Stev. 13.
V Ljubljani, dne 6. junija 1903.
Leto 1.
Vzdih ogrskega ministrskega predsednika.
„Basam teremtete! Vrag razumi te Hrvate! Nobene konsekvence ne poznajo! To je pač larifari, bodisi Jelačič ban, ali pa Hedervary, in vendar so svoje čase bana Jelačiča dvignili na konja, bana Hedervaryja pa hočejo dvigniti sedaj na — vislice!"
Žane z Iblane.
Aršoft je blu lajn na tist ferzamleng, k sma ja naredi u „Mestnm dom" una nedela zavle Hruvatu. Vidja, gspud „Jež", jest se na kremžm za usaka figa; sej se še tekat nism kremžu, k m je dala laufpos ta usekana Juhanca, k sm ja tri leta štemou. Un dan pa, k sa na ferzamleng začel guvort gspud dohtar Taučar, ket iblansk puslanc, sa m pa prlezle u uči tku debele souze, kokr ene ipauske hrestauke. Prec za tem gspudam sa pa stopil na soje noge gspud dohtar Šuštaršič, al kokr nm prauja nahter ldje: dohtar Žlindra. Tud ta gspud sa u imen ush ta drugh šnklauškh gspudu puvedal, de tud nm Hruvati na src ležeja. Pol sa tli še tud ta druh gspudi puvedat, de tu na nubena viža na gre, de b zavle enga Larifari — al kok mu že prauja — hudil naš suldati na Hruvašk Idi strelat, k lohka tiste patrone, kulkr sa jih preveč fa-sal, u iblanskm Suhm bajari pustrelaja, če se jm glih lušta. Pa še druge take rči sa tli gspudi na talar prnest, pa gspud dohtar Šuštaršič in dohtar Tavčar nista pustla nu-benga u šth, tulk sta mela zu puvedat. Pa tu mata tud prou; če morta pousod ta perva beseda mt, zakaj b ja pa na takh ferzam-lengah na mela.
Škoda, de še unga ta malga gspuda iz Šnklauža, k se za dohtar Lampeta pišeja,
ni blu zraun. Tist gspud b nm jh šele puvedal, zatu k znaj a useli še ta prava struna zadet, tku de čluveka kar pr src pušegače, če jh slis. Sej vem, de b tud rad pršli, pa sa zadne cajte neki bulehn in sa mogl jt mal lft bekslat.
Tu je blu tku lpu za vidt, k sa s gspudi ud ush devetintridesetih sluvenskh strank u roka segl in sklenil, de na boja nč več edn čez ta druzga pu cajtngah šimfal, ampak de boja skp držal, kokr pulimana marela in za sluvensk folk use zastojn sturl.
K sma pol še sklenil, de morja tistga Larifari iz Zagreba lifrat, sa pa uzel gspud dohtar Taučar ena hruvaška fana u roka, gspud dohtar Šuštaršič sa pa panglce nesl, pa sma maširal pu mest mal na ukul, ke du prezedentuve hiše. Tam sma se ustavi in sma prezedenta nahrulil, kokr se šika in sma pugerval naše suldate nazaj, zatu k jh tuki sami nucamo, če ne bo še kazinsk ku-fehauzar faliru, k bo premal kufeta predau.
Pr te ferzamleng se je šele pukazal, de gspudi, k sa pr štelnarskh in pr šenklau-škh cajtngah u dinst, nimaja kurajže sam duma med starm puperjam, ampak tud na ferzamlengah pukažeja, de se še hudiča na bujeja, če je prou dobr prvezan.
Mi se lohka smejama, k mama take gspude na špic, kokr sa gspud dohtar Taučar, pol pa dohtar Šuštaršič, k znaja vornga u Iblan delat. Sam škoda, da štelnarske cajtnge u nemšk šprah na pišeja, de b se še ta nemšk ldje previžal, kuku se znaja zajne putegnt. Sej b blu pa tud res mal prenaumn, de b se med saba kregal, k se ni' treba in k ni nobenga uržaha za tu. Ce u Čel smeja Sluvenci u ta nemškm trjatr špilat, zakaj b pa u Iblan na smel nemšk turnari, sej sa glih tku ldje.
Ta narbl se m pa tu fržmaga, k se nahter gor držeja za tu, k maja Nemci ene pu čluveške kugle tam na vogl Križanskega plača na zid prpopane, k vendr ni nuben-mu na pot; sej maja Sluvenci še cela štatva ud Prešerna pustaulena na sred plača, pa se nubeden Neme nč gor na drži, še na purajta za tu.
Nahter ldje sa že tak, da se morja zmeri špeterat, drgač pa nisa cefridn; k b blu vendr ta nar bulš, če b mi usi gofle držal, k se na pulitika na zastopma, pa pusti, de b gspud dostar Taučar, pa dohtar Šuštaršič u kumpani uštimala, kokr vesta, de je ta nar bi prou.
Ričet.
Kaj, vraga, je obsedlo naše pametne liste, da so začeli vtikati svoje peresa v hrvatske razmere! Kaj nas brigajo Hrvatje! Kaj je treba demonstracij?! Ali nimamo več konsumov, zadrug, liberalcev in klerikalcev, Šušteršičev in Tavčarjev, da moramo sedaj dan na dan čitati o neumni hrvatski revoluciji, o Hedervaryju, Pasariču, Marjanoviču, Sirovatki in takih čudnih ljudeh, za katere se prej ni menil noben pameten Slovenec!? Kaj je potreba razburjati nas s popisi ma-djarskih in madjaronskih brutalitet, nas, ki smo se že tako lepo navadili vesele liberalno-klerikalne domače vojne brez konca in brez nevarnosti za naše spanje!? Poprej smo čitali dan za dnevom iste naskoke na naše prvake liberalne ali klerikalne barve, in če nisi pogledal »Slovenca" ali »Naroda" cel mesec, nisi ničesar zamudil, saj so iz-preminjali pri obeh listih samo datume vrhu listove glave, tekst pa je ostal vedno isti. »Klerikalci so sleparji, podleži, barabe, šufti", — »liberalci nemškutarji, tepci, lenuhi, goljufi" . . . 365 krat vsako leto vedno in vedno isto. To je bilo komodno za žurnaliste in čitatelje, sedaj pa naenkrat tak hrup in taka nervoznost! Mi imamo Svoje liste zase, ne pa za Hrvate, ki nam niso čisto nič mar. ker niso niti liberalci niti klerikalci, nego samo narodnjaki starokopitneži!
Meni se vse tako zdi, da je tega pi-sarjenja kriv Marjanovič, ki je strašil nekaj dni po ljubljanskih redakcijah. Dokler njega ni bilo, so bili sicer dunajski listi polni groznih poročil o hrvatskih kravalih, naša dnevnika pa sta se česala lepo in grdo dalje.
Še najlepše pa je to, da sta zadnji teden prinašala »SI. Narod" in »Slovenec" iste notice in iste agitacijske članke za shod v »Mest-
nem domu". In zdi se mi celo, da jih je tu in tam pisala klerikalna roka! To je škandal, ki kriči do nebes! Niti na Malovrha, glavarja vseh liberalcev, um in pamet dr. Tavčarja, desno in levo roko narodnonapredne stranke itd. itd. se ni več zanesti. Tudi ta mož je pristopen kompromisom s klerikalci, zato se ga naj pošlje, če se ne poboljša, hitro v penzijon! Naš liberalni program je: vsemu oporekati, vse pobijati in vse sme-smešiti, kar store klerikalci ter vse v nebesa povzdigovati, kar zagreše liberalci! Ta program je jasen in čist. Tega se držimo, četudi ostanemo ; nazadnje popolnoma sami! Tudi Anglija se ponaša s svojo osamljenostjo v evropskem koncertu, pa se pona-šajmo še mi!
Zato pa sem prav vesel, da so se Čehi zbrisali z dr. Tavčarjeve interpelacije in da so Spinčič in hrvatski tovariši podpisali dr. Šušteršičevo interpelacijo za dr. Lampeta. Liberalci ne potrebujemo niti Čehov, niti Hrvatov, ker z nami je Malovrh in naša korajža ! Mi smo mi, pa če zmagujejo Nemci okoli in okoli, pa pogorevajo Slovenci kar zaporedoma pri občinskih volitvah; naš program je: »Pereat žlindrovci!" — vse drugo nam nič mar.
Če pa se dr. Tavčar ne poboljša ter se izneveri mojemu jedino izveličavnemu programu, ustanovim sam novo radikalno liberalno stranko . . . Sicer pa mora resen politik obupavati tudi že nad našimi klerikalci. To že več niso resnobni nasprotniki in treba bo poskrbeti za nove klerikalne prvake, ki bodo imeli kaj več poguma in širša usta, sicer se naše kavsanje čisto preneha. Dr. Šu-šteršič je nekam umolknil ter se nič več ne upa z nekdanjo korajžo na Tavčarja in Plan-tana. Mož se je izpsoval in izkašljal, sedaj pa je izvoljen še načelnikom »polimane ma-rele", kjer bo moral hofratovati, ako hoče, da se popne do stopnje, ki mu gre po božji in človeški pravici. Nadebudnega, praktičnega vajenca dr. Brejca so izgrizli na Koroško in diplomatski praktikant dr. Schwei-tzer je legel na ekspenzar. P. Vencajz je popolnoma varal nade, ki so jih stavili nanj klerikalci, ko je šel v penzijon; kavalirski
Pogačnik pa je menda samo še za lov in šampanjca vnet, politiko pa je pustil, katere itak nikdar ni razumel.
Žalostni časi se torej bližajo Slovencem, če se ne najdejo voditelji ostrejše taktike na obeh straneh. Dr. Tavčar že tri tedne ni pogruntal nobene nove „žoftne" psovke za dr. Šušteršiča, in odkar se je iz-pljuval nad praško „Politik", je postal docela jalov.
Mož se je res že postaral in volilci se moramo resno vpraševati: čemu pa je dr. Tavčar za Malovrhom prvi prvak liberalcev, če se mu niti psovati več ne ljubi? In čemu plačujemo dr. Šušteršiču poslanske dijete, če noče ustanoviti nobenega kon-suma več ter nobenega liberalnega lista več tožiti? Ti klerikalni prvaki postajajo čisto nesposobni in nujno treba novih.
Sicer nastane nevarnost, da naš veliki narodni kulturni boj docela preneha, da se začno naši dnevniki zanimati celo za Mace-
donce, Hrvate, Poljake, Slovake in Ruse, kar bi bilo obupno! Če se ustavi klerikalni in liberalni boj, potem nam sploh ni treba več slovenskih političnih listov, in čitali bomo rajši „Neue freie Presse!"
Strah me prešinja, če pomislim, da bi med nami izginili klerikalci in liberalci, da bi se nehali med seboj blatiti in psovati, ter bi bili vsi Slovenci „limonadni narodnjaki" a la Tržačanje!
Jaz bi moral posnemati Katona ter se obesiti! Zatorej: Vivos voco!
Radikalni liberalec.
Majhna samozavest.
Ravnatelj jetnišnice: „No, upam, da se ne vidiva več tukaj."
Kaznjenec: „Ali bodete premeščeni, gospod ravnatelj?"
A.:	„Ali si že čul, kako velikanski vspeh bodo imele manifestacije, prirejene za Hrvate na Slovenskem?"
B.:	„Toraj bodo vendar pognali bana Hedervary-ja."
A.: Kaj še! Odločno povdarjanje Slovencev o solidarnosti in pobratimstvu s Hrvati, je privedlo vlado na vse bolj imenitno idejo. Avstrijska in ogrska vlada se je namreč odločila za to, da se združijo Hrvatje in Slovenci v eno kraljestvo, za kralja temu kraljestvu pa bodo kronali — Hedervary-ja."
Vspeh slovenskih manifestacij za Hrvate.
Mlad izdajalec.
Papa: „Vinko, kakošne pa imaš hlače? Blato se ti drži kar na debelo na kolenih!"
Vinko: „Z Milko sva se igrala! Milka je bila naša mama, jaz sem bil pa častnik in sem klečal pred njo, kakor gospod poročnik I. pred mamo večkrat kleči."
Olajševalen vzrok.
Sodnik: „Kako ste pa vendar mogli razširjati o gospodu živinozdravniku take govorice?"
Obtoženec: „Gospod sodnik, mislil sem si, pri njegovih pacijentih mu s tem itak ne morem škodovati!"
Kdor mnogo vpraša . . .
Gospod: „Kdo pa je prav za prav, ki me želi videti? Kako je oblečen? Je-li gentle-man?"
Hišina: „Ne zdi se mi ravno, da bi bil gentleman; izgleda približno nekako tako, kakor vi, gospod."
Ravnilo
Modrovanje Mihe Muhe pred kazinsko kavarno.
Aha, modra glava ta kazinski kavarnar! Kdo bi si mislil, da tiči toliko duhovitosti v tej buči!
Pa so tudi res bedasto napravljena okna kazinske kavarne, da se ne dajo odpirati in da bi se tako včasih prezračili ti zaduhli, po vseh žavbah in pomadah dišeči prostori.
Gospodje, kateri obiskujejo to kavarno, so pa tudi res že zeleni, kakor kušarji, vsled izpridenega zraka. Meni sicer ni za nem-čurje, ako jim jetika pomore malo prej z nosom podpirati zemljo k sv. Krištofu; toda za Slovence bi mi bilo pa res žal, četudi jih ni veliko, ki obiskujejo to kavarno, a to so Slovenci najboljše kvalitete in še precej zvenečih imen. Za te bi mi bilo žal.
No, sedaj je kavarnar nekoliko odpo-mogel temu nedostatku. Porbdila se mu je namreč imenitna ideja, da ni neobhodno potrebno odpirati celih okenj, kajti nekoliko zračnih lukenj v oknih utegne tudi zadostovati, da se prostori prezračijo' vsaj za silo.
Ko so bile te luknje v oknih napravljene, pričakoval je kavarnar nestrpno uspeha svojega izuma. V teku dveh dnij pa se je pokazalo, da te odprtine še ne zadoščajo zahtevam moderne higijene, zato je kavarnar naprosil veščake, da so mu napravili še tri take luknje.
Žal, da tudi vkljub tem napravam še ni bilo mogoče pregnati iz kavarne vseh nos žalečih duhov.
Kavarnar je bil vsled tega neuspeha silno poparjen; obupal pa vendar še ni. Čemu tudi? Saj ni treba zahajati gostom v notranje prostore kavarne, dokler jim je na razpolaganje vsa „Zvezda"; osobito po leti bilo to popolnoma odveč. Sladkorjevo vodo in druge take krepilne tekočine se lehko vživajo tudi pred kavarno na svežem zraku.
Edino s tem si je še kavarnar belil glavo, kako bi postrezal onim gostom, kateri ne hodijo samo vsled dolgega časa v kavarno, temveč tudi zaradi čitanja časopisov. Na mize v „Zvezdi" vendar ne more raz-položiti časopisov, kajti ž njimi bi se utegnil okoristiti samo — veter. Kavarnar pa si je znal pomagati tudi iz te zadrege, in še kako duhovito!
Vsaki dan naleplja došle časnike na okna in tako jih lehko čitajo gostje bodisi iz „Zvezde" ali pa tudi iz notranjih prostorov kavarne.
Kdor ne veruje, naj si pride ogledat to duhovito in praktično uredbo sam.
Bolnik.
„Poglej le, kak lice njegovo je bledo, kako so krvave njegove oči! Postavo li vidiš potrto in velo?
V	najlepših on dnevih na veke zaspi!"
Kmetice so stare tako govorile, ko v obraz so zrle mi mimogrede; prorokinje modre se niso motile, saj strto mi bilo je mlado srce.	,
Krasota in čar pomladarjskega dneva zdaj vplivala nista na motno oko, poslušal sem slavčevo petje, jaz reva, a petja ni slišalo gluho uho!
V	bližini sem slišal valove šumeče, privabil, omamil me valček je bel,
k potoku sem stopil in srkal peneče valove, ker — mačka tačas sem imel.
Prijateljski nasvet.
V dobi, ko pohaja v Ljubljano dan na dan mnogo tujcev, bodisi po opravkih, ali tudi samo v zabavo, škodovalo gotovo ne bo, ako upoštevajo ti obiskovalci naš prijateljski nasvet, da si omislijo v domači občini domovnico in krstni list; tudi spričevalo, da so poštenega zadržanja, da imajo stavljene koze in da še niso nikdar bili na Hrvatskem, naj ne pozabijo vzeti s seboj. Le kdor je opremljen z vsemi temi listinami, stopi lahko brez skrbi na tla mestnega ozemlja ljubljanskega, vsem drugim pa ne moremo jamčiti, da jih že na ljubljanskem južnem kolodvoru ne aretira telesna straža — hrvatskega bana.
Minister Korber je sicer zatrjeval v državnem zboru, da se tostranska državna polovica nima pravice vtikati v hrvatske zadeve, in da se tudi nihče izmed hrvatskih emigrantov ne sme zasledovati na avstrijskih tleh; toda za resničnost Korberjevih trditev ne jamči niti — Korber sam.
Pri sodniji.
Peter: „Gospod sodnik, jaz sem posodil Pavlu lonec, Pavel mi ga je pa ubil. Prosim, da ga obsodite v povrnitev škode."
Pavel: „Prosim, gospod sodnik, Peter laže! Jaz lehko prisežem, da mi Pavel ni posodil lonca. Tudi lehko prisežem, da je bil lonec že ubit, ko mi ga je posodil in prisežem tudi na to, da je bil lonec še cel, ko sem mu ga vrnil.
Spoznal.
Devetletni Pepček je videl skozi ključavnico, kako je razvijal oče zavoje, ktere je seboj prinesel, ter v njih zavita darila postavljal okoli božičnega drevesca. Po obdarovanju vprašan, je-li zadovoljen, kar mu je prinesel Jezušček, odgovori očetu: „Mar-li misliš, da sem še vedno tako neumen? Jezušček si ti in Miklavž si ti in štorklja tudi."
Pesem o čebelnjaku.
Stoji na samem čebelnjak, tam Tinco čaka mlad dijak, še golobrad deviški tat. Tam streha daje senčico, grmovje skrito utico in trava mehko posteljco.
Pa pride Tinca čez polje nedolžna kakor jagenjce. Pritisne ji poljub dijak, poljub sladak, poljub gorak. Za grm nato zavijeta, med vejevjem se skrijeta, ljubezen si prisežeta, v zeleno travo ležeta, svoj srčni ogenj hvalita, še bolj si ga razpalita, vse križem se poljubljata, da pamet vso izgubljata . . .
Zdaj vprašam vas, vaščani vi. zakaj ta čebelnjak stoji, zakaj čebelic v panjih ni, da punce bi opikale, ki bi se tod potikale? Zdaj vprašam vas, gospod župan, al vam je ta slučaj neznan, da v vašem kraju solnce vid', kar videt' sme le lunin svit?
Ivan Golob.
Mali špekulant.
Oče: „Ivanček, ako se boš danes prav pridno obnašal, dobiš od mene desetico."
Ivanček: „Ne boš, papa, tako poceni se pa ne prodam."
Praznoveren tat.
Tat (pred vrati celice): „Kaj? Kako? V številko 13 naj pridem? To ne pomeni nič dobrega!"
Napačno razumel.
Profesor	(kazoč proti srcu učenca):
»Povejte mi,	kam pridem, ako sunem tu notri?"
Učenec:	„Na — na — na Žabjak!"
Nemogoče.
(K sliki.)
Ni mogoče, da bi ura šla v redu, ko ji-manjkajo — uteži.
Razglas.
Deželni predsednik baron Hein je izdal zaradi zadnje demonstracije pred kavarno ljubljanske kazine takoj naslednji dan na prebivalstvo Ljubljane razglas, v katerem govori med drugim o „zapeljani množici". Gospod predsednik zadene vedno pravo in da je tudi to pot pravo pogodil, se ne čudimo. Zmotiti se je blagovolil samo v toliko, da je s „zapeljano" cikal on na slovenske politične stranke, v resnici pa je množico zapeljala edino le — arogantnost kazin-skih gostov.
Narobe.
Pri skušnji stavi profesor učencu neko vprašanje. Ta molči.
Profesor: „Vas-li spravlja moje vprašanje v zadrego?"
Učenec: „0 ne, gospod profesor; vprašanje prav nič, pač pa odgovor."
V zadregi.
Vrag vzemi vse krojače! Štirinajst dni je že, kar sem si naročil površnik, pa ga še danes nimam, in vendar ga potrebujem tako nujno za — zastaviti!"
Na davkariji.
„S čim se pečate?" „S slikarstvom!" „Vaši letni dohodki?"
„Z obžalovanjem moram priznati, da doslej še nisem imel nikakih dohodkov!"
„Aha, gotovo ste — akademični slikar!"
Dvojni strah.
Žena: „Moj Bog, kako sem se prestrašila! Imela sem v kleti opravilo, kar pogleda nenadoma nekdo skozi okno v klet."
Mož: „Le potolaži se; saj se je dotičnik gotovo še bolj prestrašil, ko je zagledal — tebe!"
Cena na leto 6 K, na pol leta 3 K, za Nemčijo 7 K 20 h, za vse druge države 8 K 40 h. Posamezna številka 30 h.