Kapelica v gozdu
Milko, zal mladeneč lepega in pobožnega življenja, popolnoma izurjen mizarskega rokodelstva, v čednej obleki in s teškim kernirjem na rami koraka nekega poletnega dne po poti, ki je peljala skozi velik zaraščen gozd.
Solnce se je že globoko k zahodu nagnilo, ko spozna Milko, dajepravo pot zgrešil, in daleč y gozdu zašel. Vedno temneje postaja v gozdu, in Milkota obide žalost, da bo moral v dolgočasnein in neznanem gozdu pre-nočiti. Hitro prebira noge in se milo ozira na razsvitljene verhove gozdnih dreves, od katerih so se žarki zahajajočega solnca poslavljali. Pa kmalu ob-stane in ves zavzet gleda neko svitlobo tain med visokimi jelkami, ki se blišči kakor svitla danica ua jasnem noeneni nebesu. — Še hitreje koraka zdaj Milko po germovji in prerasenem robidovji in kmalu je iz goščave na planem, na katerej zagleda ne daleč pred seboj med jelkami majhno kapelico; verh nizkega zvonika se leskeče svitla zvezda, katero objeinajo zadnji žarki zahajajočega solnca.
Vesel stopi Milko v malo kapelico ia v svetej tihoti prav pobožno moli. Po dokončanej molitvici sfcopi bližej k oltarju, ogleduje stare in u-metno narejene podobe ter zapazi na uekej klopi blizo oltarja zalo molitevno knjižico. Vzame jo v roke, prebira liste iu kako se zavzame, ko vidi koj na pervem listu z lastno roko zapisano svoje ime, iu ko knjigo dalje pre-bira, so mu tudi vse molitvice znane v njej. ,,Ta knjiga je bila enkrat moja" reče sam pri sebi, ,,kako neki pride v to samotno gozdno kapelico?"
Ogledovaje molitevno knjižico pridejo mu v spomin otroška leta, po-klekne pred oltar in vroče solze se mu vlijejo po obrazu; rnilo zdihuje in pravi: „0 kako sem bil srečen, ko je bila še ta knjiga moja lastnina, imel sem Ijube stariše, ki so me serčno ljubili, in drago sestrico, s katero sva kot otroka skupaj igrala. 0 presrečna otročja leta zakaj ste tako naglo mi-nula! Nemila osoda mi je prezgodaj položila mojo ljubo, dobro mater v na-
— 39 —
ročje černe zemlje, roka iz katere sem prejel ravno to kajigo, je že davao v grobu strohaela. Kje ste pa vi dragi moj oče? Ali vas bom še kedaj videl na tem svetu, ali je tudi že vas tuga in skerb položila v tihi grob? — In kje je draga moja sestrica, ali še živi, ali je tudi oaa že pfi vas ljubi starši, ter ste me samega pustili med ptnjimi ljudmi na svetu. O5e nebeški! tebi je vse znano, usmili se me zapuščeae sirote. Ako še kdo nio.-jih ljubih živi, pripelji nas skupej ter usliši inojo vsakdanjo molitev, ia mo-litev očetovo pri blagoslovu, ko sva se ločila. — V aeizmerao žalost vtopljea zakrije svoj obraz ter milo joka po svojej zgubljenej rodovini. — Med tem priteče zala deklica v kapelico, in oziraje se po klopi žalostno vzdihne: „0 Bog, ni je več tukaj! vse bi bila raje zgubila, kakor svojo ljubljenoknjigo." Ko Milko to čuje, vstane izpred oltarja, pogleda zalo deklico in jej poda po-zabljeno molitevno knjižico rekoč: ,,Tukaj iuiate svojo knjigo, gotovo je vam draga." Deklica veselo zakliče: ,,,,Hvala vam, verli mladeneč, draga mi je čez vse!"" ,,Prosim vas, gospica" nadaljuje Milko, ,,povejte mi ven-dar, kje ste to knjigo dobili? Silno me mika to zvedeti." ,,,,To knjigo sem našla v zapuščini svojega umerlega očeta, in zategadel mi je drag spomin.""
,,Kaj pa so bili vaš oče," vpraša nadalje Milko, ,,ia kje ste vi doma?" ,,,,Ker ste me tako zel<5 razveselili, da ste mi dali aiojo pozabljeno knjigo zopet nazaj, v&n, da iinate dobro sercč, zatoraj vam hočem rada svojo ža-lostno dogodbo razodeti. — Moji starsi so živeli daleč od tukaj. Oče so bili oskerbnik pri nekem žlahtnem knezu ia dobro se nam je godilo. Prihrula je pa huda vojska v naše mirne kraje, sovražnik je vse poropal in požgal, in primorani smo bili bežati v daljne in varniše kraje, kjer so nas dobri ljudje pod streho vzeli. Mati so kinalu od strahii ia daljne lioje zboleli, ter po kratkej bolezni tudi umerli. — Oče se napravijo v daljao aiesto, da bi si tam službe poiskali; nieae vzamejo seboj, bila sem šeinajhna in stara komaj kakih osem let, brata pa, ki je bil takrat deset let star, pustč v vasf pri nekem rokodelcu. Od tistihmal ga nisem vec aiti videla, niti slišala kaj o njem.   Ali še živi, ali ga bom še kedaj videla, to sam Bog vč.
Oče so spomočjo svojib prijateljev dobili dobro službo, pa žalibog ,bo-lehali so na pljučih in krualu po prihodu v mesto umerli ter mene samo pustili. Zadaji dan pred svojo sniertjo poklicali so me k sebi in mi rekli: ,,Ljuba moja Jela, dobro vem, da se mi zadnja ura bliža. 0 kako težko se ločim od tebe, in kako hud<5 mi je pustiti svoja ljuba otroka tujim ljudžm! Pa dobri Bog bo že za vaju skerbel. Nazuani mojemu ljuberau sinu, kedar umerjem, da oče veo ne živi, ia da je bila njegova ediiia želja na smertnej postelji, da se pridno učf, da bo mogel enkrat za svojo sestrico skerbeti." Z oslabelo roko so zapisali potem napis na bratovega gospodarja in kraj v katerem prebiva. Po nesreči se je pa listek z napisom zgubil in nisrno ga več našli. Zdaj ne vemo, ali moj brat se živi, in kje staauje, ali je pa že tudi oa ,pri ljubih starših, ker vse popraševaaje po ajem je bilo zastoaj.""
Na Milkotovem obrazu se že pozaajo solze, ki so mu tekle, ko je de-klica vse to pripovedovala. Zopet se mu curkoma solzč vlijd, pa ae solze žalosti — ampak solz6 veselja.   Z aepopisljivim veseljem zakliče:   ,,Jela!
— 40 —
Jela! brez dvombe spoznam po tvojem govoru, da si ti moja prava, ljuba sestra!" Ko Jela sliši svoje ime, vsa osupnjena stopi nekoliko v stran, če-ravno jo je neka nepopisljiva čut vlekla do svojega ljubljenega brata. Čez nekaj Časa se mu zopet bliža in dvomljivo vpraša: ,,,,Je li to mogoče, da ste vi moj brat Milko?"" Da, draga Jela, jaz sem tisti Milko, ki je ostal v vasi pri mizarji, ko si ti šla v daljno mesto z ljubim očetom, kate-rega, kakor praviš, ne bom nikoli več videl, kajti umerli so naš ljubi dobri oce, Bog jim daj večni mir in pokoj. Tudi jaz nisem slišal nič več od vaju, od-kar sta odšla v mesto, čeravno sem večkrat milo zdihoval po vama in hre-peneče pričakoval dneva, kedaj prideta po mene, kar so bili oče pri odhodu tudi obljubili, pa žalibog niso mogli spolniti, ker jih je smert prehitela."
,,,,Milko! Milko! ljubi moj bratec, poznam te, da si res tisti, po ka-teiem sem toliko let popraševala; eudim se le to, da te nisem piece) na pervi pogled spoznala, vsaj si Tes podoben ranjkemu očetu, in ravno tak si kakor si bil pred več leti, ko sva se kot otroka skupej igrala. 0 Milko, kako sem vesela, da te zopet imam, poklekniva tukaj in zahvaliva se ne-beškemu očetu, ki je naji tako po čudaej poti zopet skupej pripeljal.""
Iz globočine serc so zdaj puhtele hvalivne molitve in solze veselja se obema vtrinjale z oči. Po dokončanej molitvi prime Jela svojega brata za rok(5 in mu reče: ,,Ljubi Milko pojdi z mano, da te predstavim svojej dobrotnici. Kako bode vesela moje sreče! Večkrat me je tolažila, kedar sem za starši in po tebi žalovala, zdi se mi, kakor bi bila moja prava mati. Precej po smerti najinega očeta vzela me je k sebi, pošiljala me v mestno šolo in po matemo zame skerbela. Pred dvetna leti preselile sve se iz mesta na deželo, ker je dobrotnica moja vedno bolehala zavoljo slabega zraka."
Med potoma vpraša Milko svojo sestro rekoč: ,,Povej mi, draga Jela, kako je to, da si ti prišla ravno danes v to samotno gozdno kapelico?" ,,,,Milko,"" odgovori Jela, ,,,,kapelica ni daleč od mojega stanovanja; precej tukaj za gozdom je prijetna vas, v katerej stanujem s svojo dobrotnico. Imam pa navado, da grem vsaki dan, kedar svoje delo doverširn, s svojo prijateljico t to kapelico vsakdanjo molitev opravit. Tudi danes je bila prijateljica z mano; med potoma se pa spomnim, da sem molitevno knjižico pozabila, vernem se tedaj sama nazaj in to — k svojej velikej sreči, kajti našla sera tebe, svojega dragega bratca."" Med pogovori prideta do vasi. Veselo pelje sestra Milkota k svojej dobrotnici, ter jej razodene svojo srečo, da je našla ljubega bratca, po katerem je vedno hrepenela, in to po kakej čudnej naključbi.
Jelina dobrotnica nekoliko dvomljivo ogleduje zalega mladenča in po-prašuje, ali bi znabiti ne mogla med tem kaka pomota biti! — Ko pa Milko vsa svoja pisanja in popotne liste pokaže, je tudi ona bila prepričana resnice in se veseli njunega snidenja in bratovske ljubezni. Milko je dobil b pripomočjo Jeline dobrotnice v vasi stanovanje, v katerem je pričel svoje delo, katero je tako izverstno izverševal, da se je njemu in njegovej sestri prav dobro godilo.
Matilda Tomšič