LA VIDA E/PIRITUAL Zgoraj: Pogled na znano koroško božjo pot — Sv. Višarje (glej članek v pričujoči številki). Spodaj: Kralj Zasavja je Kum (1219 m), najvišji vrh Dolenjske, in priljubljena božja pot. Na vrhu stojita cerkvici sv. Neže in sv. Jošta. Tu se vrše znani shodi. Jako lepo je popisal enega takih shodov Erjavec v svoji znani črtici „Ena noč na Kumu“ DUHOVNO ŽIVLJENJE LA VIDA E/Pl RITUAL V MARIJANSKEM LETU 1954 ** XXII. SEPTEMBER ŠTEV. 9 MAKIJA V NOVINKI KNJIZtVNONI Dr. TINE DEBELJAK ^osp0<3 urednik! Skušal bom ustreči Vaši prošnji in napisati nekaj /besed na v naslov Postavljeno temo, toda — naj se te besede ne smatrajo Za „študijo“, ki je gotovo 6 morem pisati tu v pampi brez del naših klasikov in literarno zgodovinskih pripomočkov, temveč samo bežen pregled tega, kar mi je ostalo v bednem spominu... Najlepša slovenska marijanska poe-lja je gotovo v slovenski narodni pesmi, 0 kateri pa je Duhovno življenje že go-v®ril0. Marija in deklice, rožice in ptički, Jeno romanje z gore na goro, na Ogr-*° in drugam, usmiljenje z ranjenimi • vse to je prelepa motivika ljudske Pesmi naroda, ki je bil vedno velik ča-tilec Marijin in katerega prva cerkev Je bila posvečena Njeni slavi, če se ne Pmtim, prav Njenemu Vnebovzetju, vezanju, ki je šele tisoč let po njenem manju postala verska resnica! Marijine romarske cerkve so najbolj številne in najbolj znane, tako da beseda „romar“ pomeni po največ resnično samo Marijinega romarja, pa naj roma že na čedad-sko Staro Goro, goriško Sveto goro, obmorski Trsat, na Višarje, Brezje, Gospo sveto ali Črno goro, Črensevce itd., o čemer vsem piše v tem prvem Marijinem letu ta revija. Zato je razumljivo, da tudi slovenska umetna pesem ni mogla iti mimo tako močne vere in duhovnega motiva našega naroda. Že protestant Trubar je moral Naslovna stran: Znamenita in najskladneje zgrajena gotska cerkev v Št. Rupertu na Dolenjskem (iz zadnje četrtine petnajstega stoletja) vzeti v svoje knjige Marijine pesmi, kakor tisto znano srednjeveško pesem o Deviškem porodu Marijinem (ki je po-izneje navdihnila Maleša za prelep lesorez) v značilnem ,,prevodu“: Kakor sonce skoz glaž gre, glaž ta se ne razbije, v glihi viži rojen je Sin božji od Marije... Romarske pesmi in legende (kakor n. pr. ona o Mariji udarjeni v Ljubnem, ki je doživela posebno etnografsko študijo) eo bile vse odslej vsebina pobožnih pesmi, ki jih je narod pel na romanjih, proti katerim so nastopali protestantski pisci (Trubar), katere so podpirali poznejši redovniški pisatelji XVII. in XVIII. stoletja in katerih postanek omenja Valvazor. Nad vse zanimivo bi bilo pregledati ta naš literarni barok z ozirom na marijansko motiviko, česar pa nam tukaj ni mogoče. Zdi se mi malo mogoče, da bi v času, ko smo dobili najlepše klasične baročne Marije (čebejevo, Bergantove itd.), naši pridigarji ne omenjali Marijinega češčenja, ki je obenem pomenilo še glavni znak katoliške borbenosti proti protestantizmu. Da prosvetljenstvo ni dalo Marijinih pesmi, ki bi nam ostale v spominu, je razumljivo, ker njega je zanimal poduk, razumski napredek in upor mistiki. Ne vem, da bi bil Vodnik opeval Marijo, pač pa jo je Stanič v lepem sonetu (in tako dal motiv Preglju za njegova romarska pota), in še verjetneje kakšni štajerski kroničarji v verzih..., ki so bili že bolj romantičarji. če bi mogel do zapuščine žaklja-Ledinekega (ki sem jo imel — neobjavljeno — doma), ali v delo Vrazovo, bi verjetno v njih, ki sta Se že naslajala ob narodni pesmi in s prevajanjem svetskih romantičnih pesnikov (zlasti poljskih!), našli kakšen izvirni ali prevedeni marijanski motiv. Vem, da je Vraz opeval Jeruzalem („Ajdi, pesmo moja u Jeruzälen“) in tam je bila znana Marijina cerkvica Slovenskih goric! Toda vse to so samo ugibanja in 88' mo nakazujejo smeri, v katerih bi r®f iskovalec moral šele iskati snovi za & mo, ki dozdaj še ni bila postavljena literarno raziskavanje, pa je njeno mV nost pokazalo letošnje jubilejno leto. Kot skromen donesek k temu D« zdaj — od Prešerna naprej — navede^ samo par dokazov, da je skoraj sledni ; pomembnejši slovenski pisec omenil k8' kor koli kakšen Marijin motiv, čepra' samo mimogrede v svoji siceršnji tvof nosti. Prešeren je Mariji postavil spornen111 s Krstom pri Savici, omenjajoč Bog0-milo, kako je svečeništvo poganski ginji zamenjala s češčenjem Marijini1” na Blejskem jezeru... Znane romani je posvetil Šmarni gori — ne eno, dve. • • in opel postanek te Ibožje poti, ki mu je bila zelo ljuba. Ob Langusovem portJ6' tiranju Julije je mislil na Madono. •/ Levstik je opesnil Marijo v legendi Ž*” vopisec in Marija, Stritar je vso prvCi svo|jo poezijo (kot alojzeviščnik) posV6-ti] Mariji in zreli dobi napisal klasič”0 Turki na Slevici. Jenkov „obraz“ Marijine pesmi pojoče srenje v cerkvi „z močnin1 zborom s kora“ je po uglasbitvi postal ct lo cerkvena pesem. Jurčič je opisoval Mu' ljavsko cerkev in Stiško, obe posvečen1 Mariji... in če bi odprli roman o sv. C*" rilu in Metodu, bi verjetno naleteli n8 kakšen pasus, ki bi govoril o Mariji.-', Tavčar je opel proščenje na Mariji1*1 Gori (Malenški gori) v svojem Jesen' skem cvetju. Aškerc — duhovnik je 5 pesmijo Madoni (Slikarjeva slika) sice( začel svojo pesniško pot, toda končal j° je s hvalnicam poganskim boginjam. •• Gregorčič je podal že direktno molitev k Mariji v Dekletovi molitvi za fanta v vojski... Kakšna je Trdinova folklor8 z ozirom na marijanski motiv, ne moren1 soditi, ker se je ne spominjam, toda če ga omenja, ga gotovo brez romantične mistike... Nasprotno pa bi ga opel V»” ljavec, ta še vedno ne dovolj ocenjeni pes' nik folklornih romantičnih snovi... ki je °Peval romanja za dež, pravljice, le-Sende, pa tudi — spreobrnjenja v cer-*v* •.. Toda nimam zbirke, da bi pogledi vanj... Erjavec je opisal romarsko noč na j^utnu... ■ Kako se je Kersnik oddolžil Dariji, ne vem... vem pa, da je njegov ^itelj Levec opeval Marijino cerkvico jja gori, verjetno prav Rožnik... To so 6l*i naši pisatelji realisti, otroci liberal-ne in svobodomislne dobe, pa vendar le ^pmantični v duši... in prav ta roman-"ka jim je navdihnila marijanske mo-‘lv,e. V manjših pesnikih teh časov je Nastalo več Marijinih pesmi, ki so po-^fodele, tako Slomškove, Vilharjeve (Po kzeru), Jeranove (Marija skoz življe-N6- •. O Marija, naša ljuba mati...) 'bi. Doba, ki je prišla za temi poetično balističnimi klasiki, je bila na eni strani ^turalistična, na drugi pa ali — izrazito razumsko idealistična ali — poglobijo duhovna. K izrazito idealističnim štel prve „dominsvetovce“, kakor so “'li Medved, Finžgar, Hribar... Hribar je dal Kumskega romarja... r*edved nekaj legend, uredil Mohorske triade in romance tudi z Marijinimi pes-bitni in verjetno je sam napisal več marnskih motivov... Ali je ena najbolj J"anih Marijinih pesmi Večerni zvon JAve Marija) njegova ali Meškova, je svoj čas spor: Meško pravi, da jo on poslal v Mohorjev koledar, ko je 6ll urednik Medved; izšla je malo „pojavljena“ z Medvedovim avtorstvom... ™eško se je Marijinemu romanju oddol-** s svojim klasičnim Cenckovim Roma-njem na Goro (danes vemo, da je Cen-c®k bil — poznejši koroški narodni polneč Poljanec in Gora — Ptujska go-b). Toda pri tem pevcu Frančiškovih J*gend bi našli gotovo še več marijan-skih motivov. Finžgar je postavil Mariji znamenje v Divjem lovcu (Majda moli Za fanta pred Njenim znamenjem) in go-še marsikod. Dekla Ančka je bila »Marijina družbenica“, pa je ves njen Problem prav v tem, d!a je kot taka tako hudo grešila... V vojnih romanih bi gotovo našli marsikakšen vzdih k Mariji. Zadnja Finžgar j eva knjiga Mirna pota pa je naravnost pesem Marijini ljubezni: Irma se pred poroko 'zateče k Njej, ob bolezni roma k Mariji Tolažnici in umre kot svetnica na preddan Marijinega Vnebovzetja. .. Gotovo tudi Detela ni šel mimo Marijinega motiva. Toda to naše realistično leposlovje je jemalo Marijine motive kakor dan folklorni predmet, na katerega naleti vsak trenutek pri opisovanju stvarnega slovenskega življenja. Večji in samostojnejši pomen je Marijina motivika dobila šele v „Modemi“ koncem stoletja. Kette ima Podgorsko ro-marico, sicer malce ironično, toda z močno ljudsko vero. Murn je parkrat uporabil Marijin motiv, preko katerega njegova impresionistična lirika ni mogla, iti (kakor ne Gaspari v slikah!), pa tudi Golar, ki ima nekaj lepih romanc, resnično romarskih. Cankar je postavil pod Marijino varstvo umiranje sifilističnih otrok (Hiša Marije Pomočnice), v Podobah iz sanj je četrto postajo (Jezus sreča žalostno Mater) sicer pojmoval nekako preveč domoljubno simbolno, toda pripravljal je knjigo o Ženitnini v Kani Galilejski, kjer bi imela Marija gotovo eno glavnih vlog, ter knjigo o naših znamenjih na polju, ki so povečini posvečena Mariji. Zupančiču moramo biti hvaležni za dve najlepši literarno obdelani pesmi z Marijinim motivom: Na Blejskem jezeru, ter Begunka ob zibeli, obe napisani med prvo svetovno vojno in v obeh s prošnjo za narod v bedi in umiranju. Kot ,,srce v sredini“ tega časa, kot bard tistih vojnih let se je * narodom zatekel k Mariji, kot se mi v naših zdanjih težkih časih. Pravega Marijinega pesnika katek-sohen pa je ta „zadrugarska“ doba dala v Sardenku, ki je od prvih Pisanic do zadnjih zbirk vedno in ob vsaki priliki pel slavo Mariji ali se pesniško navdihoval ob Njenem kultu, tudi če je šlo za erotična čustva. Sardenko kot Marijin pesnik bi v tem prvem svetem Marijinem letu gotovo zaslužil poseben očrt. že v Mladem jutru ima Marijine cikluse, v Romi se je spominjal najslavnejših Marijinih cerkva (Maria Maggiore), potem pa je Marijo opeval dramatsko (Maria Dolorosa, Mati svetega veselja, itd — takih religioznih marijanskih „actov“ — igric je v zapuščini še obilo). Pa tudi v posebnih zbirkah: Marija Tolažnica, Mistična roža itd. itd. ( Omenjani naj, da je Sardenko te svoje pesmi pesnil pred kipom Marije Dolorose, ki jo je imel na svojem klečalniku in je prešla v zapuščino njegove oskrbnice). Sardenko je naš prvi marijanski pesnik (celo njegove Dekliške pesmi so iz marijanskega duha), saj je bil škofijski vodja — Marijinih družb. (V rokopisu je ostal zasnutek epične pesmi Brezjanski romar.) Še močnejše marijanske rezultate pa je dala dominsvetovska generacija iz leta 1914, kamor dodajam tudi Preglja. Ta ni samo napisal pesmi literarno zgodovinskih reminiscenc na poti Na Brezje, ni dramatično naturalistično prikazal samo pretepa brezjanskih beračev v enodejanki Berači, temveč je tudi v črtici Matkove Tine zadnje romanje čudovito vpletel Marijo kot babico v pomoč njenemu porodu... Ni samo romanj in Marijinih motivov uporabljal v svojih povestih (Plebanus Johannes dobi svoj dušni mir v viziji doječe Marije, pralika ženske materinske ljubezni sploh), temveč je Marijinim romanjem posvetil dve samostojni stvaritvi, ki še do danes nista izšli ne v Zbranih spisih ne v knjižni izdaji, pa sta vredni posebne pozornosti in bi zaslužili biti ponatisnjeni vsaj v letu prvega Svetega Marijinega leta. Prvo povest je prinašal goriški čolnič, kjer je Pregelj v osebi pesnika Staniča opisal vse go riške romarske poti, od svete Gore čedadske in do Mengor pri Tolminu (na to cerkev ima tudi posebno pesem); druga pa je izhajala v orlovski Mladosti in opisuje — ne naša pota k Mariji —, temveč — Marijina romanja po Gorenjskem od vasi do vasi.* Rad bi opozoril na- ti dve marijanski knjigi Pregljevi, zlasti na njen dramat': ski opis svetonočne maše v brezjanski cerkvi (Zanimivo bi bilo iskati Marijine motive v Tavčarjevih in Pregljevih p v \ vestih iz protestantske dobe, ko je bil Marijin problem — romanja — vendar eden največjih ločnic dobe). — France Bevk je napisal lepo zbirko Legend, V katerih so tudi Marijine, v pesmih p3 je ustvaril nekaj izredno nežnih Marijinih prispodob. — Pesnik teh let Joža Lovrenčič pa je postal celo izrazit bard romarskih poti. Že v epu Trentarski študent ima pomorske romarske pesmi, potem pa je posvečal por sebne knjižne zbirke postanku božjih poti na Sveti gori, Sv. Višarjih in Brezjah. Epični opis legend in zgodovinskih dejstev. Tudi v Gorskih pravljicah in v svoji prozni zbirki legendarnih motivov, se mi izdi, ni šel preko Marijinih. Ta nekoč najbolj avantgardistični pesnik začetnega ekspresionizma je postal v dikciji, ritmu in rimah najzvestejši p osne-malec narodne romarske pesmi. — Najbolj svetovljanski iz te generacije Stan' j ko Majcen se je lotil legendarnih (tudi | Marijinih) motivov v Bogarju Mehu in | legendah pred to zbirko v medvojnem Domu in svetu. Če pa ima v drami Dediči j božjega kraljestva Marijin motiv, ne vem. — Narte Velikonja je svojo največjo povest Višarska polena naslovil po romanju k Mariji. — V tej zvezi ne smemo pozalbiti M. Elizabete Kremžarjeve, ki je * V teh svojih romanjih je Marij» prišla tudi v Loko in tam srečala dv» otroka, ki sta se na cesti igrala; pa je fantka vprašala: „Kako pa ti je ime?“ In je fant odgovoril: „Tene Dibiljak sem, včiri pa zmiri...“ Vprašala je tudi punčko, ki je odgovorila: „Jez sem pa Pipe»“ ter napisal nekako ta stavek: „Marija je Loko blagoslovila po njenih otrocih Tinetu Debeljaku in Hafnerjevi Pepci...“ büa izrazita religiozna pesnica, zlasti evharistična, pa tudi Marijina, le da je njena poezija izrazito prigodnična in de-klamiatorska... Nova povojna ekspresionistična generacija je Marijin kult prevzela že kot nekaj bistvenega v svoji duhovni in umetniški potrebi, čeprav večkrat samo kot simbol in izraz svoje notranje uglaše-n°sti. Vodniku Antonu je Marija postala če »ljuba soseda“, živel je iz Marijinega čustvovanja bolj rilkejevskega kot sar-denkovskega, obdan z angeli in svetniki in Marijinimi dogodki (oznanjenje itd.), ^o je že bila osebna mistika, podložena 'z Marijino metafiziko. Tudi ekspresionistični pesniki tega časa niso bili brez *ega poduhovljanja časa po Mariji, ne Vodnik ■ France, ne Pogačnik, ne Vital Vodušek; spominjam se pa, da je ono najmočnejših Marijinih pesmi napisal Božo Vodušek v Križu na gori, prav tisti Pesnik, ki je pozneje v Zvonu napisal najbolj bogokletno slovensko pesem v Smislu francoskega satanizma proti kri-*u (Mrliška pesem). Enega največjih tekstov tega prvega povojnega Marijinega duha je napisal v Dom in svet v Pesniški dramatski obliki poznejši „kočevski krvnik“ Stante, mislim, da pod naslovom Mlada Breda. — Širok je izdal pesniško zbirko Slepi slavček z le-Pimi, v narodnem duhu napisanimi folklornimi religioznimi motivi, med katerimi so gotovo tudi marijanski... Celo Kosovel ima motiv zvonjenja Ave Marije. Med Marijinimi motivi najmlajše generacije se spominjam šalijevega Molitvenika, g spominom na (brezjansko roganje, Tauferjeve raznih postaj v Križevem potu, Krivčevega romanja na Ptujsko goro, zlasti pa one najmočnejših crtic Franceta Kunstlja, ubitega domobranskega kurata, pod naslovom Marijo a »si, j o... 0pis pobožnosti Marijinega gostovanja od hiše do hiše... z motivom Ninžgarjeve dekle Ančke... Najpoetičnejše prozne motive je ob- delal Cevc v svojih preprostih črticah. V drami pa je Leskovec prav problem Vere in nevere reševal ob Marijinem znamenju na vasi... In Tračan Vuk Stanko je opisal v Slovencu romanje k neki Marijini cerkvi v Istro... Po vojni se je Marijinim motivom pridružil tudi Zvonovec Anton Novačan z vpesnjenim evangelijem Peti evangelij, v katerem nastopa tudi Marija kot vzgojiteljica Jezusova in kot povzročiteljica čudeža v Kani... Kot Marijini pesniki nastopajo v emigraciji Budnik, Cukala (v Indiji), Janežič. Kos, Pistivšek, Rozman, šorlijeva, 1’iščančeva itd. P. Bazilij in Karel Mauser sta napisala dramatski tekst k Marijinemu romanju v Lemont. Vombergar je pisal dramatske prizore k Marijinim proslavam v taboriščih. .. Jeremija Kalin je Črno mašo postavil pod varstvo Brezjanske Marije, Tine Debeljak je objavil Višarsko romarsko v Poljubu, Jeločnik pel vznesene himne k Marijinim predstavam in še in še so pesniki tega bednega časa iskali pomoč in navdih pri Mariji (Gregor Mali, Limbarski... itd. itd.). Prvo sveto Marijino leto pa bo poleg novih razprav o Marijinem pomenu, zlasti o pomenu nove dogme o Vnebovzetju in obletnici Brezmadežnega spočetja, verjetno vzbudilo nove harfe v Njeno slavo. Tako Trst pripravlja Antologijo slovenske Marijine pesmi, ki bo vsekakor znatno dopolnila naš članek, v Ameriki se pripravlja na roman o Brezjah pisatelj Karel Mauser, v Argentini pa je dokončal Jeremija Kalin posebno izvirno pesniško zbirko Mariji... Če se bo to naredilo in natisnilo, bo slovensko marijansko leposlovje občutno bogatejše. In če je Cankarjeva modema doba šla kot v procesiji — za križem (motivi pri Cankarju, Mešku in Kocipru), gre nova po drugi svetovni vojni za križem — z Marijo. Loma Negra, 30. maja', med Marijansko procesijo (slovenskih) emigrantov v Buenos Airesu. El Principe de los Ejercitos Celestiales Desde muchos siglos atras ksie.nte el pueblo esloveno un gran carino por el vencedor de las huestes /infernales san arcängel Miguel al cual la Iglesia Catölica conmemora el dia 29 de septiembre. Los antiguos eslovenos eran paganos y se dedicaban sobre todo al cultivo del campo y a la ganaderia. Por su intimo contacto con la naturaleza se sentian de-pendientes de los fenömenos naturales y veian «n todas partes el influjo de los espiritus buenos y malignes que luchaban entre si por el dominio sobre el hombre. Por tanto es fäcil comprender cuanta impresiön dejaron en los corazones de esa gente sencilla las predioas de los primeros misianeros que, les hablaban sobre la victoria del arcängel Miguel contra los demonios rebeldes. j Cerkev na Kureščku, močno poškodovana med zadnjo vojno, je posvečena Kraljici miru. Prvo septembersko nedeljo v letu 1940 je vodil na Kurešček veliko procesijo sam ljubljanski škof dr. Rožman. Cerkev sedaj razpada, ker rdeči oblastniki ne dovolijo popravila En Carintia, donde el pueblo eslove* no primero organizo su propio estado, se levanto pronto por encima de la9 ruinas de la ciudad romana Virunum un santuario, consagrado al principe celeS' tial. Mas tarde Se erigieron iglesias, de-dicadas a san Miguel en las cumbres de muchoS montes y numerosas colinas, por simple creencia de que el arcängel Mi-guel tenia que 'lidiar con los demonios malvados, resididos en el aire. El dia de san Miguel significa para los pastores el ,fin del pastoreo. Un re-frän dice: „San Miguel jcierra el pasto* reo y san Jorge lo abre de nuevo.“ Ese dia los pastores recibian su sueldo f hacian nuevos convenios para el ano que venia. Y^los artesanos de la Carniola Alta (Gorenjska) prendian ese dia s o-lemnemente la luz ya que san Miguel in* troducia el invierno al pais. En el dia de san Miguel madura cualquier fruto por mäs duro que fuera. Tambien el tiempo jdepende mucho del santo. Si hay Isol, entonces el invierno tard.arä en venir; pero si nieva ejt la llanura, el invierno sera lnuy lerudo. Tambien dice un proverbio que desde san Miguel basta san Jorge bay que llevar e] sobretodo y que la tierra llega a ser vene.nosa, por tanto no conviene postrar-se y quedar sentado sobre ella. ' Muy comün en las casas de los cam' pesinos es retrato del santo teniendo en su mano una balanza^en la cual Se pesaH las almas para ver si son dignas del cielo o del infierno. De este modo el pueblo esloveno continuamente recuerda las nostrimerias de las cuales la segunda es el juicio despues de la muerte ;Que se» propicio tambien para nosotros todos, que leemos estas lineas! Joe Juck kSTIREV-GlAS Z MRTVIM JEZUSOM V NAROČJU ZA PRAZNIK MARIJE SEDEM ŽALOSTI 15. septembra Marija je pokleknila na golo skalo Kalvarije, sedla na svoje pete in tako sprejela s križa sneto truplo mrtvega Jezusa. Kakor skrajno utrujeno in izčrpano se je vzleknilo na razgrnjeno tančico, kolena so malo dvignjena, kot bi se bila na križu upognjena strdila, zgornji trup pa je Mati Marija od zadaj objela z obema rokama in potegnila k sebi, da je -njegova glava ležala na njeni rami, Mati pa je nagnila svojo glavo rahlo nad njegov obraz. Od blizu more ogledovati rane, zlasti na glavi, ki jo je trnjeva krona kar prevrtala. Desnica Jezusova je, vsa zdelana, omahnila ob truplo in leži z odprto ^änjo na prtu, da je na njej raztegnjena rana dobro vidna. Levo roko pa je v roke žena, ki, stoji ob njegovih nogah, se sklonila globoko naprej in spošt-JiVo poljublja rano na njej. Druga žena, imenovati jo smemo Magdaleno, skru-.etla kleči ob Jezusovih nogah in se v žalosti priklanja do tal, prav živa podoba al°sti in kesanja, pa tudi spoznanja lastne nevrednosti dotakniti se presvetega trupla Odrešenikovega. — Linije kompozicije so izredno lepe in učinkovite, da "tedalca kar pritegnejo in skoraj prisilijo, da se zamisli v to, kar prizor predstavlja. Žalostna Mati z mrtvim Sinom! Bolečina in ljubezen! Vdano prenašano Valjenje zariše človeku plemenite poteze v obraz in mu daje neko tajinstveno ^Poto, kakor zahajajoče sonce umirajoči jesenski naravi. Koliko bolj je nezaslišano taljenje Materi Mariji zarisalo v obličje poteze najplemenitejše bolečine in mu i je prekonaravno blago lepoto, ki v gledalcu vzbuja brezpogojno zaupanje. Takšno eP°to more le globok umetnik ujeti v poteze mrtve snovi, v katere jo oblikuje. Tako stojimo ali klečimo pred Goršetovo žalostno Materjo. V Jezusovih ltl njenih potezah je toliko umirjene žalosti, globoke ko morje, da močno vpliva ^ nas kakor mehka in topla tolažba ter takoj vzbudi zaupanje: „O, Mati, v Sv°jem neizrekljivem trpljenju razumeš tudi moje bolečine in moje grenko ke-Sanje.“ če kje kak Marijin kip nosi ime: Tolažnica žalostnih, Marija te trinajste Postaje ga zasluži. V resnici nas pogled na njo napolni s tolažbo v naših mnogo Jbanjših bridkostih. Z zaupanjem, pa tudi z žalostjo nad grehi, ki so Jezusa J^rizali in Mariji z bolečino srce prebodli, pojemo: „Komu potok solz ne lije, ko bridkosti zre Marije, grenke nad morja bridkost.“ Pridružimo se obema ženama in v duhu stopimo k Mariji. Rane Jezusove Počastimo in spoštljivo poljubimo, če si jih v svoji grešnosti in nevrednosti upamo, rrosimo jo: „Sveta Mati, to te prosim, rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje Jih srce!“ (Premišljevanje pred trinajsto postajo Goršetovega križevega pota.) Mesec september je v Sloveniji za človeško oko gotovo najlepši. Kako neizbrisen vtis naredi tisto prelivanje vseh mogočih barv v naravi! Kako velik umetnik je Bog! Nikoli ga ne bosta dosegla človeški razum in roka. Nikoli mi ne bo mogoče pozabiti pogleda jasnega jesenskega popoldneva iz Št. Jerneja preko Bieter ja tja na Gorjance. Poplemeniti se duša ob pogledu, ki ji nudi toliko različnih barv v najlepši harmoniji skupaj zbranih. Tujina nam malo kje nudi toliko naravnih lepot. Ne izgubimo še upanja, da nam bo Bog po vseh preizkušnjah, ki smo jih doživeli v zadnjih letih, končno le dal milost povratka v domovino, kjer bomo mogli zopet uživati vso naravno lepoto meseca septembra! Tam bomo na Malo mašo zopet poromali k našim Marijinim cerkvicam, na dan sv. Mihaela bomo prosili, naj ta poveljnik nebeških čet enkrat za vselej pomete sile hudobnega duha z naše zemlje! Ob dozorevanju grozdja po naših vinskih goricah pa se bomo veselili lepih dni trgatve. MALA MAŠA Mala maša ali Mali šmarin ali mala Gospojnica. V Istri pravijo temu prazniku tudi Sveta Marija mala. Na ta dan so skoraj po vseh Marijinih svetiščih na Slovenskem romanja in žegnanja. V nekaterih krajih blagoslavljajo ta dan rože in semena. V Rogaški Slatini prinesejo na ta praznik kmetice k neki Marijini podružni cerkvi pšenico in jo vsipljejo v določeno posodo. Duhovnik zrnje blagoslovi in po maši jo verniki nekaj malega vzamejo s seboj domov za seme. JOŽA KMETOV Na Malo mašo se ne sme nihče ko' pati. V Cerkljah na Gorenjskem je pr6* povedano plezati po drevju, ker ta dat razna laznina sili kvišku k nebeški Kr8' ljici. Praznik Marijinega rojstva je ve-sel dan zlasti za otroke, ker je „mala maša otroška paša“, kakor se čuje v Beli Krajini okrog Metlike. Tedaj namreč že pride grozdje * romanja, kamor se je napotilo o Velik' maši, z drugo besedo, grozdje je tedaj ž6 kar zrelo. Po Mali maši je že prava jesen, zato velja pregovor, da „Mala maša za suknjo vpraša“. Zlasti pastirje zjutraj rade hladi. SV. MIHAEL Praznik sv. Mihaela, ki ga obhajam0 29. septembra, je bil do 18. stoletja zapovedan. češčenje tega močnega nadangela, ki „duše vaga“, kot označuje preprosto ljudstvo, sega daleč nazaj v staro dobo. Večno rimsko mesto krasi dokaj cerkva, ki so posvečene prva' ku nebeške vojske. Sveta Cerkev, ki mora v vseh dobah skozi ogenj preganjanja, se namreč dobro zaveda, da J; v borbi stoji nevidno ob strani mogočni sveti Mihael, in ga zato goreče časti- Boj zlim duhovom Tudi nam Slovencem so naši prvi misijonarji na Gosposvetskem polju sezidali cerkev sv. Mihaela na razvalinah slovitega mesta Virunum, ki je imelo več rimskih templjev, posvečenih raznim poganskim božanstvom. Celo znan6 božje poti, kot Sveta gora pri Gorici i® Stara gora pri Čedadu, so bile nekdaj Mihaelove cerkve. Da so jih postavlja'1 aJrajši na višine, je vzrok verjetno v em> ker so bila tam že stara rimska Poganska taborišča in svetišča in mor-a tudi slovanska preročišča, verjetno Pa tudi zaradi simboličnega pomena. veti Mihael se namreč bojuje zoper ® duhove, ki bivajo v zraku. Zato je Postavljeno njegovo svetišče na vzvi-Sep-° mesto, medtem ko dolina ali prepad predstavljata peklensko brezno, ka-'Por je vrgel Luciferja in njegove angele. . Po vseh krajih naše domače zemlje .Posvečenih več cerkva sv. Mihaelu. 'eč naselij ima prav po njem svoje ime. Mihaelov dan je nekak mejnik pastirskega leta. „Sv. Mihael leto za Pašo zapre, sv. Jurij ga pa odpre.“ Ne-koč, ko go bili pašniki skupni, so pa-st,rji sklepali pogodbe za prihodnje pastirsko leto, za nazaj pa prejeli plačo. I a Koroškem tudi drugi posli o Mihaelovem delajo pogodbe za drugo leto. na Gorenjskem je bil za obrtnike •JMhaelov god pričetek zimske dobe. ~evljarjem je zopet „prižgal luč“. Od edaj naprej so začeli ob večerih in zju-!"aj zopet delati pri luči, ker se je dan skrčil. To so seveda vselej praznovali. ^Pomladi so „luč v vodo“ vrgli, kar je ,'lo na Gregorjevo. Pogostili so jih s rapl jn tržaškimi „baržolami“, potica-. in „bržanko“. Med veselo pojedino Je moral vsakdo zapeti tudi „svojo pesem“. O sv. Mihaelu je zrel vsak, še tako »??en sad. Na Koroškem pravijo: „Svet rnsov je vse hruške zmeščov." Lepo vre-o sv. Mihaelu je, pravijo, dobro zna-hlenje. „Ko Mihael zjutraj oblake raz-..1Pa> soncu pri nas se vrata odpira, pa tudi zimi zapira.“ če pa je kdaj M10 ravnem sneg za Mihaela, huda zi-"Pa nam bo pela.“ Kar drži tudi prego-°r. da je zimsko suknjo treba1 nositi ”°d sv. Mihaela pa do sv. Jurija“. TRGATEV d n?ru^ 'n v™° s^a najžlahtnejša pri-elka. Zanju se poti in trudi slovenski1 gospodar, zanju moli in jih ob vseh pre-ecih nevarnostih za njuno rast pripona Bogu. Zato je pa tudi tedaj, ko Žale in mlati in kruh spravlja v kaščo, eselo in srečno njegovo srce. Ko se pa „Brjentar“ približa čas trgatve in naloži na voz po-lovnjake in s trgači odrine v gorico, je kar svetek v njegovi hiši. „Že čriček prepeva...“ Trgatev na Slovenskem se začne ob času, ko pač kraj, bolj ali manj topel, grozdje zmedi. Najzgodnejša je primorska trgatev. Tu se „bendima“ (vendi-mia) ponekod, n. pr. v Beneški Sloveniji, včasi začne že po Mali maši. V Brdih pa sv. Meho (Mihael) „odpira kleti in vendimo“. Tudi v Istri in na Vipavskem je zgodnja trgatev. Na Kranjskem, po Dolenjskem in v Beli Krajini, jo tudi navadno že sveti Mihael napove, medtem ko je na Štajerskem vse v branju v sredi oktobra. Dnevi veselja Vsepovsod je trgatev velik praznik. Otroci imajo tiste dni prosto šole. Tudi učitelje povabijo na branje grozdja. No ja, branje je samo enkrat v letu in biti mora veselo, da bodo vsi pomnili, kdaj so grozdje trgali. Preden se trgatev začne, marsikje po stari navadi ustrelijo. Verni gospodar se pokriža ali vsaj pobožno vzdihne. Trgači imajo pri sebi lesene škafe ter s posebnimi noži, „vinjeki“ ali „kljukci“, kot jim pravijo v Brdih, odrezujejo grozdje. , Zastavni fantje si oprtajo „pute“ ali „brente“, v roko pa palico, v katero vrezujejo vsako nošnjo, da potem gospodar iz njih števila lahko približno izračuna, koliko bo vina. Trgači so navadno zelo veseli. Pojo in vriskajo in zbijajo šale, da je kaj. Tudi postreženi so dobro. Za trgatev je navadno bel kruh in še celo orehova potica. Pijače, nove in stare, je na pretek. Glavna gostija je vedno zvečer. Po večerji uprizore razne ljudske igre ali pa gredo ven pod milo nebo, kjer zakurijo kres in si pečejo kostanj. Oglasi se tudi harmonika in vesela narodna pesem. Mati gospodinja poskrbi in popazi, da je vsa zabava dostojna in poštena. Zadnji trsi so na vrsti. Gospodar in gospodinja že spočetka poskrbita, da se nekaj najlepših trsov z grozdi vred odreže za domov, za rimski čas. Včasi ostane tja do velike noči grozdje sveže, zlasti tisto, ki ga dajo v klet za sode. Vipavca pod brajdo PREŠANJE Že med trganjem grozdja ali pa ta' koj po trgatvi se začne prešanje. T” delo vodi gospodar sam, fantje pa n) česar bi ne smelo biti. Je pozitivno Onikanje človeka. Seveda ima sovraštvo različne stopnje po tem, kakšno zlo bratu želim in Usmerjam in po tem, kako zlobna, vztrajna, dejavna je ta volja. Je pa več reči, ki so s sovraštvom v °zki zvezi: ali so zunanji izraz sovraštva, ali posebne oblike sovražnosti, ali pot j a sovraštva, ali izhajajo iz njega, vse-Jej Pa so sovraštvu zelo blizu. Izberimo tri takšne reči: maščeval-n°st, privoščljivost, zavist. 1. Maščevalnost je premišljena želja maščevati se; človek išče načina in priložnosti, kako bi Se maščeval za resnično ali namišljeno krivico in žalitev. Prvo Priliko hvaležno zgrabi, če se maščuje, Je zadovoljen, dobro se počuti, je nekam srečen. Kar oddahne se, vsaj zaenkrat. v Maščevalnost je nekaj zelo „človeškega“ Kadar nas je globoko zadela krivica ali žalitev, smo začutili, kako je DR. IGNACIJ LENČEK vzplamtela nekam nagonski, sama po sebi, težnja, želja, žeja po maščevanju. Včasih je združena z izbruhom jeze, drugič se zapre v mrko sovražno bridkost. Ko se človek te neposredne žeje po maščevanju zave, more storiti dvoje: premagati jo, vtopiti jo v ogenj krščanske ljubezni, ali pa jo zavestno privzeti, in gojiti, ohranjevati; tedaj pa postane čudno trdna in vztrajna, izumljiva v načrtih, kako povrniti zlo z zlom, budna ob vsaki priliki, nepopustljiva v tihem zalezovanju, dokler ne pride ura, ko more dati duška svojim povračilnim nakanam. „Maščevati se“ pomeni povrniti „milo za drago“. Bog takšno povračanje odločno obsoja. „Kdor išče maščevanja, nad tem se bo Gospod maščeval“ (Sir 28, 1). „Ne govori: kakor je meni storil, tako bom jaz njemu!“ (Preg 24, 29). Posebno je Kristus obsodil načelo: oko za oko, zob za zoib (Mt 5, 38). Pravo krščanstvo je v resničnem in iskrenem odpuščanju, zato je maščevalnost ne-krščanska. Je ostro nasprotje ljubezni in v tem je njena končna in popolna obsodba. Maščevanje je nekakšno zasebno kaznovanje. Kaznovanje pa gre najprej Bogu: „Meni gre maščevanje, jaz bom povrnil, govori Gospod“ (Rim 12, 19); potem pa njim, ki imajo to pravico končno od Boga: javni oblasti, predstojnikom. Za zasebnika pa velja: „Ne delajte si sami pravice!“ (Rim 12, 19). Ima le pravico — in dolžnost — odpuščati in biti usmiljen. Gotovo more zahtevati, da mu storjeno škodo popravijo in da so za krivico in zlo kaznovani, a sam ne sme položiti roke nanje in si sam nasilno vzeti, kar mu po pravici gre. Večina izmed nas je zgubila vse: hišo, grunt, premoženje — in še več: svoje drage. Takšne grozotne krivice je res težko pozabiti. Kaj lahko se zgodi, da ta ali oni kuje maščevalne naklepe. To ni prav! Pravična oblast bo poskrbela za pravico. Tako beremo n. pr. v novem programu SLS: „Prehod iz komunistične tiranije v nov red pravičnosti in demokracije se izvrši mirnim potom, brez nasilja in osebnega maščevanja.“ (čl. 9). Noben kristjan ne more drugače misliti in ravnati. Zasebno maščevanje redno vključuje sovražnost, mržnjo, zlohotnostdo človeka. Tega pa ne smemo nositi s seboj, če je v nas kaj krščanskega duha in če smo zares dobri ljudje. V tem se kaznovanje bistveno razlikuje od maščevanja: kazen .nima sovražnega namena; res povzroči zlo, a ne ker je zlo, marveč v kolikor in ker je ali dobro za kaznovanega (da bi se spremenil), ali dobro kršenega pravnega in nravnega reda (s tem, da trpi kazen, ga prizna in krivo popravi), ali dobro za javno blaginjo (da se zlo tudi vnaprej prepreči vsaj iz strahu pred kaznijo); zato kaznovanje ne sme izhajati iz sovraštva in ne sme se pustiti voditi ali vplivati od njega. Edino merilo je pravičnost, edini nagib je skrb za pravico. Maščevanje pa živi od sovraštva in ga še poživlja; sovraštvo pa je slepo in ne vidi ne prave mere ne resnične teže krivice. Vsako maščevanje veliko in majhno, za velike in majhne krivice ali žalitve, pa ima še več drugih krivic in nevzdržnih potez in posledic. Najprej je nedosledno in zato nespametno. Obsojam krivico, ki mi jo je drugi storil, obenem in istočasno pa mu hočem sam prizadeti enako ali še hujše zlo. Sem tako boljši od njega? Zakaj ne obsodim še sebe? Boš dejal: „Saj je oni začel!“ Teda, prijatelj, na dnu je eno in isto: prej ali potlej, zlo je zlo. Kvečjemu moremo reči, da je povračilno zlo bolj umljivo, ni pa manj grešno. „Pa mi je napravil škodo!“ Potem si poišči pravo pot, da se škoda popravi. „Ni vredno!“ Torej odpusti. Sam praviš, da gre za majhno reč. „Pa bo ostal nekaznovan!“ Kaj zato? Res ne moreš prenesti tega? Če Bog odpušča, ki mu je zloba vse bolj zoprna kot tebi in ga bolj žali kot tebe, boš tudi ti zmogel. Sicer pa ne veš; Bog marsikaj kaznuje in mi ne vemo. In ali ni že zloba sama kazen; saj človeka okvari, spači. V eni besedi: „Ne daj se premagati hudemu, ampak premagaj hudo z dobrim!“ (Rim 12, 21). Velika beseda! Težko doumemo? Potem se vprašajmo, kako globoko in resnično je naše krščanstvo. Krščanstvo je zavestna odločitev za božjo resnico in pravico, tudi proti zgolj naturnim nazorom. Seči mora do dna srca in ga preobliko-vati v ljubezni, če ne, je zgolj papirnato. Razmišljajmo naprej. Maščuješ se nad drugim, a drugi ne bo miroval. Maščeval se bo za tvoje maščevanje. In ti naprej. Kam to vodi? V sovraštvo, v neprestan boj brez premirja, v vso bridkost in trpljenje, ki iz takšnega boja izvira. Skušenj je dovolj. Poudarjam, da to ne velja za poedince, marveč — in v nekem smislu še bolj — za skupine, stranke, društva. Tudi v življenju teh mora vladati krščanska ljubezen, če ne, niso ne verska, ne katoliška, še človeška ne. Tak skupinski maščevalni duh, ki se včasih celo skriva pod videzom „plemenite tekme“, je v veliko škodo skupnosti, v lastno notranje propadanje, vkljub morda velikim zunanjim uspehom. Vzgaja v neko podlost in zoprno hinavščino laži-krščanstva, vodi v vedne razprtije, ki jih ni moči pomiriti. Končno je ta duh vir cele vrste drugih zablod: sovraštva, laži, obrekovanja in opravljanja; prevar in nasilja, nasprotovanja in podiranja še tako dobrega, plemenitega, koristnega, kar drugi stori in hoče. Na ta način maščevalnost glo- boko pokvari človeka samega, ki jo goji, Naredi ga za zoprno nravno spako — vkljub lepim gestam, prijaznemu videzu, vkljub vsej zunanji korektnosti, da, „pobožnosti“. Če bi izginilo med nami toliko velike ’n majhne maščevalnosti, bi bilo naše medsebojno življenje v tujini manj tuje, bolj toplo, bolj domače, lepše. Pa tudi bolj človeško in iskreno krščansko. 2. v Privoščljivost je druga takšna okvara človeškega srca in rana ljubezni. Ima Pravzaprav dve obliki: ne privoščim bližnjemu dobrega, privoščim mu hudo, če in ko ga zadene. V jedru je oboje eno m isto zadržanje: noče mu dobro, hoče mu hudo. Je vidno nasprotje ljubezni, ki se veseli nad veliko in majhno srečo drugega in se žalosti ob njegovi bridkosti. zanikanje tega, kar vsebuje velikega m lepega beseda: dober človek. Neka zlo - hotnost tiči v „privošči jivcu“, prava zloba. Takšna privoščljivost „greje svoje nečiste roke ob požaru, ki uniči svečo bližnjega, namesto da bi živo in iskreno z njim sočustvoval in mu pomagal.“ Ob njej prav posebno občutimo Popolno pomanjkanje srčne dobrote in Plemenitosti. Je neka mrzla trdota v Srcu, ki ne občuti bolesti in bridkosti svojega bližnjega. Ne vživi se vanj, v Pjegovo nesrečo, gre preko nje in se tako raduje poloma. Še globlje pa je pomanjkanje ljubezni, ki že vsebuje naravnost sovraštvo, kadar začuti globoko bolečino bližnjega in se vkljub temu nad nj° veseli, mu jo pri - vošči. Res je, nismo tako zlobni in tako grobo nekrščanski, da bi privoščili ljudem, svojim znancem, izredno veliko nesrečo, ki jih zadene, n. pr. smrt v dru-zmi. Vsaj tedaj nas vendarle presune in gane. Tudi nam je hudo; tega ,,jim res Pe privoščimo“. Ni pa tako ob drugih nezgodah in polomih. Ta ni dobil dobre službe, ki j0 je pričakoval; oni ni dobil Posojila, da bi zidal; tretji ima težave Samoten kolovoz pod našimi gorami, kam spenjaš se, kje neha tvoja lepa pot? v zakonu in družini; ta prireditev ni uspela; oni organizaciji je spodletel načrt — in tisoč drugih, večjih in manjših vzgledov na vseh področjih je, ko človeka obide toplo zadovoljstvo nad uspehom, nesrečo, polomijo. Temu svojemu tihemu veselju da še duška na ven, s tisto bridko besedico: „Prav mu je.“ In kakor da bi se je sam sramoval, navadno doda v opravičilo: „Kaj pa se loti tega!“ ali: „Zakaj pa je takšen!“ in podobno. Na koncu ne ostane nič dobrega na nesrečnežu samem, vsega je sam kriv, nima „božjega blagoslova“ in kdo ve česa še ne. Seveda, če se nam kaj podobnega pripeti, nismo mi nič krivi, vse le drugi. Privoščljivost si nadene včasih še zoprno „pobožno“ obleko. Z nekim zadolževanjem poda nezmotljivo sodbo: „Kazen božja ga je zadela.“ Kakor da bi se veselili nad zmago božje pravičnosti, v resnici pa se veseli le zla, ki je bližnjega zadelo. Ne rečem, da je vedno takšna sodba izraz privoščljivosti, vselej pa je nevarna za ljubezen, če ga Bog kaznuje, že ne bo dosti vreden... Sploh pa moramo biti s tem zelo previdni. Le eno je gotovo: nikoli ne moremo reči, da je neka nesreča kazen božja. Vedeli bi le, če bi nam Bog razodel. Tega pa ne stori. Zato so takšne sodbe vedno predrzne, neutemeljene in škodljive. Res se nobena nesreča in sploh nič ne zgodi brez božje vednosti in volje, a Bog ima brez števila namenov, ki jih hoče doseči z našo bridkostjo in neuspehom. Kogar Bog tepe, ljubi — to moremo vedno reči; da pa ga ljubi prav na ta način, da ga kaznuje, to pa je zavito v skrivnost božje Previdnosti. Kristus je nad nesrečo in nad zahrbt-njenolstjo svojega ljudstva, svojih sovražnikov, jokal (Lk 19, 4), tako globoko žalosten je bil nad tem, kar je vedel, da jih hudega čaka. V njegovem duhu resnično sočustvujmo z bridkostjo bližnjega, v njegovo tolažbo; veselimo se z njim tiste bore majhine sreče, ki jo more doseči v tem bridkosti polnem življenju! Le tako bomo zares „dobri ljudje“. 3. Če se vprašamo, zakaj bližnjemu ne privoščimo česa dobrega in lepega, zasledimo več odgovorov. Včasih zato, ker ga nimamo za vrednega, ali zato, ker ga ne maramo, ali ker smo zlobni, najbolj pogosto pa iz ne - voščljivosti, iz zavisti. Vsi vemo, kaj je zavist. Doživljamo jo na sebi in — v sebi. Je zelo razširjena napaka, a zato nič manj grda. Oglejmo si jo malo bolj natanko. Zavist je neka nevolja, žalost. Nad čem ? Nad nekim uspehom bližnjega, nad njegovo sposobnostjo, nad srečo, ki ga zadene, nad dobrim imenom, nad pohvalo, priljubljenostjo, delavnostjo; nad boljšo službo, nad lepšo obleko — kratko: nad čemerkoli, kar bližnji dobrega ima ali dobi. Zavist more zadeti ob vse. Vse more človeka boleti. In zakaj me boli? Ne, ker bi ga naravnost drugega sovražil, ali ker mu enostavno ne privoščim, marveč — in to je za zavist bistveno —•» ker ima to on in ne jaz! Njegov uspeh me zadene kot osebna žalitev, njegova prednost mi pomeni zapostavljanje, ponižanje moje osebe, če ga hvalijo, me bob, ker ta hvala ni namenjena meni. Ne vidim tega, kar imam, le to, česar nimam, a ima moj znanec, sosed, brat. Pa tudi če imam jaz tisto, mi vendar ni prav, da ima tudi on in ne samo jaz. Da, ta: samo jaz. Zavist je izraz neizmerne sebičnosti. Zavist vidi le sebe in ljubi le sebe. Sebi hoče, hoče vse, zato drugemu ničesar. Je v tem najgrša vrsta neke brezmejne lakomnosti. V zavistnem človeku ni priznanja in veselja nad tem, kar drugi je ali ima, ker vidi v tem le tisto, česar sam nima, nekaj torej, kar je zanj slabo. Vse lepo na drugem ni lepo, ke ni njegovo. Dobro, ki ga drugi stori, je slabo, ker ni njemu v korist in pohvalo. Vse, kar dober človek odobrava, njega grize, boli. Vse to je tako nizkotno, nekrščansko in nečloveško! Zavist že samo po sebi ubija plemenitost in dobroto v človeku. Naredi ga nezadovoljnega, zagrenjenega; sam sebe muči, ko ima srečo bližnjega za svojo nesrečo; kar dobi bližnji, ima, kakor da je njemu vzeto. Kakšen značaj si s tem ustvarja! Nevoščljiv človek ne doseže ničesar velikega; namesto da bi izpolnil mesto, na katero je postavljen, se ozira le po drugih, hoče na njihovo mesto in zapravlja svoje sile s praznim umišljanjem in zavistnim sanjarjenjem; pozablja svoje sposobnosti in si, brez koristi, želi sposobnost bližnjega. Zato so navadno sebični zavistneži — slabiči. Namesto, da bi sam kaj dosegel, se poželjivo ozira po tem, kar je že drugi dosegel in si v duhu Prisvaja. Tako je zavist škodljiva za ne-v°ščljivca samega. Pa ko bi pri tem vsaj °stalo! Zavist žene človeka naprej. Hoče kodovati, uničevati, maščevati se nad ’stim, ki mu nevoščljivost velja. Ze na prvih straneh človeške zgodo-Ule beremo o zlih delih iz zavisti. Satan . >z zavisti zapeljal prve starše; Kajn Je iz zavisti ubil Abela; Jakobovi sinpvi iz zavisti prodali svojega brata Jo-Zefa. Pilat je dobro videl, zakaj so fari-ZeÜ ovadili Kristusa: „Vedel je namreč, Jia so ga izdali iz zavisti“ (Mt 27, 18). 10 se ponavlja vse čase, tudi danes. Nevoščljivost se javlja na zelo različ-116 načine, a vedno prinaša le zlo poedin-Cein, skupinam, družbi. Težko jo je zatajiti, čeprav se rada skriva. Kristus je v priliki o delavcih v yinogradu nekako nakazal, da se kaže ze v pogledu: „Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?“ (Mt 20, 16). Nevoščljivcu kar lahko bereš v očeh njegovo Zavist, morda še predno se je sam za-Veda. Pogosto pa se izživlja v besedah; vendar navadno prikrito, ker ga je za-Visti sram. So napake, ki so izraz moč-ljudi, n. pr. divja jeza. človek- gre-s*> ker ne obvlada tega, kar je v njem. ^nvist pa je vedno izraz slabosti in nizkotnosti. Zato jo človek nerad prizna, tudi sam sebi. Skriva jo. Sicer iz zavisti zmanjšuje zasluge drugega, a navadno z i,razlogi“. Dokazuje, da zasluge niso kolikšne, da so bolj sreča ali slučaj, ali oa pretirava; da ni sposoben za to služil da ima sicer hišo, a na slabem kra-IU> slabo zgrajeno. Nadene si pogosto tudi mnavsko podobo priznanja, občudovanja. Ve> kje je zanj nevarnost. Tam, kjer je Uekaj resnično boljšega, lepšega, uspešnejšega kot pri njem. Da bi preprečil Priznanje in občudovanje tega, začne uvaliti in poveličevati nekaj drugega, kar Priznanja ne zasluži. Tako odvrne pozornost in hvalo drugam, kjer ni zanj „nevarnosti“. Obenem se pa v tem pokaže kot človek, ki zna pohvaliti, dati priznanje, biti brez zavisti... Zavist zavaja človeka v opravljanje in obrekovanje, v sumničenje, prišepe-tavanje, v gonjo zoper bližnjega, v laži, podiranje in drugo. Vse mu pride prav, le da poniža, očmi, onemogoči, oblati tistega, kateremu je nevoščljiv. Pri vsem tem je vidno, kako škoduje poedincem in skupnosti. Za skupnost pomeni veliko škodo še posebej tista zavist, ki ubija in podira delo in prizadevanje idealnih ljudi, ki se prav za skupnost trudijo. Koliko zla, spletkarjenja, sumničenja rodi nevoščljivost tistim, ki so na vidnih, odgovornih, vodilnih mestih! Koliko sil morajo porabiti v svojo obrambo, ki bi jih mogli porabiti v dobro skupnosti! In kako lomi in ubija veselje in voljo do dela, do nesebičnega dela iz plemenitih nagibov! Komu v korist? Nikomur. Le v podlo zadoščenje zavistnežu. Kako naj bo takšna skupnost trdna?! Zavist je skrita napaka. Skušajmo vsak zase odkrito in temeljito pregledati svojo notranjost! Če hočemo biti dobri in plemeniti, če hočemo dobro drugim in skupnosti, pobijajmo v sebi zavist. Ne varajmo se z lepimi pretvezami! Odvrzimo plašče, pod katerimi se skriva. Saj vsi hočemo dobro, vsaj tako pravimo. Edino sredstvo zoper zavist pa je: resnična ljubezen v plemenitosti in dobroti. * Tri rane ljubezni. Pogostno smrtne rane, ki ljubezen ubijejo. Ne živi več. Ni je. Srčna dobrota, ta nedopovedljivo lepa lastnost človeka, je umrla. In z njo največje v človeku, črna tema se naseli v srce; ne razliva več ne svetlobe ne toplote. Hladno, mrzlo je ob takem človeku. In prav je, da se ga bojimo. Je ,iekaj strašnega v njem. Kakor v peklu: kajti najstrašnejše na peklu je, da je kraj brez ljubezni. NOVE SKRBI GREGOR HRIBAR Meseca junija je prihajal leto za letom na Slemenice gospod dekan, da se prepriča na lastne oči in ušesa, kako dušebrižnik vodi zaupano mu čredo. Ob tej priliki je dekan pregledal strer he cerkve, župnišča in mežnarije. Ogledal si je pokopališče in stanje zidu okrog njega. Šel je v cerkev in v zakristijo, zlasti pa je v župnijski pisarni skrbno pregledal župnijske knjige in dal na vsako svoj podpis. Cel kup se jih je nabralo ob taki priliki na mizi. Poleg krstne knjige je ležala .na mizi mrliška knjiga, poleg poročne knjige je ležal seznam neurejenih zakonov, poleg seznama birmancev, vojščakov Kristusovih, seznam odpadnikov od katoliške Cerkve. Najvažnejše so pač krstna, poročna in mrliška knjiga, zato je bilo tudi treba napraviti točne prepise vseh krstov, porok in pogrebov prejšnjega leta, da jih je dekan primerjal z izvirniki, podpisal in odposlal na škofijstvo. Dekan je prelistal tudi župnijsko kroniko, v katero je dušebrižnik beležil najvažnejše dogodke iz farnega življenja. Pregledal je zapisnik sej cerkvenega sveta in inventar cerkvenih premičnin. Tudi račune in potrdila o prejetem in na škofijstvo odposlanem cerkvenem davku je bilo treba predložiti; prav tako se je dekan zanimal za dohodke, upravo in izdatke cerkvenega premoženja. Slednjega ni bilo veliko, saj so bili edini vir dohodkov le milodari, denar pa je po vojski itak večkrat zgubil veljavo in so cerkvam e.nako kot drugim osebam pustili ob zamenjavi le tristo šilingov, drugi denar pa je ostal v državnih blagajnah naložen*" za boljše čase. Prvo leto je prišel dekan nenapovedan, drugo leto je napovedal dan in uro* da je dušebrižnik mogel njegov obisk v cerkvi naznaniti. Dekan je ta dan n» Slemenici maševal, imel po maši opravil» za rajne in šel pokropit grobove. Ljud* ni bilo dosti, saj je v juniju veliko dela» a cerkveni svetovalci so le morali priti» da so imeli z dekanom kratko sejo, n» kateri bi mogli iznesti tudi kake Pr*' tožbe proti dušebrižniku. Odkar je Ri" javčnik pri dekanu tako slabo naletel» ni bilo nevarnosti od te strani. Vsako leto je šel dekan tudi v šolo» da je videl, koliko so se otroci med 1*” tom naučili in kako jih katehet poučuje-Ko jih je dušebrižnik izprašal in jim razložil novo tvarino, je še dekan pričel tipati in preizkušati znanje sleme.niških šolarjev in jim dajati lepe nauke. Pred odhodom je razdelil otrokom še podobice. Po pouku je povedal katehetu, kaj je bilo na pouku in znanju otrok zadovoljivo in kaj bi bilo treba izboljšati. Prvo leto je bil dekan mnenja, da je dušebrižnik govoril pretiho in premalo živo. Nič čudnega, saj govoriti v tujem jeziku in še pred dekanom le ni tako lahko-Drugo leto je bil deležen katehet že izredne pohvale. Tudi na škofijstvo je dekan poslal ugodno poročilo, saj je prišlo od Itam malol pozneje lepo pohvalno pismo. Ko je dekan opravil svojo drugo vi' zitacijo, ga je dušebrižnik po kosilu spremljal proti Bistrici. Na poti se je dekan nenadoma ustavil in dejal: „Gospod župnik, prihodnje leto pa bo napravil kanonično vizitacijo drug, višj* gospod.“ Jakob jeseni, *° je ajda požeta (Koroška) Dušebrižnik si ni bil takoj na jasnem. ne, da bi dekan prosil za pokoj! Utegnil bi priti kak mlajši gospod, ki bi mu ne bil tako naklonjen. Dekan mu je brž pomagal iz negotovosti : »Za prihodnje leto je .napovedal vizi-tocijo sam gospod knezoškof. Tudi birmo b° delil ob isti priliki. Dušebrižnik se je do kraja prestrašil: »Birma? Kje bo pa gospod knezo-skof spal, ko imam le eno posteljo?“ »Nič se ne bojte!“ ga je miril dekan. ”Vi se potrudite kot doslej za duhovno Plat svojih faranov, drugo pa prepustite “•striškemu župniku, saj je on upravitelj Slemenice.“ Gospod Simon je spremil dekana do Bistrice, da bi čim preje govoril tudi z bistriškim župnikom. Slednji ni kazal nobene pripravljenosti, da bi mu kaj polagal, le lepo število birmancev mu je °bljubil. »Saj ste vi župnik, jaz sem le po ime-nu upravitelj vaše fare,“ je bistriški bo-^ri] dušebrižnika. „Sicer pa stvari ni jemati preveč tragično. Časa je še dosti. Če ne boste dobili druge postelje, naj pa gospod knezoškof tu spi in gre šele zjutraj na Slemenico. Jutranji sprehod mu bo dobro del,“ je z lahkoto reševal težke probleme bistriški gospod. Ob slovesu je še spomnil dušebrižnika, da je dan birme za duhovne gospode precej utrudljiv in da bodo odnesli gospodje s Slemenice najboljši vtis, ako bodo deležni povojnim razmeram primemo dobrega okrepčila. Zvečer je sedel gospod Simon v gostilni zamišljen, da gostilničarka kar ni mogla nič izvedeti od .njega. Rada bi vedela, ali je bil gospod dekan zadovoljen s kosilom, a dušebrižnik se že ni več spominjal, kaj sta jedla. Gostilničarki to seveda ni bilo prav, saj je že od nedelje premišljevala, ka bi skuhala, da bi gospoda dekana bolje postregla. O birmi gospod Simon še ni maral z njo govoriti, le sam zase je delal .načrte: Otroke bo treba kar najbolje pripraviti, da bodo pred knezoškofom in drugimi gospodi dobro odgovarjali. Vsaj kak civilni ali divji zakon bo treba urediti, da se bo videlo, da se dela tudi na tem polju. Morda se bo še kak bogovec dal pridobiti za povratek v katoliško Cerkev. Tudi te bo treba pritegniti. Nekaj nad štirinajst let starih otrok še ni bilo pri prvem svetem obhajilu. Dobro bi bilo cerkev prebeliti, pokopališče preureJditi, križe na pokopališču in eb križpotjih prebarvati, da ne bo zgledalo vse tako zanikrno. Na vsak način bo treba dobiti organista, da pripravi pevce. Ne gre, da bi iz druge fare hodili za to priliko prepevat na Slemenico. Zlasti pa bo treba izboljšati obisk nedeljske maše in zakramentov. Gospod Simon je upal, da se bo prav priprava na birmo dala izkoristiti za dosego živahnejšega verskega udejstvovanja in duhovne poglobitve. A skrbi še ni bilo konec: Za hrano gospodov bo pač morala prispevati vsa fara. Da bi le gostilničarka marala prevzeti kuho! Dušebrižnik je nenadoma postal pozornejši do gostilničarke in jo Je vprašal: ,,Niste preje želeli vedeti, ali je bil gospod dekan zadovoljen s hrano? Kajpada je bil. Ni mogel dovolj prehvaliti tako dobrega kosila... “ Gospod Simon je uvidel takoj ob začetku, da vsega dela sam ne bo zmogel. Zato je za prihodnjo nedeljo sklical cerkveni svet in isto nedeljo je oznanil s prižnice, da bo prihodnje leto krški gospod knez in škof blagovolil napraviti v slemeniški fari vizitacijo in bo ob isti priliki delil tudi zakrament svete birme. Pri seji je dušni pastir razlagal možem svoje skrbi in načrte, zlasti glede cerkve. Vsem se je zdelo potrebno, da se cerkev vsaj prebeli, ako že ni mogoča temeljita obnova. A bali so se stroškov. Cerkveni svetovalci so vedeli iz lastne , skušnje, da bodo glavno težo dela poleg župnika morali sami nositi in skrbeti za apno, les za oder in lza hrano delavcev. Dokler .ne dajo cerkveni svetovalci, se nihče ne zgane. Dušebrižnik je vendarle prodrl in cer- kveni svet je enoglasno sklenil, da »» farna cerkev prebeli. Gospod Simon se ni zavedal, kako težavnega opravila se j* lotil. Saj je moral v glavnem le on spr»' viti v življenje sklep cerkvenega svet»-Hoditi je moral okrog kmetov in kmeti» in jih nagovarjati, d.a so pomagali z m»' terialom, delom in živežem. Iskati je m»" ral delavce, biti za mojstra in pogost» tudi strežnika obenem. Nič čudnega, ako se je Že med pri" pravami in še bolj pozneje med deloi» neredko pokesal, da je z delom začel. Mar bi se za duše brigal,to delo P» za boljše čase pustil, si je mislil, a nazaj ni več mogel. Zlasti dolgo je moral stikati za žeblji in šipami. Končno si je < nakaznico pristojne oblasti in z loncei» masla le priboril .nekaj šip, da v cerkvi ni bilo več toliko prepiha. Zato pa je bilo njegovo veselje tolik» večje, ko je bilo delo v nekaj tednih končano. Odslej je prenovljeno cerkvico veliko rajši imel in se v njej še boljše počutil. Že ob prihodu na Slemenico je dušebrižnik gojil globoko željo, ki se je dolgo .ni upal nikomur razodeti. Vojska je P0" brala tri velike zvonove, ostal je le mali zvonček, ki ga ob najugodnejšem vetru še tretjina fare ni čula. Vedno pogosteje se je br.alo v listih kako ponekod, zlasti na spodnjem Koroškem, že kupujejo nove zvonove. Kako rad bi imel tudi gospod Simon večji z voh da bi klical ljudi k maši in k molitvi-Njegova želja je bila popolnoma upravičena, saj pravi cerkveni zakonik, da s» vsaki cerkvi — torej tudi ubogi in mali slemeniški cerkvi — spodobi, da ima zvonove, s katerimi se vabijo verniki k božji službi in k drugim verskim dejanjem. Še predno je dušebrižnik zvedel, da bo birma na Slemenici, se je zatekel k Tratniku, da ga pridobi za nakup zvona-Stari Tratnik je bil premožen kmet. S pridnostjo in varčnostjo je prikupil še eno posestvo. Vojska mu je vzela dva si- n°va. Brž ko mu je dušni pastir pričel Sovoriti 0 potrebi večjega zvona, je de-)al> da je že sam mislil na to, da bi v sPomin padlima sinovoma kupil nov zvon. Ko se je zvedelo, da bo drugo leto irma v fari, je bil gospod Simon toliko vesel, da je bil zvon že naročen, v °raj vse stroške je nosil Tratnik sam, CePrav bi bilo prav, da bi tudi tisti kaj Primaknili, ki so zagovarjali ali celo privili zaplenitev starih zvonov v voj-mne namene. Deloma je plačal v de-afiu, drugo v živežu, kot je bila po v°jski navada. Nekaj dni pred praznikom Kristusa Kralja so Tratnikovi štirje konji pripeki z bistriške postaje na okrašenem y°zu .novi zvon. Vsi Slemeničani, ki so .rpeli še količkaj vere, so ga z navdu-aenjem pozdravljali. Zvon je bil iz zli-*.ne, ki ni porabna za topove in se zato J** Kilo bati, da bj ga zadela ista usoda Je doletela njegove bronaste pred- luke. Zvon je bil srednjevelik in je nosil tlri svete podobe: Poleg Srca Jezuso-Te&a in Marijinega še podobo svetega ®zef,a in svetega Jurija, patronov Trat-n*kovih padlih sinov. Spodaj je imel v !*emščini napis, ki ga je Tratnik sam ‘zbral; ničani so skoraj vsi prišli, celo nekateri bogoverci so od daleč gledali obred in dviganje zvona v zvonik. Nekaj let preje je bilo ravno nasprotno. Bogoverci in nekateri nacisti so z veseljem pomagali jemati zvonove iz zvonika ali se vsaj škodoželjno smejali, nekaj dobrih ljudi, med njimi Tratnik, šo od daleč gledali plenjenje župnijskega premoženja in jokali. Vsi navzoči so z zanimanjem in napetim pričakovanjem opazovali dviganje zvona. Možje, ki so v ta namen dan poprej vse potrebno pripravili, so bili na svoje delo lahko ponosni. Brez nezgode je prispel Tratnikov zvon (Trattnig-glocke) — tako so ljudje zvon na splošno imenovali — na svoje mesto in kmalu nato prvič zapel slavo Bogu in želel miru Slemeničanom in njihovim sosedom. Še preko meja župnije se je čul njegov glas. Ko je dekan Tratniku ponovno čestital in se mu zahvalil v imenu Cerkve za zvon, je starček s solzami v očeh dejal: „Zdaj rad umrjem, ko imamo nov zvon.“ Tudi gospod Simon je bil zvona na vso moč vesel. Da bi ga ob nedeljah le vsi slišali! slava bogu na višavah in mir LJUDEM NA ZEMLJI družina trattnig SLEMENITZEN — MCMXLVII Treba je reči, da je Tratnik izbral *eP napis. Nič o padlih sinovih, le o **°zji slavi in o miru na zemlji govori. y tem napisu je govoril tudi dekan, ki le na praznik Kristusa Kralja popoldne *y°n slovesno posvetil ob navzočnosti ‘striškega i.n kapelskega župnika in sle-“teniškega dušebrižnika. Ljudi je bilo tisto popoldne izredno ‘'eliko na Slemenici. Prišlo jih je dosti Idi iz bistriške in kapelske fare. Sleme- Betežni iščejo pomoči na grobu sv. Eme v Krki na Koroškem ARIJI E. S/ DOMOVINI SVETE VISARJE Po p. Odilu: MARIJAN MAROL^ V letošnjem koledarju „Ave Maria“, ki ga izdajajo sinovi sv. Frančiška v Lemontu, je opisovalec slovenskih Marijinih božjih poti, p. Odilo OFM prikazal to romarsko svetišče tako izčrpno, da je pričujoči članek le bolj skrajšava Odilovega, kot samostojen sestavek. Svete Višarje stojijo blizu slovensko-nemško-italijanske tromeje, toda vedno so najrajši romali nanje Slovenci. Tako imamo iz leta 1860, ko so praznovali petstoletnico cerkve s svetim letom Vi-šari j, podatke o pridigah, ki jih je bilo gori 109 slovenskih in 56 nemških. Skrb za božjo pot so nosili vedno slovenski duhovniki, vzdrževali so jo največ slovenski romarji; le tako se je moglo zgoditi, da je po prvi svetovni vojni obnovljeno cerkev, čeprav je pripadla Italiji, poslikal slovenski umetnik, slikar in kipar Tone Kralj. Večina slovenskih romarjev, Korošcev, Kranjcev, v manjšem številu Štajercev, pa tudi vzhodnih Primorcev, ki jim je bila pot čez Jesenice prikladnejša, je potovala čez Beljak. Kot se rimski romarji iz naših krajev navadno ustavijo najprej pri svetem Antonu v Padovi, tako so se tudi vzhodni slovenski romarji — kot tudi Nemci s severa — ustavili radi najprej pri svetem Kri$8 na Peravi pri Beljaku. Precej velik® skupina beguncev je maja 1945 neksi dni čakala v barakah poleg rdečkast6 popleskane cerkve z dvema stolpoma. T® je leta 1708 izrastla -— tako pišejo stal6 listine — iz zidu podoba Križanega, kar so kmalu pričeli tam zraven zidat1 cerkev, ki še zdaj stoji, prav nad P°' dobo Križanega pa manjšo kapelico. P6, rava je bila torej nekakšna priprava poglavitni cilj romanja, Višarje. Izbo1 dišče za romarsko pot, to pa strmo p<^' pa so bile največkrat žabnice, fara ® Kanalski dolini. Tudi romarji z jug8' beneški in deloma goriški Slovenci P8 Lahi si radi izberejo Žabnice za izbo" dišče. So pa še druge poti, kot trbišk8' rabeljska, iz Ovčje vesi in še kakšn8' Ena izmed žabniških poti, tista ,i*® mlini“, je znana tudi mnogim Slove8' cem, ki sicer niso po njej hodili, pa ji1)1 jo je opisal pokojni pisatelj Narte Ve'1' konja v večerniški povesti „Višarsk8 polena“. Na dva mučenika iz protik0-munistične borbe se moramo vedn« spomniti, kadar se zmisl mo Višarij: 88 Velikonjo in na dr. Lamberta Ehrlich8' ki je bil doma iz Žabnic. Cerkev stoji 1789 m visoko v hribih ,ttz nobenega izhodišča v dolini ni manj ,°t dve uri hoda do vrha; če pa se ogi-as hujših klancev, hodiš lahko tudi štiri re- Seveda samo v poletnem času. Po-ll|>i je tam preveč snega, ta sneg leži še °*go noter v pomlad in v jeseni zgodaj Pet nov zapade. Zato je tudi cerkev aPrta, božja pot Oskrbovana razme-Y ma kratko letno dobo, od Binkošti ali y Pebovhoda pa do roženvenske nedelje oktobru. Razgled z Višarij je prekra-,ei}> pa vendar drugačen, kot raz druge °zje poti na hribih, ki smo jih že opisali n Prejšnjih člankih. Tam s Ptujske, j.^ote ali Stare gore in s štajerskih Sve-ih gor gleda romar pod seboj vasi, Puija in vinograde; šele v ozadju bolj upirajo lepo slovensko zemljo hribi in rsaci. Tu na Višarjah ga obdajajo rine pečine, obljudeni kraji so vidni ob Pečinah bolj v ozadju; seveda prav za-al so spet vidne gorske verige. Tu okoli *Yetega hriba se dvigajo 2678 m visoki ^ungart, 2071 m visoki Lovec, Višnja ffa (2665 m), Montaž (2752 m), Pold-q (2089 m) ; malo bolj vstran Dobrač, soščina, Kepa, na sev.-vzh. Svinja plani-a> na vzhodu Triglav, med hribi je vidna elovška kotlina, na jugu Furlanija. Legenda pravi, da so Žabničani od ekdaj pasli na Višarjah v poletnih me-j^ujh svoje ovce. Tako je pasel tudi leta .. 0 ovce mlad pastir. Neko soboto pro-.’ večeru so se mu izgubile. Našel jih Potem prav na vrhu: vse so klečale nepremično na prednjih nogah okoli Dnjevega grma. Ko bolj natančno po-F.da, vidi, da stoji sredi grma lesen ,'P Matere božje z Detetom. Pokleknil n Pomolil je tudi pastir, potem pa od-csel kip župniku v Žabnice. Kot v lepo „rejeni procesiji so šle ovce za njim. Upnikovo poizvedovanje, če bi bil kdo zmed faranov nesel kip na goro, ni uspelo, zato je podobo pridržal in zaprl . omaro. Drugo jutro so ovce nestrpno ukale, da jim je pastir odprl hlevska rata in so se potem kar zapodile na Jrn, kjer je stal že spet kip v tistem r,nju. Tretji dan se je zgodilo prav ako. Tedaj je poslal župnik kip s pis-m°m o dogodkih svojemu škofu, oglejskemu patriarhu, ki je odločil, naj sedajo žabničani na mestu najdbe cerkev, oltar pa postavijo kip. a cfyLe^isLem atalu. (Odstavek) In tretji se bliža gorjanski kmet in prime nerodno za vrv, v oltar upre zauplivi pogled in tožno namrši obrv: ,,Oh, padarji jo zdravijo s planinskimi rožicami, a vendar nič ne opravijo — umrje božica mi! Pa če bi umrla ženica moja, kdo naj bi tolažil njih jok? Pomisli, o mati Jezusova, da imam pet majhnih otrok! In ako bi nosil Jezuščka z osličkom le Jožef samo, pomisli, kako bi pač Jožefu nerodno in težko bilo! Oh, daj, da ozdravi ženica moja in jaz obljubim ti v dar tri srčka voščena in tebi v čast šest belih sveč v oltar!“ Dragotin Kette Kip je gotska umetnina in sicer stoječa Madona z Jezuščkom. Ni mi znano, če je njegova starost znanstveno bolj natančno ugotovljena, vendar vsaj približno se čas nastanka ujema s časom, o katerem govori legenda. V sestav legendarnega poročila spada tudi pripovedovanje o navdušenju, s katerim so se Žabničani lotili zidanja, in poročila o prvem čudežu, ki ga je izprosila Marija na Višarjah. Neki slepec bi silno rad pomagal pri zidavi, pa ga je Mati božja uslišala, da je spregledal. Presbiterij cerkve je menda še prvoten, ladjo so pa pozneje enkrat prezidali ali povečali. Pred prvo svetovno vojno je imela nizek, raven strop. Od ustanovitve božje poti do leta 1751 so poročila o cerkvi zelo borna. Tega leta so pripadle žabnice z Višarjami, ki so spadale v kronovino Koroško, krški (pozneje celovški) škofiji. Leta 1760 so zelo slovesno praznovali štiristoletnico romar- ske cerkve. Kmalu pa je prišel tudi za Višarje črni dan. Cesar Jožef, ki ga omenjamo v skoraj vsakem članku tako nekako kot Pilata v veri, je dal leta 1786 zapreti tudi to božjo pot. Vendar tukaj niso postopali tako neusmiljeno kot na Sveti gori. Oltarje in podobe z milostnim kipom vred so prenesli v Žabnice in že čez 4 leta — Jožef se je domislil Višanj precej pozno — so z vrnitvijo opreme in majhnimi popravili notranjščine lahko svetišče spravili v prejšnje stanje. Leta 1807 je v cerkev treščilo in je pogorelo leseno ostrešje, kar so hitro popravili. Potem več kot sto let ni bilo nobene nezgode. V času že omenjenega svetega leta višarske božje poti — ob njeni petstoletnici — je bilo v tistih nekaj poletnih mesecih podeljenih 102.000 sv. obhajil, kar najbolj priča, kako po- Višarska Mati božja membna je bila ta romarska postojank»1 Že ob prelomu stoletja so hodili sle venski frančiškani poleti pomagat J>* Višarje. Tako je bil leta 1900 gori znan' poznejši kitajski misijonar o. Veselk» Kovač. Leta 1906 so za stalno prevzel' skrb za višarske romarje. Izmed znani» redovnikov so delovali tam še slikar P' Blaž Farčnik, p. Ananija Vračko, p. d>'' G racij an Heric, čebelar p. Janez Ferlh1' poznejši misijonar v Sveti deželi p. Adol» Čadež, ki je vodil tudi žabniško faro, 'P njegov naslednik p. Pij Žankar. Takr»1 je imela cerkev 4 oltarje. Pred glavnin11 kamenitim oltarjem s srebrnim tabej' nakljem in tronom za milostno podobo jč viselo poleg dveh lestencev še sedem sV»-tilk, tako kot na vzhodu. Ob slavolok» nasproti prižnice je bil oltar Marije P°' močnice kristjanov (plaščni tip), v k»' pelah ladje sta stala oltarja sv. Jožef* ! in sv. Ane. Na stropu ladje sta bili slik1 j bega v Egipt in prihoda sv. Duha. Leta 1914, ko je izbruhnila prva sVč" tovna vojna, so zaradi pičlega števil* romarjev zaključili romarsko sezono *e na Veliki Šmaren. Samo ob nedeljah Je hodil p. Pij iz Žabnic maševat. V maj» naslednjega leta je napovedala AvstriJ' vojsko še Italija. Z Viša rij do laške ni bilo daleč, čeprav v tistih hribih bilo misliti na kakšne ofenzivne pohod»1 dokler se ne bi fronta premaknila n» prehodnejših krilih — v Tirolah ali 0" Soči, kar se je zgodilo šele čez dve leti so bile Višarje s sosednjimi hribi vend»r izbrane za topovska gnezda, odkoder s° streljali na Lahe. Lahi so seveda odg0-var j ali s svojimi topovi. Marijin kip ** še ob pravem času rešili v Žabnice, k»" mor pa so tudi pričele padati grama t*1 in zato pozneje v Beljak in Maribo» Cerkev na Višarjah je bila večkrat Z»' deta, strehe so spet pogorele, stene P* so ostale še precej trdne. Ko se je globoko noter že pričeli s pripravami za obnovitev svf tišča. Zaradi zmag laških zaveznikov s* tudi Italijani prišli spet nazaj, brez boj» seveda, in so si v premirju in mirov»1 pogodbi celo izgovorili zase Kanals»0 dolino in s tem tudi Svete Višarje. *• Pij se je vrnil za nekaj let v Žabnice potem premaknila fron»? v Italijo, so avgusta I9l6 ®v- Višarje — znamenita slovenska božja ipot na Koroškem, oznanjajo (ujcem, ki So krivično zasedli Kanalsko dolino, da tu prebiva slovenski rod, ki nikdar ne bo nehal slovensko prepevati Mariji v čast izvedel z državno pomočjo obnovo cer-kve. Milostni kip so prenesli kmalu po v°jni najprej k Sv. Križu pri Dravo-padu, potem v Žabnice, kjer je ostal tako dolgo, da je bila cerkev na Višarjah Popravljena. O kresu 1925 se je Marija yrnila v svoj gorski dom. Za slovo ji ie govoril v žabniški cerkvi Filip Ter-Ce‘J,_ tretji mučenec, ki se ga moramo v zvezi z Višarji spominjati. Na gori ga je sPrejel dr. Ehrlich. Že Leta 1924 so se Ptorali slovenski frančiškani umakniti, vendar so imele od laških središč odda-Jene Višarje srečo, da so skrbeli zanje l°venski duhovniki v Žabnicah, najprej y°ričani, potem pa Beneški Slovenci, ker Je bila Kanalska dolina leta 1940 dode-*Jena videmski škofiji. Stensko zidovje stare cerkve je v Slavnem obstalo. Dvignjen je strop v ladji, ki je zdaj obokan in kasetiran. Veliki oltar je nekoliko prenarejen, manj prižnica, pač pa je iz vseh stranskih oltarjev sestavljen zdaj en sam. Začasno je blagoslovil prenovljeno cerkev leta 1925 župnik Božo Monkar, prvi naslednik frančiškanov. Naslednje leto je nadškof dr, Frančišek B. Sedej ob asistenci 20 duhovnikov cerkev Slovesno posvetil. Kot smo že omenili, je svetišče poslikal, deloma tudi opremo prilagodil sodobnim estetskih zahtevam Tone Kralj. Ta umetnik je že prej opremil vrsto božjih hiš, tako v jugoslovanski Sloveniji Struge v dobrepoljski kotlini, na Primorskem Volče pri Tolminu, Avber na Krasu in druge. Ladijske stene so poslikane s patroniranimi vzorci križev in stiliziranih lilij. S temi se lepo ujemajo ornamenti na kasetiranem stropu. Ladijsko steno nad slavolokom zavzema velika slika Marije Pomočnice kristjanov. Ta po- Cerkvena zidna podoba (olje) Višarske Matere božje, ki jo je naslikal Tone Kralj doba je nadomestek za prejšnjo plaščno sliko na stropu. Od srednjeveških slik tega tipa se razlikuje toliko, da niso verniki zgneteni pod plaščem (prim. milostno podobo s Ptujske gore!), ampak šele z obeh strani prihajajo k plašču, ki ga angeli ob Mariji razgrinjajo. Z leve prihajajo po stopnicah betežni prosilci, slepec, kruljavec, hromeč, možje, žene in otroci, z desne pa nosi družina bolno mater. — Na desni strani ladje se nahaja slika o začetku božje poti: ovce klečijo pred grmom s kipom, z desne prihaja pastir. — Na levi strani ladje je naslikana Kraljica miru. Dva angela nosita milostni kip nad pogoriščem v vojski uničenih Višarij, vso skupino pa uokvirja mavrica — znanilka miru, sonca po nevihti. V presbiteriju je Kralj napravil pet slik iz Marijinega življenja: Oznanenje, Beg v Egipt, Marijo, ko najde dvanajstletnega Jezusa v templju, Marijo pod križem in Vnebovzetje. — Kraljevi so tudi kerubi in majhni angelci v velikem oltarju, pa simboli evangelistov na prižnici. Tone Kralj je naš najpomembnejši cerkveni slikar v dobi med obema vojnama. Pisec tega ekscerpta je spremljal njegovo delo na tem polju. Najprej je skupaj z bratom Francetom napravil osnutke za poslikanje velike župne cer kve v Dobrepoljah. Delo je bilo zamiš' ljeno lineamo-ekspresionistično in ni bilo odobreno. Kmalu sta ee brata, ki st» spočetka tesno sodelovala, ločila, prevzemala realistične elemente, a vsak n» svoj način. France je prevzel profesur» na obrtni šoli, Tone pa se je posvetil cer kvenemu slikarstvu in kiparstvu ter študiral arhitekturo; k temu ga je nagnilo prav izkustvo, dobljeno pri cerkvenih delih. Ali se je mož prevzel ali pa prišel pod takšne vplive, podlegel je ofarstvU-V njegovi hiši v Ljubljani so imeli komunisti eno svojih delavnic, pri nekeiu cerkvenem naročju na Primorskem j® pa na sliki poveličeval partizane. Novi gospodarji so mu te usluge slabo plačali in po „zmagi“ je zašel v revščino. Njegova umetnost se ni ujemala z „dialektičnim materializmom“ in moral se j® nrdagoditi uradnemu stilu, da je mogel živeti. Celo glavni mentor kraljevskega ekspresionizma, France Stele, je moral na svoja stara leta napisati, da je bil» umetnost bratov Kraljev le epizoda breZ trajnosti. Pa ni tako. Slike na Svetih Višarjih so ostale in dobro vršijo svojo nalogo, umetniško in vzpodbudno. Ga bo že pot pripeljala spet na stopnice nad slavolokom, če ga že ni! OBLAST SINA ČLOVEKOVEGA Qv. je Jezus v nekem mestu v Galileji ^til gobavca, se je spet vrnil nazaj v Kfarnaum in tamkaj ozdravil mrtvo-^nega_ g tem čudečem nam je Gospod v JasneJe razodel skrivnost svoje osebe, kateri je prava človeška narava zdru-na z resnično božjo naravo. Poleg tega izredno lepo poudaril duhovni značaj , °Jega mesijanskega poslanstva. Ves ta °8odek, ki je naravnost dramatično po-Kal, nam evangelist Luka zelo napeto Popisuje: Nekega dne je učil in sedeli so farizeji in učit.lji postave, ki so bili prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi in iz Jeruzalema, in bila je moč Gospodova, da je ozdravljal. In glej, možje so nesli na postelji človeka, ki je bil mrtvouden, in so iskali, da bi ga prinesli .noter in postavili predenj. K.r zaradi množice niso našli, kod bi ga nesli noter, so šli na streho in ga med opeko spustili s posteljo vred v sredo pred Jezusa. Ko je videl njih vero, je rekel: „Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi.“ P.smouki in farizeji so začeli misliti: „Kdo je ta, ki govori bogokletno? Kdo mor - grehe odpuščati kakor edini Bog?“ Jezus je spoznal njih misli in jim odvrnil: „Kaj v srcu mislite? Kaj je lažje reči: ‘Odpuščeni so ti tvoji grehi.’ ali reči: ‘Vstani in hodi?’ Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast, na z mlji grehe odpuščati — je rekel mrtvoudnemu — ti pravim: Vsta- ni, vzemi svojo posteljo i.n pojdi na svoj dom!“ In takoj je vpričo njih vstal, vzel posteljo in odšel na svoj dom ter slavil Boga. Vsi so ostrmeli in slavili Boga, in prevzel jih je strah in so govorili: „Videli smo dan s čudovite reči“ (Lk 5, 17— 20). Jezusov sloves je moral biti že zelo vel.k, da se okrog njega niso zbirali samo preprosti ljudje, temveč tudi farizeji in učitelji postave, ki so ga prihajali poslušat iz vseh galilejskih in judejskih vasi in celo iz samega glavnega mesta Jeruzalema. Zelo verjetno je vsaj delni povod za to dal ozdravljeni gobavec, ki se je v Jeruzalemu moral pokazati duhovnikom in v templju prinesti dar za svoje očiščenje. Novica o njegovem ozdravljenju je tamkajšnje farizeje in pismouke vrgla iz tira. Saj so bili prepričani, da samo Bog more oč stiti gobavca, in je v njih očeh takšno dejanje bilo težje, kot pa mrtvega obuditi k življenju. Zato je razumljivo, da so si mnogi hoteli od blizu ogledati velikega čudodelnika in se na lastne oči prepričati, kaj je na stvari. Prav to pa je tudi pr peljalo do prvega spopada med farizeji in Jezusom. Nad njegovo glavo so se začeli zbirati prvi oblaki, znanilci neurja, ki je na veliki petek z vso silo udarilo po njem. Jezusovi sovražniki so že začeli plesti prve niti za kasnejšo skupno zaroto. Vendar je to pot stvar še kar mirno iztekla. Jezus je torej sedel v neki zasebni hiši, ki je po vsej verjetnosti bila Petrova, in učil. Okrog njega se je nabralo toliko ljudi, da niso napolnili samo notranjosti hiše, ampak „da tudi pri vratih niso imeli več prostora“ (Mk 2, 2). Zato so mnogi morali poslušati kar od zunaj. In v Jezusu je bila „moč Gospodova, da je ozdravljal“, to se pravi, Duh božji, ki ga je bil Jezus poln (prim. Lk 4, 1. 14), ga je silil k čudežnemu ozdravljenju. Evangelist Luka, ki je bil zdravnik, je s tem priznal, da je Jezusova moč ozdravljanja bila vzvišena nad vse človeško zdravstvo. Istočasno nas je s to pripombo hotel pripraviti na presenečenja, ki so si z bliskovito naglico sledila drugo za drugim in ki jih takoj nato opiše: Med tem namreč, ko je Jezus učil, so štirje možje (prim. Mk 2, 3) na postelji prinesli mrtvoudnega, da bi ga Jezus ozdravil. Ker zaradi velike gneče niso mogli bolnika skozi vrata spraviti v hišo, „so šli na streho in ga med opeko s posteljo vred spustili v sredo pred Jezusa“. Na Vzhodu so na splošno hiše zelo nizke in z ravnimi strehami, kamor so ob zunanji steni vodile stopnice. Zato so nosilci zlahka prišli na streho, kjer so v stropu naredili odprtino in skozi njo po vrveh spustili bolnika pred Jezusa. Ta nenavadni prihod mrtvoudnega je vse navzoče močno presenetil in vzbudil v njih napeto pričakovanje. Oči vseh so bile oprte na Jezusa. Slutili so, da se bo zgodilo nekaj nenavadnega. In res so se presenečenja nadaljevala! Če bi Jezus hotel dokazati samo, da je Mesija, bi lahko kar takoj ozdravil mrtvoudnega. Pa je hotel še nekaj več. Šlo mu je namreč tudi za to, da bi razodel svoj božji izvor in poudaril duhovni značaj svojega mesijanskega poslanstva proti napačnemu pojmovanju takratnih Judov, ali drugače povedano: pokazati je hotel, da je Sin božji, ki n' prišel na svet zato, da bi obnavljal zemska kraljestva, ampak zato, da b grehe odpuščal. In pojav mrtvoudne# je dal Jezusu krasno priložnost, da 1,8 glasi obe ti dve resnici. Kaj je tore‘ Jezus storil? „Ko je videl njih vero, je rek*-] Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi!“ N samo bolnik temveč tudi tisti štirje, ’ so ga prinesli, so imeli zares močno veic', kar se jasno vidi iz njihovega ravnanj8' Če ne bi bili trdno prepričani, da Je^; more čudežno ozdravljati, in če ne k i neomajno zaupali v njegovo dobrob' vedoč, da jim ne bo odbil njihove p>'°: nje, prav gotovo ne bi po tako čud1’ poti spravljali bolnika v hišo. Mrtvr udni pa se je še poleg tega v navzočnost-Jezusovi spomnil svojih grehov, ki sC bili krivi njegovega trpljenja, in 5' iskreno pokesal. Vse to je Jezusa naf nilo, da mu je najprej ozdravil dušo tako odstranil vzrok njegove bolezni „Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi!“ j Ob teh besedah se je napetost Wc, navzočimi še bolj stopnjevala. Da človek grehe odpuščal! Kaj takega P* še ne! Pismouki in farizeji od prevet-' kega presenečenja sicer niso mogli z b8 sedo na dan, vendar pa so se v svoj1" srcih pohujševali nad Jezusom in £* grdo obsojali: „Kdo je ta, ki govori b^ gokletno?“ Z odpuščenjem grehov si ič Jezus prisvojil oblast, ki pristoji san'0 Bogu; kajti samo tisti, ki je bil z grč' hom žaljen, more odpustiti. In ker s° Jezusa imeli za navadnega človeka, s° ga obdolžili bogokletstva. Izraelcem v stari zavezi še ni b!l8 razodeta resnica o sveti Trojici, ker s° bili v nevarnosti, da bi jo napačno raz8' meli in zašli v mnogoboštvo. Pač pa je bila v njih zelo globoko zakoreninjen8 vera v enega Boga. Za izraelsko nišlj®-nje torej res ni bilo lahko razumeti, k*' ko je mogoče, da je poleg edinega Bog8 še nekdo, ki se naziva Sin človekov, P8 si vendar prisvaja božjo oblast točno ta' ko kot pravi Bog. S tem so bili dejanska s* njihovi dotedanji pojmi o enem Bogu Postavljeni na glavo. Zato jih je ta dogodek popolnoma spravil- iz ravnotežja jim ni dal več miru. Vendar je bil a Pretres za nje potreben, da so lahko sledili novemu razodetju. Potrebno je °> da priznajo Sina človekovega z bož-se tako pripravijo na spre- j° oblastjo in 1,1 velike novosti v Bogu, kar je zanje Kotovo pomenilo še kaj več kot luknjo v rehi njihovih možganov. Kdor Jezusa *rizna za božjega,je na pravi poti, da 0 sprejel in priznal vso božjo Trojico . vsemi posledicami. In prav na ta cilj P bil ves današnji dogodek naperjen, postransko judovsko pojmovanje o Bose je moralo zamajati; kajti šele tako mogli s pridom slišati sporočilo o k) _ božjem, ki v moči Duha dela ču-eze in odpušča grehe (prim. Dillersber-Ser 80 sl.). Jezus je torej hotel izrabiti ugodno Priliko in jim razodeti svoje božanstvo. arizeji sami so mu v svoji neprevld-bosti izrazili začetek dokaza: ,,Kdo more pehe odpuščati kakor edini Bog?“ če torej dokaže, da resnično more odpuščati grehe, potem so prisiljeni pridat:, da je Jezus pravi Bog. In to je Uezus storil. Najprej je oporekel farizejem nji-°Vo zadržanje. Spoznal je namreč nji-0ve misli in jim odvrnil: „Kaj v srcu mislite?“ Jezus jim je s tem pokazal, da Pozna njih misli, kar je lastno Bogu, in J b je pograjal, ker so ga obsojali. Kot polji postave bi namreč zadevo morali Prej dobro premisliti in se prepričati, ako stvari stoje, preden so ga obsodili. 11 ker tega niso storili, so zaslužili grajo. Nato pa jih je vprašal: „Kaj je lažje rep Odpuščeni so ti tvoji grehi, ali reči: Vstani in hodi?“ Dejansko je oboje enako težko, ker človek ne more storiti ne enega ne drugega in samo Bog lahko boje stori. Vendar pa je po človeškem Prepričanju lahko reči: odpuščeni so ti v°ji grehi, ker nihče ne more vedeti, če so bili grehi zares odpuščeni ali ne. Težko pa je reči mrtvoudnemu. vstani in hodi, ker nihče, ki nima zares božje moči, ne more izgovoriti teh besed, ne da bi ga vsi takoj spoznali za krivega preroka. Če torej Jezus s svojo močjo vrne fizično zdravje mrtvoudnemu, je s tem dokazano, da tudi grehe lahko odpušča. Zato Jezus nadaljuje: „Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe — je rekel mrtvoudnemu — ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom.“ In mrtvoudni je res takoj spričo njih vstal, vzel posteljo in odšel na svoj dom ter slavil Boga. Čudežno ozdravljenje mrtvoudn.ega je neizpodbiten dokaz, da ima Jezus na zemlji oblast, grehe odpuščati. S tem pa je istočasno tudi dokazano, da je pravi Bog, zakaj „kdo more grehe odpuščati kakor ed ni Bog“. Dosedaj Jezus v javnosti ni še nikoli na tako jasen način razodel svojega božanstva. Sin človekov je pravi Bog. V Lukovem evangeliju na tem mestu prvikrat naletimo na sloviti izraz „Sin človekov“. V evangelijih se vsega skupaj nahaja 78 krat. In sicer se vedno Jezus samega sebe tako naz va, nikoli ne drugi. Izraz je vzet iz preroka Daniela (7, 13), kjer pomeni Mesijo. S tem, da si je Jezus nadel to ime, torej ni dal poudarka samo svoji človeški naravi, ampak je tudi naznačil, da je on obljubljeni Mesija. Važno je bilo, da so ljudje vedeli, da je Jezus Mesija, ki so ga Judje tako težko pričakovali. Nič manj pa ni bilo važno, da so spoznali pravi, to je duhovni značaj njegovega mesijanskega poslanstva. Judje so namreč zmotno mi-slili, da jih bo Odrešenik rešil časnih težav in jim prinesel zemsko blagostanje. (Ali niso mnogi katoličani ravno taki?) Da jih ne bi Jezus s svojimi čudežnimi ozdravljenji še bolj potrdil v njihovi zmoti, jim je ob tej priliki sam razložil smisel svojih čudežev: „Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji grehe odpuščati — je rekel mrtvo-udn:mu — ti pravim: Vstani!“ Iz čudeža torei ne smejo sklepati, da ima oblast rešiti jih vsega fiz čnega zla in trpljenja, ampak da ima oblast grehe odpuščati. Zato je poslan, da prinese svetu odpuščenje grehov, ne ozdravljenje bolezni, prišel je odrešit naše duše, ne naših teles. Čc na kratko povzamemo, vidimo, da ie nam v opi-anem dogodku v jasni luči po' aže celotna vsebina njegovega razori tia: Jezus je učlovečeni S n božj , ki je prišel na zemljo, da „bo odrešil svoJč ljudstvo njegovih grehov“ (Mt 1, 21'; Ljudje, k so vse to videli in slišajjj so kot vedno pri izrednih dogodk1 ostrmeli in prevzel jih je strah. Ni5® pa razumeli vse moči čudeža, s katerih jim je Jezus dokazal svoje božanstvo; kajti kljub čudežu so ga še vedno ime' za navadnega človeka ali kvečjemu preroka (prim. Mt 9, 8). Vendar P8 je ljudstvo (prim. Mt, 9, 8) zaradi 00 deža slavilo Boga, dočim so se farizcl in pismouki zaprli v preračunan mol" Že takrat so se začeli kazati sovražD6 Jezusu in njegovemu nauku... m\m rnnm oičok na zamminu DR. RUDOLF HANžEUč SV. SPOVED V:rsku vzgoja v družini zahteva, da staiši tudi v šolski dobi v otroku poglabljajo njegovo ljubezen do Boga, Kristusa, Marije in Cerkve. O tem smo govorili v prejšnji številki. Važna je v tej dobi tudi družinska priprava na prejem zakramentov. V tej številki več o tem. Starše naj v pripravi otrok na sv. zakramente vodi zavest, da je od prve priprave često odvisno vse nadalnje otrokovo razmerje do teh .najvažnejših vrelcev nadnaravnega in moralnega življenja. Koliko se starši žrtvujejo, da otroku ohranijo in utrdijo telesno življenje, a često kako malo, da mu ohranijo in utrdijo dušno zdravje. Ln vendar otrokovo dušno zdravje ni le veliko več kakor telesno, ampak s propadom dušnega zdravja često propade otrok tudi telesno. Zato oče in mati na najuspešnejši način zagotavljata svojemu otroku srečno ne le večno amapak tudi častno zemeljsko življenje, če ga navajata k iskrenei»11 verskemu življenju, in s tem tudi k *a kramentom. Od te vzgoje pa ne bo odvisno su1”0 prihodnje versko življenje tvojega otrok8' ampak zelo pogosto versko življenje & lih rodov. Otrok, ki versko ni bil dobr° vzgojen, se pač ne bo trudil za versk0 vzgojo svojih otrok. Zato dragi stras*' z veseljem in pogumom sprejemaj18 žrtve, ki so potrebne za pripravo otr®* na prejem zakramentov. Sodelovanje staršev s Cerkvijo v Pr’ pravi na zakramente je še posebej važn°' ker le starši morejo otroka dobro P°i znati ter pripravo kar najbolj prilagodi11 otrokovemu značaju in razmeram, v k8' terih živi. Pa tudi sicer družinska Prl prava vpliva v teh letih na otroka velik0 močneje in trajneje kakor pa zgolj š°, ska. Priprava v družini je lahko tud globlja in obširnejša, ker ni vezana 1,8 skopo odmerjen čas šolskega verskeg8 pouka. Dolžnost staršev torej je, duhovnik8' ki pripravlja otroke na zakramente, podpirati. Podpirajo ga pa zlasti s tem, da vSe svoje sodelovanje brezpogojno pod-rede njegovim navodilom. Naj se pri tem zavedajo, da je duhovniku nemogoče ved-*>o ustreči vsem željam staršev in otrok. V tem članku se hočemo omejiti le Pa družinsko pripravo otrok na PRVO SV. SPOVED. KDAJ NAJ OPRAVI OTROK PRVO SV. SPOVED? Prav je, da že v prvem šolskem letu. Kajti prav v pripravi na 8v. spoved se otrok najlepše uči spoznavati svoje grehe, jih priznati, se jih kesati, vzljubiti krepost, za grehe se pokoriti in jim s primernimi sklepi napovedati boj. če se otrok že v letih zgod-Pje mladosti dobro zave, da greh žali Boga, Jezusa, angela varuha, se bo tem bolj iskreno kesal in tem bolj resno trudil, da greh premaga in sam sebe posveti. Ker se v teh letih greh šele začne Porajati, ga bo obvladal tem laže. Zato Piore dobra priprava na prvo sv. spoved Postati za otroka odločilna za vse življenje. Pri spovedi pa prejme otrok tudi zakramentalne milosti, s katerimi bo tem ]aže obvladal greh in grešna nagnjenja in posvečeval sebe; delo milosti podpira Pa še spovednik s svojo spodbudno, ali če je treba tudi z resno besedo, kar mo-re zopet močno vplivati na otrokov sklep: greha se varovati, Bogu, Jezusu in staršem pa delati veselje. Zgodnjo sv. spoved je toplo priporočil sveti papež Pij X. v svojem odloku o zgodnjem sv. obhajilu. V tem odloku naroča, naj otroci prejmejo sv obhajilo brž, ko so sposobni za preprost verski Pouk, ko morejo dobro ločiti dobro od •slabega in se svobodno odločati, to je, ko postanejo odgovorni za svoja dejanja, ko morejo torej grešiti. To zrelost dosegajo otroci nekako med dovršenim šestim in sedmim letom. Papež s tem odlokom res govori predvsem o prvem sv. obhajilu, a z njim vsaj posredno priporoča tudi sv. spoved. Res Pogled na cesto življenja je, da pri tej starosti otrok še ni sposoben storiti smrtnega greha, zato sv. spoved za prvo sv. obhajilo res še ni nujno potrebna, a dobra priprava na sv. obhajilo redno zahteva tudi predhodno pripravo na sv. spoved. Otrok mora vedeti, kaj je greh, mu napovedati boj in vzljubiti krepost, predno prejme Jezusa. 2. DRUŽINSKE PRIPRAVE NA PRVO SV. SPOVED NE MORE NADOMESTITI KATEHET S ŠOLSKO PRIPRAVO. Kajti za dobro pripravo otroka na spoved je potrebno, da tisti, ki pripravlja, otroka temeljito pozna; poznati mora njegova osebna nagnjenja, njegove napake, njegovo nanevarnejšo napako, družbo, v kateri sa otrok nahaja, kakšnim slabim vplivom je izpostavljen, kaj na otroka najmočneje vpliva, kakšni sklepi so za otroka najprimernejši in najpotrebnejši. Le če vse to dobro pozna, potem ga more dobro pripraviti na spraševanje vesti, uporabljati najprimernejše nagibe za kesanje in trdni sklep ter zagotoviti dobro spoved in zadostovanje res iz srca, iz prepričanja. Tako globoko pa katehet otroka v šoli spoznati ne more, ker je v šoli otrok mnogo in on med njimi morda eno samo uro na teden. Pač pa more in mora do dna otroka spoznati mati, ki ob otroku živi dan za dnem, ga more nadrobno opazovati pri delu, igri, zabavi, razgovoru itd. 3. V PRIPRAVI OTROKA UPORABLJAJ ZLASTI NADNARAVNE NAGIBE tako za spraševanje vesti, kakor tudi za kesanje, trdni sklep, spoved in zadoščevanje, kajti brez nadnaravnih nagibov je spoved neveljavna! Zato otroka n. pr. pouči: „Z grehom žališ Boga, ki je vseveden in je naš neskočno dobri oče. Dal ti je starše, lepoto zemlje, mladost in zdravje; dan za dnem skrbi zate; z grehom žališ Jezusa, ki je trpel in umrl tudi zate, da bi tudi tebe očistil greha in njegovih nasledkov; žališ angela varuha, ki je vedno pri tebi, vidi tvoje misli, tvoja dela, sliši tvoje besede; z grehom žališ Marijo, ki je silno žalostna, če te vidi v grehu. Z grehom pa kličeš nad sebe tudi kazen božjo.“ Vendar uporabljaj tudi naravne nagibe za boj zoper greh! Otrok naj jasno spozna, kako veliko zlo je greh za naravno življenje, koliko gorja, nemira, nesreč in prezira povzroči greh v zasebnem, družinskem in družabnem življ nju. Tako bo tem bolj spoznal važnost katoliških nravnih načel; laže jim bo ostal zvest, če bi se kdaj pozneje morda veri nekoliko odtujil, in laže bo našel zopet pot nazaj k njej. Ko pripravljaš otroka na prvo spoved, ga pridobi za vsakdanje spraševanje vesti, da mu bo tako vsa doba od ene spovedi do druge nekaka daljna priprava na naslednjo in da bo tako imel sam sebe v času razvoja nenehno pod nadzorstvom, laže in hitreje bo spoznal porajajoče se napake in jih bo — ne še močne — tudi laže premagal. 4. VSE ŽIVLJENJE V DRUŽINI NAJ PODPIRA OTROKOVO PRIPRAVO NA SPOVED. Močno vpliva na otro- ka, če vidi, da se ga spominjajo v molitvi vsi člani in prosijo Boga, naj p°" maga, da bo dobro opravil sv. spoved, enako t vpliva, če gredo drugi člani družine skupno s prvoobhajancem tudi med tednom k sv. maši, da molijo zanj. Ugodno vpliva na otrokov odnos do zakramenta, če im,a na dan spovedi lepš° obleko, je pri mizi na častnem mestu ali dobi kak priboljšek itd. 5. POMOČ STARŠEV JE OTROKU ČESTO ZELO POTREBNA TUDI PO PRVI SPOVEDI IN V PRIR A VI NA NASLEDNJE, često se namreč po prvi spovedi v otroku prebude težave, dvomi, mučna vprašanja, n. pr. ali je dobro opravil sv. spoved, ali je to ali ono smrtni ali samo mali greh, ali bi moral povedati tudi to ali ono iz preteklosti, ali se je dobro izrazil v obtožbi tega in tega greha itd. če so se starši resno potrudili za otrokovo pripravo na sv. spoved, jim bo otrok tudi po svoji spovedi zaupal svoje težave, in tako bodo starši, laže kakor kdorkoli drugi, rešili otroka raznih notranjih nemirov, dvomov, tesnovestnosti, ki tolikokrat otroka napolnijo s strahom pred spovedjo in ga odtujijo zakramentom. 6. POTREBNO JE, DA SE OTROK NAVADI NA REDNO — VSAJ MESEČNO OPRAVLJANJE SV. SPOVEDI. Tudi v tem morejo najodločilneje vplivati starši s tem, da tudi ostali starejši člani hodijo k spovedi redno in spoštljivo, če po opravljeni sv. spovedi, to je po urejenih računih med otrokom in Bogom tudi starši otroku odpustijo njegove prestopke in jih ne omenjajo več, razen če se otrok povrača v nje, da mu z dobrohotno besedo, nasvetom, molitvijo in zgledom pomagajo spolnjevati napravljene sklepe itd. Sv. spoved pa otroku močno odtujimo in jo zamrzimo, če nespoštljivo o njej govorimo, ga k njej silimo, zlasti pa, če mu jo nalagamo za kazen. ZDRAVJE NAŠ NAJVEČJI ZAKLAD (PREDAVANJE NA TRETJEM SLOVENSKEM SOCIALNEM DNEVU, DNE 27. JUNIJA 1954 V BUENOS AIRESU) UVOD Odkar je v davni preteklosti v raju zapeljana po kači, jedla sad drevesa spoznanja in ga dala jesti tudi Adamu, je človek zapadel smrti. Nujna Posledica smrti pa je bolezen, kajti vsak človek končno umre za neko boleznijo. Bolezen pa je nasprotje od zdravja. Čas, od trenutka ko se človek rodi pa do trenutka, ko umrje, imenujemo življenj-sko dobo. Skupek vseh pojavov, ki se odigravaj o v človeškem telesu v tej dobi '•nenujemo življenje. Ker ima človek v ^asprotju z rastlino in živaljo, ki sta tudi živi bitji dve sestavni življenjski Prvini, to je dušo in telo, ločimo pri človeku telesno in dušno življenje. Telesno vi j en je se odigrava na tvarni (materialni) podlagi, ki jo imenujemo telo, ki podvrženo naravnim zakonom in S1nrti; dušno življenje, ki je netvarno (nve materialno) pa je večno in ni podvrženo niti naravnim zakonom niti smrti, kakšna je medsebojna zveza med dušnim m telesnim življenjem in koliko vpliva eno na potek drugega, so bila in so še danes mnenja nasprotna. Gotovi znanstveniki zanikajo vsako zvezo, drugi trdilo obratno. Medicina, oziroma mnogo slavnih zdravnikov, posebno v zadnjem ®asu naj omenim samo slavnega inter-Pista dr. Bergerja iz Miinchena, pa priznavajo, da je med dušo in, telesom ve-’ka medsebojna zveza in da stari pregovor, mens sana in corpore sano -— zdrav duh v zdravem telesu ni vzet iz zraka. Izmislim pri tem duševnega življenja, je plod kemičnih in električnih procesov v stanicah naših možgan, ki imajo tvarno podlago v možganski snovi, am-Pak prav vpliv nesmrtne duše na telo m obratno. En primer vpliva duše na Dr. med. IVAN KAČAR, Buenos Aires telo. Recimo, napravil si smrtni greh. Duša se tega zaveda. Kako reagira telo? Dejanje se ti zagnusi, si potrt, razdražen, peče te vest, tudi telesno si potrt, apatičen. Greš k spovedi. Kako veselega, olajšanega, zdravega se počutiš, ko po opravljeni spovedi od greha zapustiš cerkev. Ves svet je lepši, si lahak, utrujenost, razdraženost, apatičnost so te zapustile, torej popolnoma telesni pojavi, ko dušo olajšaš pekoče vesti. Telesno življenje pa celo življenjsko dobo spremlja borba med zdravjem in boleznijo. Ali si zdrav, ali bolan, druge poti ni. Primerjal bi to stanje dvema človekoma, ki vlečeta isto vrv na nasprotnih koncih. Kadar popusti eden, pridobi na vrvi drugi. KAJ JE ZDRAVJE Kaj pa je zdravje? Definicija tega pojma je težka. Medicinsko-fiziološko je stanje telesa, kadar vsi in vsak posamezen organ telesa deluje brez motnje in v harmoniji s celoto. Laično povedano, zdravje je stanje telesa, kadar ne trpi na nobeni bolezni. Interesantno pa je dejstvo, da se človek pravzaprav zave, kaj je zdravje šele tedaj, kadar ga izgubi. Nekateri trdijo, da si tak, kakor se počutiš, to je, če se zdravega počut:š, potem si tudi zdrav. To pa ne drži vedno, na primer samo pojav raka. človek se zave, da ima raka šele tedaj, ko nastopijo gotove motnje v telesu. Rak pa je obstojal in rastel že prej, ker prične rasti iz mikroskopično majhnih delcev in šele tedaj, ko naraste do gotove velikosti ali zadene ob kak drug važen organ, se pojavijo motnje, ki se jih človek zave. Vidite, človek se vso to dobo počuti zdravega, pa je pravzaprav že težko, včasih smrtnonevarno bolan. Kadar torej eden ali več telesnih organov ne deluje v redu in v harmoniji z drugimi, nastopi bolezen. Vzemimo na primer uro. Ura je sestavljena iz gotovega števila kolesc in vzvodov, ti jih v primeri s telesom lahko imenujemo organe, ki vsak zase precizno demjoči in v harmoniji med sabo tvorijo stroj, ki ga imenujemo ura, ki kaže čas. Dokler posamezna kolesca in vzvodi delujejo precizno in harmonično med sabo, gre ura točno — ura je zdrava. Če eno ali drugo kolesce ali vzvod ne deluje precizno, vendar v harmoniji s celoto ura prehiteva ali zaostaja, — ura je bolna; če se pa pokvari kako kolesce in izpade iz harmonične skupnosti, se ustaV.jo še druga kolesca, ura obstane, ura umre. Enako, samo neprimerno bolj komplicirano je s človeškim telesom. Dokler posamezni organi izpolnjujejo njim dano nalogo (funkcijo) v harmoniji z drugimi organi, je človek zdrav, če eden ali več organov ne funkcionira pravdno, vendar v harmoniji z drugimi organi, je človek bolan; če kak važen organ preneha delovati in tako izpade iz harmonične skupnosti z drugimi organi, nastopi smrt in s.cer tako, da že radi izpada delovanja tega organa samega nastopi takozvano nepovratno stanje, ali pa da kot posledico izpada delovanja tega organa ustavijo delo še drugi organi, kar povzroči potem nepovratno stanje celega organizma, ki ga imenujemo smrt. Govoril sem o ta-kozvanem nepovratnem stanju organizma ali smrti. Kako je to razumeti? Vzemimo zopet za primer uro. Uro neseš k urarju, ki popravi polomljeni del, ura zopet gre, ura oživi, ura se je povrnila v prejšnje stanje. Tako stanje imenujemo povratno, ker se je ura povrnila v prejšnje stanje. Drugače pri človeku. Kadar pri človeku nastopi smrt, so v enem ali več življenjsko-važnih organih nastopile take izpremembe, da je organ ustavil delovanje in so te izpremembe takega značaja, da je po veljavnih fizio-loško-kemično-fizikalnih zakonih popolnoma izključeno, da bi dotični organ na kateri koli način zopet mogel pričeti delovati, to je povrniti se v prejšnje stanje delovanja. Tako stanje imenujemo nepovratno. Posledica nepovratnega sta- nja ali smrti kakega važnega organa Pa je smrt celega telesa, ker ali izpad delovanja tega organa samega n. pr. možgan sam po sebi napravi človeka nesposobnega za nadaljno življenje, ali pa nepovratno stanje enega organa povzroči, da pridejo v isto nepovratno (smrtno) stanje še drugi življenjsko važni organi in tako človek kos za kosom odmre. Kadar pa nastopijo v človeških organih take izpremembe, da je po veljavnih fizioloških zakonih mogoče, da se organ povrne v prejšnje stanje delovanja, je človek bolan, vendar ozdravljiv. En primer za povratno in nepovratno stanje. Jajce poznate vsi. Obstoji iz neke brezbarvne oziroma rumene mase, ki jo imenujemo beljakovina. Če jajce segrevamo gotov čas na 45° ali mu dodamo kake kisline, se jajce strdi. Sluzasta brezbarvna tekoča masa se je izpremenila v belo, elastično trdno maso, ki jo z nobenim sredstvom ne spravite več v prejšnje tekoče stanje. Tako stanje imenujemo nepovratno. Voda, če jo ohlajamo pod 0°, se tudi strdi in nastane led. Če pa ledu dovajamo toploto, se stopi, led se zopet spremeni v vodo, se povrne v prejšnje stanje. Tako stanje imenujemo povratno. Če ta dva primera uporabimo za člove^ ško telo, je jace primer izprememb, ki nastopijo ob smrti človeka, voda in led pa primer izprememb, ki nastopijo v človeku ob bolezni in ozdravljenju. USTROJ ČLOVEŠKEGA ORGANIZMA Kakor je stroj sestavljen iz različnih delov, ki vsak zase vrše svoje delo, v skupnosti pa sestavljajo stroj, ravno tako je človeški telo sestavljeno iz nešteto posameznih delov, ki vsak zase vrše njim določeno (specifično) delo, v skupnosti pa proizvajajo življenjske pojave v človeškem telesu; n. pr. jetra, srce, možgani, ledvica, udje itd. so organi telesa-Pri stroju navadno že en polomljeni del (organ) povzroči, da obstane cel strop Neprimerno bolj komplicirano pa je ustvarjeno človeško telo, kajti žalostno bi bilo, če bi pri človeku radi izpada enega organa, recimo roke ali noge, že nastopila smrt. Zavedajmo se, da je stroj delo človeškega uma in človeških rok, človeka pa je ustvaril neskoeno modri Bog. Tako ločimo pri človeku življenjsko v?žne organe, od katerih delovanja za-Vlsi človeško življenje kot celota. Tak °fean je srce. če srce preneha biti na-stcpi v 1—2 minutah smrt, ker preneha *^rvni obtok in se človek kot celota za- duši- nadalje gotovi deli možgan, pred- jdk, pri zastrupljenju s cyankalijem ali |*rugimi strupi, preneha bitje srca, di- ‘ali Ta ni in n ln ?1avpW iumro nori'! n n Trn n i a ysein podaljšani mozeg, kjer se nahajajo življenjsko važne skupine celic, ki jih •lUenujemo možganske centre. Ti centri s° srčni, dihalni, vasomotorični, ki regulirajo krvni obtok itd. Ti vodijo de-°vanje srca, pljuč, ožilja itd. Če vsled kateri koli razloga prenehajo delovati ® skupine celic, kakor pri strelu v tilnik, dru: anje pljuč in človek umre radi notranje Zadušitve. če pa odstranimo male možgane, človek izgubi samo čut za ravno-'Jnsje, vendar radi tega ne umrje. Na-,alje so gotove žleze z notranjo sekre-nijo. Te žleze proizvajajo kemične sokove, ki jih imenujemo hormone, ki so 2a življenje neobhodno potrebni. Taka je II • Pr. paratiroidna žleza, ki obstoji iz 4 ^a lečo velikih skupin stanic, ki leže ob s^itni žlezi (krofu) in oddaja v kri snov, ki regulira množino kalcija v krvi 'in °rganih, Pri popolnem izpadu delovanja j6 žleze, nastopi smrt v silnih krčih, pri uelnem izpadu delovanja pa bolezen teta-^]ja. Nadalje nadledvična žleza. Ta oddaja v kri hormon adrenalin, ki regulira krvni pritisk. Pri pomanjkljivem delo-Vanj u nastopi takozvana bronasta bole-?en ( addison), pri popolnem izpadu delovanja te žleze nastopi smrt, ker krvni oritisk pade na tako nižino, da preneha krvni obtok. Pljuča sprejemajo z zraka kisik, ki je neobhodno potreben za gore-dJe v telesu in oddajajo ogljikov dvokis III vodo, ki se tvorita pri gorenju v tele-Su' Če pljuča prenehajo dihati, se človek Zaduši. Jetra so pri človeku glavna zalo- in. tvornica živil. Hrana, ki jo človek uziva v najrazličnih oblikah kot meso, sladkor, olje, mast, sadje, jajca itd se v črevesju pod vplivom različnih ke-^ičn-h in fizioloških sokov razkroji in Razpade najprej v tri glavne snovi, sladkorje, beljakovine in maščobe. Te snovi, ki so kemično zelo komplicirane, razpadejo nato še v osnovne snovi, beljako-yip.e v amino kisline, sladkorji v grozdni In sadni sladkor, maščobe v glicerin in maščobne kisline. Te osnovne snovi črevesne žile posrkajo in dovajajo jetram. Jetra napravijo iz teh snovi človeku lastno (specifično) beljakovino, kajti vsak človek ima sebi lastno beljakovino in kadar bo na svetu 4.5 milijarde ljudi, bosta šele dva človeka imela enako beljakovino, telesni sladkor (glykogen) in človeško maščobo. Jetra tvorijo po potrebi tudi iz beljakovin in maščob glykogen in iz sladkorjev maščobo. Vse te snovi se nakopičijo v jeternih stanicah, ki te snovi potem po potrebi oddajajo telesu potom krvi in se porabijo za proizvodnjo telesne toplote, za delo srca in telesno delo in za obnovo pri delu obrabljenih organov, če jetra kot celota prenehajo delovati, mora človek umreti, ker zmanjka n j egovemu telesu lastne specifične hrane. Tudi ledvica so tak življenjsko važen organ. One čistijo (filtrirajo) kri. Pri gorenju in delu se tvorijo v telesu strupene snovi, ki jih kri odvaža iz mesta proizvodnje ledvicam, ki te snovi izločajo v sečnini (urinu). Če obe ledvici prenehata delovati, umre človek na notranjem zastrupljenju.. Naj zadostujejo ti primeri; da človek spozna delovanje prav vseh organov mora študirati medicino 5 let, kar po ni namen tega predavanja. Nadalje so telesno važni organi, katerih izpad sicer zmanjša delazmožnost telesa, ne povzroči pa še smrti. Taki organi so oko, uho, udje, gotovi deli možgan, kot vidimo, slušno polje ali Brocajev center, ki vodi naše go-vorenje itd. Nadalje pomožni organi, ki sicer vrše njim poverjeno (specifično) delo, vendar pri njih izpadu prevzamejo njih delo drugi organi, tako, da njih izpad ne škoduje telesu kot celoti. Če želodec izrežemo, prevzame njegovo delo tanko črevo, ravnotako dvanajsternik, manjši deli črevesa, ena ledvica itd. Nadalje so organi, ki jih lahko odstranimo brez škode za telo kot celoto, kot slepič, zobje, lasje, nohtovi, grgralke (mandeljni) itd. NAŠA HRANA Ravnotako, kakor rabi vsak stroj za delo pogonsko silo bodisi premog, bencin, električno energijo itd., rabi tudi človeško telo pogonsko silo, ki jo sprejema v obliki hrane. Hrana, ki je najrazličnejše ^pripravljena, vsebuje visokomolekulne organske spojine, katere telo potom različnih kemičnih snovi cepi v enostavnejše tako, da ostane končno voda in ogljikov •dvokis, pri tem pa se tvori energija, ki se večji del izpremeni v toploto, manjši del se porabi za duševno in telesno delo. Prav majhen del se pa porabi za obnovo pri delu obrabljenih organov in za rast telesa. Voda se izloča deloma v obliki sečnine, deloma v obliki izdihavanja in potenja. Ogljikov dvokis pa se izloča pri izdiha vanju iz pljuč, človek spada med toplokrvna bitja, to se pravi, njegova telesna toplota je vedno stalna, neodvisna od okolice v kateri živi, v nasprotju z mrzlokrvnimi živalmi, kakor kače, ribe, katerih telesna toplota raste in pada s toploto okolice, v kateri živijo. Normalna temperatura zdravega človeka se giblje med 36,2° in 37,09 Celzija. Da ostane toplota vedno v isti višini, ima človek v možganih posebne toplotne centre, potom katerih regulira gorenje v telesu, če pride človek v mrzlejšo okolico, oddaja več toplote, kri se ohladi, ohlajena kri pa vzburi toplotni center in ta avtomatično zviša gorenje v telesu tako, da ostane telesna toplota neizpremenjena (stalna). Množino energije, ki jo porabi človeško telo, merimo v kalorijah. Kalorija je množina toplote, ki se porabi pri segrevanju 1 grama vode na 100°. Da zavre 1 liter vode, se porabi 1000 kalorij. Odrasel človek rabi dnevno 2200—3600 kalorij, odvisno od fizičnega dela in velikosti telesa. Za nemoteno in pravilno delovanje rabi človeško telo različne snovi, ki jih uživamo v obliki hran,e in pijače v najrazličnejših oblikah. Te snovi so: 1. hranila, to so beljakovine, sladkorji in maščobe. Te snovi se porabijo za proizvodnjo toplote, za fizično in duševno delo, za rast telesa, za obnovo pri delu obrabljenih organov in Za nastanek kot maščoba (rejenje). 2. Anorganske snovi, ki so telesu nujno potrebne za tvorbo gotovih življenjsko važnih sestavnih delov telesa. Železo je nujno potrebno za tvorbo krvnega barvila (Haemoglobina), ki ga vsebujejo rdeča krvna telesca, s katerim prinašajo telesnim stanicam za gorenje in preos-novo nujno potreben kisik in odvažajo pri istih procesih nastali ogljikov dvokis, vzdržujejo takozvano notranjo dihanj®-Fosfor in žveplo za tvorbo in obnov» možganske snovi in živčevja, kalcij za tvorbo kosti in regulacijo delovanja živčevja in srca. Natrij v obliki kuhinjske soli za razstrupljevanje (neutralizacijo) strupenih kislin, žveplene, fosforjeve in sečne kisline, ki nastajajo pri gorenju beljakovin v telesu. Kako modro je Bog ustvaril človeka, kaže sledeče dejstvo. Človek ima poleg drugih tudi okus za slano, če hrana ni v gotovi meri slana (osoljena), človeku ne ugaja. Zato uživamo hrano vedno osoljeno (slano). S tem, da jemo po naravi prisiljeni slano (osoljeno) hrano, dodajamo telesu kovino natrij, kuhinjska sol je namreč spojina klora in natrija. Natrij pa se uporabi ,da strupene snovi, ki so nastale v telesu, pri gorenju napravi telesu neškodljive na ta način, da se spaja z njimi v neškodljive soli, ki se potem izločijo v sečnini. Poleg teh sprejema telo še manjše množine drugih anorganskih snovi kot kalij, mangan, fluor, arsen, baker itd. 3. Poživila in dražila so snovi, ki nimajo nikake hranilne vrednosti, ki P8 vplivajo poživljajoče na telo. Med te spadajo čaj, kava, kakao. Te snovi razširjajo možganske, srčne in ledvične žil» ter krčijo trebušne žile. Kadar človek močno in dolgo duševno dela tudi možgani močnejše delajo, ker je duševno delo plod možganskega delovanja. Ker možgani močnejše delajo, se morajo tudi procesi gorenja in preosnove v možga-nih povečati, pri tem se pa poveča tudi množina strupenih snovi, ki nastaja pri goren ju in se nakopiči v možganskih sta* nicah, kar človek občuti kot utrujenost, glavobol, zaspanost, itd. Če pijemo kavo se možganske žile razširijo, s tem dovažajo možganom več krvi, ki dovaža^ možganom več hranil in odvaža vec strupenih snovi; srčne žile se razširijo, tudi srce dobi več krvi, deluje močneiše in dovaža več krvi organom, ledvene žil® se razširjajo, ledvice dobijo v istem času več krvi in hitreje očistijo kri strupenih snovi, človeka pa mine utrujenost, človek se čuti osveženega, poživelega. P» obilnem obedu pijemu kavo. Zakaj? Prl prebavi zaužite hrane in sicer sorazmer- ?° z množino se razširijo trebušne in črevesne žile in potegnejo veliko množino krvi iz drugih življenjsko važnih orga-5?y- človek je pri tem zaspan^ utrujen, “•le kavo, trebušne žile se skrčijo, kri z°pet doteka v večji množini življenjsko y^znim organom, človek se osveži, po-Zlvk Nadalje so dražila poper, paprika, češenj, različne začimbe, grenčice itd. ^e snovi nimajo nikake hranilne vrednosti, pač pa dražijo črevesne in želodčke stenice, ki proizvajajo prebavne sokove, s tem zvišajo množino prebavnih sokov tako, da človeško hrano hitreje in azje prebavi, če jih uživamo pred jedjo Povzročajo na isti način občutek lakote oziroma apetita. . Posebno stališče zavzema alkohol, ki dražilo in hranilo obenem. Alkohol l’tta lastnost, da v telesu prvenstveno izgori, če pri jedi pijemo alkoholne pijače, alkohol najpreje izgori, šele ko je ”a izgorel pošljejo jetra telesu druga hranila. Ima tudi visoko hranilno vred-n°st, več kot beljakovine in sladkorji, radi tega pijanci zelo malo jedo. Ima pa slabo lastnost, da je zavžit v večji ninožini strupen, ker draži, zastruplja in Pničuje jetra, ledvice, možgane in, živčevje in zmanjšuje njih delazmožnost. Pijanost je primer kvarnega delovanja slkohola na možgane. Alkohol namreč Prehaja v celoti v kri, ker ga jetra ne Predelajo in ne nakopičijo v jeternih stanicah kot maščobe, sladkorje in beljakovine. Kadar naenkrat zaužijemo Preveč alkohola, se sorazmerna množina (koncentracija) alkohola zviša sorazmerno z zaužito množino. Gotova zvišana koncentracija alkohola v krvi pa draži Možganske stanice, človek je razburjen, hasilen, smešen, nesmiseln v dejanjih in govorjenju, še večja množina alkohola v krvi pa zastruplja in omoti možganske stanice, človek izgubi čut za ravnovesje, je omotičen, zaspan, izgubi lahko zavest, Pa tudi življenje, če se ta proces ponavlja kot pri kroničnih pijancih, se Počasi zastrupljajo in odmirajo tako jetrne, ledvične poleg možganskih stanje m posledice so žalostne. Mnogi umro radi obolenja ledvic, drugi vsled sušenja jeter, nekateri znorijo, na vsak način ne nosebno nrijeten konec. 4. Voda je človeku neobhodno potreb- na za življenje,1. ker se kemični procesi razkrajanja živil lahko vrše samo v vodeni razstopini; 2. ker ohranja kri tekočo; 3. ker se strupene kemične snovi lahko izločajo iz telesa samo razstopljene v vodi, ki jo ledvice filtrirajo iz krvi v obliki sečnine; 4. ker se porabi za regulacijo telesne toplote v obliki potenja. Zopet vidimo neskončno božjo Modrost, ki je dal telesu občutek žeje, kadar kri izgubi gotovo množino vode in, postane gostejša. Ta krvna gostota draži gotov možganski center, kar povzroči občutek žeje. človek pije vodo, ugasi žejo :in zopet upostavi pravilno sorazmerje vode in krvi. 5. Vitamini so deloma enostavne, deloma zelo komplicirane kemične sestavine, ki nimajo nobene hranilne vrednosti, pač pa delujejo kot katalizatorji. Brez njih se gotovi kemični in preosnov-ni procesi ne morejo vršiti oziroma potekati pravilno. V tem se popolnoma skladajo s hormoni, ki ravnotako bistveno vplivajo na rast in potek življenjskih procesov. Če te snovi proizvaja naše telo samo, govorimo o hormonih, če jih proizvaja narava in jih mi v obliki hrane ali pa tudi same kot take uživamo, govorimo o vitaminih . Rekel sem, da so kot katalizatorji. V razumevanje navajam primer iz kemije, odkoder tudi izhaja ime katalizator, če zmešamo dva plina: kisik in vodik v gotovem utežnem sorazmerju in ju segrevamo, se pri gotovi visoki temperaturi spojita v vodo. Tako spajanje imenujemo kemično reakcijo. So pa druge kemične snovi, ki se ne spojijo, če jih zmešamo v gotovem razmerju in če jirp dovajamo še toliko toplote. Če dodamo takim snovem nekoliko platinovega prahu, se pa takoj spojijo v neko tretjo snov. Platin, se pri tem popolnoma n:č ne porabi, že samo njegova prisotnost povzroči spajanje. Ravnotako se vitamini ne porabijo za gorenje ali za zgradbo telesa, izločajo se taki kot so, v sečnini, vendar če jih ni v telesu, gotovi organi ne morejo delovati pravili;« in tako nastanejo motnje, ki jih človek občuti kot bolezen. Vitamin A se nahaja v jajčnem rumenjaku. paradižnikih, korenju, sadju, ribjem olju, surovem maslu in mleku. Pri pomanjkanju vitamina A nastopi tako-zvana kurja slepota, človek v mraku slabo ali sploh ne vidi, potem obolenje očesne roženice in izpremembe na koži. Vitamin B nastopa v več oblikah kot B(1), B(2), B(6), B(12), Nikotinamid itd. Glavni proizvajatelj B (1) je kvas, potem se nahaja v jetrah, mleku, jajcih, paradižnikih, pšeničnih otrobih in sadju. Je nujno potreben za pravilno delovanje živčevja in, za izgorevanje sledkorjev v telesu. Pri pomanjkanju vitamina B (1) nastopajo težka živčna vnetja. B (2) je nujno potreben za stanično dihanje in za izgorevanje sladkorjev. Nahaja se v mesu, ribah, jajcih, mleku, fižolu, grahu, leči itd. Nikotinamid, ki se nahaja v kvasu, jetrah, mesu, koruzi, vpliva zdravilno pri zastrupljenju in vnetju kože in sluznic, pri črevesnih in jetrnih obolenjih in pri pelagri. B (12) je potreben za tvorbo krvnega rdečila. Vitamin C se nahaja v svežem sadju, krompirju, kislem zelju, zelenjavi, posebno pa v limonah. Pri pomanjkanju vitamina C nastopa skorbut in hemoragične diateze, to je krvavitve iz najmanjših žilic v kožo in sluznice. Vitamin D je antirahitični vitamin. Vpliva na pravilno preosnovo kalcija in fosforja v organizmu. Glavni vir je ribje olje. Predstopnje tega vitamina se nahajajo v mleku, surovem maslu, jajcih, ribah. Ti polfabrikati se potem pod vplivom sončne svetlobe v telesu izpremene v D vitamin. Pri pomanjkanju D vitamina nastopa rahitis in osteomalacia. Kosti izgube kalcij in postanejo mehke. Vitamin E se nahaja v olju in pšeničnih otrobih. Pospešuje rodovitnost žene, oziroma deluje proti splavljenju. Vitamin K deluje na krvn,o strjevanje. Pri pomanjkanju tega vitamina se kri ne more pri krvavenju na površini telesa strditi in tako ustaviti krvavitev. Rabi se pri krvavitvah iz pljuč, ran in pri krvni bolezni haemofiliji. Iz primerov, ki sem jih navedel, vidimo, da mora človek uživati zelo različno hrano, da dobi telo vse za življenjske procese potrebne snovi. Tudi beljakovin človeško telo daljšo dobo ne more pogrešati, ker so nujno potrebne za obnovo pri delu obrabljenih organov. Življenjsko nujna potrebna dnevna količina belja- kovin je 50 gramov, to je malo več kot polovica kurjega jajca. Kar jih človek užije več, se porabijo za gorenje ali se izpremene v sladkorje in maščobo. Tudi brez sladkorjev človek ne more živeti, ker so nujno potrebni za duševno in fi' žično delo ter delo notranjih organov* poleg tega pri pomanjkanju sladkorjev v krvi beljakovine ne morejo pravilno izgorevati v vodo in ogljikov dvokis in se na ta način tvorijo v telesu strupene snovi kot aceton., acetocetna kislina, ki v veliki množini lahko povzročijo smrt, n. pr. pri sladkorni bolezni. Tudi gotovo množino maščob mora človek dnevno užiti, ker se večina vitaminov topi samo v maščobah, kajti le v maščobi razstop-Ijene lahko posrka v črevo in jih dovaja jetram in od tu telesu. Hranilna vrednost živil je zelo različna : 1 gram beljakovin da 4.1 kalorije, 1 gr sladkorja 4.2 kal., 1 gr maščob da 9.2 kal., 1 gr alkohola 6.6 kal. Navesti hočem par primerov hranilne vrednosti živil (računano na 100 g = kalorij): govedine brez loja 120, nemastnega svinjskega mesa 140, šunke 430, jeter 130, ledvic 120, mastne svinjetine 400, piščanca 130, goske 350 ribe (sulc) 80, postrvi 100, sardin 230, kravjega mleka 66,posušene slanine 770, jogurta 60, sir Ementalec 430, sir Parmesan 420, surovega masla 780, čiste svinjske masti 925, loja 910, olivnega olja 920, ribjega olja 930, belega kruha 250, črnega kruha 220, keksov 400. čokolade 500, medu 340, suhega graha 340, suhega fižola 350, krompirja 90, paradižnikov 30, buč 40, kislega zelja 70, ohrovta 16, solate 20, špinače 16, jabolk, hrušk, pomaranč 69, mandarine 44, banane 100, grozdja 80, jagod 45, jabolčnega mošta 43, belega vina 60, rdečega vina 70, konjaka 340, ruma 370, navadnega piva 50, črnega piva 60, 1 jajce 80. Naj navedem par praktičnih primerov. 100 g belega kruha ima isto hranilno vrednost kot: 85 g riža, 80 g čokolade, 300 g krompirja, 700 g jabolk, hrušk ali pomaranč, 1000 g mandarin, pol litra belega piva, !4 1 mleka, 200 g govedine, 50 g šunke, 30 g surovega masla ali 3 jajca. Glavni viri beljakovin so jajca, me so, ribe, sir, mleko, drobovje, možgani „MOJE SREČANJE S KRISTUSOM" SPREOBRNJENJE VELIKEGA RIMSKEGA RABINA EVG. ZOLLIJA (Nadaljevanje in konec) DR. FRANC JAKLIČ IV. DUHOVNI DNEVNIK TIK PRED SPREOBRNJENJEM Leto dni pred spreobrnjenjem, 17. februarja leta 1945, je začel pisati duhovni dnevnik, ki ga je vstavil v knjigo „Moje srečanje s Kristusom“. Pravi, da ga je Pisal bolj s solzami kakor s črnilom. To so ganljive stvari, ki se jim vidi, da jih je pisalo srce, ki je že vroče ljubilo Kristusa. Polne so pristnega, izvirnega pesništva, ki ga preveva duh sv. pisma, pa tudi brezdanja tuga, ki se zdajpazdaj Vendarle prelije v notranjo radost. Dnevnik začenja z odstavkom „Čakanje“. V njem se bori in lomi toliko misli, da mu stavke kar trgajo. Takole piše: „Življenje mi gre že proti zatonu. Truden sem in izčrpan od dolge borbe. Bog je Luč. Prizadeval sem si, da bi dobil v posest božjo Luč. Kot božjepotnik sem večkrat prišel Prav do vrat Večnega, a sem jih dobil zaprta. Le včasi, v trenutku milosti, so se odprla, a so se takoj spet zaprla. Duša mi je bila v gibanju. Nisem ve- itd.; sladkorjev pa: kruh, moka, beli sladkor, med, sadje, stročnice, fižol, grah, leča, krompir itd. Bodisi da ješ kruh ali nied ali sladkor, končni učinek za telo je isti, ker se vse te snovi v telesu izpre-jnene v grozdni in sadni sladkor. Maščobe so svinjska mast, loj, surovo maslo, rastlinske maščobe kot margarina, kokosovo olje, repično olje, olivno olje, pije sončnic, olje iz zemeljskih oreškov itd. Najidealnejše hranilo pa je kruh, ki Vsebuje vse te tri snovi. Zopet vidimo, kako čudovito modro je Bog ustvaril človeka. Vsake jedi se, če jo preveč ješ, Prenaješ, kruha nikoli. (Dalje prihodnjič) del, h kateremu cilju. Danes pa vem. Kako težko je bilo to blodenje brez cilja! Tukaj si, izpolnjuješ svoje obveznosti; duša je pa daleč proč od tebe. Ko se ti končava dnevno delo, morda prepojeno z grenkobo, se vprašuješ: Kam bom naslonil svojo trudno glavo? Kakšna žalost! Lastovka ima svoje gnezdo. Tudi moja duša si išče hišo. Glej tu solze! Kakor rosne kaplje padajo na dno moje razbeljene duše in se sušijo. Le dobro poglej: tla so mokra od njih; pa vendar ne bo vzbrstela z njih nobena cvetlica. Pomlad prihaja. Da, zima je prešla; že je prišel čas petja, cvetlice začenjajo brsteti. Tudi ti željno pričakuješ, da bi videl zacveteti svoj mak. Oral si svojo dušo s plugom bolečine; nobena bolest ti ni bila prihranjena. Odprl si dušo trpljenju. In zakaj ti nobena cvetlica ne nudi sladkega plačila? Sklonjen si nad bregom in iz tvojih oči lije pomladni dež novih solz. Ne čutiš, da se nejasno odraža, še v nezaznavni obliki, šepet glasu, ki je daleč in obenem zelo blizu? Čudovit je Job, ko pravi: ‘Molčeč glas slišim.’ Molk je včasih zelo zgovoren. Drugikrat pa visi nad tvojo glavo, a ga ne moreš doseči. Bilo je v Albanu. Pred koliko leti? Ne spominjam se. Vsekakor pred mnogim;. Na polju. Samota. Visoki klasi, ozka steza. Že pod mrak. Duša se mi je praznila, ne da bi se tega zavedal, vsega zemeljskega. Ne vem, kaj sem mislil in čutil; nič si nisem želel. Naenkrat sem slišal svoj lastni glas. Začel sem z večernim psalmom: ‘Blagor njim. ki prebivajo v tvoji hiši!’ In sem nadaljeval sam iz sebe: ‘Ves svet, vse vesoljstvo je tvoja hiša.’ In tako sem se sklonil nad samega sebe. Že ni bila več luč, ampak razmišljanje. Že je šel mimo tisti neposredni vtis Večnega, ki prodre v dušo in si jo prisvoji. O kruta bolečina! O vroče solze, ki ti žgo utrujene oči! Nesrečnež; bil si za trenutek dele. žen velikega Zaklada vseh svetov in vseh časov; zdaj si pa spet sam s svojim uboštvom, krvaveč iz mnogih ran. Toda ne! Raduj se sredi svoje žalosti! Božji berač si. In ali ni brezmejno bogat tisti, ki berači pri božjih vratih, da bi dobil v posest Boga? Ali ni tvoja navidezna siroščina več vredna kakor vse bogastvo sveta? Ali bi hotel zamenjati svoje dragoceno uboštvo za še toliko posvetnega bogastva in ugodja? — Torej? Pobešam glavo. ‘Gospod, ti si zmagal.’ Bodi zahvaljen za to zmago, ki si jo izbojeval nad tako šibkim bitjem, nad listom, ki ga prenaša večerni veter. Na veke te bom slavil, Gospod, moj Gospod!“ Med zadnjo vojsko mu je dobrodelnost papeža Pija XII. in rimske duhovščine budila hvaležnost in ljubezen. Nemci so zahtevali od rimske judovske občine, ki jo je vodil Zolli, 50 kg zlata v 24-urah; če ne, bodo odpeljali njene vodilne člane. Papež je dodal zlata, kolikor ga je manjkalo do 50 kg. — Tudi je papež proti cerkvenopravnim določbam dovolil, da so Jude skrivali pred Nemci po rim. župniščih in samostanih. V župnišču cerkve sv. Križa jih je bilo skritih 80. V župnišču Naše ljube Gospe božje Previdnosti je bilo 7 mesecev skritih 65 Judov. Več kakor 400 jih je našlo zatočišče v cerkvi in samostanu sv. Jerneja „Na otoku“. Okoli 50 jih je bilo v župnišču Monteverde. In tako dalje. Zolli piše, da je bilo to „resnično zmagoslavje zapovedi ljubezni, ki jo je naročal Kristus“. Na poti proti krstu so mu nudili veliko pomoč prijatelji, zlasti spreobrnjeni Judje. — Drugi Judje v Rimu so mu pa bili velika ovira. Ko so videli, da se njihov veliki rabin bliža krščanstvu, so postali seveda nezaupni do njega. Blatili so ga, da je sebičen računar in izda- jalec. Nekdo ga je imenoval kačo, k’.}® je judovsko občestvo grelo na svojin prsih. Očitek ga je silno zadel. V dnevniku je v ponedeljek 19. februarja zapisal, da te kače niso gojili oni, ampak Kristus, ki je včlovečena božja Ljubej zen. Ako je Kristus odprl svoje srce: ah je zato kača? „Ne morete si — piše dalje — predstavljati solz, ki sem jih že pretočil in jih še točim tudi te dni v svojih molitvah za Izraelce, ki so preganjani — namreč od Hitlerja —- in barbarsko mučeni.“ — Za beneškega velikega rabina je zapisal v dnevnik: „Tvoj narod je moj narod, deblo je nama skupno. Moj Bog pa ni tvoj Bog. Moj Bog je Bog bolečine in usmiljenja. — Do J6" zusa čutim gorečo in použivajočo ljubezen. In iz ljubezni do Jezusa Kristusa sem se odrekel službi velikega rabina v Rimu; odklonil sem tudi službo ravnatelja italijanske rabinske šole in semenišča.“ Mlad Jud, morda njegov učenec, mu je poslal nepodpisano pismo, ki mu v njem želi, da bi on in njegova družina čimprej pomrli; še po njegovi smrti bo pričal o njegovem odpadništvu križ, ki bo stal nad njegovim grobom in nad grobi njegove družine. — V odgovor je pa Zolli napisal v dnevnik, naj postavijo na njegov grob preprost križ z besedami sv. Pavla: „Gospodu umrjemo, Gospodovi smo,“ spodaj pa zapišejo samo njegovo ime in priimek. V. PO KRSTU Kakor smo že omenili, je Zolli v februarju — dneva knjiga natačneje ne pove — leta 1946 prejel sv. krst in si namestu prejšnjega imena Izrael izbral ime Evgen. Severnoameriški časnikar ga je pikro vprašal, ali niso njegove verske premene odločili jezuiti. On pa je lepo zapisal v dnevnik: „V Talmudu je legenda, da je nad Davidovim ležiščem visela harfa. Pred jutrom je veter razgibal njene strune, da se je oglasila Bogu v slavospev. Zbudila je Davida, ki je vstal, jo vzel v roke in na njene strune prebiral božjo hvalnico.“ Potem Zolli dostavlja: „Moja duša, uboga in skromna, je bila kakor harfa-Rahlo se je je dotaknila roka Jezusa Kristusa; potem je pa zadonela v spev Pobožnosti in ljubezni.“ , Neki drugi časnikar ga je vprašal, j^akor piše pod poglavjem ‘Dogma’: „Ka-k0. ste mogli Vi, človek znanstvene pre-i°je, sprejeti verske resnice, dogme?“ , °Hi si odgovarja v dnevniku: „Upravi-oeno vprašanje! Pa odgovor se mi sam Ponuja. V raztopini, ki so v njej vse Prvine za tvorbo kristala, se kristal sam tvori po zakonu samorodnje. Nekega dne kristal že stoji pred vašimi očmi, do-Cela izoblikovan. Tako sem tudi jaz zbi-r&l> prav počasi, prve prvine. V njih so Se izoblikovale verske resnice, dogme, v VseJ svoji zrelosti.“ , >,S tem pa nečem reči, da nisem razmišljal, Pač, razmišljal sem, a ne kot racionalist, razumar. V er sko-zgodovin ske študije, ki bi mi morda mogle biti ovira *}a Poti proti veri, so mi bile poslednji cas samo v pomoč.“ — Dalje piše: jiZadnja stoletja pred Kristusovim prihodom je hrepeneče človeštvo bolestno lskalo svoj vrhovni cilj; iskalo ga je in hojasno spoznavalo. Meni je pomagala milost božja, zato tega trpljenja ni bilo Pad menoj. Na moje srce je počasi pacala Milost, sladka in mila, kakor rosa. , e morem govoriti o nenadnem klicu bož-i®m, kj bi me bil v hipu oblil z blešče-C1mi lučmi. Jezus je prihajal, da se nastani v moji ubožni duši, in jaz sem mu °dpiral njena vrata. Dar vere je v meni Počasi zorel: sladka, mlačna toplina pomladi, pop je, cvetovi, sadovi. Ne morem Royoriti o visokih zanosih; hladni razum mi je bil zmerom zvest spremljevalec.“ „Ko =em opazil, da mi je bila duša Polna krščanstva, sem še naprej imel ve-uko, brezmeino ljubezen do svojega na-r°da; prepričal sem se pa, da na noben jmčin ni=em več smel iti po poti, ki ni mia mola. Odpovedal sem se vsemu; Vsem sem izrekel zahvalo. Nato sem se Pa odpravil na pot, ki je bila zame edi-Pa. AT ni bil Bog Abrahama, Izaka in Jakoba tudi Bog Jezusa Kristusa in sv. tavla? Tp kdo ie bliže Bogu. kdo je bolj en° z Bo"om kakor Jezus Kristus?“ . Nato lepo piše: „Človeštvo je lačno ln žejno Boga, zato je v vseh časih in v vseh deželah šlo k Bogu. Izšli smo iz °°ga, zato se hočemo vrniti k Bogu, — Judovska sinagoga v Rimu, ležeča na le vem bregu reke Tibere, kjer je deloval veliki rabin Zolji pred svojim spreobrnjenjem eni po tej poti, drugi po drugi; eni po široki cesarski cesti, drugi pa kar počez čez drn in strn. Nekateri na tej poti pojo, drugi jokajo. Eni puščajo za seboj sledove krvi, ki jim teče iz ranjenih nog; drugi gredoč trgajo rože. Vendar bodo prej ali slej vsi prišli k podnožju prestola božjega veličanstva, k vznožju Kristusovega križa. Poti je mnogo, cilj pa. je en sam.“ V adoraciji, v počeščenju sv. Rešnje-ga Telesa, mu je po drugem sv. obhajilu iz duše privrelo poglavje „Sladki gost moje duše“, ki je kakor ganljiv spev hvaležnosti in ljubezni do Kristusa. Stavki so kratki. Glasijo se: „Moj Jezus, kako sem le mogel živeti brez tebe? Pa ali sem kdaj res živel brez tebe? Govorim z Visoko pesmijo: Spim, a. moje srce bdi. Kakor hitro sem zaslišal tvoj klic, naj grem za teboj, sem šel. Nisem se obotavljal. Za teboj grem, za teboj bom hodil, zmerom bom hodil za teboj. Zdaj in ob smrtni uri. Trenutki drugega obhajila! Malo je molilcev. Jaz sem tu, na Tcolenih, čakajoč. Srce mi hitro utriplje. Gledam pozlačeni križ na vijoličastem ozadju. Sladka skrivnost! •— Kolika resnica! Mila luč mi ovija dušo v svetle kolobarje. Bela luč se mi užiga v srcu. Drugačno je kakor vse luči, kar sem jih kdaj poznal. Noben je ne vidi. Jaz jo pa vidim in čutim. Moja duša je ubožno stanovanje za Kristusa. Bele stene, preprosta miza, pogrnjena z belim prtom. Veder mir. Samo košček kruha. Gospod je prišel in rekel: Bival bom med vami. Jezus, kako polahko stopaš preko svežega mehkega travnika, belo oblečen! Nad tvojo glavo je modri svod neba. Vem: tvoj bom. Kolika vedrina v moji duši! Pa kako dolgo je že, odkar sem tukaj sam, sam z Jezusom? Ne vem. Toda kako da je minil čas? Nekatere ure bi ne smele nikoli miniti! Kdo ve, ali mi bo v smrtni uri dano videti Jezusa Kristusa, kakor ga vidim zdaj ? Ga bom mogel slišati, kakor ga zdaj slišim? Kako sladko bi mi bilo zdaj, umreti! Srce, prekipevajoče od ljubezni do Boga, gledajoče Jezusa Kristusa, in potem — umreti. Nič nimam; in vendar sem zelo bogat. Imam še solzo, ki me peče v utrujenih očeh. Sprejmi jo, Gospod Jezus! Dar ubogega je, ki ti daje to, kar je še njegovo. ' Moja duša je bel žrtvenik, obdan s cvetlicami. Gospod stopa nanj. Gospodova last sem. Naj bo zadoščeno za sleherno zmoto. Blagoslovljena vsaka bolečina, ki me je pripeljala h Gospodovim nogam!“ VI. LJUBEZEN JUDOV DO SVET$ DEŽELE; ZOLLIJEVO RAZOČARANJ1 NAD DRŽAVO IZRAEL Zolli piše: Izraelci so bili prvotno pastirski n«' rod. V Obljubljeni deželi, Palestini, 5 se pa naučili ljubiti zemljo, ki je s sv» jimi sestavinami in lastnostmi čudovi del božjega stvarstva. Svetopisemsko Pe sništvo je polno ljubezni do zemlje in nj®* nih trav, cvetlic, žit in dreves. Molit6 in petje psalmov in drugih od Boga nav dihnjenih pesmi je budilo v Judih pono»' da so lastniki in obdelovalci zemlje. P* so morali v asirsko in babilonsko su1 nost, leta 70 in 129 so bili dokončno gnani iz Palestine in razkropljeni m6? narode. Pa tudi tam se jim ni zman.r šala ljubezen do Obljubljene dežele, saj je to res Sveta dežela, tolikokrat posv6 čena po božjih prikaznih, krvi MakabeJ' cev in drugih, ki so se borili zanj0 Zato ni čudno, da potomci očakov » prerokov vroče zahrepenijo po dveh tisoe letjih nesreč in preganjanj, kakršnih » bilo v zgodovini človeštva, po deželi pred’ nikov. Zbirali so denar in iskali pot» da bi jo spet dobili v last. To je sionizei» Tudi Zolli je od mladih nog želel da bi videl Jude iz dežel, kjer so prf ganjani, zbrane v novi svobodni domovi; ni, bodisi v osrednjeafriški Ugandi, a*1 na Madagaskarju, ali kje drugje. Ta» bi se naj zbrali, a ne da bi bogateli ajj bogatili svet z novim nacionalizmom a® z novim rasizmom, ampak da bi vstal® od tam in iz Jeruzalema, ki bi naj ostal duhovno središče Judov, nova luč duhov nosti ali vsečloveštva, univerzalizma' Med tem so si Judje prisvojili velik del Palestine in ustanovili lastno držav« Izrael. „Pa kaj se je pokazalo moji» > očem?“ piše Zolli. „Zemlja, zemlja, zenn Ija! Zdi se mi, da slišim zmagoslavni krik Kolumbovih tovarišev. Po brezkonč nem blodenju in trpljenju, — glej, tu jej cilj: obala zemlje, nič več kakor del zemlje.“ „Zemlja je nadomestila nebesa. Za malo zemlje so začeli zametati nebo.“ „Sveto pismo jim je nehalo biti kaži' not k Bogu in vir pobožnosti. Postal« jim je le še narodna pesnitev, kakor sta bili Grkom Ilijada in Odiseja.“ ŽENE OČAKOV PROF. PAVEL SLAPAR, AVSTRIJA LIA IN RAHEL (1 Moz 29—35) Jakob je odpotoval v Mezopotamijo. “ seboj ni imel spremstva in dragocenih “aril kot nekoč Eliezer. Potoval je sam ® svojimi težkimi mislimi. Pred mestom ■paranom je v stepi opazil vodnjak. Tja J® nameril korake. Ob vodnjaku so se Pasle tri črede ovac. Vprašal je pastirje, °dkod so? „Mi smo iz Harana,“ je bil odgovor. Vprašal je dalje: „Ali poznate d'abana, Nahorjevega sina? Ali mu gre dobro?“ Odgovorili so mu: „Da! Glej, Fravkar prihaja hči Rahel z ovcami!“ Tedaj je rekel: „Glejte, dan je še dolg, Pi še čas, da bi gnali živino k vodnjaku. ~"aPojite ovce in jih pustite spet na pa-s°!“ Odgovorili so mu: „Tega ne more-P10, dokler niso vse črede skupaj. Šele Potem se odvali kamen od vodnjaka in Papoje ovce.“ Med tem ko se je Jakob razgovarjal s Pastirji je prišla Rahel z ovcami svojega ?oeta blizu. Bila je namreč pastirica. Ko Jo je Jakob zagledal, je pristopil in od-valil kamen od vodnjakove odprtine ter Papojil ovce. Nato je Jakob Rahel pogubil in začel glasno jokati. Začel je pripovedovati, da je sorodnik njenega očeta 'P Rebekin sin. Rahel je odhitela to Pravit svojemu očetu. Jakobovo srečanje z Rahelo je bilo za oop pomembno. Bilo je več kot srečanje, "da je ljubezen na prvi pogled. Kaj je pravzaprav zaljubljenost? Odgovor ni lahek. Zato tudi v nobeni knjigi Pe dobiš zadovoljivega odgovora. Če Oprašuješ druge ali sam sebe. si prav tako v zadregi. Nenadoma poženejo iz 5v_eh duš močne čustvene vezi, ki povedejo dve srci. Odkod so te vezi pognale? podzavesti in nezavesti; iz globin, ki Piso v oblasti zavestno vplivajočega ra- zuma. Dve duši in dve srci zazvenita v ubranem akordu. Oba to sozvenenje slutita m ga s srcem čutita. Nadaljna usoda je odvisna od tega, če razum to so-zvočnost potrdi ali ne potrdi. Razum ima svoje razloge — Ti so zavestno otipljivi in razložljivi. Če se ti ujemajo s srčnimi, napolnjujeta oba človeka sreča in blaženost, kakršne najbrž nobena druga stvar na svetu ni zmožna posredovati. Ta možnost ubranega sozvenenja je od Stvarnika vsakemu človeku položena v dušo. Ima čisto določen namen: povezati dva človeka za življenje v smislu onih prvih besed v raju: „Rastita in množita se ter napolnita zemljo!“ Včasih razum te skrivnostne in blažene sozvočnosti ne potrdi ali ne more potrditi. Njegovi razlogi se ne ujemajo z naravno, nezavestno in nehoteno ubranostjo. Tedaj se začne boj med srcem in razumom. Srce skuša pridobiti razum; razum se trudi prepričati srce. Oba imata svojevrstne razloge, nagibe in taktiko. Če prevladuje razum, se v očiščujoči boli vedno bolj izkristalizira močna duhovna duša, ki človeka plemeniti in poveličuje. Če prevladuje srce, se začne človek nehote pomikati v smeri tragike. Med obema skrajnostima je nešteto vmesnih rešitev in zaključkov. Mnogi ne pridejo nikdar ne v eni ne v drugi smeri do skrajnosti. Pogled v življenje nam dnevno nudi nešteto podobnih zgledov. Kje pa je tisti gumb, na katerega je treba pritisniti, da se sozvenenje v dveh dušah vzbudi? Tudi na to ni lahek odgovor. Nekaj je v notranjosti. V hipu se zasluti neka simpatija, ki temelji v raznolikih sestavinah: te so, recimo, občutje sorodnosti, podobnosti, dopolnjujoče neenakosti in celo izzivalne nasprotnosti, ki mika k osvojitvi. Nekaj je v zunanjosti. Odločilno pri tem je navadno to, kar bi z eno besedo smeli imenovati čutno dopadenje. Potem je pa še vse polno čisto zunanjih činiteljev kakor: isto zanimanje, radovednost, zanimivost, sočutje, dobrohotna postrežljivost, usmiljenje, navdušenje za lastnosti, ki so lastne drugemu spolu, itd. Zunanje čini-telje sv. pismo lepo našteva: Pastirica se približa pastirju. On v veliki žalosti naravnost hrepeni po duši, ki bi ga razumela in ki bi bila pripravljena nekoliko nadomestovati mater in domovino. Na njeni strani je radovednost, na njegovi zanimivost njegove življenjske zgodbe. Nato sočutje in želja pomagati. Končno ročnost in gibčnost, s katero Jakob odvali kamen. V Raheli se vzbudi občudovanje mladeniške moči. Vse to so bile tiste medsebojne stikalne točke, ki so v dveh dušah povzročile sozvenenje, da so na mah pognale močne čustvene vezi, ki so združile dve srci. Razum jim ni nasprotoval. Nasprotno! Verski razlogi ter očetova in materina želja so naravnost govorili v prilog srca. Ko je bil Jakob mesec dni pri La-banu, ga je le-ta vprašal: „Ali boš mar zastonj delal zame, ker si moj nečak? Povej, kakšno bodi tvoje plačilo!“ Laban je imel dve hčeri; starejši je bilo ime Lia in mlajši Rahel1. Lia je imela motne oči, Rahel pa je bila lepa po postavi in obrazu. Jakob je ljubil Rahelo in je zato rekel: „Za tvojo mlajšo hčer ti hočem sedem let služiti.“ Laban je odgovoril: „Boljše je, da jo dam tebi kot tujemu možu. Ostani torej pri meni.“ Tako je služil Jakob sedem let za Rahelo. Dozdevala so se mu kratka kot dnevi, tako rad jo je imel. 2. Po sedmih letih je rekel Jakob La-banu: „Daj mi zdaj ženo! Moj čas je potekel. Hočem jo poročiti.“ Laban je povabil vse prebivalce kraja in priredil veliko gostijo. Zvečer pa je vzel svojo hčer Lio in mu jo poslal v poročno izbo. Jakob je prevaro opazil šele drugo jutro. Tedaj je rekel Labanu: „Zakaj si mi to storil? Ali ti nisem služil za Rahelo? Zakaj si me prevaral?“ Laban je odvrnil: „Pri nas ni v navadi, da bi mlajšo prej oddali kot starejšo. Obhajaj poročni teden s to do konca, potem dobiš lahko tudi drugo za službo, ki mi jo boš nadaljnih sedem let opravljal.“ Tako je Jakob prišel do dveh žena. Rahelo je imel rajši kot Lio. Če bi katerokoli ženo ali dekle vprašali, kaj si osebno najbolj želi, bi pri večini dobili odgovor: Da bi bila lepa, ljubka, ljubljena in da bi bila mati. Lepota ni vsaki ženii dana. Tudi Lia je bila v tem pogledu prikrajšana. Če bi razmišljali, kaj je boljše, bi se težko odločili za eno ali drugo. Oboje ima svoje razloge zase. če je kako dekle nelepa, je bolj sama zase in zato ima več časa, da razmišlja. Nelepe ženske so kar redno globoke ženske. To vidimo tudi pri Liji; Kako čudovito globoki so njeni izreki ob rojstvu njenih prvih štirih sinov! Osamljena je bila in vendar s svetom no razmišljanju povezana! A ena nevarnost ji preti: Da bi ne postala zagrenjena. To se zgodi, če si svojo lepoto napačno vrednoti ali če ji svet zaradi nje zadaja prehude in krivične udarce. Če je kako dekle lepo, ima seveda vedno častilce in oboževalce okrog sebe. Na videz ji je življenje lahko. Vse ji pristoja in vse jo hvali. A preti ji nevarnost po-zunanjenosti. Ni brez podlage, če tolikokrat slišimo, da gresta pri ženskah lepota in neumnost roko v roki. In kadar se vase obme, jo nečimrnost priklene pa njeno lastno pojavo. Zaljubljena je vase. Le sebe vidi in le sebe premišlja. Vse to je zelo hitro doseženo, če svojo lepoto napačno vrednoti ali če ji svet zaradi nje nezasluženo dvori in jo obožuje. Lepota in, nelepota sta postranskega pomena. Svet ima seveda lepoto rajši in zato lepo žensko rad razvaja. Končno je pa vse od tega odvisno, kako ženska nevarnosti lepote in nelepote premaguje in obvladuje. Drugo, kar vsaka žena naravno želi, je to, da bi bila ljubljena. Lia je šla V zakon brez ljubezni. A kako se je za ljubezen borila! česar ni zmogla lepota, bodo morda zmogli sinovi. Pri prvem je rekla: „Gospod se je ozrl na moje uboštvo. Zdaj me bo mož ljubil.“ Pri drugem pravi: „Gospod je slišal ( = ker je molila in se pritoževala), da sem bila zapostavljena, zato mi je dal še tega ,?“• Ko je v tretje porodila, je rekla: sin lej m’ moz naklonjen, zakaj tri Ve sem mu rodila.“ Iz vseh stavkov k eni pretresljiva želja, da ne rečem Zračenje za nekaj resnične in prisrčne JUbezni. . Toda Jakobovo srce se ni moglo spri-J^zniti z dejstvom, da mu je bila Lia »° Prevari vsiljena. Ko nekaj časa po ^trtem otroku ni bilo otrok, jo je začel j.ai- redno zanemarjati. Pri neki priliki ahela prosi Lio za malo darilo. Tedaj l,6^iji kar sam od sebe izlije očitek iz „ „Ali ti ni dovolj, da si mi moža ztia?...“ Rahel pa ji odvrne: „Zaradi •“ene je lahko to noč pri tebi..." Zani-?1Vo dovoljenje! Rahel je tako trdna, a se za moževo ljubezen ne boji, tudi če |a zaenkrat Liji odstopi. Jakob je njen! V: nekaj sočutja je gotovo na dnu srca. končno ja sestra, ki trpi. In Lia? Sv. pismo pripoveduje tako »zorno, da človek posamezne osebe kar 'Peda. Ko se je Jakob zvečer vrnil s "‘Ja, mu je šla Lia nasproti. Z n Ko je veliki papež Leon XIII. objavil leta 1891 svojo znamenito delavsko okrožnico, je bilo v Evropi delavsko gibanje že visoko v cvetju. Kar je sadov donašalo na področju vere in kulture, pa so bili žalostni. Moderno delavsko gibanje je v Evropi milijone ljudi potegnilo iz cerkve ter jih odtujilo krščanstvu in veri v Boga. Takrat je v Ameriki delavsko gibanje šele nastajalo. Papeževa delavska okrožnica ni imela namena tukaj v Ameriki nekaj popraviti, ampak naj bi bila preprečila vse tisto hudo, ki je v Evropi že bilo nastalo. Tako so ameriški katoličani tudi razumeli svojo nalogo, ko so dobili okrožnico. Prvi sklep, ki so ga napravili, je bil: Skrbimo in delajmo, da preprečimo v Ameriki delavsko tragedijo, ki jo je doživela Evropa! Doslej so ameriški katoličani uspeli v precejšnji meri. V Ameriki ni nikdar nastala tista čudna in težko razumljiva razpoka med Cerkvijo in industrijskim delavstvom, ki je bila kar splošna v Evropi proti koncu prejšnjega stoletja in obstoja še tudi v tem stoletju. Na splošno delavske množice v Ameriki niso dostopne za „protiklerikalno“ gonjo, ki so jo v Evropi delavci čudno radi in z lahkoto sprejemali, čeprav je bila ena najbolj grdih, puhlih in nesmiselnih izlivov sovražnosti ir, lažnjive propagande. Ameriško delavstvo tudi na splošno ni sprejelo razredne borbe in razrednega sovraštva, ki se je kot strupeni prah zajedlo v mišljenje evropskih delavcev in ga bistveno pokvarilo. Celo razredna ali stanovska zavest med ameriškimi delavci ni močna; pojmovanje družbene skupnosti vseh delovnih slojev je veliko bolj neposredno evropskimi množicami, med premo; sezonskih delavcev. Kakor vidimo, so v skupine, ki so imele naj hujše borbe 'f' kot so premogarji —, ter taki, ki imaj0 najmanj urejeno življenje — kot so m°r' narji in pa sezonski delavci. V Ameriki nihče z uspehom ne ®® pada Cerkve kot zaščitnice posebnih i®” teresov bogatih, socialno močnih, vpl^’ nih ali vladajočih razredov. Cerkev je z1® tem kontinentu rastla skoraj istočas®0 z delavskim gibanjem. Zlasti katolišk® Cerkev je bila reva, manjšinska skupi11®’ od začetka do kraja odvisna od milod®' rov svojih vernikov, ki so bili po velik* večini delavci. Kdo naj jo torej napad® kot zaščitnico posebnih interesov, zaščit' nico bogatih, kdo naj ji očita zvez® „navzgor“, ko pa je očitno, da jih nii®® in da more-od tam pričakovati k več j ero'1 nerazumevanje in nasprotovanje? Skratka: Cerkev in delavska množi®® sta v Ameriki nekaka sotrpina, dva, k* se v marsičem borita proti podobnim ®e' všečnostim in nasprotovanju, dva, ki ®e v dvomih raje medsebojno podpirata, kosvečen sv. Jožefu, četrti, e, je posvečen sv. Barbari (120 kg). Zvonove je 16. majnika t. 1. blagoslovil g. stolni kanonik Valentin Reinsperger. Ob tej priliki se je zbralo mnogo ljudstva na Visoki Bistrici. Blagoslavljanje je trajalo do ene popoldne. Zapeli pa tisti dan zvonovi še niso, temveč dve nedelji kasneje, to je na križevo nedeljo. PRIMORSKE VESTI Mons. Ivan Trinko je umrl. Iz Trčmu' na v Slovenski Benečiji je prišla žalost' na vest, da je na svojem domu zatisn» svoje trudne oči starosta Slovencev, 92-letini mons. Ivan Trinko-Zamejski. T® vest je užalostila vsa srca primorski*1 Slovencev in ob grobu tega moža so s* združili vsi Slovenci brez razlike misij6-nja in nazorov v eno družino. Beneška Slovenija je v sredo 30. junija imela dan, kakor ga ni še doživela v svoji tisočletn1 zgodovini. Pogreb mons. Ivana Trink* je priklical v visoki Trčmun pod Mata' jur jem velike množice beneških Slovencev, a posebno še izredno veliko števil® duhovnikov in raznih odličnih gostov i® Vidma, Gorice in Trsta. Prišel je videmski pomožni škof mons. Cicuttini, rektor videmskega semenišča mons. Venturini» bil je zastopan videmski in čedadski ka' pitelj, med njimi 83 letni mons. Petriči«» beneški rojak. Bilo je nad 70 duhovni' kov, med njimi skoro vsi dušni pastirji iz Benečije. Tudi goriških duhovnikov je bilo 16. Krsto so nosili po strmih s težak iz vasi v cerkev duhovniki, spredaj pa j« šla dolga vrsta vencev. Pevci iz Goric« so pred hišo žalosti, v cerkvi in na pokopališču zapeli žalostinke. V cerkvi sta se od pokojnega momsignorja poslovila mons. Venturini v imenu videmske duhovščine, č. g. Mirko Mazora iz Goric« pa v imenu katoliških Slovencev, številni žalostna gora nad Preserjem pri Ljubljani ^va vhoda v gotsko cerkev v Št. Rupertu na Dolenjskem (XV. stol.) govorniki pa so se od pokojnika poslovili na pokopališču ob odprtem grobu, fod Matajurjem, v svoji rodni vasici po-ojva sedaj Ivan Trinko-Zamejski, kakor si je sam želel. Bog mu daj večni mir ’üed njegovim ljudstvom. „Slovenska katoliška skupnost — S. R- S.“ v Trstu. Ker so se v Slovensko krščansko socialno zvezo (SKSZ) v Trstu v zadnjem času vrinili ljudje, ki po s°dbi večine članstva SKSZ in po sodbi slovenske katoliške javnosti nimajo legitimacije za to in ker se je poizkus sklicanja občnega zbora ponesrečil, zato so Ustanovitelji SKSZ na željo in zahtevo Večine članov in somišljenikov sklicali v korani pri sv. Ivanu informativno zbo-1-0 Van j e. Po ugotovitvi poizkusov rdečega tihotapljenja v organizacijo in po drugih sumljivih odkritjih so sklenili, da se ^.stanovi nova slovensko katoliška politična organizacija na Tržaškem. Večina rednih članov bivše SKSZ je to resolu-cijo z navdušenjem sprejela. Tako bo °stala nedelja 20. junija 1,954 v zgodovini katoliškega gibanja na Tržaškem kot mejnik, ki je po več kakor dveh letih tazčistil položaj v vrstah katoliških Slovencev, jim dal novo izrazito protikomunistično politično organizacijo ter jim začrtal jasne smernice za izpolnjevanje njihovih nalog v Trstu in v sklopu vsega, zdaj po večini z jarmom komunizma zasužnjenega slovenskega naroda. Soglasno so nato sklenili, da se zborovanje Pretvori v ustanovni občni zbor nove organizacije. Prav tako soglasno je bil sPrejet predlog, da naj se novo združe- nje imenuje „Slovenska katoliška skupnost“ — S. K. S. — Tako se je slovensko katoliško gibanje na Tržaškem z 20. junijem leta 1954 vrnilo na svojo prvotno brezkompromisno in častno pot ter s tem zavestno in odgovorno prevzelo nalogo, ki mu v slovenski in svetovni protikomunistični skupnosti pripada. Mašniško posvečenje v semeniški kapeli. Dne 12. junija je v goriški Sememen iški kapeli Brezmadežne prevzvišeni nadškof Ambrosi podelil trem dijakonom mašniško posvečenje. Med njimi ni letos nobenega Slovenca. Procesija sv. Rešnjega Telesa. Tudi letos se je po goriških ulicah razvila veličastna procesija sv. Rešnjega Telesa. Ljudje so se že privadili popoldanski procesiji, vendar se še marsikomu toži po jutranjih procesijah s petimi evangeliji. Po naših vaseh je pa ta lepa navada še v veljavi in je prav, da se tudi ohrani. Vsekakor je letošnja procesija potekla v najlepšem redu in pravi pobožnosti. V procesiji se je pelo in molilo, zlasti je bil lep pogled na dolge vrste družbenic z belimi pokrivali in trakovi, ki so v procesiji lepo molile in prepevale v čast Jezusu v Naj svetejšem zakramentu. Na goriškem Travniku je bila postavljena tribuna z oltarjem, kamor so položili Najsvetejše, nakar je imel go-riški nadškof Ambrosi priložnostni govor. Podelil je nato vernikom trikratni blagoslov z Najsvetejšim. „Ali je ples tako zelo potreben?“, tako neki dopisnik gor. „Katoliškega glasu“ začenja svoj dopis, v katerem opiše svoje vtise, ki jih je dobil na povratku iz zaključne slovesnosti Marijinega tedna v Trebčah. Domov grede se je ustavil v Bazovici. Tu je bil najprej pogreb, za katerim je stopala precejšnja množica. Takoj po pogrebu se je pričel ples. Vodstvo prireditve je bilo v rokah, kot se je zdelo, mladoletnih fantičev. Tudi navzoči plešoči dekliči še niso od-rastli šolskim klopem. Le kako morejo matere mimo spati med tem, ko iščejo nedoletni otroci take nočne zabave? Mladini je seveda treba veselje privoščiti. Zabava pa ne sme zastrupljati mladih src in ubijati veselja za stanovsko delo, pa tudi ne za udejstvovanje na kulturnem področju. Lahkomiselna mladina je prepričana, da ji večno plesa-renje nič ne škodi, vzgojitelji pa, ki opa-zujejo.življenje mladih ljudi, morajo ugotoviti, da izgubi taka mladina vsak smisel za to, kar je lepega in plemenitega. Iskanje takih zabav ne vodi narodov k zdravju in sreči. Če pomislimo, da vsepovsod obhajajo slovesnosti Marijinega leta, neprijetno dirne veseljačenje, ki se nič ne ozira na verski in moralni čut. Zanimiv^ izjava mladostnika. Na Vnebohod so tržaški dijaki pod vodstvom prof. Jožefa Peterlina in Merkuja obiskali vas Dolino pri Trstu. Igrali so Linhartovo komedijo „Matiček se ženi“ in jo dovršeno podali. Za ogledalo časa, v katerem živimo, pa naj služi izjava mladega fanta, ki je pred petim dejanjem izjavil: „Pomilujem Matička in Nežko, ki sta pred dvesto leti živela v družbi, ki ni poznala zabave in so ji dnevi potekali pusti in prazni. Danes je pa drugače: izleti, šport, kino, plesi. Zato je življenje lepo, vse drugače in lepše kot takrat, ko so bili mladi ljudje reveži, ‘zgubljeni’.“ Brez dvoma tako modrovanje mladega človeka dovolj jasno priča o njegovi plitvosti in duhovni majhnosti. Vsak zadostno resen človek bo pa ob tej igri rad priznal, da je bilo Matičkovo življenje vse bolj domače, družinsko in naravno, kakor je danes življenje premnogih v času atomskega veka. Včasih je bila prav nedelja tisti dan, ki je družino najbolj družila. Danes je obratno. Mnogi starši se nedelj kar bojijo, saj skoro ves dan ne vidijo ne hčere ne sina. Tega razbi" tega družinskega življenja je zlasti kriv ples, ples skozi vse leto, ples in sam ples — vsako nedeljo. Večkrat pade beseda: „Mladini je treba dati razvedrila.“ To j® res. Toda kdor jo bo zaposljeval s ple-som, ji ne bo dal zdrave zabave. Pripo-mogel bo le k temu, da bo ta mladina zmožna le še ljubimkanja in ponočeva' n j a, vzel pa ji bo življenjsko resnost in smisel za žrtve. Ne pretiravajmo torej s plesom in ne glejmo v njem rešitve* kako razvedriti mladega človeka! Praznik češenj v Števerjanu. Prvo nedeljo v juniju nas je Slovensko katoliško prosvetno društvo iz Števerjana razveselilo s svojim prvim javnim nastopom-Marsikdo se je ustrašil črnih oblakov, kj so se podili iz jugoslovanskih Brd proti Števerjanu, najpogumnejši pa so se le odpravili na pot v prijazna Brda. Ni jim bilo žal. Spored je bil res pester in kljub dežju, ki je takoj v začetku začel rositi* prav dobro podan. Zopet smo slišali naše lepe narodne in umetne pesmi, ki so jih dovršeno lepo prepevali pevski zbori iz Števerjana, Sovodenj, Pevme, Rupe-Goriško Slovensko prosvetno društvo pa nas je razveselilo z burko enodejanko A-Čehova, Snubač. Vsa prireditev se je vršila na prostem. Ob lepem vremenu bi bila udeležba gotovo številnejša, tako pa nam je letošnje muhasto vreme marsikak praznik pokvarilo. Vendar si je Slovensko katoliško prosvetno društvo iz Števerjana s tem svojim nastopom utrlo pot med ljudi in si pridobilo simpatijo in naklonjenost vseh dobromislečih Slovencev. HRVATSKA že pred nekaj časa je glasilo hrva-kih frančiškanov v Buenos Airesu „Glas sv. Antuna“ opozorilo hrvaško in argentinsko javnost, da namerava priti v Južno Ameriko delegacija jugoslovanskih gospodarstvenikov, ki naj bi sklenila nove gospodarske pogodbe z raznimi južnoameriškimi državami. Kot vodja delegacije je bil napovedan Jakov Blaževic, mož, ki je nastopal v krivičnem procesu proti kardinalu Stepincu kot državni tožilec. Blaževic je. v začetku julija res tudi prišel. List argentinskih katoliča- , °v .„El Pueblo“ je skromno omenil, čur je ^a*OST