Naše c. kr. učiteljišče. Odkar je nova šola ožiyela, imamo za našo deželo troje nčiteljišč, za učitelje in učiteljice po eno v Gradcu in eno za učitelje v Mariboru. Na teh se torej uče mladeniči in dekleta, katerim pripade imenitna naloga, da o avojem času bistre po vsej deželi ukaželjni deci glavo in srce. Učni jezik je na vseh nemški, slovenski pa je samo učni predmet na učiteljišču v Mariboru in še to ne za vae, ampak samo za alovenske mladeniče. Da to ni pravica. to si prešteje človek lehko na "prsle,' saj Je dobra tretjina otrok slovenskih in učitelji, menimo, se gojč na zadnje vendar-le tudi za-nje. Naravno bi tedaj bilo, da bi 8e ti učili vaega, čeaar jim je v alov. šolah treba, slovenaki. Tako bi se v resnici pripravljali za slov. šole ter bi se z veaeljem podali na avoje mesto, kedar so avoje nauke dovršili. Nemški liberalizem pa je in bodi še zmerom več manj drugo pot ter meni, da je Nemec in torej tudi nemški jezik dober za vse, tedaj pa tndi za slov. šole. V tem napuhu tiči uzrok, da so vaa učiteljiača v naši deželi nemška in poduk v slov. jeziku, kolikor ga je na ueiteljišču v Mariborn, je le krpa, da nam zakrije uni napuh, češ: saj ima tudi slov. jezik mesto v nauku. Da je to re8nica, razvidi se posebno še iz tega, ker so ai izpraševanje učiteljev pridržali za-se ter za vsa tri uriteljišča v ta namen nastavili samo eno komisijo in sicer v Gradcu. Pred njo so morali torej tudi naši mladi učitelji in ona je odločila, kdo da ima sposobnosti, da učiteljuje na slov. ljudakih šolab. Ako že pri tem ne gledamo na to, da so le-ti hodili valed tega tako dalnjo pot pred njo in to na svoje stroške, ne moramo pa zamolčati. da ne vemo prav. kam naj denemo tako postopanje, ter da ne najdemo v njem ravno veliko pravice. Izpred te komisije pa 80 ae tndi semtertje poslali trdi Nemci ali Nemke na čisto slov. šole, ne da bi bili slovenaki znali. V tem jim je pomagalo malo, ker je v njih spričevalu stalo, da znajo. Sami sebi so se smilili, ko Iso izpoznali, da ne znajo jezika otrok, ki bi jih naaj podučevali. \ Clovek bi ne mislil, da bi se tako stanje, ki je nezdravo , in vseakozi pogubno za slov. šole, dolgo držalo ali trpelo je pri nas do najnovejše dobe. V tem nič ni izdalo, da ao ae pritoževale občine ali da so slov. listi zoper to pisali. Še celo. ko so se slov. poslanci vzdignili zoper to, ni bilo poznati, da bi se obrnilo na bolje. Sedaj pa je stvar kar h krati dobila drugo lice. Imenovanje izpraše^tilne komisije na učiteljišču v Mariboru je že resnica in s tem se nam podaja prvi pogoj, da bode bolje. Ne samo da nimajo mladi nčitelji več tako doige poti pred komisijo, ampak tudi in bolj je še to veselo, da se izoži, vsaj po času, tej komisiji delo bolj za učitelje, ki so po slov. šolab v alužbi. Nič ne dvomimo, da dobode ona tako več srca za potrebe alov. šol. a tudi učitelji prineso več zaupanja do nje. Oboje pa bo na korist slov. dece. Pač nam sedauja komisija ni uzor in mi pogrešamo v njej mož, ki bi ji vaekako bili na hvalo, ali prva atopinja je vselej težka in se torej ne čudimo, če je tudi tu malo nerodna. Tudi to ae popravi s časom. ako je dobra volja. Kar pa slov. Ijudstvo pričakuje od nove izpraševalne komisije, je to, da mu Ijošlje odslej na šole le dobre učitelje, t*^k>^^por je ljudatvo samo — verne in slovenj^ke *moze. ,