375
Pariz, kjer je ostal dalje časa. Tukaj se je navzel novega duha za književno delovanje, a da se še bolj izpopolni, je prepotoval še Italijo radi umetniških zbirk. Po dovršenem potovanju se poda iz-novič na dunajsko vseučilišče, da dokonča nauke. L. 1878. pa je moral Kumičič pod orožje ter je kot prost vojak šel v Bosno, kjer je mnogo pretrpel. Ta pohod v Bosno je opisal nenavadno živahno v spisu »Pod puškom". Po okupaciji Bosne so Ku-mičiča namestili za učitelja na zagrebški realki. Pod-učeval je hrvaški in francoski jezik ter zgodovino. Toda na tem mestu je vzdržal le pet let, ker se je leta 1884. zahvalil za službo ter se posvetil popolnoma književnosti.
Prvo njegovo književno delo je bilo „ S p 1 i t i Pariš", v katerem jez vso živahnostjo prispodabljal pariško nrav s hrvaško. Ta spis je bil romanopiscu Šenoi tako všeč, da je bodril mladega pisatelja z vso vnemo za daljnje književno delovanje Vsi prvi spisi so izhajali pod psevdonimom Jenio Sisolski. Sisol je gora blizu rojstnega mesta, a Jenio so zvali domačini mladega Evgena. Potem je priobčil v ,,Slo-bodi" 1.1881. spis: »Olga i Lina", „Jelkin bo-siljak", »Neobični ljudi" (v »Viencu" 1882.); »Primorci" (v »Hrvatski Vili" 1882); »Začud-jeni svatovi" (v »Viencu" 1883), »Gospodja Sabina", „Ubilo ga vino", »Sirota", »Preko mora", „Saveznice", »Teodora", »Otrovana Srca", »Mladost, ludost". Napisal je med tem tudi drami »Sestre" in »Obiteljska tajna", ki so ji z uspehom predstavljali v hrvaškem gledališču. Glavna njegova dela so izšla kasneje, pred vsemi znameniti roman »Urota Zrinsko Frankopan-ska", v katerem je po zgodovinskih virih opisal propast znamenitih hrvaških rodbin in avstrijsko politiko nasproti Hrvatom. Drugi veliki roman iz hrvaške zgodovine je pa »Kraljica Lepa", soproga kralja Zvonimira. V tem romanu je predočil pisatelj propast narodne hrvaške dinastije. Pisatelj v marsičem pretirava v svojem pripovedanju, a vidi se tudi, da je nanj preveč delovala liberalna struja. Sicer sta pa oba romana pisana zares v pravem narodnem duhu ter sta mnogo vplivala na razvitek narodnega mišljenja v mlajšem zarodu, kar je bilo gotovo že potrebno. Znamenita je njegova drama »Pet ar Zrinjski", deloma dramatizovani njegov roman, ki so jo 1 1901. prvikrat predstavljali v zagrebškem gledališču ter sprejeli z velikim zanimanjem in odu-ševljenjem Ta drama je ostala trajno v repertoiru ter se predstavlja pri važnih narodnih svečanostih vedno z velikim zanimanjem. Pri vseh svojih slabostih je bil Kumičič jako priljubljen pisatelj. Pisal je v vzornem, krasnem jeziku ter tako pridobil kmalu vsakoga, ki ga je čital. Posebno se je odlikoval z izvrstnim humorjem in natančnimi opisi svojih rojakov in svojega kraja.
V  svojih   zgodovinskih   romanih   je  izpovedal svojo politiko, in mogli bi reči, da je po teh spisih
prišel na politično polje. Že v Parizu se je navzel od francoskih republikancev mnogo modernih nazorov, a ko se je. povrnil v domovino, se je precej oklenil z vso gorečnostjo nauka dr. Starčevičevega ter je ostal do kraja njegov privrženec. Šele 37 let star je bil izvoljen v hrvaški sabor od brodskega kotara. L. 1885. je sodeloval dejansko pri napadu na bana Khuena v saboru in je bil zato obsojen in zaprl. Potem je urejeval »Hrvatsko" skozi dve leti
Bil je strasten politik, a huda bolezen ga je prisilila, da je šel iskat zdravja na jug, a našel je smrt.
/. St
Jana   Kollarja   ostanki   prepeljani   v Prago.
»Nov pesnik, Slovak, po imenu Jan Kollar, se mi zdi, da nadkriljuje vse, kar imamo doslej v pesništvu." Tako je pisal Fr. L. Čelakovsky, ko je 1.1821. izdal Kollar svojih 68 »znelek neb sonettu". A čez tri leta je izšla njegova „Slavy dcera" v treh spevih s krasnim »Pfedzpevom", ki se začenja s proslulimi verzi: »Aj, zde leži zem ta, pred okem mym smutne slzicim — nekdy kolebka, nyni naroda meno rakev." Za »Kralodvorskim" in »Zelenogorskim rokopisom" ni nič tako mogočno vplivalo na češkega narodnega duha, kakor ta pesem.
Kollar je bil pokopan 1. 1852. na Dunaju. Pol stoletja so ležali njegovi ostanki tam, a Čehi so želeli, da počivajo njegove kosti v slovanski zemlji, katero je tako vneto opeval. Dne 15. maja so pa njegove ostanke slovesno prepeljali v Prago, da jih pokopljejo na novem pokopališču olšanskem. Na Dunaju so se poslovili od telesnih ostankov tamošnji Čehi, kateri so 52 let oskrbovali njegov grob. Kovinsko rakev so položili v poseben voz spredaj ob vlaku. Na vsaki strani vagona je bil obešen venec. Ko je prišel vlak na češko zemljo, so ga na mnogih postajah slovesno sprejeli.
Ko je prišla rakev v Prago, so jo takoj odpeljali v mestno hišo staromestsko Tu sem so prinesli čez 40 krasnih vencev. 16. maja dopoldne pa so ob ude-ležitvi mnogo tisoč ljudi slovesno prepeljali rakev na olšansko pokopališče. Bil je krasen sprevod. Društva z zastavami, dijaštvo in Sokoli so otvorili sprevod. Ko so bili opravljeni cerkveni obredi, je govoril praški župan dr. Srb, nato poslanec dr. Herold in dr. Pastrnek. Peval. je »Hlahol". Vmes so razdavali med občinstvo spominski spis dr. Jakubca, ki popisuje Kollarjev pesniški in domoljubni pomen.
Slavni slovaški pesnik počiva torej v bratski češki zemlji!
Antonin Dvorak.
Med možmi, ki jih je pograbila Slovanom smrt prošli mesec, je znamenit zlasti Antonin Dvorak, največji sodobni  slovanski skladatelj.  Njegovo živ-