í filmi 80-tih in 90-tih let, od Kasdanovega filma Telesna strast (Body Heat) do Zadnjega zapeljevanja, odkrito, na sami ravni izrecne pripovedi, dovolijo femme fatale, da zmaga, da svojega partnerja spremeni v na smrt obsojenega poraženca - ona pa bogata in sama preživi preko njegovega trupla. Junakinja ne preživi v obliki fantomske »nesmrtne« grožnje, ki libidinalno obvladuje prizorišče celo po svojem fizič- nem in družbenem uničenju: zmagoslavje slavi neposredno, v sami družbeni realnosti - kako to vpliva na subverzivno ost lika/ewwe fatalel Ali dejstvo, da je njeno zmagoslavje dejansko, ne spodkoplje njenega mnogo močnejšega (lahko bi celo rekli: sublimnega) fantomsko/fantazmatskega zmagoslavja, tako SLAVOJ ZIZEK 14. Glej Judith Butler, The Psychic Life of Power, Stanford University Press, Stanford 1997. 20 da se zanjo izkaže, da namesto vsemogočne fantomske grožnje, ki kljub njenemu fizičnemu uničenju ostaja neuničljiva, predstavlja le vulgarno, brezčutno in manipulirajočo »vlačugo«, oropano vsake aure? Z drugimi besedami, ali se tu nujno ujamemo v dialektiko izgube in sublimnosti, v kateri je empirično uničenje cena, ki jo je treba plačati za fantomsko vsemogočnost? Nemara bi tu morali spremeniti okvir razprave in najprej pokazati, kako - daleč od tega, da bi preprosto predstavljala grožnjo moški patriarhalni identi- teti - klasična femme fatale deluje kot »notranja kršitev« patriarhalnega simbolnega univerzuma, kot moška mazohistično-paranoična fantazma izkori- ščajoče in spolno nenasitne ženske, ki nas hkrati obvladuje in uživa v svojem trpljenju, nas nasilno izziva, da si jo vzamemo in jo zlorabimo. (Fantazma vsemogočne ženske, katere neubranljiva privlačnost predstavlja grožnjo ne le moškemu gospostvu, pač pa tudi sami identiteti moškega subjekta, je »temeljna fantazma«, nasproti kateri moška simbolna identiteta definira in ohranja samo sebe.) Grožnja/emme fatale }e torej lažna: dejansko predstavlja fantazmatsko oporo patriarhalnega gospostva, lik sovražnika, ki ga je ustvaril patriarhalni sistem sam. Če uporabimo besede Judith Butler,'" je femme fatale temeljna utajena »strastna navezanost« modernega moškega subjekta, fantazmatska tvor- ba, kije sicer potrebna, aje ni mogoče odkrito vzeti nase, tako dajo je mogoče priklicati le pod pogojem, daje na ravni izrecne pripovedne vsebine (ki pred- stavlja javno družbeno-simbolno področje) kaznovana inje ureditev moškega gospostva ponovno vzpostavljena. Ali če to povemo s foucaultovskimi besedami: prav tako kot diskurz o seksualnosti, o njeni »potlačitvi« in uravna- vanju, ustvari spolnost kot skrivnostno, nedoumljivo entiteto, ki jo je potrebno podjarmiti, patriarhalni erotični diskurz ustvari femme fatale kot notranjo grožnjo, nasproti kateri se mora vzpostaviti moška identiteta. In dosežek neo- noir filmov je, da privedejo na dan to skrito temeljno fantazmo: nova femme fatale, ki v celoti sprejema moško igro manipulacije in moškega takorekoč potolče na njegovem lastnem terenu, mnogo bolj učinkovito ogroža očetovski Zakon kot klasična fantomska femme fatale. Seveda bi bilo mogoče trditi, da ta nova femme fatale ni nič manj haluci- nacijski privid, da njen neposreden pristop do moškega ni nič manj uresničenje (mazohistične) moške fantazme; vendar pa ne smemo pozabiti, da nova/emme fatale subvertirá moško fantazmo natanko s tem, da jo neposredno in brez- obzirno udejani. dajo zaigra v »resničnem življenju«. Ne gre torej le za to, da SMRT IN DEKLICA ALI ŽENSKOST MED DOBROTO IN DEJANJEM 15. Za natančno analizo tega prizora iz filma Divji v srcu, glej 2. poglavje knjige Slavoj Žižek, Kuga fantazem, Analecta, Ljubljana 1997. 21 junakinja udejani moško halucinacijo - zelo dobro se zaveda, da moški haluci- nirajo o takšnem neposrednem pristopu, in daje to, da jim daš natanko tisto, o čemer halucinirajo, najbolj učinkovit način, kako spodkopati njihovo gospo- stvo... Z drugimi besedami, v pravkar opisanem prizoru iz f'úmaZadnje zapelje- vanje imamo opravka natanko z ženskim protipolom prizora iz filma Davida Lyncha Divji v srcu (Wild at Heart), v katerem Willem Dafoe verbalno poniža in osramoti Lauro Dern, tako dajo prisili, da izreče besede »Pofukaj me!«, potem ko ona to končno stori (tj. ko vzbudi njeno fantazmo), pa to razume kot pristno prostovoljno ponudbo in jo vljudno zavrne (»Ne. hvala, oditi moram, morda pa kdaj drugič...«): v obeh prizorih subjekt doživi ponižanje, koje nje- gova fantazma brezobrzirno razkrita in povnanjena, potem pa mu jo vržejo nazaj v obraz." Skratka, Linda Fiorentino tu ravna kot pravi sadist, ne le zato, ker svojega partnerja zvede na nosilca parcialnih objektov, ki nudijo užitek (s čimer oropa spolni odnos vsake »človeške in čustvene topline« ter ga spremeni v brezčutno fiziološko opravilo), pač pa tudi zaradi krute manipulacije s fantazmo drugega (moškega), ki jo neposredno odigra in tako prepreči, da bi lahko delovala kot opora želje. In ali ni ta poteza, s katero namerno in brezobzirno odvrže fantomsko auro tradicionalne/ewme fatale, prav tako ena od oblik dejanja/^rave ženske? Ali ni objekt, ki njenemu partnerju pomeni »več kot on sam«, zaklad, okoli katerega se vrti vse njegovo življenje, sama femme fatale? Ali s tem, ko brezobzirno uniči svojo fantomsko auro »ženske skrivnosti«, ko ravna kot brezčuten mani- pulirajoči subjekt, ki ga zanima le goli seks, pri čemer svojega partnerja zvede na parcialni objekt, zgolj dodatek svojemu penisu (oziroma njegovega nosilca), ali s tem brezobzirno ne uniči tudi tega, kar mu »pomeni več kot on sam«? Skrivnostnost te no\cfemmefatalere v tem, da se kljub temu, daje v nasprotju s klasično femme fatale povsem razvidna, odkrita (odkrito privzema vlogo preračunljive vlačuge, popolnega utelešenja tega, kar je Baudrillard imenoval »razvidnost Zla«), njena skrivnostnost ohranja. Tu naletimo na paradoks, ki ga je uvidel že Hegel: včasih popolno samorazkritje in samorazvidnost, tj. zavest, da se v ozadju ne nahaja nikakršna skrita vsebina, subjekta naredi celo še bolj skrivnostnega; včasih je to, da si povsem odkrit, najbolj učinkovit in zvijačen način, da prevaraš drugega. Zato nto-noir femme fatale še naprej ohra- nja svojo neubranljivo zapeljevalsko moč nad svojim ubogim partnerjem - SLAVOJ ŽIŽEK 22 njena strategija je v tem, da ga odkrito prevara s tem, da pove resnico. Moški partner tega ni sposoben sprejeti, obupano se opira na prepričanje, da se mora za brezčutno manipulirajočo površino skrivati dobrosrčno.st. ki jo je treba odrešiti, torej oseba toplih človeških čustev, pri kateri njen brezčutni manipulirajoči pristop predstavlja le nekakšno obrambno strategijo. Tako bi lahko v duhu dobro znane Freudove židovske šale, ki se glasi: »Zakaj mi praviš, da greš v Krakov, ko pa v resnici greš v Krakov?«, formulirali tudi temeljni implicitni očitek part- nerja-poraženca novi femme fatale: »Zakaj ravnaš, kot da si le brezčutna mani- pulirajoča vlačuga. če pa si v resnici le brezčutna manipulirajoča vlačuga?«. To nam omogoča podrobneje opredeliti lacanovski pojem avtentičnega dejanja. Dejanje je treba zoperstaviti goli dejavnosti: dejavnost se opira na neko fantazmatsko oporo, medtem ko avtentično dejanje pomeni porušenje (»prekoračenje«) fantazme. V natanko tem smislu je dejanje za Lacana na strani objekta<:oi realnega v nasprotju z označevalcem (»govornim dejanjem«): govorno dejanje lahko izvršimo le, kolikor smo sprejeli temeljno odtujitev v simbolnem redu in fantazmatsko oporo, nujno za delovanje tega reda, medtem koje dejanje kot realno nek dogodek, ki se zgodi ex nihilo, brez vsakršne fantazmatske opore. Kot tako je dejanje kot objekt treba zoperstaviti tudi subjektu, vsaj v običajnem lacanovskem pomenu »odtujenega« razcepljenega subjekta: korelat dejanja je razcepljeni subjekt, a ne v tem smislu, da bi zaradi tega razcepa dejanje vedno spodletelo, bilo premeščeno, itd. - nasprotno, prav dejanje s svojo travmatično t}che']c tisto, ki razcepi subjekt, ki ga nikdar ne more subjekti virati, vzeti nase kot »svojega lastnega«, se postaviti kot njegov avtor-izvršitelj - avtentično dejanje, ki ga opravim, je vedno po definiciji tujek, vsiljivec, ki me hkrati privlači/očara in odbija, in če oziroma ko se mu preveč približam, to pripelje do mojega aphanisis, samoizbrisa. Če obstaja subjekt dejanja, potem to ni subjekt subjektivacije, vključitve dejanja v univerzum simbolne integracije in prepoznanja, prevzetja tega dejanja nase kot »svojega lastnega«, pač pa nas- protno nek nelagodni, skrivnostni »brezglavi« subjekt, prek katerega se dejanje zgodi kot tisto, kar je »v njem več kot on sam«. V neupravičeno zapostavljeni melodrami Маха Opulsa Ujeta {Caught) lahko najdemo edinstven trenutek etične odločitve, v katerem dejanje sovpade s tem. da ga ne storimo: junakinja filma Leonora tiho opazuje svojega moža Smitha, kako v krčih (zaradi lažnega histeričnega srčnega napada) leži na tleh, in se ne meni za njegove obupne prošnje, naj mu prinese kozarec vode in zdravila - preprosto tiho odide, z močno željo, da bi njen mož umrl (kot tudi sama pozneje prizna). (Prizor je posnet z globinskim kadrom, v katerem se mož nahaja v SMRT IN DEKLICA ALI ŽENSKOST MED DOBROTO IN DEJANJEM 16. Drugi takšen prizor nedvomno predstavlja slavna izjava Jamesa Masona - ki prav tako igra v filmu Í//C/ÍÍ- »Bogje ravnal napačno!« (ko je v zadnjem trenutku preprečil, da bi Abraham žrtvoval Izaka) iz filma Nicholas Raya Večje od življenju {Bigffer Than Life). 17. Glej 6. poglavje knjige Mary Ann Doane, Tlie Desire to Desire, Indiana UP, Bloomington 1987. 23 ospredju, ona pa v ozadju.) Zatem se znebi še otroka (zadnje moževe zapu- ščine), in je prav na koncu filma povsem prerojena, pripravljena začeti novo življenje s svojo pravo ljubeznijo, doktorjem Quinado. Ta prizor predstavlja enega od tistih redkih primerov, ko je Hollywood prestopil meje ideološko, dovoljenega - samo sprašujemo se lahko, kako seje uspel izogniti predpisom Hayesovega zakonika.Z lacanovskimi besedami. Leonorina izbira vzpostavi razmejitev med Dobrim in pravim etičnim stališčem, saj predstavlja izbiro med Dobrim (človeškim sočutjem in ideologijo zakonske zveze, ki narekujeta, da pomagamo trpečemu možu v stiski) na eni strani in etično držo nagona smrti na drugi, ona pa izbere nagon smrti. Ko sprejme to odločitev, Leonora dobesedno doživiaphanisis, se onesvesti, povsem je negibna in prežeta z občutkom krivde (tj. ni sposobna sprejeti svojega popolnega zagovora nagona smrti); na koncu paje ponovno rojena, odrešena bremena krivde in pripravljena na nov začetek. V natanko tem smislu ima dejanje za Lacana status neznosnega objekta, ki ga subjekt ni sposoben vzeti nase in subjektivirati. Seveda se, kot je pokazala Mary Ann Doane v svoji pronicljivi analizi," film konča s povsem odkrito zatiralsko patriarhalnim zaključkom. Paradigmat- ski je prizor v rešilnem avtomobilu proti koncu filma, ko med tuljenjem avto- mobilskih siren Quinada pove Leonori, kako svobodna bi bila lahko, če bi otrok umrl. Prizoru Quinade, ki se vsiljivo približa Leonori, ki negibna leži na nosilih rešilnega avtomobila, se pridruži še položaj kamere, ki je nič manj vsiljivo postavljena neposredno ob njej - njena osvoboditev je tako dobesedno uprizorjena kot njen vstop v novo (zdravniško) ureditev podrejanja. Z drugimi besedami, njena »osvoboditev« je v tem, da je prešla od enega moškega k drugemu. Prav tako je tudi moški (starejši kolega Quinade) tisti, ki zanjo oziroma v njenem imenu izvrši njeno osvoboditev od simbola njene zasužnjenosti Smithu, pa tudi na splošno idealu bogastva in kulture videza (krznenega plašča), saj sestri naroči, naj se znebi Leonorinega krznenega plašča. Leonora je tako ne le zvedena na objekt menjave med dvema moškima junakoma, pač pa je lažna tudi njena osvoboditev od čara bogastva, saj se ujema s prepričanjem, da se pri poroki ne sme prekoračevati razrednih ločnic (v nasprotju z bogatašem Smithom Quinada pripada njenemu razredu). Toda dejanje, s katerim je zavrnila skušnjavo. SLAVOJ ŽIŽEK Elisabeth Bronfen (glej 8. poglavje knjige The Knotted Subject, Princeton UP, 1998) opozarja na to, kako končni spopad Tippi Hedren s ptiči (v Ptičih), ki jo zvede na о1ф1о mumijo, zmožno le divjih histeričnih kretenj obrambnega kriljenja z rokami, ponovi scenarij gotskih romanov v stilu Radciiffa, v katerih mlada in nedolžna junakinja končno zbere pogum, da se povzpne po stopnicah in vstopi v sobo na podstrešju, mesto prepovedanih skrivnosti, iz katere se ponoči po hiši širijo kriki in šepetanja - v nekakšni ironični sprevmitvi te formule je sama Hedren zvedena na »noro žensko na podstrešju«. Prizor, v katerem se vzpenja po stopnicah, je strogo homologen prizoru iz filmu Psycho, v katerem se detektiv Arbogast vzpenja po stopnicah hiše Batesove matere, potem pa ga napade materinska podoba: to je seveda nadaljnja potrditev dejstva, da napadajoči ptiči predstavljajo sproščeno silo materinskega nadjaza... Soba na podstre.šju s skrivnostno odprtino v stropu je torej dobesedno mesto ex-timnosti: mesto v samem središču hiše, ki skriva grozljivo zunanjo.st (napadajoče ptiče). »Skrivnost« je potemtakem v tem, da .se resnično mesto grozljive zunanjosti nahaja prav znotraj same hi.še, zato nas pred njo ne morejo obvarovati nikakršne lesene ograje: freudovska razlaga pa .se seveda glasi, daje soba na podstrešju, ki seji približuje Hedren, spalnica njenih staršev. 24 da bi popustila sočutju, ta trenutek odkritega zagovora nagona smrti, kljub temu ostaja njeno lastno, in ozdravljena je šele po dejanju »novega moškega v njenem življenju«. Ohromljenost ženske junakinje torej ni preprosto izraz njene podreditve; prej priča o aphanisis, subjektovem samoizbrisu, ki vedno spremlja dejanje zaradi njegove samomorilske razsežnosti. Vrnimo se torej k prizoru v rešilnem avtomobilu: bistveno je, da klavstrofobični značaj tega prizora razumemo kot izraz (zdravniške) nujnosti, ki jo še stopnjuje zvok siren, ki služi kot nenavadno ozadje intimnosti prizora - nemara je Quinada tu zveden na vlogo porodničarja, ta intimnost pa prej nakazuje prehod skozi (simbolno) smrt in ponovno rojstvo, ki mu sledi. Nasilna intimnost prizora v rešilnem avtomobilu nas nemudoma spomni na istovrstno intimnost ob koncu Hitchcockovega filma Razvpita, ko Cary Grant zastrupljeno in napol ohromljeno Ingrid Bergman nese po stopnicah v svobodo (tj. v njuno srečno zakonsko prihodnost): tudi tuje ženska konec koncev objekt menjave med dvema moškima. In ali ne predstavljata najboljših hitchcockovskih primerov takšnih prizorov vrhunca njegovih dveh filmov s Tippi Hedren, Fn'ćev ìnMarniel V obeh filmih je junakinja - ki je na začetku filma aktivna, samozavestna mlada ženska, ki čvrsto drži v rokah svoje življenje (čeprav le na »površinski« ali »patološki« način: manipulirajoča bogatašica v Ptičih, kleptomanka v Mamie) - na koncu zvedena na ohromljeno, otopelo mumijo: zdaj, ko seje njeno »neavtentično« obvladovanje svojega življenja nasilno porušilo, je pripravljena, da vstopi v zakonsko zvezo...'* Ponovno je potrebno postaviti pod vprašaj samoumevnost takšne feministične razlage: SMRT IN DEKLICA ALI ŽENSKOST MED DOBROTO IN DEJANJEM 25 res je, da smo tu priče simbolne smrti junakinje, vendar pa ostaja odprto vprašanje, kakšen bo končni izid njenega spopada s travmatično Stvarjo, tj. v kakšni podobi se bo »ponovno rodila«. Če sc torej za konec na hitro povrnemo k íúmu Zadnje zapeljevanje: dejanje Linde Fiorentino vendarle ne ustreza povsem opisu pravega etičnega dejanja, saj je predstavljena kot povsem demonsko bitje, kot subjekt z diabolično voljo, ki se popolnoma zaveda tega, kar počne; svoja dejanja v celoti subjektivira, torej je njena Volja na ravni njenih zlih dejanj. Kot taka ostaja moška fantazma: fantazma srečanja s popolnim Subjektom v podobi povsem pokvarjene ženske, ki natančno ve, kaj počne, in natanko to tudi hoče. Ob boga do neskončnega univerzuma Miran Božovič OKAZIONALIZEM IN NOROST 1 Po Malebranchu vzrok naših idej in občutkov niso sama telesa oziroma čutni objekti, ampak Bog, ki našega duha v prisotnosti teles aficira z idejami teh teles.' Kadar neko telo gledamo, Bog s pomočjo ideje tega telesa našega duha aficira in modificira z občutkom določene barve. Kar torej takrat, kadar gledamo neko materialno telo. neposredno vidimo, je zgolj »intelegibilno« oziroma »idealno telo,« medtem ko materialno telo sploh ne more delovati na duha inje potemtakem nevidno in nezaznavno. Tisto, kar nam je neposredno dostopno, tisto, kar torej neposredno vidimo in čutimo, je potemtakem prav ideja telesa, kije v Bogu, in ne n'}enideatum v zunanjem svetu. Med telesi, kijih neposredno vidimo, se pravi med idejami teles oziroma intelegibilnimi telesi, in telesi, ki jih gledamo, se pravi materialnimi telesi, je »neka neskončna razlika.«' Povsem enako seveda velja tudi za naše lastno telo, se pravi za materialno telo, ki ga animiramo. Malebranche pravi takole: le corps materiel que nous animons, materialno telo, ki ga animiramo, n 'est pas celui que nous voyons, lorsque nous le regardons, ni tisto, ki ga vidimo takrat, kadar ga gledamo, je 1. Pri zgodnjem Malebranchu je bila čutna percepcija tako rekoč kombinacija heterogenih elementov, namreč občutka in čiste ideje: medtem ko nam je Bog zgolj razodel svojo idejo, paje občutek proizvedel neposredno v na.šem duhu. Zato smo ideje videli v Bogu, čutili pa smo neposredno v sebi. Da sta ta dva elementa dejansko raznorodna, je jasno, saj vsak od njiju vključuje drugo povezavo našega duha-razodela ideja povezavo našega duha z Bogom oziroma z intelegibilno substanco univerzalnega Uma, občutek pa povezavo duha s telesom, ki ga duh animira. Pri poznem Malebranchu pa Bog ob čutni percepciji občutka ne »pridruži« ideji, ampak ga v nas proizvede s pomočjo same ideje, in sicer tako, da našega duha s pomočjo idej aficira z različno intenziteto. Posledica tega, da nekoč zgolj intelegibilne ideje tudi .same postanejo čutne, je seveda ta, da zdaj - paradoksno - tudi čutimo v Bogu. Več o tem glej André Robinet, Système et existence dans l'oeuvre de Malebranche (Paris: J. Vrin, 1965), 259-84; prim še Nicholas Jolley, The Light of the Soul: Theories of Ideas in Leibniz, Malebranche and Descartes (Oxford: Clarendon Press, 1990), 108-13. 2. Malebranche, Entretien d'un philosophe chrétien et d'un philosophe chinois, v: Oeuvres complètes de Malebranche (odslej OC), ed. André Robinet (Pariz; J. Vrin, 1986), 15:23. 27 MIRAN BOŽOVIČ 3. Malebranche, Écìuircissements, OC 3:61. Prevajalec Écluircissements v angleščino, T. M. Lennon, Malebranchevo sintagmo ¡e соф5 materiel que nous animons, napačno prevaja kol the material world we animate (prim. Malebranche, The Search after Truth and Elucidations of the Search after Truth (Columbus: Ohio State University, 1980), 572-3); će bi le corps materiel que nous animons pomenilo telo na sploh, se pravi materialni svet, v katerem živimo oziroma ga naseljujemo, in ne materialnega telesa, ki ga animiramo, potem bi bili stavki, v katerih nastopata oba izraza, le monde in le corps que nous animons, hkrati, seveda popolnoma nesmiselni; prim.: C'est dans ce monde-là [namreč un monde intellifiihle] que nous sommes & que nous vivons, quoique le corps que nous animons vive dans un autre. & se promene dans un autre [namreč un monde coiporel] (Entretiens sur la métaphysique et sur la religion, OC 12-13:38). Napako iz Lennonovega prevoda ponavljajo tudi številne 1тефге1ас1је: Steven Nadler, 4™í(i(/ d).\ 4. [Po prvi trditvi Ferenczija v tem spisu (Ferenczi, S. (1919): »Technische Schwierigkeiten einer Hysterieanalyse«, /ni. Z. ärztl Psychoancil., zv 5, str 34.) in drugi v njegovem poznej.šem delu (Ferenczi, S. (I92I): »Weiterer Ausbau der 'aktiven Technik' in der Psychoanalyse«, Int. Z. Psychoanal., zv. 7, str. 233.) izvira ideja iz ustnega priporočila, ki gaje bil Ferenczi dobil od Freuda samega.) 5. [Freud je to načelo obravnaval že v povezavi s transferno ljubeznijo (1915«, Studeinausgahe, Ergänzungsband, str 224 ff; slov. prev.: »Opombe o transferni ljubezni«. Problemi 1-2/ 1995, str. 58).] 314 Da, nasprotno! Nevrotični bolnilc nam prinese raztrgano, z odpori razklano duševno življenje, in medtem ko analiziramo, da bi odstranili odpore, se to duševno življenje zrašča, si velika enota, ki jo imenujemo njegov Jaz, vključuje vse nagonske vzgibe, ki so bili do sedaj od njega odcepljeni in navezani njemu ob strani'. Tako pri obravnavancu v analizi prihaja do psihosinteze brez našega poseganja, avtomatično in neizogibno. Pogoje zanjo smo ustvarili z razgradnjo simptomov in odpravo odporov. Ni res, da je v bolniku nekaj razstavljeno v njegove sestavine, kar sedaj mirno čaka, dokler tega mi kakorkoli ne sestavimo. Torej bo razvoj naše terapije najbrž ubral druge poti, zlasti tiste, ki jih je Ferenczi v svojem delu »Tehnične težave analize histerije« (1919)"* na kratko označil kot »aktivnost« analitika. Hitro se bomo strinjali v tem, kaj je treba razumeti pod aktivnostjo. Svojo terapevtsko nalogo opišemo skozi dvoje vsebin: ozavedenje potlačenega in razkritje odporov. Pri tem smo vsekakor dovolj aktivni. Toda mar naj prepustimo bolniku, da sam opravi z odpori, ki smo mu jih pokazali? Mu ne moremo pri tem ponuditi nobene druge pomoči, kot tisto, ki jo izkusi v spodbudi transferja? Ali ni precej bolj razumljivo, da mu pomagamo tudi s tem, da ga prestavimo v tisto psihično situacijo, ki je najugodnejša za zaželjeno rešitev konflikta? Da jo dosežemo, je vendar odvisno tudi od razporejanja množice zunanjih okoliščin. Naj tedaj razmišljamo o tem, da to konstelacijo na primeren način spremenimo z našimi posegi? Menim, daje takšna aktivnost analitično obravnavajočega zdravnika neoporečna in povsem upravičena. Opažate, da se tukaj odpira za nas novo področje analitične tehnike, obdelava katerega bo terjala temeljit trud in prinesla povsem določene predpise. Danes vas ne bom poskušal vpeljati v to tehniko, kije še sredi razvoja, temveč se bom zadovoljil s tem, da poudarim osnovno načelo, ki mu bo najverjetneje pripadala vladavina na tem področju. Glasi se: »Analitično zdravljenje naj se. kolikor je mogoče, izvaja v odrekanju - abstinenci«^. POTI PSIHOANALITIČNE TERAPIJE 6. [Gl. prve strani »Über neurotischen Erkrankungstypen« (Freud, 1912 c}.] .315 Ugotoviti, kako daleč je to mogoče, ostaja prepuščeno podrobni diskusiji. Pod abstinenco pa ni treba razumeti odrekanja vsaki zadovoljitvi - to bi bilo seveda neizvedljivo -, tudi ne, kar se pod tem razume v popularnem smislu, vzdržnosti do seksualnih odnosov, temveč nekaj drugega, kar ima precej več zveze z dinamiko pojavitve bolezni in ozdravljenja. Spomnite se. daje búaodpoved tisto, kar je povzročilo pacientovo bolezen, tako da mu njegovi simptomi služijo kot nadomestne zadovoljitve". Med zdrav- ljenjem lahko opazujete, da vsako izboljšanje njegovega bolezenskega stanja upočasni tempo zdravljenja in zmanjša nagonsko silo, ki sili k ozdravitvi. Toda tej nagonski sili se ne moremo odpovedati; zmanjšanje le-te je nevarno za naše zdravstvene namene. Kateri sklep se torej neizogibno vsiljuje? Zveni tako kruto, a skrbeti moramo, da se bolnikovo 1ф1јепје v učinkoviti meri ne konča pred- časno. Ko seje z razgradnjo in razvrednotenjem simptomov zmanjšalo, moramo kje drugje ponovno vzpostaviti občutljivo pomanjkanje, sicer smo v nevarnosti, da nikoli ne dosežemo več kot skromno in netrajno izboljšanje. Nevarnost grozi, kolikor vidim, posebno z dveh strani. Po eni strani si pa- cient, katerega stanje bolezni je pretresla analiza, najmarljiveje prizadeva, da na mestu svojih simptomov ustvari nove nadomestne zadovoljitve, pri katerih sedaj odpade bolezenski značaj. Poslužuje se sijajne gibljivosti deloma spro- ščenega libida, da bi najraznovrstnejše dejavnosti, nagnjenja, navade, tudi takšne, ki so obstajale že prej, zasedel z libidom in jih povzdignil v nadomestne zadovoljitve. Vedno znova najde nove takšne odklone, skozi katere ponikne za delovanje zdravljenja potrebna energija, in jih zna kar nekaj časa skrivati. Tako je naša naloga, da vse te stranpoti odkrijemo in od njega vselej zahtevamo, da se jim odpove, kakorkoli neškodljiva je lahko na sebi videti dejavnost, ki vodi k zadovoljitvi. Napol ozdravljeni pa lahko ubere tudi manj škodljive poti, moški denimo s tem, da poišče prenagljeno zvezo s kako žensko. Mimogrede pove- dano, nesrečni zakon in telesno hiranje sta najbolj uporabni zamenjavi za nev- rozo. Zadovoljita zlasti zavest krivde (potrebo po kaznovanju), česar se mnogi bolniki v svoji nevrozi tako trdoživo oprijemajo. Z nerodno izbiro zakonskega partnerja [Ehewahl] se sami kaznujejo; dolgotrajne organske bolezni sprejmejo kot kazen usode in se potem pogosto odpovedo nadaljevanju nevroze. Zdravnikova aktivnost se mora v vseh takšnih situacijah izraziti kot ener- gična intervencija proti prenagljenim nadomestnim zadovoljitvam. Vendar bo lažje nastopil proti drugi nevarnosti, ki je ni treba podcenjevati, saj ogroža SIGMUND FREUD 7. [Pnm. drugi del III. razdelka Freudove »Geschichte der psychoanalytischen Bewegung« (1914 J)! 8. [To bi se lahko nanašalo na delo, ki gaje Jones podal na Četrtem mednarodnem psihoanalitič- nem kongresu (1913 v Münchnu) (Jones, E. (1914): »Die Stellungnahme des psychoanalyti- schen Arztes zu den aktuellen Konflikten«, Int. Z. ärztl. Psyclwanal.. 2. zv, str. 6).] 316 gonilno silo analize. Bolnik išče nadomestno zadovoljitev predvsem v zdrav- ljenju samem v transfernem razmerju do zdravnika in si lahko prizadeva celo za tem, da se po tej poti odškoduje za vse sicer naložene mu odpovedi. Nekaj mu je seveda treba dopustiti, več ali manj, glede na naravo primera in posebnost bolnika. Toda ni dobro, če je tega preveč. Kdor kot analitik iz srčne priprav- ljenosti pomagati da bolniku vse, kar lahko človek pričakuje od drugega, zagreši enako ekonomsko napako, kot jo zakrivijo naše neanalitične psihiatrične klinike. Te si ne prizadevajo za nič drugega, kot daje bolniku kar se da prijetno, da se tam dobro počuti in se rad ponovno zateče vanje iz težav življenja. Pri tem se odpovedo temu, da bi v njem ustvarile moč za življenje in da bi ga naredile bolj zmožnega za opravljanje njegovih lastnih nalog. V analitičnem zdravljenju seje treba izogibati vsaki takšni razvadi. Bolnik naj, kar zadeva njegov odnos do zdravnika, obdrži dovolj neizpolnjenih želja. Smotrno je, da mu odrečemo prav tisto zadovoljitev, ki jo želi najbolj intenzivno in jo najbolj močno izraža. Ne mislim, da sem izčrpal obseg željene zdravnikove aktivnosti z stavkom: »V zdravljenju naj se ohranja odrekanje«. Neka druga usmeritev analitične aktivnosti je enkrat, kot se boste spomnili, že bila točka spora med nami in Švicarsko šolo'. Odločno smo odklonili, da iz pacienta, ki se je predal v naše roke iščoč pomoči, naredimo našo dobrino, da zanj formiramo njegovo usodo, mu vsilimo naše ideale in ga v stvariteljski ošabnosti oblikujemo po naši podobi, ki naj je nam v veselje. Še danes vztrajam pri tej zavrnitvi in menim, daje tu na mestu zdravniška diskretnost, preko katere v drugih povezavah moramo iti; spoznal sem tudi, da v terapevtske namene sploh ni potrebna tako daleč segajoča aktivnost v razmerju do pacienta. Kajti ne da bi jih motil v njihovi svojskosti, sem lahko pomagal ljudem, s katerimi me ni družila nobena skupna značilnost rase, vzgoje, socialnega položaja in svetovnega nazora. Takrat, v času teh sporov, sem sicer dobil vtis, daje ugovor naših zastopnikov - mislim, daje bil to v prvi vrsti E. Jones" - izpadel vse preveč ostro in brezpogojno. Ne moremo se izogniti temu, da sprejmemo tudi paciente, ki so tako nestanovitni in za življenje nezmo- žni, da je pri njih potrebno analitični vpliv združiti z vzgojnim, in tudi pri večini drugih se tu in tam pojavi priložnost, kjer je zdravnik primoran nastopiti POTI PSIHOANALITIČNE TERAPIJE 9. (Nadaljnja opažanja o Putnamovih psihoanalitičnih nazorih se nahajajo v Freudovem predgovoru k Putnamovim Addresses (m Psychu-Analysis (Freud, 1921 a). Gl. tudi Freud (1919 h), nekrolog »James J. Putnam«.] 317 kot vzgojitelj in svetovalec. Toda to naj se vselej zgodi z veliko obzirnostjo in bolnika naj ne vzgajamo v podobnosti z nami, temveč za osvoboditev in dopol- nitev njegovega lastnega bistva. Naš spoštovani prijatelj J. Putnam v nam sedaj tako sovražni Ameriki nam mora oprostiti, da prav tako ne moremo sprejeti njegove zahteve, da naj se psihoanaliza postavi v službo določenega filozofskega svetovnega nazora in ga pacientu vsili z namenom, da bi ga oplemenitila. Hočem reči, to je vendar samo nasilnost, četudi skrita za najplemenitejšimi nameni'. Poslednja aktivnost, ki je povsem druge vrste, se nam vsiljuje s tem, ko postopno raste razumevanje, da različnih bolezenskih oblik, ki jih obravna- vamo, ne moremo rešiti z isto tehniko. Prenagljeno bi bilo, če bi to izčrpno obravnaval, toda na dveh primerih lahko razložim, v kolikšni meri pride pri tem v poštev nova aktivnost. Naša tehnika je zrasla na obravnavi histerije in je še zmeraj naravnavna na to afekcijo. Toda že fobije nas silijo, da gremo preko naših dosedanjih postopanj. Fobijo komaj obvladamo, če čakamo, dokler ni bolnik skozi analizo pripravljen, dajo opusti. Potem v analizo nikoli ne prinese tistega materiala, kije nepogrešljiv za prepričljivo rešitev fobije. Treba je ravnati drugače. Vzemimo primer agorafobije; obstajata dva razreda le-teh, lažji in težji. Prvi morajo sicer zmeraj trpeti v tesnobi, kadar gredo sami na cesto, toda kljub temu tega, da hodijo sami, še niso opustili; drugi se varujejo pred tesnobo s tem, da se odpovedo temu, da bi hodili sami. Pri teh slednjih imamo uspeh samo tedaj, če jih z vplivom analize lahko pripravimo do tega, da se ponovno vedejo kot tisti s fobijo prve stopnje, torej gredo na cesto in se med tem poskusom bojujejo s tesnobo. Torej pridemo najprej do tega, da fobijo tako daleč znižamo, in šele potem, ko na podlagi zdravnikove zahteve to dosežemo, dobi bolnik tiste asociacije in spomine, ki omogočajo, da bo fobija razrešena. Še manj primerno se zdi pasivno čakanje pri težkih primerih prisilnih dejanj, ki se nasploh nagibajo k »asimptotičnemu« postopku zdravljenja, k neskonč- nemu trajanju obravnave, katerih analiza je vedno v nevarnosti, da prinese zelo veliko na dan in nič ne spremeni. Zdi se mi kaj malo dvomljivo, da lahko pravilna tehnika tukaj obstoji samo v tem, da počakamo, daje zdravljenje samo postalo prisila, in potem s to protiprisilo nasilno zatremo bolezensko prisilo. SIGMUND FREUD 10. (Prim, tehnični prijem, ki ga Freud opiše v prvem razdelku svoje analize »Volčjega človeka« (1918 h), Stuílienüusguhe, 8. zv, str. 132-3; slov. prev.; »Volčji človek«. Muli huns. Volčji človek. Ljubljana; Studia humanitatis, 1989. ] 11. [V času tega nagovora je Anton von Freund načrtoval ustanovitev takšnega zavoda. Gl. Freudov nekrolog von Freundu (1920 c).] 318 Vendar razumete, da sem vam v teh dveh primerih predstavil samo poskusa novih razvijanj, ki se jim približuje naša terapija"'. In sedaj bi rad za konec pogledal situacijo, ki pripada prihodnosti, ki se bo mnogim od vas zdela fantastična, ki pa vendarle zasluži, menim, da se nanjo pripravimo v mislih. Veste, da naše terapevtsko delovanje ni prav intenzivno. Samo peščica ljudi nas je in vsakdo od nas se lahko tudi pri naprezujočem delu v enem letu posveti le majhnemu številu bolnikov. Nasproti preobilici nevrotične bede, ki je v svetu prisotna in katere obstoj morda ni potreben, je to, kar lahko mi pri tem odpravimo, kvantitativno komaj vredno upoštevanja. Poleg tega smo zaradi pogojev lastne eksistence omejeni na premožne vrhnje družbene sloje, ki so navajeni, da sami izbirajo svoje zdravnike in pri tej izbiri jih vsi predsodki odvračajo od psihoanalize. Za široke ljudske množice, ki neizmerno težko 1ф1јо pod nevrozami, ne moremo sedaj narediti ničesar. Sedaj nam dovolite predpostavko, da nam s kakršnokoli organizacijo uspe naše število povečati tako daleč, da bi bilo zadosti za obravnavo večjih ljudskih množic. Po drugi strani lahko predvidimo: nekoč se bo prebudila vest družbe in jo opomnila, da ima revež prav takšno pravico do duševne pomoči, kot ima že sedaj do kirurške, ki rešuje življenje. In da ljudskega zdravja nevroze ne ogrožajo manj kot tuberkuloza in da so lahko prav tako malo, kakor je ta, prepuščene nemočni skrbi posameznikov iz ljudstva. Potem bodo vzpostavljene ustanove in ordinacije, v katerih bodo zaposleni analitično izobraženi zdravniki, da bi moškim, ki bi se sicer zapili, ženskam, ki jim grozi, da se zrušijo pod bremenom odpovedovanja, otrokom, kijih čaka samo izbira med podivjanostjo in nevrozo, na podlagi analize ohranili zmožnost odpornosti in življenjske moči. Te obravnave bodo brezplačne. Lahko dolgo traja, da bo država zaznala nujnost teh dolžnosti. Sedanje razmere lahko ta čas odložijo še dlje v prihodnost, naj- verjetneje je, da bo s takšnimi zavodi začela zasebna dobrodelnost; toda enkrat bo moralo priti do tega." Potem bo za nas nastopila naloga, da našo tehniko prilagodimo novim pogojem. Ne dvomim, da bo tehtnost naših psiholoških podmen naredila vtis tudi pri neizobraženih, toda poiskati bomo morali najenostavnejši in najoprijemljivejši POTI PSIHOANALITIČNE TERAPIJE 12. [Cesar Jožef II. von Österreich (1741-1790), o katerega nekonvencionalnih filantropičnih aktivnostih so krožile številne legende. Freud je v podobni zvezi nanj opozoril že v nekem zgodnejšem tehničnem delu (1913 c, Studienmtsguhe, Ergänzungsband, str. 193; slov. prev.: »Vpeljava obravnave«. Problemi 7-8/1997, str 192).] 13. [Obravnava vojnih nevrotikov je bila glavna tema kongresa, na katerega je bil naslovljen pričujoči nagovor.] 319 izraz našega teoretičnega nauka. Najverjetneje bomo izkusili, daje revež še manj pripravljen, da se odpove svoji nevrozi, kot bogataš, ker ga težko življenje, ki ga čaka, ne privlači in ker bolezen zanj pomeni več pravice do socialne pomoči. Morda bomo pogosto lahko kaj naredili samo tedaj, ko bomo lahko duševno pomoč združili z materialno podporo po načinu cesarja Jožefa'^. Prav tako bomo pri množični uporabi najverjetneje prisiljeni, da čisto zlato analize izdatno legiramo z bakrom direktne sugestije, in tudi hipnotično vplivanje bi utegnilo tako tukaj, kot pri obravnavi vojnih nevrotikov", ponovno najti neko mesto. Toda kakorkoli že bi se lahko oblikovala psihotera- pija za ljudstvo, iz katerihkoli elementov bi jo sestavili, njene najučinkovitejše in najpomembnejše sestavine bodo gotovo ostale tiste, ki so bile izposojene iz stroge, netendenčne psihoanalize. Prevedla Mateja Peršak PROBLEMI 3-4/1998, letnik XXXVI Uredništvo: Miran Božovič. Mladen Dolar, Tomaž Erzar, Zoran Kanduč, Peter Klcpcc, Zdravko Kobe, Gorazd Korošec, Janez Krek, Dragana Kršič, Stojan Pelko, Renata Salecl, Marjan Šimenc, Darja Zaviršek, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek. Vlogo Sveta revije opravlja Izvršni odbor izdajatelja. Glavna in odgovorna urednica revije Problemi: Alenka Zupančič Tajnik uredništva: Uroš Grilc Naslov uredništva: Komenskega 11, Ljubljana (s pripisom »za Probleme«) Žiro račun: 50104-678-83669, z oznako: »za Probleme« Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Vošnjakova 8, Ljubljana Oblikovanje: AOOA Stavek: Klemen Ulčakar Tisk: Cicero Naklada: 1050 izvodov Naročnina za leto 1997: 5250,00 SIT Cena te številke: 1575,00 SIT. V ceno je vračunan prometni davek. Revijo denarno podpira Ministrstvo za kulturo. Po sklepu Ministrstva za kulturo, št. 415-345/95, z dne 5. 4. 1995, šteje revija med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.