KNJIŽEVNA POROČILA. 187 Zadnji stavek pisateljevega predgovora se glasi: ,,Ako u štiocu, dok čita ove pute, sve nešto raste, raste, raa i sam ne znao, šta, onda sam mu pogodio žilicu". Treba je samo skrbeti, da bo ,,štioc" (čitatelj) ves narod, a ta bo že vedel, kaj ob teh spominih na nesrečno Istro v njem raste, raste!... Ivo Sorti. G.Petronij Arbiter: Pojedina pri Trimalhijonu. Poslovenil dr. Joža Glonar. Založba Omladine. V Ljubljani, 1920. Pred tisočdevetsto leti! Rimski imperij je ravno prekoračil višek svoje moči in slave. Dasi mu je bil določil „vsemogočni oče bogov in kralj ljudi" brezmejnost v prostoru in času, je vendar že nosil v sebi kali propada. Kajti lepe čednosti, ki so zgradile veličastno stavbo vladarice sveta, so dobivale vedno manjši obseg svojega gospostva. Končno se je umaknila hrabrost in zvestoba, pravičnost in zmernost, poštenost in domovinska ljubezen mehkužncsti, hinavščini, prevari, razkošnosti, kovarstvu in samogoltnosti. ,,Lgo" (jaz) je postal stožer, okoli katerega se je vrtelo vse „delovanje;< nekdaj tako krepostnega rimskega držav-ijana. Državni veljaki, navzgor pasje narave, navzdol krvoločni trinogi, so z vso iznajdljivo rahniranostjo iskali virov svoji požrešnosti in razuzdanosti. Da za temi niso hoteli zaostati tudi mnogi brezvestni zasebniki, je žalostna resnica. Naravna posledica je bila, da je poleg nakopičenih milijonov vsakovrstnih dragoletnikov večina prebivavstva gladovala in ječala v največji bedi. Ko so plemeniti možje in goreči pa tri joti uvideli brezplodnost svojih naporov, so se umaknili z javnega pozorišča ter iskali utehe v resnici in slavni preteklosti svoje domovine, če niso sledili zgledu Utičana. Usoda države se je pa uklonila naravnemu zakonu, ki veleva, da je zapisana poginu tudi največja družba, ki se je odrekla nravnih temeljev, jamstva za večni obstoj. V prvi čas rimskega cesarstva nas popelje ,,Obed pri Trimalhijonu", najznamenitejše literarno delo vse cesarske dobe. Avtor, ki je imel priliko ob viru opazovati vso pokvarjenost in gnilobo takratne družbe, slika socijalno življenje z mojstrsko realistiko sicer nekoliko umazano, toda s tisto spretno duhovitostjo in natančnostjo, ki jo zmore le temeljiti poznavavec ljudi in narave. Sam spadajoč k filozoHčni struji, ki je smatrala za vrhunec človeške zemeljske sreče ravnovesje duha in zmernost v uživanju, nam je s čudovito umetnostjo in globokim razumevanjem očrtal poleg drugih tipov tedanje družbe tudi žitje in bitje antičnega veleverižnika, toda tako, da osebe same z živimi barvami rišejo svojo sliko. Delo je vredno, da se prebere. Zlasti socijolog se bo prepričal, da je današnja človeška družba v marsičem verna kopija davne preteklosti, ko so ničvredne brezvestne kreature tirale državo v neizbežno propast. Hvaležni moramo biti prelagatelju, da imamo sedaj tudi v slovenskem prevodu delce, ki so se zanj zanimali najrazličnejši kulturni narodi. Po primernem uvodu — lajiki najdejo mogoče preveč, strokovnjaki premalo — sledi prevod, ki dosega, včasih celo prav blizu, genijalni humor in skoro ne-psekosno plastiko originala. Dasi je prevod dober, bi bilo vendar želeti, da bi se tesno držal originala, kjer je to brez kvara za razumevanje in potrebno za izraz logičnega razmerja avtorjevih misli. Zlasti vezniki sed, nam, autem itd. so v tem oziru velike važnosti. Da bi slovenitev takega dela, kakor je pričujoči roman, celo od klasičnega nlologa zahtevala mnogo napora in dolgotrajnega učenja, je" vpričo cele legije arhaizmev, zlasti pa vulgarizmov v besednem zakladu oblikah in skladnji, 188 KNJIŽEVNA POROČILA. jasno. Zato pač ni čudno, da se najde v prevodu par netočnosti. Tako n. pr.: str. 26: mesto v banki bolje v (vsem) premoženju (orig.: in fortunis). Str. 32: non negabitis me nabere Liberum patrem se nikakor ne more sloveniti: sedaj ne morete tajiti, da ima svobodnega očeta. Subjekt k infinitivu je me, torej: (jaz) imam. Pa to še ne zadostuje. Z ozirom na naslednji stavek ,,Pohvalili smo njeg"ov dovtip" namreč nehote vprašamo, kaj je dovtipnega v stavkih: Dioniz, bodi prost! Imam svobodnega očeta. Reči moramo, da ni nobenega dovtipa, pač pa nelogičnost. Kajti iz dejstva, da je postal suženj prost, ne sledi prostost niti sužnjevega niti Trimalhijonovega očela. Ko bi prestavili: laudavimus dictum Trimalchionis odobravali smo Tr. izrek, bi se sicer izognili čitateljevemu prašanju po dovtipu, nikakor pa ne njegovemu prašanju pc logični zvezi cbeh stavkov. Friedlander prestavlja v svojem sijajnem prevodu: Dionvsos, du solist irei sein... Ilir miiBt gestehen, daB ich den, der uns von allen Sorgen irei macht, freigemacht habe. Wir spenden diesem Witz Trimalchios unsern Beifal!. V tej nemčitvi je mogoče nekaj dovtipa, ki se pa z originalom nikakor ne krije. Ker niti nemški niti naš jezik nima izraza, ki bi odgovarjal besedama liber— Liber, ki sta le v pisavi različni, ne pa v govoru, se dovtip s prestavo ne more (popolnoma) doseči; liber — svoboden, rešen — Liber (grški Lvaios) tisti, ,,ki vtopi vse skrbi", ki rešuje svoje uživavce vseh skrbi, Skrbilom, Rešitelj. V čem tiči torej dovtip? Suženj, ki je predstavljal Dijoniza (Bakha), je postal prost (liber: Dionvse, liber esto). Trimalhijon, ki ga je prej klical: Dionvse, trdi po njegovi osvoboditvi: Liberum patrem habeo. Dijoniz je postal liber in je Liber, kar je latinski izraz za Dionvsus, Bacciius itd. Trimalhijon je torej tudi na tem mestu hotel blesteti s svojo učenostjo in duhovitostjo, ki je našla pri hvaležnih gostih za-željeno priznanje. Pater tukaj ne znači naravnega (rodnega) očeta, temveč je izraz pijetete, spoštovanja in ljubezni, ki je bil ravno pri vinskem bogu običajen. Tako poje Horacij Od. L, 18: Quis [post vina) non te, Bacche pater (se. prae-dicat)? Iz navedenega sledi, da slovenski prevod tukaj ni točen. Kako se naj sloveni to.mesto, da zadenemo Trimalhijonov dovtip? Jaz bi pustil liber in Liber neizpremenjen, ter bi ,,dovtip" (igro s homonimoma) razložil v opomnji. Str 33: narekali (= žalovali) so za njim, prav: ga. Str. 34: čuk znaj, kateremu Nevesekdo; nescio quis je: ne vem kdo = nekdo; torej nescio cui terrae filio nekemu tujcu (neznancu, pritepencu). Ibid. če se človek prehitro zanese, posebno na trgovce, prav: posebno trgovec (homo negotians). Str. 35: Reči, ki niso ne bob ne slama, bolje: ki nikogar ne zanimajo (quod nec ad caelum nec ad terram pertinet). ibid. Spravil se je nad njih, prav: nje. Str. 39: Ti------se mi zdiš, hočeš reči (videris mini dicere), prav: zdi se mi, da hočeš reči. Str. 40: pogovori so hodili med nami, bolje so se vršili (vibrabantur). Str. 41: minutalia so malenkosti mesto potrebščine. Str. 42: ,,če vain vino ne ugaja, bom dal prinesti drugega" je nelogično, ker bi drugo bilo tudi vino; pravilno torej: če vam to vino — —; v nem. je der pred Wein pron. dem. in ne spolnik, lat. vinum si non placet inutabo vino zamenim (za drugo vino). Str. 46: kajti namreč zlato bi bilo vredno. Ta zveza je nedopustna; kajti in namreč sta koordinirajoča vzročna veznika. Seveda ima namreč cesto tudi pojasnjevalen (epeksegetičen) pomen; toda to le v zavisnih stavkih, torej: quia enim kajti sicer, ker------namreč. Str. 52: Potepin -------, ki še vode vreden ni, ki jo pušča. Prestava je dvoumna. Pomeniti pa ima le: ki ni toliko'vreden (qui non valet) kakor njegova voda. Str. 55. da mi, prav me ne bo treba biti sram. Str. 61: Kdo hi takrat od strahu umrl, pra^': bi bil. KNJIŽEVNA POROČILA. 189 Str. 67: dišala mi je kakor divjačina (apnim sapiebat) torej prav: imela je duh po-------ali dišala je po-------; dišala mi je-------bi pa pomenilo: rad sem jedel. Ibid.: — — nekak ragu (catillum concacatum); bi li ne bilo bolje, da bi vse, kar sledi za ragii do pike, izostalo? Ali pa cattilus concacatus — napolnjena skleda (prim. polne hlače) ali polna skleda neke svinjarije. Str. SI : Svetujem ti, dragica-------; dragica (amasiuncula) pride šele za: v jezo. Posesivnopovratni zaimek je zamenjan s posesivnim: str. 67: če ne prinesem mojemu (prav: svojemu) malčku: str. 81: mojega (prav: svojega) sužnja sem poljubil. Razen nerazumljenega mesta (Liber pater) so vse tukaj omenjene pomanjkljivosti nebistvenega značaja in izginejo nasproti ugodnemu vtisu, ki ga napravi na čitatelja umotvor v svoji celoti. Prevod se bere gladko in zbuja zanimanje od začetka do konca. Želeti bi bilo, da bi ga brali zlasti tisti mnogoštevilniki, katerim kliče na ves glas: Mutato nomine de te fabula narratur (pod drugim imenom se piše resnica o tebi, grd oba!). Dr. Pipenbacher. Avgust Strindberg: Ispovesti jednog ludaka. Preveo Djordje Pejanovič. Izdanje I. Dj. Djurdjeviča. Beograd-Sarajevo. 7 K. Str. 299. Dj. Pejanovič karakterizira v kratkem, a dokaj izčrpno pisanem predgovoru k svojemu prevodu „Ispovesti" Strindberga, njegovo literarno delo in zlasti njegove ,,Izpovedi" takole: ,,Pro!eter sa najosetljivijom aristokratskom dusom; u večito.i borbi za nasušnji lebac; pun strasti i protivnosti; sa snažnim životnim instinktom i sa isto tako snažnim nagonom, da sve ruši, pa i samog sebe; tvrda srca i do krajnosti nežan, kad čuje samo reč ,dete', ,praznoveran kao ateista', čas religiozan, čas mističan, potpuno odan i zauzet duševnim radom; čovek sa dvostnikim Ja, koji je sposoban da vole čelom mržnjom svoga srca, čovek sa svim predispozicijama za miran familijaran život, čovek sa jakim spolnim nagonom, čovek koji ne može biti bez bližine ženskog biča, dolazi u konflikat sa spolnošču ne samo svojom nego i sa spolnošču svoje žene, koja je sasvim druk-čije vaspitana, koja ima druge poglede na Život, društvo, familiju i ženinu ulogu u društvu, u porodici i u kraku, i sto je najkobnije, sva je predata i zaokupljena spolnim nagonom i njegova skoro potpuna inkarnacija. — Ova borba izmedju muza i žena, koja se vodi na život i smrt, ili bolje reči: borba duhovnog rad-nika, da se cslobodi ropstva spolnosti i svoje i svoje žene, siže je ,,Ispovesti". — Te ..Izpovedi" so bile napisane v letih 1887—1883 in tvorijo v ciklu Strind-bergovih avtobiografskih romanov ,,Sin dekle".. ,,Samoten", .,Inferno" i. dr. eno najstrašnejših knjig. To je strahoviti polom in likvidacija avtorjevega prvega zakona, bankerot tiste velike slepe ljubezni, ki napade mladega dovzetnega duha in ga zastrupi s svojim sladkim strupom. Kakor vsem velikim severnjakom od Ibsena in Bjornsona do Hamsuna in malone vsem literarnim umetnikom, služi zlasti Strindbergu beseda samo kot najneposrednejši umetniški izraz za samo-izpoved. V teh „Izpovedih" je prvič ves Strindberg. Samoroden, enostranski, trd in neizprosen napram samemu sebi in napram nji, ki jo ljubi. Z nezaslišno brezobzirno odkritostjo se je razgalil do krvi, odprl svoje srce in pokazal v brez-danji labirint tiste največje in najslajše muke vseh človeških pokolenj, ki ji je ime ljubezen. Ljubezen moškega do ženske! Na kako priljuden način vara J. J. Rousseau v svojih ,,Konfesijah" sebe in čitatelja preko vseh kočljivih mest. Strindberg ne pozna tega priljudnega načina. Z impetuoznostjo, ki odbija in privlači, s stopnjevanimi energijami srca in intelekta. z brezprinierno subjektivnostjo,