ki jih izvajajo, in raziskali predpostavke, povezane z njihovo uporabo. Iskali smo rešitve za iz­boljšanje varnosti vseh, brez uporabe prisile, in raziskovali ravnovesje med zagotavljanjem varnosti, upravljanjem tveganj, spoštovanjem clovekovih pra­vic in oskrbo, usmerjeno v posameznika. Posebno pozornost smo namenili spodbujanju razvoja in vpeljavi socutne oskrbe. Te vsebine smo podkrepili z interaktivnimi vajami, video posnetki in intervjuji, v katerih so uporabniki storitev predstavili svoje osebne izkušnje s prisilnimi ukrepi. Ti prispevki so omogocili boljši vpogled v vpliv teh praks na posameznike in spodbudili raz­pravo o alternativnih pristopih, usmerjenih v clovekove pravice.
Druga tema so bile strategije za neuporabo izolacije in prisilnih ukrepov. Poudarili smo pomen travme, prepoznavanja senzibilnosti in znamenja stre­sa ternapetosti pri pacientih in pacientkah in pojasnili odzivanje osebja na­nje, brez prisilnih ukrepov. Pri odzivanju na napete situacije je koristna upo­raba t. i. osebno usmerjenih informacij za podporo osebam v stresnih situaci­jah. Ustvarjanje kulture socutnega razumevanja in sprejemanja, podpornega okolja, udobnih sob za pogovore in reševanje napetih situacij, v osebo us-merjenega nacrta ne zgolj zdravljenja, temvec prepoznavanja šibkih tock oz. obcutljivosti in znamenj stresa in zagotavljanja vnaprej izražene volje (angl. advanced care plan) lahko pripomorejo k obvladovanju napetih situacij in oskrbi, prilagojeni osebi, brez uporabe prisilnih ukrepov. 
Deeskalacija napetih in konfliktnih situacij 
Drugi in tretji dan usposabljanja smo obravnavali deeskalacijo napetih in konfliktnih situacij. Poudarek je bil na prakticnih primerih, nasvetih za umiritev, demonstracijah in vajah z igranjem vlog. Posebno pozornost smo namenili tudi delu z otroki in odraslimi z motnjami v duševnem razvoju in avtizmom. Razumevanje vedenjskih izzivov smo obravnavali z vidika clove­kovih pravic in medosebne dinamike. Oba dneva so obogatili prispevki oseb z lastnimi izkušnjami z oskrbo brez prisile. Predstavljeni so bili prek videa. Predstavljeni so bili tudi primeri dobrih praks iz Združenega kraljestva, ki ga izvajajo v modelu HOPE(S). 

Krepitev kompetenc za trajne spremembe 
Odzivi udeležencev so bili vecina pozitivni. Oblikovala se je tudi ožja delov­na skupina, v kateri bodo predstavniki vseh psihiatricnih bolnišnic in dveh socialnovarstvenih zavodov opredelili kljucne teme in izzive, ki bi jih želeli podrobneje preuciti na nadaljnjem usposabljanju. To bo obsegalo vecmesec­no supervizijo s strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije in t. i. nakna­dno (follow-up) usposabljanje, ki ga bo Nacionalni inštitut za javno zdravje organiziralskupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo in Ministrstvom za zdravje. 
Prav tako je nacrtovano dolgorocno sodelovanje s strokovnjaki, ki so se v Sloveniji že ukvarjali z usposabljanjem o alternativnih praksah v intenzivnih oddelkih psihiatricnih bolnišnic. Namen tega sodelovanja je oblikovati tim slovenskih strokovnjakov, ki bo še naprej usposabljalo omenjenih temah in orodjih WHO QualityRights. Cilj je trajna sprememba, ki vkljucuje kontinuira-no ucenje, podporo in sodelovanje, v skladu s standardi WHO QualityRights. Ti standardi bodo dolgorocno pripomogli k izboljšanju kakovosti obravnave pacientov in pacientk, povecanju zadovoljstva zaposlenih in odpravi upora-be prisilnih ukrepov. Poleg tega poudarjajo pomen clovekovih pravic v vseh vidikih obravnave. To je kljucno za razvoj humanejšega in ucinkovitejšega sistema dela v službah na podrocju duševnega zdravja.
Pri spremembah je kljucna tudi sprememba organizacijske kulture oz. širši kulturni premik v miselnosti zaposlenih. Ta proces se ne bi smel dogaja-ti zgolj horizontalno, temvec tudi vertikalno – to pomeni, da mora vkljucevati vse ravni organizacije, od vodstva do neposrednih izvajalcev in izvajalk sto­ritev. Usposabljanja naj ne bodo osredotocena zgolj na tehnicne spretnosti, temvec naj spodbujajo širši kulturni premik, ki poudarja dostojanstvo in pra-vice pacientov in pacientk oz. oseb z izkušnjo duševne motnje. 
Ta paradigmatski premik je mogoce doseci z jasno zavezo vodstva, ki naj z zgledom uresnicuje vrednote spoštovanja, vkljucevanja in socutja. Pri uvajanju sprememb sta pomembna stalna podpora zaposlenim in sistema-ticno spremljanje rezultatov, da bi se lahko pravocasno prilagajali izzivom in uvajali dodatne izboljšave. Del sprememb so tudi glasovi uporabnikov in uporabnic, saj lahko njihove izkušnje pomembno pripomorejo k oblikovanju rešitev, ki so resnicno v skladu z njihovimi potrebami in pravicami. 
Za konec želim opozoriti še na intervju s Phillipo (Mersey Care Comms, 2022), ki govori o svojih osebnih izkušnjah zduševno motnjo in zdravlje­njem v psihiatricnih bolnišnicah v Združenem kraljestvu. Njena zgodba je bila predstavljena tudi na usposabljanju kot primer, ki opozarja na pomen kakovostne, socutne, dostojanstvene in pravicam zavezane oskrbe v službah za duševno zdravje. 
Suzana Oreški 

Viri 
Akcijski nacrt (2022). Akcijski nacrt 2022–2023 za izvajanje Resolucije o nacionalnem pro-gramu duševnega zdravja 2018–2028. Pridobljeno 7. 7. 2025 s https://www.gov.si/ assets/ministrstva/MZ/DOKUMENTI/staro/Preventiva-in-skrb-za-zdravje/Varovanje-in­
-krepitev-zdravja/dusevno-zdravje/dusevno-zdravje/Akcijski-nacrt-za-dusevno-zdrav­
je-2022-2023-310322.pdf 
Celofiga, A., & Koprivšek, J. (2018). Osnove deeskalacijskih tehnik: prirocnik za ucenje in trening. Ljubljana: Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu. 
Celofiga, A., Koprivšek, J., Gregoric Kumperšcak, H., & Kores-Plesnicar, B. (2023). Incidence, severity and characteristics of patients’ aggression in acute psychiatric wards: data from a Slovenian national survey. Slovenian Journal of Public Health, 62(4), 190–197. DOI: 10.2478/sjph-2023-0027 
Mersey Care Comms (2022). P's experience. Pridobljeno 20. 12. 2024 s https://www.you­
tube.com/watch?v=3XctCUYv2-Y 
Resolucija (2018). Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028. Ur. l. RS, št. 24/18. 
Svetovna zdravstvena organizacija (2019a). QualityRights materials for training, guidance, and transformation. Pridobljeno 13. 12. 2024 s https://www.who.int/publications/i/item/ who-qualityrights-guidance-and-training-tools 
Svetovna zdravstvena organizacija (2019b). Strategies to end seclusion and restraint. WHO QualityRights Specialized training – Course guide. Pridobljeno 13. 12. 2024 https:// www.who.int/publications/i/item/9789241516754 
Združeni narodi (2006). Convention on the Rights of Persons with Disabilities. Pridobljeno 7. 7. 2025 s https://www.ohchr.org/en/instruments-mechanisms/instruments/conven-tion-rights-persons-disabilities 
Intervju Prejeto 28. maja 2025, sprejeto 16. junija 2025 
doi: 10.51741/sd.2025.64.1-2.185-189 

Andraž Rožman 

Institucije bodo nadomestili multidisciplinarni timi 
Intervju z Andrejo Rafaelic 
Kljub številnim oviram dezin­stitucionalizacija poteka že vec desetletij, v nekaterih ob-dobjih je razvoj hitrejši, v dru­gih pocasnejši. Zdi se, da je v tem casu dezinstiticionaliza­cija dobila zagon. Na to kaže vec dejavnikov, ki jih v inter-vjuju omenja Andreja Rafae­lic, strokovna raziskovalna de­lavka na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo. Pojasnila je tudi, kako naj bi se selitve iz institucij razvija­le v naslednjih letih. Ce bo vse 
Dr. Andreja Rafaelic je socialna delavka in strokovnja­
potekalo v skladu s strategijo, 
kinja na podrocju dezinstitucionalizacije in dolgotraj­ki jo je marca 2024 pripravi-ne oskrbe. Vodila je projekte preobrazbe zavodov v lo Ministrstvo za solidarno Sloveniji in tujini. Marca 2025 je za svoje dosežke na prihodnost, Slovenija cez ne-tem podrocju prejela nagrado Mesta žensk z naslo­
vom Ženske o ženskah. Je soavtorica vec znanstve­
kaj let ne bo vec sodila na rep 
nih monografij. Trenutno je vodja operacije Center za evropskih držav na podrocju usmerjanje deinstitucionalizacije na Inštitutu Republi­dezinstitucionalizacije. ke Slovenije za socialno varstvo. 
V Sloveniji naj bi bil proces dezinstitucionalizacije v razmahu. Na kateri 
tocki je in v katero smer se razvija?
Projekta, ki sta trajala štiri oziroma pet let, sta se pravkar koncala, in sicerv CUDVCrna na Koroškem in v Domu na Krasu v Dutovljah. Vsega skupaj se je preselilo nekaj manj kot dvesto ljudi in toliko manj je zdaj tudi postelj v teh dveh zavodih. Vecina zdaj živi v stanovanjskih skupinah, pešcica se jih je preselila v individualna stanovanja. VDutovljah in Crni na Kroškem smo 

Andreja Rafaelic 0009-0006-7108-6915 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:185–189 
nekje vmes med institucijo in skupnostjo. Ljudje v stanovanjskih skupinah živijo precej bolje, kot so v zavodih, še vedno pa niso povsem v skupnosti oziroma domacem okolju. Na podlagi teh dveh projektov je bila na Ministr­stvu za solidarno prihodnost sprejeta strategija za dezinstitucionalizacijo za celotno Slovenijo. Vdokumentu je tudi podatek o tem, kakšno je trenutno stanje. Med drugim je mogoce v strategiji prebrati, da v ustanovah za odrasle še vedno živi 4.500 ljudi. Strategija omenja, da se jih bo v naslednjih desetih letih 3.500 preselilo iz ustanov v skupnost, tisti, ki bodo ostali v zavodih, pa bodo živeli v enotah z manj kot 24 ljudmi. Ce torej odgovorim na vprašanje, kje smo zdaj: smo na zacetku te poti. 
Kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki se niso preselili iz zavodov v Dutovljah in 
Crni na Koroškem? 
VDutovljah je treba ljudi, ki so ostali v zavodu, preseliti. Ceprav smo takona Inštitutu za socialno varstvo kot v projektnem timu opozarjali na to, smonaredili napako, saj je selitev potekala po nacelu snemanja smetane. Torejso se najprej preselili tisti, ki potrebujejo manj podpre, tisti, ki so bili nanegovalnem in varovanem oddelku, pa so ostali v zavodu. Ce bi vrstni redobrnili, bi bilo precej bolje, saj bi ljudje z manjšimi potrebami, ki bi ostali vzavodu, lahko tam sami živeli z zelo malo podpore. Zavod v Dutovljah se bov roku dveh let dokoncno izpraznil. Razmisliti je treba, kako izpeljati to zelozahtevno delo. Strategija predvideva multidisciplinarne time in s pomocjo te nove storitve bo mogoce izpeljati preselitve. Vsekakor pa nihce ne bo ostal v zavodu. To bi bilo tudi ekonomsko neucinkovito. Dvojnega sistemani vec mogoce vzdrževati. VDutovljah stane vzdrževanje institucije okrog
300.000 evrov na leto. Torej samo za to, da obstaja, pa ceprav v njej ne bibilo ljudi. 
Za koliko ljudi je mogoce zagotoviti oskrbo s 300.000 evri na leto?
Za devet ali deset. Ampakteh 300.000 evrov je samo režijski strošek – elek­trika, voda ipd. Ta strošek ostaja, pa ce je tam 70, 30 ali nic ljudi. Ta denar bi lahko vložili v razvoj storitev v skupnosti. Pa ne le teh 300.000, ampaktudi investicije v zidove. Vpreteklem letu (2024) smo v Sloveniji na primerprib­ližno 6,5 milijonov evrov investirali v obnovo, nadgradnjo in dogradnjo insti­tucij za odrasle. Ce bi vecino teh sredstva investirali v stanovanja v skupnosti, bi lahko ustanove hitro izpraznili. 
Kdaj naj bi zaceli delovati multidisciplinarni timi?
V strategiji piše, da naj bi se institucije dezinstitucionalizirale s pomocjo multidisciplinarnih timov, ki naj bi nadomestili institucionalno oskrbo. Vteh službah bodo delali ljudje razlicnih poklicnih profilov – medicinske sestre, socialne delavke, podporni delavci idr. Ljudje z razlicnimi izobrazbami, tudi srednješolsko in osnovno, ki bodo podpirali druge v vsakdanjem življenju, nekateri od njih z znanjem iz zdravstvene nege. Multidisciplinarni tim bo moralnadomestiti celovitost oskrbe, ki jo zagotavlja institucija. Pomembna stvar, ki smo jo naredili pri nacrtovanju multidisciplinarnih timov, je, da bo v vsakem od njih delal vsaj en vrstniški podporni delavec.   
Koliko takšnih timov naj bi vzpostavili?
Na koncu bi moralo biti po vsej Sloveniji od 60 do 70 multidisciplinarnih timov. Za zacetek se jih bo do leta 2028 vzpostavilo 15 iz evropskih sredstev. Upam, da bo prvi zacel delovati leta 2025. 
Kaj se bo spremenilo za ljudi, ki so se iz Dutovelj preselili v stanovanjske 
skupine?
Težko napovem. Tisto, kar bi se moralo, pa je aktivacija. Ko greš v skupnost,v istem stanovanju biva manj ljudi, a ostaja vprašanje, kdo ima vec nadzora – osebje ali clovek, ki tam živi. Pa tudi, kaj naj bi ljudje v skupnosti smiselnegapoceli. Ce ne moreš nicesar poceti in ce nimaš denarja niti za kavo, se je težkoaktivirati. Ena kljucnih zadev teh timov je ukvarjanje zzaposlovanjem. Vsi timibodo imeli sklop, ki bo namenjen preselitvam, v drugem delu pa bo imel vsaktim svoj center odlicnosti. Eden teh bo delovanje po nacelu housing first,topomeni, da je treba cloveku najprej poiskati stanovanje, potem pa še podporo.Potem bodo v razlicnih multidisciplinarnih timih delovali še centri odlicnostiza zaposlovanje, delo z ljudmi, ki uživajo droge ali pijejo alkohol, in za mlade. 
V zadnjem casu je bila v ospredju preselitev ljudi iz zavoda v Dutovljah. Kakšno pa je stanje drugje po Sloveniji? Verjetno sledijo novi projekti. Kakšni so nacrti? 
Ministrstvo bo sprejelo nacionalni akcijski nacrt za dezinstitucionalizacijo. En del tega nacrta je metodologija za izbiro zavodov, ki bodo šli prvi v pre­obrazbo. Po tej metodologiji je prvi na vrsti zavod v Hrastovcu, potem so tu Dutovlje, ki morajo dokoncati proces preselitve, sledijo Lukavci. VDutovljah smo naredili napako, da je bila pri preselitvi doslej vsa odgovornost na za­vodu, torej da naj bi vse naredil zavod sam. Zagotovo se bodo na razpise za multidisciplinarne time prijavile tudi nevladne organizacije, ki bodo imele nalogo, da preselijo ljudi izinstitucij v skupnost. Kar nekaj nevladnih orga­nizacij se je aktiviralo v tem procesu, na primer Soncek, Risa, Franko, Kralji ulice, ki imajo interes razvijati storitve v skupnosti, YHD je zacel s kampanja-mi v podporo dezinstitucionalizaciji. Muzej norosti ima kampanjo za dezin­stitucionalizacijo, v okviru prestolnice kulture GO! 2025 pa je šel znameniti Marco Cavallo iz Trsta na pot po Sloveniji, ki ga bodo spremljali razni dogodki v razlicnih krajih. Ocitno se je zacelo nekaj dogajati, brbotati. 
Pomemben del dezinstitucionalizacije je tudi javno pojavljanje, zagovarjanje.
Zdi se mi zelo pomembno, da se ob stoti obletnica rojstva Franca Basaglie vse vec govori o dezinstitucionalizaciji. To ni samo vprašanje stroke in ljudi, ki ži­vijo v institucijah, ampakvseh nas, ki živimo zunaj, a smo vsi na tem, da lahko enkratpristanemo notri. Mogoce se vcasih prevec zapiramo v strokovnjaške kroge ali uporabljamo težke besede, ki jih nihce ne razume. Zumetnostjo in javnimi dogodki se lahko marsikaj spremeni v družbi, da ta postane strpnejša in obcutljivejša za clovekove pravice. Zdi se mi, da tega velikokratprimanjku­je. Glede na strategijo za dezinstitucionalizacijo bo en razpis namenjen tudi centru za zagovorništvo, ki bo imel na eni strani nalogo izvajati individualno zagovorništvo, na drugi pa izvesti veliko kampanjo za dezinstitucionalizacijo. Družba mora postati obcutljivejša za krivice. Zelo pomembno se mi zdi, da ni samo dezinstitucionalizacija tista, ki išce umetnost in jo vabi, naj jo podpre, ampakda je tudi umetnost prepoznala pomen dezinstitucionalizacije za dvig ravni civilizacije. 
Je mogoce pohod Marca Cavala po institucijah leta 2025 primerjati z Iz-hodom, ki je od institucije do institucije potekal leta 2010?
Obe akciji je mogoce primerjati, nekaj pa je drugace. Marco Cavallo je šel iz institucije, Iz­hod pa je prihajalv institucije, da bi jih spomnil. Pred kratkim smo v Ljubljani lahko gledali film Trst pripoveduje Basaglio, v katerem je vi-dno, da so se v Trstu dogajale zelo podobne stvari, kot se zdaj dogajajo v Du-tovljah. Nekateri prebivalci in prebivalke so bili veseli novih sosedov, drugi pa so glasno protestirali proti selitvi v njihovo bližino. Veliko prizorov, ki smo jih videli v tem filmu, bi lahko posneli tudi zdaj. Tisti, ki delajo v instituciji in podpirajo, da se ljudje preselijo iz zavoda, se morajo pogajati s skupnostjo, jo spodbujati k odprtosti do preselitev. Tako je bilo v Trstu v sedemdesetih letih in tako je zdaj v Sloveniji. Imamo pa vcasih opraviti s kakšnimi civilnimi iniciativami, ki so zelo vztrajne. A dezinstitucionalizacija mora biti ne glede na to pogumna, vztrajna in malo nora. Treba si je upati in marsikaj poskusiti. 
Tudi dialoška? 
Tudi. Brez dialoga ni mogoce premakniti nicesar. Pomembno je, da dialoga ne zapremo, ampak da v njem vztrajamo. 
Vrniva se k strategiji. Bo dezinstitucionalizacija blizu konca, ko bo v za­
vodih le še tisoc ljudi?
Ne. To bo samo prvi del. Potem se bo treba lotiti še drugega. Dezinstituciona­lizacija pomeni, da nihce ne ostane v instituciji. In vedeti moramo, da doklerimamo institucije, se bodo polnile. Konvencija o pravicah ljudi z oviram ne doloca, da imata na primer dve tretjini ljudi pravico živeti v skupnosti, ampakda jo imamo vsi. Konvencija je napisana za vse države in vse ljudi z ovirami. Seveda bomo morali spet paziti, da ne bomo iz zavodov najprej vzeli ljudi, ki potrebujejo manj podpore. Vtem pogledu je dobro, da bo šel prvi v preobraz­bo zavod Hrastovec, saj ima sloves zadnje postaje. 
Ali vodstvo Hrastovca kaže pripravljenost za izvedbo dezinstitucionali­zacije?
Zelo ocitno je pripravljenost velika. Direktor je tam že organiziralpredstavit­ve knjig, povezanih z dezinstitucionalizacijo, državni sekretar je napovedal, da bo Hrastovec šel v preobrazbo, v kratkem pa pricakujemo, da bodo v za­vodu napisali nacrt preobrazbe. 
Ce se osredotociva na prvi del strategije, kam bo Slovenija spadala v evropskem merilu, ko  bo v institucijah živelo le še tisoc ljudi?
Institucionalizacija je vseevropski problem in verjetno tudi svetovni. Ce to naredimo, bomo v boljši polovici, zdaj smo v slabši, v resnici prav pri repu, pri tem pa nimam v mislih le Evropske unije, ampakvso Evropo. VSloveniji imamo sicerprecej storitev, skoraj 4000 ljudi, ki prejemajo osebno asistenco, pa stanovanjske skupine, dnevne centre, pomoc na domu ipd. Slovenija ni siromašna, kar zadeva storitve, ki so na voljo, a se nikoli nismo zares lotili ustanov in zmanjševanja števila ljudi, ki tam živijo. Množimo storitve v skup­nosti, ampaks tem ne zmanjšujemo kapacitet institucij. Odkar imamo oseb-no asistenco, se je število ljudi v institucijah povecalo za 80. Zato je kljucno, da zgradimo sistem, ki bo poskrbel, da se bo za vsako mesto, ki ga bo kdo zasedel v skupnosti, kapaciteta v instituciji zmanjšala za eno mesto. 
Da bomo prišli do drugega dela, pa bo verjetno trajalo še kar nekaj let?
Treba bo videti, kje bomo takrat, in na tej podlagi naprej razvijati storitve, nato pa sprejeti še en akcijski nacrt ali strategijo, da bomo še druge ljudi pre­selili v skupnost. Pri dezinstitucionalizaciji se je pomembno zavedati: ce ne gremo naprej, hitro nazadujemo. To je lepo vidno na primeru Hrastovca. Na podobni prelomnici so zdaj Dutovlje. Ce ne bodo šle naprej in ce se zavod ne bo zaprl, bo cez pet let spet poln. 
Je dezinstitucionalizacija res neskoncna, kot pišeta z Vitom Flakerjem?
Konca ni. Vedno je treba skrbeti za to, da ne gremo nazaj, in iskati moramo vedno boljše rešitve. Položaj ljudi z ovirami je na primer precej slabši od po­ložaja žensk. Neskoncno veliko casa bomo potrebovali, da pridemo do ena­kosti žensk, kaj šele ljudi z ovirami. Toda ce je prejšnje stoletje zaznamovalo, da smo ženske vsaj na papirju dobile enake pravice kot moški, je cas, da v tem stoletju enako naredimo za ljudi z ovirami. 
Najava 



The resisting force of social work: current reflections in critical and historical perspective 
International Symposium of Social Work 
7–8 November 2025, Ljubljana, Slovenia 
Faculty of SocialWork, University of Ljubljana, is organising the InternationalSymposium of SocialWork on 7 and 8 November 2025, in Ljubljana, Slovenia. It will mark 70 years of education, professionalisation and academisation of socialwork in Slovenia. The title of the event: The resisting force of socialwork: current reflections in critical and historical perspective. 
We would like to welcome friends, colleagues, and the academic community to celebrate this important anniversary together. The InternationalSymposi-um aims to highlight the wide range of socialwork topics thatare currently particularly relevant, especially from a critical and historical perspective. 
The InternationalSymposium aims to be transdisciplinary and is interested in a wide range of theoreticaland methodological approaches in socialwork, intertwined with socialpolicy, ethicaldilemmas and situationalethics, disa­bility studies, mentalhealth, anti­racist socialwork and postcolonialtheory, feminist studies and the empowerment perspectives and human rights.    
Priority will be given to abstracts/presentations thatinclude a historicalper­spective in terms of methods and content related to the topic they address, and to abstracts/presentations thatfocus on a historicalperspective in the study of specific issues in social work. 
Contact Darja Zaviršek, president of the Scientific Committee: darja.zavirsek@fsd.uni­lj.si 

Socialno delo, 64 (2025), 1-2:191 
Indeks 
SOCIALNO DELO, LETNIK 63 (2024) 


Znanstveni clanki 
Bohinec, M. – Znacilnosti stisk strokovnih delavk in delavcev na podrocju socialnega varstva, 3: 197. 
Brencic-Locicnik, M. (Mayr, M., &, cotar kriLic, r.) – Vloga evropskih programov na podro-cju mladine pri socialnem vkljucevanju mladih, 1–2: 3. 
cotar kriLic, r. (Mayr, M., Brencic-Locicnik, M., &) – Vloga evropskih programov na podro-cju mladine pri socialnem vkljucevanju mladih, 1–2: 3. 
DežMan Burazer, i. – Pogostost uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije v soci­alnem delu z mladimi, 4: 301. 
Gorenczoran, a. (MoLek, n., &) – Dvojna diskriminacija: intersekcionalnost med spolom in invalidnostjo na slovenskem trgu del, 4: 279. 
GriL, a. (kurBus FaLež, M., &) – Vloga skavtskih dejavnosti pri krepitvi duševnega zdravja mladih, 3: 175. 
GriL, a. (Vrhunec, n., &) – Umešcanje novega mladinskega centra v skupnost, 1–2: 19. 
krajncan, M. (VukoVic, M., &, rozMan, u., VrhuncPFeiFer, k.) – Nemški model pomoci otro­kom in mladostnikom s custvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami, 1–2: 37. 
krajncan, M. (VukoVic, M., &, rozMan, u., VrhuncPFeiFer, k.) – Slovenski model pomoci ot­rokom in mladostnikom s custvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami, 1–2: 55. 
kurBus FaLež, M. (&, GriL, a.) – Vloga skavtskih dejavnosti pri krepitvi duševnega zdravja mladih, 3: 175. 
LeBar, L. (&, naGoDe, M.) – Ocenjevanje upravicenosti do dolgotrajne oskrbe v Sloveniji, 4: 263. 
Mayr, M. (&, Brencic-Locicnik, M., cotar kriLic, r.) – Vloga evropskih programov na podro-cju mladine pri socialnem vkljucevanju mladih, 1–2: 3. 
MoLek, n. (&, Gorenczoran, a.) – Dvojna diskriminacija: intersekcionalnost med spolom in invalidnostjo na slovenskem trgu del, 4: 279. 
naGoDe, M. (LeBar, L., &) – Ocenjevanje upravicenosti do dolgotrajne oskrbe v Sloveniji, 4: 263. 
rakoVec, P. (ViDeMšek, P., &) – Skrbimo za druge, kaj pa zase? Skrb za poklicni razvoj in preprecevanje izcrpanosti zaradi socutja, 3: 155. 
rozMan, u. (VukoVic, M., krajncan, M., &, VrhuncPFeiFer, k.) – Nemški model pomoci otro­kom in mladostnikom s custvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami, 1–2: 37. 
Socialno delo, 64 (2025), 1-2:193–195 
rozMan, u. (VukoVic, M., krajncan, M., &, VrhuncPFeiFer, k.) – Slovenski model pomoci ot­rokom in mladostnikom s custvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami, 1–2: 55. 
ViDeMšek, P. (&, rakoVec, P.) – Skrbimo za druge, kaj pa zase? Skrb za poklicni razvoj in preprecevanje izcrpanosti zaradi socutja, 3: 155. 
VrhuncPFeiFer, k. (VukoVic, M., krajncan, M., rozMan, u., &) – Nemški model pomoci otro­kom in mladostnikom s custvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami, 1–2: 37. 
VrhuncPFeiFer, k. (VukoVic, M., krajncan, M., rozMan, u., &) – Slovenski model pomoci ot­rokom in mladostnikom s custvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami, 1–2: 55. 
Vrhunec, n. (&, GriL, a.) – Umešcanje novega mladinskega centra v skupnost, 1–2: 19. 
VukoVic, M. (&, krajncan, M., rozMan, u., VrhuncPFeiFer, k.) – Nemški model pomoci otro­kom in mladostnikom s custvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami, 1–2: 37. 
VukoVic, M. (&, krajncan, M., rozMan, u., VrhuncPFeiFer, k.) – Slovenski model pomoci ot­rokom in mladostnikom s custvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami, 1–2: 55. 
zaVrL, B. – Elementi socialnega del a v dejavnosti zašcitnih sester v Sloveniji, 4: 319. 

Strokovni clanki 
arnež, V. – Psihosocialna pomoc mladim z vidika socialnega dela, 1–2: 87. 
hren, j. (&, korsikakniFic, a., trcek, a., zaMiDa, t.) – Socialno delo z mladimi uporabniki prepovedanih drog, 1–2: 99. 
korsikakniFic, a. (hren, j., &,trcek, a., zaMiDa, t.) – Socialno delo z mladimi uporabniki 
prepovedanih drog, 1–2: 99. 
Mesec, B. – Strategije komuniciranja s chatGPT pri kvalitativni analizi besedil, 3: 217. 
PaLatin, s. – Socialno delo z ranljivo mladostnico v vzgojno-izobraževalni ustanovi, 1–2: 
73. 
trcek, a. (hren, j., korsikakniFic, a., &, zaMiDa, t.) – Socialno delo z mladimi uporabniki prepovedanih drog, 1–2: 99. 
zaMiDa, t. (hren, j., korsikakniFic, a., trcek, a., &) – Socialno delo z mladimi uporabniki prepovedanih drog, 1–2: 99. 

Porocila 
krašna, B. (&, urataric MaLnar, n.) – Zveza prijateljev mladine Slovenije: 70 let za dobro otrok, 1–2: 113. 
kustec, k. – Izrazno ustvarjalni pristopi pri delu z mladostniki, 1–2: 125. 
Mesec, B. (&, rihter, L.) – Kombiniran intenzivni program o psihosocialnih tveganjih v delovnem okolju, 4: 333. 
PiskuLe, M. – Delo z mladimi brezdomnimi v programu nastanitvene podpore Društva Kralji ulice, 1–2: 121. 
rihter, L. (&, suhoVršnik, M.) – Izzivi dela in priložnosti za inovacije v starajoci se družbi, 3: 255. 
rihter, L. (Mesec, B., &) – Kombiniran intenzivni program o psihosocialnih tveganjih v delovnem okolju, 4: 333. 
soBocan, a. M. (urek, M., &) – Obisk Univerze v Ruandi, 4: 339. 
suhoVršnik, M. (rihter, L., &) – Izzivi dela in priložnosti za inovacije v starajoci se družbi, 3: 255. 
šuGMan Bohinc, L. – Kombiniran intenzivni program o sodelovalnem socialnem delu, 3: 249. 
urataric MaLnar, n. (krašna, B., &) – Zveza prijateljev mladine Slovenije: 70 let za dobro otrok, 1–2: 113. 
urek, M. (&, soBocan, a. M.) – Obisk Univerze v Ruandi, 4: 339. 
ViDeMšek, P. – Kombiniran intenzivni program o superviziji, 3: 239. 

Knjižne recenzije 
Mesec, B. – Anica Mikuš Kos (2024): Pomoc otrokom in mladostnikom v duševnih sti­skah, 4: 345. 
Mesec, B. – Kristina Martelanc (2019): Vzponi iz brezna stiske, 1–2: 139. 
Poštrak, M. – Sandi Horvat (2024): Beli Rom: navdihujoca zgodba ujetih sanj, 1–2: 147. 
Poštrak, M. – Trine Natasja Sindahl (2024): Svetovanje otrokom in mladostnikom v sple­tni klepetalnici – prirocnik, 1–2: 143. 
šeMe, M. (&, šeMe, P.) – Evan Stark (2023): Children of coersive control, 3: 259. 
šeMe, P. (šeMe, M., &) – Evan Stark (2023): Children of coersive control, 3: 259. 
Uvodnik 
Poštrak, M. – »Znanje odpira vrata v svet«, 1–2: 1 
Dokument 
Indeks: Socialno delo, letnik 63 (2024), 1–2: 151. 

Najava 
9. kongres socialnega dela, 20. in 21. november 2025, Terme Zrece, Hotel Vital – 70 let soustvarjanja družbenih sprememb, 4: 351. 
Gost urednik 
Poštrak, M – Mladi v socialnem delu, 1–2.