P. Rosegger — Jos. Volc
Pozdravljeno, dete nebeško!
(Boiična molilev.)
i }ožičt   H si /u; po  dolgih Žaloslnih dneh si oendar spel prišel dol k j ,.,# nam>
Hrepenel sem po tebi kot otrok; kajti jaz sem otrok s sioimi lasmi.
Ali zdaj te čujem, da šustiŠ o teh oršičih; med foojim sladkim, gorkim dihom pfapolajo lučce soetega dreuesca božičnega.
O, pozdraoljeno, ti nebeško dete! S solnčnimi soo/imi očki prosevaš feŽke megle, ki se kar nočejo duignifi o fej dotini solznih rosd.
Jaz bi fe pogrel na svojern nrcu, ali bojim se: č/ooeških slrasti divji plameni bi znabiti opalili tuoje kodraoe lasce. Vem, ti st naoajeno oečne  pomladi  rnilih  dihoo;  otrok Bogoo, pri febi doma mora bHi tepoi
VeČkrat Čvjem, kako liho zveni u višauah, kot zoonenje in pozdrai^^M Ijanje od zgor.                                                                                                 ^M
/n /edaj me zgrabi domoložje, in kakor izgubljen otrok o noči kličeift in pota iščem k bioališčem hožjitn.
Povej mi, pouej, U tjubi poslanček nebeški, kalo rauna gčri tooj OČe, večni Gospod?
Skoraj bojim se, da nas je Oče pozabil; gledam namreč, kako t»se_ božje izginja na svelu kot solnčni žarki pred hudo uro                             jl
Veselje nad praoico nam jo umrlo in čista dobra uolja.                  ^H
Umefnost brba po prahu, definja srca ginejo.                                     -!^M
Ko   bi  ti  ne prišlo  od  časa do časa,  o slodko,  sueto dete,  steza^k med nebom in zemfjo bi podiojala čisfo,                                                      '^t
Mene pa tako žeja po nouicah od zgor, kaj li dclajo ondi o deŽe&j^k oečne Ijubezni osi dragi, ki so nos zapushti.                                               'J^k
Moja   mamica  zoesto;  dauno  ie  že  blezo  dospela   tja  na  beriamj^k bolestnih.                                                                                               ' ^J
Bila je skoro stepa; oendar poti Ija — to oem -- ni izgrešiia.        f
Kako ji gre? Li vedrto še peoa popeoke oesete? To vem, da an-gelci poslušajo in se smejejo! Kakšna reč je to bi/a, ko je pripooedo-vah in pela/ In modro sa je držalu, saj Čisto giuha je btla tudi m suo-jegu  lastnega  peoanja  in razodeoanja  -—  tako  sodim — sama ni čula.
In še fo naj tiprašam: Ali imafe koga bolnega o nebesih?
Če ne more streči bolnikom, mumka moja, in čuti cele noči in skrbeti in si od ust pritrgauati, jaz mislim, ni srečna.
Not pa je golovo.
Ali lo ji pooej, aa ima zdaj na suetu unučke srčkone; listi-Ie, ki danes uriskajo okoli lučic toojega drevesca, o dete božje. In to povej mornici: pozdraoljaino jo.
Polem si ti, Oete bofje, gofovo že ludi srečalo žensho lice, maj-nišho mlado in angelsko Ijubko; težko si oerjelo, da je bilo rojeno na suelu.
V družbi najčistejših in nojbolj blaženih, med zvestimi, žrlvoljubimi dašami si je videlo.
Ti se smehljaš, božje dele, uidelo si jo pluli u beli oblelti, z mirlo pretkani.
Nje obraz, tako neten ho črešnjeo cvet — ona je biiai — in oči, tako mi/e in gtoboke — se // ni v njih še zrca/i/a podoba soproga in olrčk ?
Ti s; jo srečalo o deieli nebeški, kako je znabili pohajala samši u tihih gajih in Cakala.
Saj lokrol šele, ko bodo pri n/i moi in olroci, bo oesela šla v večna blaženost.
To žena, mo/e dete nebeško, ko se orneš domov, te bo uprašala s solznim smehljajem, kako je kuj bilo, ko si poslauilo božično dreoesce oriskajoiim otrokom u osirolelo hišo?
O pouej ji, kako nam nanouo ozcvila u leh mladib dušah prezgodaj zoenelo oeselje tcga suetd.
fn to ji pouej, kako sem srečeii v teh malih, in kako srčno se ji zahoaljujem.
In da še vedno plakaii moram — o poslanec Ijubezni — lega ji ne pooej.