Ixlliljil
vsak četrtek, ako je ta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu „Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica 7.
Osebni pogovor od 10. doli. ure predp. in od 3. do 4. ure pop.
Rokopisi se ne vračajo.
Zainserate se plačuje po 20 vin. od garmondvrste za vsakokrat.
S prilogo „Domoljub“
za koroške naročnike.
Vsakemu svoje!
Slovenci! Ne udajmo se!
zaceloleto4 krone (2 gld.)
Denar naj se pošilja pod napisom :
Upravništvo
v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 20.
Naročnina naj se plačuje, naprej.
Leto XXIII.
V Celovcu, 1. decembra 1904.
Štev. 48.
Izpolnite in vrnite pole političnega društva!
»Slovenska ljudska stranka44.®
Ljubljanski „Slovenec“ je pred kratkim iz-prožil misel o ustanovitvi nove slovenske stranke, katera naj bi preko sedaj obstoječih, „načelno“ si nasprotujočih strank združila v sebi ves slovenski nàrod od Drave do Kolpe in od Mure do Adrije na podlagi enotnega programa. Da nekako preiskuje javno mnenje o svoji namisli, je pozval ,Slovenec“ slovenske rodoljube, da izrazijo svoje mnenje o novi stranki, javno, da se otvori nekak javni semenj za to novo stranko, iz česar naj bi se potem storil končni zaključek : dà ali ne !
Da se nam ne bo morda očitalo, da smo tebi-nič meninič prezrli ta najuovejši pojav »spravne akcije“, naj nam bo dovoljeno, izreči nekaj misli o tej novosti.
Odkritosrčno priznavamo, da mi obmejni Slovenci, posebno mi na Koroškem, ne želimo ničesar bolj, nego da bi se leta in leta trajajoči razpor med Slovenci ublažil, da bi se našlo sredstvo, s katerim bi se dal ta razpor poravnati, ker pričakujemo od skupnega dela gotovo več koristi i za celokupni slovenski nàrod i za posamezne njegove dele, posebno pa za one, ki morajo danzadnevom stati na straži proti vedno brezobzirnejše navalju-jočemu sovražniku. Gotovo je torej, da bi koroški Slovenci pozdravili z največjim oduševljenjem združenje celokupnega slovenskega nàroda v eno močno nàrodno vojsko.
Spominjamo se, s kakim navdušenjem se je sprejel na Koroškem leta 1897 klic na vseslovenski shod v Ljubljani. Marsikateremu udeležniku vseslovenskega shoda so porosile lice solze radosti, ko je vstal 90letni starček, naš Lovro Serajnik, ter vzpodbujal zbrane zastopnike nàroda k skupnemu delu za domovino. Toda : vseslovenski shod je minil in s shodom tudi vse, kar je bilo vseslovenskega. In če se danes vprašamo, koliko koristi ima slovenski nàrod od tega skupnega zborovanja, moramo pač
Podlistek.
Knjige „Družbe sv. Mohorja".
(Napisal: Franjo Neubauer.)
Zopet ima skoro vsaka slovenska hiša pod svojo streho Mohorjeve knjige. Prebira jih kmet, delavec, obrtnik, kakor tudi zastopniki „učenih“ stanov, takozvana inteligenca. Sicer razdvojeni in nesložni, se v tej družbi vendar najdemo vsi skupaj in kažemo tujcu, kaj premoremo.
V šestih knjigah, ki nam jih je podarila družba, najdemo vsakovrstnega čtiva. Da ni vse zlato, so krivi zlasti slovenski pisatelji, ki se „vse premalo ozirajo na našo družbo1*, kakor beremo v „Glasniku“. In res! Koliko dobrih pesnikov in pisateljev se oglaša v raznih leposlovnih listih, v knjigah „ Družbe sv. Mohorja11 pa ne najdeš njihovih imen.
Skrb naj bodi tajništvu, da bi se „Družbi sv. Mohorja" ohranili dosedanji pisatelji in pridobili novi. Družba bode s tem na glasu in veljavi le pridobila, kar jej iz vsega srca želimo.
Sedaj si pa oglejmo posamezne knjige. Dr. Krek nadaljuje „Zgodbe sv. pisma11, delo, ki ga je začel s tako vnemo prerano umrli dr. Lampe. Tudi molitvenik „Lurška mati božja", je dobilo slovensko ljudstvo. Pl. Andrejka je napisal knjigo, ki bo marsikateremu Slovencu vzbudila žalostne spomine. Koliko mladeničev je šlo na vojsko, a niso več videli slovenske svoje domovine. Koliko mladih mož Je umrlo nekaj let po okupaciji, ker so si nakopali
reči, da ravno toliko, kakor da shoda ni bilo. S tolikim oduševljenjem ustauoGjena „nàrodna straža" je zaspala na straži in dobro bi'bilo, da bi jo nova «vseslovenska stranka" takoj prvi dan po svoji ustanovitvi postavila na «zatožno klop".
Svoj čas se je poizkusilo z ustanovitvijo «Slovenskega Lista" zabiti nekako zagvozdo med kranjski «klerikalizem" in «liberalizem", češ, morda se bo našlo na Kranjskem nekaj mož na obeh straneh, ki bodo dovolj močni, da bouo plavali proti dvema strujama. Ali ni bilo dolgo, da je splaval «Slovenski List" na eno stran in končno tudi utonil s svojo vseslovenščino vred. Bilo je še drugih poizkusov, pa so vsi šli isto pbt.
Ako torej potegnemo ' črto, pridemo do zaključka, da se je dosedaj ponesrečila še vsaka spravna akcija in to vsled tega, ker že izpočetka ni bilo resne volje, ker se je delalo le po trenotmh vplivih, brez globljega pogleda v najbližjo bodočnost, še manj pa v prošlost. A takrat, ko se je razpor pričel, takrat, ko bi bilo najbolj potrebno, takrat ni bilo onih »bešvihtigungsratov", temveč je vsakdo le oznanjal boj in boj do zadnje kaplje črnila. Boj se je hotel imeti. Sestavili so se programi, proglasila načela in obesila kakor svoj čas nedotakljive zakonske deske v Kirnu nad stranke in njihova glasila, češ, tako mora biti in nič drugače, pa naj bo, kar hoče. Razpor se je širil, zajedel se v meso in kri nàroda, a iz strankarskih glasil se je penil in besnel srd in sovraštvo. Tako je ostalo do danes, da ne najde drug na drugem niti lasu več dobrega, da se iznaša v.javnost uajostudnejše osebnosti, da sramoti slovenski nàrod sam sebe pred vsem slovanskim in neslovanskim svetom. Sedaj pa pride soudeleženec tega boja in pravi: ustanovimo stranko, ki bo, kakor bi odrezal, vrgla ta boj med staro šaro, in vseslovenski mir bo zavladal povsod, kjer biva slovenski nàrod!
Kakor smo že rekli, bi koroški Slovenci gotovo z največjim veseljem pozdravili tako stranko, ako bi bila, ako bi bili zagotovljeni, da bi v resnici vsaj začela delovati, o čemer pa mora pač biti vsakdo prepričan, da vsled sedanjih razmer nikakor ni mogoče. Kajti da bi popustili ena in druga stranka v čem, tega jim «ne pripuščajo" niti njihova načela, niti program. A dokler tega ni, je skupno delovanje sploh nemogoče. So pač točke obema programoma skupne, katere bi mogle
PHBPWWIIIIWrifTllimil IfflllWMIIIIWMMIHIIIIKIHWlMIWMyiBUiMIJJlMBBgafcllBaifilMHMHBflHBMMMi
v Bosni bolezen. Sam sem poznal nadarjene može, borilce iz leta 1878, ki jih je jetika spravila v prerani grob. Ali vse to bi se pozabilo in še ponosni bi bili Slovenci, da so se naši junaški mladeniči odlikovali in žrtvovali za svojega vladarja. Toda vsakega Slovana boli, ko vidi, da se zasedena slovanska zemlja — pošvabčuje. In tako mi je rekel neki Bosanec, ko sem se vozil ž njim po železnici: «Bolje, da te Turčin sabljom goni, nego Švaba perom." Žalostno, ali značilno!
Zlati so nauki, ki jih podaja župnik Trunk v svoji knjigi : «Bodi svoje sreče kovač". Knjigo je treba resno čitati in razmišljavati o tem, kar podaja. Naj nihče ne reče: «E, lahko je pisati, a težko storiti". Kes je težko premagati strasti, ali vendar uči izkušnja, da dobra in močna volja doseže lahko marsikaj in dela čudeže. In naj si še tako mašimo ušesa, vendar ostane res, da samo delaven, varčen in trezen nàrod more obstati, posebno v takem boju, kakor ga mora biti naš mali, povsod prezirani slovenski nàrod.
«Lisica Zvitorepka" je nekaj izvrstnega! Ta nàrodni jezik, ta klasična imena živali! Ko to bereš, kar vidiš Bučmana in Štrkolina, kako se pre-kopicata po Hudi luknji, neumnega petelinčka Petra, kako skoči na polico in pogledava, ali je res šla lisica za ogel ali ne, itd. Prav pogodil jo je pisatelj in napravil marsikatero prijetno urico mnogoštevilnim čitateljem.
«Koledar" prinaša nekaj pesmi, izmed katerih je najlepša Medvedova «Kazen nesprave*. Znani pesnik »Dom in Svet“-a je tudi čislan sotrudnik družbe sv. Mohorja. Mojster je v jeziku in njegove pesmi izražajo globoke misli. Njegova pesem «Kazen
biti podlaga skupnemu delu, ali pač pa je toliko drugih «točk", katere onemogočujejo vsaj za sedaj vsak sporazum. Taka «sporazumna" točka bi morda bila «nàrodnost", za katero hoče sicer sedaj vsaka stranka zase imeti monopol, morda tudi skupni nastop v gospodarskih vprašanjih. Ali tudi to zadnje je skoraj nemogoče, ker si je vsaka stranka zase ustanovila svojo gospodarsko organizacijo, iz katere ravno črpa svojo moč. Na podlagi strogo medsebojnega sporazuma obeh strank je torej «slovenska ljudska stranka" za sedaj nemogoča. Naravnost nespametno pa bi bilo ustvarjati novo stranko izven sedaj obstoječih, kajti imeli bi potem pač še eno stranko, katera bi nekaj časa životarila, potem pa splavala ali sem ali pa tja. Ravno tako mislimo, da je sedanja «spravna akcija" že vsled tega mrtvorojeno dete, ker se je začela s soudeležene strani. Da «Nàrodovci" ne bodo zaupali «Sloven-čevcem", je pač lahko umljivo, kakor bi bilo ravno tako umljivo nasprotno. Naše mnenje je pač:
Ne ustanavljati nove stranke, temveč delati nato, da se na podlagi obstoječih strank doseže sporazumljenje. Zato pa bi bilo treba posredovalcev od zunaj, ki bi ne bili soudeleženi pri dosedanjem boju in ki bi predložili strankama načrt za skupno delo, kateri bi pa puščal strankama v gotovih zadevah proste roke. Na zunaj naj bi bil nastop skupen, v domačih, notranjih razmerah bodi vsaka stranka sama svoja, a brez odurnosti dosedanjega boja. Toda kdo naj oživotvori la načrt? Morda skupna akcija izvenkranjskih in goriških Slovencev ? Ali pa bodete obe stranki sprejeli potem ta program? Morda, ali pa tudi ne. Kedaj? Prej ne, dokler se vsaj nekoliko ne poleže obojestranska bojna strast. Kedaj bo to? Prav kmalu ne, ali pa morda nikdar. Morda tedaj, ko bi ena stranka popolnoma podlegla drugi ter bi bila zmagovalka toliko «lojalna", da bi priznala premaganki iste pravice kakor sama sebi? Do tega ne bo prišlo nikdar, ker splošnega popolnega poraza ne bo doživela nikdar niti ta niti ona stranka, in če bi tudi, take «lojalnosti" še ni videl Ben Akiba. Kdo naj gre prvi po kostanj v ogenj? Kdor hoče, ali pripravi naj se, da se bo najbrž pošteno opekel ali tu ali tam, ali pa vsenaokrog. — Zaključek: Vsak, tudi najboljši načrt je skoraj neizvedljiv. Sedanje «spravne akcije" in po njih in brez njih nove stranke so ali za par desetletij prepozne ali pa prezgodnje. Ča-
nesprave" pripoveduje slučaj iz prvih časov krščanstva. Kristjan Sapricij odpade od vere, ker noče odpustiti razžaljenja svojemu nekdanjemu prijatelju Niceforu. — Krajše pesmice sta priobčila V. Mazi in Fr. Neubauer.
A. K. Sežun je priobčil zbirko izrekov pod naslovom «Resnice". Da so to resnice, verjamem, ali tako navadne in tako vsakdanje izražene, da ne vem, če bi «Koledar" kaj izgubil, ko jih ne bi bilo notri. «Kdor pod svojo streho spi, uživa mirne, srečne dni", ali: «Kdor ljubi neprestano delo, ima vedno življenje veselo", vse to je menda že res, ali to je tako obrabljeno, da nas taki izreki — dolgočasijo. Nekateri so pa naravnost čudni, n. pr. : «če bi se mi brigali bolj za se nego za druge, bi bilo manj jeze in sovražne kuge (!). Rekel bi, da pisatelj sam ne ve, kakšna je ta «kuga" in odkod so jo zavlekli v evropski koledar. Prisiljena in težko umljiva je tudi «resnica" :	«Učenost do-
naša pristne sadove, neumnost dejanja škodljive sledove" (!).
Gledé oblike omenim, naj se posamezne vrste v pesmih dosledno pišejo z malo začetnico, kedar zmisel ne zahteva velike začetnice. Tako pišejo danes vsi slovenski leposlovci in je tudi edino pametno.
Edino daljšo po vest je napisal neki F .... t in jo naslovil «Očetova krivda". Žalibog da se dogajajo take žaloigre, da nedolžni, dobri otroci morajo trpeti zaradi staršev, ki se udajajo svojim strastim. Ali vendar se otroci ne smejo tako sramovati svojih staršev, da jih zataje, kar se dobro povdarja v povesti.
Ostale povestice in slike so kratke. Zanimive so zlasti Šegulo ve «Jan van Vert" in »Srce Jezusovo".

kajmo, kaj nam prinese prihodnjost. Bolje je slabo nego še slabše.
Mi, ki izven bojnega polja „pasemo blaženo lenobo' in čakamo, da nam bodo po končanem »bratomornem boju“ kar trumoma letela pečena piščeta v usta, katera nam bo odprl „vseslovenski mir“, bomo mirno čakali dalje ter jemali vse, kar nam dobrega podajata „klerikalizem“ in „libera-lizem“, boj pa drage volje prepuščamo onim, ki se hočejo pretepati, a pazili pa bomo, da se k nam ne pritepe. Navezani smo sicer na lastne moči, ali upamo, da te ne bodo preslabe v dosego našega cilja — obrambo naših nàrodnih postojank. Drugega si pa v svoji skromnosti takointako ne želimo.
Koroške novice.
Imenovanje. Naš rojak, gospod dr. Blaž Lahovnik, ki je bil pred kratkim kot vladui koncipist premeščen od velikovškega okrajnega glavarstva k celovškemu, je sedaj imenovan c. kr. okrajnim komisarjem. Naše najprisrčnejše častitke !
„Miklavžev vcèer“. Sicer smo izvedeli že nekaj o sporedu tega večera, kolikor smo namreč že priobčili v zadnji številki ,,Mira“, danes dostavljamo samo, da, kakor čujemo, pohiti ta večer tudi pevsko društvo „Drava“ v Celovec, da pomnoži spored. Natančnejšega danes še ne moremo objaviti, kajti prireditelji so se zavili v pravo meglo molčečnosti, da ne spraviš iz njih prav čisto nič gotovega. Na. vsa naša vprašanja dobivamo le odgovor: Počakajte do 11., potem bodete pa sami videli. Torej tudi mi ne moremo drugega reči, nego: Pridite 11. v Celovec in videli in slišali bodete sami, kaj bo. Na svidenje torej v nedeljo, dné 11. t. m.
Duhovniške zadeve. Vsem p. n. g. duhovnikom, ki so udje „Marijine kongregacije“ v duhovnem semenišču v Celovcu, s tem naznanjamo, da se bo zaobljuba obnovila šele na praznik „Ozna-njenja Marijinega4', dné 25. sušca. Vodstvo. — Preč. g. prošt Luka Vavtižar v Dobrlivasi je nevarno zbolel : opravitev dekanijskih poslov je ško-fijstvo poverilo prvemu dekanijskemu svetovalcu g. župniku Andreju A plenu v Železni Kapli. Bog daj obolelemu rodoljubu zopet zdravje! — Odlikovan je bil z zlatim zaslužnim križcem s krono duhovnik iz krške škofije in c. kr. vojaški kurat v Gorici, g. Fr. Ivanetič. — Imenovan je predsednikom rokodelskih pomočnikov v Št. Vidu ob Glini č. g. K. Pichler, dotični mestni kaplan. — Nastavljen je na župnijo Zgornja: Bčla g. Jož. Palle, župnik v Zgornjem Miihlbachu.
Tristoletnica celovške stolne cerkve se je obhajala dné 30. novembra t. 1. To cerkev so pozidali protestantje in dné 8. aprila 1591 jo je blagoslovil protestantski pastor Bernardin Steiner po protestantskem obredu. Za časa protireformacije so bili poklicani jezuitje v Celovec, ki so prvo-krat po 40 letih slovesno vodili procesijo na praznik presv. Kešnjega Telesa. Dné 30. novembra pa je omenjeno cerkev posvetil prošt in pomožni škof Karol pl. G r i m m i n g v čast sv. apostolov Petra in Pavla.
Malo odgovora. — V zadnji številki „Freie Stimmen" nas je blagovolil g. Josip Kowatsch, nadučitelj iz Ukev, počastiti s „Poslanim“, ki se
Katoličan, ki se ne zanima samo za domačo cerkvico, temveč tudi za delovanje in napredovanje katoliške cerkve po tujih, daljnih deželah, bo rad prebiral slike iz daljnega vzhoda.
Saj nas čimdalje bolj zanimajo in razburjajo poročila z bojišča v Mandžuriji, ki pravo za pravo še vedno pripada velikanskemu kitajskemu carstvu. Za to velikansko borbo se zanimamo kot Slovani, za delovanje misijonov kot katoliki. Lepe, jasne slike napravljajo ta spis posebno zanimiv.
Temu spisu sledé nàrodne pripovedke, potem določbe o hišnem davku, posebno važne za kmeta, ki ima dandanes toliko posla z različnimi uradi. Dobrovc nam je sestavil „podatke zadnjega ljudskega štetja", da vidimo, kako smo napredovali, oziroma — nazadovali.
Profesor Pirnat je napisal življenjepis Valvazorjev, naštel in ocenil njegove knjige, ki jih je napisal naš rojak z veliko marljivostjo in z velikim trudom, a s še večjo požrtvovalnostjo izdal. Kdo se ni že divil debelim knjigam, polnim slik starih gradov in utrjenih mest. To je naša zgodovina. In možje, ki so oteli pozabnosti slavne čine naših pradedov in nam opisali zemljo, bakoršna je bila pred stoletji, taki možje so vredni najboljših živ-Ijenjepiscev.
Z žalostjo nas navda izvrstni spis profesorja Trinka o beneških Slovencih. Koliko naših bratov je raztresenih po svetu med drugimi številnejšimi nàrodi, in vsi ti propadajo, giuejo ! Kaj pomaga, da se branijo, upirajo, da hočejo odvrniti od sebe preteči pogin?! „Šola čisto italijanska — vlada — ima druge skrbi, — za panslavističnega agitatorja držijo vsakega, ki se zanima za slovenščino.41 Dà,
glasi takole: „Uredništvu »Mira«. V zadnji številki se je Vaš list mnogo bavil z mojo osebo, in me med drugimi obdolžil po n e v er j e nj a. Da tega nisem zakrivil, bo uredništvo »Mira« izvedelo drugim potom.44 — Kakor se nam zdi, je to „Poslano“ bolj podobno nekakemu javnemu kesu, ali po domače rečeno „grevengi“, nego onemu, kar se je hotelo ž njim doseči, da bi se nas spravilo v strah. Ne, gosp. Kowatsch, vzlic vsem „Poslanim“ v nšiimcah" in vzlic Vašemu ljubeznivemu pismu, katerega ste poslali našemu uredništvu ,,0d nekod44 ter ga naslovili z „Lieber Barigeljc44, iz katerega sije res prava Jjubezeu do bližnjega44, vas zagotavljamo, da smo vedno pripravljeni z neovrgljivimi dokazi pred vsakim oblastvom dokazati vse ono, kar je pisal Barigeljc o neplačanih drvéh za šolo v Ckvah. Do meseca avgusta tekočega leta niste plačali c. kr. gozdnemu upravništvu šolskih drv za leto 1901/02 ter dolgujete še iz leta 1892 za šolska drva 21 K 20 vin., dasiravno ste med račune za leto 1901 priložili listek pod št. 16 „Holz II. Classe, 21 wr3 à 5 K 40 h = 64 K 80 h44 s podpisom „Kovač44, kar znači, da ste vi ta denar sprejeli, kar tudi potrjuje načelnik krajnega šolskega sveta, dočim pa c. kr. gozdno upravništvo v Trbižu pravi, da ste še sedaj (do 18. avg. 1904) dolžni za drva 102 K. Sicer pa naš namen ni, vam tu dokazovati, temveč čakamo, da nam daste pri c. kr. sodišču priliko, da bomo dokazovali. Ravno tako vam pa zatrjujemo, da bomo na to priliko čakali samo do postavnega roka, v katerem morete tožiti, pozneje pa izročimo vso zadevo c. kr. državnemu pravd-ništvu, da ono začne s preiskavo, kam je ta denar izginil.
Kotmaravas. V nedeljo, dné 20. novembra, priredila je tukajšnja podružnica družbe sv. Cirila in Metoda letošnji občni zbor v župnišču. Zbralo se je nepričakovano veliko udeležencev, med njimi tudi dva sosedna gg. župnika. Po pozdravnih besedah g. predsednika je poročal podružnični tajnik in potem g. blagajnik o delovanju podružnice v preteklem letu. Sledil je govor o slavnih (?) naših dvojezičnih šolah. Potem pa so nas očarali ho-diški pevci („Zvezda“) s prekrasnim petjem, za kar jim bodi iskrena zahvala. Morda se zaspani Kotmirčani po petju zbudijo iz nàroduega spanja in potem sami zapojejo našim nemčurjem. da jim bo po ušesih zazvenelo ! — V četrtek, dné 24. novembra, ob kakih desetih dopoldne je udarila strela v podružnično cerkev ^v Št. Kandolfu; streha ima luknjo, znotrauje' 'cenrvene stene pa so na desetih krajih opraskane. Že v sredo zvečer smo imeli grozen vihar med bliskom in gromom.
„PodkriževalcI“ t Kotmarlvasi. Zadnji nWochenblatt44 se je po svojem dopisunu iz Kot-marevasi spravil na zborovanje tamošnje podružnice družbe sv. Cirila in Metoda, češ, da na tem zborovanju ni bilo razun par otrok in žensk nikogar diugega. nego nekaj ljudi iz bližnjih občin, ki pa ne znajo pisati, temveč se le „podkrižujejo“. No, ti zgaga nemčurska, nam se pač zdi, da je poštenega slovenskega kmeta križec več vreden, kakor vsa tvoja piškava nemškutarija in tvojih ravno tako neotesanih tovarišev nemčurska pisarija. Sicer pa takointako vemo, da pri nemčurjih ni iskati pameti in nikar naj ta revček ne misli, da je koga
dà. — šole, druge skrbi, — in pa neumni strah pred panslavizmom !
K sklepu še en predlog. Skoro istočasno z Mohorskimi knjigami sem dobil „Koledar družbe sv. Cirila in Metoda44. V tem koledarju berem med ostalimi, da družbi sv. Cirila in Metoda pri-manikuje denarja. Ne vem, ali se motim, ali je res že nekdo predložil, naj bi se pri nabiranju za „Drnžbo sv. Mohorja44 poverjeniki spomnili tudi družbe sv. Cirila in Metoda. Jaz predlagam, da vsak član družbe sv. Mohorja plača namesto 1 gld. — 1 gld. 10 kr, 10 kr. dobi družba sv. Cirila in Metoda. Ako bi dal vsak Mohorjev član 10 kr. več. bi dobila družba sv. Cirila in Metoda čez 8000 goldinarjev. Recimo da bi dalo samo 50.000 Mo-horjanov onih 10 kr. Družba sv. Cirila in Metoda bi dobila 5000 gld., gotovo lepa svòta.
V Rumi, dné 13. novembra 1904.
Smešničar.
* Sodnik, ki ni znal prav dobro po naše, izprašuje trdega Slovenca, ki je bil kravo ukradel. Sodnik: „Odkod si kravo priženil?“ —Tat:„Go-spod, jaz krave nisem priženil, saj še nisem oženjen44. — Sodnik: „Jaz pa te še enkrat prašam, odkod si kravo priženil?44 — Tat: „1, kako sem jo priženil, če se nisem še oženil44. — Dolgo sta se pričkala, preden se je reč razjasnila. Sodnik bi bil namreč rad rekel: »prignal44 ; mislil pa je, da ima „priženem“ oseba tega glagola v minulem času „priženil“, ne pa ^prignal44.
razžalil s svojim neumnim dopisom. S takimi reveži, ki se jim očividno meša v glavi, moramo pač imeti usmiljenje. Obenem smo pa tudi prepričani, da ne bo dolgo, ko bodo naši slovenski »podkri-ževalci44 pošteno prekrižali račune kotmarskim nemčurjem, ki bodo potem pač izpoznali, da zna naš slovenski kmet kaj več, kakor samo križe delati. Sicer bi pa ne bilo ravno preveč napačno, če bi se tem nemčurčkom nametalo nekaj »križev44 na ono plat telesa, katera se po navadi maže z brezovim voljem !
Žaimice. Dné 18. novembra so trije hlapci eden iz Beljaka, druga dva iz Trga doma, v službi v Rajblju, napadli tukajšnjega iz Rajblja idočega voznika Matevža Oitzingerja, katerega so s cepini tako stepli, da bo dolgo trajalo, preden bo ozdravel. To je lep sad nemške omike! — Dné 21. nov. ni bilo pri nas šole. Skoraj bi rekel, krivo je bilo najbrž pomanjkanje drv in pameti, ker ni bilo zakurjeno. Sicer pa pri nas ni tako natančno, da bi morali v hudem mrazu v šoli kuriti. Ko bi tiste pametne glavice in še dve izven občinskega odbora, katere so po znanem kopitu zbrane, v peč pomolil, bi bilo menda tudi nekaj gorkote, in šola bi bila 1-utrakvistična !
Galicija. Poročila sta se v tukajšnji cerkvi dné 23. novembra gosp. Tomaž Petaver in Mici Rožer. Bog daj srečo!
Mohlièe. Novo došli g. baron preustrojuje na umeten način z napeljevanjem vode na suhe kraje in odpeljevanjem od močvirja svoja zemljišča. Vse z radostjo pričakuje, kakšen uspeh da bode to imelo. — Imenovani gosp. baron je preskrbel naši cerkvi lep kinč z nakupom lepe preproge (tepiha) pred glavnim oltarjem. Obljubil je še več storiti za cerkev, česar bodejo župljani gotovo veseli. — Največje veselje za vse pa bi bilo, ako bi se gosp. baronu posrečilo napraviti brod čez Dravo; s tem bi si postavil trajen spomin. Bog daj, da bi Drava brodu prej ne odnesla, prej da ga bodemo rabili.
Libeliče. (Poroka.) Poročil se je g. Ignacij Vranšek, nekdanji vodja nGorotana44 v Šmihelu, sedaj posestnik velike Mihelove kmetije v Kotljah, z Antonijo Lap uš iz Libelič. Poročal je ženinov brat, č. g. Vranšek, provizor v Mohličah. Mladima zaročencema: Na mnogaja leta!
Iskrena prošnja.
Komu bi se ne smilil otrok, ki mora v zimskem času, ko mraz hudo pritiska, v eno uro ali še bolj oddaljeno šolo zahajati in to v celo lahki obleki! Večina naših 212, našo »Ndrodno šolo44 obiskujočih otrok so pa otroci ubogih staršev in nujno potrebujejo zdaj, ko se zima s hitrimi koraki približuje, tople obleke in obuvala. Tudi letos nameravamo in sicer že v kvaterno sredo dné 14. decembra t. L v naši šoli napraviti običajno slavnost. Radi tega se obračamo zopet do preblagih src slovenskih rodoljubov in rodoljubkinj z iskreno prošnjo, naj blagovolijo tudi letos poslati blagohotnih darov v blagu, sosebno pa v denarju. Ker pa imajo čč. šolske sestre že z vajami za božičnico veliko opravkov, tedaj, da se jim naporno delo, koje imajo vrhutega še z nakupovanjem in razvrstitvijo daril za toliko otrok, nekoliko olajša, usojamo si še ponižno prošnjo pridejati, da naj se nam blagovolijo blagohotni darovi čim preje do-poslati. Vsem blagim dobrotnikom že prej kličemo iskreni „Bog plati!44
V Št. Rupertu pri Velikovcu, dné 13. listopada 1904.
Vodstvo „Ndrodne šole“.
Društveno gibanje.
Hranilnica in posojilnica v Velikovcu
naznanja, da bo sklepom odborove seje od dné 13. julija t. 1. na podlagi § 21 svojih pravil obrestovala hranilne vloge začenši z dnem 1. prosinca leta 1905 po 4V40/«.
„Družbi sv. Cirila in Metoda1’4 v Ljubljani je vplačala tvrdka Ivan Perdan zopet znesek eden tisoč kron kot delež pripadajoč naši družbi iz prodaje družbinih vžigalic. Podpirajte, rodoljubne Slovenke, zavedni Slovenci, to podjetje in razširjajte porabo družbinih vžigalic, saj ima družba do danes od teh vžigalic že 14.400 kron prispevka.
Praga in slovenski visokošolci.
Da je Praga za vzgojo našega višjega razumništva velepomenljiva, kdo bi o tem dvomil? Ne le vsovršena učilišča, kjer svetoznane sile delujejo, so dijakom na razpolago, ampak tudi družba jim je pristopna, v kateri se, ako je kaj dobre volje, kmalu prijetno udomačijo, in posebno priložnost dana v dandanes tako važnem nàrodnogospodarskem oziru dejansko se izobraziti. Saj je Praga glavno mesto in središče najindustrialnejše in najbogatejše dežele naše države. V takošnem mestu, kjer se
tako mogočni kulturni toki združujejo, človek duševno takorekoč sam od sebe raste, ako ima količkaj odprte oči. Akademična mladež naša je v poslednjih letih to uvidela; dijaštvo naše se v Pragi množi. Saj pa je res čudno bilo, da se naši mla-denči prej nikamor upali niso, kakor v Gradec in na Dunaj, ko dandanes vendar velja: čim kdo vidi več svetà, temveč veljà. Premožnejšim je seveda lahko učilišča menjati. Zlo pa je za ubožne v Pragi. V nemških zavodih izšolani dijak si tu težko zaslužka najde, da bi pa le bogatejši smeli uživati prednosti tega mesta, to je kruto: podpiranje potrebnega slovenskega dija-štva v Pragi je torej dolžnost našega n à r o d a.
„Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi" apelira vnovič na plemenito čutečo javnost, objavljajoč III. letno poročilo za 1903/4. Upamo da ne bo prosvitljenega človeka, ki bi društvu svoje roke morda radi tega odtegnil, ker mu ideali nekaterih tukajšnjih dijakov ne ugajajo. „Podporno društvo“ ima le en cilj: bedo ter pomanjkanje marljivega ter poštenega slovenskega dijaka manjšati. Morda se misli, da so v Pragi nevarnosti za mladega moža! Kje jih pa ni? Ali v dunajskem mestu morda ne?, ali v najbolj nemškem mestu ob Muri ne? ali sploh kje ne? — Revščina je pa povsod huda. Zatorej :
Odpri srcé, odpri roké,
Otiraj bratovske solzé!
Koroški deželni zbor.
Malo čudno se bo pač zdelo, da tako pozno poročamo o našem deželnem zboru, ali žalibog, naš list ima tako ozke meje, da niti najvažnejšega ne moremo poročati pravočasno. Odkritosrčno pa povemo, da temu pač ni krivo niti lastništvo, niti uredništvo, kajti oba imata najboljšo voljo, katera pa najbrž manjka nekaterim p. n. gg. naročnikom, ki dosledno pozabljajo, da list ne more brez rednih doneskov vztrajati, kaj šele da bi se razširil. Priloge stanejo lep denar, a če ni naročnine, ni prilog in važne stvari zastajajo. Torej!!
27.	seja dne it. novembra.
Deželni proračun za 1. 1905 izkazuje 4,018.651 kron potrebščin in 705.891 kron pokritka, torej 3,312.760 K primanjkljaja. Posamezne točke so sledeče: za deželni zbor 43.765 K, uprava 176.944 kroa, javno varstvo in vojaški izdatki 103.301 K, javne zgradbe 618.746 K, šolstvo 1,839.913 kron, poljedelstvo 217.691 K, zdravstveni in dobrodelni nameni 950.960 K, razno 19.188 K, kreditne operacije 6.750 K, davčne doklade 44.186 K, obresti 11.531 K. Primanjkljaj se pokrije z raznimi dokladami in nakladami. Seveda je pri tem pokritju že vštetih onih 190.000 K, ki jih bo dobila dežela z novimi nakladami na vino in mošt. Potemtakem izkazuje proračun 34.531 K prebitka.
Pri posvetovanju o posameznih točkah se je razvila živahna razprava. K točki „deželni zbor“ predlaga posl. Grafenauer, da naj bi se v stenografske zapisnike sprejemali tudi medklici in tiskani zapisniki izdajali tudi zasebnikom. Proti slednjemu je vstal dr. Artur Lemisch, češ, da nikakor ne gre. da bi se zapisniki izdajali tudi v slovenskem jeziku, kakor da bi tretjina koroškega prebivalstva ne smela vedeti, kaj se godi v deželnem zboru.
K točki „šolstvo‘< zahteva posl. Grafenauer, da naj bi se oziralo na opravičene zahteve slovenskega ljudstva, da se nameščajo v slovenskih krajih slovenski učitelji. Da ni tako, je največ kriv dež. šolski nadzornik Palla in dež. šolski svet, ki pošilja v slovenske kraje nemške učitelje, v nemške pa slovenske. Ljudske šole so vse premalo nàrodne, domoljubne in verske. — Odgovarjala sta mu posl. Wieser in Mattersdorfer (glej dopis iz celovške okolice). Šolski nadzornik Palla se je izrazil, da imajo Slovenci rajši nemške učitelje nego slovenske, posebno učiteljice, in da so Slovenci sami krivi, da ni slovenskih učiteljev med njimi, ker vedno hujskajo proti njim. Nam se pač zdi, da Palla sam sebi ni verjel, ko je to povedal.
Dr. Metnitz je na vsak način hotel slovensko razumništvo nekoliko počrniti, češ, da vedno škili na Rusko. No, radovedni smo, ali dr. Metnitz in njegovi pristaši ne škilijo bolj na Prusko, kakor vsi Slovenci skupaj na Rusko.
Končno se sprejme proračun, kakor je bil predlagan.
28.	seja dne 4. novembra.
Deželni predsednik odgovarja na interpelacijo posl. Kirchmayerja, da še ne kaže dovoliti svinjskih sejmov v Celovcu, ker ni še popolnoma varno, da je svinjska kuga v deželi popolnoma ponehala.
Sprejel se je zakonski načrt o samostojni deželni nakladi na pivo. Ravno tako tudi zakonski načrt o javnih plesih, po katerem imajo občinski odbori pravico, v gotovih časih ali razmerah pre-
povedati javne plese ali določiti stalno število v enem letu.
Za zgradbo stranske proge Svetna vas-Borovlje se dovoli prispevek 200.000 K in 280.000 K prvotnih delnic zilske in kapelske železnice za železnico skoz Ture in Karavanke s pogojem, da se boroveljska železnica zgotovi v istem času z glavno progo Celovec-Svetna vas.
29. seja dne 5. novembra.
O preložitvi ceste Djekše-Vovbre se je sklenilo, da naj deželni odbor sestavi načrt in o stvari poroča v prihodnjem zasedanju.
Sprejel se je predlog, s katerim se vlada poživijo, da z vso odločnostjo nastopi proti žganje-pitju. — Seveda, ko so vino podražili!
Grafenauerjev predlog, da naj se deteljno seme natančno preišče v deželnem preizkuševališču pred prodajo in da se kmetovalci opozarjajo na to, da ne bodo kupovali še nepreiskanega semena, se sprejme.
Predlog, da naj se klic k redu, katerega je dobil posl. Weiss ob priliki Doberniggove zadeve, zabeleži v zapisnik, se sprejme.
Sprejme se predlog o uravnavi Bistrice v Zilski dolini.
Mestu Celovec se dovoli posojilo v znesku enega milijona kron na račun desetmilijonskega posojila.
Ko so na to deželni glavar, deželni predsednik in deželnega glavarja namestnik dr. Metnitz na vse strani nekoliko pokadili, se je deželni zbor zaključil.
Naša dolžnost bi bila, izpregovoriti nekaj preglednih besedi o bivšem zasedanju, toda za sedaj nam prostor in druge zadeve ne pripuščajo, pač pa bomo tedaj, ko se bo zopet sešel, izpregovorili o našem visokem deželnem zboru, kateri je pač vse drugo, samo naš ne.
Dopisi.
Celovška okolica. Prišel sem 3. novembra po opravkih v Celovec in popoldne sem tudi šel v deželno zbornico poslušat, misleč, da bom slišal, kako se izvoljenci koroškega prebivalstva potegujejo za svoje volilce. Slovenskega poslanca gosp. Grafenauerja nisem slišal, posnel sem pa iz govorov posl. Wieserja, Mattersdorferja in deželnega šolskega nadzornika Palla, da se obravnava o šoli, katero so vsi ti gospodje strašansko hvalili. Toda ali pa je res šola sedaj taka, kakor sta jo opisovala Mattersdorfer in g. Palla?
Oba sta naglašala, da je sedanji šolski pouk boljši, nego je bil prej v stari šoli, bolj verski kot prej kedaj. Posl. Mattersdorfer omenja, da je prej v stari šoli prihajal veroučitelj po enkrat na teden, ali pa tudi samo vsakih 14 dni enkrat, ko pride katehet v sedanjo šolo po dvakrat na teden. Šolskih maš prej niso imeli in tudi ob nedeljah so šolarji večinoma v zvoniku opravljali božjo službo, zdaj pa je predpisana šolska maša po dvakrat na teden.
Posl. Mattersdorfer je sicer govoril prav lepo, toda kako je stvar v resnici? Znan mi je kraj, kjer ] so tri učiteljske moči in se tudi opravlja šolska maša. Toda koliko pa pride šolarjev k šolski maši? Večjidel po 8, največ pa 15, ako pridejo vsi, 20. Gosp. Palla, morda vam je tudi znan ta kraj ? — In za teh 20 učencev je treba treh učiteljskih moči?
Gosp. Palla pravi v svojem govoru, da so slabih uspehov v verskem oziru krivi veroučitelji sami. Seveda, ker gosp. Palla ne vé, da večina šolarjev nima tiste knjižice, ki se ji menda pravi katekizem, in da g. učitelj, če kake druge učne knjige ni, poskrbi z vso strogostjo, da se kupi, čeprav morda ni ravno tako potrebna, dočim je za katekizem vse eno, ali je, ali ga ni.
Dalje se je reklo, da je v šolskem redu predpisano, da gredo šolarji po štirikrat na leto k izpovedi. Hm, znano mi je, da je veroučitelj šel sam na dom učenca iskat, da je šel k izpovedi, dasi-ravno je dolžnost učiteljeva, da poskrbi, da pridejo vsi šolarji pod učiteljskim nadzorstvom k skupni izpovedi itd. !
Kar se tiče petja, se mora reči, da je gosp. Palla preveč hvalil. Znan mi je večji kraj, kjer je ravno petje tako zanemarjeno vkljub trem učiteljskim močem, da niti cesarske pesmi ne morejo šolarji sami peti, če bi jim cerkvene pevke ne pomagale. Bilo je tudi govora o 6 letni šoli. No, gotovo, vsak pameten človek bode rekel, da 6 letna šola na podlagi materinega jezika popolnoma zadostuje. Za Slovence slovenska, za Nemce pa taka, kakoršno sami hočete. Res ne vem, zakaj naj bi Slovence tako mučili po teh šolah. Kaj bi pa Nemci rekli, ako bi jim kdo usiljeval pouk v tujem jeziku? Nemci se povsod in vedno pritožujejo, da so zatirani, toda poskusilo naj bi se enkrat obrniti stvar in jim dati take šole, kakor so sedaj med koroškimi Slovenci, potem bi se pač videlo, kdo je zatiran, ali tisti, ki sedi pri polni skledi, to so Nemci, ali pa Slovenci, ki nimajo niti suhe skorjice sloven-
skega pouka. Seveda se vedno povdarja, da slovenski otroci znajo slovenski že od doma, da naj se zato v šoli učijo nemški, ali potemtakem pa za Nemce sploh šol treba ni, saj že nemško od doma znajo! Toda čemu dalje, saj je že stara stvar, da je pravica na Koroškem le za Nemce, ne pa za Slovence. Slovenec naj le plačuje svoje davke, Nemec pa bo že poskrbel, da bo večino dobrot, deželnih in državnih, vtaknil v svoj žep. Nemcu kruh, Slovencu pa bič — to je geslo koroških Nemcev in tako se tudi dela in bo delalo, dokler Slovenci ne bodo prišli do prepričanja, da je skrajni čas. pokazati tem pijavkam pest pod zobe. Drugače se ni nadejati boljših časov.
Vabilo
k
slavnostni božičnici
in
otvoritvi nove šolske telovadnice
ki se priredite
v „Narodni šoli“
družbe sv. Cirila in Metoda
v Št. Rupertu pri Velikovcu
na kvaterno sredo, dné 14. decembra 1904. I., ob 2. uri popoldne.
Spored :
1.	Slavnostna govora: a) govori č. g. Vinko Poljanec, pro-
vizor v Št. Juriju na Vinogradih; b) Mihev Janez.
2.	Petje:	.Božična/ (Cerkveni zbor.)
3.	Drugi govor. (Bruner Micika.)
4.	„Vojakitt, predstavlja 14 dečkov iz I. in II. razreda.
5.	Deklamacije: a) .Na semenj." (Kramer Miklavž);
b) „Prsti.“ (Kramer Panica); c) .Senica in mačka." (Štangl M., Oraš M., Vehovec M.); č) .Samoglasniki." Pojo deklice I. razreda.
6.	Petje: .Lipa." (Foersterjeva.) Pojo učenci IV. razreda.
7.	Igra: „L)ve materi", vprizorijo deklice iz III. in IV.
razreda. Vmes se pojò Marijine in božične pesmi.
8.	Petje: .Venec Vodnikovih pesmi." (Foerster.)
9.	Deklamacije : a) .Slovenka." (Parti Žalika); b)
.Mamka peč.“ (Kasl Lizika); c) .Zima v gozdu." (Lasnik K.); č) .Huda izkušnjava." (Urbane F.); d) .Oba junaka", pojeta: Cikulnik Marko in Wutti Ožbe; e) Razgovor: .K vojakom". (RakM., Taupe M., Ravter F., Schweiger J.); f) „Na sv. večer." (Kovač Mici); g) .Božična." (Ellersdorf'er Barbi); h) .Novoletna." (Grafenauer Jerica.)
10.	Petje: .Naša zvezda." (Laharnar-jeva.)
11.	Igra: .Kralj Herod." Šaloigra, predstavlja 8 dečkov.
Vmes se poje: .Domovina." (Laharnar.)
12.	Petje: .Koroška nàrodna" in .Po jezeru".
13.	.Zahvala za božična darila." (Pušl Micka.)
14.	Razdelitev božičnih daril.
K obilni udeležbi vabi častite rodoljube in prijatelje slovenske šolske mladine vodstvo »Narodne šole«.
Loterijske številke od 26. novembra 1904. Line	47	29	21	87	63
Trst	35	42	49	24	4
NAZNANILA
mwA
mm
Lovske puške
vseh sestav, priznano delo prve vrste, z najboljšim strelnim učinkom, priporoča
Peter Wernig
c. kr. dvorni izdelovatelj orožja v Borovljah, Koroško. Ceniki brezplačno in poštnine prosto.
Tsled selitve sc proda
novo zidana, vili podobna hiša,
10 let davka prosta, 1 oral zemlje, lep vrt, sadno drevje, vodujak, drvarnica, hlev, blizu mesta in železnice ua prijetnem kraju z lepim razgledom, posebno primerno za vpokojeuce ali rokodelce na Spodnjem Štajerskem. Več pove uredništvo „Mira“ v Celovcu.
Izjava.
Podpisani Gašper Ambrož, p. d. Petrove, posestnik na Reki pri Št. Jakobu v Rožni dolini, obžalujem, da sem dné 25. septembra t. 1. v gostilni pri Primikn na Reki po občnem zboru izobraževalnega društva „Kot" v Št. Jakobu javno razžaljivo govoril o Janezu Resman-u, p. d. Rabner-ju, posestniku na Reki.
Izjavljam tem potom, da so bile vse tiste besede izmišljene in neresnične.
Tudi mu izrekam zahvalo, da je na podlagi te izjave odstopil od obtožbe radi žaljenja časti.
Celovec, dné 23. novembra 1904.
Glašpei* Ambrož 1. r., p. d. Petrove, posestnik na Reki pri Št. Jakobu v Rožni dolini.
Izjava.
Podpisani Gašper Ambrož, p. d. Petrove, posestnik na Reki pri Št. Jakobu v Rožni dolini, obžalujem, da sem dné 25. septembra 1.1. v gostilni pri Primikn na Reki po občnem zboru izobraževalnega društva „Kot" v Št. Jakobu javno razžaljivo govoril o Simonu Lepušic-u, p. d. Mežnar-ju, posestniku v Št. Janžu, in Matevžu Anto n i č-u, p. d. L e d r a r -ju, posestniku na Reki.
Izjavljam tem potom, da so bile vse tiste besede le izmišljene in neresnične.
Tudi njima izrekam zahvalo, da sta na podlagi te izjave odstopila od obtožbe radi žaljenja časti.
Celovec, dné 23. novembra 1904.
Gašper Ambrož 1. r., p. d. Petrove, posestnik na Reki pri Št. Jakobu v Rožni dolini.
Pri želodčnih boleznih
a ko jed ne diši, pri gorečici, napenjanju, želodčni slabosti, slabi prebavi in drugih želodčnih težavah se povsod rabijo z najboljšim uspehom
Brady-jeve želodčne kapljice MarijSUe)
zaradi svojega tek vzbujajočega in želodec krepčajočega učinka.
Cena stekleničici z navodilom K —'SO. Dvojna steklenica K l-40.
Pozor! Da bodete dobili pri nakupu res te, med občinstvom že desetletja pod imenom „Marija-celjske kapljice44 znane kapljice, ne pa kakih ponarejenih, zahtevajte izrecno le Brady-jeve želodčne kapljice, ki so zavite v rdeči škatljici in imajo razun podohe Matere Božje kot varstveno znamko podpis
Dobiva sc v vsaki lekarni. Kjer jih ni dobiti, naj se odjemalci obrnejo na osrednjo zalogo C. Brady, lekarna, Dunaj L, Fleischmarkt. Pošilja se proti gotovini ali po poštnem povzetju za K 5.— šest majhnih, za K 4.50 tri velike steklenice poštnine prosto.
Slovenska gospodinja !
Ugp*’ Zavedaj se svojega rodu ter zahtevaj vselej in povsod cikorijo Cirilovo, torej slovensko, katera je najbolja in v prid družbe sv. Cirila in Metoda.
Naznanjam vljudno, da je ravnokar izšel moj
novi veliki cenik,
ki obsega čez 600 podob in katerega razpošiljam zastonj in poštnine prosto.
*	Ker razpošiljam svoje blago
P° ce,em svetu> j« t° dokaz, '' da je isto res fino, da so cene nizke in postrežba poštena. Naj se zatorej vsak zanesljivo obrne do moje tvrdke.
Z velespoštovanjem
H. Suttner
in zalagatelj c. kr. avstrijskih uradnikov v Kranju.
Naturni brinjevec,
enoliterske steklenice p« 2 kroni 50 vinarjev razpošilja France Pustotnik, žganje-kuhar in posestnik v Blagovici, pošta Lukovica na Kranjskem.
Na Najvišje povelje Nj. s. kr. apost. Veličanstva.
XXXVI. c. kr. državna loterija
za zasebne dobrodelne namene tustranske državne polovice.
Le-ta denarna loterija — edina v Avstriji postavno dovoljena — ima 18.435 dobitkov v gotovini v skupnem znesku 512.980 kron.
Glavni dobitek je:
200.000 kron.
Za izplačanje dobitkov jamčijo c. kr. loterijski dohodki.
Žrebanje je nepreklicno dné 15. decembra 1904.1.
Ena srečka stane 4 krone.
Srečke se dobivajo v oddelku za državne loterije na Dunaju III., Vordere Zollamtsgasse 7, v loterijskih nabiralnicah, tobakarnah. pri davčnih, poštnih, brzojavnih in železniških uradih, v menjalnicah itd. Načrti za žrebanje za kupovalce srečk zastonj.
Srečke se dopošiljajo poštnine prosto.
C. kr. ravnateljstvo za loterijske dohodke.
Oddelek za državne loterije.
1| „Hdtel Balkan“ — Trst
Piazza della Caserma (Nàrodni dom)
3 minute od južnega kolodvora in poleg pošte s 60 moderno opremljenimi sobami.
Restavracija — Dunajska kuhinja — Kavarna
za goste hotela posebna restavracija v I. nadstropju.
Električna razsvetljava.
Dvigalo.	Sikajfklišoe tujcev.	Kopališče.

Zdravje Je najveeje bogastvo!
Kapljice sv. Marka.
Te glasovite in nenadkriljive kapljice sv. Marka se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni.
Osobito odstranjujejo trganje in otekanje po kosteh v nogi in roki ter ozdravijo vsak glavobol. ’ Učinkujejo nedosegljivo m spasonosno pri že-^1;.. lodčnih boleznih, ublažujejo katar, urejujejo izmeček, odpravijo naduho, -' A bolečine in krče, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Preženo velike in male gliste ter vse od glist izhajajoče bolezni. Delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezeh ter koliko in ščipanje v želodcu Odpravijo vsako mrzlico in vse iz nje izhajajoče bolezni. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in madronu ter ne bi smele radi tega manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobivajo se samo: Mestna lekarna, Zagreb, zato naj se naročujejo točno pod naslovom:
Mestna lekarna, Zagreb, Markov trg štev. 73, poleg cerkve sv. Marka.
Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot ena dvanajstorica se ne pošilja. — Cena je naslednja in sicer franko dostavljena na vsako pošto:
1 ducat (12 steklenic) 4 K, 3 ducata (34 steklenic) 8 K, 3 ducate (30 steklenic) 11 K, 4 ducate (48 steklenic) 14-60 K, 5 ducatov (60 steklenic) 17 K.
Imam na tisoče priznalnih pisem, da jih ni mogoče tu tiskati, zato navajam samo imena nekaterih gg., ki so s posebnim vspehom rabili kapljice sv. Marka ter popilnoma ozdravili. Ivan Baratinčič, učitelj; Janko Kisur, kr. nadlogar; Stepan Borčič, župnik; llija Mamič, opankar; Zofija Vukelič, šivilja; Josip Seljamč, seljak itd.
Mestna lekarna, Zagreb,
Markov trg št. 73, poleg cerkve sv. Marka.
1 py* Zdravje Je naj večje bogastvo! ,-®|
Ustanovljena 1. 1360.
/r
Zalite vaj te pri nakupu

Varstvena znamka.
^chicht-ovo štedilno milo
--— z znaml
znamko ,,jelen66.
in brez vsake škodljive primesi. Pere izvrstno.
Akcijski kapital K 1,000.000.
Kupuje in prodaja
vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz.
Promese izdaja k vsakemu žrebanju.
Zamenjava in eskomptuje
izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone.
Daje predujme na vrednostne papirje. — Zavarnje srečke proti kurzni izgubi.
Vinkuluje in devinkuluje vojaške ženitninske kavcije.
Eskompt in inkaso menic. — Borzna naročila.
Centrala v Ljubljani. — Podružnica v Spljetu. Denarne vloge sprejema
v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dné vloge do dné vzdiga.
Promet s čeki in nakaznicami.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. - Odgovorni urednik Anton Ekar. - Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.