462 Kristina: Spomini. Nekaj o materinskih pravicah. Spisala Danica. Dokler je bila ženska pod oblastjo moževo, je bil on jedini pravni varuh svojih otrok. Najbolj izražena je bila ta oblast pri starih Rimljanih, kjer je bil gospodar, — pater familias tako rekoč vladar v svoji hiši z neomejenimi pra- vicami. On je smel odločevati čez ženo in otroke, on jih je smel kaznovati po svojem spoznanji, da, celo njihovo življenje je bilo v njegovi roki, kajti imel je pravico kaznovati uporne ude svoje obi- telji celo se smrtjo. To barbarično stanje se je poboljšalo nekoliko v srednjem veku. kajti vzela se je očetu vsaj pravica čez življenje svoje rodbine. Ven- dar je pa ostala žena — mati še popolnoma izključena od vseh od- gojevalnih in odločilnih pravic nad svojo deco. ¦Šele naše stoletje je pripoznalo tudi žensko sposobno za vzgojo svojih otrok, ter se ji je dovolilo večjih pravic, nego jih je imela do sedaj. Zato pa dandanes tudi ne govorimo več izključno o očetovi oblasti, marveč o oblasti starišev. Danica: O materinslvih pravicah. 463 Vendar pa zakon še ne pripoznava ženski do cela istih pravic čez svojo deco, kakoršne ima mož. Dokler sta živa obadva, oče in mati, se vam sicer razlika .še v toliko ne pokaže ; zdaj velja istinito oblast starišev (torej obeli), in materina beseda je prav tako tehtna, kakor očetova. Kakor hitro pa umrje eden od starišev, takoj moramo spoznati, da pred zakonom ne velja mati za isto kakor oče. Ako umrje otrokom mati, ostane oče jedini njihov varuh, brez ozira na to, je li za vzgojo svojih otrok sposoben ali ne. In koliko- krat ni ! Vse drugače, ako umrje oče. Materi zakon ne pripoznava zmožnosti oskrbovati svojo deco sama, marveč jim postavlja varuha, jeroba, ki ima od sedaj do polnoletnosti otrok vso oblast v rokah. Akoravno ostanejo otroci i nadalje pri materi, pod njenim nadzor- stvom, vendar ona ne sme ukreniti ničesar brez posebnega dovoljenja jerobovega. Tu vidimo čisto nenaravno, vsaki civilizaciji v obraz bijoče dejstvo: lastna, krvna mati mora odstopiti svoje na- ravne pravice tujemu človeku, kojega postavlja so- dišče po svoji volji. V drugih kulturnih državah — vsaj v Nemčiji — so sicer uže odpravili ta ostanek barbarizma prejšnjih dob. Spoznali so, da je mati prav tako sposobna vzgajati svojo deco kakor oče. Spoznali so pa tudi, da je mati svojim otrokom bližja, nego katerikoli si bodi varuh. Sodišče postavlja otrokom jeroba le tedaj, ako n. pr. mati to sama zahteva; ali ako je oskrbovanje premoženja jako zamotano in težavno, ali pa če se mati v drugič omoži, ter bi se zamogla vsi ed tega vdati preveč moževemu uplivu na škodo otrok. Vendar ima pa prvo besedo i sedaj še mati in varuh jej je le na strani kot svetovalec. Tako drugje. A pri nas se moramo še vedno boriti se starimi, podedovanimi institucijami, ne glede na to, če zadostujejo še duhu časa, ali ne. Seveda, dokler velja ženska za inferijorno, odvisno bitje, niti ne mo- remo pričakovati nič boljšeg-a. Toda mislim, da so pridobitve žen- skega oslobojenja v zadnjih letih dosti dokazale, da je ženska du- ševno baš tako obdarjena, kakor možki. In v pričo teh pridobitev bi bil res skrajni čas, da pade i ta kitajski zid zastarelih predsodkov. Saj se pa tudi nikakor ne da opravičiti sistem jerobov. Ali se imamo morda nadejati, da se bode varuh, ki le po sili opravlja Fvoj posel, bolje potegoval za otroke, za njihove interese in pravice, nego lastna, rodna mati, kojo veže krvna vez ? Ne, to je naravnost brez smisla. Ravno nasprotno pa moremo prav često opazovati, da iščejo varuhi pri je robstvu le svoj lastni hasek, zlorabljajoč podeljeno jim oblast. 4(i4 Danica : O materinslvih pravicah. A mati je brezpravna ! Ali se nam je morda bati, da bi mati v slučaju zopetne omo- žitve mogla tako do cela pozabiti svojih otrok iz prvega zakona, da bi to škodilo njihovim interesom ? Mislim, da s te strani ne pride baš veliko zla. Zakaj se pa nič ne bojimo za one otroke, kojih oče se v drugič oženi ; zakaj pa oni ostanejo mirno pod njegovo oblastjo ? Saj je ven- dar obče znano, da se očetje prav često in prav radi vdajajo vplivu druge žene in ne ravno v redkih slučajih prav na kvar otrokom prvega zakona. A v takem slučaju se zakon ne čuti poklicanega braniti osirotele otroke. O zločestih mačehah pojejo uže stare pesmi, med tem ko zlo- čestega očima skoraj da ne poznamo. Zakaj ? Zato ker tvori prava mati živo vez mej otroci prvega zakona in njihovim drugim očetom. Ona vblaži nasprotstva, zastopajoča pravice svojih otrok. Mačeha pa nima tistega nežnega, materinskega čuta za otroke svojega moža. Njeni otroci in otroci prvega zakona tvorijo pri njej ostro nasprotje, in mož, dasi pravi oče, zapade le prečesto do cela vplivu svoje druge žene, nasprotujoč naposled lastnim otrokom. In to je prav vsakdanja prikazen. A vendar odreka zakon materi pravico varuštva nad svojimi otroci, med tem ko jo podeluje očetu. Ničev je tudi odgovor, da so ženskam preveč tuja pravna vpra- šanja, sploh vse, kar se tiče javnega življenja. Seveda morajo i ostati nevedne in neizkušene, ako jih postavimo pod kuratelo, pod večno varuštvo. Kje naj si pa dobe potrebne rutine, ako ne v živ- ljenju samem ? Dajte ženski istih političnih pravic kakor možu in kmalu bo i njeno javno nastopanje v pravnih zadevah isto tako jasno in določeno, kakor moževo. Dandanes, ko se ženska vendar že nekoliko slobodneje giblje, ji smemo izročiti bre^ skrbi tudi varuštvo njenih otrok, ne da bi škodo trpel kateri koli del. Čudim se pa le, da so glasovi v tej za- devi tako redki. Ženske se potegujejo z vso vnemo za razne dok- torate in diplome, a na to, kar jim je najbliže, pravic nad lastno krvjo so morda pozabile. Morda zato, ker se vrše v tišini, od sveta neopažene in pozabljene? To bi bilo pač neopravičljivo. Iskati si mo- ramo tedaj blažjega vzroka. Nadebudno, krepko ženstvo, ki stremi k višinam človeštva, pač ne misli na udovstvo. Preveč čuti pulziranje lastnega življenja, da bi moglo misliti na smrt. In vendar je v naši državi okoli 2 milijona udov, kojim treba pomoči do njihovih pravic. Prav tako pa tudi mislim, da ta korak, dasi tih in na zunanje ne- Bogomila : Dva cveta... 465 opažen, bi bolj pomogel k občnemu napredku ženskega stališča sploh, nego najefektnejši skok na naj si bodi kateri koli oder modrosti. Zato bi pa tudi priporočala prav toplo prvoboriteljicam ženskih pravic, potegovati se za materinsko pravo, po kojem bi imela mati, kakor oče, popolno oblast nad svojo deco, brez najetih varuhov po sili. Op. Ako se ne motim, se bavi dunajski »Frauenverein« tudi s tem vprašanjem ter si ga je postavil na dnevni red.