Blaznikov zbfrnik Sv:.; , s :V: , f ■ is MU DRUŠTVO O ŠKOFJA LOKA ZALOŽBA Z R C BLAZNIKOV ZBORNIK Zbirka Loški razgledi Doneski 11 © 2005, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa Uredil Matjaž Bizjak Prevodi Niko Hudelja, Jože Lebar Jezikovni pregled Mija Mravlja (slovenščina) Doris Debenjak, Kathe Grah, Gertrud Thoma, Walter Demel, Peter Pfister (nemščina) Oblikovaje ovitka Irena Mandelj Izdajatelja Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU {zanj: Darja Mihelič) in Muzejsko društvo Škofja Loka (zanj: Alojzij P. Florjančič) Založnik Za založnika Glavni urednik Likovno-grafična urednica Založba ZRC, ZRC SAZU Oto Luthar Vojislav Likar Milojka Žalik Huzjan Tisk Littera picta d. o. o. Tisk zbornika so podprli Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Republike Slovenije Občina Škofja Loka Znanstvenoraziskovalni center SAZU Muzejsko društvo Škofja Loka Pošta Slovenije, d. o. o. Nadškofija Miinchen in Freising Ilustracija na ovitku Ladislav Benesch, Škofja Loka in Ladislav Benesch, Bled (originala hrani Narodni muzej Slovenije). CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929 Blaznik P.(082) BLAZNIKOV zbornik = Festschrift fur Pavle Blaznik / uredil, herausgegeben von Matjaž Bizjak ; (prevod Niko Hudelja, Jože Lebar]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU ; Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2005. - (Zbirka Loški razgledi. Doneski ; II) ISBN 961-6500-80-5 1. Vzp. stv. nasi. 2. Bizjak, Matjaž, 1971- 3. Blaznik, Pavle 219194112 Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti rcproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). BLAZNIKOV ZBORNIK Uredil MATJAŽ BIZJAK In memoriam Pavle Blaznik LJUBLJANA - ŠKOFJA LOKA 2005 oTUUUbKI OQOfcLfcK _ K 1 ov>5oW Pavle Blaznik, olje na platnu, Dara Plestenjak, joto Tomaž Lunder ■ KAZALO Knjigi na pot 9 Predgovor 11 Kratice 13 Zemljepisna imena 15 STANE G RAN DA Zakaj Blaznikov zbornik?.................................................................................................................21 MATJAŽ ERŽEN Bibliografija dr. Pavleta Blaznika...................................................................................................23 PAVEL A. FLORJANČIČ Predfreisinški dvor v Stari Loki. Iz pozdravnega govora.............................................................33 PETER STIH Izvor in začetki škofijske posesti na današnjem slovenskem ozemlju........................................35 GIUSEPPE ALBERTONI Začetki razdrobljene briksenske posesti na Kranjskem v 10. in 11. stoletju.............................49 DARJA MIHELIČ Srednjeveška posest freisinške škofije v Istri..................................................................................61 GERTRUD THOMA Freisinški škofje in škofijska posest na Slovenskem okoli leta 1300.......................................... 75 MIHA KOSI Začetki Škofje Loke in freisinški škofje kot ustanovitelji mest (Primerjalna študija k nastanku mest na Kranjskem v srednjem veku)....................................83 MATJAŽ BIZJAK Razvoj, uprava in poslovanje freisinške in briksenske posesti na Kranjskem v srednjem veku...........................................................................................................111 METOD BENEDIK Sekularizacija - zaton fevdalne Cerkve....................................................................................... 125 FRANCE M. DOLINAR Cerkvenopravni položaj freisinške in briksenske posesti v oglejskem patriarhatu................. 133 DAMJAN HANČIČ Odnos Freisinga in Briksna do samostanov na njunem ozemlju BARBARA ŽABOTA Razvoj protestantizma na slovenskih ozemljih briksenske in freisinške škofije......................147 WALTER DEMEL Sekularizacija na Bavarskem......................................................................................................... 155 PETER PFISTER Arhivi s Freisinškega stolnega griča in njihova usoda med sekularizacijo leta 1802-1803 ... 161 JUDITA ŠEGA Evidentiranje arhivskega gradiva freisinškega loškega gospostva..............................................173 VINCENCIJ DEMŠAR Ustanovitev mestne župnije sv. Jakoba 1804 v Škofji Loki........................................................177 STANE G RAN DA Usoda nekdanje freisinške posesti na Dolenjskem .................................................................... 193 MATJAŽ AMBROŽIČ Materialni dokazi o navzočnosti freisinških škofov na Slovenskem........................................203 PETER HAWLINA Freising v slovenskem spominu....................................................................................................225 KNJIGI NA POT V čast mi je, da lahko v okviru mednarodnega simpozija iskreno čestitam izdaji jubilejnega zbornika. Še posebej mi je v zadovoljstvo, da nam je znanstveni posvet, ki je potekal ravno ob stoletnici Blaznikovega rojstva, v njegovem rojstnem kraju dodatno osvetlil večstoletno obdobje prisotnosti freisinške škofije na Loškem. S tako ambicioznim projektom se ob dvestoletnici sekularizacije freisinške in briksenske škofijske posesti na Slovenskem dodatno zaokrožuje življenjski raziskovalni opus dr. Pavla Blaznika, ki je mnogo prispeval h kakovosti in profesionalnosti poznavanja zgodovine loškega gospostva. Obe starodavni mesti - Škofjo Loko in Freising - veže 830 let skupne zgodovine, saj je bila Škofja Loka vse od darilne listine Otona II. iz leta 973 do sekularizacije leta 1803 sestavni del t.i. Freisinškega gospostva. Četudi so se s sekularizacijo cerkvene posesti na Bavarskem prekinile tesne vezi, ki so se spletle v večstoletnem obdobju, pa smo danes priča ponovnemu tesnemu sodelovanju. Zavest o skupni preteklosti vendarle ni nikoli povsem zamrla. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k izvedbi simpozija in izdaji zbornika. Še posebej pa bi se rad zahvalil članom Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, pod okriljem katerega je dr. Pavle Blaznik deloval skoraj tri desetletja. Prav tako se zahvaljujem škofjeloškemu Muzejskemu društvu, ki sije kot založnik Loških razgledov utrdilo sloves doma in v tujini. Igor Draksler Župan PEDGOVOR Pred vami je nekoliko drugačna izdaja jubilejnega zbornika, kot ste jih vajeni iz sedaj že nekakšne neformalne serije, posvečene zaslužnim slovenskim zgodovinarjem. Pravzaprav gre za zbornik razprav mednarodnega simpozija, ki se je ob dvestoletnici sekularuzacije freisinške in briksenske posesti na Slovenskem odvijal decembra 2003 v Škofji Loki. Splet različnih dejavnikov - prizorišče, Blaznikov rojstni kraj, tema zborovanja, ki v precejšnji meri sloni na zgodovini loškega gospostva, ki mu je Blaznik posvetil svoj življenski raziskovalni opus, in nenazadnje, stoletnica Blaznikovega rojstva - je organizatorje simpozija napeljal na misel, da to knjigo posvetimo prav njemu. Deloma kot člani inštituta, pod okriljem katerega je dr. Pavle Blaznik deloval skoraj tri desetletja, deloma kot člani društva, ki gaje vodil še desetletje več, smo bili tej pobudi še toliko bolj zavezani. Kot že rečeno vsebina zbornika nekoliko odstopa od za tako priložnost običajne. Namesto razprav, za katere bi avtorji iskali navdih v Blaznikovem znanstvenem delu, objavljamo tokrat razprave simpozija, ki se s svojo tematiko kar najtesneje navezuje nanj. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli k izvedbi simpozija in sodelovali pri nastanku knjige, še posebej izrekam zahvalo g. Doris Debenjak, dr. Gertrud Thoma, dr. Walterju Demlu, dr. Borisu Golcu in dr. Petru Pfistru, ki so mi nesebično priskočili na pomoč z jezikovnimi in strokovnimi pregledi besedil, poslancu Evropskega parlamenta, g. Lojzetu Petrletu za naklonjenost in posredovanje, in nenazadnje, vsem, ki so finančno podprli izid zbornika. Urednik ifrA St' ' Is ^ liv: s v®«?« if a" KRATICE AES - Acta ecclesiastica Sloveniae AKOGQ - Archiv fur Kunde osterreichischer Geschichts-Quellen AMSI - Atti e Memorie della Societr istriana di archeologia e storia patria AS - Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AT - Acta Tyrolensia AUR - Allgemeine Urkundenreihe AUŠ - Arhiv uršulinskega samostana Škofja Loka BayHStA - Bayerisches Hauptstaatsarchiv, Munchen Br. - Brixen BUB - Urkundenbuch zur Geschichte der Babenberger in Osterreich CDI - Codice diplomatico Istriano ČZN - Časopis za zgodovino in narodopisje DA - Diplomataria et acta DAB - Diozesanarchiv Brixen DD - Diplomata regum et imperatorum Germaniae Fr. - Freising FRA - Fontes rerum Austriacarum CMS - Glasnik muzejskega društva za Slovenijo GZL - Gradivo za zgodovino Ljubljane GZIY1 - Gradivo za zgodovino Maribora HA - Hochstiftsarchiv HHStA - Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj HL - Hochstiftsliteralien IMDK - Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko JGPrO - Jahrbuch der Gesellschaft fur die Geschichte des Protestantismus in Osterreich KA - Kapitelarchiv KAL - Kapiteljski arhiv KO - knjiga obračunov LMA - Lexicon des Mittelalters LO - letni obračun LR - Loški razgledi MDC - Monumenta historica ducatus Carinthiae MGH - Monumenta Germaniae historica MHVK - Mittheilungen des historisehen Vereines fiir Krain MIOG - Mitteilungen des Institus fiir Osterreichische Geschichtsforschung MMK - Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana SAZU - Slovenska akademija znanosti in umetnosti SS - Scriptores StAB - Staatsarchiv Bozen SUB - Salzburger Urkundenbuch TB — Die Traditionsbiicher des Hochstifts Brixen Ter. k. - Terezijanski kataster TLA - Tiroler Landesarchiv, Innsbruck TMD - Thesaurus memoriae, Dissertationes UBK - Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain UBSt - Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana ZČ - Zgodovinski časopis ZIMK - Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC - Znanstvenoraziskovalni center ZEMLJEPISNA IMENA* Adelsberg Postojna Agram Zagreb Alben Planina (pri Rakeku) Albona Labin Altenburg Stari grad (pri Otočcu) Allenliofen Stari Dvor (pri Škofji Loki) Altenlack/Lonca Stara Loka Altenmarkt Stari trg pri Ložu Althammer Stara Fužina Arch Raka Arsa v Raša AMing Jesenice Asp/Zazip, Zazib Zasip Auental Vrh (pri Škocjanu) Augsdorf Loga ves Auritz Zagorice (danes del Bleda) Billichgratz Polhov Gradec Birnbaum Hrušica Bischoflack Škofja Loka Bozen Bolzano Brixen Bressanone Burgstall Puštal Capodistria/lustinopolis, Capris Koper Cilli Celje Cittanova/Niwenburch Novigrad (Istra) Cividale Čedad Cormons Krmin Corn izic Krnica (Pri Gorjah na Gorenjskem) Covedo ICvbida Kubed Deutschgereuth Nemški Rovt Drachenburg Kozje Drann v Dravinja Drasich Stražišče Drau v Drava Draufeld p Dravsko polje Duino Devin Ehrengruben Crngrob Eisnern Železniki Erlach Jelše (pri Šentjerneju) * Legenda: g - gora; p- pokrajina; pl - planina; v - voda (reka, jezero, potok); naselbinska imena nimajo posebne oznake; starejše oblike zapisa, ohranjene v virih so natisnjene v kurzivi. Farra d'Isonzo Feichting Feistenberg FeistritzI Fuistriza (villa) Feistritz/Fuistriza, Vislriza v Fianona Fiume/5/. Veit am Pflaum Freihof Friesach Gallhof Glogowitz Gonobitzer berg p Goriach Gortschach Gorz Gosian Gosseldorfer See v Gottsche Gradišča d' Isonzo Grafenwarth Grimschitz/Grimizalic Grofilupp Guotpach, Tobropotok v Gurk v Gurk Gurkfeld Gutenfeld p Gutenvverth Habbach Hart Hertenberg Heunburg Hochstras Hofdorf Hohenau Horberg Idria Innerkrain p Isola Isonzo v Isonzotal p Karnervellach Karst p Kersin Werch Kirchheim Klagenfurt KUngcnMsICIiilingeniielz Klopeiner See v Konigsberg Korcilen/Corithna Kostenberg Fara Bitnje (na Sorskem polju) Gracarjev turn Bistrica (pri Tržiču) Tržiška Bistrica Plomin Rijeka Vrhovo (pri Šentjerneju) Breže Golo Blagovica Konjiška gora Gorje Goričane Gorica/Gorizia Kozjane Goslinjsko jezero Kočevje Gradišče ob Soči Kostel Grimšče Grosuplje Dobršnik Krka (Koroška, Dolenjska) Krka (Koroška) Krško Dobrepolje Otok pri Dobravi Jablje Blejska Dobrava Jeterbenk Vovbre Oštras, Ostraž Dvorska vas Ajdiški grad Podsreda Idrija Notranjska Izola Soča Soška dolina Koroška Bela Kras Kresinji vrh Cerkno Celovec Klevevž Klopinjsko jezero Kunšperk Koritno (pri Bledu) Kostanje (pri Beljaku) Krainburg/C/;re/>ia, Kreina Kranj Kraxen Krašnja Kreuzberg Križna Gora Kroisenbach Rakovnik Kronau Kranjska gora Kiistenland p Primorska Laas Lož Lack Loka Laibach Ljubljana LandstraB/Landestrost Kostanjevica Lees Lesce Leibnitz Lipnica (Sr. Štajerska) Lengenfe\d/Lenginvuelt Dovje Lichtenwald Sevnica Liebegg Lebek Leschach Leše (pod Dobrčo) Littai Litija Loibl Ljubelj Loitsch Logatec Lonch c/Lovnca Predloka Mannsburg Mengeš Marburg Maribor Maria Worth Otok (ob Vrbskem jezeru) Mitterburg Pazin Momiano Momjan Montemaggiore g Učka Montpreis Planina pri Sevnici Moschnach Mošnje Muggia Milje Munkendorf Mekinje Mur v Mura Murzana Marčana Nabrezi Brezje (pri Radovljici) Nassenfeld Mokro Polje Nassenfufi Mokronog Neudorf Nova vas pri Lescah Neusafl Godešič Nufidorf Orehovica Oberburg Gornji Grad Oberdorf Gorenja vas pri Šmarjeti Oberfeld Goernje Vrhpolje Oberkrain p Gorenjska Obernassenfeld Gorenje Mokro Polje (Ober-)Sweinitz Gorenja vas pri Medvodah Ospo lOzpe Osp Otales pi Talež Pack v Paka Peccaz Bodešče Pedena Pičan Parenzo Poreč Peilenstain Pilštanj Pettau Pilchberg Pinquente Pirano/Pyrian Pischatz Plintenpach Poglasitz Pola Polani Polland Polland Pollander Tal p Pollander Zeier v Prapratschach Prassberg Preisegg Prielog Quieto v Radmannsdorf Rann Raschendorf Ratendorf Reichenburg Reifen Reifenberg Reifnitz/Ribniza Retschitz Reutenberg Rohitsch Rosariol/Ztozari Rosegg Rovigno Ruden Rudolfsvvert S. Andrea bei Gorz S. Giovanni Sachsenfeld Safnitz v Sagrad Sairach Sanntal p Sapelsach Save/Souwa, Sovva v Savenstain Schalkendorf/Z//ecca Scharfenberg (kot rodbinsko ime: Schneeberg Schutt Schvvarzenburg Sehof Seitz Ptuj Polhovica Buzet Piran Pišece Slepčjek Poljšica pri Podnartu Pula (Pulj) Poljane (pri Gorjah na Gorenjskem) Poljane nad Škofjo Loko Poljane (pri Starem trgu ob Kolpi) Poljanska dolina Poljanska Sora Prapreče pri Šentjerneju Mozirje Prežek Preloge (pri Šmarjeti) Mirna Radovljica Brežice Ržišče Reteče Brestanica Ribno Rihemberk Ribnica (ob Vrbskem jezeru) Rečica (danes del Bleda) Čretež Rogatec Rožar Rožek Rovinj Rudno Novo mesto Štandrež pri Gorici Sv. Ivan Žalec Žabnica (na Sorskem Polju) Zagrad Žiri Savinjska dolina Zapuže (pri Šentjerneju) Sava Boštanj pri Sevnici Želeče (danes del Bleda) Scharffenberg) Svibno Snežnik Šuta Črni grad (Istra) Na jezeru (neznana lokacija blizu Kostanjevice) Žiče Selzach Selca Selzachcr Tal p Selška dolina Selzacher Zeier v Selška Sora Senoschetsch Senožeče Sezza Seča Sgosch/Goscha.Giischa Zgoša Sicciole Sečovlje Sittich Stična Slapp Slape St. Bartlma Šentjernej St. Kanzian Škocjan St. Georg Sv. Jurij St. Margarethen Šmarjeta St. Margarethen Berg g Šmarjetna gora St. Peter Otočec St. Ruprecht Šentrupert St. Veit Št.Vid (Koroška) Stain Kamen (pri Begunjah) Stain Kamen v Podjuni Stain Kamnik Stainberch pi Pečana (pod Ratitovcem) Stainbriick Zidani Most Stattenberg Štatenberk (Dolenjska) Sterna/5/e/rta (?) Šterna Styrpnik Stirpnik Sweinitz Gorenja vas pri Medvodah Swur/Rudolfswerff Zbure Tobropotok, Guolpach v Dobršnik Tolmein Tolmin Treffen Trebnje Trixen Trušnje (Koroška) Trusche/ Trvscvlo Truške Tschernembel Črnomelj Tiiffer Laško Umago Umag Unterdrauburg Dravograd Unterkrain/A/a/r/z/a p Dolenjska Unternassenfeld Dolenje Mokro Polje Uskokengebirge p Gorjanci Veldes/ Vels, Ueldes Bled Vessnicz Besnica Vigaun Begunje Vitech/Fillac Beljak Volkermarkt Velikovec Wallautsche Volavče Weichselburg Višnja Gora Weifienfels/Fusine Bela Peč Weifikirchen Bela Cerkev Weitenstain Vitanje Wernegg/ Werdeneck Vernek Wildenlack Stari grad pod Lubnikom Windische Biicheln p Windischlandsberg Wippach Wippachtal p Wochein/Vochin, Bochingen, Bochingun p Wocheiner Feistritz Wocheiner Vellach Wodoule Wordl Worthersee v Wresowitz Wurzener Save v Zarz Zauchen Zebeinzalo Zeier Zeier v Zeierfeld Zellach Zirknitz Zobelsperg Zwischenwiissern Slovenske Gorice Podčetrtek Vipava Vipavska dolina Bohinj Bohinjska Bistrica Bohinjska Bela Bodovlje Otočec Vrbsko jezero Brezovica pri Šmarjeti Sava Dolinka Sorica Suha (pri Škofji Loki) Sebenje (pri Zasipu) Sora Sora Sorsko polje Selo pri Bledu Cerknica Čušperk Medvode Zakaj Blaznikov zbornik? Dr. Pavle Blaznik (Škofja Loka 28. 6. 1903 - Ljubljana 13. 6. 1984)' je v slovenskem zgodovinopisju sinonim za raziskovanje freisinške posesti na Slovenskem. Tej problematiki seje zapisal že s svojo disertacijo o kolonizaciji Selške doline 1928. leta. Svoje raziskovanje je nadaljeval z objavami: Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti (1958), Urbarji freisinške škofije (1963) in ga 1973. leta kronal z monumentalno monografijo Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Poleg teh monografskih del je objavil še številne razprave, ki predstavljajo temelje starejše agrarne zgodovine in kolonizacije. Z vso pravico je zapisal njegov sodelavec in prijatelj Sergij Vilfan: »... - Was den Freisinger Besitz betrifft - der Name von Blaznik an erster Stellc steht. Seine Erforschung der Quellen hat zu konkreten Vorstellungen gerade liber die Herrschaft Škofja Loka gefuhrt, wie man sie fur keine andere Territorialgrundherrschaft in diesem Umkreis besitzt. Vor allem geht es hierbei - unter Hinzuziehung von grundlichen Ortskenntnissen - um Kolonisationsgeschichte, einschliefilich Flur-und Siedlungformen, um die Arten und das AusmaB grundherrschaftlicher Lasten, die Verwaltungsstruktur der Herrschaft und vieles andere mehr.«2 Freisinške študije so seveda velik del Blaznikovega dela, še zdaleč pa ne vse. Glede na njegovo temeljno zapisanost arhivskim virom ne moremo mimo njegovega dela, ki ga je opravil pri uresničevanju Arhivskega sporazuma z Avstrijo iz leta 1923 in restituiranjem arhivskega gradiva iz avstrijskih arhivov. Glede na vloženo delo so bile skoraj enakovredne freisinškim Blaznikove historično-topografske študije. Sam seje štel za učenca enega največjih slovenskih medievistov Ljudmila Hauptmanna (1884-1968) in je uresničil njegovo zamisel v Historični topografiji Slovenije 11, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške (I 1986, II 1988). Sodeloval je tudi pri podobnem delu Milka Kosa za Kranjsko in pomagal Ivanu Zelku za Prekmurje. Po njegovi smrti je tovrstno sistematično delo za tisti del slovenskega ozemlja, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji in bilo delno vrnjeno po drugi svetovni vojni, zastalo in nič ne kaže, da ga bo kdo v kratkem nadaljeval. Tretji monumentalni sklop Blaznikovega dela predstavlja Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek Agrarno gospodarstvo (Ljubljana, 1970), II. zvezek Družbena razmerja in gibanja (Ljubljana, 1980), kjer je bil ne le avtor nekaterih temeljnih gesel, ampak tudi poglavitno gibalo tega izjemnega projekta - 1450 tiskanih strani velikega formata. Brez njega ga ne bi nikoli dokončali. Pavle Blaznik je bil do 1949. leta srednješolski profesor in krajše obdobje gimnazijski ravnatelj, nato je bil v različnih ustanovah, tudi v osrednjem slovenskem arhivu, danes Arhivu Republike Slovenije, nato pa od leta 1957 na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, kjer je aktivno deloval do svoje smrti. Do mlajših sodelavcev je bil izjemno kolegialen in je nesebično prenašal nanje svoje strokovne in znanstvene izkušnje. Ker je v slovenski akademski sferi delo na znanstvenih inštitutih vedno »približno za tretjino manj vredno« - inštituti so bili dolgo časa tudi odlagališče za politično »manj primerne« 1 Bogo Grafenauer, Pavle Blaznik in pomen njegovega dela, ZČ 40 (1986), str. 145-51. 2 Sergij Vili an, Zur Struktur der freisingisehen Herrschaften siidlich derTauern im Friihmittelalter. Karantanien und der Alpen-Adria-Raum im Friihmittelalter. 2. St. Veiter Historikergespriiche, GOnter HOdl in Joiianes Grabmayer, ed. (Wien, Koln, Weimar, 1993), str. 213. znanstvenike, kar je bil glede na svoje ideološko prepričanje tudi Pavle Blaznik - ni bil nikoli deležen takšnih znanstvenih priznanj, kot bi jih glede na svoje znanstveno delo zaslužil (v mislih imam članstvo v SAZU). Blaznikov zbornik je zato mogoče razumeti ne samo kot nekakšno zapoznelo počastitev stoletnice njegovega rojstva in dvajsetletnice smrti, ampak tudi kot priznanje njegovih neponovljivih zaslug za freisinške študije v Sloveniji. V ta namen bi težko našli primernejšo temo, kot je loški simpozij ob 200. obletnici sekularizacije freisinške in briksenske škofijske posesti na Slovenskem. Stane Granda MATJAŽ ERŽEN BIBLIOGRAFIJA DR. PAVLETA BLAZNIKA* Bibliografija dr. Pavleta Blaznika morda ni tako številčno bogata z bibliografskimi enotami, kot so današnje bibliografije raziskovalcev in znanstvenikov, ki so prisiljeni v množično publiciranje. Prav tako se s svojim številom, 185 posameznih enot (161 lastnih in 24 del o njem), ne more meriti z bibliografijo njegovega prijatelja, »podnunca«, prof. Franceta Planine. Sistem dela pri dr. Pavletu Blazniku je bil namreč drugačen. Za razliko od današnjih raziskovalcev ni bil prisiljen v kvantitativno objavljanje sestavkov in za razliko od bolj poljudnih - vendar ne nekvalitetnih -člankov prof. Planine, njegova dela temeljijo na množici odkritih in preverjenih virov. Vsak članek je kot slika, sestavljena iz kupa koščkov, ob čemer je vedno navedenih obilje virov in literature. Nemalo, če ne celo večino, jih je dr. Blaznik tudi sam odkril pri svojem delu v arhivih doma in v tujini. Tak sistem dela pač ne more prinesti količinsko bogate bibliografije, lahko pa ponudi preverjena dejstva, ki tudi današnjemu raziskovalcu nudijo obilo uporabnih podatkov ob nadaljnjem delu na tem zgodovinskem področju. Priznati moramo, da skoraj ni mogoče zaslediti članka v Loških razgledih, ki bi posegal v časovno obdobje, ki ga je raziskoval tudi dr. Blaznik, ne da bi bilo v njem navedeno sklicevanje na katerega njegovih sestavkov ali celo virov, kijih je navajal. In v tem je glavna teža njegovega dela. Takšna bibliografija govori tudi o dr. Blazniku kot človeku in pritrjuje vsemu, kar so o njem kot znanstveniku in raziskovalcu pisali in še pišejo tisti, ki so ga poznali. Bibliografija je urejena kronološko, v okviru posameznega leta pa vpoštevaje naslednjo hierarhijo: 1) samostojne publikacije, 2) razprave, strokovni članki in enciklopedična gesla, 3) ocene in poročila ter 4) uredniško delo. Ob koncu sta dodana še dva sklopa: Neobjavljena dela, kjer so zbrani (v javnih ustanovah dostopni) rokopisi, pripravljeni oz. predvideni za objavo, ter Blaznik in njegovo delo, ki zajema objave drugih avtorjev, ki govorijo predvsem o dr. Blazniku ali pa se njegovega dela in življenja tako ali drugače dotikajo (preko dela v Muzejskem društvu v Škofji Loki ali zgolj v spominih njegovih sodobnikov). Za skrbne preglede in predloge pri nastajanju tega dela sem dolžan zahvalo dr. Branku Berčiču. 1927 Ocena: Fran Vatovec: K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja, Ljubljana, 1927. - Geografski vestnik 3 (1927), str. 143-145.** 1928 Kolonizacija Selške doline: Inavguralna disertacija. - V Ljubljani: Leonova družba, 1928, 118 str. [+ 1 zemljevid]. Bitenj. Historično-geografska študija. - Geografski vestnik 4 (1928), str. 88-98 [+ 1 zemljevid]. * Delno preoblikovan in s strani urednika (v sodelovanju z Dragom Samcem, ki mu gre iskrena zahvala) nekoliko dopolnjen ponatis iz Bibliografija dr. Pavleta Blaznika 1903-1984, Marija Lkbar ed., Bibliografije pomembnih osebnosti s Škofjeloškega 2 (= Loški razgledi. Doneski 8) (Škofja Loka, 2003), str. 53-70. Dodane bibliografske enote so označene z **. 1930 SoavtorTine Debeljak: Naša slovenska mesta: Škofja Loka. - Ilustrirani Slovenec. 6 (1930), št. 50(14. dec.), str. 393-400.** Ocena: Fran Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana, 1929. - Čas 24 (1929-1930), str. 417-420.** 1933 Ocena: Rudolf Andrejka, Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka, Ljubljana, 1932. - Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 14 (1933), str. 152-153. 1934 Posestne razmere v Selški dolini. - Geografski vestnik 10 (1934), str. 4-66. 1935 Ocena: Svetozar Ilešič, Kmetska naselja na vzhodnem Gorenjskem, Ljubljana, 1933. -Jugoslovenski istoriski časopis 1 (1935), str. 197-198. Ocena: Anton Melik, Kmetska naselja na Slovenskem, Ljubljana, 1933. - Jugoslovenski istoriski časopis 1 (1935), str. 198-199. 1936 Škofja Loka in njen okraj v preteklosti. - V: Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj, ed. Rudolf Andrejka in France Planina. Škofja Loka: Odbor za I. obrtno-industrijsko razstavo, 1936, str. 9-17. 1937 Celje v preteklosti. - Kres 1937, št. 6, str. 103-106.** 1938 Kolonizacija Poljanske doline. - Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 19 (1938), str. 1-62 (tudi posebni odtis, Ljubljana: Muzejsko društvo v Škofji Loki, 1938, 62 str.). Naseljevanje Slovencev. - Slovenski dom 3 (1938), št. 279, str. 3 (Predavanje 9. dec. 1938 v Ljubljani).** 1939 Naselitev Slovencev. - Vestnik Prosvetnih zvez v Ljubljani in Mariboru 18 (1939), str. 4-13 (tudi posebni odtis, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1939, 11 str.). Ocena: Milko Kos, Urbarji salzburške nadškofije, Ljubljana, 1939. - Časopis za zgodovino in narodopisje 34 (1939), str. 219-221. Ocena: Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Kranj, 1939. - Dom in svet 51 (1939), str. 553-554. 1940 O cehih na Slovenskem. - Ljubljana: Muzejsko društvo v Škofji Loki, 1940, 16 str. (posebni odtis iz Zbornika slovenskega obrta 1918-1936, ki zaradi okupacije 1941 ni izšel). O metodah proučevanja kolonizacijskc zgodovine. - Časopis za zgodovino in narodopisje 35 (1940), str. 33-39. Ocena: Pavle Urankar, Zgodovina trga Motnika in okraja, Ljubljana, 1940. - Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 21 (1940), str. 134-135.** Ocena: Vinko M5drndorfer, Slovenska vas na Dolenjskem, Št. Jurij pod Kumom, 1938. - Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 21 (1940), str. 135.** Ocena: P. Strmšek, Šmarsko-rogaško-kozjanski okraj, Šmarje pri Jelšah, 1940. - Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 21 (1940), str. 135-136.** Ocena: V. Tiller, Brežice z okolico, 1937; Sevnica in okolica, 1938; Krško in okolica, 1938; Dekanija Videm v brežiškem okraju, 1939. - Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 21 (1940), str. 136.** 1941 O naselitvi Slovencev. - Slovenčev koledar, 1941, str. 60-62.** 1951 Arhivi v severni Sloveniji v dobi nemške okupacije. - Arhivist 1 (1951), zv. 2, str. 20-26. Ocena: Svetozar Ilešič, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, Ljubljana, 1950. - Zgodovinski časopis 5 (1951), str. 369-372. Ocena: Milko Kos, O starejši slovenski kolonizaciji v Istri. - Zgodovinski časopis 5 (1951), str. 367-369. 1953 Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorskem polju. - Razprave SAZU, I. razred, 2 (1953), str. 139-242 [+ 2 prilogi]. Zemljiška gospostva na besniškem ozemlju. - Razprave SAZU, I. razred, 2 (1953), str. 243-276 [+ 1 zemljevid]. Doneski k historični topografiji ljubljanske okolice. - Zgodovinski časopis 6-7 (1952-1953), str. 391-397. Gradovi na Loškem. - Kronika 1 (1953), str. 97-102. 1954 Loški vitezi in mestni plemiči. Odlomek iz razprave »Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorškcm polju«. - Škofjeloški prosvetni list 2 (1953-1954), str. 59-62. Na obisku v Freisingu. - Loški razgledi 1 (1954), str. 55-64. Član uredniškega odbora: Loški razgledi (1954-1984). 1955 Arhivi u Sloveniji - Enciklopedija Jugoslavije 1. Zagreb, 1955, str. 196-198. Freisinška županija Dovje. - Zgodovinski časopis 9 (1955), str. 7-25. Pota in vidiki slovenske krajevne zgodovine. - Kronika 3 (1955), str. 145-150. Prispevek k življenjepisu Primoža Trubarja. - Slavistična revija 8 (1955), str. 247-248. Upori loških podložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja. - Loški razgledi 2 (1955), str. 65-70. Delo Muzejskega društva v lanskem letu (poročilo predsednika na občnem zboru marca 1955). - Škofjeloški prosvetni list 3 (1954-1955), str. 27-30. Ocena: Milko Kos, Urbarji Slovenskega Primorja (2. del). - Zgodovinski časopis 9 (1955), str. 252-255. Član uredniškega odbora: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino (1955-1974). 1956 Zgornji stolp na Kranclju in Stari grad pod Lubnikom ter njuni gradiščani. - Loški razgledi 3 (1956), str. 79-88. In memoriam dr. Janko Polec. - Kronika 4 (1956), str. 47.** 1957 Loško mestno obzidje. - Loški razgledi 4 (1957), str. 15-24. 1958 Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti. - Razprave SAZU, 1. razred, 4/6 (1958), 94 str. [+ 5 zemljevidov]. Freising - Enciklopedija Jugoslavije 3. Zagreb, 1958, str. 393.** Popis kmetij na ozemlju loškega gospostva leta 1510. - Loški razgledi 5 (1958), str. 119-127. Leksikon gospodarske in socialne zgodovine Slovencev. - Naši razgledi 7 (1958), št. 16 (23. avg.), str. 383.** Poročilo predsednika (na občnem zboru Muzejskega društva v Škofji Loki). - Loški razgledi 5 (1958) - 21 (1974) (objavljenih 18 poročil predsednika). Slovenski zgodovinarji in strokovnjaki pripravljajo Leksikon gospodarske in socialne zgodovine Slovencev. - Primorski dnevnik 14 (1960), št. 225 (21. sep.).** Zgodovinske opombe k: Lojze Zupane, Šopek loških pripovedk. - Loški razgledi 5 (1958), str. 204-213. 1959 O podeželski obrti na loškem ozemlju do začetka 16. stoletja. - Loški razgledi 6 (1959), str. 91-97. O zbirki mikrofilmov v Loškem muzeju. - Arhivist 8 [reete: 9] (1959), št. 1-2, str. 61-65. 1960 Obveznosti podložnikov do zemljiških gospostev v območju Kranja. - 900 let Kranja. Kranj: Občinski ljudski odbor, 1960, str. 84-104. Od kot priimek Tavčar? - Geografski vestnik 32 (1960), str. 27-31. O obrti v Škofji Loki v srednjem veku. - Loški razgledi 7 (1960), str. 80-87. Poselitev Gorenjske. - Rad kongresa folklorista Jugoslavije. Bled, 6/1959. Ljubljana, 1960, str. 15-18. Ocena: G. Glauert, Siedlung und Wirtschaft im oberen Sawegebiet (Nordwestslowenien) wiihrend des 16. Jahrhunderts und heute. - Zgodovinski časopis 14 (1960), str. 266. Ocena: S. Ilešič, Die Flurformen Sloweniens im Lichte der europaischen Forschung, Munchen 1959. - Zgodovinski časopis 14 (1960), str. 264-266. Ocena: Splošni pregled fondov Državnega arhiva. - Naši razgledi 9 (1960), št. 23 (10. dec.), str. 547.** 1961 Enote kmetskih gospodarstev na Slovenskem. - Kronika 9 (1961), str. 129-134. Loški meščan Jernej Junaver. - Loški razgledi 8 (1961), str. 83. Trgovske zveze Škofje Loke z Reko v luči notarske knjige Antona de Renno de Mutina (1436- 1461). - Loški razgledi 8 (1961), str. 75-82. France Planina - šestdesetletnik. - Naši razgledi 10 (1961), št. 25 (9. dec.), str. 536-537.** 1962 Ime Puštal in njegov pomen. - Loški razgledi 9 (1962), str. 219. Reformacija in protireformacija na Loškem gospostvu. - Loški razgledi 9 (1962), str. 71-104. Dr. Milko Kos, sedemdesetletnik. - Naši razgledi 11 (1962), št. 24 (22. dec.), str. 475.** Ocena: 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega. Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS. -Zgodovinski časopis 16 (1962), str. 277-279. 1963 Urbarji freisinške škofije. - Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4. Viri za zgodovino Slovencev 4. Ljubljana: SAZU, 1963, 472 str. [+ 4 zemljevidi]. K problemu nastanka Bitnja na Sorskem polju. - Loški razgledi 10 (1963), str. 215. Odmev velikega tolminskega punta na ozemlju Loškega gospostva. - Loški razgledi 10 (1963), str. 84-96. 1964 Loško gospostvo v času Eggenbergovega najema (1591-1604). - Loški razgledi 11 (1964), str. 43-49. 1965 Struktura agrarne posesti na tleh Loškega gospostva do srede 18. stoletja. - Loški razgledi 12 (1965), str. 25-29. 1966 Spremembe v pravnem položaju loškega teritorialnega gospostva v 16. stoletju. - Razprave SAZU, L razred, 5 (1966), str. 319-341. K problemu nastanka Škofje Loke in njenega notranjega razvoja v srednjem veku. - Zgodovinski časopis 19-20 (1965-1966), str. 153-160. Posebnosti starejše agrarne strukture na Dolenjskem. - Kronika 14 (1966), str. 1-8. Položaj Visočanov v Loškem gospostvu. - Loški razgledi 13 (1966), str. 141-143. Prometne zveze preko Poljanske doline v freisinški dobi. - Loški razgledi 13 (1966), str. 37-43. Topografija vitanjskega urada v luči urbarja iz 1404. - Časopis za zgodovino in narodopisje, n. s., 2 (1966), str. 96-103. Sourednik: Hauptmannov zbornik (= Razprave SAZU, I. razred, 5). Ljubljana, 1966. 1967 Od rcverza (1589) do transakcije (1637). Borba loških meščanov z zemljiškim gospostvom za utrditev mestne avtonomije. - Loški razgledi 14 (1967), str. 51-60. Glavni urednik: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino (1967-1971). 1968 Das Hochslift Freising und die Kolonisution der Herrschaft Lack im Mittelaller. - Litterae Slovenicae 5 (1968), 24 str. [+ 1 zemljevid]. Stare prometne povezave med Škofjo Loko in Freisingom. - Loški razgledi 15 (1968), str. 49-55. Prof. dr. Ljudmil Hauptmann. - Naši razgledi 17 (1968), št. 11 (8. jun.), str. 323.** 1969 Analiza neposredne obremenitve grunta v Krnicah v Poljanski dolini 1630. - Kronika 17 (1969), str. 20-23.** Topografija srednjeveške ptujske dominikanske in minoritske hubne posesti v jeseniškem uradu. - Časopis za zgodovino in narodopisje, n. s., 5 (1969), str. 211-216. Zahodna meja loškega gospostva po urbarju iz 1630 in po skici iz 1771. - Loški razgledi 16 (1969), str. 105-111. Sourednik: Lexicon latinitatis medii aevi lugoslaviae. Zagreb: Consilium academiarum scientiarum ct artium SFR lugoslaviae, 1969-1978, zv. 1-6. 1970 Enote kmečke posesti. - V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 161-184. Kmečka naselja. - V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 611-616. Kolektivna kmečka posest. - V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 149-160. Kolonizacija in populacija od 16. do srede 18. stoletja. - V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 88-98. Poljska razdelitev. - V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 185-196. Iz življenja loškega plemstva v 17. stoletju. - Loški razgledi 17 (1970), str. 33-39. O metodah in nekaterih rezultatih pri ugotavljanju lokalizacij krajevnih imen. - Onomastica Jugoslavia 2 (1970), str. 3-11. Seznam kratic. - V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. XI-XVII.** Lovro Planina - osemdesetletnik. - Loški razgledi 17 (1970), str. 270. Član ožjega uredništva: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970. 1971 Zemljiška gospostva v Ljubljani in njeni okolici. - Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane (Zbornik razprav). Publikacije mestnega arhiva ljubljanskega. Razprave 2. Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1971, str. 27-96.** Slovenica v arhivalijah freisinškega Loškega gospostva. - Loški razgledi 18 (1971), str. 74-79. Škofja Loka. Historija. - Enciklopedija Jugoslavije 8. Zagreb, 1971, str. 253.** In memoriam prof. dr. Maks Miklavčič. - Loški razgledi 18 (1971), str. 226-227. Profesor France Planina. - Naši razgledi 20 (1971), št. 23 (10. dec.), str. 700-701.** Profesor France Planina - sedemdesetletnik. - Loški razgledi 18 (1971), str. 229-232. Ocena: Walther Fresacher, Die mittelalterlichen Urbare des Benediktinerstiftes St. Paul in Karnten 1289/90 und 1371/72, Wien, 1968. - Zgodovinski časopis 25 (1971), str. 297-300. 1972 Ob tisočletnici Loškega gospostva. - Glas (Kranj), 1. jul.-29. dec. 1972 (27 člankov v nadaljevanjih). Zgodovinski razvoj freisinškega Loškega gospostva. - Loški razgledi 19 (1972), str. 15-47. Ob loškem tisočletnem jubileju. - Mohorjev koledar za navadno leto 1973. V Celju: Mohorjeva družba, 1972, str. 86-91. Akademik Milko Kos. - Delo 14 (1972), št. 82 (25. mar.), str. 3.** V spomin akademika dr. Milka Kosa. - Loški razgledi 19 (1972), str. 417-419. V spomin notarja Steva Šinka. - Loški razgledi 19 (1972), str. 459. 1973 Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). - Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973, 564 str. [+ 2 zemljevida]. Aljažev stolp na Triglavu - v mejah Loškega gospostva. - Loški razgledi 20 (1973), str. 37-39. Kasarna pri Kapucinskem mostu v Škofji Loki. - Loški razgledi 20 (1973), str. 43-47. Kolonizacija in populacija na Selškem v freisinškem času. - V: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Železniki: Muzejsko društvo v Škofji Loki, 1973, str. 81-100. Portret freisinškega škofa Filipa (1498-1541). - Loški razgledi 20 (1973), str. 40-42. Razvoj feudalne rente u slovenskim pokrajinama do 16. stolječa. - Radovi Sveučilišta u Zagrebu 5 (1973), str. 127-137. Razvoj fevdalne rente v slovenskih pokrajinah do 16. stoletja. - Kmečki punti na Slovenskem. Razprave in katalog dokumentov. Situla 13 (1973), str. 35-44. V spomin častnemu članu Lovru Planini. - Loški razgledi 20 (1973), str. 303-305. Otvoritev muzejske zbirke v Žireh. - Loški razgledi 20 (1973), str. 315-317. Errata corrige (h knjigi Škofja Loka in Loško gospostvo). - Loški razgledi 20 (1973), str. 338. 1974 Jožefinski kataster v luči jožefinske davčne občine Spodnji Bitcnj. - Loški razgledi 21 (1974), str. 47-58. 1975 Bitenj in franeiscejski kataster. - Loški razgledi 22 (1975), str. 83-93. K problematiki loškega grba. - Loški razgledi 22 (1975), str. 261-262. Soavtorica Darja Grafenauer (por. Mihelič): Seznam tujih oblik krajevnih imen. - V: Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) III. Ljubljana: SAZU, 1975, str. 777-881.** Ob 80-letnici prof. dr. Josipa Žontarja. - Loški razgledi 22 (1975), str. 289-290. Urednik: Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana: SAZU, 1975, 881 str.** 1976 Loški deželnosodni protokoli iz 1625-1637. - Loški razgledi 23 (1976), str. 25-33. 1977 Še k problematiki loškega grba. - Loški razgledi 24 (1977), str. 279. Življenje na žirovskem ozemlju v preteklih stoletjih. - V: Alpina, 30 let tovarne obutve Žiri. Ed. Viktor Žakelj et al. [Žiri]: Alpina, 1978, S. 9-13. Ob štiridesetletnici Muzejskega društva v Škofji Loki. - Loški razgledi 24 (1977), str. 11-23. Stoletnik prof. dr. Jože Demšar. - Loški razgledi 24 (1977), str. 280. Vztrajno delo rodilo bogato žetev. 40 let Muzejskega društva. - Glas (Kranj) 30 (1977), št. 74 (27. sep.), str. 6 (Govor ob proslavi 40-letnice Muzejskega društva Škofja Loka).** 1978 O virih za freisinško in briksenško posest na Slovenskem. - Arhivi 1 (1978), str. 17-18. Železniki in franeiscejski katastralni elaborati. - Loški razgledi 25 (1978), str. 11-23. 1979 Etnografski pobirki iz loških deželnosodnih protokolov 17. stoletja. - Traditiones 5-6 (1976- 1977), Ljubljana, 1979, str. 55-58. O preselitvi loških podložnikov. - Loški razgledi 26 (1979), str. 77-89. Iz mojih spominov. - Šentpeterski zvon, 1979, str. 6-8. 1980 Podložniške obveznosti do zemljiškega gospostva. - V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 2. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980, str. 241-278. Žiri v luči franciscejskcga katastra. - Loški razgledi 27 (1980), str. 120-130. Profesor dr. Jože Demšar. - Loški razgledi 27 (1980), str. 297. Stvarni register. - V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 2. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980, str. 721-776. Član ožjega uredništva: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 2. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980. 1981 Rcambulacija v luči katastrske občine Žiri. - Loški razgledi 28 (1981), str. 197-206. Profesor France Planina - osemdesetletnik. - Loški razgledi 28 (1981), str. 291-292. 1982 Kolonizacija slovenskega ozemlja s posebnim ozirom na loško in tolminsko gospostvo. -Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 18 (1982), str. 207-221. Puštalsko zemljiško gospostvo in njegova posest znotraj loškega teritorialnega gospostva v času rektifikacije. - Loški razgledi 29 (1982), str. 11-19. Profesor dr. Josip Žontar. - Loški razgledi 29 (1982), str. 141-142. 1983 Gradivo za srednjeveško historično topografijo Žalca. - Savinjski zbornik 5. Žalec: Kulturna skupnost občine Žalec, 1983, str. 42-46.** 1984 Gradivo za članek o zemljiškem gospostvu Schrottenthurn. - Loški razgledi 31 (1984), str. 13-18. 1986 Historična topografija Slovenije II. Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške, do leta 1500 l-.A-M. - Maribor: Obzorja, 1986, 574 str. 1988 Historična topografija Slovenije II. Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške, do leta 1500 2: N-Ž. - Maribor: Obzorja, 1988, 575 str. Kolonizacija Poljanske doline. - Žirovski občasnik 14 (1988), str. 67-140 (fotoponatis iz Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 19 [1938], str. 1-62). 1989 Historična topografija Slovenije II. Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške, do leta 1500 3: Darja Mihelič, Seznam oblik krajevnih imen t1 srednjeveških virih. - Maribor: Obzorja, 1989, 220 str. 1994 O cehih na Slovenskem. - Loški razgledi. Doneski 2, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1994, 15 str. (ponatis iz Zbornika slovenskega obrta 1918-1938). Neobjavljena dela** Izdaja Briksenških urbarjev. Študija in gradivo za komentar (uvod) k objavi virov, skupaj s stvarnim in imenskim registrom k transkripciji urbarjev Milka Kosa, tipkopis, 91 + 6 + 14 + 11 str. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Rokopisna zapuščina dr. Pavleta Blaznika. Loške meščanske hiše znotraj nekdanjega obzidja in njihovi lastniki. Tipkopis, 18 str. ZAL, enota Škofja Loka 262, Rokopisna zapuščina dr. Pavleta Blaznika, šk. 2. Poskus vpostavitve zveze med srednjeveškimi in novoveškimi merami. Poglavje, predvideno za načrtovano 12. knjigo Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev: Mere in Uteži. Tipkopis, 25 + 31 str. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Rokopisna zapuščina dr. Pavleta Blaznika. Priimki in Icdinska imena na besniškem ozemlju. Razprava z navedbo virov in seznamom kratic, tipkopis, 41 str. ZAL, enota Škofja Loka 262, Rokopisna zapuščina dr. Pavleta Blaznika, šk. 13. Sikstova Pisma. Transkripcija vira za objavo s kombiniranim (imenskim in stvarnim) registrom, tipkopis, 54 + 6 str. ZAL, enota Škofja Loka 262, Rokopisna zapuščina dr. Pavleta Blaznika, šk. 2, 16. Škofja Loka v luči zgodovinskega razvoja. Razprava s kazalom in seznamom literature, tipkopis, 60 str. ZAL, enota Škofja Loka, 262, Rokopisna zapuščina dr. Pavleta Blaznika, šk. 2. Blaznik in njegovo delo - ocene in poročila o njegovem delu ter spomini Sergij Vilfan: Pavle Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorškem polju (in) Zemljiška gospostva na Besniškem ozemlju. - Zgodovinski časopis 8 (1954), str. 269-276. Bogo Grafenauer: Blaznik Pavel, historičar. - Enciklopedija Jugoslavije 1, Zagreb, 1955, str. 622 (z bibliografijo). France Planina: Počastitev 60-letnice dr. Pavleta Blaznika, predsednika Muzejskega društva v Škofji Loki. - Loški razgledi 10 (1963), str. 212-215. Primož Kozak: Pavle Blaznik, Srednjeveški urbarji na Slovenskem. - Delo, 1963, št. 312, str. 5. Ivan Dolenec: Profesorski ceh v Škofji Loki. - Loški razgledi 15 (1968), str. 72-77. France Planina: O nastanku in razvoju Loškega muzeja. - Loški razgledi 16 (1969), str. 11-17. Ferdo Gestrin: Pavle Blaznik, Urbarji freisinške škofije. - Zgodovinski časopis 24 (1970), št. 3-4, str. 307-308. France Planina: Dr. Pavle Blaznik - 70-letnik. - Loški razgledi 20 (1973), str. 306-311. Branko Marušič: Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo. - Primorski dnevnik, 1973, št. 189 (14. avg.), str. 4. Vincencij Demšar: Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo. - Kronika 22 (1974), str. 69-70. Ferdo Gestrin: Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo. - Zgodovinski časopis 30 (1976), str. 169-170. Dr. Pavle Blaznik - znanstveni svetnik. - Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev SAZU. Biblioteka, 5. Ljubljana, 1976, str. 12-17 (z bibliografijo). Branko Berčič: Priznanja ob štiridesetletnici muzejskega dela v Škofji Loki. - Loški razgledi 27 (1980). str. 301-306. France Planina: Dr. Pavle Blaznik - osemdesetletnik. - Loški razgledi 30 (1983), str. 191-195 (z bibliografijo). Bogo Grafenauer, Matjaž Cepin, France Planina in Branko Berčič: Pavletu Blazniku v slovo in spomin. - Loški razgledi 31 (1984), str. 9-11, 19-26. Bogo Grafenauer: Blaznik Pavel, zgodovinar. - Enciklopedija Jugoslavije 2, Zagreb, 1985, str. 30 (slov. izd.) (z bibliografijo). Bogo Grafenauer: Pavle Blaznik in pomen njegovega dela (Škofja Loka, 28. VI. 1903 - Ljubljana, 13. VI. 1984). - Zgodovinski časopis 40 (1986), str. 145-151 (z bibliografijo). Branko Berčič: Pobuda za organizacijo muzejske dejavnosti (Ob petdesetletnici). - Loški razgledi 33 (1986), str. 37-47. Branko Berčič: Snovanje in ustanovitev Muzejskega društva v Škofji Loki (Ob petdesetletnici). -Loški razgledi 34 (1987), str. 11-25. Bogo Grafenauer: Blaznik Pavel. - Enciklopedija Slovenije 1. Ljubljana, 1987, str. 283. Eva Holz: t dr. Pavle Blaznik - znanstveni svetnik. - Biografije in bibliografije raziskovalcev Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU 2 (1976-1985). Ljubljana, 1988, str. 68-69 (z bibliografijo).** France Planina: Spomini na odprtje Loškega muzeja. - Loški razgledi 36 (1989), str. 11-14. France Planina: Moje minulo službeno delo. - Loški razgledi 38 (1991), str. 11-27 (tudi o sodelovanju s P. B.). Bibliografija dr. Pavleta Blaznika, ed. Marija Lebar. Bibliografije pomembnih osebnosti s Škofjeloškega 2 (= Loški razgledi. Doneski 8). Škofja Loka: Knjižnica Ivana Tavčarja in Muzejsko društvo, 2003, 71 str.** PAVEL A. FLORJANČIČ PREDFREISINŠKI DVOR V STARI LOKI IZ POZDRAVNEGA GOVORA ... Loka in njena neposredna okolica sta bili poseljeni že davno pred prihodom freisinških škofov in njihovih bavarskih, koroških (slovenskih) in južnotirolskih kolonistov okoli leta 1000 v te kraje. Vemo namreč za neolitska in eneolitska Kevdrc in Lubniško jamo, železnodobne najdbe na Godešiču, staroselsko gradišče Puštal nad Trnjem, villo rustico v Žabnici in druge poznoantične najdbe v Binklju, na Osterfeldu, v Starem dvoru in drugod. Žal je vse to premalo raziskano in poznano. Ker govorimo danes še posebej o koncu osemstoletnega obdobja freisinškega loškega gospostva, bi rad opozoril na razmere ob prihodu tedanjih kolonistov in v času neposredno pred tem. Ko so namreč prišli novi kolonisti iz Freisinga v Loko (Lonco), so tu zagotovo naleteli na prejšnje upravne strukture in verjetno tudi na lokalno cerkev ali njihove ostanke. Madžari so med svojimi uničevalskimi pohodi, neposredno pred freisinško kolonizacijo, še pred porazom na Leškem polju leta 955, vejetno dodobra opustošili tudi te kraje. Nekaj pa je za njimi zanesljivo ostalo. V obeh darovnicah cesarja Otona II. freisinškemu škofu Abrahamu iz leta 973 sicer niso omenjene kake posebne dominikalne posesti v Stari Loki, ki je v prvi listini imenovana kot Lonca. Je bila ta tedaj uničena, je propadla ali pa je bila namerno spregledana, ne vemo. Vsekakor je moral cesar Oton III. leta 989, bolj na obrobju te nove freisinške posesti, naknadno izvzeti lastnino nekega Pribislava v Gostečah, kar bi lahko pomenilo obstoj oziroma ostanek nekdanjega staroselskega zemljiškoposestniškega, vodilnega družbenega sloja. Ta posestniška distinkcija istočasno kaže tudi na že ali pa še veljavno pravno tretiranje lastnine v tedanjem otonskem cesarstvu. Tako je Stara Loka ostala tudi pod freisinško škofijo sedež tokrat novega loškega gospostva.1 Nova oblast je zasedla prostore tamkajšnjega najimenitnejšega, morda izropanega in delno porušenega dvora. Iskanje tega predfreisinškega dvora v Stari Loki je danes prvovrstnen zgodovinski izziv. Daje obstajal, je glede na do sedaj znane podatke in tukaj navedene predpostavke zelo verjetno. Od tega simpozija sicer ne moremo pričakovati podatkov oziroma informacij o predfreisinški zemljiški in upravni strukturi na Škofjeloškem in s tem v zvezi o obstoju predfreisinškega dvora v Stari Loki. Takoimenovani Loški dvor je v dokumentih nedvoumno izpričan leta 1074 in je verjetno stal v Stari Loki, čeprav Blaznik v svoji knjigi2 sicer predvideva lokacijo zanj v Starem dvoru. Po prvem znanem urbarju iz leta 1291 zvemo, daje stal dvor v okolici starološke cerkve. V poznem srednjem veku, v 14. stol., naj bi bili v Stari Loki dva dvora in polovični dvor, dvorec. Slednji bi se lahko nahajal na cerkvenem griču, verjetno tam, kjer je stala do leta 1912 Bernakova hiša. Eden od dvorov pa bi se lahko nahajal v začetku Osterfelda pri Papežu. Tako je pripadalo Veštrskemu dvoru (na mestu današnjega starološkega, Strahlovega gradu) zahodno starološko polje, Westerfeld, drugemu, Osterškemu dvoru, je pripadalo vzhodno starološko polje Osterfeld, tretji Dvorec na griču, kasneje Bernakova hiša, pa je gospodoval osrednjemu delu starološke kmetijske posesti. Prav ta dvor na griču je bil verjetno najstarejši, torej predfreisinški. Temu v prid govori tudi poznejša pripadnost Bernakove hiše škofjeloškemu Gradu. Lotiti pa se bo potrebno tudi še starejšega hipotetičnega antičnega (rimskega) upravnega 1 V virih se omenja (Stara) Loka (Lonca) tudi kot Lok (vejetno Log), Loali, Laak, Lack, Lack, Lakh, Lakgli ild. 2 Pavle Blaznik, Urbarji freisinške škofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Viri za zgodovino Slovencev 4 (Ljubljana, 1963), str. 74. središča, »kapitola« na starološkem cerkvenem gričku, »castruma« ob vznožju in »ville rustice« na drugi strani. Tu, na pomolu nekdanje starološke rečne terase naj bi bili namreč zametki prvega predfreisinškega dvora in kasnejših dveh in pol staroloških dvorov. Vsekakor so to izzivi za prihodnost. Eden od staroloških dvorov na Valvazorjevi upodobitvi (1679) Stare Loke. J. W. Valvasor, Skicna knjiga za topografijo Kranjske, SAZU, Ljubljana 2001. PETER ŠTIH IZVOR IN ZAČETKI ŠKOFIJSKE POSESTI NA DANAŠNJEM SLOVENSKEM OZEMLJU Prostor, ki ga zamejuje današnja Republika Slovenija, je bil okrog leta 1200 v cerkveno-upravnem oziru razdeljen med šest škofij, ki so pripadale kar štirim cerkvenim pokrajinam. Daleč največji in hkrati centralni del današnje Slovenije med Dravo, Sotlo in Kolpo je spadal v škofijo s sedežem v Ogleju. Tamkajšnji škof, ki je že od srede 6. stoletja nosil prestižni naslov patriarha, je imel hkrati tudi metropolitsko oblast še na velikem delu Benečije, v Furlaniji ter Istri. V slednji sta mu bili poleg ostalih kot sufraganski podrejeni škofiji v Trstu in Kopru, katerih majhni diecezi sta se raztezali tudi čez današnje slovensko ozemlje. Zunaj meja oglejskega patriarhata je bila severovzhodna Slovenija med Dravo in Muro, ki je spadala pod cerkveno oblast salzburškega nadškofa in s tem v bavarsko cerkevno pokrajino, medtem ko je bilo Prekmurje v okviru Madžarske cerkvenoupravno razdeljeno med škofiji v Gyoru in Zagrebu in s tem tudi med nadškofiji v Granu in Kalocsi.1 Od te cerkvenoupravne razdelitve slovenskega ozemlja pa seje precej razlikovala slika posesti, ki so jih tu imele škofije. Od naštetih škofij sta bila pri nas v visokem srednjem veku velika (teritorialna) zemljiška posestnika le Oglej in Salzburg, medtem ko je bila posest obeh primorskih škofij majhna in v glavnem omejena le na mestna teritorija Trsta in Kopra, gyorska in zagrebška škofija pa v Prekmurju sploh nista imeli svoje zemljiške posesti.2 Zato pa se v vlogi velikih zemljiških posestnikov v slovenskem prostoru uveljavijo tri škofije salzburške cerkvene pokrajine, ki drugače tu niso imele cerkvene jurisdikcije: Freising, Briksen in Krka. Tako je - če le v glavnih potezah nakažemo najpomembnejšo posest posameznih škofij -posedovala okrog leta 1200 oglejska cerkev na slovenskem ozemlju t. i. Mozirsko pokrajino v zgornji Savinjski dolini,3 del Dolenjske od Čušperka do Kolpe s Kočevjem, Poljanami in Kostelom,4 vzhodno Notranjsko v širokem pasu od Loža do Logatca, velik del Krasa s Postojno, Senožečami, Premom in Devinom. Svojo posest je imel patriarhat tudi v Vipavski dolini in Gorici;5 njegov je bil največji del Zgornjega Posočja s Tolminom kot njegovim centrom,6 deloma pa je na današnje slovensko ozemlje segala tudi bogata posest, ki jo je Oglej imel v Istri, kjer je bil - enako kot v Furlaniji - največji zemljiški posestnik.7 Severna metropolija Salzburg je imela pri nas v tistem času v lasti dva teritorialna kompleksa: prvega na Dravskem polju in v Slovenskih goricah s centrom na Ptuju, drugega pa ob spodnji Savi, kjer so sklenjeno salzburško zemljo tvorila gospostva ' Gl. Jože Mlinaric, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Metod Benedik et al., ed., Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje, 1991), str. 61 si. 2 Ivan Zelko, Zgodovinski pregled cerkvene uprave v Prekmurju, v: idem, Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki (Murska Sobota, 1996), str. 94 si. 3 Nazadnje Tone Ravnikar, Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku, doktorska disertacija, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, tipkopis (Maribor, 2003), str. 148 si. ' Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske. Razprave in eseji 45 (Ljubljana, 1999), str. 101. s Milko Kos, ed„ Urbarji Slovenskega Primorja 2, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 3, Viri za zgodovino Slovencev 3 (Ljubljana, 1954), str. 18 si. 6 Milko Kos, ed., Urbarji Slovenskega Primorja 1, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 2, Viri za zgodovino Slovencev 2 (Ljubljana, 1948), str. 11 si. 7 Za Istro gl. Peter Štih, Goriški grofje ter njihovi ministerialt in militi v Istri in na Kranjskem, Razprave Filozofske fakultete (Ljubljana,21997), str. 152 in op. 29; za Furlanijo: Heinrich Schmidinger, Patriarch undLandesherr. Die weltliche Herrschaft der Patriarchen von Ai/uileia bis zum Ende der Staufer, Publikationen des Čsterreichischen Kulturinstituts in Rom I/l (Graz-Koln, 1954), str. 22 si. Sevnica, Rajhenburg, Brežice in Pišece.8 Po pomenu in obsegu je bila precej manjša zemlja, ki jo je imel Salzburg med Grosupljem in Dobrepoljem na Kranjskem, in je tvorila posestvo Cesta.9 Tudi posest škofije iz Freisinga je bila pri nas sestavljena iz dveh glavnih posestnih blokov. Glavnino freisinških posesti je tvoril velik teritorij na Gorenjskem. Meril je okrog 500 km2 in je, organiziran v eno samo zemljiško gospostvo, obsegal porečje Poljanske in Selške Sore ter Sorsko polje, njegov center pa je bil v Škofji Loki.10 Drugi freisinški zemljiškoposestni kompleks, ki pa še zdaleč ni bil tako kompakten kot loški, je tvorilo gospostvo Klevevž na Dolenjskem. Njegovo težišče je bilo v dolini Radulje, vendar seje freisinška posest nahajala tudi na desni strani Krke." Tako kot Freising je imela tudi škofija iz Briksna svoja posestva na Gorenjskem. Med njimi je bila najpomembnejša sklenjena posest v Blejskem kotu med obema Savama, ki se je deloma nadaljevala v bohinjski konec; briksenski pa je bil tudi del južnega pobočja Karavank med Hrušico nad Jesenicami in Tržiško Bistrico.12 Peta in zadnja škofija, ki je imela v slovenskem prostoru veliko zemljiško posest je bila Krka na Koroškem: njen je bil največji del ozemlja med Pako in zgornjo Dravinjo z Vitanjem, nadalje svet pod Bočem z Lembergom, Obsotelje in Kozjansko z Rogatcem, Podčetrkom, Pilštanjem, Kozjem, Kunšperkom, Podsredo in Planino;13 na Kranjskem je škofija imela še fevde Lebek nad Litijo, Boštanj ob Savi ter osrednjo dolino Mirne z Mokronogom.14 Škofije so tako v visokem srednjem veku spadale med največje zemljiške posestnike v slovenskem prostoru in v njihovih rokah seje tedaj - grobo ocenjeno - nahajala vsaj tretjina vse razpoložljive zemljiške posesti, čeprav je bila ta številka prejkone še višja in je šla proti polovici. Škofije so le deloma same razpolagale z vso to posestjo, ki so jo imele organizirano v zemljiška gospostva. Ta so bila pod njihovo neposredno ali pa pod ministerialsko upravo. Dober primer prve prakse sta npr. loško gospostvo in tolminska gastaldija, ki sta ju zemljiška gospoda - freisinški škof in oglejski patriarh - upravljala s pomočjo svojih namestnikov-oskrbnikov, ki so imeli mandat uradnikov.15 Drugo prakso pa pri nas najbolje ilustrira salzburška posest v Ptuju in okolici, s katero so kot dedni kastelani gospodarili salzburški ministeriali, gospodje Ptujski.16 Z velikim delom posesti pa škofije sploh niso same razpolagale, ampak sojo podeljevale v fevd posvetnim prejemnikom. Tako so npr. oglejska kraška gospostva Devin, Prem in Senožeče imeli v fevdu devinski gospodje." Prav tako so goriški grofje priznavali za oglejski fevd Gorico, po kateri so se imenovali.18 Vovbrški grofje so imeli od Ogleja v fevdu »mozirsko provinco« v Zgornji Savinjski dolini ter pokrajino okrog Loža na Notranjskem, ki je kasneje kot oglejski fevd prešla na Ortenburžane in Celjske, ki so si že zelo zgodaj pridobili tudi nekatere krške fevde.19 Podobnih 8 Milko Kos, cd., Urbarji salzburškenadškofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 1, Viri za zgodovino Slovencev 1 (Ljubljana, 1939), str. 7 si. 9 Milko Kos, Salzburško posestvo Cesta na Kranjskem, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 21 (1940), str. 66 si. 10 Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (Škofja Loka, 1973), str. 11 si. 11 Pavle Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti. Razprave I. razreda SAZU IV/6 (Ljubljana, 1958), str. 5 si. 12 Andrej Pleterski, Uporaba arheoloških najdišč in zgodovinskih virov pri srednjeveškem zgodovinskem raziskovanju (na primeru Bleda in razvoja tamkajšnjega briksenskega gospostva). Zgodovinski časopis 32 (1978), str. 388 si.; Ferdo Gestrin, Bled v fevdalnem obdobju - do konca 18. stoletja. Kronika 32 (1984), str. 119 si. 13 Hans Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften unci Giilten, Slačite und Markte, Buchreihe der Siidostdeutschen Historischen Kommission 10 (Miinchen, 1962), str. 213 si. 14 Hauptmann, Kranjska (kot v op. 4), str. 90. 15 Pavle Blaznik, ed., Urbarji freisinške škofije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Viri za zgodovino Slovencev 4 (Ljubljana, 1963), str. 58 si.; Kos, Urbarji Slovenskega Primorja 1 (kot v op. 6), str. 18 si. 16 Hans Pirchegger, Die Herren von Pettau, Zeitsclirift des Historischen Vereines fiir Steiermark 42 (1951), str. 3 si. Po izumrtju Ptujskih 1438 seje ta praksa spremenila: Pirchegger, Untersteiermark (kot v op. 13), str. 52. 17 Štih, Goriški grofje (kot v op. 7), str. 47. 18 Peter Štih, Srednjeveške goriške študije (Nova Gorica, 2002), str. 25, 51 si. 19 Heinz Dopsch, Die Grafen von Heunburg, Carinthia 1160 (1970), str. 328 si.; Stane Okoliš, Izseki iz zgodovine Loža in okolice (1. del). Zgodovinski časopis 49 (1995), str. 360 si. primerov bi lahko našteli še celo vrsto, vendar na tem mestu zadostuje ugotovitev, da so prav vse pomembnejše plemiške rodbine, ki so imele posest ali pa so bile kako drugače aktivne v slovenskem prostoru, posedovale škofijske fevde. Prav podeljevanje škofijske zemlje v fevd je imelo v največji meri za posledico odtujevanje lete. Visokoplemiški škofijski vazali, zlasti tisti, ki so bili nosilci ali pretendenti za deželnoknežjo oblast, so v poznem srednjem veku alodizirali in si tako ali pa na kakšen drugačen način prisvojili marsikateri škofijski fevd. Tako je npr. Oglej na račun proti Jadranu hitečih Habsburžanov izgubil skorajda vso svojo posest, ki jo je imel na Kranjskem.20 Zaradi vedno močnejšega položaja Habsburžanov, ki so po koncu celjskih grofov in s tem povezane nasledstvene vojne po 1460 težili k uveljavitvi svojih izključnih deželnoknežjih pravic na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, je proces razkroja škofijske posesti prizadel tudi ostale škofije. Tako je salzburški Ptuj, kjer so nadškofje posedovali deželnoknežje sodstvene in regalne pravice in kije po svojem širšem pomenu predstavljal najpomembnejšo škofijsko posest pri nas sploh, ostal po vojni Friderika III. z Matijo Korvinom, ki je bila povezana tudi s t. i. salzburškim škofijskim sporom, v habsburških rokah. Maksimilijan I. gaje 1511 celo prodal nazaj nadškofiji na reki Salzach, dokler ga ni 1555 Ferdinand 1. dokončno odkupil.21 Podobno sije Maksimilijan prisvojil tudi salzburški gospostvi Rajhenburg in Brežice, ki ju je zastavljal in celo podeljeval v fevd, medtem ko so bile Brežice same, ki so jih salzburški nadškofje v 14. stoletju načtrno izgradili v trško in nato mestno naselbino, kot habsburško deželnoknežje mesto podrejene štajerskemu vicedomskemu uradu v Celju.22 Od nekdaj velike salzburške posesti na slovenskem ozemlju sta tako ostali samo še gospostvi Sevnica in Pišece, ki pa ju je nadškofija 1595 prodala Moškonom v dedno last na način, da sta formalno ostali salzburška fevda vse do sekularizacije 1803.23 Do sekularizacije so tako - če vidim prav -škofije uspele obdržati le še ostanke nekdanje posesti. In kot nam poleg Salzburga kaže tudi primer freisinške in briksenske gorenjske posesti v glavnem tisto posest, nad katero so imele škofije v srednjem veku neposredno kontrolo in je niso podeljevale v fevd ali prepuščale svojim ministerialom. Začetki teh, 1803 sekulariziranih ostankov škofijskih posesti, pa segajo daleč nazaj, v karolinško in otonsko dobo. Od naštetih škofij je bil Salzburg prejkone prvi, ki si je pridobil posest v slovenskem prostoru. To ne preseneča, saj je prišel Salzburg kot glavni nosilec pokristjanjevanja v Karantaniji in Panoniji severno od Drave v stik z današnjim slovenskim prostorom verjetno že pred koncem 8. stoletja, zagotovo pa v 9. stoletju. Povsem mogoče je namreč, da je salzburški škof Arn že na vojaškem pohodu v Avarijo 796 potoval skozi Ptuj, kije še istega leta z določitvijo reke Drave kot mejne reke med salzburškim in oglejskim misijonskim področjem prišel pod njegovo cerkveno jurisdikcijo.24 Drugače pa je prvi nesporno dokumentiran salzburški nadškof, kije osebno prišel na Ptuj, Theotmar: leta 874 je tam posvetil cerkev, ki jo je dal zgraditi Kocelj.25 V tistem času naj bi Salzburg tudi že imel v lasti in posesti večino Ptuja z nekaterimi pravicami. 20 Gl. Hauitmann, Kranjska (kot v op. 4), str. 132 si.; Kos, Urbarji Slovenskega Primorja 2 (kot v op. 5), str. 54 si. 21 Heinz Dopsch, Salzburg und der Siidosten, SOdostdeutches Arcbiv 21 (1978), str. 29 si. 22 Pirchegger, Unlersteiermark (kot v op. 13), str. 251 si.; Dopsch, Salzburg und der Siidosten (kot v op. 21), str. 30. 23 Pirchegger, Untersleiermark (kot v op. 13), str. 254 si.; Dopsch, Salzburg und der Siidosten (kot v op. 21), str. 30. 24 Gl. Peter Štih, Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-madžarske meje v današnji Sloveniji, Zgodovinski časopis 50 (1996), sir. 538 si. 25 Annates luvavenses maximi a. 874, ed. Harry Bresslau, MGH, SS. 30/2 (Lepzig, 1926), str. 742. Gl. Michael Mitterauer, Karolingische Markgrafen im Siidosten. Frčinkische Reichsaristokratie und bayerslcher Stammesadel im dsterrelchlschen Raum, Archiv fiir osterreichische Geschichte 123 (1963), str. 162 in op. 13. Že pred tem, najverjetneje v petdesetih letih 9. stoletja, je bila na Ptuju posvečena cerkev, ki jo je dal zgraditi Kocljev oče Pribina. Zanjo je v Conversio Bagoariorum el Carantanorum, c. 11 (ed. Fritz LoSek, MGH, Studien und Textc 15 [Hannover, 1997), str. 126) rečeno le, daje bila posvečena v času nadškofa Liuprama, ne pa kot v nekaterih drugih primerih, da jo je posvetil sam nadškof. Tako lahko vsaj sklepamo na podlagi listine kralja Arnulfa iz leta 885 oz. 890, s katero je potrdil Salzburgu celotno nadškofijsko posest, med njo tudi dva dela mesta Ptuja, h kateremu je Arnulf dodal še tretji del z bližnjo okolico.26 Toda, kot je že dolgo časa znano, je omenjena listina slab, v Salzburgu izdelan falsifikat,27 ki mu je kot predloga služila znana listina Ludvika Nemškega z dne 20. novembra 860,28 s katero je salzburška nadškofija dobila v last ogromno posest v obdonavsko-panonsko-karantanskem prostoru. Iz te listine sta bila skoraj dobesedno prevzeta protokol in eshatokol, medtem ko je bil kontekst s seznamom potrjene in na novo podeljene posesti v kar največji meri razširjen; med drugim tudi z zelo obsežnim in detajliranim pasusom o Ptuju. Na tem mestu se ne morem spuščati v zelo kompleksna vprašanja, povezana s psevdoarnulfinumom in »ptujskim pasusom«. Za slednjega lahko tu le ugotovim, da v zgodovinopisju prevladuje mnenje o njegovi verodostojnosti, čeprav hkrati za to trditev ni bil ponujen nesporen argument in do sedaj še ni bilo prepričljivo odgovorjeno na temeljno vprašanje, od katerega tudi zavisi verodostojnost »ptujskega pasusa« v drugače falsificirani listini; to pa je vprašanje njegove predloge.29 Vprašanje, kdaj in kako si je Salzburg pridobil Ptuj in z njim jedro svoje kasnejše obsežne posesti na slovenski Dravi, mora ostati tako še naprej odprto, čeprav lahko domnevamo, da seje to zgodilo že pred madžarskimi vpadi v karolinški dobi in daje bila kraljeva darovnica podlaga tej posesti, ki jo je nadškofija z obnovo ptujskega gradu, načrtno kolonizacijo in vojaškimi uspehi svojih ptujskih ministerialov proti Madžarom v 12. in prvi polovici 13. stoletja bistveno razširila proti vzhodu.30 Tudi začetki kasneje okrog 300 km2 velike sklenjene salzburške posesti na spodnještajerski Savi segajo po nekaterih domnevah že v karolinško dobo. Dokazoval naj bi jo patrocinij sv. Rupert cerkve v Vidmu pri Krškem, ki je bila prafarno središče za celoten okoliš.31 Toda cerkev s tem patrocinijem se prvič omenja šele 1 15 5 32 in je kaj lahko nastala šele po madžarskih vpadih v 11. stoletju, ko imamo na tem prostoru že izpričano salzburško posest. Tudi se salzburška posest na Savi v karolinški dobi ne omenja niti v veliki darovnici Ludvika Nemškega za salzburško cerkev iz 860, niti v psevdoarnulfinumu iz 885/90.33 Še več, prav listina taistega kralja Arnulfa iz 895, s katero je podelil Waltuniju, enemu od prvih poznanih prednikov Heme Krške,34 v last tri kraljevske 26 Arnolfi Diplomata, ed. Paul Keiir, MGH, Diplomata regum Germaniae ex stirpe Kalorinorum III (v nadaljevanju MGH, DD. Amolf) (Berlin, 21955), št. 184. 27 Gl. August Jaksch v uvodni opombi k Die Kdrntner Geschichtsquellen 811-1202, MHDC III (Klagenfurt, 1904), št. 62, Franz Martin v uvodni opombi k Salzburger Urkimdenbuch II (Salzburg, 1916), št. 34; Paul Kehr v uvodni opombi k MGH, D. Amolf (kot v op. 26), št. 184; Hans Pirchegger, Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit, MIČG 33 (1912), str. 311 si.; idem, Ubersteirischen Diplome, v: Festschrift zur Feier des Zweihundertjdhringen Bestandes des llaus-, Hof und Staatsarcliivs I (Wien, 1949), str. 248 si.; Heinrich Koller, Konig Arnolfs grolSes Privileg fiir Salzburg, Festschrift fiir Herbert Klein, (= Mitteilungen der Gesellscliaft fiir Salzburger Landeskunde 109 [1970]), str. 65 si.; Heinrich Fichtenau, Das Urkundenwesen in Osterreich vom 8. bis zum 13. Jahrhundert, MlOG, Erg. Bd„ 23 (1971), str. 122 si. 28 Ludowici Germanic!, Karhmannl, Ludowici iunioris diplomata, ed. Paul Keiir, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae ex stirpe Karolinorum I (v nadaljevanju MGH, DD. LD.) (Berlin, 21991), št. 102. 29 Gl. Štih, Salzburg (kot v op. 24), str. 540. 30 Kos, Urbarji salzburške nadškofije (kot v op. 8), str. 7 si.; idem. Meja proti Ogrski in Hrvatski v štajerskem Podravju, v: Poetovio - Ptuj. 69-1969, Zbornik razprav ob tisoidevetsloletnlci (Maribor, 1969), str. 80 si.; Štih, Salzburg (kot v op. 24), str. 535 si. 31 Pirchegger, Untersteiermark (kot v op. 13), str. 251. 32 Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV: 1101-1200, ed. Franc Kos (Ljubljana, 1920, z letnico 1915), št. 358. Gl. tudi Dopsch, Salzburg und der Sudosten (kot v op. 21), str. 25 si. Seznam vseh Rupertovih patrocinijev v širšem vzhodnoalpskem prostoru vključno s Slovenijo gl. pri Edmund Wagenhofer, Der hI. Rupert als Patron von Kirchen und Orten, v: HI. Rupert von Salzburg 696-1996. Katalog der Ausstellung im Dommuseum zu Salzburg und in der Erzabtei St. Peter, 16. Mai 1996-27. Oktober 1996 (Salzburg, 1996), str. 213 si. 33 MGH, D. LD (kot v op. 28), št. 102; MGH, D. Amolf (kot v op. 26), št. 184. 34 MGH, D. Arnolf (kot v op. 26), št. 138. O Waltuniju kot Heminem predniku gl. Ljudmil Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, Rad JAZU 250 (1935), str. 237 si.; idem, Hema i Svetopuk, Rad JAZU 255 (1936), str. 221 si.; Heinz Dopsch, Die Stifterfamilie des Klosters Gurk und ihre Vcrwandschaft, Carinthia 1 161 (1971), str. 110 si. kmetije v Rajhenburgu (danajšnja Brestanica) na levem bregu Save in posestvo Krško (polje) na nasprotnem bregu reke, kar naj bi vse ležalo v »marki ob Savi«, kaže, daje moral prostor ob spodnji Savi ob koncu karolinške dobe pripadati t. i. Heminemu rodu in ne Salzburgu. Toda pri tem je potrebno dodati, da tudi ta listina ni ohranjena v originalu, ampak jo poznamo le v prepisu v kopijalni knjigi krške škofije iz zadnje četrtine 12. stoletja, kjer se nahaja v sumljivi družbi v Krki z interpolacijami ponarejenih vladarskih diplom, ki mečejo senco dvoma tudi nanjo.35 Sum, da gre prav pri pasusu o Waltunijevi posesti na Savi za kasnejšo interpolacijo v prvotni tekst listine, je bil s precejšnjo verjetnostjo potrjen prav v zadnjem času, ko je bila listina kot eden od možnih virov za določitev južne meje Karanatanije ponovno podvržena kritičnemu pretresu.36 S tem je bila vrednost in izpovednost te listine kot vira močno omajana in tamkajšnjo posest Heminega rodu nedvomno izpričujeta šele dve listini Henrika II. in Konrada II. iz let 1016 in 1025,37 s katerima je Hemin mož Vilijem II. prejel kraljevo zemljo na obeh straneh Save med Savinjo in Krko.38 Potrjujeta pa tudi ti dve listini, daje bil prvotni privatni lastnik ob spodnji Savi Hemin rod in ne salzburška cerkev, in to ne glede na to, ali je kraljevo zemljo prejel že Waltuni ali šele Viljem II. Tamkajšnja salzburška poset je bila torej lahko le sekundarna in njene začetke je treba postaviti v leto 1043. Tedaj sta Hema, kije kot vdova in brez živih otrok ustanavljala ženski benediktinski samostan v Krki na Koroškem, in salzburški nadškof Balduin sklenila zamenjalno pogodbo (complacitatio), s katero je nadškof prepustil Heminim lastniškim cerkvam krstno in pogrebno pravico ter desetine, v zameno pa je prejel »posestvo Rajhenburg ob Savi«.39 Podobno kot v Podravju Ptuj, je tudi v Posavju Rajhenburg predstavljal mejno utrdbo proti Madžarom na nestabilni in nevarni meji.40 Poleg Lipnice in Ptuja je spadal med tiste tri najpomembnjejše salzburške postojanke na meji, ki jih je dal nadškof Konrad I. v prvi polovici 12. stoletja na novo postaviti oziroma ponovno pozidati;41 med Konradove zasluge pa sodi tudi to, daje 1131 dosegel z madžarskim kraljem Belo II. mir. Ta je tudi pokrajini ob spodnji Savi odprl nove razvojne perspektive in rajhenburško gospostvo je postalo izhodišče načrtne kolonizacije, ki je razširila salzburško posest ob Savi navzdol vse do Sotle,42 kjer je na kolonizacijski zemlji nastalo v 13. stoletju tudi novo središče salzburške posavske posesti, Brežice.43 35 O krških falsifikatih iz zadnje tretjine 12. stol. gl. August Jaksch v uvodu k Die Gurker Geschichtsquellen 864-1232, MHDC I (Klagenfurt, 1896), str. 7 si.; Fichtenau, Urkundenwesen (kot v op. 27), str. 187 si. 36 Kurt Reindl, Die bayerischen Luilpoldinger 893-989. Sammlung und Erlauterung der Quellen, Quellen und Forschungen zur bayerischen Geschichte, n. s., 11 (Miinchen, 1953), str. 6 in op. 41; Herwig Wolfram, Salzburg, Bavern, Osterreieh. Die Conversio Bagoariorum el Carantanorum und die Quellen ihrer Zeil, MIČ1G, Erg. Bd. 31 (1995), str. 100 si.; Peter Štih, Strukture današnjega slovenskega prostora v zgodnjem srednjem veku, v: Rajko Bratož, ed„ Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze I (Ljubljana, 2000), str. 361 si.; Hans-Dietrich Kahl, Der Staat der Karantanen (- Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze, supplementum) (Ljubljana, 2002), str. 324 si. 37 Helnrlci II. et Arduini diplomata, ed. Harry Bresslau, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae III (v nadaljevanju MGH, DD. H. II.) (Miinchen, 21990), št. 346; Conradi II. diplomata, ed. Harry Bresslau, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae IV (v nadaljevanju MGH, DD. K. II.) (Hannover-Leipzig, 1909), št. 32. 38 Tudi tu je bila prva listina iz 1016 kasneje v Krki v enem delu falsificirana, vendar njena vsebina v pogledu podeljene posesti ni sporna, saj jo potrjuje originalna potrdilna listina Konrada II. iz 1028 (MGH, D. K. II. [kot v op. 37), št. 134). O vzrokih za prenarejanje gl. Dopsch, Stifterfamilie (kot v op. 34), str. 96 si. Gl. tudi Hauptmann, Grofovi Višnjegorski (kot v op. 34), zemljevid med str. 232-3. 39 MHDC 1 (kot v op. 35), št. 16. V poznani obliki je listina krški falsifikat, ki pa temelji na pristni tradiciji, s katero je prišlo do zamenjave med Hemo in Salzburgom: gl. Jaksch, v uvodu k MHDC I (kot v op. 35), str. 21, ter v uvodu k št. 16. 40 Gl. nazadnje Miha Kosi, ...quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit... (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku). Zgodovinski časopis 56 (2002), str. 43 si. 41 Vita Chunradi arehiepiseopi Salisburgensis c. 20, ed. Wiliielm Waitenuach, MGH, Scriptores 11 (Stuttgart-New York,21964), str. 75; Heinz Dopsch, Burgenbau und Burgcnpolitik des Erzstiftes Salzburg im Mittelalter, v: Die Burgen im deutschen Sprachraum. Ilire rechts- und verfassungsgeschichtliche Bedeutung II, Vortriige und Forschungen 19 (Sigmaringen, 1976), str. 38. 42 Gl. Kos, Urbarji salzburške nadškofije (kot v op. 8), str. 22 si. Enako kot salzburška posest v slovenskem Posavju je tudi posest škofije v Krki na Koroškem izvirala iz posesti, ki so nekdaj pripadale Hemi in njenemu možu Viljemu II. Ogromna posest,44 ki si jo je pridobila družina savinjskega mejnega grofa.je temeljila na kraljevih darovnicah, segajočih celo v konec karolinške dobe. Z njimi seje v prvi četrtini 11. stoletja v rokah te družine akumulirala posest, ki je segala od zgornjeavstrijske Donave in Aniže na severu preko Mure ter koroške Krke in Drave do Posavinja in Posavja vključno z dolenjsko Krko na jugu.45 Na slovenskem ozemlju so ji večino te posesti prinesle darovnice Otona II.,46 Henrika II.,47 Konrada II.48 in morda tudi že omenjena sumljiva listina Arnulfa za Waltunija,49 ki so podeljevale velike, z naravnimi mejami opredeljene teritorije. Toda družinska tragedija, povzročena z ubojem Heminega moža Viljema II.50 1036, je imela za posledico, daje ta ogromna posest razpadla. V situaciji, ko je od družine ostala samo Hema, saj sta njena sinova umrla že pred očetovim umorom, je 1043 precejšen del namenila sorodstvu, znotraj katerega je izstopal Askvin,51 in verjetno tudi drugim osebam, s katerimi je bila povezana, en del - in sicer Rajhenburg ob Savi - je z zamenjavo prepustila salzburški nadškofiji, največji del pa je namenila svoji ustanovi, ženskemu benediktinskemu samostanu v Krki na Koroškem.52 Poleg bogatih posesti, ki jih je imela na Koroškem, je samostanu podarila vse, kar je imela v lasti v Posavinju (omnia que in Sovnital proprie habuerat), izvzete so bile le štiri vasi okrog Ponikve vzhodno od Celja ter tista neimenovana posest, ki jo je izrecno namenila drugim. Hauptmann, ki je rekonstruiral posest t. i. Heminega rodu, je v tej resnično knežji daritvi krškemu samostanu videl pravzaprav neracionalno odločitev njegove ustanoviteljice: »Z zapustitvijo svojih neskončnih posestev na Savinji, Sotli, Savi in dolenjski Krki takratnemu starešini svojega rodu, Askvinu, bi ga Hema naredila za nespornega gospodarja in Kranjske in Savinjske marke, poleg katerega bi bil vsak drug krajišnik nemogoč. Toda na predvečer največjega razmaha clunyskega duha, na pragu investiturnega boja in križarskega gibanja možgani še niso bili zreli za kruto politiko dinastičnega egoizma. In tako je Hema raje knežje obdarila svojo ustanovo, kot da z združitvijo vse dediščine svojega rodu postavi trajne temelje mejnogrofovski oblasti nad Veliko Kranjsko, ki bi se začela že na Maclju in Konjiški gori in ne šele doli na Savi.«51 Ali je bila Hemina odločitev racionalna ali ne, je težko presoditi, vsekakor pa je bila v duhu njenega časa in če bi se namesto za Krko odločila za Askvina, potem ne samo, da bi bila politična zgodovina slovenskega prostora zelo verjetno drugačna, ampak bi zagotovo drugače izgledala tudi tukajšnja škofijska posest. Že slabih trideset let po ustanovitvi jc bil samostan v Krki ukinjen. To je bojda zaradi z benediktinskim redom neskladnega življenja tamkajšnjih nun naredil salzburški nadškof Gebhard, ki je z dovoljenjem papeža Aleksandra II.54 in kralja Henrika IV.55 na njegovem mestu 1072 43 Milko Kos, Brežice v srednjem veku, Posavje 1 (Brežice, 1957), str. 7 si.; Pirchegger, Untersteiermark (kot v op. 13), str. 253; Božo Otorepec, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem (Ljubljana, 1988), str. 129. 44 Njeno rekonstrukcijo gl. pri Hauptmann, Grofovi Višnjegorski (kot v op. 34), zemljevid med str. 232-3. 45 Gl. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski (kot v op. 34), zemljevid na str. 216. 46 Ononis II. diplomata, ed. Theodor Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae II/1 (v nadaljevanju MGH, DD. O. II.) (Munchen,21980), št. 235. 47 MGH, DD. H. II. (kot v op. 37), št. 346, 347. 48 MGH, DD. K. II. (kot v op. 37), št. 32, 134. 49 MGH, D. Amolf (kot v op. 26), št. 138. 50 Hauptmann, Hema i Svetopuk (kot v op. 34), str. 245, je še napačno menil, da je bila Hema poročena z Viljemom I. in daje bil 1036 umorjeni Viljem II. njen sin; gl. Dopsch, Stifterfamilie (kot v op. 34), str. 102 sl„ zlasti 104 si. 51 O njegovem mestu znotraj Heminega sorodstva gl. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski (kot v op. 34), genealoška tabela na koncu; Dopsch, Stifterfamilie (kot v op. 34), str. 111 si. 52 MHDC I (kot v op. 35), št. 17. V ohranjeni obliki je tudi ta listina sicer ponaredek iz ok. 1170, ki pa je nastal na osnovi pristne tradicijske listine, ibid. Drugače Heinrich Koller, Zur Vorgeschichte der Gurker Bistumsgriindung, Carintliia 1161 (1971), str. 62 si., ki meni, daje šele v poznem 12. stoletju nastal kult Heme kot ustanoviteljice samostana. " Hauptmann, Hema i Svetopuk (kot v op. 34), str. 245 si. 54 MHDC I (kot v op. 35), št. 27. ustanovil škofijo.56 Novi škofiji, kiji sprva ni namenil niti lastne dieceze, niti kapitlja in nobenih desetin in v kateri sije s papeškim in kraljevim dovoljenjem pridržal ekskluzivno pravico izvolitve, umestitve in posvetitve tamkajšnjega škofa, je Gebhard kot dotacijo namenil posestva ukinjenega samostana, h katerim je dodal tisto posest, ki jo je imel Salzburg v Krki že od 864.57 Vsekakor je bil Gebhardov prispevek njegovi lastni ustanovi v primerjavi z obsežnimi posestvi ukinjenega samostana zelo skromen. Obsežna posest, ki jo je imela krška škofija v visokem in poznem srednjem veku v slovenskem prostoru,5* je bila tako nekdanja samostanska posest, kije nastala iz privatne posesti, ta pa je izvirala iz vladarskih darovnic. Povsem drugače je do svojih kranjskih in istrskih posestev prišla škofija iz Freisinga. Kot je dobro znano, so začetki freisinške kranjske posesti zvezani z dvema darovnicama mladega kralja Otona II. iz junija in novembra 973 za škofa Abrahama.5'' S prvo je bavarska škofija dobila celotno Selško dolino z Loko in zahodnim delom Sorškega polja do potoka Žabnice,60 z drugo, ki seje deloma prekrivala s prvo, pa je bil tej posesti dodan še največji del Poljanske doline.61 Leta 989 je Oton III. na novo podelil oziroma potrdil daritev svojega očeta iz novembra 973 ter hkrati freisinški loški posesti natančneje definiral mejo v smeri proti Medvodam, kjer je med 983 in 989 podelil kraljevo zemljo nekemu Pribislavu.62 Leta 1002 je Henrik II. kmalu po nastopu svoje vlade tej freisinški gorenjski posesti dodal še ozemlje Stražišča pri Kranju, ki je obsegalo vzhodno Sorško polje med Lipnico, Soro in Savo.63 Toda ta daritev je bila bistveno omejena s klavzulo, da pripade ozemlje Stražišča po smrti škofa Gotšalka, kar se je zgodilo že 1005, freisinškim kanonikom, to je kapitlju.64 Škofija, kot od kapitlja ločen pravno-posestni subjekt, si je to posest nato pridobila nazaj med letoma 1024 in 1039 z zamenjavo in kapitlju prepustila neko drugo na Bavarskem.65 Šele tedaj je bilo ozemlje Stražišča in vzhodnega Sorškega polja lahko integrirano v škofijsko loško gospostvo. Tudi esklava loškega gospostva na Dovjem nad Jesenicami je prejkone prišla v posest freisinških škofov z zamenjavo s kapitljem. Iz freisinške tradicijske notice, ki jo lahko le približno datiramo 35 Heinricl IV. diplomata, ed. Dietrich von Gladiss, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae VI/1 (v nadaljevanju MGH, DD. H. IV.) (Hannover, 21978), št. 253 (DD. H. IV., št. 251, 252 sta krška falsifikatal). 56 MHDC I (kot v op. 35), št. 32. Gl. Heinz Dopsch, ed., Gescliichte Salzburgs. Sladt und Land I/l (Salzburg, 21983), str. 236 si. 57 MGH, D. LD. (kot v op. 28), št. 112; Roller, Gurker Bistumsgriindung (kot v op. 52), str. 55 sl„ smatra v svojem hiperkritičnem tekstu to listino za ponaredek. 58 Hans Pirchegger, Die Herrschaften des Bistums Gurk in der ehemaligen Siidsteiermark, Arcltiv fur vaterldndische Gescliichte und Topographie 49 (1956), str. 5 si.; idem, Untersteiermark (kot v op. 13), str. 213 si. 59 Gl. Peter Štih, Diplomatične in paleografske opombe k listinama Otona II. o podelitvi loškega ozemlja škofiji v Freisingu (DO II 47 in DO II 66), Zgodovinski časopis 51 (1997), str. 301 si. 60 MGH, D. O. II. (kot v op. 46), št. 47. 61 MGH, D. O. II. (kot v op. 46), št. 66. 62 Ononis III. diplomata, ed. Tiieodor Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 11/2 (v nadaljevanju MGH, DD. O. III.) (Miinchen, M980), št. 58. 63 MGH, D. H. II. (kot v op. 37), št. 32. 64 Podobno določbo je imela tudi D. II. II., št. 67 (ibid.), s katero je Henrik II. 1004 podelil briksenski škofiji posest na Bledu. Gl. Peter Štih, Prva omemba Bleda v pisanih virih. Listina kralja Henrika II. za briksenškega škofa Albuina z dne 10. aprila 1004 (D. H. II. 67), Bled 1000 let. Blejski zbornik 2004 (Radovljica, 2004), str. 21. 65 Die Traditional des Hochstifts Freising, II. Band (926-1283) (v nadaljevanju TF II), ed. Tiieodor Bitteraue, Quellen und Erorterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte, n. s., 5 (Miinchen, 1909), št. 1420. Blaznik .Škofja Loka (kot v op. 10), str. 14 (in zemljevid na str. 15) je poznal D. H. II., št. 32 le po nepopolnem regestu v Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku III: 1001-1100, ed. Franc Kos, (Ljubljana, 1911), št. 9, ki ne vsebuje klavzule, da posest Stražišča po smrti škofa Gotšalka preide na kapitelj, in je zato napačno menil, da je takrat kapitelj freisinškemu škofu prepustil zgornji del Poljanske doline z žirovskim območjem. To mnenje ne more držati, saj je v tradicijski notici iz 1024-1039 jasno rečeno, da gre za zamenjavo posesti, ki jo je kapitelj na Kranjskem dobil od cesarja Henrika II. (de rebus fratrum in comitatu Carniola i/uia/uid eisdem fratribus dono et largitate bom; mentoric Heinricl imperatoris traditum erat), to pa je bil predlum Strasista. Tudi Kosi, Razvoj meje cesarstva (kot v op. 40), str. 50 in op. 48, napačno interpretira gornji pasus tradicijske notice v smislu, da darovnica Henrika II. za kapiteljsko posest na Kranjskem ni poznana in ga povezuje s freisinško posestjo na Dolenjskem. Cf. tudi prispevek Matjaža Bizjaka v tem zborniku, op. 8. v dvajseta in trideseta leta 11. stoletja,66 izhaja, daje takrat grof Adalbero II. Ebersberški67 tradiral (freisinški) cerkvi sv. Marije in sv. Korbinijana svojo lastnino in locoLenginvuelt, ki gaje smatrati za Dovje,68 čeprav to še zdaleč ni nujno.69 Prejemnik te daritve ni bil freisinški škof, kot je mislil Blaznik,70 ampak clerus venerabiliumfratrum inibiservientium, kar so lahko le tamkajšnji kanoniki. Od njih je morala ta posest, ki pa ni mogla biti velika, saj je še po urbarju iz 1160 (Noticia bonorum de Lonka) štela le 4 hube,71 preiti na freisinškega škofa in biti vključena v loško gospostvo. Po drugi strani pa ni mogoče izključiti, da je tudi Dovje prišlo v freisinško škofijsko posest s kraljevo darovnico, vendar se zdi ta možnost manj verjetna. Schumi prinaša v svojem kranjskem diplomatariju zelo kratek regest, daje 9. maja 1033 cesar Konrad II. podaril freisinški cerkvi »urad Dovje«.72 Listina ni ohranjena, nekdaj pa naj bi se nahajala v loškem arhivu in se omenja v seznamu loških arhivalij iz 1798, ki gaje 1852 objavil Klun.73 Toda o obstoju te bojda izgubljene listine lahko resno dvomimo. Proti tej cesarski podelitvi freisinški cerkvi govori že to, da imamo tam prejkone izpričano privatno ebersberško posest, ki je prešla na istega prejemnika. Nadalje, če bi Konrad II. takšno listino zares izstavil, potem bi zanjo pričakovali, da bo tako kot ostale vladarske listine - med njimi tudi tiste, ki so se nanašale na freisinško kranjsko posest - hranjena pri prejemniku, to je v škofijskem arhivu v Freisingu in ne v arhivu gospostva, kar je v popolnem nasprotju s poznano prakso. Poleg tega bi pričakovali, da bi bila listina, v kolikor bi obstajala, zabeležena vsaj v eni od freisinških kopijalnih knjig, kamor so bile v 12. in v začetku 14. stoletja tudi po večkrat prepisane posamezne vladarske diplome za Freising,74 pa ni. In nazadnje, ob 66 TF II (kot v op. 65), št. 1404, datirana 1022-1031; Gradivo III (kot v op. 65), št. 85, datirana 1029-1045. 67 Da gre za zadnjega Ebersberžana kaže predvsem to, da je med pričami na prvem mestu naštet Eparhart comes, ki ga je treba imeti za identičnega s kranjskim mejnim grofom Eberhardom Ebersberškim, bratom Adalbera. Gl. Franz Tyroller, Genealogie des altbayerischen Adels im Hochmittelalter, v: Wilhelm Wegener, ed., Genealogischen Tafeln zur milteleuropaischen Geschiclile (Gottingen, 1962-1969), str. 64 si. in genealoška tabela 2; Wilhelm StOrmer, Adelsgruppen im friih- und hochmilleialterlichen Bayern, Studien zur bayerischen Verfassungs- und Sozialgeschichte 4 (Miinchen, 1972), str. 165 si. V zadnjem času je Walter Landi, Tra cognatio e agnatio. Sulla provenineza degli Udalrichingi di Bolzano, conti di Appiano, Geschichte und Region/ Storia e regione XI/2 (2002), str. 37 si., postavil tezo, ki je - če drži - zelo pomembna tudi za slovensko zgodovino 11. stoletja in po kateri ebersberška rodbina v moški liniji ni izumrla 1045 s smrtjo Adalbera II. Vrednost teze bodo pokazala nadaljnja preverjanja in raziskave, menim pa že sedaj, daje ena njenih kritičnih točk interpretacija poročila Ebersberške kronike o delitvi dediščine po Adalberu II. Ebersberškem 1045 na gradu Persenbeug v današnji Spodnji Avstriji, ki se je končala tragično, saj je pod težo zbranih popustil pod in ugledna družba s kraljem Henrikom III. na čelu je strmoglavila v grajsko kopel nadstropje nižje (Chronicon Eberspergense, ed. Wilhelm Arndt, MGH, Scriptores 20 [Hannover, 1868], str. 14). Glede na to, da so se za zapuščino po Adalberu II. Ebersberškem potegovali njegova vdova, dve sestri in ebersberški samostan, je namreč upravičeno sklepati, da je rodbina ostala brez direktnih moških potomcev (gl. Karl Brunner, Herzogtiimer und Marken. Vom Ungarnsturm bis ins 12. Jahrhundert, Osterreichische Geschichte 907-1156 [Wien, 1994], str. 184). 68 Gl. Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) I (Ljubljana, 1975), str. 118. 69 TF II (kol v op. 65), št. 1404 ima Lengenfeld v dolini lnna, medtem ko se severno od Salzburga nahaja Lengfelden, ki je npr. 930 omenjen kot Lenginueld (Franz Martin, Salzburger Urkundenbuch 1 [Salzburg, 1910], str. 146). Freisinška škofija je nadalje npr. že 856 pridobila villain que dicitur Lenginueld quam veteres Alpunessleti nominaverunt (Die Traditionen des Hochstifts Freising, I. Band [744-926], ed. Theodor Bitterauf, Quellen und Erorterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte, n. s., 5 [Miinchen, 1905), št. 758) v bližini Teugna na Bavarskem. Poleg tega je na Bavarskem še en Lengenfeld v okraju Landsberg. 70 Pavle Blaznik, Freisinška županija Dovje, Zgodovinski časopis 9 (1955), str. 7; idem, Škofja Loka (kot v op. 10), str. 14. 71 Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 15), str. 128. 72 Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain (v nadaljevanju UBK) I, ed. Franz Schumi (Laibach, 1882/3), št. 164. 73 V. F. Klun, VerzeichniB der aus dem vormals bischoflich freisingen'schen, nun staatsherrschaftlichem Archive zu Lak iiberkommenen Acten und Urkunden, Mittheiiungen des Historischen Vereins fiir Krain 7 (1852), str. 59: Donations■ Instrument, ddo. 9. Mai 1033, vom Kaiser Conrad II., betreffend das Ami Lengenfeld. 74 O freisinških kopijalnih knjigah, v katere so bile prepisane tudi vse štiri zgoraj omenjene vladarske listine za freisinško kranjsko posest kot tudi obe vladarski listini, ki se nanašata na Istro (gl. op. 94, 95), gl. Joseph darovnicah, s katerimi so vladarji škofijam podarjali cele teritorije, si le težko predstavljamo takšno, katere objekt bi bila tako skromna posest, kot jo je na Dovjem imel Freising. Še manj transparenten je izvor freisinške dolenjske posesti. Prvič je oprijemljiva v desetinskem sporazumu med oglejskim patriarhom in freisinškim škofom iz 1074, v katerem je med drugim slednji odstopil patriarhu deset slovanskih hub v Vinjem Vrhu nad Belo Cerkvijo, katere gradnja je bila dogovorjena z istim sporazumom.75 Naslednje informacije o tej dolenjski freisinški posesti imamo šele od konca 12. stoletja naprej.76 Kažejo nam relativno sklenjeno posest škofije v dolini Radulje. Obsegala je ves njen tok do izliva v Krko, kjer je stal tudi 1251 prvič omenjeni freisinški trg Otok.77 Prvotni center te posesti je bil prejkone grad Štatenberk, saj je bil sedež deželskega sodišča.78 Kasneje je njegovo funkcijo prevzel grad Klevevž. Postavljen je bil z izrecnim dovoljenjem kranjskega deželnega gospoda Ulrika Spanheimskega po 1265,79 kije škofiji istega leta prepustil tudi deželskosodno oblast nad tamkajšnjimi freisinškimi posestvi, vendar je iz nje izvzel najhujša kazniva dejanja (krvno sodstvo).80 Zlasti (nižje) deželsko sodišče je dajalo freisinški posesti v dolini Radulje značaj teritorialnega zemljiškega gospostva, ki pa je bilo tako kot loško gospostvo na Gorenjskem drugače povsem integrirano v mejno grofijo oziroma deželo Kranjsko.81 Posest, ki jo je škofija imela na desnem, južnem bregu Krke in je segala vse pod Gorjance do izvorno puchsovskega gradu Prežeka, ki je postal eno glavnih oporišč tamkajšnje freisinške posesti,82 pa je imela drugačen značaj. Poleg raztresenosti jo karakterizirajo gradovi, dvori in kmetije, ki jih je škofija dajala v fevd, medtem ko je bilo urbarialne posesti bolj malo.83 Vsaj za posest ob Radulji severno od Krke je treba njen izvor iskati v kraljevih darovnicah, s katerimi sta Henrik II. in Konrad II. knežje obdarila Heminega moža Viljema II., kije 1016 prejel vso kraljevo zemljo ob Mirni84 in nato 1025 še kraljevo posest med Krko in Savo.85 Na takšen njen izvor kaže tudi to, da so bili tamkajšnji freisinški zemljiškoposestni sosedje visokoplemiški Puchsi oziroma Višnjegorski, ki so spadali med Hemino sorodstvo, ter tudi krška škofija, ki je imela nekdaj Hemino Škrljevo in Mokronog.86 Za freisinško posest severno od Krke je tako upravičeno smatrati, daje enako kot salzburška obsavska in krška posest nekoč pripadala Hemi Krški. Bolj nejasno je, ali jo je tako kot Rajhenburg Salzburgu že Hema sama prepustila freisinški škofiji, ali pa si jo je ta pridobila kasneje od njenega sorodstva. Možno bi bilo oboje. V dotacijski Zaun, Die freisingischen Sal-, Copial- und Urbarbiicher in ihren Beziehungen zu Osterreich, AKOGQ 26 (1861), str. 218 si. 75 CodexdiplomaticsAustriaco-Frisingensis (v nadaljevanju CDAF) I, ed. Joseph Zaun, FRA 31 (Wien, 1871), št. 89. Listina je zelo zanimiva tudi z diplomatičnega gledišča, saj gre za v originalu ohranjeno pečateno tradicijsko notico v obliki cirografa. Posnetek listine je v Dokumenti Slovenstva, ed. Jože Žontar et al. (Ljubljana, 1994), str. 54. ,6 Gl. Blaznik, Freisinška dolenjska posest (kot v op. 11), str. 5 si.; Sergij Vilfan, Lage und Struktur der freisingischen Herrschaften in Krain, v: Hubert Glaser, ed., Hoclistift Freising. Beitrage zur Besitzgeschlchte (Miinchen, 1990), str. 357 si. 77 Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku VI/1: Listine 1246-1255, ed. France Baraga (Ljubljana, 2002), št. 137. 78 Vilfan, Lage und Struktur (kot v op. 76), str. 358. 79 CDAF l (kot v op. 75), št. 245. 80 CDAF I (kot v op. 75), št. 244. 1257 je že oglejski patriarh kot formalni kranjski mejni grof prepustil freisinškemu škofu do preklica deželsko sodstvo na freisinških posestvih na Gorenjskem in Dolenjskem (CDAF\, št. 188). 81 Vilfan, Lage und Struktur (kot v op. 76), str. 353 si. 82 Blaznik, Freisinška dolenjska posest (kot v op. 11), str. 50 si. Za zgodovino Prežeka gl. tudi DuSan Kos, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Zbirka ZRC 1 (Ljubljana, 1994), str. 35. 83 Blaznik, Freisinška dolenjska posest (kot v op. II), zemljevid med str. 48 in 49, zemljevid med str. 64 in 65. 84 MGH, D. H. II. (kot v op. 37), št. 346. Na prvi pogled nelogičen opis meja podeljene posesti postane razumljiv šele, če vemo, da v listini omenjena Sotla ni istoimena reka na meji med Slovenijo in Hrvaško, ampak potok Sotla, kije pritok reke Mirne; gl. Hauptmann, Kranjska (kot v op. 4), str. 64. 85 MGH, D. K. II. (kot v op. 37), št. 32. 86 Blaznik, Freisinška dolenjska posest (kot v op. 11), str. 6 si.; Hauptmann, Kranjska (kot v op. 4), str. 90; MHDC I (kot v op. 35), št. 17/11, 58 (za Škrljevo). tradiciji za benediktinke v Krki iz 1043 je namreč Hema prepustila samostanu vso posest, z izjemo tiste, kije v listini našteta poimensko, in tiste, za katero pravi, da jo je izrecno namenila komu drugemu, pa ni našteta.87 Med te nepoznane, a izrecno omenjene prejemnike bi lahko sodil tudi Freising. Po drugi strani pa bi jo lahko dobil tudi od Puchsov oziroma Višnjegorskih, ki so imeli v prostoru ob Krki obsežno lastno posest s številnimi ministeriali,88 poleg tega pa so bili tudi tesno povezani s freisinško škofijo. Od nje so že sredi 12. stoletja imeli odvetništvo nad Katschem na Zgornjem Koroškem,89 in - kar je za nas še bolj pomembno - od nje so na dolenjski Krki imeli v fevdu Otok.90 Za freisinško posest južno od Krke, ki je bila precej bolj raztresena in manj urbarialna, pa Vilfan meni, da je zrasla iz drugačnih korenin. Na eni strani iz osvajanj obmejnega prostora proti Hrvaški konec 12. stoletja, ki pa so bila bolj kolonizacijska kot nasilna91 in v katerih naj bi bila poleg Višnjegorskih in Spanheimov udeležena tudi freisinška škofija,92 in na drugi strani iz pridobitev skupine prvotno višnjegorskih (puchsovskih) ministerialov (imenovanih po Čretežu, Otočcu, Otoku, Mokrem Polju, Prežeku, Zalogu in Cliauzerje), ki jih je 1254 škofiji izročil Otokar II. Premysl kot dedič nekdanje višnjegorske zapuščine.93 Približno v času, v katerem se prvič omenja freisinška posest na Dolenjskem, je škofija prejela od kralja Henrika IV. darovnico, s katero ji je 1067 »zaradi zaslug škofa Ellenharda« podaril sedem poimensko naštetih vasi s Kubedom na čelu v koprskem zaledju v Istri.94 To je bila zadnja kraljeva darovnica za freisinško cerkev, ki seje nanašala na del slovenskega ozemlja. Ellenhard (1052/53-1078), ki je prišel na položaj freisinškega škofa iz kroga vladarskega dvora in je bil neomajno zvest Henriku IV., je - kar je manj poznano - že 1062 dosegel, da je le-ta podaril novoustanovljenemu samostanu sv. Andreja v Freisingu fiskalno posest (nostri iurisproprietas ad fiscum nostrum pertinentes) v Piranu in Novigradu.95 Samostana s freisinško škofijo ni tesno povezovala samo lega na mestnem griču, na katerem je stala tudi stolnica, ampak še bolj Ellenhard, ki gaje ustanovil in zgradil in zaradi katerega »predane in zveste službe« mu je Henrik IV. tudi podaril kronsko posest v omenjenih dveh krajih. Med njenimi pertinencami so naštete celo ladje, za dohodke, ki bi izvirali iz te daritve, pa je izrecno rečeno, da naj bi samostanskim bratom služili za hrano in obleko. V okvir podarjenega kraljevega fiskusa v Piranu je očitno spadala tudi tamkajšnja javna oblast, ki jo je freisinški škof pred koncem 12. stoletja podelil naprej.96 Drugače pa ni o tej, iz dveh vladarskih darovnic izvirajoči freisinški istrski posesti kasneje nobene druge informacije, ki bi pričala o zemljiškoposestni prisotnosti freisinških škofov na polotoku. Zato se zdi, da sta listini - vsaj kar se tiče zemljiške posesti - ostali mrtvi črki na pergamentu in da kljub rodbinskim interesom, ki jih je v Istri mogoče imel Ellenhard in na katere je opozoril Klebel,97 do realizacije obeh darovnic sploh nikoli ni prišlo. Podobno nerealizirana je v okvirno istem 87 MHDC 1 (kot v op. 35), št. 17/1. 88 O tem nazadnje Andrej Komac, Formiranje dežele Kranjske in deželnega plemstva v času med 1150 in 1350, doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, tipkopis (Ljubljana, 2003), str. 128 si. 89 Urkundenbuch des Herzogthums Sleiermark (v nadaljevanju UBSt) I, ed. Josef Zaun (Graz, 1875), št. 413. 90 Gradivo VI/1 (kot v op. 77), št. 228; Hauptmann, Kranjska (kot v op. 4), str. 94. Ta freisinški center so kasneje kot fevd (ali pa nasilno) posedovali tudi višnjegorski dediči in nasledniki Andeški, Babenberžani, Spanheimi, Otokar II. Premysl in Habsburžani. GL: Gradivo VI/1 (kot v op. 77), št. 137; Blaznik, Freisinška dolenjska posest (kot v op. II), str. 6 si. " Gl. Kosi, Razvoj meje cesarstva (kot v op. 40), str. 56 si. 92 Vilfan, Lage und Struktur (kot v op. 76), str. 359 si. 93 Gradivo VI/1 (kot v op. 77), št. 228; Komac, Formiranje dežele Kranjske (kot v op. 88), str. 130 si. 94 MGH, D. H. IV. (kot v op. 55), št. 187. 95 MGH, D. H. IV. (kot v op. 55), št. 93. Zanimivo je, da Sergij Vilfan, Zur Struktur der freisingischen Herrschaften siidlich der Tauern im Friihmittclaltcr, v: GOnther HOdl - Johannes Grabmayer, ed., Karantanien und der Alpen-Adria-Raum im Friihmitteialter 2. St. Veiter Historikergesprache (Wien-Koln-Weimar, 1993), str. 218, ne omenja te listine. 96 Gradivo za zgodovino Slovencev v Srednjem veku V:1201-1246, ed. Franc Kos - Milko Kos (Ljubljana, 1928), št. 250. Podrobneje o tej zanimivi listini gl. v prispevku Darje Mihelič v tem zborniku. 97 Ernst Klebel, Ubcr die Stiidte Istriens, v: Studien zu den Anfangen des europaischcn Stadtewesens, Vortriige und Forschungen 5 (Lindau-Kostanz, 1958), str. 58 si. času ostala tudi daritev posesti v in okrog Gorice, ki jo je škofiji v Briksnu namenil Henrik Eppensteinski.98 Prejemnik te eppensteinske dedne posesti je bil briksenski škof Altvin (1049-1097), sodobnik Ellenharda in prav tako eden najbolj zvestih pristašev Henrika IV. Altvin je bil poleg Albuina najzaslužnejši za oblikovanje briksenskega teritorialnega posestnega kompleksa s središčem na Bledu na Gorenjskem." Od Henrika IV. je 1063 prejel za svojo škofijo gozdove na Jelovici na desnem bregu Save Bohinjke100 in 1073 še lovsko pravico pod Karavankami na levem bregu Save Dolinke.101 Kar ni prejel od krone, je skušal dobiti iz privatnih rok. Z zamenjavami, daritvami pa tudi na silo je načrtno zaokroževal in širil tamkajšnjo briksensko posest, pridobival nesvobodne mancipije in povečeval pravice. O velikih uspehih, ki jih je briksenska cerkev dosegla na Kranjskem pod škofom Altvinom v drugi polovici 11. stoletja, nam pričata dve kraljevi darovnici in kar šestinštirideset tradicijskih notic.102 Začetki te briksenske gorenjske posesti pa segajo, kot je dobro znano, v leto 1004, ko je Henrik II. na svojem pohodu v Italijo z darovnico škofu Albuinu položil temelje briksenske posesti v blejskem koncu.10' Zaradi primerjave s sosednjim loškim gospostvom je indikativno, da se je Freising do takrat lahko ponašal že s štirimi vladarskimi diplomami za svojo gorenjsko posest. Leta 1011 je Henrik II. dopolnil daritev iz 1004 in Briksnu namenil še blejski grad in vso preostalo obdelovalno zemljo, ki jo je imela krona med obema Savama.104 Leta 1040 je nato Henrik III. z dvema darovnicama, ki sta bili izstavljeni na isti dan, namenil Briksnu še vso kraljevo posest z gozdom vred med Tržiško Bistrico na vzhodu in Savo Dolinko na zahodu105 ter gozdove med obema Savama z vsemi pripadajočimi pritiklinami in pravicami, ki jih je subsumiral kraljevi bannum.m Podlago in ogrodje za briksensko gorenjsko teritorialno posest je tako tvorilo kar šest vladarskih diplom 11. stoletja, njeno dokončno podobo pa soji nato dale številne privatne tradicije. Kot peto in zadnjo škofijo, ki je imela veliko zemljiško posest na ozemlju današnje Slovenije v visokem srednjem veku, je potrebno omeniti še oglejski patriarhat. Oglejska cerkev je spadala med velike in pomembne prejemnike vladarskih darovnic in privilegijev, ki segajo nazaj vse do Karla Velikega.107 Širokosrčna delitev kraljeve zemlje in pravic Ogleju, kije bil v času razkrajanja 98 Die Traditionsbiicher des Hochstifts Brixen (v nadaljevanju TB), ed. Oswald Redlich, Acta Tirolensia. Urkundliche Quellen zur Geschichte Tirols I (Innsbruck, 1886), št. 240.0 identiteti Henrika gl. Heinz Dopsch - Therese Meyer, Von Bayern nach Friaul. Zur Herkunft der Grafen von Gorz und ihren Anfangen in Karnten und Friaul, Krain und Istrien, Zeitschriftfiir bayerische Landesgeschichte 65 (2002), str. 351 si. Dodati pa je potrebno, da ta identifikacija sloni na premisi, ki se je ne da dokazati, da je Henrik pravkar navedene tradicijske notice identičen z nekim drugim Henrikom, ki se prav tako omenja v briksenskih tradicijskih noticah in je imel za ženo neko Wezalo. Gl. Štih, Goriške študije (kot v op. 18), str. 30 si., 44 si. 99 O briksenski škofiji v obravnavanem času ter o vlogi Albuina in Altvina v njenem razvoju gl. Giuseppe Albertoni, Die Herrschaft des Bischofs. Macht und Gesellschaft zwischen Elsch und Inn im Mittelalter (9,-II. Jahrhundert), Veroffentlichungen des Siidtiroler Lamdesarchivs/Pubblicazioni dcll'archivio provinciale di Bolzano 14 (Bozen, 2003), str. 77 si. 100 MGH, D. H. IV. (kot v op. 55), št. 111. Glede lokalizacije podarjene posesti gl. Andrej Pleterski, lupa Bled. Nastanek, razvoj in preiitki, Dela I. razreda SAZU 30 (Ljubljana, 1986), str. 117. 101 MGH, D. H. IV. (kot v op. 55), št. 259. 102 Gl. TB (kot v op. 98), s. v. Krain na str. 355. Gl. tudi Pleterski, Župa Bled (kot v op. 100), str. 138 si.; Gestrin, Bled (kot v op. 12), str. 119 si.; Albertoni, Herrschaft des Bischofs (kot v op. 99), str. 131 sl„ 153; Štih, Prva omemba Bleda (kot v op. 64), str. 28 si. 103 MGH, D. H. II. (kot v op. 37), št. 67. K tej listini gl. Štih, Prva omemba Bleda (kot v op. 64). 104 MGH, D. H. II. (kot v op. 37), št. 228. Listina, katere faksimile je objavljen v Heinricii von Sybel - Theodor Sickel, ed., Kaiserurkunden in Abbildungen, Lief. 6 (Berlin, 1885), Taf. 2, je zelo zanimiva tudi v diplomatičnem oziru, saj gre za blanket. 105 Heinrici III. diplomata, ed. Harry Bresslau - Paul Kehr, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae V (v nadaljevanju MGH, DD. H. III.) (Berlin, 21957), št. 22. 106 MGH, D. H. III. (kot v op. 105), št. 24. 107 Gl. Peter Štih, *Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«. Študija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena (DD. O. III. 402 in 412) (Nova Gorica, 1999), str. 15. karolinške ureditve in njenih struktur, pospešenem z madžarskimi vpadi, daleč najpomembnejša furlanska institucija, je ustvarila teritorialni in imunitetni temelj za dvig oglejske cerkve v največjega zemljiškega posestnika v Furlaniji in njenega patriarha v tamkajšnjega deželnega kneza.108 Z verjetno izjemo Salzburga, ki bi znal do lastništva nad Ptujem priti že v karolinški dobi, je bil Oglej prva škofija, ki je posestno posegla v prostor današnje Slovenije. Nemara se je to prvič zgodilo že 921, ko je cesar Berengar I. prepustil oglejski cerkvi kastel Puziolum v Furlaniji s pripadajočim ozemljem in sodstvom v krogu ene milje, ki ga je zelo verjetno moč lokalizirati na prostor kasnejšega oglejskega fevda in gradu Devin.109 Deset let kasneje je sledila podobna podelitev kastela v Miljah s strani kralja Huga iz Provanse in njegovega sina Lotarja."0 Skupaj z utrjenim krajem je patriarh dobil tudi pripadajočo posest z imuniteto vred in naredil prvi otipljiv posestni korak v Istro, kjer si je pred aprilom 977 tudi že pridobil Izolo. Takrat mu je namreč Oton II. že potrdil njen nakup od kasnejšega beneškega doža Vitala Candiana,"1 kateremu jo je 972 podaril Oton I."2 S pridobitvijo Izole je Oglej, ki je že od prej imel Milje, stisnil v objem Koper in tudi že posegel vanj, saj so nekatere izolske pertinence ležale v in zunaj koprskega mesta, Oton II. pa mu je prepustil še ves davek, ki so ga za nepremičnine v Kopru državnemu fiskusu plačevali Izolani. Vsekakor pa je naredil največji posestni izkorak v Istro oglejski patriarhat v začetku 12. stoletja, ko mu je Ulrik II. Weimar-Orlamiinde"3 skupaj z ženo prepustil skorajda celotno alodialno posest, ki jo je rodbina akumulirala v Istri in katere jedro je predstavljalo 20 kraljevskih kmetij, ki jih je Ulrikovemu očetu in hkrati kranjskemu ter istrskemu mejnemu grofu 1064 podaril kralj Henrik IV.114 S to resnično bogato privatno donacijo iz 1102 je Oglej dobil kar 11 gradov in kaštelov na ozemlju med Mirno in Dragonjo, prostor okrog Buzeta in z izjemo Roča z zaledjem tudi vse ozemlje od Buzeta do zgornjega toka Raše vzhodno od Učke ter postal največji zemljiški posestnik v Istri."5 Severneje, ob srednji Soči, je oglejska cerkev z dvema darovnicama Otona I. najprej 964 razširila svojo posest na stičišču furlanske ravnine in Goriških brd ob krminskem gradu,"6 ki je bil v oglejski lasti že od 7. stoletja, in nato 967 dobila od vladarja še grad v Fari. Ta je kontroliral prehod čez Sočo,"7 čez katero je na tem odseku Oglej prvič posestno stopil leta 1001, ko mu je Oton III. podaril polovico spodnje Vipavske doline."8 Staro mnenje, daje oglejski partriarhat z isto darovnico pridobil tudi Zgornje Posočje, kjer je kasneje imel organizirano posebno gastaldijo, zagotovo ne drži."9 Rečemo lahko le, da se je to moralo zgoditi pred 1063/67, ko je patriarh Rabinger v Tolminu že sklenil desetinski sporazum z briksenškim škofom Altvinom,120 pri čemer ni jasno niti kdaj niti iz čigavih rok je Oglej dobil Tolminsko. Vsekakor oglejska posest okrog leta 1000 ni segala iz Posočja dalje proti vzhodu. Kranjska se je patriarhu namreč posestno odprla šele 1040, ko mu je Henrik III. podaril 108 Gl. Schmidinger, Patriarch und Landesherr (kot v op. 7), str. 19 si. 109 / diplomi di Berengario I, ed. Luigi Schiaparelli, Fonti per la storia d'ltalia 35 (Roma, 1903), št. 136. Glede lokalizacije gl. Štih, Villa (kot v op. 107), str. 112 in op. 461; glede Devina kot oglejskega fevda pa Štih, Goriški grofje (kot v op. 7), str. 47 in op. 5. 1101 diplomi di ligo e Lotario, di Berengario 11 e di Adalberto, ed. Luigi Schiaparelli, Fonti per la storia d'ltalia 38 (Roma, 1924), št. 28. 111 MGH, D. O. II. (kot v op. 46), št. 154. 112 Conradi /., Heinrici 1. et Ononis 1 diplomata, ed. Theodor Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae (v nadaljevanju MGH, DD. O. I.) (Miinchen, 21980), št. 407. 113 Oz. po Landiju (Landi, Tra cognatio e agnatio [kot v op. 67), str. 56 si.), je to bil Ulrik II. Ebersberški. K tej Landijevi tezi gl. zgoraj, op. 67. 114 MGH, D. H. IV. (kot v op. 55), št. 135. 11! UBK I (kot v op. 72), št. 67. Gl. Štih, Goriški grofje (kot v op. 7), str. 151 in op. 29. 1,6 MGH, D. O. I. (kot v op. 112), št. 271; Donata Degrassi, Cormons nei Medioevo (Monfalcone, 1996), str. 26. MGH, D. O. I. (kot v op. 112), št. 341. O pomenu Fare gl. Štih, Villa (kot v op. 107), str. 118 si. 118 MGH, D. O. III. (kot v op. 62), št. 402. 119 Zavrnil gaje že Kos, Urbarji Slovenskega Primorja 1 (kot v op. 6), str. 11 si.; gl. tudi Štih, Villa (kot v op. 107), str. 123 si. 120 TB (kot v op. 98), št. 183. petdeset kraljevskih kmetij v Cerknici in okoliških vaseh na Notranjskem.121 Podelitev obdelovalne zemlje v tako velikem obsegu - gre za največjo vladarsko podelitev v obliki kraljevskih hub v slovenskem prostoru sploh122 - se ni nanašala samo na ožje območje Cerknice, ampak je z njo oglejska cerkev prišla v last precej večjega teritorija, katerega jedro so morala predstavljati Loško, Cerkniško in Planinsko polje, ki so skupaj z velikimi gozdovi okrog Snežnika in na Blokah tvorili glavno in najpomembnejšo oglejsko posest na Kranjskem,123 znotraj katere je izstopalo veliko loško gospostvo, ki so ga patriarhi dajali tako v fevd kot so ga tudi neposredno upravljali.124 Na ta iz kraljeve darovnice izvirajoči posestni kompleks se je na zahodu navezovala Postojna, ki jo je patriarhat tako kot Vipavo pridobil iz andeške zapuščine, torej iz privatnih rok.125 Zato pa je nejasen izvor še bolj proti zahodu segajoče nemajhne oglejske posesti na Krasu. Milko Kos sicer meni, da je tudi ta izvirala iz podelitev krone,126 vendar potrditve za to nimamo, poleg tega pa njena nestrnjenost prej kaže na to, daje Oglej do nje prihajal postopoma, z majhnimi koraki, kot pa naenkrat. Eden takšnih korakov se je zgodil npr. 1150, ko je goriški grof Engelbert zaradi škode, ki jo je povzročil, odstopil patriarhatu trideset neimenovanih kmetij na Krasu, kar v tistem času ni bilo malo.127 Tudi zaokrožena posest, ki jo je imela oglejska cerkev na mejnem področju Kranjske proti vzhodu, v Zgornji Savinjski dolini,128 je izvirala iz privatnih rok. Prvotno je bila del visokoplemiškega aloda, ki sta ga njegova lastnika 1140 deloma namenila gornjegrajskemu samostanu, katerega soustanovitelja sta bila, deloma pa sta ga podarila drugemu soustanovitelju samostana, oglejskemu patriarhu.129 Vsekakor je zanimivo, daje listina Henrika III. iz 1040 edina vladarska darovnica, s katero je Oglej na Kranjskem dobil posest in v tem oziru seje precej razlikoval od Briksna ali Freisinga. Je pa zato oglejska cerkev ta manjko nekako kompenzirala s tem, da ji je Henrik IV. 1077 in nato še enkrat 1093 podelil v last mejno grofijo Kranjsko,130 kar je pomenilo, da je oglejski patriarh postal kranjski mejni grof z vso pripadajočo oblastjo, pravicami in dohodki, kot službeni fevd pa mu je pripadel tudi takratni centralni kraj mejne grofije Kranj.131 Ker je postal oglejski patriarh 1077 tudi grof v Furlaniji in za krajši čas še v Istri,132 je vsaj za nekaj časa spadala pod njegovo javno grofovsko oblast tudi celotna zahodna Slovenija. Tako je imela oglejska cerkev glede na pravice, ki soji šle, med vsemi škofijskimi zemljiškimi posestniki na slovenskem ozemlju najboljši položaj, saj je oglejski patriarh v eni osebi združeval oblast, ki mu je šla iz naslova zemljiškega gospoda, lokalnega škofa in mejnega grofa. Za zaključek tega bolj ali manj lapidarnega pregleda lahko ugotovimo, da so bili temelji zemljiške posesti škofij na slovenskem ozemlju v glavnem položeni v stoletju med okrog 970 in 121 MGH, D. H. III. (kot v op. 105), št. 19. 122 O vsebini izraza mansus regalis, ki je običajno postuliran kot merska enota obdelovalne zemlje v obsegu okrog 50 hektarjev in ki je prejkone zavajajoča oziroma napačna interpretacija pojma gl. Erwin Kupfer, Das Konigsgut im mittelalterlichen Niederosterricli mm 9. bis zum 12. Jahrhundert, Studien und Forschungen aus dem Niederosterreischischen Istitut fur Landeskunde 28 (St. Polten, 2000), str. 39 si. 123 Gradivo V (kot v op. 96), str. XLVI; Sergij Vilfan, Zemljiška gospostva, v: Gospodarska in druibena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II: Družbena razmerja in gibanja (Ljubljana, 1980), str. 116. 124 Gl. Okoliš, Lož (kot v op. 19), str. 353 si. 125 Kos, Urbarji Slovenskega Primorja 2 (kot v op. 5), str. 53. 126 Kos, Urbarji Slovenskega Primorja 2 (kot v op. 5), str. 45. 127 MHDC III (kot v op. 27), št. 918. Za primerjavo naj omenim, daje ta številka pomenila več kot 10% kmetij, ki jih je v istem času imela freisinška škofija v celotnem loškem gospostvu: Vilfan, Struktur siidlich der Tauern (kot v op. 95), str. 214 si. 128 Gl. Ravnikar, Savinjska in Šaleška dolina (kot v op. 3), str. 25 si. 129 UBSt I (kot v op. 89), št. 180. K tej listini gl. GOnther Bernhard, Die Stiftungsurkunde des Klosters Oberburg, MIOG 108 (2000), str. 265 si. 130 MGH, DD. H. IV. (kot v op. 55), št. 296, 432. O teh dveh podelitvah gl. Peter Štih, Oglejski patriarhi kot mejni grofje na Kranjskem, Časopis za zgodovino in narodopisje 70 (1999), str. 40 si. 131 Vsaj kasneje se je Kranj podeljeval skupaj z mejnogrofovsko oblastjo nad Kranjsko. Die Karntner Geschichtsquellen 1202-1262, ed. August Jaksch, MHDC IV/1 (Klagenfurt, 1906), št. 2761. 132 MGH, DD. H. IV. (kot v op. 55), št. 293, 295. 1070, ki je tudi sicer stoletje nastajanja osnovne mreže zemljiških gospostev pri nas in s tem obdobje intenzivne fevdalizacije slovenskega prostora.1" Indikativno je, da so od petih škofij, ki so imele v slovenskem prostoru veliko zemljiško posest, kar štiri spadale v bavarsko cerkveno pokrajino. V tem lahko prepoznamo isti vzorec, ki ga srečamo tudi pri posvetnem plemstvu. Kajti tako kot je vzhodnoalpsko-jadranski prostor po koncu madžarskih vpadov postal območje, kjer je bavarsko plemstvo iskalo in dobilo možnost za prosperiteto in uveljavitev in je tu kaj kmalu zavzelo vodilne položaje, tako v posestnem kot oblastnem oziru,134 tako so to pot ubirale tudi bavarske škofije in se skušale posestno uveljaviti na velikem kolonizacijskem prostoru od avstrijske Donave do slovenske Save in celo Istre. Posest Ogleja kot pete škofije, kije na slovenskem ozemlju posedovala teritorije, pa se da dobro razumeti z dejstvom, da je šlo za škofijo, ki je tu imela cerkveno jurisdikcijo in je bila v bistvu domača škofija. Ta škofijska posest je nastajala tako s podelitvijo kraljeve zemlje kot tudi privatne posesti, kije marsikdaj zopet izvirala iz prve. A kot kažeta primera Briksna in Krke, je škofijska posest lahko koreninila tudi samo v eni ali drugi obliki podelitve. Prvenstveno, ne pa izključno, so bile prav podelitve s strani krone podlaga za nastanek velikih zaokroženih škofijskih zemljiškoposestnih teritorijev, ki so v perspektivi postali deželskosodna ozemlja in z njimi škofje nosilci deželskega sodstva. Škofje, ki so prejemali kraljevo zemljo pri nas - kot npr. Albuin in Altvin iz Briksna, Abraham in Ellenhard iz Freisinga ali pa oglejska patriarha Popo in Sigehard -, so bili v večini primerov vidnejši predstavniki svojih cerkva, ki so imeli pomembno vlogo tudi v širšem družbenem in političnem dogajanju tistega časa. Z zemljo, ki so jo dobivali v imenu svojih škofij, so bile nagrajevane njihova zvestoba, lojalnost, služba in še kaj. Konkretni vzroki, zakaj je prišlo do podelitve točno določene kraljeve zemlje škofom, v listinah običajno niso navedeni, ampak se v njih le bolj nasplošno govori o zvesti službi, zaslugah in podobnih toposih. Kljub temu so vzroki za nekatere podelitve zelo transparentni in Albuin je npr. prvo darovnico za posest na Bledu dobil kot nagrado za to, daje Henriku II. na njegovem prvem pohodu v Italijo odprl brennersko pot, ki jo je v dolini reke Eisack kontrolirala briksenska škofija, medtem ko je npr. oglejski patriarh Sigehard, sicer nekdanji kraljevi kancler, prejel grofovsko oblast v Furlaniji, Istri in na Kranjskem na povratku Henrika IV. iz Canosse, ko je le-ta skušal čimprej utrditi svoj v temeljih omajan položaj. Vsekakor je glede nastanka in začetkov škofijske posesti v slovenskem prostoru odprtih še veliko vprašanj, katerih v tem pregledu ni bilo mogoče niti načeti, kaj šele odgovoriti nanje. Organizacija in struktura škofijske posesti, pravice in oblast škofov na njihovih teritorijih in posledično vprašanje njihove vpetosti v dane politične okvire, škofijska posest in uvajanje hubnega sistema ter kolonizacija, vloga škofijske posesti pri izgradnji deželnoknežjih pozicij visokega plemstva, mesto teh posesti znotraj celotne posestne mase posamezne škofije, njihov prometno-trgovski in na splošno ekonomski položaj, njihov zgodovinski razvoj in postopna dezintegracija itd. To je le nekaj bolj na hitro navrženih vprašanj, ki si vsekakor zaslužijo širšo, kompleksnejšo in primerjalno monografsko obdelavo, ki bi veliko pripomogla k boljšemu poznavanju in razumevanju slovenske srednjeveške zgodovine. 133 Gl. Vilfan, Zemljiška gospostva (kot v op. 123), str. Ill si. 134 Gl. npr. Heinz Dopsch, Die steirischen Otakare. Zu ihrer Herkunft und ihren dynastischen Verbindungen, v: Das IVerden der Stelermark. Die Zeil der Traungauer. Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum, ed. Gerhard Pferschy, Veroffentlichungen des Steiermiirkischen Landesarchiv 10 (Graz, 1980); Friedrich Hausmann, Die steirischen Otakare, Kiirnten und Friaul. Besitz, Dienstmannschaft, Amter, ibid.; idem, Carinziani e stiriani in Friuli, v: II Friuli dagli Ottoni agii Hohenstaufen. Alti del convegno internazionale di studiu, ed. G. Fornasir (Udine, 1983); Gerald Ganser, Die Mark als Weg zur Macht am Bcispiel der »Eppensteiner«, Zeitschrift des Historischen Vereines jiir Steiermark 83 (1992), 85 (1994); Therese Meyer -Kurt Karpf, Herrschaftsausbau in Sudostalpenraum am Beispiel einer Bayerischen Adelsgruppe. Untersuchungen zum Freisingcr Vizedom Adalbert, zur Herkunft der Eursaburger in Bayern, der Grafen von Tirol und der Grafen von Ortenburg in Kiirnten, Zeitschrift jiir baverische Landesgeschiclite 62 (2000); Dopsch - Meyer, Von Bayern nach Friaul (kot v op. 98); Peter Štih, Dve novi notici za najstarejšo zgodovino Ljubljane, Zgodovinski časopis 56 (2002). GIUSEPPE ALBERTONI ZAČETKI RAZDROBLJENE BRIKSENSKE POSESTI NA KRANJSKEM V 10. IN 11. STOLETJU* 1. Škof Albuin (977-1006) in začetki briksenske posesti na Kranjskem Aprila 1458 je prišel briksenski škof Nikolaj Kuzanski na Bled, kjer je imela njegova cerkev že več kot štiri stoletja pomembne posesti in pravice.' V težkih časih, ko briksenska posest ni bila sporna le na Kranjskem, je hotel Kuzanski s svojo vizitacijo v Bohinju simbolično poudariti pravice svojega samostana. Convocatis omnibus ex val le je po sveti maši pripovedoval zgodovino pridobitve blejskega gospostva (liistoriam donacionis dominii Vels renovavimus).2 Da bi zagotovil tudi trajni spomin na svojo vizitacijo, je Kuzanski nato zabeležil poročilo o svojem obisku na eno od strani briksenskih tradicijskih knjig, kjer so bile skrbno zapisane pridobitve briksenskih škofov od 11. stoletja dalje.3 Historia, ki jo je Kuzanski »obnovil« na Bledu, seje začela 10. aprila 1004, ko je Henrik II. škofu Albuinu podelil praedium quod dicitur Ve t des.A Prva vest o škofu Albuinu v nedatirani notici briksenskih tradicijskih knjig poroča, daje mladi diakon po imenu Albuin v času episkopata škofa Rihberta (955-975) od svoje matere Hildegarde prejel praedium quod dicitur Stein v Podjuni na današnjem Koroškem z osmimi slovanskimi hubami in aliud praedium, ki seje raztezalo od potoka Bela (VeWach/Grimach) do območja Klopinjskega in Goselnega jezera.5 Nekaj let kasneje je Albuin postal naslednik škofa Rihberta. Z njim seje začela nova politika krepitve škofije, ki je temeljila na osebnih in dinastičnih zvezah. * V tem prispevku sem predelal nekaj odlomkov iz svoje knjige Die Herrschaft des Bischofs. Macht und Gesellschaft zwischen Etsch und Inn im Mittelater (9,-II. Jahrhundert), Veroffentlichungen des Siidtiroler Landesarchivs -Pubblicazioni dell'Archivio della Provincia di Bolzano 14 (Bozen, 2003). 1 O Kuzanskem in Kranjski gl.: Wiliielm Baum, Cusanus als Anwalt der Brixner Kirche in Kiirnten und Krain, Der Schlern 55 ( 1981), str. 385-99; idem, Deutsche und Slowenen in Krain. Eine historisehe Betrachtung (Klagenfurt, 1981) in idem, Nikolaus Cusanus in Tirol. Das Wirken des Philosophen und Rcformators als Fiirstbischof von Brixen (Bozen, 1983). 2 Staatsarchiv Bozen, Bischofliches Archiv Brixen, Codex 146 (Liber traditionum), fol. 174', objava v: Wilhelm Baum - Raimund Senoner, ed., Nikolaus von Kues. Briefe und Dokumente zum Brixner Streit. Bd. 2, Nikolaus von Kues als Seelsorger. Briefe. Denkschriften (1453-1458) (Klagenfurt, 2000), str. 284 in Nicolaus cardinalis Sancti Petri episcopus Brixinensis manti propria. Scritti autograft di Nicold Cusano - Handschriften des Nicolaus Cusanus, Ministero per i Beni e le Attivita culturali - Archivio di Stato di Bolzano (Bozen, 2001), str. 14-5, s faksimilom rokopisa. 3 Staatsarchiv Bozen, Bischofliches Archiv Brixen, Codices 139 in 146 (Libri traditionum) (kot v op. 2). Objava: Die Traditionsbiiclier des Hochstifts Brixen vom zehnten bis in das vierzelmte Jahrhundert (v nadaljevanju: TB), Oswald Redlich, ed., Acta Tirolensia 1 (Innsbruck, 1886). Glede briksenskih tradicij in njihove izdaje glej: Giuseppe Albertoni, / Libri traditionum dei vescovi di Sabiona-Bressanone. Alcune riflessioni su una fonte particolare, v: I registri vescovlli nell'llalia settentrionale (secoli XII-XV). Atti del Convegno di Studi (Monselice, 24-25 novembre 2000), A. Bartoli Langeli in A. Rigon, ed., Italia Sacra. Studi e documenti di storia ecclesiastica 72 (Roma, 2003), str. 251-68. 4 Heinrici II. et Arduini diplomata, ed. Harry Bresslau, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae III (v nadaljevanju: MGH, DD. H. II.) (Miinchen, 31980), št. 67 (1004 IV 10). 5 TB (kot v op. 3), št. 5 (pred. ok. 975). Glede te podelitve in posesti briksenske škofije v vzhodnoalpskem prostoru gl. Christian Lackner, Der Besitz des Hochstiftes Brixen in Kiirnten und Steiermark, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Geisteswissenschaftliche Fakultat der Leopold-Franzens-Universitat Innsbruck, Typoscript (Innsbruck, 1984), str. 1-8 in Giuseppe Albertoni, Die Herrschaft des Bischofs. Macht und Gesellschaft zwischen Etsch und Inn im Mittelater (9.-11. Jahrhundert), Veroffentlichungen des Siidtiroler Landesarchivs - Pubblicazioni dell'Archivio della Provincia di Bolzano 14 (Bozen, 2003), str. 91-7. Albuin je pripadal rodbini Aribonov, ki so nadzorovali znaten del severovzhodnega alpskega prostora.6 Z načrtnimi posestnimi pridobitvami, opirajoč se na mogočno sorodstvo in povezave s saško vladarsko hišo, je skušal okrepiti svojo pozicijo. Leta 977 seje verjetno udeležil kazenske ekspedicije Otona II. proti Henriku »Prepirljivcu« in vojvodi Henriku Koroškemu. V tem okviru je Albuin 8. septembra 977 od Otona II. dobil obsežen dvor (curtis) Ribnico (Reifnitz) na južnem bregu Vrbskega jezera.7 Ta podelitev priča o Albuinovem interesu, da bi okrepil svoj položaj na območju, kjer je imela njegova družina glavnino svoje posesti. Leta 979 je bila škofu potrjena še druga posest, ki jo je sam že pred tem prejel v fevd: gospodarsko in vojaško pomemben dvor (curtis) Beljak s kastelom in cerkvijo.8 Svojo vladarju naklonjeno držo je škof ohranil tudi pod Henrikom 11. in mu zvesto stal ob strani od njegovega kronanja dalje. Že novembra 1002 se mu je Henrik II. oddolžil s podelitvijo pomembnega dvora (curtis) v Regensburgu.9 Tako nastali teritorialni kompleks na pragu vojvodine Bavarske je nato stoletja pripadal škofiji. Zdi se, da podelitev tega dvora govori v prid tezi o fevdno-pravnem razmerju Albuina do Henrika II. Albuin je v zadevni diplomi označen kot fidclis (zvesti; vazal), ki je kralju vdano stal ob strani (kot vzrok za podelitev je mdr. naveden tudi devotum obsequium).m Tesno zvezo med kraljem Henrikom II. in škofom Albuinom je dve leti kasneje potrdila nova večja podelitev, ki seje nanašala na že omenjeno gospostvo Bled." Podelitev seje zgodila med pomembno fazo kraljeve politike. Aprila 1004 se je nemški kralj namreč prvič podal v Italijo, kjer seje po smrti Otona III. kot kralj uveljavil Arduin Ivrejski.12 Dne 15. maja je v Pavii sprejel langobardsko kraljevsko krono. Takoj zatem se je vrnil v Nemčijo, da bi nadaljeval pohod proti poljskemu vojvodi Boleslawu I. Hrabremu.13 Prav krepitev vloge nemškega kralja v Italiji in Sclavini-ji je verjetno botrovala podelitvi blejskega gospostva 10. aprila 1004 v Trientu. Trient je takrat vojski Henrika II. služil kot oporišče na bojnem pohodu proti italskemu kralju Arduinu. Tam je Henrik II. s svojimi pristaši verjetno 6 O Albuinovem poreklu gl. Albertom, DieHerrschaft (kot v op. 5), str. 92; o Aribonih gl.: Gertrud Diepolder, Die Herkunft der Aribonen, Zeitschrift fur baverische Landesgeschichte 27 (1964), str. 74-119; Heinz Dopsch, Die Aribonen - Stifter des Klosters Seeon, v: Kloster Seeon. Beilriige zu Geschichte, Kunst und Kultur der ehemaligen Benediklinerabtei, ed. Hans von Malottki (Weifienhorn, 1993), str. 55-92; Wilhelm Stčrmer, Die Aribonen, v: LMA 1 (Miinchen-Zurich, 1980), str. 930. ' Ononis II. diplomata, ed. Tiieodor Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae II/l (v nadaljevanju: MGH, DD. O. II.) (Berlin, M980). št. 163 (977 IX 8). " MGH, D. O. II. (kot v op. 7), št. 205 (979 X 15). 9 MGH, DD. H. II. (kot v op. 4), št. 27 (1002 XI 16) in 31 (1002 XI 24). 10 MGH, D. H. II. (kot v op. 4), št. 27 (1002 XI 16): (.. .1 nos ob intervention devotumque obsequium fidelis nostri Sabienensis venerabili episcopi Albuuini \. . .). 11 MGH, D. H. II. (kot v op. 4), št. 67 (1004 IV 10). O tej podelitvi gl.: Peter Štih, Prva omemba Bleda v pisnih virih. Listina kralja Henrika II. za briksenškega škofa Albuina z dne 10. aprila 1004 (D. H. II. 67), v: Bled tisoč let. Blejski zbornik 2004 (Radovljica, 2004), str. 7-34 in Walter Bonell, Kaiser Heinrich 11. und seine Schenkungen an die Kirche von Brixen, Der Schiern 57 ( 1983), str. 348-59. Glede zgodovine briksenske kolonizacije na Kranjskem gl.; Andrej Pleterski, Zupa Bled. Nastanek, razvoj in preiitki, Dela 1. razreda SAZU 30 (= Dela Inštituta za arheologijo 14) (Ljubljana, 1986) in Wilhelm Baum, Die Kirchen von Freising und Brixen, die Grafen von Gorz und die Entstehung der deutschen Sprachinseln in Friaul und Slowenien, Der Schiern 54 (1980), str. 428-40; ders., Die Brixner Kolonie Deutsch-Gereuth bei Veldes in Oberkrain, Der Schiern 55 (1981), str. 42-4; Elisabeth Goller, Die Herrschaft Veldes 1641 bis 1803, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Geisteswissenschaftliche Fakultat der Leopold-Franzens-Universitat Innsbruck, Typoscript (Innsbruck, 1984); Anton Rabensteiner, Die Herrschaft Veldes: 1500-1641, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Geisteswissenschaftliche Fakultat der Leopold-Franzens-Universitat Innsbruck, Typoscript (Innsbruck, 1977). O briksenski posesti v vzhodnoalpskem prostoru gl. tudi Lackner, DerBesitz (kot v op. 5). 12 O politiki Henrika II. leta 1004 gl.: Stefan Weinfurter, Heinrich H. (1002-1024). Herrscher am Ende der Zeiten (Regensburg, 1999), str. 230-1. O položaju italskega kraljestva v času Arduina gl.: Vito Fumagalli, II Regno italico, Storia d'ltalia diretta da Giuseppe Galasso 2 (Torino, 1978), str. 207-13 in Luigi Provero, L'ltalia deipoteri iocali. Secoli X-XII (Roma, 1998), str. 28-30. 13 Gl. Weinfurter, Heinrich H. (kot v op. 12), str. 213-16. sklenil »pomoč v molitvi«.14 Med temi pristaši so bili tudi nadškofi Heribert Kolnski in Hartvig Salzburški, škofi Udalrik Churski, Gotšalk Freisinški, Burhard Wormski in seveda Albuin, ki je v tem kontekstu prejel blejsko gospostvo. S to podelitvijo je lahko Henrik II. utrdil svoje odnose z Briksnom in si zagotovil nadzor nad povezovalnimi potmi med nemškim in italskim kraljestvom. Istočasno pa je s sodelovanjem zvestega zaveznika okrepil svojo »vzhodno politiko«. Iz darovnice izhaja, da je praedium quod dicitur Ueldes ležal na Kranjskem (in pago Creina nominato), na upravnem območju grofa Waltila." Na žalost njegov obseg in meje niso natančno opisane; vemo le, da gre za obsežno, iz grofovske oblasti izvzeto posest16 s cerkvami, kasteli, zgradbami, podložniki in lovskimi ter gozdnimi pravicami." Briksenska cerkev in lionore sancti Ingenuini confessoris et Cassiani martyris construcla je dobila posest (praedium), ne pa tudi pripadajoče desetine, ki so jo za časa Albuina oddajali fratribus sancti Ingenuini, torej stolnemu kapitlju, in ki naj bi jo šele po škofovi smrti razdelili med stolni kapitelj in škofovsko cerkev.18 Leta 1011 je Henrik II. razširil in bolj natančno določil briksenske posesti in pravice na Kranjskem, ko je po binkoštih v Regensburgu podelil novo posest v korist škofije. Prejemnik je bil tokrat novi škof Adalbero (1006-1017), ki je bil prav tako zvest pristaš kralja.19 V svojih zvezah do cesarstva je sledil svojemu predhodniku. V tem kontekstu je dobil 22. maja 1011 od kralja pomemben blejski grad in trideset kraljevih hub med Savo Dolinko in Savo Bohinjko, torej v neposredni okolici blejskega gospostva.20 Tudi v tem primeru je navedeno, daje posest ležala in pago Creina, ki seje takrat nahajala in comitatu Čdalrici. Ta 6dalricus)t bil Ulrik Sempt-Ebersberški, kranjski mejni grof.21 Po tej drugi podelitvi so briksenski škofje razpolagali z relativno kompaktnim posestnim kompleksom na Kranjskem. Tako kot v Kamnu in Beljaku so posedovali pomembno posest (praedium) z gradom, kije imel funkcijo upravnega središča, in več hub (mansos), ki so bile razpršene okoli osrednje posesti.22 Dejstvo, da so vsi omenjeni posestni kompleksi izhajali iz kraljeve posesti in da je pri vseh grad predstavljal izhodišče za njihov razvoj, jasno dokazuje, da so bila posestva od vsega začetka organizirana kot zemljiška gospostva.23 To je bilo sprva omejeno na ožjo središčno posest, sčasoma pa se je razširilo tudi na okolico. 14 Glede te vzajemne pomoči v molitvi v zgodovinopisju ni enotnega mnenja. Cf.: Gerd Althoff, Gebetsgedenken fiir Teilnehmer an Italienzugen. Ein bisher unbeachtetes Trientner Diptychon, Fruhmittelalterllche Studlen 15 (1981), str. 36-7; Johannes Fried, Der Weg in die Geschichte. Die Urspriinge Deutschlands bis 1024 (Berlin, 1998), str. 764, Weinfurter, Heinrtch 11. (kot v op. 12), str. 231. 15 MGH, D. H. 11. (kot v op. 4), št. 67 (1004 IV 10): (...) quoddam nostri iuris praedium quod dicitur Ueldes, situ m in pago Creina nominato in comitatu Uuatilonis supra dieto nomine id est Creina vocitato [. . |. 16 Ibid.: [. . .] comitibus sive atiquibus iudicariis personis de publico destricto praeter licentiam episcopi nihil se intromittentibus [. . .]. 17 Ibid.: (...) cum omnibus suis pertinentiis, id est aecclesiis castellis aedificiis mancipiis utriusque sexus terris cultis et incultis silvis venationibus pratis pascuis sive compascuis aqtiis aquarumque decursibus molendinis piscationibus viis et inviis exitibus et reditibus quesitis et inquirendis seu omnibus que dici vet nominari possunt iuste el iegaliter ad supra dictum praedium pertinentibus (. . .). 18 Ibid.: [. . .) eo videlicet tenore lit, cuncta decimatione ad opus fratrum sancto Ingenuino servientium reservata, supra dicto episcopo usque ad finem vitae suae secundum suam dispositionem alia cuncta deserviant, post finem vero vitae suae tercia pars supradicti praedii ad usum fratrum proprie pertineat, reliquie vero due paries episcoporum istius venerabilis viri Albuuini successorum poteslali subiaceat. (...(. " Adalbero je verjetno izviral iz bavarske plemiške družine. Na žalost vemo le malo o njegovem izvoru in dejavnosti. O tem gl. Albertoni, Die Herrschaft (kot v op. 5), str. 96-7. 20 MGH, D. H. II. (kot v op. 4), št. 228 (1011 V 22): (...) castellum Veldes vocatum regalesque mansos xxx in pago Creina in comitatu Odalrici sitos, videlicet inter duos fluvios maioris et minoris Sovva (. . .]. 21 Karl Brunner, Herzogtiimer undMarken. Vom Ungarnsturm bis ins 12. Jahrhundert, Osterreichische Geschichte 907-1156 (Wien, 1994), str. 167. 22 Kot smo že omenili, je Albuin pred pribl. 975 od svoje matere Hildegarde prejel praedium quod dicitur Stein (TB (kot v op. 3(, št. 5); okoli 1.993-1000 seje sporazumel s svojim bratom Aribom glede castelli Stein. Okoli 995-1000 je praedium Stein podaril svoji cerkvi (TB (kot v op. 3), št. 30). 15. oktobra 979 mu je cesar Oton II. potrdil curtis Fillac (Beljak) in castellum cum aecclesia inibi constructa. Gl.: MGH, D. O. II. (kot v op. 7), št. 205 (979 X 15). 23 Kot »klasično« analizo primera glede vloge gradov (castra) v razvoju nekega zemljiškega gospostva gl. Pierre Toubert, Dalta terra ai castelli. Paesaggio, agricoltura e poteri neliltalia medievale (Torino, 1995), str. 44-98. 2. Škof Poppo (1039-1048) in krepitev briksenske oblasti na Kranjskem Po drugi podelitvi Henrika II. je ostala briksenska posest na Kranjskem skoraj 30 let nespremenjena. V tem časovnem obdobju so briksenski škofje, zahvaljujoč prenosu nekoč Welfu II. zaupane grofije Norital na škofa Hartwiga (1027), okrepili svoj položaj v dolini reke Eisack in njeni soseščini.24 O tem škofu, ki je izviral iz družine Sighardingov, je pred prenosom škofije znanega le malo.25 Nastopa le v osmih tradicijskih noticah, ki jih je težko natančneje datirati.26 Zadevale so podelitve, ki so povečale že obstoječo zemljiško posest v kasnejši Vzhodni Tirolski, v dolini reke Eisack in na Bavarskem. Šele od štiridesetih let 11. stoletja dalje so začeli briksenski škofje ponovno utrjevati svoje oblastne pozicije na Kranjskem. To se je zgodilo za časa škofa Poppona iz plemiške družine Pilgrimidov, ki so bili sorodstveno povezani z Ariboni. Za škofa je bil izvoljen leta 1039.27 O ozadju izvolitve je komajda kaj znanega. Zagotovo je Poppo vzdrževal odlične stike s Salijci in se udeležil več vojnih pohodov Henrika III. Istočasno je bil eden najbolj vnetih pobudnikov cerkvene reforme, gibanja, ki ga je podpiral Henrik III. Briksenski škof ni nudil le vojaške podpore, temveč je dosledno podpiral tudi vse zahteve Henrika III. Zaradi posebne zvestobe cesarju je bil kot Damasus II. celo izvoljen za papeža. Že na začetku svoje uspešne kariere si je Poppo, zahvaljujoč kraljevim podelitvam, pridobil nove pomembne posesti in pravice. Dne 16. januarja 1040 mu je Henrik III. potrdil prenos grofije iz leta 1027 skupaj z vsemi posestnimi teritoriji briksenske cerkve v dolini Eisacka.28 Istega dne je z dvema različnima podelitvama pridobil nove posesti tudi na Kranjskem. S prvo je Henrik III. prenesel na ecclesiam in honorem saneti Cassiani Martyris constructam novo, obsežno posest (praedium), ki je na eni strani mejila na praedium Bled, na drugi pa na Tržiško Bistrico in lešanski gozd [silva Lescliacli).29 Z drugo podelitvijo je Poppo prejel gozd iz kraljeve posesti {nostri iuris saltum), kije ležal med Savo Dolinko in Savo Bohinjko in gaje kralj ob tej priložnosti prekategoriziral v teritorij z izključno pravico lova (forestavimus et banni nostri distrietu circumvallavimus).30 Na tem ozemlju {forestum) so lahko le briksenski škofje izvajali lovsko pravico (potestats venandi).3' Henrik III. je torej znatno povečal ne le posestni kompleks, temveč tudi 24 Conradi II. diplomata, cd. Harry Bressl.au, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae IV (v nadaljevanju MGH, DD. K. II.) (Miinchen, M980), št. 103 (1027 VI 7). O tej podelitvi gl. Herwig Wolfram, Konrad II. 990-1039. Kaiser dreier Reiche (Miinchen, 2000), str. 132, in tam citirano literaturo. 25 O Hartwigu gl. Albertoni, Die Herrschaft (kot v op. 5), str. 97-9. 26 TB (kot v op. 3), št. 65-72 (1022-1039). 27 O Popponu gl. Albertoni, Die Herrschaft (kot v op. 5), str. 125-7. 28 Heinrici Hi diplomata, ed. Harry Bresslau - Paul Keiir, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae V (v nadaljevanju MGH. DD. H. III.) (Miinchen, 41993), št. 23 (1040 I 16). 29 MGH, D. H. III. (kot v op. 28), št. 22 (1040 I 16): [. . . j quoddam nostri iuris praedium infra terminum, qui subseribitur: a fiuvio qui dicitur Vistriza usque ad curtem preseripte aecclesiae Ueldes nominatam, cum silva que Leschahc nuneupatur in marchia Creina in comitatu Eberhardi marchionis situm [ ...] cum areis aedificiis agris terris cultis et incultis pratis pascuis campis siivis venationibus aquis aquarumve decursibus moliš molendinis piscationibus viis et inviis exitibus et reditibus quesitis et inquirendis sue cum omnl militate, que ullo modo inde poterit provenire [...]. Marchio Eberhardus je bil mejni grof Eberhard II. »Sempt-Ebersberški«, sin kranjskega mejnega grofa Ulrika. 50 MGH, D. H. III. (kot v op. 28), št. 24 (1040 I 16): |. . . | quendam nostri iuris saltum inter duo fiumina, que vocantur Suowa, ab exortu usque ad concursum eorum circumseptum in marchia Creina in comitatu Eberhardi marchionis (. . . 1 atque eundem saltum forestavimus et banni nostri districtu circumvallavimus [...]. 31 Ibid.: |. . . ] ea videlicet ratione ut nulla magna parvaque persona absque licentia prenominati episcopi suorumque successorum in eodem foresto potestatem habeat venandi sagittandi pedicas ponendi retia tenendi plscandi aut aliqua arte feras declpiendi. Si quis autem huius nostri precepti temerarius violator extiterit, banni nostri debitum se sciat fore composition [...]. O tej podelitvi gl. Clemens Dasler, Forst und Wildbann im friihen deutschen Reich. Die koniglichen Privilegien fiir die Relchskirche vom 9. bis zum 12. Jahrhundert, Dissertationen zur mittelalterlichen Geschichte 10 (Koln-Weimar-Wien, 2001), str. 59 in SOnke Lorenz, Von der »forestis« zum »Wildbann«: die Forsten in der hochmittelalterlichen Geschichte Siidtirols, v: Konig - Kirche - Adel. Herrschaftsstrukturen im mittleren Alpenraum und angrenzenden Gebieten (6.-13. Jahrhundert) (Lana, 1999), str. 166-7. oblastno vlogo briksenskih škofov na Kranjskem. Zaradi izvolitve za papeža in nenadne smrti pa Poppo ni mogel bolj razširiti posesti in pravic svoje škofije v vzhodnoalpskem prostoru. Delo, ki gaje začel, je v drugi polovici 11. stoletja dokončal njegov naslednik, škof Altvin.32 3. Škof Altvin (1049-1097) in razširitev briksenske razdrobljene posesti Politiko, ki stajo začela Albuin in Poppo, je - ne le na Kranjskem - z izredno vnemo nadaljeval Altvin. S pridobitvijo obsežnih posestev je uspel škofiji zagotoviti solidno materialno osnovo in razširiti njeno oblastno območje. Vendar pa se je izkazal kot izrazit nasprotnik »gregorijanske stranke«. Zato ni slučaj, daje sinoda leta 1080, na kateri so odstavili papeža Gregorija VII. in izvolili ravenskega nadškofa Viberta (Klemena III.) za protipapeža,33 ob navzočnosti cesarja zasedala prav v Briksnu. O izvoru škofa Altvina vemo le malo.34 Njegova posestna politika, ki seje zlasti v prvih letih njegovega episkopata osredotočala na Koroško, daje slutiti, da je izviral iz tega območja. Tudi pomen, ki ga očitno pripisuje Kamnu v Podjuni, središču posesti Albuinove družine, daje slutiti ustrezne sorodstvene vezi. Prve zanesljive vesti o Altvinu izvirajo iz leta 1056 in se nanašajo na vzhodnoalpski prostor. Takrat je v Mainzu od Henrika III. prejel praedium Odelisniz (Oisnitz) in cetera bona in comitatu Otacliarii marchionis sita, ki so bila odvzeta nekemu Ebbonu, maiestatis reus et capitalis pene sententiam subire dampnatus,35 ker se je ta udeležil upora proti cesarju. Tudi v teh bojevitih letih seje Altvin izkazal na cesarjevi strani. Vojvodina Bavarska, kije bila 1049 zaupana Konradu Zytfenskemu, potem ko je bila po smrti Henrika VII. Luksemburškega dve leti vakantna, je bila predmet ostrih bojev. Kriza se je zaostrovala do trenutka, ko je po nenadni smrti Henrika III. njegova vdova Neža Bavarska prevzela regentstvo za svojega mladoletnega sina. Leta 1057 je dal Altvin mlademu kralju Henriku IV. potrditi posestva in pravice svoje škofije v dolinah Eisacka in Inna.36 Altvinova politična lojalnost v teh težkih letih je bila poplačana še z drugimi podelitvami in prenosi posesti na Kranjskem in Bavarskem. Dne 27. septembra 1063 je Henrik IV. podaril škofu Altvinu dve »gori« (planini) na Jelovici, Talež in Pečano, ki sta ležali in marcliia Odairici marchionis, torej v marki mejnega grofa Ulrika.37 32 O Altvinu in njegovi politiki gl. Albertoni, Die Herrschaft (kot v op. 5), str. 127-30. 33 Giuseppe Albertoni, »In loco horrido et asperrimo«. La sede veseovile di Bressanone tra Papato e Impero nel secolo XI, v: Stadt und Hochstift. Brixen, Bruneck und Ktausen bis zur Sdkularisation 1803 - Citta e principato. Bressanone, Brunico e Chiusa fino alta secotarizzazione, ed. Helmut Flachenecker, Hans Heiss in Hannes Obermair, Veroffentlichungen des Siidtiroler Landesarchivs - Pubblicazioni dell'Archivio della Provincia di Bolzano 12 (Bozen. 2000), str. 115-29. 34 Albertoni, Die Herrschaft (kot v op. 5), str. 127-30. 35 MGH, D. H. III. (kot v op. 28), št. 367 (1056 II 20). Posestva so ležala na današnjem Štajerskem, kjer je bil mejni grofOtakar I. Ebbonova konfiskacija je bila verjetno povezana z uporom proti Henriku III., do katerega je prišlo leta 1055 na jugovzhodu cesarstva. Gl. Brunner, Herzogtiimer (kot v op. 21), str. 160. 36 Heinrici IV. diplomata, ed. Dietrich von Gladiss, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae VI/1 (v nadaljevanju MGH, DD. H. IV.) (Berlin - Weimar - Hannover, 1941-1978), št. 5 (1057 II 4). 37 MGH, D. H. IV. (kot v op. 36), št. 111 (1063 IX 27): [. . . \ monies videlicet duos Staeinberch et Otales dictos inter terminum Lima etflumen Steinpach dictum sitos et in marchia Odairici marchionis [... |. Glede identifikacije obeh planin gl. Pleterski, lupa Bled (kot v op. 11), str. 117. Starejša lokalizacija (Stainberch - Kamnik, Otales = Otalež; oba s. od Idrije) nazadnje v: Harald Krahwinkler, Der Raum zwischen Adria und Drau im Friih- und Hochmittelalter, v: Deutsche Geschichte im Osten Europa. Zwischen Adria und Karawanken, ed. Arnold Suppan (Berlin, 1998), str. 25. Tradicionalno se v zgodovinopisju marcliio Udalricus enači z Ulrikom I. Weimar-Orlamiindskim. Pred kratkim pa je Walter Landi razvil prepričljivo tezo, da družina Weimar-Orlamunde v sedemdestih letih 11. stoletja še ni bila povezana s Kranjsko in daje ta marcliio zelo verjetno identičen z Ulrikom II., sinom Ebersberžana Ebergarda II. Walter Landi, Tra cognatio e agnatio. Sulla provenienza degli Udalrichingi di Bolzano, conti di Appiano, Gescliichte und Region - Storia e regione 11/2 (2002), str. 37-71, posebno str. 56-60. Po Landijevem mnenju je bil Ulrik II. takrat tudi grof v Boznu, na Nova kraljeva podelitev je razširila meje blejskega gospostva južno od Save Bohinjke. Deset let kasneje, 23. maja 1073, je briksenski škof prejel od kralja pomembno lovsko pravico nad posestjo, ležečo na območju, ki sta ga zamejevala reka Tržiška Bistrica in potok Dobršnik, katerega dvojno poimenovanje v diplomi (Tobropotoch/Guotpach) po Krahvvinklerju daje slutiti slovansko-nemško dvojezičnost med naseljenci.38 Kot je znano, podelitev lovske pravice v 10. in 11. stoletju ni imela le gospodarskega pomena. Lovska pravica je bila »pravica, kije temeljila na kraljevi oblastni pravici«.39 Tisti, kije to pravico izvajal, je bil na določenem območju v simbolnem pomenu enakovreden kralju. Oblastni pomen briksenske lovske pravice nazorno kaže primer treh kranjskih nobiles po imenu Pavel, Ivan in Tunzo, ki so morali med letoma 1075 in 1090 škofiji Briksen na Kranjskem prepustiti bannum ferarum super praedium illorum in forestis prefali presuli.40 Primer potrjuje, da seje škofijski forestum raztezal tudi na tujo zemljo, in kaže, kako je škof svoje gospoščinske prerogative - v tem primeru lov - lahko razširil tudi na tujo posest. Škof Altvin je torej razširil središče briksenskega posestnega kompleksa na Kranjskem predvsem zahvaljujoč cesarskim podelitvam, ki so - tako kot za časa Poppona - okrepile tudi gospoščinske pravice briksenskih škofov. Istočasno je prejemal daritve in opravljal menjalne posle z osebami različnega socialnega statusa. Vse podelitve in menjave so bile vnešene v briksenske tradicijske knjige. Od 349 briksenskih tradicij v času Altvinovega episkopata, ki so bile skoraj vse vnešene v prvi del današnjega kodeksa 146 v Državnem arhivu v Boznu,41 se jih nemalo nanaša na območje Kranjske. Od tradicijske notice št. 56 kodeksa 146 dalje seje začela ponavljati celo formula actum Kreine,42 V večini aktov druge polovice 11. stoletja, ki so imeli za »prizorišče« Kranjsko, so bili darovalci skoraj vedno nobiles, svobodniki ali osvobojeni, ki so bivali na Kranjskem ali posedovali posestva na prostoru med Dravo in Savo.43 Že ob prvem branju notic, ki zadevajo Kranjsko, postane jasno, da je skušal Altvin načrtno razširiti oporišča briksenske posesti na Bledu in v njegovi okolici. Nova faza briksenske posestne politike seje začela približno okoli 1050-1060, ko je Altvin s plemenitim Nepokorjem zamenjal neko njivo pod blejskim gradom in nek praedium v bližini Bleda za druga posestva, ki so verjetno imela - gledano z očmi škofa - manj ugodno lego.44 V istih letih je prejela briksenska cerkev območju južno od Briksna, ki pa je pripadalo tridentinski škofiji. Landi (ibid., str. 71) nadalje trdi, da »pridobitev grofovskih pravic s strani Ulrika 11. Ebersberškega v novoustanovljeni grofiji Bozen (...) verjetno sovpada s časom službovanja njegovega bratranca Ulrika na sedežu svetega Vigilija (1022-1055).« 38 Krahwinkler, Der Raum (kot v op. 37), str. 25. GL: MGH. D. H. IV. (kot v op. 36), št. 259 (1073 V 23): |.. . ] siquidem wiltbannum quem superpraediis aecciesiae suae peliit concessimus, quorum praediorum longitudinem seu iatitudinem certo rivorum limite determinavimus, de rivo Tobropotoch quod teutonice Guotpach usque ad flumen Fuistriza et a summo vertice Creinae montis usque in medium fundum Sovve fiuminis, infra quem terminum nullum hominum aliquod genus venationis sine praedicti Brixinensis aecciesiae episcopi suorumque successorum licentia exercere banni nostri obligatione Interdlcimus (... ). 39 Siorid Schwenk, Wildbann, LMA IX (Miinchen, 1998), str. 113-4. 40 TB (kot v op. 3), št. 305 (c. 1075-1090): [. . .] bannum ferarum super praedium Hlorum in forestis prefati presulis omni iure ac lege quibus usi sunt tradiderunt, eo tenore, si idem episcopus aut illius successor aliorum bonorum suorum subtraliere voluerit, sua recipiendi potestatem liabeant [...]. Podobno je neki Ozi mdr. podelil feralem bannum-, TB (kot v op. 3), št. 175 (c. 1060-70): [. . .) quondam salinam feralemque bannum quibus hereditaria iure usus est, omnium contradictione semota in proprium donavit atque legavit [. . .]. 41 Staatsarchiv Bozen, Bischofliches Archiv Brixen, Codex 146 (Liber traditionum). 42 Staatsarchiv Bozen, Bischofliches Archiv Brixen, Codex 146 (Liber traditionum), fol. 18', št. 56 - TB (kot v op. 3), št. 126 (c. 1050-65). 43 TB (kot v op. 3), št. 126 (c. 1050-65), 137 (c. 1050-65), 138 (c. 1050-65), 139 (c. 1050-65), 145 (c. 1050-65), 146 (c. 1050-65), 166 (c. 1060-70), 175 (c. 1060-70), 211 (c. 1065-75), 218 (c. 1065-75), 219 (c. 1065-75). 221 (c. 1065-75), 222 (c. 1065-75), 223 (c. 1065-75), 291 (c. 1075-90), 305 (c. 1065-75), 306 (c. 1065-75), 307 (c. 1065-75), 308 (c. 1065-75), 309 (c. 1065-75), 311 (c. 1065-75), 320 (c. 1065-75), 321 (c. 1065-75), 322 (c. 1065-75), 323 (c. 1065-75), 324 (c. 1065-75), 334 (c. 1065-75), 348 (c. 1085-90), 351 (c. 1085-90), 352 (c. 1085-90): 353 (c. 1085-90), 359 (c. 1085-90), 379 (c. 1085-97), 380 (c. 1085-97). 44 TB (kot v op. 3), št. 137a (c. 1050-65). Nepokor je prejel dva agros in praedium. V drugih noticah se pojavlja kot priča: TB (kot v op. 3), št. 138 (c. 1050-65); 145 (1050-65), 146 (1050-65). praedium in loco [...] summitas campi id est z obinentiges felde, enega v Grimščah in še enega pod blejskim gradom od drugih kranjskih plemičev.45 Tudi takratni mejni grof na Kranjskem in grof iz Bozna,46 Ulrik II., je briksenski cerkvi na začetku šestdesetih let podaril pomembna posestva, namreč dvor (curtilem) in pol orala zemlje (dimidiam iugeris) na Bledu47 ter posestvo (praedium) Leše48 in Bistrico pri Tržiču.49 Gre za nepremičnine, kijih je mogoče podedoval od strica Adalberta II., umrlega brez direktnih dedičev.50 Zlasti z obema zadnjima daritvama je Altvin znatno okrepil zemljiško posest in oblastno vlogo briksenskih škofov vzhodno od Bleda pri pomembnem lešanskem gozdu. Vedno večjo oblastno vlogo briksenskih škofov na Kranjskem je moral takrat priznati tudi oglejski patriarh Ravenger. Okoli 1063-1068 je Altvinu prepustil sueque ecclesiae [.....] desetino que ex cunco eiuspraedio in Carniolo posito et que in Carinthia ex servisque suis proveniunt [...] in pol cerkve v Treistachu pri Lienzu za desetino od briksenskih posestev, ki so ležala v patriarhatu.51 Od sedemdesetih let do konca stoletja je Altvin zahvaljujoč novim podelitvam kranjskih nobilium in ingenuorum načrtno povečeval posest svoje škofije na Kranjskem, vedno znova na Bledu in v njegovi okolici, kjer je pridobil več praedia in vinea,52 pa tudi v drugih gorenjskih krajih.53 Na žalost so notice, kjer so registrirane briksenske pridobitve, skoraj vedno zelo kratke 45 TB (kot v op. 3), št. 138 (c. 1050-65); 139 (c. 1050-65); 145 (c. 1050-65). Pavel, Tunzo in Ivan so isti nobiles, ki so se zaradi lovske pravice morali odpovedati svoji posesti (kot v op. 40). 46 Gl. op. 37. 47 TB (kot v op. 3), št. 166 (c. 1060-70). 4" TB (kot v op. 3), št. 74a (pred 1063). 49 TB (kot v op. 3), št. 74b (pred 1063): [...] Fuistriza villain (.. .j cum molendinis aliisque appendenlibus [. . .) hac tamen conditione, ill si legitimi expers connubii obiret, turn demum eandem ecclesia villam ubtineret [. . .]. 50 Landi, Tra cognalio e agnatio (kot v op. 37), str. 69. 51 TB (kot v op. 3), št. 183 (c. 1060-80): (...) decimas que ex cunclo eius predio in Carniolo posito et que in Carinthia ex areis servisque suis proveniunt [. . . ) dimidietatem ecclesiae Dristach cum suis pertinentiis [...). 52 Glede teh praediorum gl.: TB (kot v op. 3), št. 218 (c. 1065-75): libertatem sortitus Dobrogoj je podelil tale praedium quale venerabilis praesulis Altwini ftdelibus loco Veldes est demonstrato, curtifero vineis pratis agris exitibus et reditibus omnibusque appenditiis [. . . ] cum omne iure et usu [. . . ]; TB (kot v op. 3), št. 219a (c. 1065-76): nobilis ex genere Charilinc je podelil dva iugera [. . .) loco Corithna (po Redlichu Koritno pri Bledu); TB (kot v op. 3), št. 321a (c. 1075-90): ingenuus Vencegoj je daroval praedium quod habere visus est in loco Zilecca (po Redlichu Želeče [danes del Bleda) ali Selo pri Bledu); TB (kot v op. 3), št. 321b (c. 1075-90): libertate potitus Grifo skupaj z ženo Gizelo je podelil agrum in predicta villa; TB (kot v op. 3), št. 322 (c. 1075-90): ingenuus Bodigoj z ženo Treplico je podaril praedium [...]/«loco Zazip (Zasip); Tli (kot v op. 3), št. 323: neki Prisnoslav je podelil praedium prav tako in villa que dicitur Zazip\ TB (kot v op. 3), št. 324a (c. 1075-90): libertatem sortitus Dobrisko je s škofom Altvinom zamenjal praedium quale in villa Veldes possedil quodque Brixinensis ecclesie servienti Altger personato demonstratum est za praedium in loco Coritntr, TB (kot v op. 3), št. 334 (c. 1075-90): ingenui Hademar in Protihc sta se odpovedala vsem zahtevam do praedii in loco Zazip\ ingenuus Ivan je zamenjal praedium in loco Zazib za podoben praedium in villa Bochingen, torej v Bohinju. Glede vinogradov gl.: TB (kot v op. 3), 221 (c. 1065-75): libertate potitus Trebinja je daroval tretjino vine? que sibi in partem cessit loco Ueldes', TB (kot v op. 3), 222a (c. 1065-75): libertus Bojnoslav nominatus je podelil portionem in quadam vinea loco Ueldes sita", TB (kot v op. 3), 222b (c. 1065-75): neki drugi libertate potitus je daroval equalem quam in praefata vinea partem-, TB (kot v op. 3), 223 (c. 1065-75): ingenuus Mazili je podelil vineam in loco Ueldes; TB (kot v op. 3), 352 (c. 1085-90): ingenuus Marti je daroval vinograd sub urbe Veldes; TB (kot v op. 3), 379 (c. 1085-97): neki Mantwin de familia je podelil mansum unum sibi a quondam ingenuo Prezlau personato legatum videlicet Guscham situm [...]. 53 TB (kot v op. 3), 211 (c. 1065-75): nobilis ex genere Perechtolt je podelil obsežen praedium [. . . [ in loco Bochingun nominato, ecclesiis areis edificiis pratis pascuis piscationibus exitibus et reditibus quesitis et inquisitis omnibusque appenditiis [...]; TB (kot v op. 3), 306 (c. 1075-90): vir ingenuus nomine Adalfrit, oče Ivana in Preslava, je daroval ii iugera agri loco Zebeinzalo, ii prata loco Polan'v, Po Redlichu »je potrebo oba kraja iskati na Kranjskem«; Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 3 (Ljubljana, 1911), str. 185, locira prvega v Sebenje pri Zasipu, drugega pa na Poljane med Gorjami in Blejsko Dobravo; TB (kot v op. 3), 307 (c. 1075-90): nam že znani Pavel, Tunzo in Ivan so podarili dva mansos loco Guscha (po Redlichu Zgoša) silos', TB (kot v op. 3), 308 (c. 1075-90): neki cecus Peringer personatus seje odpovedal uporabi areae unae et vii iugera que ad eius vilam utendum accepit v kraju, ki ni natančno določen; TB (kot v op. 3), 320a in 320b (c. 1075-90): vir Domoslav je podaril curtiferum unum cum duobus edificiis in tri iugera v kraju, ki ni natančno in vsebujejo le malo podatkov o obsegu posestev. Zagotovo pa drži, da je vedno pridobival le kultivirano zemljo.54 Skopi podatki kažejo na to, daje briksenska posestna politika zelo verjetno občasno naletela na odpor, kot kaže primer dveh svobodnikov po imenu Hademar in Protihc, ki sta se po sporu s škofom Altvinom odpovedala vsem zahtevam do posesti v Zasipu.55 Po letu 1070 je moral tudi Altvin z nekaterimi »velikaši« vzhodnoalpskega prostora skleniti dogovore, ki so posredno ali neposredno zadevali Kranjsko. V tem času je dobil od Welfa IV., takrat bavarskega vojvode, tale bonum quale hereditaria iure partibus Chreine in comitatum quidem Odalrici marehionis [.../possedit.56 Težko je rekonstruirati politično ozadje te podelitve. Verjetno jo je moč razložiti le na podlagi poskusa Welfa IV., da v kratkem časovnem razdobju med podelitvijo fevda in udeležbo pri izvolitvi Rudolfa Švabskega za protikralja veže nasepotentes vzhodnoalpskega prostora, predvsem fideles Henrika IV.57 Približno v istem času je skušal Altvin večkrat doseči dogovor z nekim Henrikom »plemenitega rodu« (nobilis prosapie). V svoji ediciji briksenskih tradicijskih notic gaje Oswald Redlich napačno identificiral z istoimenskim istrskim grofom iz rodbine Eppenstein.58 Zelo verjetno pa gre za sina furlanskega grofa Werihena, kot je v tridesetih letih predlagal Ernst Klebel in nedavno Peter Štih.59 Do prvega srečanja med Altvinom in Henrikom je prišlo v letih 1065-1077 v Lieserhofnu, kjer sta izmenjala pomembne posesti. Henrik je skupaj z ženo Wezalo predal škofu posesti, kijih je hereditaria iure posedoval na Koroškem, medtem ko je Altvin Henriku in Wezali ad eorum vitam izročil vse, kar je imel in loco Chreina (Kranj) in in comitatu marehionis Adalperonis.60 Nekaj let kasneje sta Henrik in Wezala vrnila škofu utrdbo in posestva, ki sta jih dobila v Kranju določen; TB (kot v op. 3), 348 (c. 1085-90) in TB (kot v op. 3), 353 (c. 1085-90): ingenuus Vencegoj je podaril praedium in villa Goscha in še en praedium in loco Creina; TB (kot v op. 3), 380 (c. 1085-97): ingenui Gorgius in Domeslav pa pratum in loco qui dicilur Polan. 54 Dasler, Forsl und Wildbann (kot v op. 43), str. 63. 55 TB (kot v op. 3), 334 (c. 1075-90): ingenui Hademar in Protihc talis predii inquisitionem quale illis in loco Zazip hereditaria iure in partem cessit et de quo inter eos et Brixinensem antistem A(ltwinum) seditiofuit [. . . ) legaliter resignaverunt eiusdemque inquisitionis abrenuntiationem his testibus consignaverunt |. . . |. 56 TB (kot v op. 3), 234 (c. 1070-76). Že Redlich je pripomnil, da je sklicevanje na comitatus Odalricii zelo problematično, če menimo, daje ta Odalricus Ulrik I. Weimar-Orlamundski. Welf IV. je namreč dobil vojvodino Bavarsko v fevd za božič 1070, medtem ko je Ulrik 1. Weimar-Orlamundski umrl 6. marca 1070. Kot je pojasnil Landi, pa do tega protislovja ne pride, če dopustimo domnevo, daje bil Odalricus Ulrik II. Ebersberški in ne Ulrik I. Weimar-Orlamundski. Landi, Tra cognatio e agnatio (kot v op. 37), str. 58. Glede poskusa lociranja te podelitve gl. prispevek Matjaža Bizjaka v tem zborniku, op. 11. " Glede povezav med Welfi in današnjo Južno Tirolsko gl. Thomas Zotz, Die friihen Wclfen: Familienformation und Herrschaftsbau, v: Kdnig - Kirche - Adel. Herrschaftsstrukturcn im mittleren Alpenraum und angrenzenden Gebieten (6,-13. Jahrhundert) (Lana, 1999), str. 189-205. 58 O tem Henriku gl. Brunner, HerzogtUmer und Marken (kot v op. 21), str. 142 in 334-35. 59 GL Ernst Klebel, Die Ahncn der Herzoge von Kiirnten aus dem Hause der Spanheimer, Archiv fiir vaterlandische Geschichte und Topograpliie 23 ( 1936), str. 47-66; Peter Štih, »Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«. Študija o dveh listinah Otona lil. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena (DD.O.III. 402 in 404) (Nova Gorica, 1999), str. 103-4. 60 TB (kot v op. 3), 228a (c. 1065-77): Henrik je dal [... J talia praedia qualia in Charintanis partibus hereditario iure possedit, in locis quippe Wuistriza (po Redlichu Bistrica/Feistritz v dolini Gline/Glanthal) ac ad sanctum Laurentium alibi Giana (po Redlichu Glan pri Feldkirchnu na Koroškem) nuneupatum et in loco Scalach (po Redlichu Sallach pri Feldkirchnu) nominato cum omnibus ad ea loca pertinentibus mancipiis, tatiaque praedia quale in regione Isala (po Redlichu dolina reke Iscl, stranska dolina Pustriške doline/Pustertal pri Lienzu) ac quicquid praediarum aut mancipiorum in praelibatis locis habuit, vi tamen mansis ac x et vii mancipiis ad praesens nominatim terminatis exceptis, cum manu sue coniugis Wezala personate [. . . ) usu praefatorum praediarum sibi sueque coniugl ad amborum vitam concesso, excepto usu ad locum Isala [. . . 1; Altvin je dal v zameno (. . . j ad eorum vitam quicquid in loco Chreina habuit, cum clericorum ministerialiumque benejlclis ac quendam curtiferum loco Linta (po Redlichu Lind j. od Sachsenburga na Zgornjem Koroškem) situm ac quicquid in comitatu marehionis Adalperonis visus est habere (...) utendum concessit, ea tamen ratione interposita. quod si vel idem episcopus vel suorum quisquam successorum de supradictis qulcquarn rebus subtrahere vel minuere temptaverit, conventione irrita que sua fuere sibi liceat possidere [... |. Marchio Adalbera je bil Traungaunec Adalbera, štajerski mejni grof med letoma 1075 in 1082. O tem Brunner, HerzogtUmer und Marken (kot v op. 21), str. 315-6. v zameno za neko drugo utrdbo v Kamnu (v Podjuni), in druga posestva.61 Kmalu zatem je Altvin ponovno predal Henriku in Wezali utrdbo v Kranju, tokrat v užitek (utenda concessit). V zameno sta se Henrik in Wezala odpovedala užitku od posestev, ki sta jih podarila škofu, in utrdbi v Kamnu.62 Najbrž v istem kontekstu je Henrik podaril tudi vsa svoja dedna posestva v Gorici in njeni okolici.63 Utrdba v Kranju pa je ostala le kratek čas v rokah zakoncev. Matrona Wezala jo je - morda zaradi Henrikove smrti - v letih 1075-1090 še enkrat vrnila nazaj v zameno za druga posestva.64 Velikodušne Henrikove podelitve naj bi izzvale odpor njegovih sorodnikov, zlasti brata Friderika, ki seje moral dvakrat odreči vsem zahtevam do podarjenih posestev.65 Sklep Altvinova tesna zveza s cesarjem je omogočila uresničitev njegovega načrta, pomenila pa je tudi njegovo šibko točko. Ko se je namreč Henrik IV. leta 1097 ponovno vrnil v Nemčijo, je moral sklepati kompromise z nekaterimi mogočnimi plemiškimi družinami. S tem je bil praktično prepuščen svoji usodi. Briksenski škofovski katalog poroča, da je Welf IV. napadel Briksen in zajel Altvina v Janezovi kapeli, simbolnem kraju sinode iz leta 1080.66 Altvina, ki je bil ex.pulsus de terra, je nadomestil neki marcliio Burkhard, ki je bil zelo verjetno sin istrskega mejnega grofa Burkharda Mosburškega.67 Altvin je tako doživel politični neuspeh. Tudi v zgodovini škofije seje s tem končalo neko obdobje. Novi škofje, ki so pripadali cerkveni reformni stranki, so sicer sledili cesarju zvesti liniji, vendar pa so opustili vse načrte za izgradnjo lastnega »teritorialnega gospostva«. Svoj interes so osredotočili predvsem na svojo škofijo in skušali ohraniti status quo na Bavarskem, Koroškem in Kranjskem. 61 TB (kot v op. 3), 236 (c. 1070-80): Škof Altvin je prejel [. . . ] qandam munitlonem točo Chreine silam talemi/ue praedium quale ad id loci pro sui praedii convent ione a venerabill antistite A Itwino quondam ad utriusque vitam utendum acceperunt, praelibato episcopopenitus resignando legaliter rediderunt [. .. ) in dal |. . . ] aliam munitlonem Steina nuncupatam cum omnibus sui appenditiis, necnon tale praedium quale in loco z obinentiges sevvt's possedit, insuper ecclesiam dotatam ac tres mansos ad villain sancti Danielis sitos et unam vineam \ . ..] ad amborum vitam utendum pristine conventionis tenore legaliter concessit [...]. 62 TB (kot v op. 3), 237 (c. 1070-80): Henrik [. . . ] tisum omnium praediorum ac mancipiorum que post suam sueque coniugis Wezele vitam sancte Brixinensi ecclesie eiusdem pastori A Itwino legaliter praedestinaverat, ad praesens se penitus deitegando ac abrenuntiando praelibato ponliftci absque omnium contradictione utenda donaverat, necnon praedictam munitlonem Steina quam prius in conventionem alterius munitionis Chreine site recepit, praescripto praesuli raesignando reddidit [...); v zameno je Altvin [...]. munitlonem quam in loco Chreine possedit, ac praedia mancipiaque ad id loci ad eius fiscum pertinentia, insuper unum curtiferum loco Zilinta situm prloris conventione tenore (.. . ]. utenda concessit [...]. 63 TB (kot v op. 3), 240a (c. 1070-80): Henrik je dal Altvinu [. . . ] talia predia qualia regno Italico comitatu Foriulanense loco Gorizia aliisque locis ibidem clrcumlacentibus [.. . 1 hereditaria lure areis edificiis vineis agris cultis et incultis pratis pascuis silvis forestis piscationibus venationibus molis molendinis aquis aquarumque ductibus exitibus el reditibus quesitis et inquirendis possessis el possidendis familiis utriusque sexus omnibusque pertinentiis potenter liabuit et possedit, pro redentione [. . . 1 cum cespite quodam eiusdem ter re [. . . |. 64 I'll (kol v op. 3), 282 (c. 1075-90): Wezala [... ) munitlonem loco Chreine silam laleque praedium ...resignando legaliter reddidit [. . . ] za [. . . | quoddam praedium Vrezich nuncupatus cum omnibus appenditiis, necnon tale praedium quale in loco z obinentiges seniles possedit, insuper duo karradia vini ante nativitatem sancti loliannis Baptiste adprefate niatrone vitam utendum [. . . ]. 65 TB (kot v op. 3), 253 (1070-80): quidam nobilis ex genere Fridericli nomine [... 1 inquisitionem talium praediorum ac mancipiorum, qualia suits frater Heinricus [... ] legavit atque donavit, modo dieto advocato legaliter resignavit eiusdem inquisitlonls abrenunciatlonem his testibtis consignavit [...]; TB (kot v op. 3), 285 (1075-90): [... ] pro denegata lite qua ipse ac venerabilis presni Altvvinus propter quedani sancte Brlxlnensts ecclesie bona contendebant, que quidem Heinricus nobili prosapia onus in manus [. . . ] in proprium legavit ac tradidit, idem vero Fridericus Altvvini presulis prece necnon prccio sepe conductus eadem bona adiunctis simul mancipiis legaliter resignavit eiusdemque inquisitlonls abrenuntiationem his testibus confirmavit [. . . ]. 66 Anselm Si'arblr, Der Brixner Bischofskatalog, Mitteiiungen des lnstitutsfur osterreichische Geschichtsforschung 58 (1950), str. 378. 67 Gl. tudi Landi, Tra cognatio e agnatio (kot v op. 37), str. 63. Priloga: Posest, ki so jo briksenski škofje vil. stoletju pridobili na Kranjskem Kraj (oblika zapisa v viru) Vir Pridobljena posest (oblika zapisa v viru) Ime tradenta (oblika zapisa v viru) Naziv oz. oznaka tradenta v viru Bochingun (locus) TB št. 211 (c. 1065-75) praedium Perec htolt nobilis Chreina (locus) TB št. 236 (c. 1070-80), št. 237 (c. 1070-80) in št. 282 (c. 1075-90) munitio praedium Ileinricus z ženo Wezal-o nobiiis prosapia ortus TB št. 353 (c. 1085-90) praedium iVenzegoi quidam MGH D.H.1I. št. 228(1011 V 22) 30 regales mansi (inter duos fluvios maioris et minoris Sovva) Ileinricus divina ordinante providentia rex MGH D.H.III. št. 24(10401 16) saltus (inter duo flumina, que vocantur Suowa) Heinricus divina favente dementia rex Chreina (marchia, pagus) MGH D.H.IV, št. 259(1073 V 23) wiltbannum (quem super praediis aecciesiae suae petiit concessimus, quorum praediorum iongitudinem seu latitudinem certo rivorum limite determinavimus, de rivo Tobropotoch quod teutonice Guotpach usque ad flumen Fuistriza et a summo vertice Creinae montis usque in medium fundum Some fluminis) Heinricus divina favente dementia rex Coritna (locus) TB št. 219a (c. 1065-75) 2 iugera Charilinc nobilis Cornizic (locus) TB št. 120 (c. 1050-65) praedium Ozi nobilis Fuistriza (villa) TB št. 74b (pred 1063) villa [Odalricus] comes [= Odalricus marchio] Grimizahc (locus) TB št. 145 (c. 1050-65) praedium Winrih, Paulo, Tunzo, lwan nobilitatem sortiti Guscha/ Goscha (locus, villa) TB št. 307 (c. 1075-90) 2 mansi Paulus, Tunzo, lwan libertate potiti TB št. 348 (c. 1085-90) praedium IVenzegoi ingenuus TB št. 379 (c. 1085-97) mansum Mantuuin quidam de familia Leschahc/ Lescah MGH D.H.III. št. 22(10401 16) silva que Leschahc nuncupatur Heinricus divina favente dementia rex (praedium, silva) TB št. 74a (pred 1063) praedium Lescah Odalricus marchio Nabrezi (locus) TB št. 146(1050-65) 2 iugera arabilis terre Orendil quidam Otales (mons) MGH D.H.IV, št. 259(1063 1X27) mons (inter terminum Linta et flumen Steinpach) Heinricus divina favente dementia rex Peccaz (villa) TB št. 291 (c. 1075-90) praedium Radegoi libertate potitus Polani (locus) TB št. 306 (c. 1075-90) prata Adalfrit s sinovoma lwan-om in Prezlau-om ingenuus TB št. 380 (c. 1085-97) pratum Gorgius in Domeszlau ingenuus Steinberch (mons) MGH D.H.IV, št. 259(1063 1X27) mons (inter terminum Linta et flumen Steinpach) Heinricus divina favente dementia rex summitas campi id est z obinentiges felde (locus) TB št. 138 (c. 1050-65) praedium Winrih quidam Veldes (casteilum. MGH D.H.II. št. 67(1004 IV 10) praedium quod dicitur Ueldes Ileinricus divina favente dementia rex castrum, curtis, locus, MGH D.H.II. št. 228(1011 V 22) casteilum Ueldes vocatum Heinricus divina ordinante providentia rex praedium, villa) MGH D.II.III. št. 22(10401 16) predium (infra terminum, qui subscribitur: a fluvio qui dicitur Vistriza usque ad curtem prescripte aecciesiae Ueldes nominatam) Heinricus divina favente dementia rex TB št. 139(1050-65) praedium sub castello Priznozlau ingenuus TB št. 166 (1060-701 curtilis dimidia iugeris pars Odalricus marchio TB št. 168 (c. 1060-70) Vinea Elisabeth matrona TB št. 218 (c. 1065-75) praedium Tobrogoy libertatem sortitus TB št. 221 (c. 1065-75) 1/3 vinee Trepina libertate potitus TB št. 222a (c. 1065-75) portio in vinea Bomizlau libertus TB št. 222b (c. 1065-75) portio in vinea N. N. alius libertate potitus TB št. 223(1065-75) vinea Mazili ingenuus TB št. 324a (c. 1075-90) praedium Dobrisco libertatem sortitus TB št. 352 (c. 1085-90) vinea Marti ingenuus Zebeinzalo (locus) TB št. 306 (c. 1075-90) 2 iugera agri Adalfrit s sinovoma /wan-om in Prezlau-om ingenuus TB št. 322 (c. 1075-90) praedium Bondigoiz z ženo Trepliz-o ingenuus Zazip (locus) TB št. 323 (c. 1075-90) praedium Prisnullau quidam TB št. 334 (c. 1075-90) praedium Hademar in Protihc Ingenui TB št. 359 (c. 1085-90) praedium lwan ingenuus Ziiecca (locus) TBšt. 321a(c. 1075-90) praedium Wenzegoi ingenuus TBšt. 32lb(c. 1075-90) agrum Grifo z ženo Gisl-o libertate potitus Iz nemščine prevedel Niko Hudelja DARJA MIHELIČ SREDNJEVEŠKA POSEST FREISINŠKE ŠKOFIJE V ISTRI Uvodno pojasnilo Predmet prispevka je osvetlitev oz. obnovitev vedenja o srednjeveški posesti freisinške škofije v Istri. Viri o njej so maloštevilni, vendar vsebinsko dokaj bogati. Historiografija se je pri posameznih vprašanjih glede njihove razlage nekoliko razhajala, nekatere posredne podatke je upoštevala le deloma, pomen freisinške istrske posesti pa je z različnih zornih kotov (s stališča Freisinga oz. Istre in v njej piranskega območja) ocenjevala neenotno. Prispevek torej ne odkriva povsem novih spoznanj, pač pa v okviru že znanega pojasnjuje (razloge za) nekatere različne razlage podatkov iz znanih zapisov, opozarja na nekatera dejstva, ki so bila v zvezi s freisinško istrsko posestjo premalo pritegnjena v pretres, in skuša ponazoriti pestro prepletenost zemljiškoposestne strukture (zlasti) v srednjeveški severozahodni Istri. Omembi pridobitve freisinške posesti v Istri Zapisa, ki neposredno omenjata podelitev zemljiškega imetja v Istri freisinškim ustanovam, sta dva, oba iz šestdesetih let 11. stoletja. Iz tega časa so znane številne listine in darovnice nemške kraljeve posesti v Istri; nekatere omenjajo priprošnjo mejnega grofa. Dežela je bila tedaj očitno zelo blizu kroni in njenim svetovalcem.1 Prvo znano omembo freisinške pridobitve posesti v Istri je vsebovala darovnica nemškega kralja Henrika IV. (1056-1106), izdana 24. oktobra 1062. Ohranjena je v izvirnih prepisih v Miinchnu, katerih najstarejši je iz srede 12. stoletja.2 Nemški vladarje v njej uslišal prošnjo in posredovanje kolnskega nadškofa Annona in zaradi vdane in zveste službe freisinškega škofa Ellenharda podaril freisinškemu samostanu sv. Andreja, ki ga je ustanovil in zgradil omenjeni škof. Fiskalne posesti v mejni grofiji (marcha) Istri in v grofiji (comitatus) mejnega grofa U(da)lrika,3 ki so se nahajale v krajih Pyrian in Niwenburch, skupaj z običajnimi pripadajočimi koristmi, to je s podložniki obeh spolov, z dvori, zgradbami, obdelano in neobdelano zemljo, polji, travniki, pašniki, gozdovi, vodami, vodnimi tokovi, pristajališči, mitninami, mlini, potmi in stranpotmi, izhodi in dohodi in z vsemi drugimi pritiklinami (cum omnibus utilitatibus adeas rileperlinentibus, hoc est maneipiis utriusque sexus areis qdifieiis terris cultis et incultis agris pratis campis pascuis silvis acpiis aquarumque decursibus navium stationibus theloneis molendinis viis et inviis exitibus et reditibus quesitis et inquirendis cunctisque aliis appenditiis). Samostanskim bratom naj bi to imetje omogočilo letno oskrbo s hrano in obleko. V drugi darovnici z dne 5. marca 1067, katere izvirnik je ohranjen v Miinchnu,4 je isti vladar, Henrik IV., na prošnjo svoje soproge kraljice Berte, naumburškega škofa Eppona, meiBenskega 1 Walter Lenel, Venezianisch-lstrische Studien, Schriften der Wissenschaftlichen Gesellschaft in Strassburg 9 (Strassburg, 1911), str. 118-9. 2 Heinrici IV. diplomata, ed. Dietrich v. Gladiss, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae VI/1 (Hannover, 1978) (v nadaljevanju: MGH DD. H. IV.), št. 93. 3 Ime se pojavlja v prepisih v različnih variantah: Odalricus, Wdaldus, Wodaldus, Udalricus, cf. MGH DD. H. IV. (kot v op. 2), str. 122. 4 MGH D. H. IV. (kot v op. 2), št. 187. (mišenjskega) mejnega grofa Ekkiberta, mejnega grofa Udalrika in zaradi zvestih zaslug freisinškega škofa Ellenharda dal in potrdil freisinški cerkvi, postavljeni in posvečeni sv. Mariji in sv. Korbinijanu, v last s trajno pravico vasi-dvore (villa)s Kubed (Cvbida), Predloka (Lovnca), Osp (Ozpe), Rožar (Raiari), Truške (Trvscvlo), Šterna (Steina ?), Št. Peter (Sanctepetre) v okraju/ grofiji (pagus)6 Istra v marki (marcha) mejnega grofa Udalrika z vsemi pritiklinami, to je s podložniki obeh spolov, vinogradi, polji, travniki, pašniki, gozdnimi lovišči in gozdovi, cerkvami, dvori, zgradbami, obdelano in neobdelano zemljo, vodami, vodnimi tokovi, mlini, lovišči rib, izhodi in dohodi, potmi in stranpotmi, trgi, mitninami, kovnicami in z vsemi koristmi (cum omnibus appenditiis suis, hoc est utriusque sexus mancipiis vineis agris pratis campis pascuis siivis venationibusforestis forestariis (cclesiis areis edificiis terris cultis et incultis aquis aquarumve decursibus molis molendinis piscationibus exitibus et reditibus viis et inviis merkatis theloneis monetis quaesitis et inquirendis omnique militate) tako, da ne bi noben vladar, kralj, knez, mejni grof, grof ali kaka druga višja ali nižja pravna oseba podarjenega omenjeni cerkvi odvzela, odtujila ali odrekala, ampak naj bi imel omenjeni škof in njegovi nasledniki polno oblast podarjeno oddati, menjavati ali z njim početi, karkoli bi hoteli, za korist svoje cerkve. Oba omenjena zapisa je že 1620 objavil Wiguleus Hund,7 sicer pa so objave tako številne, da Monumenta Germaniae Historica niti ne navajajo vseh.8 Razhajanje datacij objav, vsebinske podobnosti darovnic Glede razhajanja v osnovnih podatkih objav velja omeniti, da Pietro Kandler9 listine iz 1067 ne datira s 5., ampak - napačno - s 7. marcem, kar ni v skladu z datacijo, ki jo navaja besedilo zapisa, ki ga sam objavlja. Besedilo omenja, da je bila listina izdana tretji dan pred marčnimi nonami (Pietro Kandler CD11, št. 105: 3 Non. Mart., oz. MGH, D. H. IV., št. 187: III non. mar.). Po rimskem koledarju so bile marca (maja, julija in oktobra) none 7. dne v mesecu, tretji dan pred njimi pa je 5. marec. Kandler je pri izračunu datuma zmotno štel marec k mesecem, pri katerih so bile none 9. dne (januar, februar, april, junij, avgust, september, november, december), zato je zapis napačno datiral dva dni kasneje. V objavi navaja, da mu je listino dala na razpolago direkcija pri »Historischer Provinzial-Verein di Lubiana«. Navedeni darovnici v korist freisinških ustanov sta si - poleg dejstva, da se podeljena posest nahaja v Istri - podobni tako po nekaterih nastopajočih osebah in (freisinški) pripadnosti institucij prejemnic kot po dikciji in vsebinski zgovornosti. s O vprašanju pomena tega izraza, z literaturo: Peter Štih, Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza, Študija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Joliannesa in furlanskega grofa Werihena (DD. O. III. 402 in 412) (Nova Gorica, 1999), str. 135-6. - Tudi v srednjeveški Istri srečujemo številne kraje, označene z izrazom villa. V tem pogledu morda nudi osveilitev k vprašanju vsebine tega izraza kraj Albucan, ki je ležal blizu samostana sv. Onofrija na Piranskem. Leta 1305 so tu načrtno organizirali izgradnjo kolonizacijskega naselja z enakimi odmerami zemljišča za nepremičnine, vrtove, vinograde in polja za koloniste. Naselje naj bi se po ustanovitelju, piranskem podestatu, imenovalo villa Badoarie, a je kasneje prevladalo ledinsko ime: villa Albucii (Piranski arhiv, Listine. 1305, 13. 10.; Camillo de Franceschi, ed., Chartularium Piranense. Raccolta dei documenti medievali di Pirano II: 1301-1350, AMSI 43 (Pola-Parenzo, 1931-1932), št. 15). V sodnih aktih piranskega arhiva Libriforbanitorum 1, 1302-1568, sešitek 1, list 16-17, je v zapisu iz 1367, 4. 7. ta kraj enkrat označen z besedo vlila, drugič s cortile (dvor): izraza villa in cortile sta (vsaj v tem primeru) soznačna. 6 Beseda pomeni lahko oboje, cf. Jan Frederik Niermeyer, Mediae latinitatis lexicon minus, Lexique latin medieval-francais-anglais, A medieval Latin-Frencli-Englisli dictionary (Leiden-New York- Koln, 1997), str. 753. 7 Wiguleus H und, Metropolis Sallsburgensls Tomus Primus, continens primordia christianae religionis per Bojariam et loca quaedam vicina; Catalogum videlicet et ordlnariam successionem Archiepiscoporum Salisburgensium, et Coepiscoporum, Frisingensium, Ratisponensiuin, Pataviensium, ac Brixinensium (Monachii, 1620), str. 151-3. 8 MGH DD. H. IV. (kot v op. 2), št. 93, 187. Nastopajoče osebe Ključna oseba v obeh zapisih je podeljevalec ali darovalec posesti, nemški kralj Henrik IV., sicer splošno znan zlasti po svoji vlogi v sporu med sacerdocijem in imperijem za investituro. Bil je vladar, ki seje moral 1077 v Canossi ponižati pred papežem Gregorjem VII. in ga prositi, da je preklical ekskomunikacijo (cerkveno izobčenje), ki jo je razglasil nad njim. V času prve darovnice je bil še mladoleten, štel je komaj 12 let. Njegov varuh in regent je bil tedaj kolnski nadškof Anno: kot vladarjev namestnik je 1062 (do 1063) nasledil Henrikovo mater Agnes Poitoujsko, njemu pa je v tej vlogi do 1065 sledil nadškof Adalbert iz Bremna, dokler ni 1065 Henrik dosegel polnoletnosti in sam prevzel vlade. Prav Anno je bil tisti, kije pri varovancu prosil in izposloval prvo darovnico za Freising. - Druga darovnica omenja kot priprošnjike, ki so vladarja nagovorili k podelitvi posesti, kraljevo soprogo kraljico Berto, naumburškega škofa Eppona, meifienskega (mišenjskega) mejnega grofa Ekkiberta ter istrskega mejnega grofa Udalrika. Na Udalrikovo ime naletimo v obeh darovnicah tudi v zvezi s teritorialno lokacijo podarjene fiskalne posesti. Mejni grof U(da)lrik naj bi po standardnem prepričanju zgodovinarjev izviral iz družine Weimar-Ortamiinde. V drugi polovici petdesetih let 11. stoletja naj bi v kranjski krajini nasledil mejnega grofa Eberharda iz bavarske družine Sempt-Ebersberg, najkasneje 1061 pa postal še mejni grof v Istri (do 1070), kjer naj bi dobil veliko posesti od grofa Wezilina, starega očeta po materini strani.10 - Drugačna teza, ki jo zagovarja italijanski zgodovinar Walter Landi, pa je, da naj bi bil identičen z Ulrikom I. iz Bolzana iz družine Sempt-Ebersberg." Ker ta teza (še) ni preživela širšega strokovnega pretresa, se nameravam v nadaljnjem izvajanju držati doslej uveljavljene, standardne genealogije istrskih mejnih grofov. Freisinški škof, katerega vdana in zvesta služba oz. zasluge se omenjajo kot razlog za obe podelitvi, je bil Ellenhard. Kot 19. škof je 1052 ali 1053 v freisinški škofiji (do 1078) nasledil svojega škofovskega predhodnika Nitkerja. Karel Meichelbeck12 omenja, daje morda izhajal iz družine, iz katere so kasneje izšli prvi tirolski grofje, kar pa je vprašljivo. Bil naj bi sorodnik cesarja Henrika III., ki gaje postavil ali vsaj predlagal za škofa. Po njegovi smrti je - verjetno s tesnim sodelovanjem s kraljevo varuhinjo, cesarico Agnes - dosegel, daje mladoletni kralj Henrik IV. 1057 potrdil freisinški cerkvi vse pravice, privilegije in imetje. Tudi ko je postal polnoleten, je Henrik IV. ostal v tesni navezi z Ellenhardom.13 Ta je iz svojega lastnega in dednega imetja 1062 poleg svoje škofijske palače zgradil in ustanovil znamenito kolegijatno cerkev sv. Andreja z 21 prebendami in oficiali. Zaradi Ellenhardovih zaslug je cesar tej cerkvi 1062 podaril posest v Istri: to naj bi dokazovalo, da je cerkev, »ki jo vladar v listini imenuje samostan« - kot ugotavlja Meichelbeck -, dejansko kakšno leto starejša. - Prejemnik druge darovnice iz 1067 je bila freisinška cerkev, postavljena in posvečena sv. Mariji in sv. Korbinijanu. Tudi ob tej podelitvi se omenjajo Ellenhardove zasluge. Ime Ellenhard je zelo redko. Nosil gaje tudi skoraj sočasni puljski (Pulj v Istri) škof bavarskega 9 Pietro Kandler, ed., CD1 1 (Trieste,21986), št. 105, str. 220. 10 Franc Kos, ed., Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku III: 1001-1100 (Ljubljana, 1911), str. XL, št. 105; Lenel, Venezianisch-lstrische Studien (kot v op. 1), str. 118-9; Heinrich Schmidinger, Patriarch und Landesherr. Die weitiiche Herrschaft der Patriarchen von Aquileia bis zum Ende der Staufer, Publikationen des Čsterreichischen Kulturinstituts in Rom I/l (Graz-Koln, 1954), str. 68; Peter Štih, Kranjska v času andeških grofov (Krain in der Zeiten der Grafen von Andechs), Grofje Andeško-Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku (Die Andecsli-Meranier. Beitrage zur Geschichte Europas i m Hochmittelalter). Zbornik razprav mednarodnega znanstvenega simpozija, Kamnik 22.-23. september 2000 (Ergebnisse des internationalen Symposiums, Kamnik, 22.-23. September 2000) (Kamnik, 2001), str. 18-9. 11 Walter Landi, Tra cognatio e agnatio. Sulla provenienza degli Udalrichingi di Bolzano, conti di Appiano, Geschichte und Region - Storia e regione 11/2 (2002), str. 37-72. 12 Carolus Meichelbeck, Historia Frisingensis I/l (Augustae Vindel. et Graecii, 1724), str. 249-75 (Caput III. Ellenhardus, XIX. episeopus Frisingensis). 13 LMA III (Munchen-ZUrich, 1986), stolpec 1847. rodu (1072-1118). Ernst Klebel vidi v njem sorodnika »našega« freisinškega škofa Ellenharda. Med 1141 in 1153 seje v Kloster-Neuburgu kot priča omenjal tudi neki Ellenhard iz Labina. Klebel na podlagi področja delovanja oz. izvora teh dveh soimenjakov freisinškega škofa domneva, daje le-ta v Istri vodil teritorialno ekspanzivno družinsko politiko.14 Prostorska opredelitev posesti, podeljene Freisingu Širša prostorska opredelitev prve Freisingu podeljene posesti v Istri (iz 1062) je, da se nahaja v mejni grofiji Istri in v grofiji mejnega grofa Udalrika (in marcha Histria et in comitatu marehionis Odalrici), druge pa, daje v okraju-grofiji Istri v marki mejnega grofa Udalrika (in pago Istria in marcha Čdatriei marehionis). Večkratne oznake Istre z grofijo in marko so zbudile več razprav." Glede na to, daje zaporedje omemb značaja teritorialnih enot v prvem primeru »v marki (Istri) in v grofiji (mejnega grofa Udalrika)«, v drugem pa »v okraju-grofiji (Istri) v marki (mejnega grofa Udalrika)«, smemo pritrditi Francu Kosu, da so se meje istrske mejne grofije in istrske grofije ujemale.16 Vsebine terminov comitatus in pagus so aktualne tudi danes." Katere konkretne kraje omenjata darovnici? V prvi zadeva podelitev fiskalne posesti v krajih Pyrian in Niwenbureh, v drugi pa vasi oz. dvore (villa) Kubed (Cvbida), Predloka (Lovnca), Osp (Ozpe), Rožar (Razari), Truške (Trvscvlo), Šterna (Steina ?), Št. Peter (Sanctepetre). Lokaciji iz prve darovnice sta bili deležni različnih razlag zgodovinarjev. Simon Rutar je v razpravi o Podgradu na Krasu18 utemeljeval svoje trditve o starosti kraja Castelnuovo z darovnico Henrika IV. iz 1067 (?!); pri tej omembi seje skliceval nadelo Pietra Kandlerja »Annali delFIstria« (?!)." Henrik IV. naj bi po Rutarjevem prepričanju v tej darovnici podaril freisinški ustanovi posesti na kraljevskih tleh pri krajih Pirian in Niwenburg. Pirian naj bi bil po Rutarjevem mnenju napačno zapisani Pirpan oz. Pirpam (za Birnbaum): šlo naj bi za prastaro faro Hrušica severno od kraja Castelnuovo, ki seje tako imenovala v tržaških škofovskih aktih. V tem smislu naj bi bilo po Rutarjevem nasvetu potrebno na strani 324 popraviti Schumijevo »Urkundenbuch«.20 -Bernardo Benussi je Rutarju oporekal, češ da gre pri lokacijah Pyrian in Niwenbureh za Piran in Novigrad, ne za Hrušico in Castelnovo.21 Skliceval seje na citat zapisa iz začetka 13. stoletja v delu Notizie storiche delta cittd di Pirano Luigija Morteanija,22 ki je navajal, da je Freising imel od 14 Ernst Klebel, Uber die Stiidte Istriens, Studien zu den AnfSngen des europaischen StSdtewesens, Reichenau-Vortriige 1955-1956, Vortriige und Forschungcn IV (Sigmaringcn, 1975), str. 58-9. 15 Lenel, Venezianiscli-lstrische Studien, (kot v op. 1), str. 171-3. 16 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), str. XXVII-XXIX. 17 Cf. Giuseppe Albertoni, Die Herrschaft des Bischofs. Macht und Gesellschaft zwischen Etsch und Inn im Mittelalter (9,-II. Jahrhundert), Veroffentlichungen des siidtiroler Landesarchivs (Pubblicazioni dell'Archivio provinciale di Bolzano) 14 (Bozen/Bolzano, 2003), str. 81-5. 18 Simon Rutar, Newhaus-Castelnuovo am Karste, Mittheilungen des Musealrereines fiir Krain 3 (1890), str. 192: »Castelnuovo, der Nachfolger Carstbergs, ist jedoch viel alter, als man aus der Erzahlung Valvasors entnimmt. Denn nach Kandler (Annali deli' Istria) soli schon Heinrich IV. im Jahre 1067 dem Freisinger Bischof Besitzungen auf dem koniglichen Boden zu Pirian und Niwenburg gesehenkt haben. «Pirian» ist nur versehrieben fiir Pirpan oder Pirpam (Birnbaum), und wir wissen, dass in den bischoflichen Acten von Triest die uralte Pfarre Hrušica, nordlich von Castelnuovo, immer mit diesem Namen bezeichnet wurde... In diesem Sinne ist Schumi's Urkundenbuch p. 324 zu korrigieren.« Ker je Rutarjeva razprava v nemščini, ne sme presenetiti uporaba nemških oblik krajevnih imen. " Rutar je pogrešil glede časovne opredelitve darovnice: Niwenbureh se omenja v prvi freisinški istrski darovnici iz 1062, ne v drugi iz 1067. Kaj naj bi bili Kandlerjevi »Annali delFIstria«, ni jasno; vsekakor je v Kandler, CDI 1 (kot v op. 9), št. 105, str. 220, objavljena druga darovnica (iz 1067), ne tista iz 1062 (ki omenja Niwenbureh). 20 Gre za krajevni seznam k: Franz Schumi, ed., Urkunden- undRegestenbuch des Herzogthums Krain II: 1200-1289 (Laibach, 1884 u. 1887), str. 324. 21 Bernardo Benussi, Nel medio em, Pagine di storia istriana (Parenzo, 1897), str. 285. 22 Lijigi Morteani, Notizie storiche delta citta di Pirano (Trieste, 1886), str. II. cesarja comitatum piranskega kastra. - Na temelju istega zapisa - v rokah je imel piranski izvirnik - je Camillo de Franceschi v spremni študiji k piranskemu kartularju upravičeno sklepal, da darovnica iz 1062 ni zadevala le piranske okolice, ampak je s pravnimi kompetencami posegala tudi za obzidje piranskega kastra.23 Tudi ubikacija vasi oz. dvorov v drugi darovnici ni povsem dorečena. Bernardo Benussi je (1897) zapisal, da gre za kraje (z italijanskimi imeni) Covedo, Lonche, Ospo, Rosariol, Truschc, Sterna in S. Pietro, pri katerem je v oklepaju dodal: »pri Bujah«.24 Franc Kos je v tretjem delu Gradiva (1911) krajevna imena razlagal v skladu s predhodnikom (s slovenskimi imeni) kot: Kubed, Predloka, Ospo, Rozarijol, Truške, Šterna in Št. Peter ter dodal podrobnejšo lokacijo: »Kubed, Predloka in Rozarijol so vasi v Dekanski občini blizu Kopra. Severno od Rozarijola je Ospo. Jugozahodno od Kubeda so Truške. Šterna in Št. Peter sta vasi v Bujskem okraju«.25 V Monumenta Germaniae Historica (1978) pa sta v povzetku objave listine iz 1067 dve od naštetih lokacij zapisani kot nerešeni, namreč Steina (Benussijeva in Kosova Šterna) in Sanctepetre (po Benussiju in Kosu Sv. Peter v bližini Buj). V komentarju k objavi v Monumenta Germaniae Historica najdemo pojasnilo, da naj bi bil Sanctepetre identičen z enim od obeh krajev z imenom S. Pietro v deželi Goriški ali s Sv. Petrom pri Postojni.26 Dejansko je najopaznejši kraj s tem imenom, ki bi se po svoji lokaciji smiselno vklopil v skupino ostalih šestih, omenjenih v darovnici, Sv. Peter (San Pietro dell'Amata, sodobni Raven) severno (!) od Buj. Družbeno-gospodarska povcdnost darovnic V darovnicah je bila posest podeljena s pripadajočimi koristmi, ki so zajemale podložnike obeh spolov, cerkve, dvore, zgradbe, mline, obdelano in neobdelano zemljo, vinograde, polja, travnike, pašnike, gozdove in gozdna lovišča, vode in lovišča rib, pristajališča, poti, mitnine, trge, kovnice. Podelitev gozdnih in vodnih pravic, ki so spadale v vladarjev regal, kaže, da darovnici zadevata prvotno vladarsko posest v Istri. Ob kmetijskih in obrtnih (mlini) površinah in objektih so zanimivi podeljeni segmenti prometne infrastrukture (pristajališča) pa tudi elementi tržnega gospodarstva (trgi, kovnice, mitnine), kar zgovorno slika tako način podeljevanja posesti kot gospodarsko podobo tedanje Istre. Posest gradeških in oglejskih patriarhov v Istri Od cerkvenih gospodov so imeli v severozahodni Istri 11. stoletja poleg freisinških ustanov obsežne posesti zlasti gradeški in oglejski patriarhi, kar (ob drugih manj opaznih upravičencih do [dohodkov od] nepremičnin) popestruje in zapleta sliko tamkajšnjih posestnih razmer. Konec aprila 1012 je nemški kralj Henrik II. podelil oglejskemu patriarhatu in patriarhu Janezu IV. mesti Pičan (Pedena) in Pazin v istrski grofiji, k temu pa še oba bregova reke ob pristanu v Plominu.27 Omenjeni oglejski patriarh si je prizadeval pridobiti Gradež.28 Osvajalno politiko do Gradežaje nadaljeval tudi naslednji oglejski patriarh Popon (1019-1042). Chronicon 21 Camillo de Franceschi, Origini e sviluppo del comune di Pirano, AMSI 36 (Parenzo, 1924), str. XXIII-XXVI. 24 Benussi, Net medio evo (kot v op. 21), str. 284-5. 25 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), str. 150, št. 251. 26 MGH D. H. IV. (kot v op. 2), str. 243-4, št. 187. 22 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), št. 31; Hetnrici II. et Arduini diplomata, H|arry| Bresslau, H[ | Bloch et al. ed., MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae III (Miinchen, 1980), št. 243. 28 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), št. 40. patriarcliarum Aquileiensium alteram poroča, da se je na cerkvenih zborih v Rimu in Ravenni pritoževal papežu Janezu XIX. in cesarju Konradu II. zoper gradeškega patriarha Urza (1017-1045). Dosegel je, da je bila gradeška fara dodeljena oglejski cerkvi. Papež mu je izročil oblast čez šestnajst škofij, mdr. čez tržaško, novigrajsko, puljsko, poreško in koprsko, kar naj bi potrdil tudi cesar.29 Poleti 1024 (po smrti papeža Benedikta VIII. in cesarja Henrika II.) seje bil zaradi strankarskih peripetij v Benetkah dožev brat, gradeški patriarh Urz, prisiljen zateči v Istro. To je izkoristil oglejski patriarh Popon; zavzel, izropal in opustošil je Gradež, nato pa pod pretvezo dobil od papeža privilegij s podelitvijo gradeškega otoka in cerkve.30 Papež pa je še v istem letu pridobil tudi poročila z druge strani.31 Listina iz 1024, ki jo Julius v. Pflugk-Harttung v Acta pontificum Romanorum inedita datira s septembrom, Franc Kos v tretjem delu Gradiva in Harald Zimmermann v Papsturkimden 896-1046 pa z decembrom,32 omenja, da je gradeški patriarh Urz prosil papeža Janeza XIX., naj mu potrdi posesti njegove cerkve po Beneškem, Italskem kraljestvu in v istrski grofiji (in comitatu Istriensi), kjer se konkretno omenja posest v Trstu, Kopru, Piranu, Novigradu, Poreču, Rovinju, Pulju ter v kaštelu sv. Jurija in drugod (in Istria, in Tergeste, in IustinopoH, Pirano, Ciuitate noua, Parentio, Ragunio, Pola atque castello sancti Georgii ac reliquorum locorum). Papež je zapovedal, da ne sme nihče nadlegovati gradeškega patriarha in njegovih naslednikov na posestvih gradeške cerkve, zlasti ne v piranski, umaški in sečoveljski fari (in plebibus precipue Piriani, Humagi scilicet et Sitioie). Patriarhu je potrdil posesti v Trstu, Kopru, piranski, umaški in sečoveljski fari ter v krajih, ki so spadali k tem faram, dalje desetine, prvine in druga darila v siparskem gradu (in Tergeste, Iustinopoliseu in predictisplebibus, Pirani scilicet, Humagi, Sizole, vel in locis ad easdem plebes pertinentibus, decimas ac primitias ceterasque offersiones in illis oblatas vel in Sipariensi castro). Papež je tudi zahteval od Popona, da mora gradeškemu patriaru Urzu vrniti vse, kar mu je vzel.33 Spor in rivalstvo med patriarhoma sta se nadaljevala. Na cerkvenem zboru v Rimu sta 6. aprila 1026 papež Janez XIX. in nemški cesar Konrad II. v Urzovi odsotnosti vnovič odločila v prid Ogleja in mu podelila gradeško faro.34 Papež je septembra 1027 potrdil oglejske pravice do gradeškega otoka s pritiklinami.35 Marca 1034 je tudi cesar Konrad II. potrdil oglejskemu patriarhu Poponu gradeško faro, ki je Benečani Ogleju niso priznavali.36 Oglejski patriarh seje 1042 vnovič polakomnil Gradeža in ga pod pretvezo razdejal in izropal.37 Po Poponovi smrti pa je papež Benedikt IX. 1044 sklical sinodo, na kateri je bilo določeno, da se gradeškemu patriarhatu in patriarhu Urzu povrne vse, kar mu je bil s spretnimi potezami odvzel oglejski patriarh Popon. Gradeškim patriarhom so potrdili posest v Istri, Trstu, Kopru, Piranu, Novigradu, Poreču, Rovinju, Pulju, v kaštelu sv. Jurija (in Istria, in Tergeste, Justinopoli, Pirano, item in Ciuitate noua, Parentio, Ragunio, Pola atque in castello sancti Georgii) in drugod.38 29 Ibid., št. 43. 30 Ibid., št. 60, 61; Harald Zimmermann, Papsturkimden 896-1046. Zweiter Band: 996-1046, Ostcrreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Denkschriften, 177 (Wien, 1985), št. 560. 31 F. Kos, Gradim III (kot v op. 10), št. 65; Zimmermann, Papsturkunden II (kot v op. 30), št. 561. 32 Julius v. Pflugk-Harttung, Acta pontificum Romanorum inedita II. Urkuitden der Papste mm Jalire c. 97 bis zuni Jahre 1197. Zweiter Band (Stuttgart, 1884), št. 101; F. Kos, Gradivo 111 (kot v op. 10), št. 66; Zimmermann, Papsturkunden II (kot v op. 30), št. 562. 33 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), št. 67. 34 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), št. 74; Zimmermann, Papsturkunden II (kot v op. 30), št. 576. 35 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), št. 76; Zimmermann, Papsturkunden U (kot v op. 30), št. 578. 36 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), št. 89; Conradi 11 diplomata, ed. Harry Bresslau, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae IV (Miinchen, 1980), št. 205. Posesti po Istri je imela tudi tržaška škofija; tedanji nemški kralj Henrik III. ji jih je - po posredovanju oglejskega patriarha - 1039 potrdil in ji podelil tudi Umag (F. Kos, Gradivo III [kot v op. 10), št. 103; Helnrlci III. diplomata, ed. Harry Bresslau - Paul Kf.hr, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae V (Miinchen, 1980], št. 12). 37 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), št. 121. 31 F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), št. 128; Zimmermann, Papsturkunden II (kot v op. 30), št. 618. Odločitev je bila kratke sape: nemški kralj Henrik IV., donator obeh omenjenih podelitev Freisingu, je namreč - skoraj sočasno s prvo freisinško darovnico - 16. decembra 1062 ustregel prošnji (novega) oglejskega patriarha Godebolda in oglejski cerkvi ter patriarhu in njegovim naslednikom potrdil lastninsko pravico do omenjene gradeške fare (Gradensis plebs), ki naj bi jo po trditvah prosilca patriarhu Poponu dodelila papež Janez XIX. in cesar Konrad II. (taka darovnica ni ohranjena). Potrditev te posesti Ogleju navaja, da je gradeška fara imela pritikline na ozemlju Pulja, Pirana (Pirianum), Kopra (Capris), v vsej istrski grofiji (in omni Histriensi comitatu) in drugod.39 Oglejski patriarhat je v Istri pridobil obsežne posesti zlasti z darovnico Ulrika III., sinu istrskega mejnega grofa Ulrika II. Weimar-Orlamunde (po Landiju je ta darovalec Ulrik II. Ebersberg, bolzanski grof) iz 1102.40 Patriarhat je obvladal večino severne in severovzhodne Istre ter številne kaštele in vasi. Med slednjimi zbujajo našo pozornost zlasti Šterna (Cisterne), Kubed (Cavedel) in Št. Peter41 s samostanom sv. Petra in sv. Mihaela: vasi s temi imeni je namreč z darovnico Henrika IV. 1067 prejela freisinška cerkev, postavljena in posvečena sv. Mariji in sv. Korbinijanu! Tako darovnica Ogleju iz 1062 kot slednja iz 1102 zaradi sorodnih lokacij podeljenih posesti freisinških ustanov (samostana sv. Andreja in freisinške cerkve sv. Marije in sv. Korbinijana) in posesti gradeške oz. oglejske posesti odpirata vprašanje o načinu, kako so freisinški škofje upravljali istrsko posest obeh svojih prejemnikov: ali neposredno prek lastnega vicegrofa ali gastalda, ali pa so dohodke podelili v fevd cerkvenim ali laičnim gospodom; konkretnih tovrstnih podatkov o tej posesti sicer v objavljenih izvirnikih ni. Dobrih sto let kasneje, 1173, je oglejski patriarh Ulrik, ki je še vedno gospodaril v velikem delu Istre, podaril opatiji v Beligni pri Ogleju dvor (curia) med Sečo, Sečovljami in Albucanom (blizu samostana sv. Onofrija) na Piranskem.42 - On ali njegovi predniki so to posest pridobili bodisi od freisinške cerkve ali pa so jo - z vladarjevim posredovanjem - nasledili prek gradeških patriarhov.43 Posredna omemba freisinških pristojnosti na Piranskem Darovnici freisinškima ustanovama iz 1062 in 1067 sta splošno znani in redno navajani v zvezi s freisinško posestjo v Istri. - Ne nova, vendar od doslej obravnavanih darovnic občutno manj znana in še manj citirana ter v literaturi pritegnjena v obravnavo freisinške istrske posesti, je posredna omemba pristojnosti freisinške škofije na piranskem območju iz začetka 13. stoletja. Najdemo jo v zapisu, nastalem zaradi dogajanja, ki s Freisingom ni imelo nikakršne zveze. Šlo je za razmerje »duhovnega« in »posvetnega« Pirana in njegovih prebivalcev do koprske škofije, ki ji je pripadala cerkvena jurisdikcija nad Piranom. Med piranskim klerom in meščani na eni strani in koprsko škofijo na drugi je namreč prišlo do nasprotja, ki so ga sprožile v prvi vrsti tuzemne, materialne zahteve in interesi. Odmeven (tudi v literaturi večkrat omenjan)44 je bil 3' F. Kos, Gradivo III (kot v op. 10), št. 225; MGH D. H. IV. (kot v op. 2), št. 98. 40 Franz Schumi, ed., Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain I: 777-1200 (Laibach, 1882/3), št. 67; Franc Kos, ed.. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV: 1101-1200 (Ljubljana, 1920, z letnico 1915), št. 5. 41 Benussi, Ne! medio evo (kot v op. 21), str. 304; F. Kos, Gradivo IV (kot v op. 40), str. 3; Peter Štih, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem, Razprave filozofske fakultete (Ljubljana, 1994), str. 152, locirajo ta Št. Peter severozahodno od Buj (kjer seje dejansko tudi nahajal kraj s tem imenom). 42 Kandler, CD/ 1 (kot v op. 9), št. 153, str. 291; F. Kos, Gradivo IV (kot v op. 40), št. 536; Camillo de Franceschi, ed., Chartularium Piranense. Raccolta dei documenti medievalI di Pirano I: 1062-1300, AMSI 36 (Parenzo, 1924), št. 2. 43 De Franceschi, Origini e sviluppo del comune di Pirano, (kot v op. 23), str. XXV. 44 Luigi Morteani, Sulla lite per la decima dell' olio tra i veseovi di Capodistria ed il elero e popolo piranese, Archeografo Triestino, n. s., 21 (1896-1897), str. 249-65; Darja Mihelič, Piransko olje in koprska škofija (začetek 13. stoletja). Acta Histriae 9/2 (Koper, 2001), str. 311-20. zlasti dolgoletni spor Pirančanov s koprsko škofijo za piransko oljno desetino med letoma 1201 in 1207.45 Koprski škof Adalgerij sije želel zagotoviti dohodek od piranske proizvodnje olja. Nad Piranom, ki mu dajatve ni hotel plačevati, je izrekel interdikt, cerkveno prepoved opravljanja božje službe. Prošnje Pirančanov, naj kazen umakne, niso zalegle. Prišlo je do pritožb na papeža46 in imenovanja cerkvenih razsodnikov, ki naj bi odločili o zadevi. Sledili so dnevi in dnevi zaslišanj prič obeh strani.47 V pričevanju, ki je sledilo zaprisegi zaslišanih 14. decembra 1201 glede oljne desetine je vrsta zaslišanih izjavila,48 daje bil notar Dominik, ki je zapisal poverilni listini o zastopnikih piranskega klera in faranov v tem sporu, pred kakega pol leta (torej poleti 1201) umeščen za notarja od grofa oz. podestata Bertolda, ki naj bi - po pričevanjih dveh prič - prejel to oblast in grofovstvo od grofa Majnharda; ta (ali pa po izjavah osmih zaslišanih grof Bertold neposredno!) naj bi ju dobil od freisinškega škofa, ki ju je prejel od (nemškega) vladarja (imperator). Prvi zaslišani, duhovnik Venerij, je izjavil, daje notar Dominik prisegel za notarja pred grofom Bertoldom, ki je podestat tega kraja (Piran) za freisinškega škofa, ki je to oblast dobil od vladarja. Tudi po trditvi tretje priče, portirja Janeza, naj bi imel piranski podestat Bertold umes-titvene pristojnosti neposredno od Freisinga. Podobno je izjavila četrta priča, piranski sodnik Tiso, ki pa Bertolda imenuje piranski grof. Trditev te priče je potrdil tudi deveti zaslišani, Lovrenc iz Marčane, medtem ko sta enajsti in dvanajsti zaslišani (Janez Corvello in Albin Donade) potrdila pričevanje prve priče, ki tudi ni omenjala Majnhardovega posredništva pri prehodu 45 Chartularium Piranense I (kot v op. 42), št. 11-65, 65 a. 46 Ibid., št. 16. 47 Končna razsodba je odločila v prid piranske cerkve in je dajatev od olja - do katere koprska škofija dejansko ni bila nikdar upravičena - dodelila piranski cerkvi, koprski škof pa je pridobil druge dohodke: pobral je štiridesetino revežev in štiridesetino za gradnjo cerkva ter lepo denarno odškodnino 278 liber kot nadomestilo za izgubljeno pravdo. Leta 1206 (1207) je razsodbo potrdil tudi papež (Chartularium Piranense 1 [kot v op. 42], št. 65 a). 48 Trinajst zaslišanih prič, od katerih je le zadnja skušala zagovarjati škofovo stališče, je izjavilo: 1... dictus Domlnicus fecit iuramentum tabellionatus coram comite Bertoldo, qui est potestas illius loci per episcopum de Frisengo, qui habuit banc potestatem ab imperatore et coram gastaldione et populo terre. Et dictus comes investlvit dictum Dominicum de tabellionatu cum lampulo mantelU ... 2 ... Domlnicus tabellio fuit factus tabellio a Bertoldo comite ipsius castri, et ipse habuit Itanc potestatem el commitatum istum a com mite Mainardo, et iste Mainardus Itabet commitatum istum ab episcopo de Frisengo, et ille habuit ab imperatore. 3 ... dixit de tabellione, silicet quod sit factus tabellio a Bertoldo potestate Pirani, qui liabet banc potestatem ab episcopo de Frisingo ... quod sit circa medium annum quod fuit creatus tabellio. 4 ... Domlnicus tabellio fuit factus tabellio a Bertoldo comite de Pirano, qui habet hanc potestatem ab episcopo de Frisengo, et episcopus habuit cam ab imperatore. 5 ... dixit de tabellione quod sit creatus tabellio a Bertoldo qui est comes eorum, qui habet banc potestatem a comite Mainardo, qui Mainardus habet hanc potestatem ab episcopo de Frisengo, qui episcopus liabet banc potestatem ab imperatore. 6... dixit de creatione tabellionis facta a Bertoldo, et loco et tempore, et a quo alio a quibus hec potestas emanaverit in Bertoldum... 7 ... dicit de creatione tabellionis facta a Bertoldo comite eorum et loco et tempore el de personis per quas hec potestas evenlt in Bertoldum ... Dicit lamen quod investivil eum Bertoldus cum ciroteca. 8 ... dicit de creatione Dominici in tabellionem facta a Bertoldo, et loco et tempore et de personis per quas el a quibus potestas pervenit in Bertoldum ... El dicit quod fuit investilus per lampulum pellium Bertoldi. 9 ... De personis a quibus hec potestas defluxit in Bertoldum concordat cum Tisone (četrta priča). 10... dixit de creatione tabellionis facta a Bertoldo comite terre et loco et personis a quibus hec potestas pervenit in Bertoldum ... 11 ... dixit de creatione tabellionis, el loco, et de persona a qua fuit creatus, et de personis, a quibus persona creans habuit potestatem creandi, el de investitura tabellionatus facta per clamidem commitis ... idem quod Venerius presbiter (prva priča). 12 ... dixit de creatione tabellionis facta a Bertoldo comite terre, et de loco, et de personis a quibus et per quas iurisdictio ilia venit in commite Bertoldo ... idem quod presbiler Venerius (prva priča). 13 ... dicit de facto tabellionis Dominici... dicit se nescire an sit tabellio vel lion; credit lamen quod Bertoldus, qui eum dicitur fecisse tabellionem, non potuerit eum facere quia non habet liane auctoritatem. pravic med Freisingom in Bertoldom. Samo dve (!) priči (druga in peta) sta v verigi prehajanja pooblastil omenili tudi grofa Majn-harda. Druga priča, svečar Janez Janeza Valt-rama, je trdila, daje Bertold, grofkastra, prejel to oblast in grofovstvo od grofa Majnhar-da, kije imel grofovstvo od freisinškega škofa, ta pa ga je imel od vladarja. Peti zaslišani, Aldigerij Cunipe, pa je izjavil, daje njihov grof Bertold imel to oblast od grofa Majnharda, ki jo je imel od freisinškega škofa, ta pa od vladarja. Šesta, sedma, osma, deseta in trinajsta priča (sodnik Janez Almerika, Peter de Imena, Odolrik de Ripaldo, Janez de Iname in duhovnik Peter) niso omenjale celotne verige prehoda pooblastil, ampak le Bertolda; trinajsta priča, duhovnik Peter, je zagovarjala stališče koprskega škofa in je Bertoldu odrekala oblast za umeščanje notarjev. Zapis sta po izvirnikih piranskega arhiva (vsebinsko gre za tri izvirnike, prvega z zaslišanji enajstih, drugega dveh, tretjega [dvojnika obeh prejšnjih] vseh trinajstih prič),49 in extenso objavila Luigi Morteani50 in kasneje Camillo de Franceschi.51 Morteani ga je časovno umestil »okrog leta 1220«, kar je najverjetneje zavedlo Milka Kosa, daje v petem delu Gradiva zapis časovno opredelil s »pred letom 1216«.52 Omenjene osebe in družinske povezave Tudi v tem zapisu nas predvsem zanimajo nekatere omenjene osebe. Pri grofu Majn-hardu, ki ga sicer zasledimo le v dveh (!) izjavah prič, bi moglo iti bodisi za goriškega grofa Majnharda II. (1158-ok. 1232) ali za Majnharda Šumberškega, ki se v istrskih dokumentih 1141-1183 omenja kot istrski grof. Bilje namestnik mejnega grofa, k temu pa tudi odvetnik poreške cerkve, od katere je imel kaš-tel Pazin in drugo posest.53 'S 1 ^ i =1 -Si -Si -s -s £ ■S -a •S ■S o b *-> <-> O J .s .S .Ci s S § ej 1 i =1 iS =1 o -Si -a. -a -s -5 -s <2> c -a ■S JS Q -s JS 'G I O £ ! 1 S .S £ -s eorum § C S 1 I ss 2 o <-> S 1 1 1 S 1 1 1 L. £ 8 s S s S a O b s «3 *-> H 3 o o a 3 aa o L. u I =1 1 cq § =1 1 § CQ 1 CQ 35 1 § cq š 1 CQ 1 kot 1 1 § CQ 1 CQ p ■a a 'a' u a JS 1 «-> j= 01 L. 'M5 .§ S p v, > O BI 1 I §0 F & .1 §0 S! bi 'C •g u. U, £ £ M "S -s C H 5 H H 5 t< tr f f t- Tj- '3 b; b; § b? U — ■S o M o o i- u a n 1 | § 8 —C — js > f . V t f .f o M o M o g X -S! "S .g g -Š o SS g .5 5 'C 1 s S s 1 «5 s -š I s 1 § •-> R £ 1 1 1 •J -š 1 Ci C 0 1 k. "-i 'C ■S i s priča 1 § ^ ^ -Ji s: C c/i rt- m r- 00 CN 49 Piranski arhiv, Listine, št. 15, 16, 18. 50 Luigi Morteani, Documento del 1220 circa: dodatek k članku: idem, Sulla lite per la decima dell' olio (kot v op. 44), str. 256-65. 51 Chartularium Piranense 1 (kot v op. 42), št. 22, 23; imena prič v tabeli povzemam po tej objavi, čeprav so nekatera med njimi razbrana in objavljena netočno. 52 Franc Kos - Milko Kos, ed., Gradivo :a zgodovino Slovencev v srednjem veku V: 1201-1246 (Ljubljana, 1928), št. 250. " Štih, Goriški grofje ter njihovi ministerial! in militi v Istri in na Kranjskem (kot v op. 41), str. 86-7, 140-1, 150-1. Luigi Morteani je v svojih zgodovinskih zapiskih o mestu Piran (1886) grofa Majnharda iz obravnavanih pričevanj glede oljne desetine enačil z goriškim grofom, ki naj bi investiral v piranski kastel nekega grofa Bertolda, ki je bil verjetno burgravio,54 Milko Kos je v petem delu Gradiva (1928) sledil Morteaniju in grofu Majnhardu pripisal goriško grofovstvo.55 Skoraj pol stoletja kasneje (1975) je Ernst Klebel v razpravi o istrskih mestih podobno zapisal, daje bilo mesto (Piran) 1201 v rokah goriških grofov, ki so tja umeščali »burggrafe«.56 Drugačno je bilo stališče Camilla de Franceschija, ki je v uvodni študiji v piranski kartular (1924)" menil, daje iz pričevanja glede oljne desetine razvidno, daje v drugi polovici 12. stoletja pravna jurisdikcija nad Piranom prešla z ofevditvijo na Majnharda di Schwarzenburg (Majnharda Šumberškega). Po izjavah dveh prič, ki sta ob zaslišanju omenili grofa Majnharda, naj bi ta svoje pridobljene pravice nad Piranom odstopil Bertoldu (po izjavah osmih zaslišanih pa naj bi Bertold prejel pooblastila neposredno od Freisinga). Bertolda, ki je pol leta prej umestil notarja Dominika, imenujejo zaslišani svojega grofa, grofa kastra, piranskega grofa, grofa območja (comes eorum, ~ ipsius castri, ~ de Pirano, ~ terre) ali svojega podestata, podestata tega kraja, podestata Pirana (potestas eorum, ~ illius loci, ~ Pirani). Milko Kos je ob pojasnilih k objavi zapisa o piransko-koprskem prepiru glede oljne desetine izrazil negotovost glede identifikacije v zapisu omenjenega grofa Bertolda: »Iz katere rodovine je bil ta grof Bertold, mi ni znano. Mejni grof Bertold IV. iz rodovine Andechsov je že 1. 1204. umrl (gl. št. 77 )«.58 - Kosa je zavedla njegova lastna napačna časovna umestitev dogodkov v poldrugo desetletje kasnejši čas; popravek datacije bi mu razkril, da gre pri Bertoldu, ki ga omenja zapis, prav za njemu znanega mejnega grofa Bertolda iz hiše Andeks (1188-1204). Investitura v notariat je bila izključna pravica grofa ali mejnega grofa; izvajala seje osebno in ne po posredniku.59 Tudi pričanje istega leta 1201 v podobni zadevi glede izolske oljne desetine med koprskim škofom in opatico samostana sv. Marije pri Ogleju navaja, da sta bila dva izolska notarja postavljena za notarja od mejnega grofa Bertolda.60 Bertold je bil po svojih naslovih opazna oseba svojega časa. Njegova starša sta bila istrski mejni grof Bertold III. in Hedvika Wittelsbach. Bilje istrski mejni grof( 1188-1204), dalmatinski, hrvaški in meranski vojvoda (1180-1204). Zastavimo si še vprašanje, kateri freisinški škofje so stolovali v Freisingu za časa obeh Majnhardov in Bertolda pred decembrom 1201, ko je nastal zadnji doslej znani zapis, ki omenja freisinška pooblastila v Istri - točneje na Piranskem. Skušajmo ugotoviti ev. povezave med škofi in omenjenimi istrskimi gospodi. Te namreč morejo razkriti razmerje Freisinga do Istre. Freisinška škofa, ki sta bila sodobnika Majnharda Šumberškega, sta bila Oton I. (22. freisinški škof, 1137-1158) in Adalbert I. (23. freisinški škof, 1158-1184), Bertoldova sodobnika sta bila škofa Aldalbert I. in Oton II. (24. freisinški škof, 1185-1220), Majnhard Goriški pa je ob teh dveh doživel še freisinška škofa Gerolda (25. freisinški škof, 1220-1229) in Konrada (26. freisinški škof, 1230-1248). Pregled znanih zapisov iz razdobja med 1141 in 1232 pa ne razkriva pojavljanja katerega od Majnhardov v bližini freisinških škofov. Povsem drugače pa je z Bertoldom. Ta v zapisih večkrat nastopa zlasti ob strani freisinškega 54 Morteani, Nolizie storiclie detla citta di Pirano (kot v op. 22), II: »La donazione fatta ai veseovi di Frisinga (1062) e importante, perche sta in relazione con un cenno fatto in un documento posteriore del 1201, dal quale rilevasi che i suddetti veseovi avevano in Pirano diritti d' investitura ch' essi eonferirono nella seconda meta del secolo XII" al conte Mainardo di Gorizia, il quale a sua volta investisce del nostro castello un certo conte Bertoldo, che sara stato probabilmente burgravio.« 55 F. Kos - M. Kos, Gradivo V (kot v op. 52), str. 135. 56 Klebel, Uber die Stadte Istriens (kot v op. 14), str. 58. 57 De Franceschi, Origini e sviluppo del comune di Pirano (kot v op. 23), str. XXV. 58 F. Kos - M. Kos, Gradivo V (kot v op. 52), str. 134. 59 De Franceschi, Origini e sviluppo del comune di Pirano (kot v op. 23), str. XXVI. 60 Pietro Kandler, CD1 2 (Trieste, M986), št. 190, str. 353-4. škofa Adalberta, občasno pa tudi ob škofu Otonu II. Bil je prisoten, ko je bila 1180 Freisingu dosojena solna in mitninska pot prek mostu v Veringenu." Najdemo ga med pričami, ko sta 1180 freisinški škof Adalbert in svetokriški opat Henrik na poziv papeža Aleksandra III. razsodila, da krški kanoniki in ministeriali nimajo pravice voliti krškega škofa, ampak je to v pristojnosti Salzburga.62 Škof Adalbert je mejnemu grofu Bertoldu in njegovemu sinu, vojvodi Dalmacije in Hrvaške, 1182 podelil odvetništvo v hribih v briksenski, tridentinski in churški škofiji.63 Bertold je bil med pričami, ko je 1189 na Dunaju cesar Friderik I. pred odhodom v Sveto deželo (ki se ga je Bertold udeležil ob vladarjevi strani) podaril freisinškemu škofu Otonu II. različne pravice v Avstriji.64 Kako to, daje bil Bertold tako blizu Freisingu in daje bil hkrati podaljšana roka Freisinga v Istri? Ali so ugotovljive kakšne družinske povezave med freisinškimi škofi in Bertoldovo rodbino? Medtem ko Adalbertovo poreklo ni podrobneje znano, pa je za Otona II. v četrti knjigi Traditionum Frisingensium natančno zabeleženo, da je bil rojen očetu Dietpoldu iz Berga, švabskemu grofu, njegova mati pa je bila Gizela, grofica iz Diefina. Zakoncema seje rodilo šest sinov, od katerih sta štiri namenila za duhovni poklic. To so bili Dietpold (Theobald) Pasavski, Henrik VViirzburški, Manegold Pasavski in Oton Freisinški. Ostala dva brata sta bila Bertold in U(da)lrik, ki naj bi v Passauu nasledil brata Manegolda.65 DieBen, od koder je izhajala grofica Gizela, je bil eden centrov gospostev grofov Andeks. Rodbinsko drevo andeških in diefienskih grofov kaže, da sta bila istrski mejni grof Bertold III., oče (našega) Bertolda IV. Meranskega, in Gizela, mati freisinškega škofa Otona II., brat in sestra. Bertold, ki je ob pravdi glede oljne desetine med Pirančani in koprsko škofijo 1201 umestil piranskega notarja Dominika in po pričevanju osmih zaslišanih prejel svoja pooblastila neposredno (!) od freisinškega škofa, in freisinški škof Oton II. sta bila bratranca! To je razvidno iz podatka iz 1215,66 ki omenja sorodstvo istrskega mejnega grofa Henrika, sina »našega« Bertolda IV., in freisinškega škofa Otona II.; Henrik se omenja kot Otonov nečak (nepos). Dejansko ne gre za pravega nečaka (sin brata ali sestre), ampak za bratrančevega (Bertold IV.) sina. Tudi Meichelbeck ob sklicevanju na isti podatek navaja, da je bil istrski mejni grof Henrik sorodnik freisinškega škofa Otona, ker je bil njegov ded Bertold brat Otonove matere Gizele.67 Oton II. je izrazil privrženost svojim sorodnikom tudi tedaj, ko je Henrikovi ženi Zofiji potrdil fevde njenega očeta grofa Alberta Višnjegorskega.68 Možno je, da Freising kot škofija ni udejanil svoje piranske istrske posesti. Očitno pa so njegovi škofi po družinskih zvezah znali poskrbeti, daje Istra in freisinška posest v njej ostajala pod vplivom in v »bližini« freisinške škofije. Po drugi strani pa je škofijska posest predstavljala orodje za krepitev dinastične moči plemiških družin, ki so načrtno usmerjale svoje moško potomstvo na vplivne položaje cerkvenih dostojanstvenikov. 61 Meichelbeck, Historia Frisingensis l/l, (kot v op. 12), str. 365-7; F. Kos, Gradivo IV (kot v op. 40), št. 629. 62 Meichelbeck, Historia Frisingensis I/l, (kot v op. 12), str. 374-5; F. Kos, Gradivo IV (kot v op. 40), št. 624. 63 Meichelbeck, Historia Frisingensis II1, (kot v op. 12), str. 370-1; Joseph Zaiin, ed., Codex diplomalicus Austriaco-Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Osterreich (1), FRA, DA XXXI (Wien, 1870), št. 119; F. Kos, Gradivo IV (kot v op. 40), št. 658. 64 Meichelbeck, Historia Frisingensis I/l, (kot v op. 12), str. 379-80; Zahn, Codex diplomalicus Austriaco-Frisingensis (kot v op. 63), št. 122. 65 Meichelbeck, Historia Frisingensis I/l, (kot v op. 12), str. 377. 66 F. Kos - M. Kos, Gradivo V (kot v op. 52), št. 245. 67 Meichelbeck, Historia Frisingensis I/1, (kot v op. 12), str. 395:»... Hainricus Histriae Marchio, Ottonis Episcopi nostri consanguineus (quippe eujus avus Bertholdus Gislae, quae Mater Ottonis fuerat, frater fuit)...« 68 Meichelbeck, Historia Frisingensis I/l, (kot v op. 12), str. 378; Schumi, Urkunden- tind Regestenbuch II (kot v op. 20), št. 19; F. Kos - M. Kos, Gradivo V (kot v op. 52), št. 157. Mnenja o velikosti in pomenu freisinške posesti v Istri Zgodovinarji si glede pomena freisinške posesti v Istri niso bili enotni; bistveno je bilo njihovo osnovno opazovališče: ocene pomena posesti se razlikujejo, če jih dojemamo s stališča Freisinga (in vse njegove posesti) ali s stališča (teritorialno opredeljene) Istre oz. njenega severozahodnega (piranskega) dela. Pavle Blaznik je v razpravi o srednjeveški freisinški loški posesti in njeni kolonizaciji označil istrsko posest Freisinga južno od Trsta kot najmanj pomembno med freisinškimi zemljiškimi posestmi, ki naj bi se omenjala le 1067.69 Milko Kos je v separat, ki mu gaje podaril avtor, pri tej trditvi na rob dopisal: »tudi kasneje«. Dobrega četrt stoletja po izidu Blaznikovc razprave je podobno ugotovitev kot Blaznik v delu Osterreichische Geschichte 907-1156 postavil tudi Kari Brunner: Tako je tam (v Istri, op. a.) 1062 in 1067 dobil posesti tudi Freising. Upanje na lastno olivno olje pa se mu ni izpolnilo, kasneje namreč ni nič več slišati o tem.70 Drugi avtorji, ki so imeli pred očmi predvsem Istro in piransko območje, so izrazili prepričanje, da freisinška posest na Piranskem ni bila nepomembna. Luigi Morteani je 1886 v Notizie storiche clella citta di Pirano zapisal, da je bila darovnica Freisingu iz 1062 pomembna, saj je iz podatka po 1201 razvidno, da so imeli freisinški škofje investiturne pravice, ki so jih v drugi polovici 13. stoletja prenesli na grofa Majnharda Goriškega, ki je nato investiral na (piranski) kaštel grofa Bertolda, kije bil najverjetneje burgravio71 (ni jasno, kaj naj bi ta funkcija pomenila). Bernardo Benussi je v svoji srednjeveški zgodovini Istre 1897 omenil darovnici Henrika IV. iz 1062 in 1067 Freisingu.72 V opombi je po Morteanijevih zgodovinskih zapiskih o Piranu73 citiral izvleček piranskega izvirnika o pričevanju glede spora za oljno desetino (Morteani je sicer že 1896 objavil tudi celotno besedilo izvirnika74). Obe darovnici Freisingu omenja Benussi tudi v ekskurzu o istrskem mejnem grofu Ulriku iz šestdesetih let 11. stoletja.75 69 Pavle Blaznik, Das Hochstift Freising und die Kolonisation der Herschaft Lack im Mittelaiter, Litterae Slovenicae V (Miinchen. 1968), str. 3: »Am wenigsten wichtig war der Besitz in Istrien, siidlich von Triest. Wir begegnen ihm als Freisinger Eigentuin nur im Jahre 1067, als Konig Heinrich IV. dem Freisinger Hochstift sieben Dorfer im nordwestlichen Teile der Halbinsel verlieh.« 70 Karl Brunner, HerzogtUmer und Marken. Vom Ungarnsturm bis ins 12. Jahrhundert, Osterreichische Geschichte 907-1156, cd. Herwu; Wolfram (Wien, 1994), str. 164: »Istrien war schwieriger Grenzraum, im Sinne der Sache und manchmal im Wortsinn eine Mark. Ein grofier Teil der Halbinsel war Imunitatsgebiet der Bistiimer und geistlichen Stifle. Aber selbst weit entfernte Interessen wurden geltend gemacht. So bekam 1062 und 1067 auch Freising dort Besitzungen. Die Hoffnung auf eigenes Olivenol erfiillte sich aber nicht, man hort spater nichts mehr dariiber.« 71 Cf. op. 54. " Benussi, Nel medio evo (kot v op. 21), str. 284-5: »II vescovo di Frisinga ebbe dall'imperatore Enrico IV, per la mcdiazione del margravio Ulrico I, il 7. marzo 1067, le ville di Cobida (Covedo), di Lounca (Lonche), di Ozpe (Ospo), di Razari (Rosariol), Truscole (Trusche), di Steina (Sterna), di S. Pietro (presso Buie). Ed anche il monastero di S. Andrea Apostolo di Frisinga ebbe dall'imperatore Enrico IV, nel 1062, alquanti beni nell'Istria, e precisamente quelli appartenenti al fisco imperialc, situati in Pirano e Cittanova.« " Cf. op. 22. 74 Cf. op. 50. 75 Benussi, Nel medio evo (kot v op. 21), str. 348, 349: »Alia firma del vescovo Megingaudio segue quella di Hademaro vescovo di Parenzo, quindi quella del nostro margravio Ulrico - «Odolricus marchius istriensis qui scribere nesciens signum crucis fecit«. ... Mentre Ulrico reggeva le cose dellTstria, il monastero di S. Andrea apostolo di Frisinga ricevette, nell'ottobre 1062, dall'imperatore Enrico IV, tutte le proprieta che il fisco teneva in Pirano e Cittanova; nel novembre 1066 il patriarca di Aquileia ottenne la villa di Strengi; c nel marzo 1067 la chiesa di Frisinga, per mediazione e preghiera dello stesso Ulrico, ebbe dal sovrano le ville di Covedo, Lonche, Ospo, Rosariol, Trusche, Sterna e S. Pietro di Buie.« V opombi se sklicuje na objavo »Gesta episeoporum Frisingensium« (Pertz (dejansko Weitz, op. D. M.|, Mon. Germ. Hist. XXIV, 317): Ellenhardus episeopus impetravit a quarto rege Heinrico Pirian, Niuwinburch anno Domini 1062 ... Impetravit ab eodem in marchia Histria Cubida, Lonza, Ozba cum caeteris anno Domini 1067 ...« Heinrich Schmidinger je v delu Patriarch unci Landesherr ( 1954)76 ugotovil, da sta približno dve tretjini Istre imunitetno področje, ki je odtegnjeno oblasti mejnega grofa; okrog Pirana sta imela freisinški škof in samostan sv. Andreja velike posesti. - Pri tej trditvi se avtor sklicuje na Giovannija de Vergottinija Lineamenti storici delia costituzione politico dell'Istria durante il medio evo ( 1924),77 ki je zapisal, da so na ozemlju in v samem piranskem kaštelu obsežne kraljevske posesti prešle k freisinški škofijski cerkvi in samostanu sv. Andreja. Zendjiškoposestne razmere na Piranskem med 11. in 14. stoletjem Struktura posestnikov na Piranskem je bila v srednjem veku zelo pestra.78 Od cerkvenih skupnosti so imeli že v 11. stoletju tam posest in dohodke freisinški ustanovi, samostan sv. Andreja in cerkev sv. Marije in sv. Korbinijana, ter gradeški in oglejski patriarhat, kasneje tržaška, koprska in novigrajska škofija, dalje beneški samostani sv. Klare, sv. Andreja z Lida, sv. Nikolaja z Lida, sv. Sekunda, samostan in špital sv. Lazarja v Benetkah, samostan v Beligni pri Ogleju, samostan gospe sv. Marije pri Ogleju, samostan sv. Klementa viteškega reda sv. Janeza v Miljah, samostan sv. Klare v Kopru, sv. Petra d'Oro, dalje domači samostan sv. Andreja, sv. Antonija, samostan in cerkev sv. Bassa; cerkve sv. Lene (?), sv. Marije Rose, sv. Jurija in sv. Lovrenca ter bratovščine sv. Marije, sv. Andreja, sv. Janeza Krstnika, sv. Martina in sv. Mohorja in Fortunata. Med laičnimi gospodi, ki so imeli posest ali iz nje izhajajoče dohodke na Piranskem, velja omeniti goriške grofe, rihemberške, momjanske gospode, družine Almerigotti, Bratti in De Casto iz Kopra, družino Dandolo iz Benetk itd. Pirančani pa so tudi sami imeli posest na tujem: na območju Milj, Kopra, Izole, Sv. Ivana, Siparja, Umaga, Buj, Novigrada, Poreča, Pulja.79 76 Schmidinger, Patriarch und Landesherr (kot v op. 10), str. 71: »rund zwei Drittel Istriens ein grofies Immunitatsgebiet bilden, das der Gewalt des Markgrafen praktiseh entzogen ist. ... um Pirano besatJen der Bischof und das Kloster St. Andreas von Freising groBe Besitzungen«. 77 Giovanni de Vergottini, Lineamenti storici delta costituzione politico dell'Istria durante il medio evo (Roma, 1924), str. 57: »nel territorio e nel castello stesso di Pirano ampi possessi della corona erano passati alia chiesa veseovile ed al monastero di S. Andrea di Frisinga«. 7" O tem zlasti: Miroslav Pahor, Fevdalna posest na piranskem ozemlju do konca 13. stoletja. Kronika 29 (1981), str. 1-8; De Franceschi, Origini e sviluppo del comune di Pirano (kot v op. 23), str. XV-LXI11. 79 Cf. Darja MiheliC, Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340, Dela 1. razreda SAZU 27 (Ljubljana, 1985), str. 157-8. ' '"............I. .■■. Kr. OS"..... SjpSrtJOgSSi IS . C .■....■■■.. J . GERTRUD THOMA FREISINŠKI ŠKOFJE IN ŠKOFIJSKA POSEST NA SLOVENSKEM OKOLI LETA 1300 Na prehodu iz 13. v 14. stoletje sta se dva škofa še posebej zavzemala za posvetne posesti svoje škofije: škof Emiho (1283-1311) iz grofovske rodbine v Nahegauu in škof Konrad 111. (1314-1322), kije izviral iz munchenske patricijske družine. Freisinško škofijo sta vodila skupno skorajda štiri desetletja. Med obema delujoči škof Gottfried je opravljal to funkcijo le kratek čas (1311-1314) in s težavo ohranjal status quo. Emiho in Konrad III. sta bistveno prispevala, daje Freising s tem, ko je uspel izoblikovati državno neposredni teritorij, postal državna knezoškofija. Ta državno neposredni teritorij je poleg škofovskega mesta Freisinga obsegal grofiji Werdenfels in Ismaning (na Bavarskem) in je tako ostal izrazito majhen. Veliko večji del posvetnih škofijskih posestev je ostal podrejen različnim deželnim gospodom, tako tudi celotna posest v vzhodnoalpskem prostoru.1 Oba omenjena škofa sta se tudi tukaj intenzivno ukvarjala z upravo, varovanjem, razvojem in gospodarskim izkoriščanjem freisinških posestev. Da bi dobili vpogled v upravo škofovske oddaljene posesti, bomo v pričujočem prispevku na primeru pomembnih posestev okoli Škofje Loke v današnji Sloveniji natančneje preučili take aktivnosti škofov. Povezave freisinških škofov z ozemljem današnje Slovenije v virih Zaradi izredne aktivnosti škofov Emiha in Konrada imamo za čas okoli leta 1300 še posebej izpovedne vire o povezavah freisinških škofov s škofijsko posestjo v današnji Sloveniji. Škof Emiho je dal leta 1291 izdelati celovit urbar freisinških posestev, ki se začenja prav s popisom loškega gospostva.2 Na skorajda 50 straneh so navedeni posamezni uradi loškega gospostva z njihovimi dajatvami, na naslednjih 12 straneh pa uradi na Dolenjskem. Škof Konrad III. je dal ta urbar leta 1316 predelati in na novo zapisati.3 V rokopisu, ki so ga izdelali po njegovem naročilu, se nahaja tudi prva barvna podoba zamorca s krono, torej v povezavi s posvetno posestjo škofije. Že od Emiha dalje se pojavlja na škofovskem pečatu ščit s kronano glavo, ki jo je v luči miniature iz leta 1316 prav tako mogoče interpretirati kot glavo zamorca. Krona kot vladarski simbol izraža pač škofov položaj neposrednega državnega kneza.4 V virih je glava zamorca označena kot glava 1 Za freisinško posest gl. Gertrud Tiioma, Zur Grundherrschaft des Bistums Freising im Hochmittelalter: Organisation und Nutzung der Besitzungen in Bayern und im Ostalpenraum. Ein Vergleich, v: Querschnitte. »... Der wissendllch Romanen ftir Historien ausgibt...» Deutsch-slovenische Kultur und Gescliichte im gemeinsamen Raum (= Veroffentlichungen des Siidostdeutschen Kulturwerks, Reihe B, Band 80), ed. Krista Zach in Mira MiladinoviC Zalaznik (Miinchen, 2001), str. 21-61, tu str. 27-30 in zemljevid na str. 37. 2 Original v BayHStA Miinchen, HL Freising 541, fol. 1-24 (hofmarchia in Lok) in fol. 25-30 (Marcliia). Deli, ki zadevajo posesti v današnji Sloveniji, so objavljeni v: Urbarji freisinške škofije (Urbaria episeopatus Frisingensis), ed. Pavle Blaznik, Srednjeveški urbarji za Slovenijo (Urbaria aetatis mediae Sloveniam spectantia) 4, Viri za zgodovino Slovencev (Fontes rerum Slovenicarum) 4 (Ljubljana, 1963), str. 129-78; starejša edicija, Codex diplomalicus Austriaco-Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemaligen freisingisehen Besitzungen in Čsterreicli III., ed. J[oseph] Zaun, FRA, DA 36 (Wien, 1871), str. 168-608, zajema vse v 19. stoletju v habsburški monarhiji ležeče freisinške posesti. Deli urbarjev za posesti na Bavarskem še niso objavljeni. 3 Urbarji freisinške škofije (kot v op. 2), str. 179-218; Codex diplomalicus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 168-608 (vzporedna objava obeh urbarjev; original se nahaja v AEM Cimelie B 250 A; grb z zamorcem je vključen v inicialo na fol. 1. 4 Clemens Sieerlinger, Die Siegel der Bischofe von Freising, Jahrbuch des Vereins fiir christliclie Kunst in Etiopca in označuje določene predmete, ki naj bi sodili v škofovsko posest. Njegov izvor je potemtakem še najlažje razložiti tako, da so Etiopca iz apostolske zgodbe, zakladnika etiopske kraljice, ki se je spreobrnil v krščanstvo, izbrali kot emblem za škofovsko posestno upravo, s katerim so označili tudi premičnine. Tako se je na loškem gradu nahajalo 20 železnih srajc s podobo Etiopca, kot poroča t. i. »Notizbuch« (poslovna knjiga) škofa Konrada III.5 Ta poslovna knjiga je še en pomemben rokopis, ki gaje dal izdelati Konrad III. Gre za rokopis z upravno vsebino, kamor je dal škof zabeležiti sezname, dokumente, obračune, nakupe in prodaje v času lastnega episkopata pa tudi episkopata svojih predhodnikov, da bi imel tako pri roki dokumentacijo za reševanje tekočih in bodočih vprašanj.6 Kot domnevni nekdanji kaplan škofa Emiha, kije slednjega 1308/09 spremljal na njegovem potovanju na slovenska posestva,7 je imel najbrž dober vpogled in dostop do posvetne uprave škofije. V tej poslovni knjigi se nahaja veliko število zadev, ki se nanašajo na današnje slovensko ozemlje, na primer seznami premičnin in zalog živil v različnih prostorih loškega gradu, seznam tam shranjenih listin, dokumentacija o podelitvi uradov z vsemi pritiklinami in že zbranimi zalogami in ocenami prihodkov. Poleg tega je ohranjeno veliko število listin, ki po eni strani pričajo o zadevah, ki so jih morali urejati škofje, po drugi strani pa navedeni kraji njihove izstavitve predstavljajo dokaz za to, da so se škofje tam mudili, med drugim tudi na jugovzhodnih posestvih škofije Freising. V času svojega episkopata se je škof Emiho v enajstih od osemindvajsetih let verjetno osebno mudil v Škofji Loki. To dokazujejo bodisi tam izstavljene škofovske listine bodisi listine drugih izstaviteljev v Škofji Loki, ki predpostavljajo njegovo navzočnost, na primer potrditve pravnih dejanj ob prisotnosti škofa.8 Ostali kraji izstavitve listin označujejo nadaljnje točke na njegovi poti. Zdi se, daje Emiho zlasti v letih 1301 in 1307 do 1309 dalj časa bival na Gorenjskem - 1308/09 pa seje Miinchen 6 (1925/6), str. 49-87, tu str. 76-77 in si. 7 (pečat škofa Gottfrieda, detajli niso razpoznavni) in si. 8 (pečat škofa Konrada III., glava s krono); Josef Mass, Das Bistum Freising im Mittelalter (Miinchen, 1986), str. 246-7; Sebastian Gleixner, Der Freisinger Mohr - die Geschichte eines Herrschaftszeichens, v: Der Mohr kann gehen. Der Mohr im Wappen des Bischofs von Freising und die Sakularisalioii 1802, ed. Sylvia H ahn (Freising, 2002), str. 9-16, tu str. 9-10; Sylvia Hahn, Das Riitselraten um den Mohren, ibid., str. 17-26, tu str. 17, 19, 13-25 tudi s poudarkom vidika divjaštva in neustrašenosti eksotične glave zamorca. 5 Deli poslovne knjige (Notizbuch), ki zadevajo nekdanja avstrijska ozemlja, so objavljeni v: Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 51-168, tu str. 143 (v nekem seznamu iz 1. 1318; item in eadem camera sunt xx wafenroech cum capitibus Ethiopian); prav tako v nekem drugem seznamu iz 1. 1320, ibid., str. 145. 6 Poslovna knjiga, Codex diplomalicus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 51 ... inceptus est pro negociorum et factoriali meliori notlcia iste liber et ex iussu domini Chunradi... per singulas hofmarchias episcopalus dislinctus in negociis et traclatibus preseliti tempore vtilibus et emergentlbus in futurum. Podrobneje o tem viru Joachim Wild, Zur Geschichte der Archive von Domkapitel und Hochstift Freising, v: Hochstift Freising. Beitrdge zur Besitzgescbichte (= Sammelblatt des Historischen Vereins Freising 32), ed. Hubert Glaser (Miinchen, 1990), str. 115-28, tu str. 117. 7 V listinah Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemaligen freisingischen Besitzungen in Oslerreich I, II, ed. J[osepii] Zaun, FRA, DA 31 in 35 (Wien, 1870-1871), tu Bd. II, št. 477 in 479 (izstavljenih 1308/09 v Škofji Loki) se med pričami pojavlja neki maister Chvnral chorherr ze Mospvrch. Iz listine, izstavljene I. 1310 v Waidhofnu (ibid., št. 483), izhaja, da je tukaj deloval (dodatno je označen kot doctor decretorum) kot posrednik v sporu med samostanom Seitenstetten in župnikom iz Gosslinga. Medtem je postal kaplan škofa Emiha in z listino št. 484 (ibid.) dobil župnijo v Šmartinu pri Kranju. Da gre za kasnejšega škofa, je moč sklepati le na podlagi tega, daje škof Konrad v Gesla episcoporum Frtsingensium, continuationes, ed. Georg Waitz, MGH, SS. 24 (Hannover, 1879), str. 314-31, tu str. 325, označen kot doctor decretorum. Takšno identifikacijo župnika v Šmartinu pri Kranju s kasnejšim škofom je moč zaslediti še pri: Hubert Strzewitzek, Die Sippenbeziehungen der Freisinger Biscliofe im Mittelalter, Beitrage zur altbayerischen Kirchengeschichte 16 (Miinchen. 1938), str. 217-8, brez natančnejših pojasnil tudi pri Mass, Bistum (kot v op. 4), str. 241. Glede župnije Šmartin pri Kranju gl. op. 21. 8 Večina listin, ki zadevajo nekdanja avstrijska posestva, je objavljena v: Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis I in II (kot v op. 7); v Loki so bile izdane naslednje listine: št. 395 (1286), 402 (1291), 443-5 (1301), 457 (1306) in 466-76 (1307/08). Možno je, daje bil škof v Loki tudi ob izstavitvi listin št. 403 (1293), 409-13 (1295), 419 (1297) in 480-81 (1309). Pri teh statističnih podatkih je bila uporabljena tudi zbirka listin in regestov o zgodovini Freisinga Aloisa Weisstiiannerja, ki jo sestavlja več ovojnic s tipkopisi in rokopisi in jo v njegovem spremstvu verjetno nahajal tudi kasnejši škof Konrad.9 Emihov naslednik, škof Gottfried, je vladal dobra tri leta. Na koncu svojega episkopata, in sicer 1313/14,10 je bil večkrat ali enkrat za daljši čas v Škofji Loki. Škof Konrad 111. je že na poti k svoji posvetitvi, ki je bila sredi februarja 1315 na Ptuju," obiskal Škofjo Loko, da bi pogledal, če je tam vse v redu. V čas neposredno pred njegovim bivanjem na Ptuju sodi namreč imenovanje dveh kastelanov v Loki kot tudi seznam orožja, orodja, posod in drugih predmetov v prostorih loškega gradu.12 Za čas osemletnega episkopata Konrada III. je možno dokumentirati vsaj še tri obiske v Škofji Loki; med drugim je v teh krajih očitno preživel večji del leta 1318.13 Freisinški zemljiški gospodje so bili okoli leta 1300 relativno pogosto osebno prisotni na svojih slovenskih posestvih. Potovanja so bila značilna za srednjeveško vladarsko prakso. Tam, kjer je bil gospod prisoten, je lahko uveljavil svojo oblast. V škofovo spremstvo so, sodeč po seznamu prič v vseh teh listinah, spadali predvsem kanoniki in prošti freisinških ustanov, tudi tisti iz Moosburga, Isna, Otoka ob Vrbskem jezeru (Maria Wortha) in Ardaggerja, kaplani in freisinški ministeriali. Na posameznih posestvih so se jim pridružili tudi lokalni uradniki. Pri listinah, ki so bile izdane v Škofji Loki, so bili to npr. dvorni maršal, uradnik za posestva, mitničarji, točaji, notarji in pisarji. Vsi ti viri pa kažejo tudi na to, da je bila prisotnost škofov omejena na Gorenjsko. Kraji na Dolenjskem se z eno izjemo - kjer pa tudi ni mogoče z gotovostjo ugotoviti prisotnosti škofa14 - ne pojavljajo med kraji, kjer so bile izdane listine. Tudi Konradova poslovna knjiga vsebuje pod napisom Marchia le tri zapise: seznam odtujenih posestev, oceno prihodkov za leto 1310 in razsodbo iz leta 1315 o sporu z enim od najvplivnejših lokalnih plemičev.15 O vseh treh bomo v okviru naše raziskave še spregovorili. S tukaj omenjenimi težavami na Dolenjskem, ki so bile na koncu koncev povezane tudi s premajhno prisotnostjo, se ujema tudi vtis, ki ga puščajo urbarialni zapisi iz leta 1306 in 1318, ki govorijo o vrsti opuščenih oz. odtujenih hub."' Manjši gospodarski donosi in težave, da se posest sploh ohrani, so zmanjševali pomen dolenjskih posestev za freisinške škofe. hranijo pri Bavarski akademiji znanosti. Zbirka vsebuje dodatno gradivo, ki pa ga ni mogoče smatrati za končano - prvi del z regesti in listinami do leta 1185, ki ga je v glavnem zaključil WeilSthanner, trenutno pripravljam za tisk. 9 Cf. zgoraj, op. 7. 10 Codex diplomatics Austriaco-Frlsingensis II (kot v op. 7), št. 494 (1313), 498 (1314); gl. tudi op. 8. " Poslovna knjiga, Codex diplomalicus Austriaco-Frlsingensis 111 (kot v op. 2), str. 59: 16. februarja 1315 (posvetitev se zaradi z njo povezanih izdatkov omenja na začetku seznama stroškov za nakupe in zastave). Na Ptuju je bil salzburški nadškof - ki je posvetil Konrada - zemljiški in mestni gospod; nadškof se je pred tem mudil na Dolenjskem (F[ranz) Martin, Regesten der Erzbiscliofe und des Domkapitels von Salzburg 1247-134 J 2: 1290-1315 |Salzburg, 1931], str. 138 št. 1189 in 1190, konec januarja v Brežicah). 12 Datirana 10. 2. 1315 (Poslovna knjiga, Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis III [kot v op. 2], str. 122). 13 Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis 11 (kot v op. 7), št. 524-530 ( 1318), št. 542-543 ( 1321) in Weissthanner, »Zbirka listin« (1317; kot v op. 8); K temu je treba dodati še dokaze za njegovo navzočnost v Škofji Loki v njegovi poslovni knjigi, Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis lil (kot v op. 2): zapisi, ki so nastali ob njegovem odhodu iz Škofje Loke novembra 1318 oz. aprila 1321 (str. 129 oz. 144). 14 Dve na Otoku pri Dobravi (Gutenwerth) izstavljeni in na škofa Emiha naslovljeni listini še ne pomenita, da bi moral biti škof tam tudi prisoten; njegova prisotnost pa je možna (Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis II (kot v op. 7], št. 455 in 456), zlasti še, ker je prišlo v začetku februarja še do ene prodaje neke dolenjske posesti škofu Emihu (ibid., št. 457). 15 Poslovna knjiga, Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 149-51. 16 Urbarji freisinške škofije (kot v op. 2), str. 168-78 (1306), 214-8 (1318). Primerjava obeh urbarjev pokaže, da je Freisingu v tem času dolenjska posest polagoma polzela iz rok. Že leta 1306 je gospostvo pestila 38-odstotna opustelost. Čeprav se je v tem oziru stanje do leta 1318 nekoliko izboljšalo (obnovljenih je bilo 25 od 136 pustot), pa so na drugi strani uzurpacije lokalnega plemstva, podeljevanje drobne posesti v uradniški fevd in dokončno propadanje opustelih hub trajno zmanjševali obseg gospostva. Upad števila hub je bil 1, 1318 v primerjavi z 1. 1306 že 23-odstoten. Cf. Matjaž Bizjak, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem, Thesaurus memoriae, Dissertationes 2 (Ljubljana, 2003), str. 191; na splošno o dolenjski posesti cf. tudi: Sergij Vili an, Lage und Struktur der freisingisehen Herrschaftcn in Krain, v: Hochstift Freising. Beitrage zur Besitzgeschichte (kot v op. 6), str. 351-65, tu str. 357-60. Upravljanje škofijske zemljiške posesti V nadaljevanju se bomo dotaknili različnih tem iz omenjenih virov, da bi ponazorili, za kaj so morali freisinški škofje konkretno skrbeti in kakšne so bile povezave z njihovimi slovenskimi posestvi. Najprej si oglejmo spore glede imenovanja duhovnikov v cerkvah na območju freisinške posesti. Z ustanovitvijo cerkva na njihovih posestvih so škofje prvotno pridobili lastniško-cerkvene pravice, ki so se sčasoma spremenile v prezentacijo. Slednja je freisinškemu škofu kot zemljiškemu gospodu dovoljevala, da je izbiral in določal duhovnika, ki mu je moral škof pristojne škofije nato podeliti investituro. Papež Inocenc II. je leta 1141 freisinški škofiji to pravico izrecno potrdil tudi za njene zunaj škofije ležeče cerkve." Tako je lahko freisinški škof razpolagal ne le s proštijami kolegiatnih cerkva v Innichenu, Otoku ob Vrbskem jezeru in Ardaggerju, temveč tudi z župnijami; med njimi so bile Wolz in St. Peter ob Kammersbergu v škofiji Salzburg, Waidhofen, Probstdorf in druge v škofiji Passau, Keller pri Boznu v škofiji Trient in Škofja Loka v oglejskem patriarhatu.18 Včasih so konkurenti skušali freisinškemu škofu te pravice oporekati. Do spora zaradi zasedbe župnije Loka je prišlo na primer leta 1319, ko je papežev pooblaščenec po smrti freisinškega stolnega prosta Deinharda iz Seefelda, ki je imel tudi župnijo Loka, hotel providirati nekega freisinškega kanonika. Temu seje postavil po robu freisinški škof,19 ker je bila podelitev nadarbin na podlagi takrat pogosto prakticirane papeške provizije v nasprotju z njegovo prezentacijsko pravico. V tistem času je bil zelo razširjen pojav, da so imeli duhovniki več nadarbin. Magister Henrik (po izvoru bržkone iz loškega gospostva), freisinški kanonik, ki seje povzpel že do prošta kolegiatne cerkve na Otoku ob Vrbskem jezeru, naj bi dobil še župnijo Probstdorf, ki pa mu jo je oporekal neki kaplan avstrijskega vojvode. Toda freisinški škofje uspešno uveljavil svoje zahteve.20 Zdi se, da so imeli freisinški škofje vpliv tudi pri zasedbi župnije Šmartin pri Kranju,21 h kateri so spadale tudi posesti vzdolž Save, ki so leta 1002 prišle v fresinške roke. Okoli leta 1300 je moč ugotoviti tri župnike, ki so bili povezani s Freisingom: med 1280 in 1293 se kot priča v škofovih listinah večkrat pojavi šmartinski župnik Viljem Loški,22 ki so mu bile zaupane tudi upravne zadeve. Po smrti župnika Ulrika iz Starega gradu pod Lubnikom je oglejski patriarh 1311 na prošnjo Emiha investiral njegovega kaplana Konrada, moosburškega kanonika in doetorem decretorum,21 kije domnevno identičen s kasnejšim škofom Konradom III. Kot lastnik več nadarbin pa Konrad zagotovo ni bil veliko navzoč v tej župniji, vendar pa je bil zaradi tega in zaradi spremljanja škofa seznanjen z razmerami na Kranjskem in s škofijsko upravo. V zvezi s posvetno posestjo na Kranjskem listine obravnavajo predvsem spore oziroma dogovore o posestnih pravicah kakor tudi sporazume in obračune z lokalnimi upravniki. Škof Emiho je moral večkrat doseči poravnavo s svojimi uslužbenci, ki so med službovanjem utrpeli škodo. Semkaj sodijo tudi gospodje Svibenski. Ti so škofa podprli v sporu proti gospodom Čreteškim (v okviru širšega spopada med Habzburžani in Goriškimi) in pri tem utrpeli škodo, vendar so se 1309, potem ko jim je škof Emiho plačal 600 mark oglejskih pfenigov za odkup " Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis I (kot v op. 7), št. 101. 18 Gl. tudi Gertrud Tiioma, Bischoflicher Fernbesitz und raumliche Mobilitiit. Das Bcispiel des Bistums Freising (12. bis 14. Jahrhundert), Zeitschriftfur Bayerische Landesgeschichte 62 (1999), str. 15-40, tu str. 21-2. " Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis II (kot v op. 2), št. 535 in 538 ( 1319 in 1320). Glede Deinharda iz Seefelda, ki v listini ni omenjen z imenom: Hermann-Josef Busley, Die Geschichte des Freisinger Domkapitels, disertacija, tipkopis (Miinchen, 1956), str. 48. 20 Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis I (kot v op. 7), št. 379-384 (1284, prepir glede Propstdorfa); cf. tudi Thoma, Bischoflicher Fernbesitz (kot v op. 18), str. 23. 21 Župnijska cerkev na desnem bregu Save pri Stražišču, gl. Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803) (Škofja Loka, 1973), str. 74, 496. 22 Codex diplomalicus Austriaco-Frisingensis I (kot v op. 7), št. 367, 397, 403. Iz listine št. 395 je mogoče razbrati, daje bil zadolžen tudi za upravo freisinške posesti (glej op. 36). 21 Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis II (kot v op. 7), št. 484 (1311). Cf. zgoraj, op. 7. Zdi se, da je med tem magistrom Konradom in vitezom Konradom Loškim obstajal spor zaradi župnijske desetine, ki se je 1313 končal s poravnavo (Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis II [kot v op. 7], št. 494; magister Konrad Viljema Svibenskega iz ujetništva Čreteških, odpovedali nadaljnji odškodnini. Del denarja je Čreteškim prinesel kastelan Konrad Loški, ki je nastopil pred njimi kot eden od porokov za izpolnitev škofove obveznosti.24 Čreteški so protipravno zasedali veliko število freisinških posestev na Dolenjskem.25 Tudi odnos Svibenskih do Freisinga je bil izredno ambivalenten. Po eni strani jim je bilo vedno znova poverjeno upravljanje freisinških posestev na Dolenjskem,26 po drugi strani pa so se vrstili konflikti.27 Rudolf I. Svibenski je na primer sodil med lokalne mogočneže, ki so se po Emihovi smrti polastili različnih freisinških posestev in dohodkov od njih. To je razvidno iz nekega seznama iz začetka vladanja škofa Gottfrieda, ki gaje v svoji poslovni knjigi povzel Konrad III. Po Emihovi smrti so se goriški grofje polastili odvetščine nad Innichenom in tamkajšnjimi prihodki, koroški vojvoda si je lastil vse davke in vse vino iz posestev pri Boznu, prav tako iz gospostva Škofja Loka, avstrijski vojvoda je pobral prihodke iz Enzersdorfa, Rudolf Svibenski28 pa je nasilno zasedel posestva na Dolenjskem. Novi škof Gottfried je moral deloma plačati tudi zelo visoke vsote denarja, daje odkupil in rekultiviral škofijske posesti.29 Še Gottfriedov naslednik Konrad III. seje moral boriti proti posledicam teh uzurpacij. Po svoji posvetitvi seje na Ptuju pogajal z Rudolfom I. Svibenskim. Razsodniki so Rudolfu naložili obvezo, da vrne grad in posestva na Otoku pri Dobravi (Gutenwerth) ter druga posestva fresinškemu škofu. Razen tega naj bi škofu za finančno odškodnino služil s 16 možmi leto dni na Kranjskem in v Marki.30 S to ureditvijo naj bi zopet vzpostavili dobro sodelovanje med škofijo in plemiško družino, ki je prišla večkrat v spor z njo. Za leto 1320 izpričuje vpis v Konradovi poslovni knjigi ponovno podelitev prežeškega kastelanstva in varstva nad gradom Otok enemu izmed pripadnikov rodbine Svibenskih, tokrat Rudolfu II.,31 medtem ko je bil Klevevž predan nekomu drugemu.32 Gradovi kot Otok pri Dobravi, Prežek in Klevevž na Dolenjskem ter Škofja Loka na Gorenjskem so simbolizirali škofovsko oblast tudi med škofovo odsotnostjo. Zato so škofje pripisovali velik pomen vzdrževanju in utrjevanju gradov. Konrad III. je tako porabil znatna finančna sredstva, daje močneje utrdil gradova Prežek in Klevevž kot tudi mesto in grad Škofja Loka.33 V poslovni knjigi Konrada III. je dokumentirana oprema takšnih gradov. Na loškemu je tukaj označen kot najvišji pisar in freisinški kanonik). Za njegove zasluge mu je škof Gottfried obljubil doto za njegovo hčerko; del tega zneska je bil i. 1315 v poslovni knjigi, Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 125, označen kot vsota, ki jo je potrebno še poravnati hčerki viteza iz plačil de plebe saneti Martini (ibid., str. 125). Glede loških vitezov cf. tudi Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 21), str. 49-53. 24 Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis II (kot v op. 7), št. 481; Poslovna knjiga, Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 132. 25 Ustrezen seznam je Konrad brez datacije zabeležil v svoji poslovni knjigi, Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 149-151; urbar iz leta 1306 govori o nezakonitem izvajanju oblasti Čreteških nad vrsto posestev (Urbarjifreisinške škofije [kot v op. 2], str. 168-78). 26 Listina v Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis II (kot v op. 7), št. 443, izdana 22. aprila 1301; reverz Rudolfa Svibenskega o upravljanju s Prežekom, Klevevžem in z Otokom, v katerem se obveže k vsakoletnemu obračunu (gl. op. 37). 27 E.g. Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis 1 (kot v op. 7), št. 385 (1284), Urbarji freisinške škofije (kot v op. 2), str. 175 (1306: odtujitev 8 hub, ki se 1318 ne omenjajo več). 28 Dušan Kos išče vzroke za tako postopanje v Rudolfovem nezadovoljstvu zaradi nezmožnosti uveljavitve „vojne» odškodnine iz leta 1309. DuSan Kos, Blesk zlate krone. Gospodje Svibenski - kratka zgodovina plemenitih nasiinikov. Thesaurus memoriae, Dissertationes 1 (Ljubljana, 2003), str. 258. 29 Poslovna knjiga, Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 56-7. 30 Listina v Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis II (kot v op. 7), št. 500, izstavljena 18. februarja 1315 na Ptuju le nekaj dni po posvetitvi škofa Konrada III. (ohranjena v poslovni knjigi, gl. Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis III [kot v op. 2), str. 59, skupaj z navedbo, da je moral škof Svibenskemu za to plačati 200 oglejskih mark). 31 Rudolf I. se v listini z dne 22. januarja 1320 že omenja kot mrtev. Kos, Blesk zlate krone (kot v op. 28), str. 309. 32 Poslovna knjiga. Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 53. 33 Ibid., str. 61-2: Leta 1317 izdatki za zidove na Starem gradu pod Lubnikom in za gradove Prežek ter Klevevž, leta 1318 za obzidje novega mesta (Škofja) Loka (In mvro noui opidi Lok), 1319 in 1320 ponovno za zidove Starega gradu. gradu je bila vrsta sob z orožjem, poleg tega pa še soba za škofa, kapela, klet, kuhinja, velika in mala soba in shramba.34 V času njegove odsotnosti so škofa nadomeščali različni »uradniki«. Za Škofjo Loko se v poslovni knjigi pojavljajo na primer kastelani, oskrbniki, komorniki in sodniki, poleg teh pa tudi mitničarji in notarji. Za finančne transakcije so bili pogosto zadolženi tudi kaplani.35 Zbirati so morali prihodke iz svojih uradov in jih nakazovati škofu, če so ti presegali njim odobrene stroške. Da pa uradniki pri tem niso bili popolnoma zanesljivi, dokazuje spor škofa Emiha z župnikom Viljemom v Šmartinu pri Kranju, ki mu je poveril tri urade: Sorico, Poljšico in Dovje in s katerim se je že dogovoril za plačilo nastalih zaostankov.36 Kako so bile urejene obveznosti takšnih uradnikov, lepo ponazarja dogovor med škofom Emihom in Rudolfom I. Svibenskim, kateremu je leta 1301 poveril kastelanstvo nad dolenjskimi gradovi Prežek, Klevevž in Otok skupaj s pripadajočo posestjo: za varstvo gradu naj bi Rudolf prejel po 100 modijev pšenice in ovsa, četrtino pridelka vina v Marki kakor tudi mitnino z Otoka, za kar je moral na gradove postaviti stražarje. Na freisinških posestih naj bi škofovi uradniki na območju celotnega urada pobirali škofu pripadajoče denarne dajatve in vino ter mu o tem polagali račun.37 Seznami s finančnimi zahtevami do drugih oziroma drugih do škofa predstavljajo pretežni del zapisov v poslovni knjigi Konrada III. Šlo je za naturalne dajatve in davke, ki so jih različni uradniki morali pošiljali škofu (deloma so jih pobrali ali odvedli šele z zamudo), pa tudi za odplačilo posojil. V Škofji Loki je škof Konrad III. tako leta 1315 kakor tudi leta 1318 ob svojem odhodu dal izdelati ustrezen seznam; njegov zapis v poslovni knjigi mu je omogočal kontrolo ob naslednjem obisku, na kar jasno kažejo prečrtana mesta.38 Vse to ponazarja, kako je škof Konrad III. skušal finance obdržati pod nadzorom. Škofijska uprava in oddaljena posest Kako je uprava funkcionirala na veliko daljavo, je možno razbrati iz vrste dokumentov, kijih je dal škof Konrad III. na različnih mestih zapisati v svojo poslovno knjigo. Kot sem nedavno bolj podrobno prikazala v svojem članku,39 gre pri tem za ugotovitev višine desetine, ki jo je papež Klemen V. zahteval od škofov za pripravo novega križarskega pohoda. Zaradi križarskih vojn so od 12. stoletja dalje vedno znova pobirali davke, tudi in zlasti od duhovščine. Papeževi prošnji so škofje metropolitanskega območja ugodili na provincialni sinodi leta 1310. Sklicana je bila po naročilu papeža, da bi pripravili koncil v Vienni, kjer naj bi sprejeli sklep o križarskem pohodu v Sveto deželo. Freisinški škof Emiho zaradi bavarsko-avstrijskih sporov na tej sinodi ni bil prisoten. Zato je prejel pisno obvestilo nadškofa. Zdi se, daje pismo, v katerem je tudi vest o preložitvi koncila v Vienni, Emiho prejel med svojim bivanjem na Kranjskem, saj se nahaja na 34 Poslovna knjiga, Codex diplomalicus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 122-4. 35 1315 sta bila Markvard in R. Polhograjski imenovana za kastelana (Poslovna knjiga. Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis III [kot v op. 2], str. 122). Ob svojem odhodu iz Škofje Loke na Ptuj je dal škof še zapisati seznam finančnih obveznosti različnih uradnikov do škofa (ibid., str. 124-5); drugi takšen seznam izvira iz leta 1318 (ibid., str. 129-30). 36 Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis I (kot v op. 7), št. 395 (iz 1. 1286). 37 Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis II (kot v op. 7), št. 443. Gl. na kratko povzete pogoje za predajo loškega kastelanstva (gl. op. 35). Na splošno glede razvoja pisnega polaganja obračunov v 14. stoletju Georg Vogeler, Die Rechnung des Straubinger Viztums Peter von Eck (1335) und ihre Stellung im mittelalterlichen Rechnungswesen Bayerns, Archivalisclie Zeitschrift 82 (1999), str. 149-224. Najstarejši obračuni za freisinško dolenjsko posest izvirajo s konca 14. stoletja (objava vzorčnega primerka pri Blazniku, Urbarji freisinške škofije [kot v op. 2], str. 259-69; cf. tudi Bizjak, Ratio facta est [kol v op. 16], str. 19-20, 190-6, 246). 38 Za Škofjo Loko: poslovna knjiga. Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 125-6, 129-31 (prečrtano), 139 (prečrtano), 140 (prečrtano), 141 (prečrtano). 39 Gertrud Thoma, Papstzehnte zur Finanzierung von Kreuzzugen. Zur Erhebungspraxis in deutschen Bistiimern im 13./14. Jahrhundert, Von Saclisen bis Jerusalem. Menschen und Institutlonen im Wandel der Zeit. Festschrift fiir Wolfgang Giese zum 65. Geburtstag, ed. Hubertus Seibert in Gertrud Thoma (Miinchen, 2004), str. 293-309. seznamu dokumentov, ki so bili shranjeni na loškem gradu.4" Brž ko je bil škof soočen z zahtevo po desetini za leti 1310 in 1311, je dal narediti prve sezname svojih dohodkov. Desetini so bili podvrženi vsi dohodki duhovščine, torej župnikov in samostanov, kot tudi škofov. Pobiranje desetine seje izvajalo v polletnih obrokih in je temeljilo na lastni oceni desetinskega zavezanca, kije bila podvržena kontroli. Duhovniki so morali torej svoje dohodke oceniti sami. Obe škofovi cenitvi za gorenjska in dolenjska posestva sta ohranjeni v poslovni knjigi škofa Konrada III.4' Očitno sta se nahajali med dokumenti, ki jih je Konrad III. dobil na kraju samem in dal vnesti v svoj kodeks, saj sta vnešeni skupaj z drugimi dokumenti, ki se nanašajo na posamezno območje. Ocena prihodkov iz posestev na Gorenjskem v okolici Škofje Loke je slonela na dohodkih prejšnjega leta. Pri tem so navedli vsote dospelih mernikov posameznih vrst žita in število hlebcev sira ter vse skupaj po ocenjeni vrednosti preračunali v denar. K temu so prišteli še denarne dohodke iz pravic, dohodke mestnega sodišča, mitnine, komornega urada in davka. Na enak način so ocenili dohodke iz Dolenjske, prav tako na podlagi pridelka preteklega leta. Tu so poleg denarnih dohodkov iz mitnin navedeni predvsem žito, prašiči in vino. Podatka o tem, kdo je izračunal vsote, ni, toda pri neki drugi cenitvi iz Oberwolza so eksplicitno navedeni župniki in uradniki, zato lahko enako domnevamo tudi za Kranjsko. Sezname iz posameznih gospostev so potem očitno poslali v Freising, da bi lahko tam napravili celoletni seznam za leto 1310. Celoletni seznami se namreč nahajajo skupaj s sinodialnim sklepom o desetini v poslovni knjigi42 v bližini drugih dokumetov iz Freisinga. Pri celoletnem seznamu desetinske osnove so potem - tako kot so dopuščali predpisi za pobiranje desetine - odšteli pričakovane stroške za doseganje donosov. Pri tem je šlo najbrž za plačilo dodatnih delavcev ob žetvi, za prevoz, skladiščenje in prodajo, torej stroške, ki niso bili pokriti z obveznostmi gospoščinskih podložnikov, temveč za dodatne stroške zemljiškega gospoda. Na podlagi razlike med prihodki in stroški za doseganje donosov je bila izračunana desetina, ki jo je bilo treba na podlagi te ocene odvajati papežu. Takšen postopek bi morali ponoviti za drugo desetinsko leto, toda v tem drugem desetinskem letu 1311 je umrl Emiho, za njim pa je nastopila vakanca. Kot smo že ugotovili, je njegovemu nasledniku škofu Gottfriedu le ob angažiranju precejšnjih denarnih sredstev uspelo ponovno pridobiti posestva. Zato celoten seznam za leto 1311 navaja le prihodke iz posestev na Štajerskem in v Spodnji Avstriji - pri čemer gre za zaokrožene številke in tako le za grobe ocene - ter poleg tega označi še plačila uzurpatorjem. Škof Gottfried očitno ni mogel pridobiti posameznih seznamov, to bi bilo za uzurpirana posestva tudi nesmiselno. Daje dal škof Konrad III. vse te dokumente vnesti v svojo poslovno knjigo, je razumljivo, saj je začetek njegovega episkopata leta 1314 sovpadal s prvim letom pobiranja nove, na koncilu v Vienni sklenjene šestletne desetine. Dokumenti iz časa njegovega predhodnika so mu omogočili tako predstavo o administrativnih ukrepih kot tudi o gospodarskem potencialu škofovskih posestev. Pomen slovenskih posestev za freisinške škofe Pomen slovenskih posestev za freisinške škofe je bil predvsem na gospodarskem področju, kar jasno izhaja iz številnih seznamov, obračunov in urbarialnih zapisov. Na gorenjskih posestvih so pridelovali žito, predvsem oves, tudi rž in pšenico. Tu so izdelovali tudi sir. Te in druge naturalne dajatve so deloma že nadomestile denarne dajatve ali pa so bile prodane. Del pridelkov je bil porabljen na kraju samem za upravnike, ostalo pa je v naturalijah ali denarju dotekalo škofu. Zelo pomembno je bilo za škofe zagotovo vino, ki so ga prejemali z nekaterih posestev na Gorenjskem, npr. iz Stražišča,4' in iz Dolenjske ali pa dodatno kupovali v Furlaniji. Imetniki hub 40 Poslovna knjiga, Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis III (kot v op. 2), str. 136. 41 Ibid., str. 127 s in 151. 42 Ibid., str. 54-6. 43 V Stražišču je bilo 12 viničarskih hub, katerih imetniki so obdelovali vinograde na Šmarjetni gori in so bili v Stari Loki in okoliških krajih so morali dati na razpolago vedra in posode oz. poskrbeti za prevoz iz Dolenjske.44 Iz teh virov ni mogoče natančno razbrati, ali je to vino prispelo v škofjeloško vinsko klet in je bilo nato prodano, ali pa je bilo odpeljano naprej do Freisinga. Ker pa je v škofjeloško vinsko klet prispelo sladko vino iz Furlanije in vipavsko vino,45 ki je bilo zagotovo namenjeno za nadaljnji prevoz, je moč domnevati, da so tudi vino z lastnih posestev vozili naprej na Bavarsko. Računi s konca 14. in iz 15. stoletja pričajo o prevozu vina na Dunaj, v Wolz in Judenburg.46 Cerkvenopolitični pomen je imela omenjena prezentacijska pravica freisinškega škofa v loški župniji, saj je bila ta funkcija rezervirana za freisinške kanonike. Tako je imel freisinški škof na razpolago nadarbino, s katero je lahko oskrboval kanonika. Za slednje pa so takšne nadarbine pomenile možnost za napredovanje v okviru cerkvene hierarhije. Sredi 14. stoletja je bila loška župnija neposredno podrejena škofiji, da bi ublažila njene finančne probleme.47 Škofijske finance so bile v 14. stoletju omajane zlasti zaradi sporov med stolnim kapitljem, ki ni mogel uveljaviti svojih izvoljenih škofov, in škofi, ki jih je imenoval papež. Zlasti iz finančnih vzrokov - škofje so morali papežu po izvolitvi plačevati visoke servitutne prispevke - je skušala kurija v Avignonu prevzeti kar se da veliko imenovanj škofov. Pri Freisingu je na to vplivalo še papeževo prizadevanje, da bi onemogočil vpliv stolnega kapitlja, ki je bil politično na strani cesarja Ludvika Bavarskega. Škof Konrad IV. iz Klingenberga (v Švici), ki gaje 1324 imenoval papež, se zaradi nasprotovanja stolnega kapitlja ni mogel obdržati v Freisingu in je bil politično in gospodarsko odvisen od Avstrije in tamkajšnjih freisinških posestev.48 Denarne obveze nienjajočih se škofov do kurije so povzročile krizo škofijskih financ.49 V drugi polovici stoletja so se freisinški škofje soočali z dejstvom, da se je avstrijski vojvoda občasno polaščal freisinških posestev v Avstriji.50 Slovenska posestva kljub njihovi oddaljenosti za Freising niso bila nepomembna, temveč so imela za škofe precejšen gospodarski in določen cerkvenopolitični pomen. 1: nemščine prevedel Niko Hudelja dolžni u imun inde proueniens iu.xta antiquum consuetudlnem ad cellarium episcopi assignare (Urbarji freisinške škofije [kot v op. 2], str. 131). 44 Urbar 1291: Urbarji freisinške škofije (kot v op. 2), str. 133-4, 142, 153, 161, prav tako urbar iz 1318: ibid., str. 183, 191, 202, 207. 45 Po neki predaji funkcije novembra 1318 je navedeno, koliko veder kakega vina je bilo oddano (Poslovna knjiga. Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis III [kot v op. 2J, str. 126-7). Oddajali so tudi sir, za žito pa je zapisano, da gaje potrebno še zbrati. 46 Urbarji freisinške škofije (kot v op. 2), str. 273, 281, 284. Glede transporta cf. Tiioma, Bischoflicher Fernbesitz (kot v op. 18), str. 35-40. 47 Mass, Bistum (kot v op. 4), str. 265. 48 Ibid., str. 249-54. 49 Ibid., str. 264-5. 50 Ibid., str. 269. MIHA KOSI ZAČETKI ŠKOFJE LOKE IN FREISINŠKI ŠKOFJE KOT USTANOVITELJ I MEST (Primerjalna študija k nastanku mest na Kranjskem v srednjem veku)* Mesto Škofja Loka, do leta 1803 posest freisinških škofov, se v virih kot meščanska naselbina prvič pojavi leta 1248. V freisinški listini, izdani v Škofji Loki, je naselbina prvič imenovana forum - trg. Omemba je v zvezi s pravnim običajem, imenovanim obstagij (obstagium): trije kranjski plemiči so se kot poroki za Wersa z Bleda zavezali, da se bodo v primeru njegovega neplačila odškodnine freisinškemu škofu Konradu, odpravili v forum Loko in tam bivali na svoje stroške do povračila dolga.1 Obstagij je bil vezan v prvi vrsti na neagrarne naselbine, mesta in trge, z ustreznimi funkcijami - gostišči z možnostjo bivanja in oskrbe za plačilo.2 Zato lahko utemeljeno predpostavljamo, daje bila Škofja Loka tedaj pomemben centralni kraj in v funkcijskem smislu naselbina meščanskega značaja. Pred podrobnejšim prikazom razvoja Škofje Loke na kratko nekaj o splošnih problemih zgodnje zgodovine mest, na katere nujno naletimo pri takšni raziskavi. V slovenskem zgodovinopisju se vse premalo ukvarjamo s problematiko nastajanja urbanih naselij, kije navidez preprosta in že davno jasna. V resnici pa smo ujeti v nekatere ustaljene, že kar klišejske predstave, ki so se uveljavile pod vplivom pravnih zgodovinarjev že v 19. stoletju, a nam še vedno preprečujejo bistveni preskok v znanstveni obravnavi meščanskih naselij. Zgodovina mest, marsikje že samostojna veja zgodovinopisja, je namreč - če gledamo srednjeevropski, problemsko nam soroden prostor - že pred nekaj desetletji prišla do nekaterih bistvenih in splošno priznanih novih pogledov oz. izhodišč glede nastanka in razvoja pojava, ki ga običajno imenujemo »srednjeveško mesto«.3 ' Za pomoč pri pridobivanju težje dostopne literature in strokovne pripombe se posebej zahvaljujem dr. Gertrud Thoma (Ludwig-Maximilians-Universitiit v Miinchnu), prof. dr. Ferdinandu Opllu (Wiener Stadt- und Landesarchiv) ter dr. Herwigu Weiglu (Institut fur osterreichische Geschichtsforschung na Dunaju). 1 Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis 1, ed. Joseph von Zaun, FRA II, Diplomataria et acta 31 (Wien, 1870), št. 153; Urkunden-undRegestenbuch des Herzogthums Krain (odslej UBK) II, ed. Franz Schumi (Laibach, 1884 in 1887), št. 149; Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku 6/1: Listine 1246-1255, ed. France Baraga, na podlagi gradiva Boža Otorepca, Thesaurus memoriae. Fontes 2 (Ljubljana, 2002), št. 50. 1 To je lepo razvidno v listini za freisinškega škofa Konrada I. iz leta 1245:... per obstagium hoc est per alicuius ciuitatis nel alterius loci introitum tanto tempore ... Iz leta 1284 pa imamo primer obstagija v freisinškem Waidhofnu v Avstriji, ki je bil tedaj že dokazana razvita in obzidana meščanska naselbina. Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 147,386. 3 Gl. Die Stadt des Millelaiters I: Begriff Entstehung und Ausbreitung, ed. Carl Haase, Wege der Forschung 243 (Darmstadt, M975), zlasti razpravi: Carl Haase, Stadtbegriff und Stadtentstehungsschichten in Westfalen, str. 60-94, tukaj 66 si., 75 si. in Karl FrOlich, Das Verfassungstopographische Bild der mittelalterlichen Stadt im Lichte der neueren Forschung, str. 274-330; Vor- und Friihformen der europdischen Stadt im Mittelalter I, ed. Herbert Jankuhn et al., Abhandlungen der Akademie der Wissenschaften in Gottingen, Philologisch-historische Klasse, 3. s., 83 (Gottingen, 1973), zlasti razpravi: Walter Schlesinger, Der Markt als Friihform derdeutschen Stadt, str. 262-293 in Gerhard Dilcher, Rechtshistorische Aspekte des Stadtbegriffs, str. 12-32; Heinz Stoob, Forschungen zum Stadtewesen in Europa, Band I: Raume, Formen und Schichten der mitteieuropdischen Studie: Eine Aufsatzfolge (Koln-Weimar, 1970), zlasti razprava Kartographische Moglichkeiten zur Darstellung der Stadtentstehung in Mitteleuropa, besonders zwischen 1450 und 1800, str. 15-42; Walter Schlesinger, Beilriige zur deutschen Verfassungsgeschichte des Mittelalters, Band II: Stiidte und Territorien (Gottingen, 1963), zlasti razprava Burg und Stadt, str. 92-147; Ferdinand Opll, Das Werden der mittelalterlichen Stadt, v: Hohepunkte des Mittelalters. Georg Scheibelreiter, ed. (Darmstadt, 2004), str. 123-40; sodobni sintezi: Edith Ennen, Die europaische Stadt des Mittelalters (Gottingen, M987) in Eberhard Isenmann, Die deutsche Stadt im Spatmittelalter 1250-1500: Stadtgestalt, Recht, Stadtregiment, Kirche, Gesellschaft, Wirtschaft (Stuttgart. 1988). V naši stroki, in še bolj v popularnih predstavah, še vedno prevladuje mnenje o nastajanju, ustanavljanju mest z enkratnim pravnim aktom - podelitvijo mestnih pravic (popularne so okrogle obletnice starosti mesta ali podelitve mestnih pravic). Pravni status naj bi bil odločilen za opredelitev naselja kot mesta, neke pravice ali privilegiji so torej konstitutivni element nastanka brez katerih ni mesta. Takšna obravnava avtomatsko izključuje vse predoblike, zgodnje oblike oziroma faze razvoja mest, zamegljuje pogled na pogosto precej dolgotrajen razvoj posamezne urbane naselbine in je zato znanstveno popolnoma neutemeljena.4 Še v standardnem delu Zgodovina Slovencev, nastalem pred 25 leti, najdemo tabelo z naslovom »Nastanek mest na Slovenskem« in letnicami, ko naj bi posamezno mesto dobilo »mestne pravice«.5 Paradoksalno pa je, da vendar za celotno slovensko ozemlje vse do ustanovne listine vojvode Rudolfa IV. za Novo mesto iz 1365,6 nimamo niti enega dokumenta, ki bi dokazoval nastanek mesta ali trga s podelitvijo kakih posebnih pravic oziroma privilegijev. Podobno je bilo ugotovljeno tudi drugod, npr. v avstrijskih deželah, na Tirolskem ali Bavarskem.7 Domneva se, daje bila podelitev pravic v zgodnji dobi ustna. Dejansko gre za neke vrste historični konstrukt in posploševanje ter poenostavljanje izredno kompleksnega razvoja zgodovinskega pojava mesto.8 V novejših obravnavah problema prevladuje mnenje, da v večini primerov enkratne podelitve pravic oziroma formalnega »povzdiga v mesto« ni bilo, temveč je šlo za postopen in dolgotrajnejši razvoj urbane naselbine in vzporedno pravnih norm in privilegijev, ki so šele precej kasneje eventualno doživeli zapis »mestnih pravic«.9 Kdaj in v kakšni obliki je prišlo do zapisa, je bilo odvisno v veliki meri 4 Cf. Michael Miiterauer, Von der anliken zur mittelalterlichen Stadt, v: idem, Markt und Stadt im Mittelalter: Beitrage zur historischen Zentralitatsforschung, Monographien zur Geschichte des Mittelalters 21 (Stuttgart, 1980), str. 52-67, tukaj 53; Haase, Stadtbegriff (kot v op. 3), str. 66 si. 5 Zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1979), str. 193. 6 Gl. zbornik Novo mesto 1365-1965: Prispevki za zgodovino mesta (Maribor, 1969); Fran Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo (Ljubljana, 1929), str. 2, 12 si. 7 Ferdinand Opll, Stadtgriindung und Stadtwcrdung. Bemerkungen zu den Anfiingen des Stadtcwesens in Osterreich, v: Osterreichs Stadte unit Mdrkte in Hirer Geschichte, Schriften des Institutes fur Osterreichkunde 46, ed. Erich ZOllni r (Wien, 1985), str. 13-30; Herbert Knittler, Stadtewesen, Handel und Gewerbe, v: Osterreich im llochmiltelaller(907 bis 1246), Osterreichische Akademie der Wissenschaften, Veroffentlichungen der Komission fur die Geschichte Osterreichs 17 (Wien, 1991), str. 473-495; Oliver Auge, Stadtwerdung in Tirol. Ansiitze, Erkenntnisse und Perspektiven vergleichender Stadtgeschichtsforschung, v: Konig-Kirche-Adel: Herrschaftsstrukturen im mitlleren Alpenraum und angrenzenden gebieten (6.-13. Jahrhundert), ed. Rainer Loose in Sonke Lorenz (Lana, 1999), str. 307-364; Karl Bosl, Die Stadtepolitik der crsten Wittelsbacher in Bayern, v: idem, Bayern: Modelle und Strukturen seiner Geschichte (Miinchen, 1981), str. 219-242; Gertrud Thoma, Entstehungsprozesse wittelsbachischer Griindungsstadte, v: 1204 und die Folgen: Zu den Anfiingen der Stadt Landshut, Schriften aus den Museen der Stadt Landshut 6 (Landshut, 2002), str. 119-137; Wiliielm StOrmer, Priiurbane Siedlungen und zentrale Orte im friih- und hochmittelalterlichen Bayern, v: Vom Ursprung der Stadte in Milteleuropa: Jubilaumssclirift zur 1200. Wiederkehr der Erslnennung von Linz, ed. Christian Rohr (Linz, 1999), str. 103-125. 8 Gl. uvodno poglavje v obsežni in temeljni sodobni študiji: Berent SchwinekOper, Die Problematik von Begriffen wic Stauferstiidtc, Zahringerstiidte und iihnlichen Bezeichnungen, v: Siidwestdeutsche Stadte im Zeitalter der Staufer, ed. Erich Masciike, JOrgen Sydow, Stadt in der Geschichte 6, Veroffentlichungen des Siidwestdeutschen Arbeitskreises fur Stadtgeschichtsforschung (Sigmaringen, 1980), str. 95-172, tukaj 98 si., 163 si. 9 Cf. SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 98 sl„ 108 si.. 163 si.; Thoma, Entstehungsprozesse (kot v op. 7), str. 119 si.; Bosl, Stadtepolilik (kot v op. 7), str. 228 si. (bavarski primeri); Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 310 si., 349, 357 si.; Knittler, Stadtewesen (kot v op. 7), str. 484; Stoob, Kartographischc Moglichkeiten (kot v op. 3), str. 29 si.; Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. I si.; Franz Irsigler, Was machte eine mittelalterliche Siedlung zur Stadt?, Universitdisreden 51, Universitat des Saarlandes (Saarbriicken, 2003), str. 17-44, tukaj 24 si., 35 si.; Heinrich Koller, Hochmittelalterliche Siedlungsplanungen und Stadtgriindungen im Ostalpenraum, v: Forschungen zur Geschichte der Stiidte und Mdrkte Osterreichs, Band I, ed. Wilhelm Rausch (Linz/Donau, 1978), str. 1-68, zlasti 62 si.; Willibald Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs. Eine Studie zu ihren Anfiingen im 13. und 14. Jahrhundert, ibid., str. 69-150, tukaj 101; Heinz Dopsch, Zur topographischen, rechtlichen und gesellschaftlichen Struktur bayerischer Bischofsstiidte. Regcnsburg, Salzburg, Passau und Freising im Vergleich, v: Vom Ursprung der Stadte in Milteleuropa: Jubildiimsschrifl zur 1200. Wiederkehr der Erslnennung von Linz, ed. Christian Rohr (Linz, 1999), str. 61 si.; od splošnega razvoja pismenosti v neki pokrajini, doseženega razvoja urbane naselbine in lastne iniciative meščanov.10 Tipičen primer na Kranjskem je mesto koroških vojvod Spanheimov Kostanjevica. Nastalo je najkasneje v začetku 13. stoletja," šele stoletje kasneje (1295-1307) pa kot prvo kranjsko mesto dobi od koroškega vojvode Henrika Goriško-Tirolskega pisno potrditev mestnih pravic.12 Celo pri redkih, prvenstveno mlajših primerih - ki pa so obstajali, kar je potrebno poudariti - je šlo pri enkratnem pravnem aktu slavnostnega povzdiga določenega naselja v mesto ali trg najpogosteje za že obstoječo in v funkcijskem pogledu izoblikovano meščansko naselbino in je akt pomenil le sankcioniranje obstoječega stanja (gl. v nadaljevanju primer Celja).13 Omenjene letnice domnevnega nastanka mesta, na katere se preradi opiramo, se ravnajo po popolnoma naključno ohranjenih prvih omembah neke naselbine s terminom, ki pomeni že razvito mesto - gre za izraze civitas, Stadt - ali pa se podelitev mestnih pravic išče v časovnem intervalu med omembo trga (forum, Markt) in prvo omembo mesta (civitas, Stadt)." Zato prihaja celo do pravih anahronizmov (najbolj drastičen primer na Slovenskem je Celje).15 Pri opiranju na prve omembe mesta v virih, ki omogočajo zgolj približno časovno orientacijo in nič več, naletimo na nekaj temeljnih problemov: - Nikoli ne vemo, koliko prej je neagrarna naselbina dejansko nastala - ali gre za nekaj let, desetletij, v nekaterih primerih lahko celo stoletje ali več.16 - Soočiti se moramo s klasičnim problemom preučevanja zgodnjih mest - terminologijo za o mestih salzburških nadškofov Frideriki; Zaisberger, Die Stiidte der Salzburger Erzbischofe, v: Studi und Kirche, ed. Franz-Hlinz Hye, Beitrage zur Geschichte der Stiidte Mitteleuropas XIII (Linz/Donau, 1995), str. 20 si. 10 O tej zapleteni, a malo obravnavani problematiki izčrpno Hans Patze, Stadtgriindung und Stadtrecht, v: Recht und Schrift im Mittelaiter, cd. Peter Classen, Vortriige und Forschungen XXIII (Sigmaringen, 1977), str. 163-196, zlasti 190 si. 11 Že okrog leta 1215 se Kostanjevica na novcih imenuje CIVITAS LANDESTRO, leta 1220 je omenjen piebanus de Landestrost, 1249 je v vojvodski listini forum, 1252 civitas, 1266forum, 1270 v listini češkega kralja Otokarja civitas (Božo Otorepec, Srednjeveški pečali mest in trgov na Slovenskem (Ljubljana, 1988], str. 65). Vendar je bilo doslej spregledano, da že 1243 vojvoda Bernard podeljuje bližnjemu cistercijanskemu samostanu oprostitev mitnine in civitatibus nostris in uživanje pravic meščanov - quemadmodum quiiibet civium nostrorum jurihus gaudeant civitatum, kar se lahko na Kranjskem nanaša le na vojvodski mesti Kostanjevico in Ljubljano, obenem pa dokazuje že neke izoblikovane pravice tamkajšnjih meščanov. Prepisi listin samostana Kostanjevica, AS, Zbirka rokopisov, Dolski arhiv, fascikel 179. 12 Franc Komatar, Kostanjeviške mestne pravice, Jahresbericht des k.k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg 1910/1911 (Krainburg, 1911), str. 1-7; Sergij Vilfan, Novomeški mestni privilegij iz leta 1365, v: Novo mesto (kot v op. 6), str. 88 si.; Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. 1 si. 11 Cf. Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 73 sl„ 78; Bosl, Stiidtepolitik (kot v op. 7), str. 224; Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. 1, 14 si., 20 si.; Karl Gutkas, Die Bedeutung der Grundherrschaften fur die Stadt- und Marktwerdung niederosterreichischer Orte, Jahrbuch fur Landeskunde von Niederosterreich, n. s., 23 (1957), str. 48-64, tukaj 55 si. 14 Takšno metodološko izhodišče je dosledno uporabljeno še 1988 v delu: Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. II). 15 Na mestu rimskega municipija Celeia se je razvilo središče z izjemno prometno in strateško lego, tradicijo antičnega imena in nedvomno že preccj staro poselitvijo. Kot trg vovbrških grofov se - zaradi gole naključne slabe ohranjenosti virov - prvič omenja šele 1323. Tedaj ima že minoritski samostan (iz 13. stoletja), malo kasneje finančno močno judovsko kolonijo, rezidenco grofov Celjskih, v prvi polovici 15. stoletja ga obiskujejo že nurnberški trgovci, celjski grofje in celo kralj Sigismund ga v svojih listinah imenujejo »Stadt«, vendar je grof Friderik šele 1451 naselbini slavnostno podelil pravice štajerskih mest in zgraditev pravega obzidja. V večini slovenskih zgodovinopisnih del Celje pristane kot naselbina, ki je postala mesto šele leta 1451, kakšna pa je bila njena funkcija že vsaj dve stoletji pred tem, ostane nevažno. A vendar je šlo pri listini iz 1451 le za izpopolnitev statusa že obstoječega mesta. Gl. Sergij Vilfan, Glose k zgodovini srednjeveškega Celja, Kronika 32 (1984), str. 15-19; Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 132 si. 16 SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 98 si.; Dopsch, Zur Struktur bayerischer Bischofsstadte (kot v op. 9), str. 61; Bosl, Stiidtepolitik (kot v op. 7), str. 224. Na Slovenskem sta tipična primera Ptuj in Kranj, izjemno pomembna ccntralna kraja z dokumentiranim večstoletnim razvojem že od zgodnjega srednjega veka. Kot razviti mesti v virih nastopita konec 12. oz. v začetku 13. stoletja, kako in kdaj je prišlo do tega razvoja, pa iz virov ni razvidno. Gl. Miha Kosi, Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (v pripravi). neagrarne naselbine, kot jo zasledimo v virih. Kaj v posameznih obdobjih pomeni določena oznaka za neagrarna naselja? Ali sta termina forum in civitas ljudem v srednjeveški družbi 12. in 13. stoletja dejansko pomenila dve strogo formalno ločeni kategoriji naselij, kot jih razumemo danes? Ali gre pri našem današnjem vrednotenju posameznih terminov v določeni meri za konstrukt, prenašanje kasnejših pravnih kategorij v preteklost?" V virih se pojavlja še vrsta drugih oznak - oppidum, burgus, villa - ki so prav tako lahko pomenile pomemben centralni kraj oziroma meščansko naselbino, pa jih večinoma ne upoštevamo kot kazalce za opredelitev naselja kot mesta.18 — Nastopa problem same definicije pojava mesto v različnih zgodovinskih obdobjih. Mesto moramo opredeljevati z različnimi kriteriji oz. skupkom kriterijev, ki so prilagojeni realnostim nekega zgodovinskega obdobja. Vsebina pojma »mesto« seje spreminjala tako v teku časa kot prostorsko glede na posamezne regije.19 Zgodovina mest v srednjem veku se ne začne z dobo 12.-13. stoletja, ko je nastopila intenzivna urbanizacija in ko seje izoblikovala tudi pravno opredeljena naselbinska kategorija »mesto« v obliki, ki jo danes običajno razumemo pod pojmom »srednjeveško mesto«.20 Tudi zgodnejša doba ni bila brez prcdurbanih centralnih krajev z zgodnjim neagrarnim značajem, ki jih ne moremo ignorirati, če hočemo resnično razumeti kompleksen pojav mesto. Urbane naselbine se niso pojavile čez noč iz nič, imele so svojo predzgodovino, zgodnejše razvojne faze, ki jih je potrebno osvetliti z najrazličnejšimi pristopi in viri in so sestavni del zgodovine posameznega mesta.21 Prav s temi zgodnejšimi fazami se stroka zadnja desetletja intenzivno ukvarja, ob naslonitvi zlasti na izsledke arheologije.22 Pristop k problemu nastajanja mest mora imeti izhodišče v funkcijskem, ne pa 17 Cf. Rolf Kiessling, Zwischen Stadt und Dorf? Zum Marktbegriff in Oberdeutschland, v: Vielerlei Stadte: Der Stadtbegriff, ed. Peter Johanek, Franz-Joseph Post, Stadteforschung: Veroffentlichungen des Instituts fur vergleichende Stadtegeschichte in Miinster, Reihe A/61 (Koln-Weimar-Wien, 2004), str. 121-43, tukaj 122 si.; Irsigler, Was machte eine mittelalterliche Siedlung zur Stadt? (kot v op. 9), str. 18 sl„ 24; Stoob, Kartographisčhe Moglichkeiten (kot v op. 3), str. 22; Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 354 si. 18 Haase, Stadtbegriff (kot v op. 3), str. 70 si.; Stoob, Kartographisčhe Moglichkeiten (kot v op. 3), str. 22 si.; Vasilij Melik, Mesto (civitas) na Slovenskem, ZČ 26 (1972), str. 299-316; Fritz Koller, Die Anfange der Salzburger Stadte. Civitas und verwandte Begriffe in den Salzburger Quellen, Mitleilungen der Gesellscliaft fur Salzburger Landeskunde 128 (1988), str. 5-31; Gerhard KObler, Civitas und vicus, burg, stat, dorf und wik, v: Vor- und Friihformen 1 (kot v op. 3), str. 61-76; idem, burg und stat - Burg und Stadt?, Historiscltes Jahrbuch 87 (1967), str. 305-25. 19 Haase, Stadtbegriff (kot v op. 3), str. 72 si.; Stoob, Kartographisčhe Moglichkeiten (kot v op. 3), str. 22; Irsigler, Was machte eine mittelalterliche Siedlung zur Stadt? (kot v op. 9), str. 39 si.; Tiioma, Entstehungsprozesse (kot v op. 7), str. 19. 20 Skupek kriterijev, ki naj bi predstavljal celovito razvito (poznosrednjeveško) mesto, je sledeč: obzidje, sklenjena pozidava, neagrarni gospodarski značaj z razvito trgovino in obrtjo, lastno omejeno pravno okrožje, avtonomija z mestnim svetom in pečatom. Gl. Tiioma, Entstehungsprozesse (kot v op. 7), str. 119; Stoob, Kartographisčhe Moglichkeiten (kot v op. 3), str. 20 si.; Irsigler, Was machte eine mittelalterliche Siedlung zur Stadt? (kot v op. 9), str. 40 si.; Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 355 si.; Opll, Das Werden (kot v op. 3), str. 123; s poudarkom na neagramem funkcijskem vidiku tudi Karliieinz Blaschke, Qualitat, Quantitat und Raumfunktion als Wcsensmerkmale der Stadt vom Mittelalter bis zur Gegenwart, v: idem, Stadtgrundriss und Stadtentwicklung, Stadteforschung: Veroffentlichungen des Instituts fur vergleichende Stadtegeschichte in Miinster, Reihe A/44 (Koln-Weimar-Wien, 1997), str. 59-72, zlasti 66 si.; Susan Reynolds, English Towns in a European Context, v: Die Friihgeschichte der europaischen Stadt im II. Jahrhundert, ed. J Org Jarnut, Peter Johanek, Stadteforschung: Veroffentlichungen des Instituts fur vergleichende Stadtegeschichte in Miinster, Reihe A/43 (Koln-Weimar-Wien, 1998), str. 207 si. 21 Gl. StOrmer, Praurbane Siedlungen (kot v op. 7), str. 103 si., 110; Koller, Hochmittelalterliche Siedlungsplanungen (kot v op. 9), str. 25 si.; Opll, Das Werden (kot v op. 3), str. 123; Kosi, Predurbane naselbine (kot v op. 16). 22 Gl. zbornike: Burg-Burgstadt-Stadt: Zur Genese mlttelalterlicher nichtagrarisclier Zentren in Ostmitteleuropa, ed. HansjOrgen Brachmann, Forschungen zur Geschichte und Kultur des ostlichen Mitteleuropa (Berlin, 1995); Friihgeschichte der europaischen Stadt: Voraussetzungen und Grundlagen, ed. HansjOrgen Brachmann, Joachim Herrmann, Schriften zur Ur-und Friihgeschichte 44 (Berlin, 1991); European Towns: Their Archaeology and Early History, ed. M. W. Barley (London-New York-San Francisco, 1977). pravnem vidiku naselbin. V tem teoretičnem pristopu je smiselna uporaba geografske teorije centralnih krajev, ki jo je v tridesetih letih 20. stoletja zasnoval Christaller in je našla širok odmev in aplikacijo tudi v zgodovinskem preučevanju mest.21 Neagrarne funkcije, ki se koncentrirajo v centralnih krajih, naseljih z ustreznimi naravnimi pogoji, zlasti ugodno geografsko lego, in ki jih kraj opravlja za širše gravitacijsko zaledje, so temelj, ki omogoča razvoj meščanske naselbine. Bistveni so torej prostorski odnosi med središčem in agrarnim zaledjem, ki se oblikujejo v pokrajini.24 Pravni ustroj oziroma status centra je le posledica, nadgradnja, značilnost, ki se oblikuje v teku razvoja, ne pa iniciativa nastanka mesta.25 Ena od nalog zgodovinarja pri preučevanju začetkov mest je, da ugotovi, katere funkcije so »ustvarile« mesto, kateri so bili pogoji, ki so omogočali razvoj teh funkcij, ne pa - če citiram pokojnega akademika Sergija Vilfana - »da se zadovolji s tako cenenim pripomočkom, kot je prva omemba mesta v pisnih virih«, ko je nova naselbinska in socialna kategorija pred nami že v razviti obliki.26 Tudi mesto Škofja Loka zaradi omenjenega, še vedno prevladujočega vidika glede nastajanja mest, v prikazu zgodnjega razvoja deli usodo drugih podobnih mest na Slovenskem. Po običajnih navedbah, ki jih najdemo v literaturi, naj bi postala mesto oziroma se prvič omenjala kot mesto leta 1274.27 Vendar v listini češkega kralja Otokarja II. Premysla, izdani oktobra 1274 , ni govora o nikakršnem povzdigu v mesto ali podelitvi kakšnih mestnih pravic. V njej je freisinškemu škofu zgolj podeljeno deželsko oziroma višje sodstvo za loško gospostvo in samo Škofjo Loko, ki se v dokumentu omenja kot oppidum.2S To pa je le eden od terminov, s katerim so v tedanjih virih označevali meščanske naselbine in ni vezan na kakšne posebne privilegije.29 Praksa glede poimenovanja je bila zelo nedosledna. Dokaz za to je druga pomembna freisinška meščanska naselbina, Waidhofen ob reki Ybbs v Spodnji Avstriji. V listini iz leta 1273 ga freisinški škof označuje kot forum, prebivalce imenuje cives fori, del naselja se je imenoval civitas nova, pravni ustroj naselbine je bil ins fori quod dicitur purchreht, za nameček pa je imela naselbina celo že obzidje, saj se v istem dokumentu omenjajo mestna vrata.30 Kljub obzidju je škof še v nadaljnjih 23 Michael Mitterauer, Das Problem der zcntralen Orte als sozial- und wirtschaftshistorische Forschungs-aufgabe, Vierteijahrschrift fiir Soiiai- unci Wirtschaftsgeschichte 58 (1971), str. 433-67; ponatis v: idem, Marki und Stadt (kot v op. 4), str. 22-51; idem, Zentralorttheorie und historische Zentralitatsforschung, v: Bericht iiber den 19. dsterreichischen Historikerlag in C,raz 1992, Veroffentlichungen des Verbandes Osterreichischer Historiker u. Geschichtsvereine 28 (Wien, 1993), str. 215-22; Rolf Kiessling, Die Zentralitatstheorie und andere Modelle zum Stadt-Land-Verhaltnis, v: Zentren: Ausstrahlung, Einzugsbercich und Anziehungskraft von Stadlen undSiedlungen zwischen Rliein undAipen, ed. Hans-JOrg Gilomen, Martina Stercken (Zurich, 2001), str. 17-40; StOrmer, Priiurbane Siedlungen (kot v op. 7), str. 106. Kot primer takšne študije za Bavarsko gl. Klaus Fehn, Die zentralorllichen Funktionen friiher Zentren in Altbayern: Raumbindende Umiandbeziehungen im bayerisch-dslerreichischenAltsiedelland von der Spatlatenezeit bis zum Ende des Hochmitteialters (Wiesbaden, 1970). 2' O centralnih funkcijah starejših meščanskih naselbin gl. Blaschke, Qualitat (kot v op. 20), str. 66 si.; Irsigler, Was machte eine mittelalterliche Siedlung zur Stadt? (kot v op. 9), str. 40 si.; Fehn, Zentralorllichen Funktionen (kot v op. 23), str. 239 si. 25 Cf. Reynolds, English Towns (kot v op. 20), str. 208, 213; Thoma, Entstehungsprozesse (kot v op. 7), str. 20. 26 Sergij Vilfan, Zgodovina mest med krajevnim in primerjalnim zgodovinopisjem, Kronika 25 (1977), str. 157. 27 Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja (Ljubljana, 1955), str. 231; Boc,o Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II (Ljubljana, 1965), str. 298; Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803) (Škofja Loka, 1973), str. 54; Zgodovina Slovencev (kot v op. 5), str. 193; Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. II), str. 117. 28 Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 306. 29 Stoob, Kartographische Moglichkeiten (kot v op. 3), str. 23; Haase, Stadtbegriff (kot v op. 3), str. 71, zlasti op. 35; Koller, Die Anfange (kot v op. 16), str. 21 si., 24; KObler, Burg und Stadt (kot v op. 18), str. 316 si.; SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 125; Melik, Mesto (kot v op. 18), str. 306. 30 Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark (odslej UBSt) IV, ed. Heinrich Appelt, Gerhard Pferschy (Wien, 1975), št. 478; Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 295; Herwic, Weigl, Zur Geschichte Waidhofens an der Ybbs im 13. Jahrhundert, Mitteilungen aus dem Niederosterreichischen Landesarchiv 8 (1984), str. 15-30, tukaj 24 si. desetletjih Waidhofen imenoval oppidum ali forum." Različni termini v tem času ne dokazujejo kvalitetne razlike in ne omogočajo utemeljene opredelitve neke naselbine kot trga, druge kot mesta.'2 Omenjeni dokument oziroma leto 1274 ne pomenita nikakršnega mejnika v razvoju Škofje Loke in ne preseneča, če se naselbina tudi še kasneje imenuje forum?1 Zato je nesmiselno iskati leto povzdiga v mesto ali podelitve nekih mestnih pravic, ker tega akta očitno ni bilo. Bolj pomembno je, kakšne karakteristike meščanske naselbine je Škofja Loka do tedaj že razvila in jih lahko razberemo iz drugih virov. Kaj je bila naselbina, že četrt stoletja prej imenovana forumi Kdo so bili cives fori iz 1262?34 S kakšnim pravnim ustrojem naselja lahko povezujemo te oznake? Kdaj se je začelo - ali bolje - kdaj bi se lahko začelo meščansko življenje v Škofji Loki? Kako se je naselje izločilo iz agrarne okolice in dejansko postalo neagrarni centralni kraj? Katere so osnove oz. pogoji za tak razvoj? Kakšna je bila pri tem vloga mestnih gospodov, freisinških škofov? Kakšni so bili njihovi motivi za ustanovitev in od kod so lahko izvirali vzori? To so le nekatera od vprašanj, na katera bom poskušal najti odgovore v nadaljevanju. Leta 1248 je bila Škofja Loka forum - trg. Kot je zgodovinska znanost neizpodbitno dokazala, so bila fora pogosto začetna, zgodnja faza razvoja mnogih kasnejših mest.35 Imela so vse bistvene atribute meščanske naselbine: večjo koncentracijo svobodnega, nekmečkega prebivalstva, prevlado neagrarnih dejavnosti, zlasti trgovine in obrti z rednimi tedenskimi in letnimi sejmi, poseben pravni status z lastnim (vsaj nižjim) sodstvom in omejenim teritorijem, izločenim iz agrarne okolice (Burgfried), pogosto že planski tloris, namenjen neagrarnim dejavnostim z namenskim tržnim prostorom, temeljne centralne funkcije za širše zaledje (npr. trgovina, sodstvo, cerkvene dejavnosti, šolstvo idr.).36 V zgodnjem obdobju se niso bistveno razlikovala od oblike, ki jo razumemo pod pojmom mesto. Izraz civitas, kasneje Stadt, je bil v 12. in 13. stoletju le uglednejši naziv meščanske naselbine. Značilno je, da v tem času tudi številne naselbine, ki nosijo naziv 31 Codex diplomalicus 1, (kot v op. 1), št. 356, 416. 32 Cf. Kiessling, Zwischen Stadt und Dorf? (kot v op. 17), str. 126; Tiioma, Entstehungsprozesse (kot v op. 7), str. 131 (op. 5); Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 354; Weigl, Zur Geschichte Waidhofens (kot v op. 30), str. 26 si.; Melik, Mesto (kot v op. 18), str. 310 si.; Folker Reichert, Zur Geschichte und inneren Struktur der Kuenringerstadte, v: Kuenringer-Forschungen, ed. Andreas Kusternig, Max Weltin, Jahrbuch fur Landeskunde von Niederosterreich, n. s., 46/47 (1981), str. 142-87, tukaj 146 (op. 18). Podobne primere najdemo v tem času pri mestih številnih gospodov, tudi deželnih knezov, ki bi jim najlažje pripisali natančno poznavanje statusa svojega mesta. Na primer Velikovec na Koroškem, star tržni kraj že iz 12. stoletja, mestni gospod vojvoda Bernard imenuje civitas, njegov naslednik vojvoda Ulrik izmenično forum in oppidum, medtem ko občina meščanov uporablja pečat z napisom sigillum civitalis Volkenmarckt. Monumenta historica ducatus Carinthiae (odslej MDC) IV, ed. August von Jaksch (Klagenfurt, 1906), št. 2569, 2791, 2816, 2892, 2916, 2936, 2978, 3004. 33 V freisinškem urbarju iz leta 1291 je Škofja Loka imenovana forum, enako v urbarju iz 1318, ki pa na koncu navaja mestni davek kot sle ura civitalis. Urbarji freisinške škofijel Urbaria episeopatus Frisingensis, Srednjeveški urbarji za Slovenijo/Urbaria aetatis mediae Sloveniam spectantia 4, Viri za zgodovino Slovencev/Fontes rerum Slovenicarum 4, ed. Pavle Blaznik (Ljubljana, 1963), str. 136, 143, 157, 186, 192; Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis 3, ed. Joseph von Zahn, FRA II, Diplomataria et acta 36 (Wien, 1871), str. 180, 192, 214, 230. 34 Codex diplomaticus 1 (kot v op. 1), št. 212, 231, 232; UBK II (kot v op. 1), št. 299, 325, 326. 35 Schlesinger, Der Markt (kot v op. 3), str. 262-93; idem. Forum, Villa fori, lus fori. Einige Bemerkungen zu Marktgriindungsurkunden des 12. Jahrhunderts aus Mitteldeutschland, v: idem, Mitteldeutsche Beitrdge zur deutschen Verfassungsgescliiclite des Mlttelalters (Gottingen, 1961), str. 275-305; Kiessling, Zwischen Stadt und Dorf.' (kot v op. 17), str. 125 si.; Lothar Gross, Stadt und Markt im spiiteren Mittelalter, Zeitschrift fiir Rechtsgeschichte, Germantstlsche Abteilung 45 (1925), str. 65-82; Michael Mitterauer, Typen und raumliche Verteilung der mittcralterlichen Stadte und Miirkte in den osterreichischen Liindern, v: Erzeugung, Verkehr und Handel in der Geschichte der Alpenlander, Tiroler Wirtschaftsstudien 33 (Innsbruck, 1977), str. 252-82, tukaj 261 sl„ ponatis v: idem, Markt und Stadt {kol v op. 4), str. 278-304; Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 71 sl„ 75 si. 36 O karakteristikah trgov podrobno Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 90 sl„ 104 si., 118 si., 121 si.; Kiessling, Zwischen Stadt und Dorf? (kot v op. 17), str. 127 si., 140 si.; Koller, Die Anfange (kot v op. 18), str. 26; Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. 15 si., 18 si. civitas, še ne izpolnjujejo vseh kriterijev, ki jih povezujemo z dokončno izoblikovanim srednjeveškim mestom. Zlasti mestni svet kot organ avtonomije, pečat in tudi obzidje se razvijejo in v virih pogosto pojavijo šele precej kasneje.37 Terminologija je v tem času še izredno ncustaljena in pri istih naselbinah se lahko celo stoletje izmenjujeta oba naziva - trg in mesto - odvisno od tega, kdo v dokumentu naselbino omenja (npr. sami meščani, mestni gospod - ustanovitelj, deželni knez, cerkvene instance).38 Celo v istem viru pogosto zasledimo različne oznake. Passavski škof je na primer okrog leta 1260 potrdil pravice svojega mesta St. Polten v Avstriji - iura fori nostri in Sancto Ypolito - v tekstu listine pa dosledno govori o mestu - civitas.39 Značilen je tudi primer Ennsa, prvega mesta z zapisanimi mestnimi pravicami v avstrijskih deželah, ki jih je 1212 po že večstoletnem naselbinskem razvoju potrdil vojvoda Leopold VI. V obsežnem dokumentu se večkrat omenjajo mesto - civitas, meščani - cives oz. burgenses, a v dataciji je navedeno, da je bila listina izdana in villa nostra AnasiS" Torej je tudi termin villa lahko pomenil še vse kaj drugega kot vas. Ta pojav zasledimo tudi pri večini pomembnejših mest na Slovenskem. Maribor, glavno mesto vojvod Otokarjev in Babenberžanov na Spodnjem Štajerskem, je že ok. 1190 imenovano oppidttm, leta 1209 forum, med 1220-1224 villa, 1227 in 1248 ponovno forum, 1254 civitas, v deželnoknežjem urbarju 1265-67 oppidttm, 1271 in 1273 spet civitas.'1 Ljubljana, glavno oporišče Spanheimov na Kranjskem in kasnejše deželno glavno mesto pa se prvič kot meščanska naselbina pojavi v dveh listinah vojvode Bernarda iz leta 1243 - v eni kot forum, v drugi kot civitas z že zgrajenim obzidjem (... intra murum civitatis). V listinah vojvode Ulrika III. je v letih 1257-69 civitas, 1265 in 1267 forum (ima že tri mestne predele), 1271 je civitas, 1285 oppidttm, 1295 civitas.42 Na osnovi številnih podobnih primerov lahko sklepamo, da v zgodnji dobi 12.-13. stoletja srednjeveška družba ni strogo ločevala pravnih kategorij meščanskih naselbin, kot jih želimo razumeti danes. Celo glavna in v zgodovinopisju pogosto kot odločujoče uporabljana karakteristika - da so mesta imela obzidja - v zgodnjem obdobju ne pride v poštev.43 Kot smo videli prav pri freisinškem Waidhofnu, so tudi fora lahko imela obzidje, oziroma se obzidane meščanske naselbine večkrat imenujejo forum, po drugi strani pa so bila pomembna središča z že uveljavljeno oznako civitas lahko še dolgo neobzidana.44 Šele nekje ob koncu 13. stoletja seje 37 Cf. Srooi), Kartographische Moglichkeiten (kot v op. 3), str. 28 si.; Bosl, Stiidtepolitik (kot v op. 7), str. 224; Tiioma, Entstehungsprozesse (kot v op. 7), str. 119; Opll, Stadtgriindung (kot v op. 7), str. 23 si.; Knittler, Stiidtewesen (kot v op. 7), str. 491 si.; Dopsch, Zur Struktur bayerischer Bischofsstiidte (kot v op. 9), str. 61 si.; Zaisberger, Stiidte (kot v op. 9), str. 19 si.; Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. 27 si. 38 Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 140 si., 144 si., 150; Tiioma, Entstehungsprozesse (kot v op. 7), str. 119; Roller, Die Anfange (kot v op. 18), str. 21; SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 124 si.; Melik, Mesto (kot v op. 18), str. 308 sl„ 311 si. 39 Ausgevvdhlte Urkunden zur Verfassungs-Geschichte der deutsch-dsterreichischen Erblande im Mitteialter, ed. Ernst Schwind, Alphons Dopsch (Innsbruck, 1895), št. 46. 40 Urkundenbuch zur Geschichte der Babenberger in Osterreich (odslej BUB) I, ed. Heinrich Fichtenau, Erich ZOllner (Wien, 1950), št. 183; cf. Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 101. 41 UBSt I, ed. Joseph Zaiin (Graz, 1875), št. 707; BUB I (kot v op. 40), št. 169; BUB II, ed. Heinrich Fichtenau, Erich Zčllner (Wien, 1955), št. 221, 267, 268; M DC IV (kot v op. 32), št. 2380, 2580, 2581; Baraga, Gradivo (kot v op. 1), št. 61, 252, 253; Gradivo za zgodovino Maribora (odslej GZM) I, ed. Jože Mlinaric (Maribor, 1975), št. 27, 47, 55, 60, 61, 76, 85, 86; GZM II, ed. Jože Mlinaric (Maribor, 1976), št. 22, 26; Die landesjiirstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mitteialter, ed. Alphons Dopsch, Osterreichische Urbare I. Abteilung, 2. Band (Wien und Leipzig, 1910), str. 60. 42 UBSt Ergiinzungsband zu den Biinden I—111, ed. Hans Pirchegger, Ono Dungern (Graz, 1949), št. 53, 57; Gradivo za zgodovino Ljubljane (odslej GZL) I, cd. Božo Otorepec (Ljubljana, 1955), št. I, 2, 6; GZL VII, ed. Božo Otorepec (Ljubljana, 1962), št. I; GZL IX, ed. Božo Otorepec (Ljubljana, 1964), št. 6; UBK II (kot v op. I), št. 249, 275; UBSt IV, (kot v op. 30), št. 21; Marija VerbiC, 700 let Novega trga v mestu Ljubljani, Kronika 15 (1967), str. 70-3. 43 Koller meni, da je obzidje šele v zgodnjem 14. stoletju dobilo splošno veljavo kot odločilni kriterij za status mesta. Heinrich Koller, Die mittelalterliche Stadtmauer als Grundlage stiidtischen SelbstbewulJtseins, v: Stadt und Krieg, ed. Bhrniiard KirchgAssner und GOnter Scholz, Stadt in der Geschichte, Vcroffentlichungen des Sudwestdeutschen Arbeitskreises Tur Stadtgeschichtsforschung 15 (Sigmaringen, 1989), str. 9-25, tukaj 13. 44 Ptuj že od 10. stoletja v virih nosi oznako civitas, je nedvomno močno centralno naselje in najkasneje od dejansko uveljavila pravnoformalna delitev na mesta in trge. Pravica do obzidja je postala eden glavnih zunanjih atributov mest, medtem ko so bili trgi večinoma neobzidani, v redkih primerih pa so tudi imeli obzidje (na Slovenskem npr. Mokronog, Žalec, Rogatec, Vitanje, Lož celo že stoletje pred formalnim povzdigom v mesto). Sicer se v funkcijskem, ekonomskem in pravnem pogledu trgi niso bistveno ločevali od mest. Mesto je bilo slej ko prej le uglednejši naziv, ki so ga nosile predvsem deželnoknežje meščanske naselbine in ga je podeljeval deželni knez, medtem ko so bili trgi v prvi vrsti patrimonialne ustanove. Trg je neredko lahko po ekonomski moči, velikosti in številu prebivalcev celo prekašal marsikatero naselbino s statusom mesta.45 Meščanska naselbina - forum - je obstajala v Škofji Loki že leta 1248. Kakšne karakteristike srednjeveškega mesta je tedaj že dosegla? Imela je meščanski pravni ustroj: naseljevali so jo svobodni meščani, kot cities fori de Lok izkazani 1262 in 1263, ki so posedovali zemljišča po meščanskem pravu (sub itire purchret),46 kar je pomenilo svoboden dedni zajem za nizko letno plačilo (census). To je bila pravna osnova ustroja naselbine in hkrati meščanskega statusa prebivalcev.47 Naselbina je imela lastno sodstvo s sodnikom, predstavnikom freisinškega, škofa na čelu, ki je prvič omenjen 1271 (index de Lok).A8 V privilegiju češkega kralja Otokarja iz leta 1274 je bilo Freisingu podeljeno še deželsko sodišče oz. krvno sodstvo (indicium prouinciaie) izrecno za mesto Škofjo Loko (in oppido Lok) ter celotno loško gospostvo.49 S tem je naselbina dobila sodno imuniteto in bila izvzeta izpod oblasti kranjskega deželnega kneza.50 V dokumentu iz leta 1271 sta poleg mestnega sodnika omenjena tudi notar Wilhelm in učitelj Wolflin, scolasticus de Lok,51 Naselbina ima v tem času že mestno podružnično cerkev sv. Jakoba ( 1271 )52 z vikarjem ( 1262).53 V mestni organizem vkomponirana cerkev omogoča domnevo o že polno izoblikovani urbani zasnovi. Škofja Loka je tedaj tudi že razvito središče neagrarnih gospodarskih dejavnosti. druge polovice 12. stoletja urbana naselbina, a obzidje dobi šele med 1230-1251. Značilno je, da o poteku obzidja odločajo meščani - cives - sami, kar dokazuje že izoblikovano občino meščanov. Gl. Kosi, Predurbane naselbine (kot v op. 16). Kot omenja SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 99, 122 si., je težek in finančno zahteven projekt gradnje obzidja neredko šele celo stoletje po izoblikovanju mestne naselbine zaključil začetno fazo razvoja tudi v pogledu obrambe. Cf. Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 138 si.; Koller, Die mittelalterliche Stadtmauer (kot v op. 43), str. 13; Stoob, Kartographisčhe Moglichkeiten (kot v op. 3), str. 30 si.; Dopsch, Zur Struktur bayerischer Bischofsstiidte (kot v op. 9), str. 61; Zaisberger, Stadte (kot v op. 9), str. 19 si.; Reichert, Geschichte (kot v op. 32), str. 155 si.; Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. 19. 45 Mitterauer, Typen (kot v op. 35), str. 261 si.; Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 140 si., 144 si.; Kiessling, Zwischen Stadt und Dorf? (kot v op. 17), str. 126 sl„ 129 si.; Gross, Stadt und Markt (kot v op. 35), str. 69; Knittler, Stadtewesen (kot v op. 7), str. 482; Gutkas, Bedeutung (kot v op. 13), str. 48-64; Stoob, Kartographisčhe Moglichkeiten (kot v op. 3), str. 28; Melik, Mesto (kot v op. 18), str. 310. 46 Codex diplomaticus 1 (kot v op. 1), št. 212, 231, 232; UBK II (kot v op. 1), št. 299, 325, 326. 47 Isenmann, Deutsche Stadt (kot v op. 3), str. 78 si.; Opll, Das Werden (kot v op. 3), str. 139; Knittler, Stadtewesen (kot v op. 7), str. 490 si.; Dopsch, Zur Struktur bayerischer Bischofsstadte (kot v op. 9), str. 62, 90; FrOlich, Verfassungstopographische Bild (kot v op. 3) str. 304, 308 si.; Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 90 sl„ 121 si.; Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. 16 si.; Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 27), str. 60 si. 48 M DC V, ed. Hermann Wiessner (Klagenfurt, 1956), št. 82; GZL IX (kot v op. 42), št. 4. 49 Privilegij kralja Otokarja je 1277 potrdil tudi kralj Rudolf (Codex diplomaticus 1 (kot v op. I ], št. 306, 323). Podelitev višjega sodstva v meščanski naselbini freisinškemu škofu predpostavlja, daje imela Škofja Loka že prej nižjesodne pristojnosti, izločene iz deželnoknežjega deželskega sodstva. Cf. Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 118 si., 122 si., 134 si.; Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. 33 si.; SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 116 si.; Knittler, Stadtewesen (kot v op. 7), str. 491 si. 50 V času oblasti koroškega vojvode Majnharda II. Goriško-Tirolskega na Kranjskem je prihajalo do sporov, ker sije ta še naprej lastil višje sodstvo nad freisinško loško posestjo (prouinciaie indicium in Lok), kot je razvidno iz dekreta kralja Rudolfa 1280. Codex diplomaticus 1 (kot v op. 1), št. 366. 51 Kot v op. 48. 53 Kot v op. 48. Mestna cerkev sv. Jakoba je ostala podružnica župnije v Stari Loki vse do leta 1804. Gl. Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 27), str. 74 sl„ 394 si. 53 Codex diplomaticus 1 (kot v op. 1), št. 222. Kot dokazuje leta 1261 omenjeni mitničar (thelonearius),54 so v mestu pobirali mitnino, dajatev od trgovske robe, ki je prispela v kraj ali potovala skozenj, kar kaže na trgovanje, čeprav so sejmi v virih izkazani šele precej kasneje. O obrtnih dejavnostih pričajo že najzgodnejši viri. V dokumentu iz 1263 izvemo za imena in dejavnosti nekaterih meščanov - omenjena sta kovača, mesarja in kožar.55 Iz konteksta listine, ki leta 1248 prvič omenja forum v zvezi z obstagijem, pa lahko sklepamo, da je imela Škofja Loka razvito gostinsko dejavnost, kjer bi morali poroki dolžnika prebivati na svoje stroške do plačila dolga.56 Obzidje je dokazano šele leta 1314 kot rinchmavr,51 vendar je bilo zelo verjetno zgrajeno že pred 1286.58 Oznaka forum ne izključuje obzidanosti, kot smo videli pri Waidhofnu. Škofja Loka je bila torej že praktično v času prve omembe trga sredi 13. stoletja z vsemi osnovnimi karakteristikami izoblikovana meščanska naselbina, v večini virov te dobe imenovana forum. Šele v začetku 14. stoletja se zanjo prvič začno pojavljati oznake civitas, Stadt - mesto, ki jih naselbina nadalje tudi obdrži.59 Vendar nov naziv ni bil povezan z nikakršnim posebnim povzdigom s strani deželnega kneza ali mestnega gospoda, niti s podelitvijo kakšnih posebnih privilegijev. Značilno je, da uveljavitev naziva »mesto« celo ni imela vzporednice v notranjem pravnem razvoju, saj se šele okrog 1370 poleg sodnika prvič omenjata tudi mestni svet in občina meščanov, mestni pečatnik pa je ohranjen z začetka 14. stoletja.60 Zelo verjetno je bil status mesta prvenstveno posledica splošnega uspešnega razvoja naselbine, njenih centralnih funkcij in širjenja ekonomskega vpliva. Že konec 13. stoletja so bile močne trgovske povezave s Čedadom, kjer so škofjeloški trgovci intenzivno trgovali,61 v Loki pa je 1291 že bival npr. Domenes Lombardus.62 Prosperiteta se je odrazila v rasti in zunanjem izgledu mesta, ne nazadnje tudi v razširjenju obzidja. Že pred letom 1321 je bil pozidan in obdan z obzidjem tudi spodnji Novi trg oz. Lontrk.63 Obzidje je imelo v končni obliki pet mestnih vrat s stolpi.64 Pri Škofji Loki imamo tako kontinuiran razvoj meščanske naselbine, njenih funkcij in karakteristik skozi več desetletij, morda celo stoletje pred dokončno uveljavitvijo naziva »mesto«. Nobenega razloga pa ni, da bi jo v drugi polovici 13. stoletja smatrali za nerazvito mesto, za trg kot neko manjvredno nižjo stopnjo, in na silo iskali trenutek kvalitetnega povzdiga s pravnim aktom. Škofja Loka je bila že tedaj dinamično razvijajoča se urbana naselbina. Takšen postopen razvoj pa je bil značilnost mnogih tedanjih mest.65 54 lbid., št. 208, 212. 55 Ibid., št. 232. Pomen teh dejavnosti je razviden tudi iz urbarja 1291. Urbarji freisinške škofije (kot v op. 33), str. 137, 186 si.; Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 180 si. 56 Cf. Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 27), str. 58 si. 57 Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis 2, ed. Joseph Zahn, FRA II, Diplomataria et acta 35, (Wien, 1871), št. 499. 58 Tega leta se v listini omenja kot priča škofjeloški meščan Haenricus aput portam, kar se lahko nanaša le na njegovo bivališče pri mestnih vratih. Originalna listina v AS, 1286, marec, 8. Waldenberg; MDC VI, ed. Hermann Wiessner (Klagenfurt, 1958), št. 7; Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 117. " Civitas prvič 1310 v tako imenovani »Notizbuch« škofa Konrada III., ki navaja dohodke de iudicio ciuitatis v Škofji Loki, ter v urbarju iz 1318 (stevra ciuitatis). Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 128, 129, 230; Urbarji freisinške škofije (kot v op. 33), str. 213. 60 Otorepec, Srednjeveški pečali (kot v op. 11), str. 117 si. Počasen razvoj mestne avtonomije je bil posebno značilen za meščanske naselbine cerkvenih gospodov. Celo v Salzburgu, stoletja starem urbanem središču, se mestni svet in župan prvič omenjata šele v 14. stoletju, v Freisingu, prav tako z večstoletnim razvojem, pa 1263. Cf. Dopsch, Zur Struktur bayerischer Bischofsstadtc (kot v op. 9), str. 83 si., 88 si.; Auge, Stadtvverdung (kot v op. 7), str. 321. 61 Miha Kosi, Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem (Ljubljana, 1998), str. 247 si.; Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 27), str. 60. 62 Urbarji freisinške škofije (kot v op. 33), str. 137, 186; Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 181. 63 Leta 1321 so izkazani stroški freisinškega škofa za m uro noui opidi Lok (Codex dipiomaticus 3 [kot v op. 33), str. 62), leta 1352 pa je škof Albreht podelil svojemu oskrbniku v Loki stolp in den Nuwenmargt an der rinchmaur (originalna listina v AS, 1352, december 13., Dunaj). 64 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 27), str. 56 si. 65 Skoraj enako razvojno pot kot pri Škofji Loki zasledimo pri freisinškem Waidhofnu, gl. Waigl, Zur Geschichte Waidhofens (kot v op. 30), str. 26 si. Postopen razvoj urbane naselbine do statusa mesta, ne pa enkraten akt Tloris Škofje Loke na franciscejskem katastru iz leta 1825 (AS, 3000/L129 A07) Kdaj je Škofja Loka nastala kot meščanska naselbina, kdo jo je ustanovil in zakaj? Mestni gospod je bil vseskozi freisinški škof in je nedvomno njen ustanovitelj. Vse premalokrat pa se vprašamo, kaj je sploh pomenila ustanovitev meščanske naselbine? Odgovor na to ni lahek in dejansko v celotnem evropskem prostoru skoraj nimamo virov, ki bi natančneje osvetlili planersko-tehnični postopek.66 Verjetno je šlo za tako samoumeven in vsakdanji proces, da ni bil vreden posebnega opisovanja. Pri ustvarjanju meščanskih naselbin lahko iščemo primerjave npr. s kolonizacijskimi vasmi, ki so tudi plansko natančno razparcelirane in so vsakdanji pojav celotne srednjeveške Evrope.67 Neizpodbitno dejstvo je, da so bile mnoge urbane naselbine načrtno na novo ustanovljene. To nam dokazujejo številni viri, ki govorijo o fora nova, civitates novae, oppida povzdiguje v 13. stoletju tudi značilnost mest na Tirolskem ter mest vojvod Wittelsbachov na Bavarskem. Gl. Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 326, 338, 340, 346, 357 si.; Tiioma, Entstehungsprozesse (kot v op. 7), str. 120 si.; Bosl, Stadtepolitik (kot v op. 7), str. 228 sl„ 231 si. 66 SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 98 si.. 127 si.; 134 si.; Opll, Stadlgriindung (kot v op. 7), str. 14 si., 19 si.; Irsigler, Was machte eine mittelalterliche Siedlung zur Stadt? (kot v op. 9), str. 24 si.; FrOlich, Verfassungstopographisches Bild (kot v op. 3) str. 297; Roller, Hochmittelalterliche Siedlungsplanungen (kot v op. 9), str. 1 sl„ 56 si.; Heinricii Reincke, Uber Stadtegriindung. Betrachtungen und Phantasien, v: Die Stadt des Mittelalters I (kot v op. 3), str. 331-63. 67 Cf. Roller, Hochmittelalterliche Siedlungsplanunngen (kot v op. 9), str. 42; Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 89. Prav na Sorskem polju poleg Škofje Loke imamo izredno lep in pravilen primer dvojne kolonizacijske vasi Žabnica in Bitnje, ki sta nastali verjetno že pred sredo 12. stoletja. Gl. Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 27), str. 20 si. de novo constructa, novaplantatio in podobno. Vendar imamo poleg teh tudi številne stare centralne kraje z večstoletnim zgodnejšim razvojem, ki so se v nekem obdobju na iniciativo zemljiškega gospoda preuredili v pravnem ustroju in urbanistični zasnovi in začeli tako rekoč šele svoj pravi urbani razvoj.68 Tipična primera pri nas sta Ptuj in Kranj, na Koroškem Beljak, ki - kar je značilno - v virih niso nikoli imenovani forum, temveč le civitas, in imajo dokazan večstoletni razvoj od zgodnjega srednjega veka ali celo pozne antike.69 Nova ustanovitev je pomenila, da je mestni gospod - lahko deželni knez, nek zemljiški gospod (celo močnejši ministerial ali npr. samostan) - odredil zemljišče za novo naselje, ga omejil in izločil iz agrarnega zemljiškega gospostva, razparceliral in podelil bodočim meščanom pod določenimi pogoji v zakup.70 Pravilni in planski tlorisi nedvoumno kažejo na načrtne ustanovitve in tako je tudi pri Škofji Loki.71 Vendar je tudi pri novih planskih ustanovitvah najpogosteje šlo prej že za neko prvotno, izvorno centralno naselbino v bližini s tradicijo neagrarnih funkcij, kije bila preseljena na novo lokacijo, oziroma so iz nje prišli prvotni prebivalci.72 Pravih popolnoma novih ustanovitev, kot Dunajsko Novo mesto ali na Slovenskem Novo mesto, je bilo verjetno zelo malo. S slovenskega ozemlja imamo ohranjen enkraten in tako rekoč vzorčen primer, kako je potekal takšen proces. Gre za oglejski trg Lož. Trg okrog župnijske cerkve je v virih dokazan že celo 13. stoletje, naseljevali so ga meščani - cives s trškim sodnikom, torej je imel že pravno izoblikovano trško ureditev.73 Leta 1341 pa je oglejski patriarh Bertrand ukazal, naj se tedenski sejem po novem odvija pod nekaj kilometrov oddaljenim loškim gradom in prebivalci trga (liabitatores et colonifori nostri de Los) naj se zaradi večje varnosti in koristi (pro majori securitate et evidentiori militate ipsorum) preselijo na novo lokacijo pod grad in si tam na novo postavijo bivališča (debeant se transfere et ibi domos eorum facere et edificare).1A Tako je nastal novi trg Lož, kmalu obdan tudi z obzidjem, stara lokacija pa je dobila ime Stari trg. V takšnem prikazu ustanovitve nove meščanske naselbine pa tiči tudi odgovor na bistveno vprašanje - od kod prvi meščani kolonisti.75 Že od vsega začetka je moralo iti za neke izučene obrtnike in poklicne trgovce, ki so lahko pripeljali novo naselbino na pot uspešnega razvoja. Tudi Škofja Loka, kot druge plansko ustanovljene meščanske naselbine, je imela nekega predhodnika - starejše, že obstoječe naselje, od koder je verjetno prišla večina prvih prebivalcev. Nedvomno ga lahko iščemo v Stari Loki onstran Selške Sore, prvič tako imenovani že leta 1286 (Altenlok).76 Žal ni imenovana Stari trg, kot v številnih analognih primerih, kar bi potrjevalo in olajšalo domnevo. Zato lahko le raziščemo, kateri dejavniki so lahko vplivali na razvoj centralnih funkcij že v izvorni, prvotni naselbini v Stari Loki, ki so lahko omogočali neke predpogoje za hiter in uspešen razvoj nove Škofje Loke. 68 Koller, Hochmittelalterliche Siedlungsplanunngen (kot v op. 9), str. 46 si.; SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 112 si.; Knittler, Stadtewesen (kot v op. 7), str. 481 si.; Opll, Das Werden (kot v op. 3), str. 136 si.; FrOlich, Verfassungstopographischcs Bild (kot v op. 3), str. 310 si.; Heinz Stooh, Uber den Aufbruch zur Stiidtebildung in Mitteleuropa, v: Die FrUhgeschichte der etiropaisehen Stadt (kot v op. 20), str. 14 si. 69 Gl. Kosi, Predurbane naselbine (kot v op. 16). 70 Izčrpno o tem SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 98 si., 112 si., 115 sl„ 134, 167; FrOlich, Verfassungstopographisches Bild (kot v op. 3), str. 293 si., 296 si., 303 si.; Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 88 si.; Herbert Fischer, Die Siediungsveriegung im Zeitailer der Sladtbildung. UnterbesondererBerOcksichtlgungdes osterreichischen Ratlines, Wiener Rechtsgeschichtliche Arbeiten I (Wien, 1952), str. 72 sl„ 202 si. 71 O vrednotenju tlorisov Erich Keyser, Der Stadtgrundriss als Geschichtsquelle, v: Die Stadt des Mittelalters I (kot v op. 3), str. 364-76; SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 112 si.; Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 90 si.; Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 359 si. 72 O preselitvah naselja ob ustanovitvi meščanske naselbine gl. izčrpno Fischer, Siediungsveriegung (kot v op. 70). Gl. še Knittler, Stadtewesen (kot v op. 7), str. 482; Reichert, Geschichte (kot v op. 32), str. 153; primeri s Tirolske Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 320 si., 347 si.; za Bavarsko Bosl, Stiidtepolitik (kot v op. 7), str. 228 sl„ 230 si. 73 Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 96 si. 74 Documetni Goriziani, ed. Vincenzo Joppi, v: Archeografo Triestino, n. s., 15 (1890), št. CLVI11. 75 Cf. SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 130 si. 76 Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 395. 973 locus Lonca (Stara Loka) 1074 curtis; ecclesia (sedež pražupnije) 1160 curia pred 1202 častnim jirmissimum 1248 forum 1261 theloneum 1263 cives fori; Burgrecht 1271 index; ecclesia sancti Jacobi (mestna cerkev) 1274 oppidum 1310 civitas 1314 Rinchmavr 1321 mums noui oppidi Lok (Novi trg, Lontrk) Tab. 1. Bistveni elementi v razvoju mesta Škofja Loka (prve omembe). Loka je bila stara slovanska naselbina in se kot locus Lonca omenja že v prvi daritveni listini cesarja Otona II. leta 973.77 Čeprav tedaj očitno še ni šlo za organiziran dvor, pa je to organizacijo kasneje vpeljal freisinški škof. Kot curtis Lonca je dvor omenjen leta 1074 v pogodbi glede desetin med freisinškim škofom Ellenhardom in oglejskim patriarhom Sigehardom in 1160 je škof Albert listinil in curia Lonca in Clireine.1" Dvor je nedvomno stal v kasnejši Stari Loki, kot je razvidno iz urbarja 1291 in 1318 (curia domini episcopi in Altenlok).79 V zapleteno vprašanje, kaj je v različnih obdobjih pomenil termin dvor - curtis, curia - se ne moremo spuščati, najverjetneje pa je šlo za obliko naselja z nekimi gospodarskimi oz. centralnimi funkcijami.80 O natančnejši strukturi dvorov primanjkuje temeljitih arheoloških raziskav, nedvomno pa so imeli funkcije upravnega in gospodarskega središča večjih zaključenih zemljiškogosposkih enot z različnimi gravitacijskimi vplivi. Tu je bila koncentrirana uprava, s katero so bili tako ali drugače povezani vsi podložniki gospostva, tako bližnji kot bolj oddaljeni. Tu so se zbirale dajatve, izvajalo patrimonialno sodstvo, tu je bilo informacijsko središče. Pridvorni sistem gospodarjenja, ki je bil prvotno vezan na ta gosposka središča, je že sam na sebi pomenil večjo koncentracijo prebivalstva in objektov s kaščami, hlevi, bivalnim dvorcem za zemljiškega gospoda in upravno osebje ter bivališči za številno populacijo podložnikov, vezanih na obdelavo dominikalne zemlje.81 Nujen je bil tudi razvoj številnih neagrarnih obrtnih dejavnosti za potrebe gospostva - mlinarstva, kovaštva, strojarstva in sedlarstva, tesarstva ter izdelave raznih lesenih izdelkov (npr. sodarstvo, kolarstvo).82 Lep je primer cerkvene neagrarne naselbine pri sedežu škofije v Krki na Koroškem, ki se kasneje ni razvila v pravo meščansko naselbino. Po listini iz 1217 je krški škof in villa Gurk prejemal dohodke od zemljišč, ki so jih posedovali mesarja, kožar, mlinar, zidar, tkalec, gostilničar, kuharja in 77 Ottonis 11. diplomata, ed. Tiieodor Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae II/1 (Miinchen, 21980), št. 47; UBK I, ed. Franz Schumi (Laibach, 1882/3), št. 8; Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku II, ed. Franc Kos, (Ljubljana, 1906), št. 444. 78 Codex diplomaticus 1 (kot v op. I), št. 89, 110; UBK I (kot v op. 77), št. 50, 120; Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku III, ed. Franc Kos, (Ljubljana, 1911), št. 284; Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV, ed. Franc Kos, (Ljubljana, 1915), št. 403. 79 Urbarji freisinške škofije (kot v op. 33), str. 134, 140, 189; Codex diplomalicus 3 (kot v op. 33), str. 177, 186. 80 Koller, Hochmittelalterliche Siedlungsplanungen (kot v op. 9), str. 15 si.; Giuseppe Albertoni, Die Herrschaft des Bischofs: Macht und Gesellschaft zwischen Etsch und Inn im Mittelalter, Veroffentlichungen des Siidtiroller Landesarchivs 14 (Bozen, 2003), str. 104 si.; Gertrud Tiioma, Wirtschaftsgeschichtliche Aspekte der bayerischen Siidostsiedlung im Mittelalter, v: Die Deutschen in Ostmittel- und Siidosteuropa: Gescliichte-Wirtschaft-Recht-Sprache, Band 2, ed. Gerhard Grimm, Krista Zach, Veroffentlichungen des Siidostdeutschen Kulturwerks B 73 (Miinchen, 1996), str. 25; Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog II: Družbena razmerja in gibanja, (Ljubljana, 1980), str. 96 si., 108 sl„ 122 si. 81 Gl. primer Brež na Koroškem iz 927, kjer je bil darovan curtis Friesah cum ecclesia ... aedificils mancipiis omnibus inibi manenlibus seu cunctis illic iuste pertinentibus.... MDC III, ed. August von Jaksch (Klagenfurt, 1904), št. 89. 82 Cf. za Bavarsko Bosl, Stadtepolitik (kot v op. 7), str. 228. slikarja,83 leta 1302 pa se med skoraj sto prebivalci, ki so posedovali hišne parcele in villa Gtircensi, nahajajo kovači, mesarji, kožarji, mlinarji, kolarji, čevljarji, krojači, tkalci, pivovar, krošnjar, tovornik in piskač.84 Tudi v urbarju za Škofjo Loko iz 1291 so med podložniki navedeni specializirani poklici - kovači, kolarji, mlinarji, ribiči.85 Ena od zgodnjih dejavnosti na zemljiških gospostvih so tudi taverne - točilnice pijač, kijih lahko štejemo med »mestotvorne« dejavnosti.86 Lega Stare Loke in Škofje Loke (franeiscejski kataster iz leta 1825, AS 3000/L129 A07) 83 Pictor... mansionarius... cementarius... cocus... peliifex... carnifex... tabernarius... pistor... textor... MDC I, ed. August von Jaksch (Klagenfurt, 1896), št. 464. 84 Gurker Urbare (Bislum und Kapitei) in Auswahi aus der Zeit von 1285 bis 1502, ed. Hermann Wiessner, Osterreichische Urbare III. Abteilung, 3. Band, I. Teil (Wien, 1951), str. 54 si. 85 Urbarji freisinške škofije (kot v op. 33), str. 137, 167, 186 sl„ 213; Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 228 si. 86 StOrmer, Praurbane Siedlungen (kot v op. 7), str. 125; Hans Conrad Peyer, Von der Gastfreundschaft zum Gasthaus. Studien zur Gastlichkeit im Mittelalter, MGH, Schriften 31 (Hannover, 1987), zlasti str. 81, 85 sl„ 90 si., 220 si. Že od samega začetka je bil dvor ponavadi neposredno povezan s cerkveno funkcijo. Tudi v Loki seje razvilo središče pražupnije. V navedenem dokumentu iz 1074 so omenjene ecclesias in Lonka, kar nedvomno kaže na že razvito cerkveno mrežo župnijske in podružničnih cerkva.87 Tudi sam patrocinij sv. Jurija, zmagovalca nad poganstvom, cerkve v Stari Loki nakazuje starost in namensko ustanovitev cerkvenega središča, verjetno že v času pridobitve gospostva v 10. stoletju. Redna cerkvena dejavnost pa je imela močan gravitacijski vpliv na vsakdanje družbeno življenje gospostva in tudi druge dejavnosti. Proščenja in drugi prazniki, ki so pritegovali množice, so bili priložnost za trgovanje in razvoj periodičnih sejmov.88 Tu pa smo že pri vprašanju razvoja tistih neagrarnih funkcij, ki so pomenile bistveni predpogoj za razvoj bodoče meščanske naselbine.89 Premalo se zavedamo, da je bilo bolj ali manj redno tržno središče socialna nuja že v zgodnjem srednjem veku. Zlasti nekateri proizvodi, npr. sol, železo, so bili redno potrebni širokemu krogu populacije in so že zgodaj vplivali na razvoj rednih krajev distribucije. Pri Škofji Loki pa je potrebno izpostaviti še en pomemben dejavnik - centralno vlogo pri intenzivni kolonizaciji obsežnega zemljiškega gospostva. Zaokrožena freisinška posest, ki stajo sestavljali dve dolini z obsežnimi vmesnimi hribovji, je bila sistematično in intenzivno kolonizirana med 11. in koncem 13. stoletja. Podrobnosti o tehnični izvedbi krčenja in naseljevanja seveda nimamo (kot večinoma tudi v drugih deželah ne), vendar je središče gospostva v Škofji Loki nedvomno imelo v celotnem procesu pomembno centralno vlogo kot izhodišče in usmerjevalec celotne dejavnosti.90 Tako se je blizu sotočja obeh Sor na naravno ugodnem položaju v središču gospostva razvil centralni kraj Loka z gospodarsko, upravno, sodno, cerkveno in verjetno tudi tržno funkcijo. Termin »centralni kraj«, prevzet iz geografije, je zelo primeren in umesten za označevanje takšnih naselbin pred dokazanim meščanskim statusom.91 Sedaj pa smo prišli do težko rešljivega vprašanja, ki pomeni bistvo problema - ali je že centralna naselbina v Stari Loki dosegla visoko stopnjo neagrarnih dejavnosti in je morda že dobila nek poseben pravni položaj, in kdaj je bila preseljena na novo lokacijo na sotočje obeh rek? Ta problem je tudi v ostalih evropskih deželah težko rešljiv, saj virov običajno ni. Omenjena listina za Lož je v tem pogledu enkratna, saj dokazuje že meščanski status prebivalcev in naselbine pred preselitvijo, a je iz dosti kasnejšega časa.92 Nedvomno so nekateri centralni kraji že v predurbani fazi dosegli močan neagrarni značaj. Pretežno še podložniško prebivalstvo se je specializiralo za nekatere neagrarne dejavnosti, kraj pa je postajal oskrbno središče za širšo agrarno okolico (gl. primer Krke na Koroškem). Natančne študije za Bavarsko so dokazale neke vrste mešana središča agrarno-urbanega značaja še pred začetkom plansko ustanovljene urbane faze.93 Verjetno se je del podložnikov že ukvarjal s transportom in trgovsko dejavnostjo za fevdalnega gospoda.94 Ko je predurbana naselbina dozorela do neke stopnje, je prišlo do odločilnega ukrepa zemljiškega gospoda - presaditve naselja na novo lokacijo, podelitve svobodnega statusa in svobodnega zemljiškega zakupa prebivalcem, ki so se ukvarjali z neagrarnimi dejavnostmi, in do načrtne zgraditve novega, že v tlorisu bolj 87 Codex diplomaticus 1 (kot v op. 1), št. 89; UBK I (kot v op. 77), št. 50; Gradivo III (kot v op. 78), št. 284. 88 Cf. Mitterauer, Typen (kot v op. 35), str. 279; Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 102. 89 Cf. Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 102 si. 90 O freisinški kolonizaciji gospostva gl. Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 27), str. 20 si; Gertrud Tiioma, Zur Grundherrschaft des Bistums Freising im Hochmittelalter: Organisation und Nutzung der besitzungen in Bayern und im Ostalpenraum. Ein Vergleich, v: Querschnltte. »...Der wissendlicli Romanen fur Historien ausgibt ...«. Deutsch-slovenische Kultur und Geschichte im gemeinsamen Raum, ed. Krista Zacii in Mira Miladinovič Zalaznik, Veroffentlichungen des Siidostdeutschen Kulturwerks B 80 (Miinchen, 2001), str. 21-61, tu 33 si. 91 Cf. StOrmer, Priiurbane Siedlungen (kot v op. 7), str. 106 si.; Kiessling, Zwischen Stadt und Dorf? (kot v op. 17), str. 124. 92 Gl. op. 74. 91 Bosl, Stadtepolitik (kot v op. 7), str. 228, 231; StOrmer, Priiurbane Siedlungen (kot v op. 7), str. 110 si. 94 Da so tudi že izkušeni trgovci lahko prihajali neposredno iz kmečke populacije, kaže primer briksenskih podložnikov z blejskega gospostva, ki so v začetku 14. stoletja trgovali v Čedadu in sklepali trgovske posle. Gl. Kosi, Potujoči srednji vek (kot v op. 61), str. 251 (op. 274). funkcionalnega naselja - s tem pa do pravega začetka urbanega razvoja. Ne glede na to, ali so nova naselja označevali kot forum ali civitas, to je bila dejanska »ustanovitev mesta«,95 prelomni razvojni trenutek, ne pa nek formalni povzdig, ki ga iščemo v kasnejših terminoloških variantah mestnih oznak. Velika potreba po nekem obrtno izučenem kadru že v samem začetku, ob gradnji nove naselbine, omogoča sklepanje, da je šlo že v izvornem naselju (ali naseljih) za določeno tradicijo neagrarnih dejavnosti. Z vidika mestnega gospoda in prebivalstva je bil bistveni motiv za preselitev utilitas - korist, kot jo omenja listina za Lož, in jo je neagrarnim dejavnostim nudila bolj funkcionalna zasnova novega naselja z namenskim tržnim prostorom, gospodu pa najrazličnejše prihodke. Zemljiški gospod je lahko bistveno spodbudil in poživil razvoj nove naselbine z osvoboditvijo iz podložniškega statusa, pri čemer gre zlasti pri meščanskih naselbinah cerkvenih gospodov računati s precejšnjim deležem cenzualov, ki so pogosto živeli že v predurbani naselbini, in so prešli med mestno prebivalstvo. Uspešno razvijajoče središče pa je k stalni naselitvi slej ko prej pritegnilo tudi kakšne profesionalne, morda potujoče trgovce. Vendar je bila večina prebivalstva tudi v kasnejših novoustanovljenih urbanih naseljih v zgodnjem obdobju verjetno lokalnega ali regionalnega izvora in del je vedno predstavljal tudi podložniški sloj. Zlasti v zgodnjem obdobju je bila socialna sestava prebivalcev nedvomno zelo pestra.96 Prebivalstvo mesta Škofja Loka se je gotovo rekrutiralo najprej z lastnega freisinškega in sosednjih zemljiških gospostev. Sled tega dogajanja na Kranjskem najdemo v listini koroškega vojvode Ulrika III. za cisterco v Stični iz okrog leta 1256, kjer ukazuje, da podložnikov samostana ne smejo sprejemati ad oppida nouiter constructa.91 Nekaj kranjskih virov iz 13. stoletja dokazuje, da so v zgodnjih meščanskih naselbinah živeli tudi prebivalci podložniškega stanu. Vojvoda Ulrik III. je leta 1265 v pogodbi z oglejskim patriarhom Gregorjem obljubil, da bo omogočil prebivalcem tam liberos quam servos et ancillas, torej svobodnim in tistim podložnega stanu, ki so prej živeli v oglejskem trgu Vernek ob Savi (qui habitaverant in foro Werdenech), vrnitev in ponovno naselitev v trgu, kije bil uničen med vojno.98 V pogodbi istega vojvode s freisinškim škofom iz 1265 pa sta se medsebojno dogovorila, da še naprej prejemata obveznosti od svojih podložnikov, ki živijo v trgih in mestih - in foris sev civitatibus - enega ali drugega.99 Vzpostavitev nekih urejenih pravnih pogojev glede zemljiške posesti v naselbini, statusa prebivalcev in podelitev gospodarskih ugodnosti za neagrarne dejavnosti s strani mestnega gopoda sta bila gotovo gravitacijski dejavnik, ki je pritegoval potencialne bodoče meščane tudi bolj od daleč.100 Eden pomembnih topografskih predpogojev za presaditev naselbine je bil obstoj gradu, kar je pogosta značilnost pri srednjeveških mestih tega prostora (Ljubljana, Kamnik, Celje, Maribor, Ptuj, Gorica idr.) Novoustanovljeno urbano naselje običajno nastane kot podgrajska naselbina in je z gradom funkcionalno povezano, v končni fazi ob zgraditvi obzidja celo v enoten obrambni 95 Cf. SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 116 si.; Koller, Hochmittelalterliche Siedlungsplanungen (kot v op. 9), str. 1; Opll, Das Werden (kot v op. 3), str. 136 si.; Bosl, Stiidtepolitik (kot v op. 7), str. 228 sl„ 231; StOrmer, Priiurbane Siedlungen (kot v op. 7), str. 110 si. 96 SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 130 si., 165; Bosl, Stiidtepolitik (kot v op. 7), str. 225, 228, 231; Knittler, Stadtewesen (kot v op. 7), str. 490; Opll, Das Werden (kot v op. 3), str. 139; Idem, Stadtgriindung (kot v op. 7), str. 19 si.; Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. 24 si. O socialnem izvoru prebivalcev bavarskih škofijskih mest gl. Dopsch, Zur Struktur bayerischer Bischofsstiidte (kot v op. 9), str. 89 si. 97 ... ac desuper inliibet, ne coloni ac subditi ad oppida noviter constructa ab aliis recipiantur, verum recepti quantocyus dimittantur et redeant. Žal le v kratkem regestu iz 18. stoletja ohranjena listina v: Pavel Puceu, ldiographia sive rerum memorabilium monasterii Sitticensis deseriptio (1719), AS, Zbirka rokopisov I48r, str. 31; UBK II (kot v op. 1), št. 220, op. 1; cf. Zwitter, Starejša kranjska mesta (kot v op. 6), str. 20, 25. 9» UBK II (kot v op. 1), št. 345, str. 269; M DC IV (kot v op. 32), št. 2863, str. 623. 99 Codex dipiomaticus 1 (kot v op. I), št. 247; UBK II (kot v op. 1), št. 352. 100 Cf. SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 130 si., 164; Opll, Das Werden (kot v op. 3), str. 139. Imena prvih poznanih loških meščanov so nemška - Berthold, Ulrich, Bernhard, Gotfrid, Wulfing, Richer, Leutold, vsaj eno - Osridich - pa je slovensko {Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 232; UBK II (kot v op. I), št. 326). Tri desetletja kasneje je bil med njimi že tudi Lombardus (Urbarji freisinške škofije [kot v op. 331, str. 137, 186; Codex dipiomaticus 3 [kot v op. 33), str. 181). organizem (Škofja Loka, Ljubljana, Ptuj).10' Grad kot izraz oblasti in moči gospostva je deloval v funkciji jamstva in varnosti za meščansko naselje in neagrarne dejavnosti, zlasti trgovanje, kije potekalo tukaj. Grad v Škofji Loki je dokazan od konca 12. stoletja - castrum flrmissimum (pred 1202)102 - in je ob primernem terenu ob vznožju nad rečnim sotočjem ustvaril izjemne pogoje za ustanovitev novega naselja. Z izredno obrambno lego med rekama in nad sotočjem dominirajočim gradom je bilo moč zgraditi enkratno strateško postojanko. Posvetimo se sedaj vprašanju freisinških škofov kot ustanoviteljev mest. Škofje so imeli iz Bavarske obilo izkušenj in zgledov glede neagrarnih središč.103 Freisingu bližnja bavarska prestolnica Regensburg je bila prastaro urbano središče z močnim vplivom na razvoj mest tudi v marki Avstriji.104 Škofje so za sam Freising dobili že leta 996 od cesarja Otona III. privilegij za vsakdanje trgovanje (mercatum omni die legitimum) s pravico do mitnine in kovanja novcev po regensburškem vzoru, kar je bil eden od pogojev za postopen urbani razvoj cerkvenega sedeža.105 V prvi polovici 12. stoletja je na matičnem freisinškem bavarskem ozemlju že prišlo do razširjenega procesa nastajanja novih tržnih središč, kar dokazuje privilegij kralja Konrada III. iz leta 1140, v katerem prepoveduje omne novum forum in eodem episcopatu, razen tistih s kraljevim privilegijem, mestu (civitas) Freising pa podeljuje pravico do letnega sejma (annate forum).106 Znamenit je tudi spor z vojvodo Henrikom Levom 1158 glede ustanovitve Munchna kot konkurence freisinškemu trgu Fohring, v katerega je aktivno posegel cesar Friderik Barbarossa.107 Po odstavitvi Henrika Leva in cesarjevi razsodbi leta 1180 je škofija prišla celo za 60 let v posest Munchna, ki se je že razvil v močno urbano središče.108 Škofje so imeli tako jasen vpogled v prednosti in koristi meščanskih naselbin. Nedvomno je bila zelo pomembna ekonomska korist - dohodki od mitnin (trgovanja in transporta trgovskega blaga), mestnega davka ter sodstva so sodili med pomembne denarne prihodke mestnega gospoda.109 Za Škofjo Loko so škofovi dohodki od mesta prvič omenjeni kot posebne postavke (theloneum, stevra civitatis, indicium civitatis) leta 1310 oziroma v urbarju 1318."° V interesu mestnega gospoda je bilo, da nova naselbina čimprej prosperira in začne prinašati dohodke, in je zato z raznimi ukrepi in gospodarskimi ugodnostmi za meščane pospeševal razvoj. Po drugi strani pa je šlo tudi za vojaško-strateški pomen mest, ki 101 Cf. SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 122 si., zlasti op. 50a; Reichert, Geschichte (kot v op. 32), str. 156. 102 Codex diplomalicus 1 (kot v op. 1), št. 126, str. 125. 101 Cf. SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 133. 104 Dopsch, Zur Struktur bayerischer Bischofsstadte (kot v op. 9), str. 63 si., 73 sl„ 90 si.; Opll, Stadtgriindung (kot v op. 7), str. 22 si. 105 Ottonis III. diplomata, ed. Tiieodor Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 11/2 (Miinchen,21980), št. 197. Cf. Rudolf Schieffer, Das Freisinger Marktprivileg vom 22. Mai 996, v: Freising als Biirgerstadt. Festschrift zur Tausendjahrfeier, ed. Hubert Glaser (= 35. Sammelblatt des Hist. Vereins Freising) (Regensburg, 1996), str. 17-28; Dopsch, Zur Struktur bayerischer Bischofsstadte (kot v op. 9), str. 88 si., 93 si. 106 Conradi III. et filii eius Heinrtci diplomata, ed. Friedricii Hausmann, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae IX (Wien-Koln-Graz, 1969), št. 46; Codex diplomaticus 1 (kot v op. 1), št. 100. 107 Friderici I. diplomata, ed. Heinrich Appelt, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae X/1-4 (Hannover, 1975-1990) (odslej MGH DD. F. I.), št. 218, 798. Cf. Eugen Pitzer, Der Fohringer Streit im Lichte des Rechts und der Politik, v: Sammelblatt des Historischen Vereins Freising 25 (Freising, 1965), str. 17-66; Doris Hagen, llerrscliaftsbildung zwischen Konigtum und Adel: Die Bischofe von Freising in salischer undfriihstaufischer Zeit, Europaische Hochschulschriften, Reihe III/634 (Frankfurt am Main-Berlin-Bern-New York-Paris-Wien, 1995), str. 2 sl„ 173 si. 108 Lorenz Maier, Vom Markt zur Stadt. Herrschaftsinhaber und Fiihrungsschichten 1158 bis 1294, v: Geschichte der Stadt Miinchen, ed. Richard Bauer (Miinchen, 1992), str. 13-60; Pitzer, Fohringer Streit (kot v op. 107), str. 42 si. 109 O motivih ustanoviteljev Opll, Stadtgriindung (kot v op. 7), str. 21 si., 23 si.; Roller, Hochmittelalterliche Siedlungsplanungen (kot v op. 9), str. 62 si.; Knittler, Stadtewesen (kot v op. 7), str. 483 si.; SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 164 (zlasti op. 141); Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 349 si.; Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 103 si.; Reichert, Geschichte (kot v op. 32), str. 157 sl„ 180. 110 Codex diplomaticus 3 (kot v op. 33), str. 125, 128 si., 229 si.; Urbarji freisinške škofije (kot v op. 33), str. 213. ga pogosto zanemarjamo - ob trdnem obzidju, veliki množici prebivalcev z obveznostjo straženja in obrambe naselbine ter koncentraciji gospodarskega potenciala so predstavljala izredno močna vojaška oporišča mestnega gospoda.1" V času vojnih spopadov je bila običajno ravno osvojitev mesta kot vsestranskega središča politične in gospodarske moči glavni cilj in obenem najbolj trd oreh za napadalce. Češki kralj Otokar II. je na primer 1270 ob zasedbi Kranjske moral oblegati Ljubljano, zvesto zadnjemu Spanheimu Filipu, in ko se mu ni hotela predati, jo je zavzel šele z naskokom."2 Oglejmo si še ustavnopravni vidik ustanavljanja meščanskih naselbin. V okviru srednjeveške nemške države se je pod vladarji iz dinastije Otonov v 10. stoletju trdno uveljavil tržni regal (Marktregal), kraljeva pristojnost za podeljevanje pravice do trgovanja kot enega bistvenih pogojev za razvoj neagrarnih naselbin. Iz 10. in 11. stoletja je tako ohranjenih preko 100 vladarskih privilegijev o ustanovitvi tržnih središč."3 Zlasti v 12. stoletju pa je tržni kot tudi mitninski regal vedno bolj prehajal v pristojnost posameznih deželnih knezov, ki za svoje ustanovitve meščanskih naselbin niso več iskali vladarskega sankcioniranja.114 Kot primer izredno sposobnih in učinkovitih knezov v nam bližnjem prostoru, ki so svoje gospostvo že v 12. stoletju zaokrožili tudi z ustanovitvijo serije urbanih naselbin - brez kakršnihkoli posebnih vladarjevih koncesij - lahko omenimo štajerske mejne grofe in kasnejše vojvode Otokarje. Zavest o centralnem pomenu urbanih središč je lepo razvidna v listini vojvode Otokarja IV. za kartuzijo Žiče iz leta 1185, kjer govori o svojih civitales, oppida et alia loca principalia, obenem pa oprošča podložnike samostana del pri gradnji obzidij, jarkov in kuhanju apna (operas in muris.fossatis uelcalce coquenda), kar se verjetno nanaša prav na gradnjo meščanskih naselbin."5 Med nove ustanove štajerskih vojvod sodijo Fischau, Hartberg, Fiirstenfeld, Leoben, Gradec, Maribor in verjetno Laško, ki se pojavijo v njihovih listinah ali v začetnem babenberškem obdobju kot forum, oppidum ali civitas.Ub Na intenziven proces nastajanja novih urbanih naselbin in ob tem nastale probleme kaže vrsta zakonov cesarja Friderika II. in sina Henrika VII. iz prvih desetletij 13. stoletja, ki so seveda le kodificirali marsikje že obstoječe stanje, pogosto na iniciativo samih knezov.117 Ukvarjali so se z razmejitvijo sodnih pristojnosti med območjem urbane naselbine in višjim deželskim sodiščem (1218), preselitvijo tržne naselbine na novo lokacijo (1224) in prisilnim usmerjanjem trgovskega 111 SchwinekOper, Problematik (kot v op. 8), str. 122 si.; Koller, Die mittelalterliche Stadtmauer (kot v op. 43), str. 16 si.; Opll, Stadtgriindung (kot v op. 7), str. 21 si.; Carl Haase, Die mittelalterliche Stadt als Festung, v; Die Stadt des Mittelalters I (kot v op. 3), str. 377-407; Monika Porsche, Stadtmauer und Stadtentstehung: Untersuchungen zur fruhen Stadtbefestigung im mittelalterlichen Deutschen Reich (Hertingen, 2000); zbornik Die Befestigung der mittelalterlichen Stadt, ed. Gabriele Isenberg, Barbara Scholkmann, Stadteforschung, Veroffentlichungen des Instituts fiir vergleichende Stiidtegeschichte in Miinster, Reihe A/45 (Koln-Weimar-Wien, 1997). 1,2 Ottokars Osterreichische Reimclironik, ed. Joseph SeemOller, MGH, Deutsche Chroniken V/l (Hannover, 1890), št. 10571 si. 113 Cf. Schlesinger, Der Markt (kot v op. 3), str. 271 si.; Friederun Hardt-Friederichs, Markt, Miinze und Zoll im ostfrankischen Reich bis zum Ende der Ottonen, Blatter fur deutsche Landesgeschichte 116 (1980), str. 1 -31, tukaj 18 si., 21 si.; Opll, Das Werden (kot v op. 3), str. 135; Ilandwdrterbuch zur deutschen Rechtsgeschichte III (Berlin, 1984), str. 325. 114 Opll, Das Werden (kot v op. 3), str. 135 si.; Pitzer, Fohringer Streit (kot v op. 107), str. 20 si., 28 si., 58 si.; Helmut Flachenecker, Die Stiidte- und Marktegriindungspolitik bayerischer Bischofe im 13. Jahrhundert, v: 1204 und die Folgen (kot v op. 7), str. 151-66, tukaj 152. Koller meni, da so splošne razmere dozorele in so si deželni knezi pridobili regalne pravice za ustanavljanje meščanskih naselbin šele po sredini 12. stoletja. Koller, Hochmittelalterliche Siedlungsplanungen (kot v op. 9), str. 62 si. 115 UBSt I (kot v op. 41), št. 644; Gradivo IV (kot v op. 78), št. 705. UBSt 1 (kot v op. 41), št. 484, 499, 546, 550, 555, 619, 642, 653, 698, 707. Cf. Karl Spreitzhofer, Die Union von 1192 und die »Mitgift« der Steiermark, v: 800 Jahre Steiermark und Osterreich 1192-1992: Der Beitrag der Steiermark zu Osterreichs Grofe, ed. Othmar Pickl (Graz, 1992), str. 52; Herbert Knittler, Stiidte undMdrkte, Herrschaftsstruktur und Standebildung, Band 2 (Wien, 1973), str. 72 sl„ 78 si. 117 Cf. Katzinger, Die Miirkte Oberosterreichs (kot v op. 9), str. 118 sl„ 126 si.; Flachenecker, Stiidte- und Miirktegrundungspolitik (kot v op. 114), str. 152 si. prometa z javnih cest v »privatne« trge (1236).118 Confoecleratio cum principibus ecclesiasticis iz 1220 je prepovedovala graditev novih gradov in mest na ozemljih cerkvenih knezov brez njihovega dovoljenja,"9 zakon kralja Henrika Vil. iz 1231 je vsem knezom dovoljeval obzidanje njihovih mest,120 Constitutio in favorem principum iz 1231 (1232) pa se je celo v več členih ukvarjala z novonastalimi meščanskimi naselbinami: — prepovedano je bilo postavljanje novih gradov in mest v škodo knezov; — novi trgi niso smeli kakorkoli škodovati že obstoječim; — prepovedano je bilo kogarkoli siliti k obisku določenega trga; — prepovedano je bilo preusmerjanje starih cest (nedvomno v zvezi z novimi urbanimi središči); — podložnikov knezov se v bodoče ni smelo sprejemati v vladarjeva mesta; — nikogar ni bilo dovoljeno siliti k javnim delom v mestu, če k temu ni bil obvezan.121 Državni knezi so tako tudi pravnoformalno pridobili »ekskluzivne« pristojnosti za samostojno ustanavljanje in razvijanje meščanskih naselbin. Teoretično še nadalje obstoječa vrhovna regalna pravica je običajno prihajala do izraza le ob podelitvah posebej privilegiranih letnih sejmov ali pa na primer ob osebni prisotnosti vladarja v neki regiji, ko so se zlasti cerkvene institucije (škofije, samostani) obračale nanj za potrditve svojih - običajno že obstoječih - urbanih naselbin. Tako je cesar Friderik Barbarosa leta 1170 ob svojem obisku na Koroškem potrdil samostanu Št. Pavel tržne pravice v že obstoječem trgu Velikovcu, samostanu Št. Lambreht pa pravico do ustanovitve trga v Koflachu.122 Cesar Oton IV. je leta 1210 podelil privilegij tedenskega sejma goriškim grofom za njihov trg Gorico,123 cesar Friderik II. pa leta 1225 privilegiran letni sejem bamberškemu Beljaku.124 Dejansko - v vsakdanji praksi - se je pravica do ustanavljanja meščanskih naselbin, identično kot mitninska pravica, v poznem srednjem veku ustalila na nivoju zemljiških gospostev in potencialni mestni gospod nikakor ni bil nujno knežjega ranga. Trge in celo mesta kot patrimonialne ustanove so poleg posvetnih in cerkvenih knezov ustanavljali tudi grofje, samostani in celo močnejši ministeriali.125 Znamenit je primer babenberških ministerialov Kuenringov, ki so v 13. stoletju v Spodnji Avstriji sami ustanovili kar pet mest.126 Z našega ožjega prostora pa imamo lep primer dveh ministerialov štajerskega vojvode s Trušenj na Koroškem, ki sta pred 1177 na zemlji samostana Št. Pavel postavila grad Dravograd, cerkev, trg in most čez Dravo.127 To je najstarejša dokumentirana načrtna ustanovitev meščanske naselbine na današnjem slovenskem ozemlju. V tem ustavnopravnem okviru so freisinški škofje kot državni knezi, ker jim je bilo to na Bavarskem zaradi premočne konkurence vojvod Wittelsbachov onemogočeno, aktivno razvijali urbana središča zlasti na svojih posestih v vzhodnoalpskih deželah.128 118 Constitutiones et acta puhlica imperatorum et regum II, ed. Ludwig Weiland, MGH, Leges IV/2 (Hannover, 1896), št. 61, 203, 286. 119 Constitutiones II (kot v op. 118), št. 73. 120... quod quilibet... princeps imperii civitatem suam debeat... fossatis, muris et omnibus munire. Constitutiones II (kot v op. 118), št. 306. 121 § 1 ... nullum novum castrum vel civitatem in preiudicium principum construere debeamus; § 2 ... nova fora non possint antiqua aliquatenus impedire; § 3 ... nemo cogatur ad aliquod forum ire invitus; § 4 ... strate antique non declinentur; § 12 ... principum ... homines proprii in civitatihus nostris non reclpiantur; § 21... ad opera civitatum nullus cogatur, nisi de iure teneatur. Constitutiones II (kot v op. 118), št. 171, 304. 122 MGH DD. F. I. (kot v op. 107), št. 562, 564; UBSt I (kot v op. 41), št. 513; M DC 111 (kot v op. 81), št. 1140. 123 Peter Štiii, Podelitev tržnih pravic Gorici leta 1210, v: idem. Srednjeveške goriške študije: Prispevki za zgodovino Gorice, Goriške in goriških grofov (Nova Gorica, 2002), str. 54-59. 124 M DC IV (kot v op. 32), št. 1892. 125 Reichert, Geschichte (kot v op. 32), str. 180; Mitterauer, Typen (kot v op. 35), str. 263 si., 269. Gutkas, Bedeutung (kot v op. 13), str. 48, omenja, daje v Spodnji Avstriji dve tretjini mest in kar 90 % trgov ustanov posameznih zemljiških gospostev. 126 Gl. Reichert, Geschichte (kot v op. 32), str. 144 si. 127 M DC III (kot v op. 81), št. 1257; M DC Ergiinzungsheft I, ed. August von Jaksch (Klagenfurt, 1915), št. 1274a. O ministerialih Trušenjskih gl. Friedrk u Hausmann, Die steirisehen Otakare, Kiirnten und Friaul, v: Das Werden der Steiermark: Die Zeit der Traungauer. Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum, ed. Gerhard Pfersciiy (Graz-Wien-Koln, 1980), str. 228 si. 128 Cf. Flachenecker, Stadte- und Miirktegrundungspolitik (kot v op. 114), str. 156, 159 si. Waidhofen an der Ybbs forum ok. 1197, civitas 1273129 Aschbach forum 1236'30 Škofja Loka forum 1248, oppidttm 1274, civitas 1310131 Gutenvvcrth forum 1251132 Oberwolz forum 1256, civitas 1305133 Grofienzersdorf forum 1277, Stadt 1396134 Randegg forum 1293135 Probstdorf Jorum 1296136 St. Peter in der Au forum 1298137 Innichen oppidum 130313s Ulmerfeld forum 1316139 Hollenburg Markt 1359140 Tab. 2. Prve omembe freisinških urbanih središč. Kot državni knezi so aktivno izrabljali svoj status za pospeševanje urbanizacije. Suvereno so organizirali svoje tržne naselbine po meščanskem pravu, regulirali izvajanje neagrarnih dejavnosti ter pobirali dohodke. Večinoma za freisinške meščanske naselbine nimamo ohranjenih kakih posebnih koncesij vladarja ali posameznih deželnih knezov. Le v nekaj izjemnih primerih, verjetno odvisno od trenutne politične situacije in položaja freisinških posesti znotraj določene regije, pa so bili podeljeni posebni privilegiji s strani višjih instanc, vendar - kar je tipično za tedanje razmere - že obstoječi in nedvomno v funkciji urbanega središča že aktivni freisinški naselbini. Leta 1303 je kralj Albreht podelil pravico do tedenskega sejma Innichenu - po dikciji dokumenta je bil sejem podeljen opido et opidanis in Innichingen, torej so meščani in aktivna meščanska naselbina že obstajali.141 Podoben primer je freisinški Ulmerfeld, ki so mu deželni knezi leta 1337 podelili tedenski sejem in tržne pravice, kot so jih imeli deželnoknežji trgi142 - a vendar je bil kraj trg (forum) s tržnim pravom (ius civile) že po freisinškem urbarju iz 1316.143 Hollenburg, vas, kije po raznih kazalcih že funkcionirala kot tržni, centralni kraj, pa je bila s strani vojvode 129 Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 126, 295; Osterreichisches Stadtebuch, 4. Band: Niederosterreich, 3. Teil R-Z, ed. Alfred Hoffmann (Wien, 1982), str. 219-38; Weigl, Zur Geschichte Waidhofens (kot v op. 30), str. 15-30. 130 Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 135, 136, 137. 131 Gl. v tekstu zgoraj. 132 Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 157; Baraga, Gradivo (kot v op. 1), št. 137. 133 UBSt III, ed. Joseph Zahn (Graz, 1903), št. 206; Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 324; Osterreichisclies Stiidtebuch. 6. Band: Steiermark, 4. Teil M-Z, ed. Othmar Pickl (Wien, 1995), str. 97-116. 134 Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 333; Osterreichisclies Stadtebuch, 4. Band: Niederosterreich, I. Teil A-G, ed. Othmar Pickl (Wien, 1988), str. 273-85. 135 Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 407, 408; Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 501 (leta 1316). 136 Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 568. 137 Trg St. Peter in der Au prvotno ni bil freisinška ustanova, temveč last samostana Admont. Leta 1298 gaje vojvoda Albreht s pristankom Admonta podelil v zastavo škofu Emichu, nakar je bil v 14. stoletju v freisinški posesti (Codex dipiomaticus 1 [kot v op. 11, št. 423, 424). Dohodki od trga so 1316 omenjeni v freisinškem urbarju (in foro ius ciuile) ter v »Notizbuch« škofa Konrada (stevra). Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 100, 103, 505 si. I3! Codex dipiomaticus 2 (kot v op. 57), št. 451. 139 Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 491 si. 140 Codex dipiomaticus 2 (kot v op. 57), št. 734. 141 Ibid., št. 451. 142 Ibid., št. 663. 143 Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 491. Rudolfa IV. leta 1359 »povzdignjena« v trg, prebivalcem pa podeljene tržne pravice kot pri drugih trgih Avstrije.144 Freisinški škofje so se tudi na Kranjskem v duhu časa izkazali kot aktivni dejavnik razvoja urbanih naselbin. Marka Kranjska seje od druge polovice 12. in v 13. stoletju razvijala v znamenju hude konkurence med dinastičnimi rodbinami Andeško-Meranskih, Spanheimov, Babenberžanov, oglejskih patriarhov, freisinških in krških škofov ter grofovskih rodbin Ortenburških in Vovbrških.145 Šele po sredi 13. stoletja je zadnji koroški vojvoda iz rodbine Spanheim Ulrik III. (t 1269) uspel učinkovito zaključiti razvoj v deželo Kranjsko.146 Ustanavljanje urbanih naselbin kot temeljnih 144 Codex diplomaticus 2 (kot v op. 57), št. 734. Že okrog leta 1300 so izkazani dohodki freisinškega škofa od zemljišč v naselbini in okolici, ki so jih prebivalci posedovali po meščanskem pravu (iura civilia). Leta 1314 je omenjen nekdanji sodnik - antiquus iudex in Holenburch. 1330 je bil določen obstagij v Hollenburgu, kar dokazuje nek centralni značaj, škof pa je kupil hišo z zemljiščem v kraju z vsemi pravicami, ki so sodile zraven (mit alte dem relit). Codex diplomaticus 3 (kot v op. 33), str. 20 si., 74; Codex diplomaticus 2 (kot v op. 57), št. 597, 601. 145 Gl. Peter Štih, Kranjska v času andeških grofov, v: Grofje andeško-meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku. Zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija Kamnik, 22.-23. september 2000, ed. Andreja Er2en, Toni Aigner (Kamnik, 2001), str. 11-37; Dušan Kos, Die geschichtlichen Beziehungen Sloweniens zu Bayern im 13. Jahrhundert: Die Andechs-Meranier, v: Bayern und Slowenien in der Friih- und Spatgotik: Beziehungen, Anregungen, ParaUelen, ed. Janez HOfler, JOro Traeger (Regensburg, 2003), str. 19-39. 146 Gl. Andrej Komac, Formiranje dežele Kranjske in deželnega plemstva v času med 1150 in 1350, doktorska disertacija, tipkopis (Ljubljana, 2003; v pripravi za objavo). oporišč pri utrjevanju teritorialnih gospostev je bilo uveljavljeno sredstvo še zlasti v času neobstoja centralne deželnoknežje oblasti v marki. Vsi od naštetih akterjev so pustili svoj trajni pečat v oblikovanju omrežja meščanskih naselbin na Kranjskem. Pri tem velja omeniti zanimivo ugotovitev, da so Andeško-Meranski, enako kot freisinški škofje, ob izjemnem pritisku vojvodskih Wittelsbachov na Bavarskem prenašali svoja težišča in ustanavljali urbana središča zlasti na svojih obrobnih posestih: na Tirolskem (Innsbruck), Frankovskem (Bayreuth, SchefMitz, Lichtenfels, Kulmbach),147 k tema deželama pa bi bilo nedvomno potrebno dodati tudi Koroško in Kranjsko.148 Kdaj so freisinški škofje ustanovili novo Škofjo Loko? Pri tem vprašanju nam za orientacijo služijo podatki o drugem, manj znanem freisinškem trgu Gutenwerth (Otok pri Dobravi) ob Krki na Dolenjskem. Prvič se izrecno omenja kot forum leta 1251, aje iz konteksta listine razvidno, da je bil trg središče posesti, ki sta jo imela od freisinških škofov v fevdu že istrski mejni grof Henrik Andeški (t 1228) in avstrijski vojvoda Friderik II. (t 1246), zatem pa jo je protipravno zasedel koroški vojvoda Bernard, dokler je ni Freising dobil nazaj.149 V tem času je naselbina že očitno funkcionirala kot neagrarno središče z andeško in zatem babenberško obmejno kovnico breških pfenigov, ki so se s trgovino razširjali daleč na Ogrsko.150 V Gutenwerthu so bili središče deželskega sodišča, mitnica, župnija, sedež freisinških ministerialov in kastelanov ter hiša freisinškega škofa, kjer so izdajali listine.151 Trg je na svoji posesti nedvomno prvotno ustanovil freisinški škof, najkasneje v prvi četrtini 13. stoletja, nakar je bil že pred 1228 dan v fevd. Ker je bila škofijska posest na Dolenjskem manjšega obsega in manj zaokrožena kot pri Škofji Loki -tudi trg Gutenwerth je imel vedno bolj ali manj omejen lokalni pomen - je logična domneva, da je bilo glavno kranjsko freisinško središče v Škofji Loki ustanovljeno in razvito prej kot sekundarno '4' Gl. Flachenecker, Stiidte- und Marktegriindungspolitik (kot v op. 114), str. 160; Ludwic, Holzfurtner, Burg und Markt. Vorstufen der Residenzbildung in hochmittelalterlichen Adelsherrschaften, v: 1204 und die Folgen (kot v op. 7), str. 143 si. O andeških ustanovitvah meščanskih naselbin GOnther Dippold, Die Stadtegriindungen der Andechs-Meranier in Franken, v: Die Andechs-Meranier in Franken. Europaisches Fiirstentum im Mitteialter, Ausstellung in Bamberg vom 19. 6. bis 30. 9. 1998 (Mainz am Rhein, 1998), str. 183-196; Erwin Herrmann, Zu den Stadtrechtsverleihungen der Grafen von Andechs, Oberbayerisches Archiv 107 (1982), str. 179-84; Franz-Heinz Hye, Innsbruck. Geschichte und Stadtbiid bis zum Anbruch der Neuen Zeit, 800 Jahre Stadt Innsbruck, Tiroler Heimattblatter, Sonderband (Innsbruck-Wien, 1980), str. 10 si. 148 O močnem andeškem političnem težišču na jugovzhodu države priča tudi pogodba vojvode Bertolda IV. s krškim škofom iz 1197 glede medsebojne ženitve ministerialov: ... ministeriaies prefati ducis quos habet in Karinthia et iVindissgraze ac per totam Karniolam (MDC I [kot v op. 83), št. 369; UBK I [kot v op. 77], št. 162). 149 ...forum Gvlenwerde ... et alias possessiones dieto foro et monti Weinperch attinentes et cetera videlicet loca ... que quondam nobilis et illustris Ileinricus marchio de Andess et Leupoldus inclitus duxAustrie nee non et Fridericus eiusdem ftlius piae memorie iure feodali ah ecclesia Frisingensi a mutt is retroaetis temporibus quiete ac paciftce possederunt.... Codex dipiomaticus 1 (kot v op. I), št. 157; UBK II (kot v op. 1), št. 180; Baraga, Gradivo (kot v op. 1), št. 137; BUB IV/2, ed. Oskar Mitis, Heide Dienst, Christian Lackner (Wien-Miinchen, 1997), št. 1120. 150 Peter Kos, Der Friesacher Pfennig und seine Nachpragungen im slowenischen gebiet, v: Die Friesacher Munze im Alpen-Adria Raum, ed. Reiniiard Hartel, Grazer grundwissenschaftliche Forschungen 2, Schriftenreihe der Akademie Friesach (Graz, 1996), str. 157-190, tukaj 167 si. 151 Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 162, 163, 171, 172, 188, 207, 244, 272, 387; Codex dipiomaticus 2 (kot v op. 57), št. 443, 455, 456; Codex dipiomaticus 3 (kot v op. 33), str. 53, 59, 150, 151, 243, 246; Urbarji freisinške škofije (kot v op. 33), str. 176, 178, 223, 243, 245, 262, 263. Sedež župnije prvič dokazuje omemba župnika (pharrerze Gutenwerd) leta 1320 (originalna listina v AS, 1320, marec 20., s. L, prepis Boža Otorepca, Z1MK ZRC SAZU). Gutenwerth je ostal urbano središče freisinške posesti na Dolenjskem do konca srednjega veka. Leta 1473 so ga Turki ob enem svojih hujših vpadov do tal požgali in od tedaj dalje je pustota. O tem priča malo znano pismo freisinškega škofa Johannesa Sigmundu Tirolskemu 3. novembra 1473; ... Turcken disen verganngen sumer als ewr genad wol angeianngt sein mag, die vorbenannt vnnser herscliaft Kiingenfels ganntz verderbt vnd ze odung gebracht haben auch ainen marekt daselb Guetenwerd genannt mit ernstlicliem sturem gewunnen vnd all die so darin gewesen sein vnd man aufdrew tausend menseh shatzet, gemordet, verprennt vnd enweg zu irer jdmerlichen dienstperckait gefurt haben. Original v Tiroler Landesarchiv v Innsbrucku, Sigmundiana I, 75 (prepis Boža Otorepca, ZIMK ZRC SAZU). Lokacija je bila v začetku sedemdesetih let delno arheološko raziskana, vendar ugotovitve žal še niso primerno objavljene. na Dolenjskem. Postavljam hipotezo, daje forum v Škofji Loki nastal najkasneje do začetka 13. stoletja. Kakšna je bila stopnja urbanizacije na Kranjskem v tem času in katera središča bi lahko kot konkurenca ali vzor vplivala na freisinško ustanovitev? V tabeli 4 so z osnovnimi kazalci zajete meščanske naselbine na širšem območju Kranjske in sosednjih dežel, ki imajo dokumentiran začetek urbanega razvoja pred letom 1250. Kot je razvidno, je v prvi polovici 13. stoletja doživelo dokazan urban razvoj v smeri celovito razvitega mesta najmanj deset naselbin. Začetke načrtne urbanizacije v jugovzhodnih mejnih pokrajinah cesarstva, na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, lahko tako z gotovostjo postavljamo vsaj v začetek 13. stoletja, morda celo kakšno desetletje prej. Če bi vključili še meščanske naselbine na Koroškem z nekoliko boljšim stanjem virov (Velikovec, Št. Vid, Celovec, Breže, Beljak), ki so imele v veliki meri iste mestne gospode, bi se te ugotovitve potrdile še dodatno. Ugotovljene značilnosti se ujemajo z razvojem v ostalih južnih deželah cesarstva (Bavarska, Tirolska, Avstrija, Štajerska), kjer se intenzivni začetek tega procesa postavlja približno v čas od 1180 oziroma 1200 dalje.152 Mestni gospodje zgodnjih urbanih naselbin slovenskega prostora so pretežno ugledni državni knezi, ki so lahko pridobili obilo izkušenj in vzorov glede razvoja urbanih središč že v drugih nemških (ali italijanskih) pokrajinah: Andeško-Meranski, koroški vojvode Spanheimi, štajerski Otakarji in Babenberžani, salzburški nadškofje, oglejski patriarhi. Kot aktivne ustanovitelje lahko izpostavimo tudi dve grofovski rodbini, grofe Goriške in Vovbrške. Ob času prve omembe Škofje Loke kot trga 1248 so nekatere meščanske naselbine v bližini -Kranj, Kamnik, Ljubljana - celo že obzidane, dokumentirano poseljene z meščanskim slojem in kmalu z uveljavljenim nazivom civitas. Freisinški škofje so imeli poleg izkušenj iz Bavarske tako tudi neposredne vzore in spodbude za urbani razvoj Škofje Loke na samem Kranjskem. Morda ni odveč opozoriti tudi na Čedad, mesto oglejskih patriarhov, ki je bilo glavni trgovski partner Škofje Loke skozi vse srednjeveško obdobje.153 Naselbini je patriarh Ulrik II. leta 1176 potrdil pravi mestni privilegij, podeljen že s strani patriarha Peregrina (torej med 1 132-1 161 ).154 Splošni razvoj urbanizacije, prometa in trgovine na Kranjskem155 v prvi polovici 13. stoletja kaže, da lahko domnevamo urbane začetke Škofje Loke precej bolj zgodaj proti začetku 13. stoletja, kot pa je ohranjena prva omemba trga (1248). Škofje so bili ob hudi konkurenci sosednjih gospodov - Andeško-Meranskih v Kamniku in Kranju, Spanheimov v Ljubljani - dobesedno prisiljeni k razvoju lastnega urbanega središča, ki je bilo na tako velikem in zaokroženem zemljiškem gospostvu, kot je bilo loško, tudi družbena in strateška nuja. Konkurenčno načrtno ustanavljanje meščanskih naselbin kot središč gopodarske in vojaške moči ter kot sredstvo za oblikovanje in utrjevanje deželnega gospostva (»Stiidtegrundungspolitik«) je v tem času zelo razširjen in običajen 152 Bosl, Stadtepolitik (kot v op. 7), str. 223; Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 322 sl„ 349 si.; Opll, Stadtgriindung (kot v op. 7), str. 24; Knittler, Stadtewesen (kot v op. 7), str. 481 si.; Haase, Stadtbegriff (kot v op. 3), str. 82 si.; Katzinger, Die Miirkte Obeosterreichs (kot v op. 9), str. 101 si.; Holzfurtner, Burg und Markt (kot v op. 147), str. 143. 153 Že leta 1252 sta oglejski patriarh Gregor de Montelongo in freisinški škof Konrad I. sklenila sporazum glede trgovanja in sklepanja pogodb med njunimi ljudmi - super omni genere empcionis et vendicionis et altorum contractuum que suborari polerunt per homines nobis attinentes in utriusque nostris ilistrictihus constilutos. Codex diplomaticus 1 (kot v op. 1), št. 160; UBK II (kot v op. 1), št. 188; Baraga, Gradivo (kot v op. 1), št. 163. Nesporno je šlo v prvi vrsti za trgovino med freisinškim loškim gospostvom in sosednjo oglejsko posestjo v Furlaniji. Medsebojno trgovanje predpostavlja obstoj centralnih tržnih krajev oz. urbanih središč in posredno kaže na že razvito tržno funkcijo Škofje Loke, ki jo potrjuje tudi deset let kasneje omenjena mitnina. 154 Privilegij je vseboval vse osnovne pravne kategorije izoblikovane urbane naselbine: občino meščanov (universi cives Austriae Civitatis), pravico do javnega trgovanja (forum publicum), posebno pravno ureditev (jura fori), zagotovljen dedni zajem zemljišča v mestu za letno plačilo cenzusa s pravico do svobodnega razpolaganja, gospodarske privilegije (oprostitev plačevanja mitnine za prebivalce - habitatores), patriarhu je bila pridržana le sodna oblast nad prebivalci (iustitia). Monumenta ecclesiae Aquilejensis, ed. M. De Rubeis (Argentinae, 1740), str. 597 si.; Die Regesten der Grafen von Gorz und Tirol, Pfalzgrafen in Karnten, I. Band: 957-1271, cd. Hermann Wiesflecker (Innsbruck, 1949), št. 264; Gradivo IV (kot v op. 78), št. 571 (le skop regest). Gl. Kosi, Potujoči srednji vek (kot v op. 61), str. 32 si. pojav.156 Freisinško zgodnje meščansko središče na Kranjskem tako v začetku 13. stoletja ne bi pomenilo nikakršne novitete, temveč bi ga lahko označili le kot odraz splošnega razvoja v tem času. Celo zelo nenavadno bi bilo, če bi škofje ob bavarskih izkušnjah in vzorih, vseh danih predpogojih in ob že tako veliki konkurenci urbanih središč na Kranjskem odlašali z njegovo ustanovitvijo še več desetletij. Prvo omembo že obsoječe meščanske naselbine v Škofji Loki leta 1248 lahko zato razumemo zgolj kot ohlapen terminus ante quem, nikakor pa ne kot leto dejanske ustanovitve.157 Škofja Loka je bila eno najpomembnejših freisinških urbanih središč zunaj matične Bavarske, kjer so se škofje tudi sami pogosto zadrževali.158 Bila je ena od štirih, poleg Waidhofna, Oberwolza in Grofienzersdorfa, ki so dosegla status mesta in tako v vseh pogledih razvite urbane naselbine. Kot kažejo podatki o velikosti oziroma številu hiš v spodnji tabeli, ki odražajo tudi pomen in določeno gospodarsko prosperiteto, je bila približno na ravni Oberwolza in jo je bistveno prekašal le Waidhofen. leto število hiš Waidhofen159 1316 1590 150 312 Škofja Loka160 1660 110 Oberwolz161 1316 1798 ok. 99 areae 110 hiš CiroBcnzcrsdorf162 1590 1795 82 95 St. Peter in der Au163 1316 ok. 1500 76 84 Aschbach164 1316 1590 63 75 Hollenburg165 1590 53 Ulmerfeld166 1305 1590 41 46 Probstdorf167 1296 1590 52 38 Randegg168 1316 1590 12 18 Gutenwerth169 - - Tab. 3. Velikost freisinških urbanih naselbin. 156 Cf. Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 349; Holzfurtner, Burg und Markt (kot v op. 147), str. 144; Flachenecker, Stiidte- und Marktegriindungspolitik (kot v op. 114), str. 152 si.; Franz-Heinz Hye, Stiidtepolitik in Tirol unter Meinhard II. und seinen Nachfolgern (bis 1363), v: Eines Fiirsten Traum: Meinhard II. - Das Werden Tirols, Tiroler Landesausstellung 1995 (Innsbruck, 1995), str. 274-77. 157 Dobro analogijo za to ugotovitev predstavlja freisinški Waidhofen, ki se prvič omenja kot forum že konec 12. stoletja. Zatem viri molčijo do šestdesetih let 13. stoletja, ko imamo nenadoma pred sabo v vseh pogledih razvito mesto. Gl. Weigl, Zur Geschichte Waidhofns (kot v op. 30), str. 19 sl„ 22 si., 24 sl„ 27. 158 Cf. Gertrud Tiioma, Bischoflicher Fernbesitz und riiumliche Mobilitiit. Das Beispiel des Bistums Freising (12. bis 14. Jahrhundert), Zeitschrift fur bayerische Landesgeschichte 62 (1999), str. 15-40, tukaj 31 si., 34. 159 Osterreichisclies Stadtebuch 4/3 (kot v op. 129), str. 224, 232; Kurt Klein, Siedlungswachstum und Hiiuserbestand Niederosterreichs im spiiten Mitteialter, Jahrbuch fur Landeskunde von Niederosterreich, n. s., 43 (1977), str. 18, 27. 160 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 27), str. 316. Kot je razvidno v zgornji tabeli, se število hiš v mestnih naselbinah in s tem število prebivalcev v večini primerov med zgodnjim 14. in poznim 16. stoletjem ni bistveno spremenilo, zato lahko tudi podatek za Škojo Loko vrednotimo kot približno vrednost za pozni srednji vek. 161 Čsterreichisches Stadtebuch 6/4 (kot v op. 133), str. 102-03. 162 Čsterreichisches Stadtebuch 4/1 (kot v op. 134), str. 277, Klein, Siedlungswachstum (kot v op. 159), str. 30, Gutkas, Bedeutung (kot v op. 13), str. 61. 163 Klein, Siedlungswachstum (kot v op. 159), str. 18, 27. Kljub oddaljenosti od Freisinga je imela Škofja Loka skupaj z gospostvom za škofe očitno velik pomen, kar posredno dokazuje dejstvo, da soju ohranili v svojih rokah vse do sekularizacije leta 1803. Gospostvo je bilo med največjimi, vsekakor pa najdonosnejše med vsemi freisinškimi posestmi zunaj matičnega območja na Bavarskem.170 Velikost gospostva in različne gospodarske dejavnosti - poleg kmetijske izrabe moramo omeniti zlasti železarstvo v Selški dolini od srede 14. stoletja dalje - so vplivale na pestrost funkcij in pomen urbanega središča v Škofji Loki (razvoj železarstva, kovaških obrti in trgovine z železom). Mesto je dobilo v nekaterih pogledih tudi nadregionalno vlogo. Opozoriti velja na intenzivne trgovske povezave s sosednjo Furlanijo (Čedadom) in obalnimi mesti v severnem Jadranu (zlasti Piranom in Reko), ki so jih iz Škofje Loke oskrbovali prvenstveno z železom in železnimi izdelki, v obratni smeri pa tovorili olje, vino in sol.171 Freisinško kranjsko mesto pa je imelo koristi tudi od dela tranzitne trgovine, ki je iz smeri Ogrske preko Spodnje Štajerske (-Ptuj-Celje-Kamnik-) po najbližji poti skozi Škofjo Loko potovala v Furlanijo.172 Za sklep lahko ugotovimo, da so se freisinški škofje kot tipični fevdalni predstavniki svoje dobe v vzhodnoalpskih deželah uveljavili kot aktivni in zelo uspešni ustanovitelji urbanih naselbin. S Škofjo Loko so tudi na Kranjskem zapustili enkraten arhitektonski in urbanistični spomenik. 164 Ibid., str. 18, 27. 165 Ibid., str. 26. 166 lbid., str. 27; Gutkas, Bedeutung (kot v op. 13), str. 64. 167 Klein, Siedlungswachstum (kot v op. 159), str. 30. 168 Ibid., str. 45; Gutkas, Bedeutung (kot v op. 13), str. 63. 169 Za Gutenwerth žal ni podatkov. 170 MatjaZ Bizjak, Ratio facta est: Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem, Thesaurus memoriae, Dissertationes 2 (Ljubljana, 2003), str. 264. 171 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 27), str. 60, 83 si., 88 si., 93 si. Sredi 15. stoletja so bili trgovci iz Škofje Loke na Reki po številčnosti takoj za tistimi iz Ljubljane. 172 Kosi, Potujoči srednji vek (kot v op. 61), str. 60, 243 si., 249 si. ustanovitelj forum Kamnik Andeški 1188-1204" Kranj Andeški, Oglej - Slovenj Gradcc Andeški (1188-1204)' 125 lk Ljubljana Spanheimi 1243" Kostanjevica Spanhcimi 1249v Maribor Otokarji, Babcnberžani 1209JJ Laško Babcnbcržani 1227kk Žalec Babcnberžani 1279"" Škofja Lokass Freising 1248 Gutenwerth Freising 1251" Ptuj Salzburg - Brežice Salzburg 1315bbb Vernek Oglej 12658Eg Lož Vovbrški, Oglej 1237hhh Celje Vovbrški 1323°™ Gorica Goriški 1210""" Planina Goriški 1217"1 Dravograd Trušcnjski 1180-1192sss Tab. 4. Glavni kazalci zgodnjih meščanskih naselbin okrog leta 1250 (prve omembe). ' UBSt I (kot v op. 41), št. 718. V samostanu 2iče falsificirana listina vojvode Bcrtolda IV. (1188-1204) o podelitvi oprostitve mitnine v Kamniku (in foro Sleun) in Slovenj Gradcu. Kamnik je bil rezidenca Andeških na Kranjskem, po kateri seje že Bertold II. med leti 1143-47 imenoval comes de Slein (MDC III |kot v op. 81], št. 770, 1377/1; UBK I [kot v op. 77], št. 113). Že pred koncem 12. stoletja je tu delovala kovnica breških pfenigov (Kos, Der Friesacher Pfennig [kot v op. 150), str. 161 si.). Meščansko pravno ureditev v času Andeških dokazuje listina za samostan Gornji Grad iz okrog 1260:... nt habeant domum et aream prefatam in ea libertate, qua possident aream et domum in Steyn, quam dieto monasterio olim predecessores suiprineipes Meranie contulerunt (UBSt IV [kot v op. 30], št. 21; UBK II [kot v op. 1], št. 275). b MDC IV/2 (kot v op. 32), št. 2930; UBK II (kot v op. 1), št. 372. c MDC IV/1 (kot v op. 32), št. 1960. d Božo Otorepec, Listina iz 1232 in starejša zgodovina Kamnika, v: Kamnik 1229-1979: Zbornik razprav s simpozija ob 750-ietnici mesta (Kamnik, 1985), str. 23-32 (objava listine). V tem dokumentu je prvič omenjen tudi mestni špital, ustanovljen med 1228-1232. ' Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. II), str. 54. ' MDC IV/1 (kot v op. 32), št. 2632; UBK II (kot v op. 1), št. 225. Kranj je bil domnevno andeški fevd od oglejskega patriarha. ■ MDC IV/1 (kot v op. 32), št. 1829; UBK II (kot v op. 1), št. 42. h Obzidje je prvič izrecno omenjeno šele v listini 1431, julij 16., Innsbruck (Original v AS, prepis Boža Otorepca, ZIMK ZRC SAZU). ' Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 70. 1 Listina iz 1188-1204 podeljuje samostanu Žiče oprostitev mitnine pri nakupu in prodaji v Slovenj Gradcu, kar suponira obstoj tržne naselbine (gl. op. a). Oblast Andeških v Slovenj Gradcu prvič dokazuje listina iz 1174 (UBSt 1 [kot v op. 41], št. 554, 675). k Leta 1251 je oglejski patriarh Bertold, zadnji iz rodbine Andeških, pred smrtjo podelil svoji cerkvi v Ogleju omnem proprietatem, quam habebat in protiincia Windisgraz lam in castro, quam in foro et aiiis locis ad dominium eiusdem prouincie pertinentibus, cum omnibus iuribus lam in iudicio, muta. quam etiam in moneta et cum omnibus ministerialibus suis... (UBSt III [kot v op. 133], št. 88; Baraga, Gradivo [kot v op. 1 ], št. 132). O času prestavitve naselbine in novi planski zasnovi, ki jo dokazuje lep pravilen tloris, so mnenja v stroki različna, vsekakor pa je do tega prišlo v času gospostva Andeških. Gl. Norbert Weiss, Das Stadtewesen dereliemaligen Untersteiermark im Mitteialter: Vergleichende Analyse von Qitellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte, Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark XLVI (Graz, 2002), str. 9, 11, 22 si. ' MDC IV/2 (kot v op. 32), št. 2930; UBK II (kot v op. 1), št. 372. m MDC IV/1 (kot v op. 32), št. 2761, str. 573; UBK II (kot v op. 1), št. 290, str. 227. n Obzidje upodobljeno na pečatu iz 13. stoletja, v listini pa izrecno omenjeno leta 1350. Weiss, Stadtewesen (kot v op. k), str. 32. ° Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 180. " GZL VII (kot v op. 42), št. I. q Kos, Der Friesacher Pfennig (kot v op. 150), str. 164. ' UBSt Erganzungsband (kot v op. 42), št. 53, 57; GZL I (kot v op. 42), št. 1. ' GZL I (kot v op. 42), št. 4. civitas, Stadt, oppidtim cives, burgenses obzidje pečat 1267" 1229c 1232" 1309 (iz 13. st.)c 1256' 1221g 1431" 1315 (iz 13. st.)1 1267' 126!m na pečatu iz 13. St., 1350" 1336 (iz 13. st.)° ok. 1220 na novcih", 1243' 1280s 1243' 1280" ok. 1210 na novcih", (1243y), 1252z (1243)" 1288™ - 1286cc ok. 1190 0oppidum)", 1254 (civitasf 1202-122088 na pečatu iz 1271hh, 1305" \21\u - 1320" - 16. stmm na pečatu iz 13. st.°° 1256pp 1346, 1347qq 1346" 1274 (oppidum), 1310 (civitas) 1262 pred 1286 14. st. 1315 (opidumf 1290vv - - 1178, 1202" pred 125 F pred 125 P ,273aaa 1322c" J309<1<1<1 1322™" 16 St.™ - - - - 1477"' 1327-u) 1380™ 16. st.111 1436 1375 1451 1459 - 1210000 1288ppp 13./14. st.qqq - - - - - 1317"' 15. st.uuu - I Kot v op. r. " Otorepec, Srednjeveški pečali (kot v op. II), str. 78. v UBK II (kot v op. 1), št. 162; Baraga, Gradivo (kot v op. 1), št. 86. * Kos, Der Friesacher Pfennig (kot v op. 150), str. 165. ' Koroški vojvoda Bernard je 1243 podelil novi cisterci fonlis sancte Marie apud Landestrost oprostitev plačevanja mitnine in civilatibns nosiris, kar se nedvomno v prvi vrsti nanaša na neposredno v bližini ležečo Kostanjevico, kot forum oz. civitas izrecno omenjeno že nekaj let kasneje. V listini so omenjeni tudi cives nostri. Prepisi listin samostana Kostanjevica, AS, Zbirka rokopisov, Dolski arhiv, fascikel 179. z UBK II (kot v op. 1), št. 193; Codex dipiomaticus 1 (kot v op. 1), št. 166; Baraga, Gradivo (kot v op. 1), št. 170. " Kot v op. y. bb Prepisi listin samostana Kostanjevica, AS, Zbirka rokopisov, Dolski arhiv, fascikel 179. cc Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 65. "d BUB I (kot v op. 40), št. 169; UBSt II, ed. Joseph von Zahn (Graz, 1879), št. 98; GZM I (kot v op. 41), št. 47. Leta 1164 prvič omenjeni Marchpurch mejnih grofov Otokarjev je bil že 1182 sedež deželnoknežjega urada (UBSt I [kot v op. 41 ], št. 482,620). O nastanku mesta gl. Weiss, Stadtewesen (kot v op. k), str. 6, 9, 22 si.; Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. II), str. 145. " UBSt I (kot v op. 41), št. 707; GZM I (kot v op. 41), št. 27. " MDC IV/I (kot v op. 32), št. 2580, 2581; UBSt III (kot v op. 133), št. 155, 156; GZM I (kot v op. 41), št. 85, 86; Baraga, Gradivo (kot v op. I), št. 252, 253. " MDC III (kot v op. 81), št. 1514; UBSt II (kot v op. dd), št. 137; GZM I (kot v op. 41), št. 43. hh Na najstarejšem pečatu listine iz 1271 že upodobljeno mestno obzidje. Weiss, Stadtewesen (kot v op. k), str. 29; Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 150 si. II GZM II (kot v op. 41), št. 109; GZM III, ed. Jože Mlinaric (Maribor, 1977), št. 36, 73; Weiss, Stadtewesen (kot v op. k), str. 11, 29 si. " Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 146. " Vojvoda Leopold VI. je 1227 in foro nostro Tyuer podelil kartuziji v Jurkloštru dohodke za nakup soli (BUB II [kot v op. 411, št. 267; UBSt 11 [kot v op. dd|, št. 245;GZA/I [kot v op. 411, št. 60). Že 1182 je bil tu sedež deželnoknežjega urada štajerskega vojvode Otokarja IV. (UBSt 1 [kot v op. 41], št. 620). 11 Diplomataria sacra ducatus Styriae II, cd. Sigismundus Pusch, Erasmus Froelich (Wien-Prag-Triest, 1756), str. 144 (listina 1320, januar 13.). Gl. še Božo Otorepec, Grb trga Laško, CZN, n. s., 12 (1976), str. 292-307, tukaj 296. mm Otorepec, Grb (kot v op. II), str. 302. nn Prvič izrecno omenjen kot forum 1279 (MDC V [kot v op. 48], št. 406). Vendar je bilo naselje pomembno središče že v času štajerskih vojvod Otokarjev, prvič omenjeno 1182 kot Saclisenvelde (UBSt I [kot v op. 41], št. 620). V babenberškem urbarju iz ok. 1220-30 so izkazani dohodki od regalij de Saclisenvelde, v Otokarjevem urbarju 1265-67 dohodki od indicium in Saclisenvelde, kar suponira obstoj neagrarne meščanske naselbine. Die landesfiirsllichen Gesamlurbare der Steiermark aus dem Mitteialter, ed. Alphons Dopsch, Osterreichische Urbare I. 2. (Wien in Leipzig, 1910), str. 49, 60. 00 Napis S CIVITATIS SACHSENVELD na pečatu iz 13. stoletja. Otorepec, Srednjeveški pečali (kot v op. 11), str. 194 si. " UBK 11 (kot v op. 1), št. 221. « Franc Kos, K zgodovini trga Žalca, CZN 14(1918), str. 57-71, št. 2, 3 (objava listin); Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 194. " Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 194. " Za Škofjo Loko gl. v tekstu zgoraj. " Codex diplomaticus 1 (kot v op. l),št. 157,207; UBK II (kot v op. 1), št. 180, 282; Baraga. Gradivo (kot v op. 1), št. 137. u" V »Notizbuch« škofa Konrada leta 1315 opidum Gutenwerd. Codex diplomaticus 3 (kot v op. 33). str. 59. " Prepis listine 1290, s. d., ZIMK ZRC SAZU. " Ptuj je kot civitas omenjen 1178 v ponovni potrditvi starega privilegija kralja Arnulfa s strani cesarja Friderika Barbarosse. MGH D. F. I. (kot v op. 107), št. 732. Civitas tudi v listini 1202 (UBSt II [kot v op. dd|, št. 48). Leta 1222 je v listini papeža Honorija III. burgus, omenjeni pa so tudi prouentus Petouie in theloneis uel moneta seu iurisdictionibus consistentes (UBSt II, št. 196; BUB IV/2 [kot v op. 149], št. 1071). II V kroniki dominikanskega samostana na Ptuju iz okrog 1272 so omenjeni cives, ki so v času Hartnida Ptujskega (t 1251) odločali o poteku novograjenega obzidja. Gl. Weiss, Stadtewesen (kot v op. k), str. 26. " Kot v op. yy. "" Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 168. bbb Brežice so bile središče salzburške posesti sredi mlajšega kolonizacijskega ozemlja ob reki Savi in hrvaški meji. Prvič so omenjene 1241 skupaj z ministeriali, 1248 je omenjen urad (officium), 1249 grad (castrum Ravne), 1252 kovnica oz. novci (moneta de Rein), 1268 sedež deželskega sodišča (iuditio nostro Rayn). Naselbina s celim sklopom centralnih funkcij in plansko zasnovanim tlorisom z gradom je bila nedvomno od začetka zasnovana kot urbano središče, kjer seje salzburški nadškof zadrževal že v letih 1241, 1246, 1248, 1249 (Salzburger Urkundenbuch III, ed. Willibald Hautaler, Franz Martin [Salzburg, 1918], št. 966, 967, 1095; UBSt III [kot v op. 133], št. 4, 29, 43, 51; UBK II [kot v op. U, št. 111, 138. 197; Baraga, Gradivo [kot v op. 1], St. 17. 58, 75. 88, 185; UBStW [kot v op. 30], št. 286). Vendar se trg prvič izrecno omenja šele 1315 (Regesten des Herzogtums Steiermark I, ed. Annelies Redik [Graz, 1976], št. 714). Cf. Weiss, Stadtewesen (kot v op. k), str. 10, 12 si., 24; Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11). str. 129 si. c" Urbarji salzburške nadškofije/Urbaria arehiepiseopatus Salisburgensis, ed. Milko Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo/ Urbaria aetatis mediae Sloveniam spectantia 1, Viri za zgodovino Slovencev/Fontes rerum Slovenicarum I (Ljubljana, 1939), str. 112. ddd Ibid., str. 76. Ibid., str. 118. "' Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 130. m Oglejski forum et castrum Werdenech ob reki Savi, verjetno nastal prvenstveno v zvezi z rečnim prometom, je bil sedež oglejskega vicedoma (UBK II [kot v op. 1 ], št. 270). Koroški vojvoda Ulrik III. je trg opustošil v vojni okrog leta 1258. V pogodbi s patriarhom je 1265 obljubil, da ga bo obnovil, vendar se trg kasneje ne omenja več. MDC IV (kot v op. 32), št. 2684, 2761, 2863. hhh Grad s trgom in celo provinco je bil prvotno last grofov Vovbrških, ki so se občasno po njem imenovali eomes de Los (UBK II [kot v op. 1 ], št. 41, 120). Privilegij ministerialom v Ložu sta grofa 1237 izdala in foro (UBK II, št. 96). Kot zastava je posest 1244 oz. 1245 prešla na oglejskega patriarha (MDC IV/1 [kot v op. 32j. št. 2285, 2320, 2457; UBK II, št. 128, 134, 177). Nadalje je bil trg oglejski in se kot forum omenja 1275, 1297 itd. (Thesaurus ecclesiae Aquiiejensis opus saeculi XIV, ed. Giuseppe Bianchi [Udine, 1847], str. 148, 163). Cesar Friderik III. je 1477 Lož tudi formalno povzdignil v mesto. Gl. Janez Kranjc, Privilegij mesta Loža iz leta 1477, v: Notranjski listi I (Stari trg pri Ložu, 1977), str. 41-64, zlasti 54 si.; Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. U), str. 98. Originalna listina AS 1327, december 10., Lož (prepis Boža Otorcpca, ZIMK ZRC SAZU). Franz Komatar, Das SchloBarchiv in Auersperg, MMK 19 (1906), str. 118 (listina 1380, november 5.). III Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. 11), str. 100. mmm Vovbrški trg Celje ima za zgodnjo dobo izredno slabo ohranjene vire. Vendar različne značilnosti kažejo na zgoden razvoj centralne naselbine (gl. op. 15). Paralele imamo v drugih središčih Vovbrških - v Ložu ter Pliberku - kjer so začetki meščanskih naselbin dokazani v prvi polovici 13. stoletja. Plibcrkje že 1228 forum Pliburcli s trškim sodnikom - iudex illius fori (MDC IV/1 [kot v op. 32], št. 1946). """ Štih, Podelitev (kot v op. 123), str. 54-9 (objava listine 1210, junij 24.). Zgodnji načrtni razvoj Gorice ima paralele v goriškem Lienzu, ki je v prvi polovici 13. stoletja doživel dinamičen urbani razvoj. Gl. Auge, Stadtwerdung (kot v op. 7), str. 337 si. o™ Ibid. ppp murus fori omenjen v listini 1288, marec 17., Gorica (citat po Otorepec, Srednjeveški pečati [kot v op. 11 ], str. 223, original v Kiirntner Landesarchiv v Celovcu). Otorepec, Srednjeveški pečati (kot v op. II), str. 223 si. Goriški grof Engelbert III. je 1217 podelil samostanu Stična oprostitev mitnine in foro meo v Planini. Milko Kos, Doneski k historični topografiji Kranjske v srednjem veku, ZC 19-20 (1965-1966), str. 146 (objava listine). Goriški trg Planina je nadalje funkcioniral kot trška naselbina skozi ves srednji vek, gl. navedbe v: Gradivo za historično topografijo Slovenije (Za Kranjsko do leta 1500) II, ed. Milko Kos (Ljubljana, 1975), str. 428. MDC III (kot v op. 81), št. 1257, 1426; MDC IV/1 (kot v op. 32), št. 2137. 1,1 MDC VIII, ed. Hermann Wiessner (Klagenfurt, 1963), št. 366; GZM III (kot v op. ii), št. 47. Jože Curk, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem (Maribor, 1991), str. 84. MATJAŽ BIZJAK RAZVOJ, UPRAVA IN POSLOVANJE FREISINŠKE IN BRIKSENSKE POSESTI NA KRANJSKEM V SREDNJEM VEKU V severozahodnem kotu Kranjske sta se pod okriljem cesarske politike na prelomu iz 1. v 2. tisočletje s svojo posestjo usidrali dve bavarski škofiji; freisinška in briksenska. Posestno izhodišče prve je bila leta 973 podeljena dolina Selške Sore, druga pa je tri desetletja pozneje začela širiti svoje gospostvo nekoliko severneje, v Blejskem kotu. Ko je leta 1803 freisinška in briksenska svetna posest pod pritiskom neke povsem druge politike romala »nazaj« v državne roke in je kranjsko deželno glavarstvo - izraženo z obilico pesniške svobode - terjalo obračun za preteklih osem stoletij,1 so v loškem gospostvu registrirali 1812 kmetij z letnim donosom okoli 60.500 goldinarjev, v blejskem pa vsega 462 kmetij s tri in polkrat manjšim donosom. Več kot očitna razlika je bila rezultat različnih dejavnikov v razvoju obeh gospostev, ki jih skušam nekoliko osvetli v pričujočem prispevku. Zametki freisinškega loškega gospostva segajo v leto 973, ko je Oton II. v dveh zamahih podelil škofiji Selško in večji del Poljanske doline. Darovnici sta vključevali tudi dele Sorškega polja, katerega preostanek je kralj Henrik II. leta 1002 dosmrtno prepustil škofu Gotšalku. Po njegovi smrti 1005 je to ozemlje pripadlo freisinškemu stolnemu kapitlju.2 Leto pozneje je smrt doletela briksenskega škofa Albuina, s tem pa je tudi tamkajšnjim kanonikom pripadla tretjina dohodkov od posesti na Bledu, ki jo je Henrik dve leti prej podelil škofu.' Briksenska škofija je v tem času torej že razpolagala s prvim manjšim ozemljem na Kranjskem, kije najverjetneje obsegalo le najbližjo okolico Blejskega jezera.4 Kralj je svojo daritev škofiji bistveno razširil leta 1011, ko ji je podelil blejski grad in izdatno posest v izmeri 30 kraljevskih hub na ozemlju med obema Savama.5 Njegov naslednik, Henrik III., je leta 1040 briksensko posest razširil na levi breg Save Dolinke in Save do Tržiške Bistrice, obenem pa škofiji podelil gozdove na Pokljuki in Mežakli z izključno pravico lova v njih.6 Nekako v tem času (v letih 1024-1039) je freisinškim škofom uspelo zamenjati s kapitljeni ' Dejansko je šlo zgolj za ugotavljanje donosa pridobljenih gospostev. Izvedba ni potekala brez težav; upravnik loškega kameralnega gospostva se je ubadal z neujemanjem kalkulacijskih tabel in štiftregistra, zaradi česar je deželno glavarstvo zaprosil za točne podatke (AS, 174, Ter. k„ šk. 212, pag. 832-4). Navedene številke za loško gospostvo temeljijo na kalkulacijski tabeli, ki jo je na to prošnjo poslalo C. kr. provincialno knjigovodstvo v Ljubljani (AS, 174, Ter. k., šk. 212, pag. 822-32), za blejsko gospostvo pa na neki nedatirani, očitno starejši (iz druge polovice 18. stoletja), kalkulacijski tabeli (AS, 174, Ter. k., šk. 218, pag. 219-28) in so torej zelo okvirne. V obeh primerih gre za neokleščeni donos. 2 Ononis II. diplomata, ed. Tiieodor Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae II/1 (v nadaljevanju MGH, DD. O. II.) (Hannover, 1888), št. 47, str. 56-7; št. 66, str. 78-9; Heinrici II. et Arduini diplomata, ed. Harry Bresslau - H( | Blocii, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae III (v nadaljevanju MGH, DD. H. II.) (Miinchen, 21990), št. 32, str. 35. 3 MGH, D. H. II. (kot v op. 2), št. 67, str. 83. * Nazadnje o tem Peter Štih, Prva omemba Bleda v pisnih virih. Listina kralja Henrika II. za briksenskega škofa Albuina z dne 10. aprila 1004 (D. H. II. 67), Bled tisoč let. Blejski zbornik 2004 (Radovljica, 2004), str. 24 (z navedbo zadevne literature v op. 187). 5 MGH, D. H. II. (kot v op. 2), št. 228, str. 263-4. 6 Heinrici III. diplomata, ed. Harry Bresslau - P[ aul) Kehr, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae V (v nadaljevanju MGH, DD. H. III.) (Miinchen,31980), št. 22, str. 29; št. 24, str. 31. Cf. Clemens Basler, Forst und Wildbann im frOhen deutschen Reich. Die koniglichen Privilegien fur die Reichskirche vom 9. bis zum 12. Jahrhundert (Koln - Weimar - Wien, 2001), str. 59. vzhodni del Sorskega polja, s čimer je bilo loško gospostvo bolj ali manj zaokroženo7 (neznanka ostajata čas in okoliščine pridobitve jugozahodnega dela Poljanske doline, o čemer pisni dokumenti ne poročajo8). V okvirno isti čas postavljamo pridobitev dislociranega urada Dovje v Gornjesavski dolini, ki je bil pred tem morda kronska, verjetneje pa že privatna (ebersberška) posest.9 V naslednjih treh desetletjih je bila končana tudi prva faza zaokrožanja blejskega gospostva. Jeseni 1063 je kralj Henrik IV. škofiji podelil del Jelovice s planinama Talež in Pečana.10 Zaokrožanje na levi strani Save ob vznožju Karavank je sledilo v začetku sedemdesetih let: bavarski vojvoda Welf IV. je Briksnu po vsej verjetnosti podelil ozemlje, omejeno s potokoma Dobršnik in Završnica," nakar (1. 1073) je škof Altvin pri kralju izposloval podelitev lovske pravice 7 Theodor Bitterauf, ed., Die Traditional des Hochstifts Freising II (926-1283), Quellcn und Erorterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte, n. s., 5 (Miinchen, 1909), št. 1420, str. 275-7. 8 Blaznik je v svojih poznejših delih (Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo /973-1803/ |Škofja Loka, 1973); Pavle Blaznik, ed., Urbarji freisinške škofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Viri za zgodovino Slovencev 4 [Ljubljana, 1963]), zagovarjal mnenje, da se na to ozemlje nanaša menjalna pogodba med škofom in kapitljem (glej op. 7), pri čemer seje skliceval na »obsežnost«, ki da »sledi iz podrobnega navajanja kapitlju odstopljene posesti«. Po principu izločanja je našel ustrezno zamenjavo zanjo v zahodnem delu Poljanske doline, edinem delu loškega gospostva, za katerega ne poznamo podelitvene listine. Pri tem je spregledal dejstvo, daje bilo ozemlje med Lipnico, Savo in Soro podeljeno škofu Gotšalku 1. 1002 le dosmrtno, kasneje pa je zapadlo freisinškemu kapitlju (DH 1132), in je potemtakem edina znana posest, ki ustreza opisu omenjene menjalne pogodbe (ozemlje na Kranjskem, kije: 1. v lasti freisinškega stolnega kapitlja, in ki gaje, 2., podelil kralj Henrik II.). V takih okoliščinah iskanje neke druge lokacije ni umestno; za pridobitev zgornje Poljanske doline bo torej treba prejkone najti novo razlago. K tej problematiki primerjaj (po kronološkem redu objav); Joseph Zahn, Die freisingisehen Sal-, Copial-, und Urbarbiicher in ihren Bezichungen zu Osterreich, AKOGQ 27 (1861), str. 214, op. 9; Bitterauf, Die Traditionen [kot v op. 7|, št. 1420, str. 276; Pavle Blaznik, Kolonizacija Poljanske doline, GMS 19 (1938), posebni odtis, str. 4; Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja (Ljubljana, 1939), str. 15; Pavle Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorškem polju, Razprave 1. razreda SAZU 2 (Ljubljana, 1953), str. 146; Janez HOfler, Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani (= Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem 3), AES 20 (Ljubljana, 1998), str. 312-3; Matjaž Bizjak, Late Medieval Estate Economics: The Example of Škofja Loka, Slovenia, Annual of Medieval Studies at CEU 7 (2001), str. 136, op. 2; Idem, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem, TMD 2 (Ljubljana, 2003), str. 178, op. I; Štiii, Prva omemba Bleda (kot v op. 4), str. 23, op. 173; idem, prispevek v tem zborniku, op. 65. 9 Odprti ostajata dve možnosti: 1. podelitev Adalberona Ebcrsberškega freisinškemu kapitlju v letih 1022-1031, pri čemer je šele kasneje (med letom 1045, ko je po njegovi in ženini smrti podelitev stopila v veljavo, in okoli 1160, ko je dovška posest prvič popisana v škofijskem urbarju) moralo priti do zamenjave s škofom, obenem pa ni povsem jasno, če ne gre morda za kak drug kraj z imenom Lengenfeld (Bitterauf, Die Traditionen [kot v op. 7], št. 1404, str. 262; Blaznik, Urbarji freisinške škofije [kot op. 8), str. 128), 2. cesarska podelitev škofu leta 1033, katere danes izgubljeni dokument naj bi se še leta 1798 nahajal v Škofji Loki, ki pa je iz več razlogov sumljiva ( Franz Schumi, ed. Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain I: 777-1200 [ Laibach, 1882-1883], št. 164, str. 146; V[incenz] F[errer] Klun, VerzeichniB der aus dem vormals bischoflich freisingen'schen nun staatsherrschaftlichem Archive zu Lak iiberkomenen Acten und Urkunden, MHVK 7 11852], str. 59). Skoraj neznaten obseg dovške posesti v urbarju iz ok. 1160 (4 hube) govori proti možnosti sočasnega obstoja kronske in privatne posesti (takšna interpretacija v Ljudmil Hauptmann, Krain, Erlauterungen zum Historischen Atlas der Osterreichischcn Alpenliinder 1/4.2 [Wien, 1929], str. 454). Cf. prispevek Petra Štiha v tem zborniku, str. 42. 10 Heinrici IV. diplomata, ed. Dietrich von Gladiss, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae VI/1 (v nadaljevanju MGH, DD. H. IV.) (Hannover, 71978), št. 111, str. 145-6; glede lokalizacije glej Andrej Pleterski, lupa Bled. Nastanek, razvoj in prežitki, Dela 1. razreda SAZU 30 (Ljubljana, 1986), str. 117. " Na to posestno širitev lahko sklepamo na podlagi darovnice Welfa IV. škofiji (Oswald Redlich, ed.. Die Traditionsbiicher des Hochstifts Brixen vom zehenten bis in das vierzehnte Jahrhundert, AT 1 [Innsbruck, 1886], št. 234, str. 84, reg. v: Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 111:1001-1100 [Ljubljana, 1911 ], št. 257, str. 153), ki govori o nekem rodbinskem posestvu na Kranjskem (bonum quale liereditario iure partibus Chreini; in comitatu quidem Odalrici marehionis) sicer brez natančne lokacije (o političnem ozadju te podelitve gl. prispevek G. Albertonija v tem zborniku, str. 56). Da bi lahko šlo za omenjeno posest na levi strani Save Dolinke, govori več dejstev: 1. Ozemlje med Savo Dolinko, Karavankami, Dobršnikom in Završnico, ki ga ni mogoče pripisati nobeni drugi znani podelitvi, je sodilo v sklop blejskega gospostva (in deželskega sodišča) do konca njegovega obstoja. 2. S takšno lokalizacijo bi bilo Welfovo darovnico (glede na njegov (wiltbannum) nad vso škofijsko posestjo, ki je ležala levo od Save, med Dobršnikom in Tržiško Bistrico.12 Čeprav je v prvi fazi razvoja obeh gospostev (kije mimogrede v obeh primerih trajala približno 70 let) opaziti številne podobnosti (isti časovno-prostorski okvir, postopno zaokrožanje posesti z zaporednimi podelitvami kronske zemlje vključno z jurisdikcijo, manjši, a še vedno upoštevanja vredni prispevki lokalnih svetnih dinastov in nenazadnje - čeprav le navidezno - primerljiv obseg celotne posesti), sta se rezultata in s tem izhodišči za nadaljnji razvoj gospostev v enem pogledu bistveno razlikovali. Medtem ko je freisinška škofija na Loškem prejela v last sklenjeno kompaktno ozemlje, ki ga (z manjšo izjemo - proprietas Pribizlauuln) ni prekinjala privatna posest, pa je bila ozemeljska integriteta blejskega gospostva precej načeta. Že pred briksenskim prihodom je bila v Blejskem kotu in Bohinju močno zastopana drobna privatna posest. Podobno velja tudi za ozemlje na levi strani Save (Dolinke), kjer je poleg tega škofija delila prostor sprva z ebersberškimi, kasneje ortenburškimi grofi.14 Raztresenost briksenske blejske posesti se nam prvič razodene v škofijskih tradicijah iz druge polovice 11. stoletja. Skoraj polstoletno obdobje (med letoma 1050 in 1097) zaznamuje pridobivanje in arondacija drobne posesti na ozemlju blejskega gospostva, kateri se je z veliko vnemo posvetil škof Altvvin. Od skupno nekaj nad 40 tradicijskih notic, ki se nanašajo na Gorenjsko, jih približno tri četrtine dokumentira daritve različne drobne posesti (predvsem) lokalnega nižjega plemstva, v četrtini primerov pa gre za menjavanje že pridobljenih posestnih enot z drugimi, ki so praviloma ležale bliže središču gospostva.15 Ta prizadevanja lepo kažejo raztresenost briksenske posesti in obenem obstoj številnih malih svobodnih posestnikov, ki je škofiji od vsega začetka preprečeval oblikovanje zaokroženega teritorialnega gospostva. Briksenska naslov bavarskega vojvode, datirano med 1070 in 1077) mogoče postavili v vzročno-posledično zvezo s kraljevo podelitvijo lovske pravice na ozemlju severno od Save z zahodno mejo na Dobršniku leta 1073 (gl. op. 12), ki bi v tem primeru neposredno sledila podelitvi posesti dela zaobseženega ozemlja. 3. O welfovski posesti na Kranjskem ni zanesljivih podatkov, vendar prav omenjeno ozemlje predstavlja eno od najverjetnejših možnosti; v njihove roke bi lahko prišlo v sklopu ebersberške dediščine, za katero seje dokazano potegoval Welf III., nečak soproge zadnjega Ebersberžana Adalberona (ki naj bi freisinškemu kapitlju podelil sosednjo dovško posest; cf. op. 9) in stric Welfa IV. Čeprav poskus njegove investiture v ebersberške državne fevde leta 1045 zaradi objektivnih razlogov ni uspel (Karl Bruner, Herzogtiimer und Marken. Von Ungamsturm bis ins 12. Jahrhundert, Osterreichisclie Geschichte 907-1156 [Wien, 1994], str. 184), ni povsem izključeno, da ne bi poskušal - in nenazadnje tudi uspel - pridobiti želenih posesti kdaj kasneje. Cf. prispevek Petra Štiha v tem zborniku, op. 67 12 MGH, D. H. IV. (kot v op. 10), št. 259, str. 329-30. O kronskih podelitvah ozemlja na Kranjskem obema škofijama nekoliko podrobneje v prispevku P. Štiha v tem zborniku, str. 41 ss. 13 MGH, D. O. III. (kot v op. 6), št. 58, str. 463-4. Pribislavovo gospostvo locira Blaznik v območje Pungerta in Gosteč (Blaznik, Kolonizacija - Sorško polje [kot v op. 8], str. 145-6). Čeprav v mejah podelitve iz novembra 973, je to ozemlje freisinški škof odkupil šele leta 1215 (Franz Schumi, ed. Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain II: 1200-1269 [Laibach, 1884-18871. št. 30, str. 22, reg. Franc Kos - Milko Kos, ed., Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V: 1201-1246 [Ljubljana, 1928), št. 243, str. 131). Kljub temu da bi glede na dikcijo DO III 58 (nostra regali traditione) omenjeno ozemlje Pribislav prejel iz rok Otona lil., torej v letih med 983, ko je slednji nastopil vlado, in 989, ko je bila izdana DO III 58 (takšna interpretacija pri Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku II: 801-1000 [Ljubljana, 1906], št. 490, str. 382, op. 3), pa dejstvo, daje zadevni pasus vrinek v sicer skoraj nespremenjen tekst DO II 66, ki precizira odsek meje loškega gospostva - dejansko krči njegov obseg -, daje slutiti nek ozemeljski spor, izvirajoč iz prve ozemeljske podelitve freisinški škofiji na tem območju novembra 973. Dejstvo, daje Pribislavu uspelo »iztožiti« korekcijo meje loškega gospostva v svojo korist, najverjetneje kaže na neko, tudi po normah cesarskega dvora legitimno staro posest, ki pa je bila ob podelitvi freisinškemu škofu novembra 973 spregledana. Cf. Peter Štih, Diplomatične in paleografske opombe k listinama Otona II. o podelitvi loškega ozemlja škofiji v Freisingu (DO II 47 in DO II 66), ZC 51 (1997), str. 319. 14 Ljudmil Hauflmann, Razvoj družabnih razmer v Radovljiškem kotu do krize petnajstega stoletja, ZČ 6-7 (1952-1953), str. 271. Vpogled v nekdaj ortenburško posest dajejo radovljiški urbar iz leta 1498 (AS, 174, Ter. k., šk. 246) in celjski fevdni knjigi za podedovane ortenburške fevde (AS, 1073, rokopis I/2r). 15 Redlich, Die Traditionsbiiclierdes Hochstifts Brixen (kot v op. 11), tradicijske notice, ki se nanašajo na poslovanje škofa Altvvina na str. 30-138. Posestni razvoj blejskega in loškega gospostva 973-1120. Prikaz geneze obeh gospostev se na eni strani opira na pomembnejše mejnike v fazi njunega nastajanja - (predvsem kraljevske) podelitve zemljiške posesti - in posestno stanje ob koncu srednjega veka, kot ga nakazujejo deželskosodni teritoriji. V obeh primerih gre le za kolikor mogoče dobre približke; meja podeljene posesti ni mogoče vedno precizno rekonstruirati, pa tudi deželskosodna območja posameznih gospostev niso avtomatično identična z njihovo zemljiško posestjo. Uporabljena ploskovna ponazoritev je povsem primerna za loško gospostvo s kompaktno zemljiško posestjo in dobro izpričanimi mejami posest je bila najgostejša v širši okolici Blejskega jezera, v t. i. Blejskem kotu, omejenem z robovi Mežakle, Pokljuke in Jelovice ter s koritoma obeh Sav pred njunim sotočjem. Drugo posestno jedro je bil »Dvor«, kasnejša Dvorska vas na levi strani Save. Nanjo so se navezovali: posest v Begunjah in na Zgoši, obsežnejši gozdni kompleks ter nekatere vasi pod Dobrčo (Vadiče, Leše, Visoče). Na tem območju je stal tudi grad Gutenberg, ki naj bi po briksenski tradiciji iz 13. ali začetka 14. stoletja nekoč pripadal škofiji.16 Na podlagi tega in pa kasneje izpričane posesti 16 Notica je v svoji najzgodnejši verziji zapisana v kodeksu BayHStA, HL Br. 1, fol. 73' (obj. Karl Fajkmajer, Studien zur Verwaltungsgeschichte des Hochstiftes Brixen im Mitteialter, Forschungen unci Mitteilungen zur Geschichte Tirols unci Voraribergs 6 11909), str. 346), ki je nastal med letoma 1324 in 1327 kot homogena kompilacija prepisov urbarja briksenske škofije iz let 1306-1309 in nekaterih drugih besedil pravno-upravnega značaja. Cf. Dorothea Oschinsky, Die Urbare des Bischofs von Brixen im 13. und 14. Jahrhundert, inavguralna disertacija, tipkopis (Breslau, 1938), izvod v rokopisni zapuščini dr. Lea Santifallerja, Južnotirolski deželni arhiv, Bozen, str. 4, 10. Predloga, ki je nedvomno starejšega datuma, je danes izgubljena. Mil IA l.OKA |Katli>v1)iLJ .KOI JA LOKA podelitev, nekoliko manj pa za blejsko, kjer je bila posest bolj raztresena, opis meja v darovnicah pa mestoma ohlapnejši; v tem primeru prikazana ploskev ponazarja zgolj območje, na katerem je gospostvo imelo večje ali manjše posestne oto(č)ke. Negotove in predvsem časovno neumestljive meje so prikazane nazobčano, na zadnji zemljevid pa je dodatno vrisana meja deželskih sodišč po stanju ob koncu srednjega veka (črtkano). Uporabljene kartografske predloge: Historischer Alias der dsterreichischen Alpenlander, 1/4, Karte 31: Laibach (Wien, 1929); Blaznik, Škofja Loka (kot v op. B), zemljevid na str. 15; Pleterski, Uporaba arheoloških najdb (kot v op. 20), zemljevidi vii-ix med str. 394 in 395. Gutenberških, ki je ležala med Tržiško Bistrico in Kranjem, nekateri raziskovalci sklepajo na tretji briksenski zemljiški urad na Gorenjskem.17 Dejansko je škofija v 11. stoletju posedovala neko utrdbo v Kranju, ki je bila v tem zgodnjem obdobju glavna škofova rezidenca na Kranjskem,18 17 Hauptmann, Krain (kot v op. 9), str. 457 (»brixnische Herrschaft Altgutenberg«), gl. tudi str. 392, op. 7 in str. 454-5; Žontar, Zgodovina Kranja (kot v op. 8), str. 20, 26-8; Dušan Kos, Zgodovinski razvoj naselij goriškega kota. Kranjski zbornik 1990 (Kranj, 1990), str. 168-9; Dušan Kos, Ministeriali grofov Andeških na Kranjskem (do srede 13. stoletja)/Die Ministerialen der Grafen von Andechs in Krain (bis zur Mitte des 13. Jahrhunderts), Grofje Andeško-Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku. Zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija, Kamnik. 22. - 21 september 2000/Die A ndeehs-Meranier. Beitrage zur Geschichte Europas im Hochmittelalter. Ergebnisse des internationalen Symposiums, Kamnik, 22.-23. September 2000 (Kamnik, 2001), str. 195-6. I! Štiii, Prva omemba Bleda (kot v op. 4), str. 25. madovljita iskofia loka in dvor oz. posest (predium) v bližini," o čemer pa v mlajših virih ni sledu. Morda bi bil ostanek tega »urada« lahko devet hub v Čadovljah in Žabljah pri Kranju, ki se omenjajo v blejskem urbarju iz leta 1253.20 Zadnji zemljiški urad je Briksen oblikoval v Bohinju, kjer je škof Hugon v začetku 12. stoletja odkupil obsežnejšo posest, sprva sicer namenjeno ustanovitvi samostana, a kasneje priključeno urbarialni gospoščinski posesti.21 Te razbite posestne otoke na sicer obsežnem ozemlju, nad katerim so imeli jurisdikcijo, so škofje od 12. stoletja dalje poskušali povezati s (pretežno) nižinsko kolonizacijo, ki je bila v glavnem končana že pred sredo 13. stoletja, pripišemo pa ji lahko nastanek kakih desetih vasi (Zazer, Ribno, Selo, dela Zagoric in Želeč, Zg. Bohinjska Bela, Koroška Bela, Blejska Dobrava, Nova vas, Peračica, Nemški Rovt)22 z okoli 70 novimi hubami (urbar iz leta 1253 navaja 196 odvisnih kmetij21). S tem seje obdelovalna posest gospostva povečala več kot za tretjino, posestne raztresenosti pa kolonizacija ni odpravila v celoti. Vzrok za to je bila prisotnost že omenjene tuje alodialne, vedno bolj pa tudi fevdne posesti.24 Na posestno integriteto je razdiralno vplivala tudi sodna neenotnost. Sodstvo na območju blejskega deželskega sodišča, ki ni imelo pristojnosti višjega (krvnega) sodstva, sije škof delil z odvetnikom, goriškim grofom.25 V nasprotju s tem je freisinškim škofom na Loškem uspelo oblikovati teritorialno sklenjeno zemljiško gospostvo, ki je v svojem jedru - Sorškem polju s Selško in Poljansko dolino ter besniškim ozemljem - merilo kakih 500 km2. Izjema je bil le dislocirani urad s središčem na Dovjem, ki ga je od ostale posesti ločilo briksensko ozemlje.26 Do konca 15. stoletja se zaokrožen teritorij gospostva navzven skorajda ni spreminjal. Izjema so bili manjši in deloma le začasni pomiki meje: na severovzhodu, kjer so ortenburški ministeriali s Pustega gradu pri Lipnici (Waldenberg) ob koncu 12. in v 13. stoletju pritiskali na škofijsko ozemlje v okolici Stražišča in Okroglega, na vzhodu, kjer so Andeški in njihovi ministeriali ob koncu 13. in v začetku 14. stoletja frekventno ogrožali območje Jame ter na jugovzhodu, kjer so skozi celotno 13. stoletje grožnjo gospostvu predstavljali Spanheimi in njihovi ministeriali Jeterbenški.27 Sočasno je potekala intenzivna izgradnja gospostva navznoter. Prvi rezultati kolonizacije so razvidni že iz urbarialnega popisa sredi 12. stoletja. Notitia bonorum de Lonca navaja na ozemlju gospostva nekaj manj kot 290 hub (poleg tega tri dvore in pol), med njihovimi uživalci pa tudi že bavarske in koroške koloniste. 19 Reduch, Die Traditionsbiiclier des Hochstifts Brixen (kot v op. 11), št. 228, str. 81-2; št. 236, str. 85; št. 237, str. 85. 20 Urbar briksenske škofije 1253, BayHStA, HL Br. 1, fol. 175. Drugačno mnenje zagovarja Andrej Pleterski, Uporaba arheoloških najdb in zgodovinskih virov pri srednjeveškem zgodovinskem raziskovanju (na primeru Bleda in razvoja tamkajšnjega briksenskega gospostva), ZČ 32 (1978), str. 393; Briksen naj bi posest v Čadovljah pridobil po letu 1245 v okviru prizadevanj za krepitev razredčene kranjske posesti. V času zaključne redakcije tega zbornika sem še nekoliko bolj skeptičen glede briksenskega zemljiškega urada vzhodno od Tržiške Bistrice, kot tudi glede samega posedovanja Gutenberga s strani birksenske škofije. Cf. moj prispevek Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice, ki je pripravljen za tisk v Otorepčevem zborniku. 21 Leo Santifaller, ed.. Die Urkunden der Brixner Hochstifts-Archive 845-1295, Schlern-Schriften 15 (Innsbruck, 1929), št. 35, str. 40-1. Cf. prispevek Damjana Hančiča v tem zborniku. 22 Pleterski, Župa Bled (kot v op. 10), str. 73, 77, 79, 81-2, 85, 117, 141; Milko Kos, Nekatera krajevna imena na Gorenjskem, Onomaslica Jugoslavica 1 (Ljubljana, 1969), str. 7. 23 BayHStA, HL Br. I, fol. 174-175'. 24 Urbar iz leta 1253 navaja 6 hub, ki so jih kot nadomestilo za opravljanje različnih upravnih funkcij uživali nižji uradniki. BayHStA, HL Br. 1, fol. 174-175. Dalje so dokumentirane različne fevdne podelitve posesti manjšega obsega v listinah: AS, ZL, 1273-07-21, Bled (ex HHStA, Rep. III); 1344-04-24, Bled; 1347-11-04, Bled; Santifaller, Die Urkunden der Brixner Hochstifts-Archive (kot v op. 20), št. 116, str. 123; Leo Santifaller - Heinrich Appelt, cd., Die Urkunden der Brixner Hochstiftsarchive 1295-1336, Brixner Urkunden II/1 (Leipzig, 1941), št. 159, str. 183; št. 164, str. 188. 25 Glede blejskega deželskega sodišča glej predvsem: Milko Kos. Postanek in razvoj Kranjske, GMS 10 (1929), str. 38-9; Reformirani urbar gospostva Radovljica 1498, AS, 174, Ter. k., šk. 246, pag. 135-6; Hauptmann, Krain (kot v op. 9), str. 455, 460; Franc Gornik, Bled v fevdalni dobi (Bled, 1967), str. 99. 26 Blaznik, Škofa Loka (kot v op. 8), str. 11-5. 27 Blaznik, Kolonizacija - Sorško polje (kot v op. 8), str. 146-9; Pavle Blaznik, Zemljiška gospostva na besniškem ozemlju. Razprave 1. razreda SAZU 2 (Ljubljana, 1953), str. 245. Sprva je kolonizacija posegla predvsem v ravninski svet (Sorsko polje) ter v razmeroma široka dna dolin ob spodnjem toku Selščice (do Železnikov), Poljanščice (do Hotavelj), Besnice in Upnice, takoj zatem pa tudi na njihove prisojne obronke in položno dovško pobočje v Gornjesavski dolini; vse to je bilo dokončno poseljeno nekako do konca 13. stoletja. Nekoliko kasneje, do sredine 14. stoletja, so priseljenci posedli tudi osojne lege Selške in Poljanske doline, kjer so prvi med njimi začeli krčiti gozd v drugi polovici 13. stoletja.28 S tem je bila prva (srednjeveška) faza načrtne kolonizacije končana, rezultat pa zavidljiv: v dobrem stoletju seje število hub v mejah loškega gospostva povečalo za več kot trikrat. Urbar iz leta 1291 dokumentira 1171 hub. Neznaten porast (v Poljanski dolini celo rahel upad) v naslednjih dveh stoletjih priča, da seje poseljenost ob koncu 13. stoletja že precej približala optimalnemu stanju. Razlike v gospodarskem potencialu, katerih zametke opažamo že v času konsolidacije posesti, so se v naslednjih dveh stoletjih (v času načrtne arondacije in kolonizacije) še povečale. Če je dopustno primerjati stanje na podlagi dveh urbarjev, ki sta nastala v razmaku štirih desetletij (za blejsko gospostvo 1253 in za loško 1291), je razmerje v velikosti - glede na število hub - kar 6 : 1 v korist loškega gospostva. Dejansko sta oba urbarja nastala v času, ko je bila prva faza kolonizacije v največji meri zaključena.29 Medtem ko se v loškem gospostvu število odvisnih kmetij do konca 15. stoletja ni več bistveno spreminjalo (ok. 1160 je štelo pribl. 310 hub; 1291-1318- 1171 hub; 1500 - 1185 hub), je briksenska blejska posest zapadla v krizo. Na prelomu iz 13. v 14. stoletje je bilo gospostvo več desetletij prepolovljeno; vbriksenskem urbarju, sestavljenem v letih 1306-1309, in njegovem prepisu iz dvajsetih let istega stoletja (1324-1327) manjka več kot polovica nekdanje posesti.30 Odtujena je bila vsa posest v Bohinju, poleg tega pa še posamezne vasi oz. hube v Blejskem kotu in na levi strani Save. Posest je bila v skladu s tedanjimi razmerami v Briksnu najverjetneje zastavljena, o čemer nekoliko pozneje.31 Kdaj točno so škofje reinkorporirali odtujeno posest ni znano, vsekakor dokumentira sumarij urbarja iz leta 1464 - kolikor je na podlagi skopega vira mogoče presoditi32 - po vsej verjetnosti že sanirano posestno stanje. Gospostvo je tedaj - sodeč na podlagi primerjave z mlajšimi viri - obsegalo okoli 200 hub.33 Temu primerne so bile tudi razlike v donosu obeh gospostev. Na podlagi ohranjenih urbarjev in obračunov je mogoče potegniti paralele za dve različni obdobji; 1) prvo desetletje 14. stoletja in 2) čas okoli sredine 15. stoletja. Leta 1309 je letni donos loškega gospostva znašal okoli 920 mark oglejskih pfenigov.34 Približno v tem času (1306-1309) je mogoče donos blejskega 28 Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 8), str. 40-1; idem, Zemljiška gospostva (kot v op. 27), str. 256; Pavle Blaznik, Freisinška županija Dovje, ZČ 9 (1955), str. 7-8. 29 Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 8), 16-7, 40-1; Pleterski, Uporaba arheoloških najdb (kot v op. 20), str. 392-3. 30 BayHStA, HL Br. 3, fol. 45'-48'; BayHStA, HL Br. 1, fol. 58-61'. Oba kodeksa vsebujeta tudi sumarni popis briksenskih urbarialnih prihodkov (BayHStA, HL Br. 3, fol. 57'-58'; BayHStA, HL Br. I, fol. 88'-90'), ki v primeru blejskega gospostva temelji na obsežnejši posesti, kot jo navaja urbar (mdr. so prihodki v žitu približno dvakrat večji od tistih v urbarju). Žal tega popisa ni mogoče zadovoljivo datirati; lahko bi izviral iz časa pred ali po 1. 1306-1309. 31 Za posamezne dele posesti je to dokazljivo: npr. Čadovlje in Zabije, ki ju je Janez Kamniški vrnil škofiji I. 1367, njegova rodbina pa ju je imela v zastavi še od časov škofa Bruna, torej vsaj od 80-tih let 13. stoletja. HHStA, AUR, 1367-11-30, Dunaj. Isti škof je mrd. zastavil tudi za 20 mark oglejskih pfenigov posesti v Bohinju in okolici Bleda. Santifaller, Die Urkunden der Brixner Hochstifts-Archive (kot v op. 21), št. 246, str. 232. 32 Cf. Pavle Blaznik, Izdaja Briksenških urbarjev, tipkopis v rokopisni zapuščini dr. Pavleta Blaznika, ZIMK, ZRC SAZU, str. 16, 25. 33 Po urbarju iz I. 1602 ca. 207 hub (brez upoštevanja kajž). Izpiski iz briksenskega urbarja za Bled 1602 (orig. v StAB, cod. 215), Rokopisna zapuščina dr. Milka Kosa, fasc. 5, ZIMK, ZRC SAZU. 34 Joseph Zaun, ed., Codex diplomalicus Austriaco-Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Gescliichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Osterreich III. FRA, DA 36 (Wien, 1871), str. 127-8, cf. Gertrud Tiioma, Papstzehnte zur Finanzierung von Kreuzzugen. Zur Erhebungspraxis in deutschen Bistiimern im 13./14. Jahrhundert, Von Saclisen bis Jerusalem. Menschen und Institutional im Wandel der Zeil. Festschrift fur Wolfgang Giese zum 65. Geburtstag, ed. Hubertus Seibert - Gertrud Thoma (Miinchen, 2004), 302, 304-5. (polovičnega) gospostva oceniti na 70 mark, kar je približno 13-krat manj. V letih med 1437 in 1448 je loško gospostvo prinašalo okoli 1660 mark beneških soldov (m 1$; valuta je ekvivalent prejšnji35), donos blejskega pa lahko ocenimo na okoli 335 m 15 - tu je razlika približno 5-kratna. Tudi če k blejskemu gospostvu prištejemo donos proštijske (kapiteljske) posesti, se slika bistveno ne spremeni. V obravnavanem obdobju je gospostvo otoške proštije obsegalo nekaj manj kot 70 kmetij, katerih donos v prvi polovici 14. stoletja ocenjujemo na okoli 40 m B, leta 1459 pa na dobrih 100 m fl.36 To bi razliko v prvem obdobju ublažilo za okoli 4%, v drugem pa za 6%. Tako osupljiva razlika je nedvomno v veliki meri posledica različnih razvojnih možnosti, ki so bile škofijama dane s podelitvijo posesti, nekoliko pa so k temu prispevale tudi razlike v upravljanju in gospodarjenju s posestjo. Glede uprave v prvih stoletjih obstoja obeh gospostev so viri sila skopi. Na podlagi ohranjenih listin lahko do neke mere sklepamo le na upravno strukturo v 13. in 14. stoletju. V začetku so z dislociranimi škofijskimi gospostvi upravljali škofovi ministeriali. Čeprav je jasno, da so se pri tem opirali na nekakšen »upravni aparat«, nam podrobnosti niso znane. Od tu naprej sta šli obravnavani gospostvi svojo pot. Sredi 13. stoletja sta obe gospostvi preživljali različne krize (čeprav ne obe hkrati in na enak način, predvsem pa iz popolnoma drugih razlogov), ki so vplivale na spremembo strategije Primerjava donosa blejskega in loškega gospostva. Ocene donosov, izražene v markah oglejskih plenigov (m[Aq)) oz. beneških soldov (m[Ve|) - obe valuti sta bili na Kranjskem v 15. stoletju enakovredni -, so bolj ali manj približne. Problem predstavlja naturalni del donosa. Najeksaktnejši sta vrednosti za loško gospostvo v letih 1310 in 1437-1448, kjer zadevni viri vsebujejo aktualne cene živil. Pri vrednostih za blejsko gospostvo v letih 1306-1309 in 1464 so upoštevane reluicijske vrednosti iz zadevnih urbarjev, pri zadnji tudi tržne cene iz obračuna za I. 1458, medtem ko temelji ocena za 1. 1253 na rcluicijskih vrednostih iz deželnoknežjega urbarja za gospostvo Greifenburg iz 1. 1267 (prostorsko in časovno najbližje meni znane dokumentirane vrednosti; MHDC IV: 1202-1269, ed. August von Jakscu [Klagcnfurt, 1906|, št. 2919, str. 654) in zelo ohlapni rekonstrukciji srednjeveškega modija na Koroškem (Walther Fresacher, Die Grofie des »Landvierlings« in Kiirnten, Carlnlhia I 154 11964), str. 160). Ocena za loško gospostvo I. 1160 je mogoča na podlagi delnega sumiranja urbarja. " O denarnih enotah v obravnavanem času glej Bizjak, Ratio facta est (kot v op. 8), str. 82 ss. 34 Po urbarju, ki najverjetneje datira v čas okoli leta 1330, je proštijsko posest sestavljalo 69 hub, po urbarju iz leta 1431 pa 67. Izračun donosa za 1. 1459 je izdelan po slednjem z upoštevanjem žitnih cen iz obračuna za obračunsko leto 1458 (izgotovljen v koledarskem letu 1459, iz katerega so tudi cene); obračunu je namreč dodan - fragmentarno ohranjen - prepis tega urbarja. DAB, KA, Lade 38, No. 7 A/1, 9; DAB, HA, No. 27185. Več o dataciji starejšega urbarja in njeni eventualni korekciji v komentarju k ediciji srednjeveških urbarjev za briksensko blejsko gospostvo, ki jo pripravljam. upravljanja, seveda različno v vsakem od primerov. Leta 1236 je cesar Friderik II. ostarelega briksenskega škofa Henrika IV. »olajšal bremena« svetne (knežje) oblasti in za svojega namestnika postavil sodnika Hawarda Wislandskega. Pri tem je blejski grad prepustil v oskrbo koroškemu vojvodi, čeprav je škofu pridržal dohodke od gospostva.37 Ko je tri leta za tem Henrik IV. umrl, sta varstvo nad briksensko kneževino prevzela odvetnika - v Briksnu Albert Tirolski, na Bledu pa njegov svak Majnhard Goriški38 -, vendar zjasnim namenom uzurpacije, kar seje pokazalo ob izvolitvi novega škofa, ki kljub cesarski podelitvi regalij de facto ni mogel nastopiti svetne oblasti.39 Uzurpaciji je sledila fajda, tej pa poravnava - z Majnhardom leta 124140 - vendar seje škof kot kaže še nekaj let zaman trudil pridobiti nazaj blejsko gospostvo. Šele leta 1245 gaje s pomočjo ortenburškega grofa (kije bil v poravnavi z Majnhardom določen za razsodnika) odkupil iz rok dveh gorenjskih vitezov, od katerih je bil eden (Viljem Blejski) najverjetneje njegov lastni ministerial.41 Te neustaljene razmere so najverjetneje vzpodbudile briksenske škofe, da so ministerialsko upravo zamenjali z gradiščani, ki so praviloma prihajali iz Tirolske.42 Poleg njih, ki so izvajali nekakšno pravno-upravno namestništvo in obenem nosili obrambno funkcijo, zasledimo v zadnji četrtini 13. stoletja tudi oficiale (officiates), ki so skrbeli za gospodarsko upravo. V 14. stoletju izginejo s seznamov prič, kar pa ne pomeni nujno, da so njihove funkcije prešle na gradiščana; lahko bi kazalo denimo zgolj na spremembe v listinski praksi. Čeprav so bile tudi meje freisinškega loškega gospostva frekventno ogrožane s strani ministerialnega plemstva sosednjih svetnih knezov (Ortenburžanov, Andeških pa tudi škofijskih odvetnikov, Spanheimov), je največja nevarnost gospostvu sredi 13. stoletja pretila od znotraj. Do srede 13. stoletja seje ministerialna uprava gospostva z dedno podelitvijo gradiščanstva za več kot pol stoletja zasidrala v rokah loških vitezov. Ti, obenem spanheimski ministeriali, so počasi, a vztrajno razkrajali oblast freisinškega škofa. Najhujšo krizo je gospostvo doživljalo v drugi polovici šestdesetih let, ko je Werner Loški zasedal tudi mesto oficiala (gospodarskega upravnika) in si na ta račun prisvajal delež od koloniziranih kmetij ter lovsko pravico.43 V več poravnavah je škofu uspelo izgladiti spor s svojimi ministeriali, dolgoročno pa se je uprava gospostva razvijala v smeri slabljenja gradiščanske funkcije. V 14. stoletju je škof podeljeval v varstvo gradiščanom le še pomožni utrdbi Zgornji stolp na Kranclju in Stari grad pod Lubnikom in to po pogodbi za določen čas, medtem ko je bil na loškem gradu nastanjen odstavljivi uradnik (oskrbnik), ki je prevzel vodilno funkcijo v gospoščinski upravi.44 Ob koncu 14. stoletja je bila uprava loškega gospostva diferencirana že do te mere, da je bila iz oskrbnikovega področja delovanja popolnoma izvzeta gospodarska uprava. Dodeljena je bila t. i. kaščnemu uradu, ki je posloval povsem avtonomno. Najlepši dokaz za to so obračuni gospostva, ki jih je njegov predstojnik, kaščar, polagal neposredno škofu in torej v tem pogledu ni bil podrejen oskrbniku.45 Ta diferenciacija je pozneje zaradi podeljevanja oskrbniške in kaščarske funkcije eni in isti osebi 37 Schumi, Urkunden- und Regestenbuch II (kot v op. 13), št. 92, str. 65, reg. F. Kos - M. Kos, Gradivu V (kot v op. 13), št. 655, str. 310. 3! Majnhardu je briksenski škof podelil odvetništvo v fevd leta 1231. Hermann Wiesflecker, ed., Die Regesten derGrafen von Gorz und Tirol, Pfalzgrafen in Karmen I: 957-1271, Publikationen des Institutes furosterreichische Geschichtsforschung IV/4 (Innsbruck, 1949), št. 436, str. 117. 39 Hermann Wiesflecker, Meinltard der Zweite. Tirol, Kdrnien und Hire Nachbarlander am Ende des 13. Jahrhunderts, Schlern-Schriften 124 (Innsbruck,21995), str. 19; Santifaller Die Urkunden der Brixner Hochstifts-Archive (kot v op. 21), št. 99, str. 104-5. 40 Joseph Hormayer, ed., Kritisch-diplomatlsche Beylrage zur Geschichte Tirols im Mittelalter I (Wien, 1804), št. cxlii, str. 333-6, reg. v: F. Kos - M. Kos, Gradivo V (kot v op. 13), št. 764, str. 369-70. 41 Schumi, Urkunden- und Regestenbuch II (kot v op. 13), št. 131, str. 98, reg. v: F. Kos - M. Kos, Gradivo V (kot v op. 13), št. 854, str. 404. 42 Dušan Kos, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja, Zbirka ZRC 1 (Ljubljana, 1994), str. 14 z navedbo virov. 43 Blaznik, Kolonizacija - Sorško polje (kot v op. 8), str. 176-7. 44 Pavle Blaznik, Zgornji stolp na Kranclju in Stari grad pod Lubnikom ter njuni gradiščani, Loški razgledi 2 (1956), str. 82 ss. 45 Bizjak, Ratio facta est (kot v op. 8), str. 180. v precejšni meri izgubila svojo ostrino, vendar je vseskozi ostajala v zavesti freisinških škofov kot norma, kar se je jasno pokazalo pri upravni reformi loškega gospostva leta 1534, kije ponovno vzpostavila sistem ločevanja obeh položajev.46 Oskrbnik kot namestnik zemljiškega gospoda je bil torej ob koncu 14. in v 15. stoletju načeloma odgovoren predvsem za vodenje gospostva, neposredno pod njim pa so bili kaščar kot vodja gospodarske uprave in oba gradiščana, ki sta nosila predvsem obrambne zadolžitve. V zadnjih desetletjih 15. stoletja je bil precej izpopolnjen tudi sistem nadzora lokalne gospoščinske uprave in poslovanja. Vsako leto so Škofjo Loko obiskali škofovi odposlanci, večinoma iz vrst stolnega kapitlja rekrutirani uradniki centralne administracije v Freisingu, ki so preverili poslovne knjige, obračunali z lokalnimi uradniki in odnašali prilive gospostva zemljiškemu gospodu.47 Povsem drugače kot v Freisingu, kjer neposredna uprava gorenjske posesti nikoli ni bila postavljena pod vprašaj, so od konca 13. stoletja dalje problem dislociranih posestnih enot reševali škofje v Briksnu. Posamezne posestne eksklave so svojim cerkvenim gospodom dostikrat služile za interventno reševanje finančnih težav. Že ob koncu 13. stoletja je takšno gospodarjenje pripeljalo briksenskega škofa Landulfa pred sodišče. Na procesu v Brežah leta 1298 je bilo ugotovljeno, daje v celoti zastavil že tri od štirih »hofmark« (Aufhofen, Anras in Liserhofen), četrto - gospostvo Bled - pa bo v kratkem doletela ista usoda, če kmalu ne bo prišlo do posredovanja.48 Škofu je bila v času procesa odvzeta svetna oblast, vendar je kasneje nadaljeval s svojo gospodarsko politiko.4' Kot rečeno, je na Gorenjskem v tem času prišlo do začasne odtujitve celotne bohinjske posesti in nekaterih vasi v Blejskem kotu. Leta 1371 pa je škof Janez zastavil celotno blejsko gospostvo Konradu Kraigu za posojenih 2000 dukatov.50 Od tedaj naprej je zastavna vsota le še rasla, rodbina Kraigov pa seje usidrala na Bledu za skoraj 200 let (do 1558).51 To je za briksenske škofe pomenilo praktično konec neposredne uprave nad blejskim gospostvom. S kratko prekinitvijo slabih dveh desetletij (1597-1615) je gospostvo do sekularizacije ostajalo v rokah različnih zakupnikov.52 Prav ta okoliščina ima najverjetneje za posledico, da se za blejsko gospostvo ni ohranilo prav dosti virov, ki bi izčrpneje poročali o njegovem poslovanju. Nasprotno lahko podamo zaokroženo podobo poslovanja loškega gospostva.53 Večino svojega prihodka je gospostvo realiziralo skozi agrarno produkcijo, katere povprečni delež seje v 15. stoletju gibal nekje okoli 90% celotnega letnega prihodka. Poglaviten del tega so z okoli dvema tretjinama predstavljali urbarialni prihodki, sestavljeni iz različnih podložniških dajatev. Deloma v naturi deloma v denarju so bolj ali manj enakomerno preko celega leta pritekali v gospoščinsko blagajno oz. kaščo.54 Okrog 15% je prinašal podložniški davek, ki gaje sprva zemljiški gospod razpisoval vsako leto sproti, kasneje pa se je ob ustalitvi višine in zameglitvi izvora pomešal med ostale urbarialne dajatve.55 Med 8 in 11% prihodka je predstavljala desetina, en odstotek pa je odpadel na izredne dajatve (umrščina, kupščina). Od neagrarnih dejavnosti sta 6-9% letnega dohodka prinašala mitnina in sodstvo, po dva odstotka pa, pogojno rečeno, gostinska dejavnost in mestni davek. Vse skupaj je ob koncu 14. stoletja naneslo gospostvu nekaj manj kot 46 Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 8), str. 63, 365. 47 Bizjak, Ratio facta est (kot v op. 8), str. 188. 48 Santifaller - Appelt, Die Urkunden der Brixner Hochstiftsarchive (kot v op. 24), št. 34, str. 45. 49 Ibid., št. 34. str. 45; št. 45, str. 58-9. 50 HHStA, AUR, 1371-03-12, Briksen. 51 Gornik, Bled (kot v op. 25), str. 121-2. 52 Ibid., str. 118-38. 53 Besedilo, ki sledi, je - nekoliko predelano (predvsem okrnjeno) - povzeto po Bizjak, Ratio facta est (kot v op. 8), str. 181-9. 54 Glavni oddajni temini na ozemlju loškega gospostva so bili na jurjevo (24. apr.), ob binkoštih (7. nedelja po veliki noči), ob sv. Jakobu (25. jul.), sv. Mihaelu (29. sept.), sv. Martinu (11. nov.) in za božič. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 8), str. 100-7. 55 V devetdesetih letih 15. stoletja tudi formalno izginejo iz postavk gospoščinskih obračunov sledi o tem »zemljiškem« davku, zadevni zneski pa so bcleženi v sklopu urbarialnih dajatev. LO Škofja Loka 1493, 1495, 1497, BayHStA, HL 3, Rep. 53, fasc. 295, št. 7, 8; LO Škofja Loka 1494, 1496, BayHStA, HL Fr. 516, 518. 1800 m fi letnega prihodka, ki pa je skozi 15. stoletje rahlo upadal (1437-1448 - 1660 m 13; 1476-1490 - 1517 m B); trend seje obrnil šele v zadnjem desetletju, ko seje celotni dohodek gospostva s 1718 m B spet nekoliko bolj približal nekdanjemu stanju. Čeprav je osnovna pridobitna dejavnost zemljiškega gospostva temeljila na principu rentnega donosa in je torej organizacija bazične agrarne produkcije pretežno slonela na plečih podložnika, pa je gospostvo za nemoteno delovanje celotnega sistema - na eni strani gospodarskega procesa (pobiranje, transport, skladiščenje in prodaja pridelkov, knjigovodstvo, vzdrževanje infrastrukture ipd.), na drugi strani pa organizacije življenja na območju gospostva v širšem smislu (uprava, sodstvo, vojaška obramba) - potrebovalo razvejan upravni aparat, čigar delovanje je bilo pogojeno z določenimi izdatki. Njihova strukturna razdelitev je bila v primerjavi s prihodki precej gibljiva. Poglaviten del so predstavljali administrativni izdatki, plačila gospoščinskim uradnikom, ki jih obračuni gospostva v pretežni meri združujejo v postavko varovanja gradov (custodia casiri, burghut). Do devetdesetih let 15. stoletja so se gibali nekje med 250 in 350 m B (27-42%),56 občutno pa so na račun povečanega obsega administracije izdatki za uradniške plače porasli v devetdesetih letih. Njihova vsota je znašala v povprečju 408 m B oziroma 56% letnih izdatkov. Zelo variabilen del izdatkov so predstavljala (pretežno vzdrževalna) gradbena dela na gospoščinskih poslopjih. V običajnih razmerah so dosegala okoli 10% letnih izdatkov (dokumentirano v zadnji četrtini 15. stoletja). Izjemoma so se ti stroški v letih 1437-1448 spustili na vsega odstotek, v primeru obsežnih gradbenih projektov, kot je bila gradnja mestnega obzidja v letih 1396-1401, pa so se povzpeli tudi do tretjine letnih izdatkov. Podoben delež je odpadel na potne stroške in ostalo (dokumentirano) sprotno porabo živil; v prvi polovici 15. stoletja so z okoli 53 markami letno predstavljali 6% izdatkov gospostva, do sedemdesetih let pa so spričo postopne krepitve administracije narasli na okoli 10%. Presenetljivo velik del izdatkov loškega gospostva odpade na »neopredeljive stroške«. V resnici gre za konglomerat izdatkov različnih vrst, ki deloma v obračunih dejansko niso opredeljeni, deloma pa jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od gornjih ali drugih običajnih skupin. Njihov delež se je v prvi polovici stoletja gibal med 27 in 39% (povprečje obdobij: 1396-1400 - 251 m B; 1437-1441 - 326 m B), pozneje je nekoliko upadel; v sedemdesetih in osemdesetih letih na povprečno 183 m B (31%), občutneje pa se je zmanjšal v devetdesetih - na 93 m B oz. 12%. V prvi vrsti gre tu omeniti odvetščino v višini 12 m B, ki jo je gospostvo na račun deželskega sodstva vsako leto plačevalo v deželnoknežji urad Goričane. Znesek je od Otokarjeve podelitve leta 1274 pa do konca srednjega veka ostal nominalno nespremenjen.57 Dalje sodijo v to skupino (dokaj) redni izdatki za nune in duhovnike,58 cerkveno opremo,59 pa povsem priložnostni za nakup platna in kož,60 jezdnih konj,61 itd. Leta 1441, v času celjsko-habsburške vojne, je denimo gospostvo porabilo 286 m B, 6 gld in 240 modijev ovsa (v vrednosti 40,5 m B) za vzdrževanje vojaške posadke.62 56 Zgornja vrednost predstavlja v okviru dokumentiranih obračunov izjemo; odstopanje je posledica drastičnega porasta oskrbnikove plače, katerega mesto, obenem tudi mesto kaščarja, je tedaj zasedal škofov brat Pregnan della Scala. Njegovi dohodki, če upoštevamo zgolj njihov denarni del (1. 1437 - 300 mark oglejskih soldov; 1438 - 306 mark in 1439 - 325 mark), so za več kot trikrat presegali običajno vsoto dohodkov obeh, sicer ločenih služb (sredi 15. stol. je loški oskrbnik običajno prejemal letno 80 mark, kaščar pa 16). BayHStA, HL Fr. 70, fol. 9, 48', 55', 123. 57 Podelitev privilegija (Otokar II. Premysl, 1274): Zaun, Codex dipiomaticus (kot v op. 34) 1, FRA, DA 31 (Wien, 1870), št. 306, str. 328-30; potrditev (cesar Sigmund, 1431): Carolus Meichelbeck, Historia Frisingensis II. 2 (Augusta:, 1729), št. 329, str. 237-8. Cf. AS 1, Vic. a., šk. 101, ex TLA U 275/1. fol. 15. 58 E.g. KO Freising 1395-1401, BayHStA, HL Fr. 69, fol. 12, 35', 84', 97; KO Freising 1437-1450, BayHStA, HL Fr. 70, fol. 9, 49, 55', 70, 123. 59 E.g. KO Freising 1395-1401, BayHStA, HL Fr. 69, fol. 12, 35', 84'. 97; KO Freising 1437-1450, BayHStA, HL Fr. 70, fol. 9, 49, 55', 70, 123. 60 E.g. KO Freising 1437-1450, BayHStA, HL Fr. 70, fol. 10, 57, 71; LO Škofja Loka 1494, BayHStA, HL Fr. 516, fol. 10'; LO Škofja Loka 1495, BayHStA, HL 3, Rep. 53, fasc. 295, št. 8, fol. 10. 61 E.g. KO Freising 1395-1401, BayHStA, HL Fr. 69, fol. 96'. 62 BayHStA, HL Fr. 70, fol. 123'. Srednjeveški obračuni med izdatki gospostva redno navajajo tudi primanjkljaj, ki se je v povprečju gibal med 94 in 105 m 15 (10 in 17% izdatkov gospostva), deloma kot posledica opustelosti, predvsem pa neporavnanih obveznosti podložnikov. Do največjega izpada podložniške oddaje (157 m 15) je prišlo leta 1476, ko so Turki med svojim vpadom požgali 61 kmetij v Poljanski dolini, vendar divjanje ni povzročilo trajnejše škode.63 Vsota teh izdatkov je bila v posameznih obračunskih letih zelo različna. To se najbolj nazorno kaže v obdobju med letoma 1396 in 1400, ko so se letni izdatki loškega gospostva gibali med 434 in 1296 m 15. V ostalih obdobjih je bil razpon bistveno manjši, na podlagi dokumentiranih primerov pa lahko ugotavljamo, da seje v grobem nekajletno povprečje izdatkov običajno približalo polovici povprečja letnega prihodka.64 Tako je letna bilanca gospostva v obdobju 1396-1400 v povprečju znašala 870 m 15 ali 48% gospoščinskega prihodka, med letoma 1437 in 1441 pa 814 m 15 oz. 49%. V zadnjih desetletjih 15. stoletja je njen delež celo nekoliko zrasel: v letih 1485-1490 je znašal 58%, med 1493 in 1500 pa 55%. Stroški upravljanja z gospostvom so torej odtegnili približno polovico letnega prihodka. Druga polovica je predstavljala škofov dobiček, vendar je bil dejanski donos odmaknjene zemljiške posesti v veliki meri odvisen od racionalne izbire načinov transfera oz. investiranja pridobljenih sredstev. Transport na več kot 500 km dolgi relaciji namreč ni bil vedno najbolj smotrna rešitev. To vsekakor velja za prevoz živil, ki jih je na dolgih relacijah že v 12. stoletju začel zamenjevati denar. Tega je gospostvo na eni strani pridobivalo s prodajo pridelkov, na drugi pa je vedno intenzivnejša udeležba v trgovini podložnikom samim omogočala poravnavanje dajatev v denarju.65 Ob koncu 14. stoletja seje transport omejeval le še na zanemarljivo majhen del naturalnih dobrin. Pri tem niti ni šlo za domače pridelke gospostva, temveč za uvoženo blago - istrsko vino, ki je v očeh freisinške administracije edino še opravičevalo visoke stroške transporta na dolge razdalje. V nasprotju s tem so bili zneski, zadevajoči denarni transfer, precej večji; to je bil namreč najobičajnejši način izkoriščanja donosa gospostva. Do neke mere je bilo izplačevanje letnega dobička povezano s polaganjem obračuna, vendar ni šlo za preprosto poravnavanje obračunske bilance. Vse do sredine 15. stoletja so se ti finančni posli izvrševali v navzočnosti škofa.66 Kaščar seje podal na pot v Freising (ali kako drugo rezidenco, v kateri seje trenutno mudil škof) in vzel s seboj poleg računskih knjig tudi določeno vsoto denarja, ki pa je bila v bistvu le eden (običajno zadnji) od obrokov izplačila. Obračunski presežek (če je bila letna bilanca gospostva pozitivna) so navadno prenesli v naslednje obračunsko obdobje za kritje tekočih stroškov. Te vsote niso bile posebno visoke (med 100 in 300 m 15), poleg tega so njihov večji del sestavljali pridelki, ki jih je bilo treba še prodati. Večina denarja je prihajala v škofovo blagajno sproti, v nekaj obrokih v teku obračunske periode. Do srede sedemdesetih let 15. stoletja seje ta praksa spremenila. Spremembe so nastopile obenem z novo politiko finančnega nadzora.67 V času, ko so freisinški škofje po malem še vedno prakticirali t. i. vladanje s konjskega hrbta, so sredstva, ki so jih s svojim spremstvom porabili med bivanjem v Škofji Loki, predstavljala občuten delež gospoščinskega dobička. Teoretično gledano je bil to najbrž eden najbolj smotrnih načinov izrabe izkupička gospostva, saj so tako odpadle vse skrbi in vsi stroški, povezani s 65 BayHStA, HL 4, fasc. 36, št. 194, fol. 5'-6. 64 Povprečja letnih izdatkov loškega gospostva so znašala: v letih 1396-1400 - 925 m 15; 1437-1441 - 846 m 0; 1476-1490 - 596 m B in 1493-1500 - 772 m B. 65 Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 8), str. 127-8. Cf. Gkrtrud Tiioma, Bischoflicher Fernbesitz und raumliche Mobilitat. Das Bcispiel des Bistums Freising (12. bis 14. Jahrhundert), Zeitsehrift fiir bayeriselie Landesgesehichte 62 (1999), str. 36-7. 66 Kadar se je škof mudil v Škofji Loki - kar se je vsaj do konca 14. stoletja dogajalo dokaj pogosto -, je vsekakor izkoristil priložnost za prevzem obračuna; sicer se je kaščar odpravil polagat račune v škofovo trenutno rezidenco. Med ohranjenimi obračuni loškega gospostva v času med 1. 1396-1448 jih je bilo osem polaganih na Dunaju, trije pa v Škofji Loki. KO Freising 1395-1401, BayHStA, HL Fr. 69, fol. 10', 34, 81', 94, 146; KO Freising 1437-1450, BayHStA, HL Fr. 70, fol. 7, 47, 54, 68, 122, 140'. 67 Glej zg. str. 120. .g transportom. Vendar pa bi bila predstava o potujočem škofovem dvoru, ki s svojo navzočnostjo proporcionalno obremenjuje vse dele svoje posesti, močno zgrešena. Uporabo začasnih rezidenc je pogojevala predvsem administrativna dejavnost,68 s tem pa se je njena intenziteta spreminjala skladno z vsakokratno škofovo administrativno politiko. Po uvedbi rednih uradnih odposlanstev je bila mobilnost škofovega dvora bistveno zmanjšana. Med letoma 1396 in 1400 seje freisinški škof Bertold petkrat mudil v Škofji Loki, od tega kar trikrat leta 1400. Leto pred tem je s svojim spremstvom ostal tam 16 dni in pri tem porabil 145 m 53 B, 152 hlebcev sira, 63 modijev pšenice in rži ter 466 modijev ovsa (vrednost živil je znašala okoli 122 m B6'), kar je ustrezalo skoraj četrtini letnega dobička gospostva. Od sredine 15. stoletja dalje so ti obiski postali prava redkost; štirje so dokumentirani za leta med 1449 in 1475,70 niti enega pa ne poznamo iz zadnje četrtine stoletja. Namesto tega beležijo obračuni te dobe izdatke uradnih odposlanstev, ki pa so bili precej nižji: določljivi stroški so se gibali med 10 in 13 gld in 24 do 44 modiji ovsa.71 Čeprav ohranjeni viri za blejsko gospostvo v tem času ne dopuščajo podrobnega pogleda v njegovo poslovanje, verjetno predstave, ki bi se vsaj v bistvenih elementih naslanjale na zgoraj opisane loške razmere, ne bi bile preveč zgrešene. Vsekakor pa je pri tem potrebno upoštevati poglavitne specifičnosti v ustroju blejskega gospostva. Med temi je ključnega pomena opustitev neposredne škofijske uprave in prepuščanje poslovanja iniciativi zastavnih imetnikov, ki nedvomno sodi med dejavnike z najmanj raziskanim vplivom na gospodarstvo zemljiških gospostev. 68 Tiioma, Bischoflicher Fernbesitz (kot v op. 65), str. 30-2. 69 Cene so razvidne iz KO Freising 1395-1401, BayHStA, HL Fr. 69, fol. 94'-96. 70 Edini dokaz za to so listine, ki jih je škof izdal v Škofji Loki: BayHStA, Fr. Urk., 1449-04-22 (original izgubljen, insert v: Fr. Urk., 1491-05-20); 1454-06-29; 1458-10-16; 1475-06-28. Cf. prispevek Gertrud Thoma v tem zborniku, str. 76-7. 71 Le peščica mlajših obračunov navaja tovrstne izdatke: LO Škofja Loka 1485, BayHStA, HL 4, fasc. 36, št. 194, fol. 2; LO Škofja Loka 1487, BayHStA, HL 3, Rep. 53, fasc. 295, št. 2, fol. 2; LO Škofja Loka 1493, BayHStA, HL 3, Rep. 53, fasc. 295, št. 7, fol. 8, 16; LO Škofja Loka 1494, BayHStA, HL Fr. 516, fol. 8, 15'. METOD BENEDIK SEKULARIZACIJA - ZATON FEVDALNE CERKVE V dvatisočletnem življenju Cerkve se je zvrstilo že mnogo dogajanj, ki v širšem časovnem razponu opredeljujejo okoliščine njenega delovanja, stanje v njej, njeno trdnost ali nemoč, učinkovitost ali ohromelost, sposobnost ali omrtvičenost za izvrševanje temeljnega poslanstva, ki v vsakem času in slehernih družbenih, političnih, kulturnih in gospodarskih okoliščinah ostaja isto: oznanjevanje evangelija. Nekatera od takih obdobij so krajša in intenzivnejša, druga spet dolgotrajna in prav zato toliko odločilnejša. Poglejmo nekatere primere: — Obdobje mučencev, predvsem prva tri stoletja. Zgodnja Cerkev je, sicer ne nenehno, ampak v posameznih ponavljajočih se preganjanjih dokaj trdo preskušana, in prav po teh ponavljajočih se preskušnjah se njena notranja moč in živost krepi ter odmeva tudi navzven. — Obdobje zgodnjega srednjega veka od polovice 8. stoletja naprej. Posebna značilnost, ki srednji vek bistveno razlikuje od predhodnega in poznejšega obdobja, je dejstvo, da sta prav v jedru med seboj povezani v trdno enoto za današnje pojme dve močno razdeljeni in opredeljeni področji, namreč sfera svetnega in sfera duhovnega, regnum in sacerdotium, in delujeta v neprestanem medsebojnem prepletanju, ki nikakor ni, kot se danes najpogosteje ocenjuje, »vmešavanje« Cerkve v državne zadeve in države v cerkvena vprašanja - zgodovinarji to stanje jedrnato opredeljujejo: regnum est sacerdolale in prav tako velja v obratni smeri: sacerdotium est regale. — Obdobje moči in avtoritete papeštva od sredine 11. do konca 13. stoletja. Gre za obdobje visokega in poznega srednjega veka, ko se z gregorijansko reformo za zgodnji srednji vek značilna enost, unitas, začenja vse bolj krhati oziroma se tehtnica izrazito nagne v prid cerkvene oblasti, dokler se v začetku 14. stoletja ne uveljavi nov pogled na silnice v svetu (znan tudi v antični dobi): dve oblasti sta, svetna in duhovna, med seboj sta različni, vsaka je na svojem področju suverena. — Obdobje kriz v 14., 15. in 16. stoletju. V največji meri se kot posledice fevdalizacije krize v različnih oblikah zgrinjajo nad Cerkev in se kažejo v preveliki zmaterializiranosti cerkvenih služb, težnjah po imetju, časti in oblasti - če seje služba v Cerkvi v antični dobi prvenstveno izražala v služenju, je v tem času vse vidnejši izraz službe oblast, imetje in čast - nazadovalo pa je pristno evangeljsko oznanjevanje in pričevanje, kar je skozi stoletja klicalo po koreniti prenovi Cerkve in tudi dejansko priklicalo številne reforme, med njimi najodmevnejšo, Luthrovo reformacijo. — Obdobje 19. in 20. stoletja. Dolgotrajen in postopen proces, ko se Cerkev počasi začne izvijati iz spon fevdalnih oblik in se vse resneje soočati z moderno kulturo, »novim« svetom znanosti in tehnike, novimi družbenimi okoliščinami in v marsičem krepko spremenjenim delovanjem ter svojo navzočnostjo v svetu - gre za obdobje, ki mu je dal poseben ton II. vatikanski koncil in še vedno traja. Eno takih obdobij, ki je na poseben način zaznamovalo podobo Cerkve ter opredelilo njeno mesto v svetu in njeno dejavnost, prav tako pa tudi poglede nanjo, je vsekakor obdobje, ki se končuje s sekularizacijo. Pri obravnavanju sklepnega dela sekularizacije pred 200 leti se hočeš nočeš moramo ozreti nazaj v konec 10. in začetke II. stoletja, kjer najdemo izhodišča za vse, kar spada v začetke fevdalizacije Cerkve in prav tako njene dolgotrajne posledice, ki se jih je Cerkev sicer po eni strani že od sredine 11. stoletja otepala, po drugi strani pa jih tudi zavestno ohranjala. Tako imamo pred seboj lok časovnega razpona dobrih osmih stoletij. Ob vsem obravnavanju neposredne freisinške in briksenske navzočnosti na slovenskih tleh se ne moremo izogniti vprašanju, kaj je pravzaprav v celoti pomenilo za Cerkev vse, kar je slednjič privedlo do sekularizacije: — kje, v kakšnih okoliščinah so začetki tega svojevrstnega obdobja in kakšne posledice so se začele nakazovati že skoraj neposredno po začetkih; — kje, v kakšnih okoliščinah je zaton tega obdobja, v kakšnih okoliščinah je obdobje doživljalo svoj sklepni del, ki ga povzemamo s pojmom sekularizacija; — ne nazadnje nam kakšna beseda o tem širokem obdobju lahko osvetli kakšno vprašanje (morda čisto umetno postavljeno), ki seje pojavljalo v zvezi z denacionalizacijo na Slovenskem in ki še vedno ni končana (kaj so na primer »posesti fevdalnega izvora«). Začetke tega osem stoletij trajajočega obdobja bi lahko opredelili s pojmom fevdalizacija Cerkve. Pri tem gre seveda za vrsto dejavnikov, okoliščin in ljudi, ki so bili pri tem dejavni. — Cerkev na Frankovskem, ki se ohranja še iz rimske dobe, doživlja v prvi polovici 8. stoletja precejšnjo krizo: pod majordomom Karlom Martelom številne cerkvene ustanove pridejo v roke laikom, nastopi prava sekularizacija, ki ima za posledice velik nered v cerkveni upravi, predvsem pa negativno vpliva na duhovno življenje po opatijah in s tem vse vidneje tudi v širših krogih duhovščine in ljudstva. — V Cerkvi se začne vzpostavljati sistem lastniških cerkva in beneficijev. Kaj je v izhodišču tega sistema, še vedno ni v celoti pojasnjeno, predvsem nemški zgodovinarji pa so prepričani, da gre za postopno uveljavljanje germanskega prava tudi v cerkvenih ustanovah, po katerem je vse, kar zemljiški posestnik postavi na svoji zemlji, njegova last, torej tudi cerkev, in vse, kar je z njo povezano, na primer štolnina, desetina in drugo. V nekaterih pokrajinah je že okoli leta 600 prevladovalo pojmovanje krajevne cerkve kot zasebne lastnine posameznega zemljiškega gospoda in duhovnika pri tej cerkvi kot služabnika tega gospoda, dobrih sto let kasneje pa se je to pojmovanje razširilo po skoraj celotni zahodni Evropi. Leta 826 je papež Evgen II. popolnoma pristal na sistem lastniške cerkve. Samostana ali cerkve, ki jo je nekdo postavil na svojem posestvu, ni bilo mogoče odvzeti ustanovitelju; bil je tudi popolnoma svoboden glede nastavitve duhovnika, seveda samo s škofovim privoljenjem. Slednje je potrdila sinoda 818 pod Ludvikom Pobožnim, kije določila, da mora škof bdeti nad vsemi cerkvami, da lastnik pri svoji cerkvi ne more nastaviti duhovnika brez škofovega pristanka, da so duhovniki lastniških cerkva podvrženi krajevnim škofom in se morajo redno udeleževati škofijskih sinod. Sicer pa je bila cerkev z vsem, kar ji je pripadalo, z duhovnikom vred, pritegnjena v fevdalno omrežje krajevnih gospodov. Duhovniku je od celotnega premoženja, povezanega s cerkvijo, navadno pripadlo le toliko zemlje, da seje lahko preživljal. Taka oblika pojmovanja beneficija seje uveljavila konec 11. in v 12. stoletju. — Značilnost srednjega veka, predvsem zgodnjega, ki še posebej izstopa in izrazito močno opredeljuje odnose med svetno in duhovno oblastjo, med Cerkvijo in državo, je že omenjana tesna povezanost med svetnim in duhovnim; pravzaprav je bolj kot povezanost na mestu pojem enost, unit as. Zgodnejši del srednjega veka, približno v okvirih med letoma 700 in 1050, nemalokrat upravičeno najdemo označen kot obdobje kohezije: mnoge stvari, ki so po pojmovanjih nove dobe (ta se začne uveljavljati okoli leta 1300, ko se posamezne politične enote začno izražati kot nacionalne države) popolnoma ločene in delujejo avtonomno, so v zgodnjem srednjem veku tesno povezane. Po teh pojmovanjih vse, »svetno« in »duhovno«, sestavlja enoto, znotraj katere se vse odvija; to je Ecclesia universalis, ena sama politično-religiozna stvarnost, ki zajema vsa področja človekovega življenja. Dve oblasti, svetna in duhovna, se med seboj prepletata, sodelujeta in težita ki istemu cilju, ta je finis politico-religiosus. — Viden izraz povezanosti, prepletenosti dveh sfer oblasti je srednjeveška teokracija. Začne se s Pipinom, še bolj pa pride do izraza s Karlom Velikim in njegovimi nasledniki. Pipina, kije s slovito consultatio papae sedel na frankovski prestol, je ob kronanju 752 sv. Bonifacij tudi mazilil, to dejanje pa je ponovil še papež Štefan II. 6. januarja 754. Odtlej se Pipin kot prvi v zgodovini imenuje rex Dei gratia - po božji milosti kralj. Kralj je v moči maziljenja, ki ga pojmujejo kot zakrament, persona divinisata, pobožanstvena oseba, njegovo teokratično vlogo posebej utrjuje ideja o kralju kot varuhu Cerkve. Pavlin iz Ogleja, patriarh in upoštevan teolog tistega časa, Karla imenuje rex et sacerdos, Alkuin mu pripisuje naslov ponifex in praedicatione. Dvojna oblast, ki se združuje v rokah maziljenega vladarja, prihaja do izraza na poseben način pri »mešanih koncilih«, na katerih sodelujejo nosilci svetne in cerkvene oblasti, razpravljajo o različnih vprašanjih, ki zadevajo Cerkev, od čisto zunanjih gospodarskih ter disciplinarnih do izrazito notranjih, celo vprašanj cerkvenega nauka. Odloki koncilov, potem ko jih podpiše vladar, začnejo veljati kot državni zakoni. Karel sam se čuti odgovornega za vse cerkvene zadeve, on je rector Ecclesiae in regno, ustanavlja tudi nove škofije. Maziljenje vladarja vse do druge polovice 11. stoletja pojmujejo kot zakrament, s čimer je seveda utemeljena vsa dejavnost vladarjev na področju Cerkve. Poudariti je treba, da pri tem, ko maziljeni vladar posega v zadeve Cerkve, ne gre za »vmešavanje« v področje, za katero on ne bi bil kompetenten, ampak gre za njegovo pravico, še več, za dolžnost. Šele z investiturnimi boji, ko Cerkev zahteva zase več svobode oziroma neodvisnost od volje svetnih vladarjev, se tovrstna miselnost začenja spreminjati. - Kadarkoli se v zgodovini Cerkve srečamo z dejstvom, da svetna oblast vidneje, v posameznih primerih tudi precej grobo poseže v zadeve Cerkve, prav tako ne moremo mimo dejstva, da so v takih primerih navadno tudi razmere znotraj Cerkve take, da kličejo po prenovi, predvsem pa po močni roki, ki naj bi jo spet obrnila v pravo smer. Če take roke ni znotraj Cerkve, seže vanjo moč od zunaj, ki pa je navadno bolj groba in, kar je spet razumljivo, nima pred seboj prvenstveno evangeljske prenove Cerkve, ampak ureditev Cerkve po volji oblastnika, ki se mu je ponudila priložnost za tak poseg. Če imamo pred seboj vzpostavitev otonske Reichskirche s celotnim sistemom, s tem pa tudi najizrazitejše korake v fevdalizacijo Cerkve, ne moremo mimo ugotovitve, da so bile za to potezo tudi v sami Cerkvi prav »ugodne« okoliščine. Tu se ne bi ukvarjali z razmerami v celotni Cerkvi, ampak le bežno opozorili na stanje na rimskem sedežu. Za 10. stoletje, ko je Cerkev doživljala hudo krizo in je papeštvo padlo pod premočne vplive posameznih oblastnikov, seje z zgodovinarjem Baronijem (t 1607) uveljavil izraz saeculum obscurum, mračno stoletje. Že prva vidna značilnost tega obdobja, da so se namreč papeži zelo hitro menjali (povprečna doba papeževanja je bila leto in pol), kaže na neke nenormalne razmere. Dejansko je papeštvo zapadlo v hudo odvisnost od trenutnih gospodarjev v Rimu, ki so nemalokrat po svoje postavljali in odstavljali papeže, med katerimi so se zvrstili tudi popolnoma neprimerni ljudje. Vsekakor razmere, ki so kar vpile po koreniti reformi. Najvidneje je pojem fevdalizacije Cerkve povezan z imenom cesarja Otona 1. Od 936 nemški kralj, je 962 s kronanjem v Rimu obnovil zahodno cesarstvo - Sacrum imperium romanam nationis germanicae. Z njim se ponovno v vsej moči vzpostavi karolinška tradicija o povezanosti dveh oblasti in znotraj tega posebej o vlogi teokratičnega vladarja v državi. Otona je predvsem vodila misel, tako so prepričani najvidnejši nemški strokovnjaki za to obdobje, da bo notranja nasprotja in nered, ki ga je ustvarjala samovolja posameznih fevdalnih gospodov, premagal, če bo v celoti razpolagal s Cerkvijo; s tem namenom je »Cerkev oblikoval v osrednjo ustanovo v cesarstvu« (Mitteis, Hbh III/1 229, nav. 219). In tako je dokaj naglo nastajajočo Reichskirche skoraj neomejeno obvladovala cesarjeva volja. Škofe, ki so bili največkrat svojim škofljanom tujci, je postavljal v skladu s državnopolitičnimi potrebami. Navadno je šlo za može, ki so bili vzgojeni v kraljevski Hofkapelle in obenem izšolani za najvišje upravne službe v državi. Da bi bili škofje čim prizadevnejši v služenju državi, so jih vladarji bogato obložili s fevdalnimi posestvi iz kraljevske zemlje in raznimi privilegiji. Od Otona 111. dalje so v nekaterih primerih škofijskim cerkvam ali posameznim opatijam podelili kar celotne grofije z vsemi pravicami. S sodno oblastjo so bili povezani tudi drugi privilegiji, na primer na področju trgovine. Tako so otonski privilegiji ustvarili osnovo, na kateri se je kmalu v celoti uveljavila ozemeljska moč škofov. Celibat visokih cerkvenih dostojanstvenikov pa je obenem omogočal, da so vladarji vedno znova imeli proste roke pri podeljevanju teh služb. Tako močna odvisnost Cerkve od vladarja je bila možna samo v času, ki ni poznal ontološke razlike med Cerkvijo in državo, ampak zgolj neko funkcionalno razliko med področjema regnum in sacerdotium. Obe oblasti sta se čutili zgolj kot dva pola znotraj enosti (unitas), ki je pod Kristusovim vodstvom težila k istemu religiozno-političnemu smotru. Po tem prepričanju istemu skupnemu namenu služi tako delo v državni upravi kot bogoslužje. Laična investitura, praksa podeljevanja cerkvenih služb iz rok laika (četudi je kot maziljen vladar, rex et sacerdos), ki že pod Karlom Velikim ni neznana, se z Otonom I. uvede precej na splošno, v času njegovega naslednika Otona II. pa praktično deluje kot že uveljavljen sistem. Dejansko torej to ni nekaj novega, ampak neizogiben nadaljnji razvoj prakse, ki jo po Evropi začne Karel Veliki. Odvija se brez trenj in skoraj neopazno v obdobju, ko Cerkev skozi papeštvo doživlja svoj saeculum obscurum, kar v sklicevanju na zgodnjesrednjeveško enost svetnega in duhovnega (regnum et sacerdotium), za tisti čas samo po sebi razumljivo, izvrstno zna izkoristiti nedvomno sposobni vladar Oton I. Zelo zgovoren je obred investiture, ki je bil uveden dokaj hitro: — kralj (cesar), ki je z maziljenjem postal sodeležnik pri škofovski službi in posrednik med klerom in ljudstvom, kot ga opredeljuje Ordo iz Mainza, in po tej predstavi torej ni preprosto zgolj laik, izbranemu ne podeli samo zemljiške posesti in svetne oblasti, ampak mu v obredu investiture izroči pastoral, kasneje tudi prstan ter ga s tem uvede v cerkveno službo; — novi škof (opat) se pokloni kralju in mu zapriseže zvestobo: postane njegov vazal, kije svojemu seniorju dolžan zvestobo, mora mu nuditi pomoč v času vojne, udeleževati se zasedanj državnega zbora, opravljati katero od osrednjih služb pri vodenju države, če je potrebno, sprejeti vlogo nuncija. Prednost za cesarja je očitna: ima vazale, ki so močni in sposobni za pomoč cesarju, vrh tega po smrti cerkvenega vazala fevd ostane v rokah cesarja, ki ga lahko poljubno podeli drugemu zvestemu privržencu in ga tako spet veže nase. Med škofi seveda najdemo veliko takih, ki so se bolje počutili v vlogi svetnih gospodov kot v vlogi škofov, prav tako pa tudi druge, ki so obojno službo znali dobro povezati (sv. Gebhard v Bregenzu, Wolfgang v Regensburgu, Adalbert v Pragi, Bruno v Kolnu, Ulrik v Augsburgu), in še druge, ki jim je bila svetna služba neznosno breme, kot na primer nadškofu Frideriku v Mainzu. Dejstvo je, da se je s tem začela, lahko bi rekli, »sistemsko urejena« fevdalizacija Cerkve. Ta, tako imenovani otonski sistem, za Cerkev pomeni veliko nesrečo. Sam menim, da je med vsemi negativnostmi, ki so se kdaj pojavile v Cerkvi, njena fevdalizacija najhujše zlo. Konec koncev je prav ona vsaj pogojevala tudi vrsto drugih napak, ki so bile sicer po trenutnem in vidnem učinku hujše (inkvizicija, pristanek na uporabo torture pri procesih, križ in meč z roko v roki), vendar nobena ni bila tako dolgotrajna in predvsem ne tako razsežna, da bi lahko tako kot fevdalizacija dajala ton vsestranskemu življenju Cerkve in njeni dejavnosti. Z otonskim sistemom, s sistematično uvedbo laične investiture, so se kot plaz vsule še nekatere vzporedne negativnosti, ki so skozi dolga stoletja hromile Cerkev v njenem poslanstvu: — vladar, razumljivo, pri izbiri škofov gleda predvsem na lastne oz. državne interese: vse pogosteje so imenovani za škofe ljudje, ki nimajo nikakršnega smisla za cerkveno službo; škof, ki naj bi bil voditelj krajevne Cerkve, prvi oznanjevalec evangelija, je dejansko fevdalni gospod, daleč in visoko nad ljudstvom, osovraženi plemič; — osrednja služba v Cerkvi, namreč škofovska, v povezanosti z velikimi fevdalnimi posestvi postane vabljiva; s podkupovanjem se da doseči imenovanje za škofa, kaj hitro se razpase simonija, kupčevanje in prekupčevanje z višjimi cerkvenimi službami, s katerimi so povezani lepi dohodki, službo škofa se da kupiti (francoski grof Cedran 1016 za 100.000 zlatih šilingov kupi škofijo Narbonne za 10-letnega sina; ni edini primer); — sčasoma se je začela pojavljati sekundogenitura: plemiške rodbine so svoje drugo- tretje-rojene sinove, da jim zagotove status, vrivale v visoke cerkvene službe; — kopičenje beneficijev: posamezniki so si zaradi večjih dohodkov pridobivali po več služb, ki jih seveda niso mogli opravljati sami in tako so dostikrat tisti, ki resnično opravljajo neko službo, zgolj slabo plačani najemniki. Že v 10. stoletju se najdejo ljudje, ki v vsem tem vidijo zlo usodo za Cerkev. Škof Gvido iz Ferrare v simoniji vidi »vir vsega zla in največjo herezijo«. Papež Leon IX. 1049 na rimski sinodi razglasi simonistično pridobljene ordinacije za neveljavne, ponekod »reordinirajo« simonistično posvečene duhovnike. Kardinal Humbert de Silva Candida 1058 pripravi obširen spis Adversus simoniacos libri tres, v laični investituri vidi zasužnjenost Cerkve s strani laikov, nastopa proti njeni idejni opori, politično-religioznemu sistemu zgodnjega srednjega veka. Sinoda v Rimu 1059 prepove klerikom sprejemati službe iz rok laikov, kar je prvi neposredni sunek proti laični investituri. Najvidnejši nasprotnik laične investiture je v drugi polovici 11. stoletja papež Gregor VIL, znan po svojih spopadih s Henrikom IV., do katerih pride prav v zvezi z imenovanjem škofov in podeljevanjem cerkvenih služb - nemški kralj ravna po starih otonskih načelih, papež skuša uveljaviti nove poglede, v bistvu stare, po katerih je imenovanje in uvajanje v cerkvene službe izključna pravica Cerkve - ne gre torej preprosto za neke zunanje »investiturne boje«, kot je največkrat povedano v zgodovinopisju, ampak gre za osvobajanje Cerkve od pogubne nadvlade svetnih oblastnikov. Spori se nadaljujejo tudi po Gregorjevi smrti (1085). Ni bilo lahko rešiti vprašanja, kaj naj nadomesti dotedanjo religiozno-politično enotnost, ki je imela svoj vrh v »sakralnem kraljevanju«. Ločitev Cerkve in države v tedanjem okolju ni možna. To sicer v neki obliki poskuša papež Paskal II. v dogovarjanjih s Henrikom V. na sinodi v Sutriju 1111: Cerkev naj bi se odrekla vseh posestev, vladar naj bi se odpovedal investituri, vendar so proti ne le nemški plemiči, ampak tudi škofje, ki so se že dodobra usidrali v sistem. Cerkev je bila že pregloboko v fevdalnem sistemu. Možen je bil kompromis, ko so začeli razlikovati duhovno službo od svetnega upravljanja posestev. Konkordat v Wormsu 1122 je predvidel dvojno investituro: podeljevanje svetnih dobrin (temporalia) se prepušča vladarju, duhovno službo z investituro podeli Cerkev. Problem s tem ni bil rešen. Fevdalna povezanost Cerkve z državo je ostala v veljavi vse do francoske revolucije in sekularizacije 1803. V razponu vrste stoletij trajajočega loka od začetkov fevdalizacije do sekularizacije bi se lahko ustavljali pri neštetih okoliščinah, dejanjih in posameznikih, ki so zagovarjali in pospeševali tak sistem ter se okoriščali z njim, lahko bi se ustavili pri rimski kuriji, ki je vedno znova nastopala proti zlorabam »fevdalnega izvora«, obenem pa sama bila podkupljiva, lahko bi se ustavljali pri številnih negativnih posledicah ohromele cerkvene dejavnosti, prav tako pa seveda ves čas, od začetka do konca, z glasnimi posamezniki, skupinami in gibanji, ki so vedno znova vabili k zgledom prvotnega »evangeljskega in apostolskega« življenja Cerkve, včasih zgolj »glas vpijočega v puščavi«, zaradi tega morda celo odrinjeni, nemalokrat pa tudi uspešni in odmevni. Dvestoletnica sekularizacije loškega in blejskega gospostva nas spominja predvsem na veliko sekularizacijo, kije v začetku 19. stoletja zajela območje rimsko-nemškega cesarstva. Seveda pa tudi to ni le hipni dogodek, ampak dalj časa trajajoč proces, kije na tem in tudi našem ozemlju dosegel vrhunec leta 1803. V nekih oblikah se je pojavila in tudi uresničila že v obdobju protestantske reformacije, ko so določene cerkvene posesti prešle v roke svetnih protestantskih gospodov. Nadaljevala seje z vestfalskim mirom po koncu tridesetletne vojne 1648, ko je Cerkev izgubila škofije severne in srednje Nemčije ter številne samostane in verske ustanove na Wiirtemberškem. Sicer pa je uveljavljeni jurist in politolog tedanjega časa Samuel Pufendorf javno izražal prepričanje, da so vodilne strukture na Nemškem zagrešile veliko politično napako, ker niso po vestfalskem miru po zgledu Švedske in Danske izvedle popolne sekularizacije. Najmočnejše impulze za celovito sekularizacijo je dala francoska revolucija, ki je zelo korenito razmajala v fevdalno miselnost in življenje zasidrano višjo duhovščino. Značilno jo predstavlja nizozemski zgodovinar Rogier: »Na predvečer revolucije so bili vsi škofje plemiškega rodu. Večina jih je zanemarila dolžnosti bivanja v škofiji in se naselila v bližini dvora v Versaillesu. Dušno pastirstvo jim je bilo stranska stvar. Razen nekaterih izjem so imeli škofje malo stika z župnijsko duhovščino in z verniki. Ni čudno, da jim niso izkazovali dolžnega spoštovanja. Marsikateri med njimi je povzročal veliko zgražanje, kot neznačajni in popolnoma v politične vode zašli kardinal Lomenie de Brienne - v njegovo vero v Boga je dvomil celo Ludvik XIV. - dalje kardinal de Rohan, zapravljivi strassburški nadškof, in spretni politik Talleyrand, škof v Autunu. Ti dvorni škofje so neprenehoma vihteli kadilnice kralju in tudi najbolj pokvarjenim med njegovimi zaupniki. Ugled škofov je spodkopal vzpon meščanstva, ki je v gospodarskem življenju imelo ključne položaje, niso pa ga pustili k višjim službam, ki so bile pridržane plemstvu. Upadanje ugleda je pospeševalo še to, da je v tej premožni družbeni plasti mrgolelo dvomljivcev, ki so se v salonih norčevali iz vere in duhovščine.« (Zgodovina Cerkve 4, Nimwegen 1966, 122). Kako vidne in za poslanstvo Cerkve usodne posledice dolgotrajne fevdalizacije! Več kot očitno je tudi, da posledica ni bila le tista, ki se je najbolj videla navzven in ki se je je korenito lotila sekularizacija, namreč materialno bogastvo Cerkve. Rečeno v strnjenem povzetku: poglavitno zlo, ki se je s fevdalizacijo vrinilo v Cerkev, je bil pohlep po bogastvu, časti in oblasti. Vsekakor je zanimivo, daje neposredno spodbudo sekularizaciji v okvirih francoske revolucije dal škof Talleyrand; sicer nikakor ne kot škof, ki bi želel korenito prenovo Cerkve, ampak kot jeguljast človek, ki seje v hipu znal izvrstno prilagoditi slehernim spremembam, torej tudi izrazito proticerkveni revoluciji. Njegova misel v revolucionarni skupščini je bila naslednja: Cerkev je nekoč od ljudstva sprejemala materialne dobrine, naj jih zdaj vrne. Revolucionarna ustavodajna skupščina je na njegov predlog 2. novembra 1789 sprejela odlok, s katerim je podržavila vse cerkveno premoženje. V povezavi z napoleonskimi vojnami, ki so sledile revoluciji, oziroma njihovimi posledicami je nastopila sekularizacija v rimsko-nemškem cesarstvu. Zbor odposlancev cesarstva, ki je zasedal v Regensburgu, je 25. febrarja 1803 sprejel, cesar pa potem potrdil »Reichsdeputationshauptschluss«, po katerem so posesti cerkvenih ustanov prešle v roke svetnih gospodarjev. Po preteku osmih stoletjih se je Cerkev s sekularizacijo vsaj navzven otresla svoje fevdalne podobe in bremen, ki so ves ta čas v marsičem hromila njeno odrešenjsko poslanstvo. To seveda ne pomeni, da se je kar na hitro prenovila tudi v svoji notranjosti, svoji miselni naravnanosti in odnosu do sveta. Kakor je bil proces fevdalizacije Cerkve postopen, kakor seje Cerkev v svojih fevdalnih strukturah ohranjala skozi dolga stoletja, tako je tudi proces defevdalizacije, ki gaje na poseben način pospešila sekularizacija, postopen in dolgotrajen. Marsikaj so k temu procesu pripomogle številne močne spodbude, ki se izhajale iz vrst cerkvenih ljudi, prav tako pa ne gre prezreti dejstva, da so Cerkev k defevdalizaciji silile tudi številne zunanje okoliščine. Znano je, da seje geslo, kije na nek način povzemalo celoten pontifikat papeža Leona XIII. (1878-1903), glasilo: Spraviti Cerkev s kulturo in vsestranskim razvojem sodobnega sveta. Pravzaprav bi pa lahko s tem geslom opredelili usmerjenost Cerkve nekje od sredine 19. stoletja pa vse do danes, pri čemer je nedvomno odigral še posebno značilno in odmevno vlogo drugi vatikanski koncil. Nazadnje bi lahko povzeli, da je Cerkev po sekularizaciji v tem stoletnem procesu postala: — ubožnejša: ko je izgubila velike zemljiške posesti, se je vsaj v neki meri približala tolikokrat ponavljanim reformnim prizadevanjem »za evangeljsko in apostolsko Cerkev«, seveda zelo različno glede na posamezne dežele; — prečiščena: število duhovščine se je precej zmanjšalo, opazno pa se je začela spet dvigati kvaliteta duhovne in intelektualne vzgoje, čemur so veliko pripomogla bolj sistematično urejena semenišča, prav tako pa se je vzporedno s tem izboljševala kvaliteta pastoralne dejavnosti; — »ljudska«: predvsem višje službe v Cerkvi (škofje, opati), povezane z velikimi materialnimi dobrinami, so bile, sicer po različnih poteh, v največji meri domena plemiškega sloja, po sekularizaciji pa te službe za plemstvo niso več »zanimive« in v vrstah škofov vse pogosteje najdemo kmečke sinove, ki so resnični in pristni voditelji krajevnih Cerkva, znajo se približati ljudem; — bolj duhovna: izguba posesti in svetne oblasti je papežu in škofom prihranila mnoge skrbi, povezane z materialnimi in političnimi vprašanji in jih tako bolj usmerila na njihovo duhovno poslanstvo, kar je bilo precej močno čutiti v celotni Cerkvi 19. stoletja; — bolj tolerantna: če se je Cerkev prej rada posluževala tako duhovnih kazni kot se tudi zatekala po pomoč k prisili s strani svetne oblasti, je zdaj začela postajati bolj tolerantna in spoštljiva do človeka, kar se je med drugim krepko čutilo v novi pastoralni teologiji kot posledično v praktičnem pastoralnem delovanju; blaznikov zbornik - manj odvisna od svetne oblasti: po francoski revoluciji je sicer na pohodu restavracija, tudi v Cerkvi, in tudi kasneje se še vedno vrste koraki nazaj, vendar pa je v 19. in 20 stoletju Cerkev naredila velike korake naprej v smeri neodvisnosti od svetne oblasti in poudarjanju avtonomnosti v svojem duhovnem poslanstvu. Literatura: Benedik, Metod. Obča zgodovina Cerkve (skripta za slušatelje TF). Ljubljana, 1993. Clevenot, Michael. Als Golt noch ein Feudallierr war. Fribourg-Luzern, 1991. Duby, Georges. Trije redi ali imaginary fevdalizma (slov. prevod). Ljubljana, 1985. Holzer, Josef. Zgodovina Cerkve v stotih slikah (slov. prevod). Ljubljana, 1995. Jedin, Hubert. Handbuch der Kircliengeschichte III/1, V. Freiburg-Basel-Wien, 1966, 1970. Le Goff, Jacques. Za drugačen srednji vek (slov. prevod). Ljubljana, 1985. Martina, Giacomo. La Chiesa nell'eta dell'assolutismo, del liberalismo, del totalitarismo. Brescia, 1970. Meslin, Jacques Loew-Michel. Histoire de I'Eglise par elle meme. Paris, 1978. Schmidt, Hans-Joachim. Kirehe, Staat, Nation.Weimar, 1999. Zgodovina Cerkve 2, 4 (slov. prevod). Ljubljana, 1991, 1999. • • t-«.,I. . , „.. FRANCE M. DOLINAR CERKVENOPRAVNI POLOŽAJ FREISINŠKE IN BRIKSENSKE POSESTI V OGLEJSKEM PATRIARHATU Današnje slovensko ozemlje po določitvi meje med salzburško1 in oglejsko metropolijo leta 796 pa vse do ustanovitve ljubljanske škofije leta 1461 glede cerkvene jurisdikcije formalnopravno ni bilo sporno. Škof ordinarij je na tem ozemlju vedno bil oglejski patriarh. Preden spregovorimo o nekaterih posebnostih cerkvenoupravnega značaja na freisinški in briksenski posesti na današnjem slovenskem ozemlju, se mi zdi potrebno pojasniti nekatere pojme, ki sodobnim piscem o zgodovinskih temah mnogokrat povzročajo težave. Ordinarij je v cerkvenopravnem jeziku nosilec suverene (oblastvene) pastirske službe. Na temelju teritorialnega ali osebnega vodenja skupnosti razlikujemo med krajevnim in osebnim ordinarijem. Poleg papeža so krajevni ordinariji rezidencialni (dejansko vladajoči) škofje, opati in prelati izvzetih (eksemptnih) redov, apostolski administratorji, vikarji in prefekti, ob njihovi opravilni nesposobnosti pa začasni upravljavci njihove službe (npr. kapitularni vikarji). Osebni ordinariji so predstojniki izvzetih duhovniških združenj, ki pa so v določenem smislu vendarle podrejeni svojemu krajevnemu ordinariju. Škof je po nauku Cerkve naslednik apostolov, ki v Cerkvi opravlja vodstveno službo. Razlikujemo krajevne Škofe (ordinarije), ki jim je zaupana skrb za kako škofijo, in naslovne, ki opravljajo druge, lahko tudi vodstvene službe. Od 4. stoletja dalje so si škofje pomembnejših škofij pridobili naslov nadškofa. Škofom, ki nimajo lastne škofije, ampak so dodeljeni v pomoč škofu ordinariju kot pomožni škofje, in tistim, ki v Cerkvi opravljajo pomembnejše upravne službe, npr. prefekti osrednjih kongregacij v Rimu in papeški nunciji, papež podeli naslov neke nekdanje škofije, kije iz različnih razlogov prenehala obstajati. Zato govorimo o naslovnih škofih in nadškofih. V katoliški Cerkvi lahko škofijo povzdigne v nadškofijo samo papež. Škofija je ozemeljsko zamejen sestavni del krščanskih Cerkva, zaupan v pastoralno skrb škofu in njemu podrejenih duhovnikov. Škofija se deli v župnije. Več sosednjih župnij se združuje v dekanate, te pa v arliidiakonatc.2 Škofije določenega ozemlja se združujejo v cerkveno pokrajino imenovano tudi metropolija. Za metropolita je imenovan nadškof pokrajine, ki se združuje v cerkveno pokrajino. Pri tem moramo paziti na pomembno razliko, vsi metopoliti so tudi nadškofje. 1 Mejo na reki Dravi je določil dogovor med oglejskim patriarhom Pavlinom II. (787-802) in salzburškim škofom Arnom (škof 785, nadškof 798-821) leta 796. Potrdil jo je Karel Veliki 803 in 811. Leta 798 je bila salzburška škofija povzdignjena v nadškofijo, salzburški nadškof pa je postal metropolit za škofije Briksen, Freising, Regensburg, Passau in (verjetno) Neuburg. 2 V 4. stol. so bili arhidiakoni vodje diakonov pri škofijski cerkvi. V nadaljnjem razvoju te službe razlikujemo štiri obdobja: v prvem (od 4. do 7. stol.) so bili arhidiakoni škofovi opolnomočenci pri strežbi revnim, upravi cerkvenega premoženja in nadzoru nižjega klera, lahko pa so zastopali tudi svojega škofa na sinodah ali cerkvenih koncilih. V drugem obdobju (8.-9. stol.) so si arhidiakoni pridobili pravice škofovega vikarja in začeli izvajati vizitacije tudi nad duhovniki. V tretjem obdobju (od 10. stol. dalje) so arhidiakoni postali samostojni prelati in vedno bolj odkriti rivali škofa. Lastili so si pravico do vizitacij svojega območja, nižjega sodstva v svojem arhidiakonatu, imenovanja in umestitve dušnih pastirjev v njihovo službo ter nadzora nad cerkvenim premoženjem. Razvoj je bil seveda postopen in krajevno zelo različen. Teritorialno razbitje škofije je onemogočalo dejstvo, da arhidiakoni niso imeli škofovskega posvečenja, juridični razkroj pa so škofje v 14. in 15. stol. poskušali onemogočiti z uvedbo novih služb, kot so pomožni škof, oficial cerkvenega sodišča in generalni vikar. Tridentinski koncil je pristojnosti arhidiakonov omejil na vlogo škofovega poslanca z močno omejenimi pristojnostmi. Kljub temu so se v severnonemškem prostoru arhidiakoni upirali vse do sekularizacije leta 1803. vsi nadškofje pa seveda niso metropoliti. Metropolit je vezni člen med krajevno Cerkvijo neke cerkvene pokrajine in osrednjim cerkvenim vodstvom, na zahodu s papežem, v vzhodni Cerkvi s patriarhom. S pojavom krajevno vezane škofovske službe, se je oblikovala različna stopnja škofovskih sedežev. Največ ugleda so imeli tisti, ki so lahko dokazali, daje njihovo škofijo ustanovil eden od apostolov. Na vzhodu seje že v času Konstantina cerkvena uprava začela prilagajati državni upravni razdelitvi na province.3 Tako so nastajale cerkvene province z metropolitom na čelu. Na koncilu v Niceji (325) so določili, da ostanejo pravice starih apostolskih sedežev (Jeruzalem, Rim, Antiohija, Aleksandrija) neokrnjene in so jim dodelili naslov patriarhata. Patriarhi so bili najvišja cerkvena instanca in zagotovilo pravovernosti. Z ustanovitvijo Carigrada (Konstantionopolis, 330) kot nove prestolnice cesarstva, je 1. carigrajski cerkveni zbor leta 381 naslov patriarha podelil tudi carigrajskemu nadškofu kot najvišjemu cerkvenemu predstavniku glavnega mesta države. S tem je v prakso vzhodne Cerkve vnesel nov - politični motiv. Patriarhi vzhodnih Cerkva so namreč poslej postali vrhovni poglavarji nacionalnih Cerkva in so si bili po svojem dostojanstvu in pravicah enaki. Kot vrhovnemu poglavarju Cerkve so mu podrejeni vsi metropoliti s svojimi sufragani. Na zahodu je bil razvoj cerkvene uprave drugačen. Naslov patriarha je bil (in je še vedno) v cerkvenopravnem pomenu prvenstva pridržan samo papežu. Oglej in Gradež sredi 6. stoletja4 ter Lizbona leta 1716 so uspeli uveljaviti zgolj častni naslov patriarha, ki jim ne daje nobenih prednostnih pravic pred metropoliti. Jurisdikcija, izraz je vzet iz rimskega prava, je v cerkvenopravnem jeziku strokovni izraz za izvajanje vodstvene pastirske oblasti v Cerkvi. Lastniška cerkev korenini v sodelovanju zemljiških gospodov pri izgradnji cerkve. Zemljiški gospod si je v zgodnjem srednjem veku lastil vse, na njegovem ozemlju zgrajene cerkve in samostane kot svojo lastnino, s katero lahko poljubno razpolaga, vključno z nastavljanjem in odpuščanjem duhovnikov. Vrhunec je ta praksa dosegla v 8. in 9. stoletju. Od Karla Velikega dalje seje okrepila vloga škofov, papež Gregor VII. (1073-1085) pa je lastniške cerkve preganjal kot simonijo. Od 12. stoletja dalje je praksa zamrla, na njeno mesto pa sta stopila patronat in inkorporacija. Patronat imenujemo skupnost pravic in dolžnosti, kijih ima ustanovitelj (patron) neke cerkve ali kapele do svoje ustanove. Prvotno je patronat pripadal škofu kot gospodarju cerkve. V času prakse lastniških cerkva pa je patronat v veliki meri prešel v laične roke. Poleg dolžnosti vzdrževanja stavb in plačila duhovnikov so patroni imeli pravico predlagati (prezentirati) duhovnika, pripadale pa so jim tudi nekatere častne pravice in finančno nadomestilo. Do omejitve patronatskih pravic je prišlo v času investiturnega boja. Po njem je patronu ostala pravica do predlaganja kandidata za župnika ali opata (prezentacija), službo pa je podelil pristojni krajevni škof (ordinarij). Inkorporacija (vtelešenje) je trajna povezava nekega beneficija,5 zlasti župnije, z drugo juridično osebo, ki jo izvrši zato pristojna cerkvena oblast. V srednjem veku je pomenila združitev nekega beneficija, zlasti župnije, s samostanom, kapitljem ali kakšno drugo cerkveno ustanovo. To pomeni, daje bil pravi župnik samostanu inkorporirane župnije opat, na župniji delujoči duhovnik pa le njegov vikar. V luči teh pojasnil se sedaj vrnimo k naši temi o cerkvenopravnem položaju freisinške in briksenske posesti v oglejskem patriarhatu ali točneje v oglejski nadškofiji. Slovensko ozemlje 3 Rimski cesar Dioklecijan (284-305) se je pri svoji reformi državne uprave zgledoval po grški oziroma helenistični upravi financ in gospodarstva, ki je bila razdeljena na t. i. dioikesis - dieceza - državna uprava. V Dioklecijanovi reformi je pomenila vmesno instanco na področju državne uprave, ki je bila nadrejena provinci. V pozni antiki so izraz uporabljali tudi za službeno področje škofa. Ker imamo v slovenščini zanj lep izraz škofija, je uvajanje tujke dieceza popolnoma nepotrebno. 4 Naslov gradeškega patriarha so leta 1451 prenesli v Benetke. s Beneficij je cerkvena služba, ki jo upravičenemu prosilcu podeli cerkvena oblast. S podeljeno službo je povezan užitek premoženja te službe (beneficija). Za donos beneficija mora skrbeti vsakokratni upravitelj tega beneficija. južno od Drave je bilo cerkvenopravno podrejeno oglejskemu patriarhu, ki je bil istočasno metropolit za šestnajst podrejenih škofij v severni Italiji in Istri.6 Patriarh Sigehard (1068-77) je leta 1077 od cesarja Henrika IV. pridobil grofovstvo s pravicami vojvode nad celotno Furlanijo, Istro in Kranjsko. Cesarje patriarhu Bertoldu Andeškemu (1218-1251), kije leta 1238 svoj sedež prenesel v Videm, potrdil svetno oblast. Zaradi teritorialne razsežnosti oglejske nadškofije je patriarh Bertold Andeški leta 1237 načrtoval prenos sedeža pičanske škofije v Gornji Grad. Prenosa niso izvedli, ker bi patriarh po papeževi odredbi novi škofiji moral zagotoviti zadostno materialno podlago. Velik del patriarhove zemljiške posesti v Savinjski dolini pa sije že pred tem pridobila tamkajšnja benediktinska opatija. Patriarhovo svetno oblast je slabilo naraščanje moči Beneške republike in slabitev cesarstva. Ko se je patriarh Ludvik (1412-1429) udeležil vojne proti Benetkam na madžarski strani, je Beneška republika v letih 1418-1420 zasedla celotno Furlanijo in s tem dokončno zrušila njegovo posvetno oblast. Po neuspešnih pogajanjih, da bi jo obnovil, seje 1445 patriarh Ludvik III. (1439-1465) s papeževim dovoljenjem odrekel svetnemu gospostvu. Ker seje večina ozemlja patriarhata razprostirala na ozemlju Habsburžanov, patriarhi pa so imeli svoj sedež na ozemlju Beneške republike, je večkrat prihajalo do sporov glede njihovega imenovanja. Po letu 1420 Habsburžani patriarhom kot beneškim podložnikom z redkimi izjemami (Francesco Barbaro) niso dovolili vstopa na svoje ozemlje in so s tem bistveno okrnili izvajanje njihove pastoralne dejavnosti v večjem delu oglejske nadškofije. Zapleteno dvojnost patriarha kot svetnega in istočasno duhovnega gospoda v našem prostoru je na cerkvenem področju še dodatno zapletala praksa lastniških cerkva. Tam, kjer so bili zemljiški gospodje svetni plemiči, večinoma ni prihajalo do večjih sporov glede cerkvene juridikcije. Drugače je bilo tam, kjer je bil zemljiški gospod škof ali opat. Leta 739 ustanovljena freisinška škofija je obsegala ozemlje med Innom in Lechrainom na Bavarskem ter teritorialno ločeni Innichen v tirolskem Pustertalu in je bila od leta 798 sufragan salzburškega metropolita. V 10. stoletju sije pridobila obsežno zemljiško posest na Sorškem polju in vzhodnem delu Poljanske doline na Kranjskem, ki je cerkvenopravno sodilo v pristojnost oglejskega metropolita. Načrtna kolonizacija s strani zemljiških veleposestnikov je prinesla tudi v versko prakso na Škofjeloškem določene novosti. Za versko oskrbo svojih vernikov so freisinški škofje kot zemljiški gospodje na svoji posesti postavili več cerkva. Te, t. i. »lastniške cerkve« so sicer oskrbovali od freisinškega škofa določeni duhovniki, vendar so bili cerkvenopravno pod jurisdikcijo krajevnega škofa (ordinarija), torej oglejskega patriarha, čeprav so v obredju uveljavljali tudi navade okolja, iz katerega so prihajali. V času oblikovanja pražupnij v 10. in 11. stoletju so bile lastniške cerkve seveda vključene v cerkvenoupravno mrežo dušnopastirskih postojank tega ozemlja. Ne glede na nastanek posameznih dušnopastirskih središč pa vprašanje pripadnosti le-teh teritorialnemu ordinariju, v našem primeru oglejskemu patriarhu, vsaj po letu 796 ni bilo sporno. Cerkveno pravo je bilo glede cerkvene jurisdikcije tudi v tem času dovolj jasno. Pavle Blaznik domneva, daje starološka pražupnija nastala kmalu po letu 973. To utemeljuje z dejstvom, daje starološki pražupniji pripadlo vse tisto ozemlje, ki gaje cesar Oton II. tega leta podaril freisinškemu škofu Abrahamu, ne pa tudi tisto, ki ga je škof dobil leta 1002.7 Enakega mnenja je tudi Janez Hofler.8 Domneva je nedvomno legitimna, celo zelo verjetna, vendar zanjo zaenkrat še nimamo drugih oprijemljivejših dokazov. Sama izgradnja cerkve in lastništvo nad njo namreč ne pomeni cerkvenoupravne dušnopastirske postojanke v pomenu (pra)župnije. Duhovnik je smel javno (tudi če je šlo za izbrano javnost) opravljati dušnopastirsko delo samo s posebnim pooblastilom ordinarija. To je bil na škofjeloški zemljiški posesti freisinškega škofa vedno le oglejski patriarh, in sicer v vseh župnijah, ki so v stoletjih nastale na njihovi posesti. Darežljivost zemljiškega gospoda, pa čeprav freisinškega škofa, do lokalne Cerkve mu je po 6 Concordia, Treviso, Ceneda, Belluno, Feltre, Padova, Vicenza, Verona, Trident, Mantova, Como, Trst, Pičan, Pulj, Novigrad in po ponovni ustanovitvi škofije 1177 tudi Koper. ' Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803) (Škofja Loka, 1973), str. 73. 8 Janze HOfler, Gradivo za historično topografijo župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šempeter pri Ljubljani, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 20 (Ljubljana, 1998), str. 312-3. ustaljenih pravnih navadah tedanjega časa prinesla pravico do patronata nad župnijami, ki so nastale na freisinški zemljiški posesti na Kranjskem. Ta pa je vključevala pravico do prezentacije kandidata za župnika. Predlaganega kandidata za župnika je potrdil ali tudi odklonil vedno ordinarij, v našem primeru torej oglejski patriarh. Patron se na področje cerkvene jurisdikcije ni smel spuščati. V tej točki cerkvena oblast v času investiturnega boja (od Gregorja VII. (1073-1085) do Wormskega konkordata 1122) ni več popuščala. Relacija med ordinarijem in patronom je bila navadno potrjena z medsebojno pogodbo, ki je opredeljevala obveznosti pogodbenih strank. Samo tako je moč razumeti dogovor glede desetine med oglejskim patriarhom in freisinškim škofom z dne 15. junija 1074.9 Isto velja za potrditev privilegijev, ki jih je papež Inocenc II. 20. novembra 1141 podelil freisinškemu škofu. Glede patronata je v tej listini rečeno, da oglejski patriarh nastavlja dušne pastirje na župnijah freisinške zemljiške posesti »assensu et consilio« (s soglasjem in na predlog) freisinškega škofa. Leta 1352 je papež Klemen IV., starološko pražupnijo in njene vikariate vtelesil (inkorporiral) menzi freisinškega škofa. Freisinški škofje tako postal župnik teh župnij, ne pa tudi njihov ordinarij. To je še vedno ostal oglejski patriarh. Zdi se, da so se freisinški škofje svojega pravnega statusa zavedali in na cerkvenem področju niso posegali v pravice krajevnega ordinarija. So pa občasno zanemarjali svoje dolžnosti župnika, kar seje zelo čutilo zlasti v času reformacije. Bolj zapleteno je bilo razmerje z briksensko škofijo. Škofija Sabiona (Siiben) je bila od svojega nastanka v 6. stoletju sufragan oglejskega metropolita, leta 798 pa sojo vključili v novoustanovljeno salzburško metropolijo in okrog leta 990 prenesli sedež škofije v Briksen (it. Bressanone). Briksenski škofje so v II. stoletju postali državni knezi. Čeprav je bila njihova kneževina kot svetna država majhna (grofija Eisack in Inn), so odigrali pomembno vlogo na stičišču germanskega (nemškega) in romanskega (italijanskega) sveta. Briksenski škofje so z darilno listino cesarja Henrika II. leta 1004'" in z nadaljnjimi darovnicami do leta 1073" postali zemljiški gospodje na Blejskem in v Bohinju. Na Bledu je takrat že stala kapela sv. Martina, sami pa so leta 1142 na otoku postavili svetišče Matere božje, ki je kmalu postala priljubljena božja pot. Vsaj od leta 1185 je pri njej stalno bival duhovnik, kije imel častni naslov prošta briksenskega stolnega kapitlja. Čeprav je na njihovi posesti na Kranjskem nastalo več župnij, nad katerimi so izvajali svoje patronatske pravice, pa so si Blejski otok in božjepotno cerkev na njem briksenski škofje lastili kot sestavni del svoje škofije. Oglejski patriarhi so temu seveda ostro oporekali.12 Leta 1309 je prišlo do poravnave med patriarhom Otobonom de Robarijem (1302-1315) in briksenskim škofom Johannom Wulfingom von Schlackenwertom (1306-1322); slednji je leta 1323 postal freisinški škof (do 1324). Dogovor je določal, da briksenski škof prezentira vsakokratnega duhovnika na Bledu, patriarh pa ga nato potrdi in umesti v njegovo službo. V 15. stol. pa so si briksenski škofje ponovno začeli lastiti pravico izvajanja cerkvene jurisdikcije na svoji posesti na Kranjskem vključno s pravico imenovanja in potrditve dušnih pastirjev na svoji posesti v blejsko-bohinjskem kotu. Na tej posesti so si torej lastili pravice ordinarija. Temu so se odločno uprli oglejski patriarhi, vendar je njihovo pritožbo Rim 17. marca 1459 na podlagi prič odločil v prid briksenskemu škofu. Pri tem je pomenljivo, da se Rim o tem, komu pripada pravica do cerkvene jurisdikcije škofa ordinarija ni prepričal na podlagi listin, ampak je odločal na podlagi pričevanj blejskih podložnikov. V tem pogledu je bila oglejska stran očitno nerodna in Rimu ni predložila ustreznih listin, ki bi dokazovale njene pravice.13 Že tako zapleteno pravno razmerje med Oglejem, Briksnom in Freisingom je še dodatno zapletla ustanovitev ljubljanske škofije.14 Patriarh je ustanovitvi nove škofije na habsburškem ' Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 3 (Ljubljana, 1911), št. 284, str. 174-5. 10 Kos, Gradivo 3 (kot v op. 9), št. 17, str. 13-4. 11 Kos, Gradivo 3 (kot v op. 9), št. 274, str. 168. 12 Franc Gornik, Zgodovina blejske župnije (Celje, 1990), str. 195. 13 Ibid., str. 196-7. 14 Josip Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (Ljubljana, 1908). ozemlju njegove nadškofije izrecno nasprotoval, saj mu je odvzela pomemben del župnij na Kranjskem in Štajerskem, poleg tega pa se ljubljanski škof ni vključil v njegovo metropolijo, ampak je ostal neposredno podrejen Svetemu sedežu. Z ustanovno listino cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 146115 in papeža Pija II. z dne 6. septembra 1462'6 je bila radovljiška pražupnija s podrejenimi vikariati vključena v ljubljansko škofijo in dodeljena menzi ljubljanskega stolnega prošta. S tem sta prišla pod jurisdikcijo ljubljanskega škofa tudi Bled in Bohinj. Vendar, podobno kot oglejskemu patriarhu, so briksenski škofje tudi ljubljanskemu ordinariju odrekali pravico do cerkvene jurisdikcije na Blejskem otoku, ki so ga formalnopravno še naprej šteli za del briksenske škofije. Popustili pa so pri ostalih župnijah, nad katerimi so izvajali patronat. Spor seje zaostril zlasti v času škofa Tomaža Hrena, ki je želel v svoji škofiji vzpostaviti red, kot ga je zahteval tridentinski koncil. Vprašanje jurisdikcije je reševal graški nuncij Girolamo Portia (1592-1606) in čeprav osebno ni bil naklonjen škofu Hrenu, mu je dal v tem sporu prav. Njegov naslednik, nuncij Giovanni Salvago (1606-1610), pa Hrena ni maral. Skušal mu je škodovati, kjer je le mogel, tako da sta na njegovo neobjektivnost postala pozorna tako cerkvena kot svetna oblast. Dne 21. oktobra 1608 je Salvago glede Blejskega otoka razsodil v prid Briksnu. Do pomiritve je prišlo šele leta 1688, ko sta ljubljanski škof Sigmund Krištof Herberstein (1683-1701) in briksenski škof Johann Franz von Khuen (1687-1702) sklenila kompromis. Ljubljanski škofje kot krajevni ordinarij skrbel za bogoslužni red in podeljeval spovedno jurisdikcijo kaplanom na otoku, briksenski škof pa je na njem smel opravljati pontifikalije, nadzorovati cerkveno gospodarstvo ter postavljati in odstavljati otoške kaplane.'7 Šele leta 1847 je gubernij dokončno izvzel otoško cerkev iz vsake jurisdikcije briksenskega škofa in jo v vsem podredil ljubljanski škofiji.18 15 Zgodovinski zbornik, Priloga 'Lalbaeher Dioezesanblatl-u' 1 (1888), str. 6-8; 2 (1888), str. 17-24. 16 Zgodovinski zbornik, 8 (1890), str. 113-118. 17 Gornik, Zgodovina blejske župnije (kot v op. 12), str. 200-5. 18 Gornik, Zgodovina blejske župnije (kot v op. 12), str. 206-7. DAMJAN HANČIČ ODNOS FREISINGA IN BRIKSNA DO SAMOSTANOV NA NJUNEM OZEMLJU V pričujočem članku posegam na področje odnosa Freisinga in Briksna kot t. i. cerkvenih zemljiških posestnikov do samostanov na njunem ozemlju. Pri tem je potrebno povedati, da so samostani delovali le na ozemlju freisinškega zemljiškega gospostva, na briksenskem pa je prišlo le do poskusa ustanovitve samostana, ki pa ni zaživel. Na freisinškem zemljiškem gospostvu sta delovala dva samostana in tri redovne skupnosti; najdlje je deloval (od leta 1358 do razpustitve 1782) klariški samostan v Škofji Loki, ki so ga po razpustitvi prevzele uršulinke; v začetku 18. stoletja pa se v Škofji Loki pojavi še kapucinski samostan. I. Briksenska posest 1. Poskus ustanovitve samostana v Bohinju Okoli leta 1100 so samostani delovali že v vseh jugovzhodnih markah nemškega cesarstva, ki so jih vodili iz Bavarske izhajajoči vojvode. Edina izjema je bila Kranjska, ki še ni imela nobene samostanske naselbine. Zato seje torej v skladu s splošnim evropskim razvojem morala tudi tu ustanoviti neka samostanska skupnost. Predzgodovina ustanovitve bohinjskega samostana in listina o ustanovitvi Tako je hotel neki Dietmar, domnevno plemič iz Kranjske, ustanoviti samostan in mu je zato volil zemljišče v bohinjski dolini. V samostan je nameraval naseliti benediktince. Po Dietmarjevem mnenju ni ustrezala zahtevam tega samostanskega reda samo okolica, ampak je bilo tam najti tudi sledi starejše kulture, na katero bi se lahko navezali. Z železovo rudo bogata bohinjska tla so privabljala namreč že stare Rimljane, ki sojo že izkoriščali oz. topili. Kraj, kjer so ulivali železovo rudo se imenuje Stara Fužina. Sledi pridobivanja železove rude, pa je najti v dolini Bohinjske Bistrice še več. Prav tako iz rimskega obdobja izvira gradič oz. kastel Ajdovski gradeč, ki je stal na sredini doline in je zapiral cesto, kije vodila iz severovzhodne smeri. Tako naj bi tam nastala še meniška naselbina, ki naj bi širila tudi krščansko kulturo.1 Ozemlje Bohinja je takrat spadalo pod briksensko škofijsko zemljiško gospostvo. To je od leta 1004 posedovalo tudi Bled, ki mu ga je podaril kralj Henrik II. Od tega časa naprej se je posest briksenske škofije širila z raznimi nakupi in darovanji, tako da je konec 11. stoletja vključevala tudi v obsežno bohinjsko dolino. Da pa bi Dietmar pripravil takratnega briksenskega škofa Huga (1100-1125) k odstopu tega dela posesti za ustanovitev samostana, je poklonil briksenski škofiji svoje posestvo v kraju Cruskilach in prosil škofa naj v Bohinju ustanovi samostan. Škof Hugo je v to privolil, vendar pod pogojem, da bi za vsakega novoizvoljenega opata investituro opravil vsakokratni briksenski škof, ki bi mu opat samostana tudi zaprisegel zvestobo. Prav tako sta se sporazumela, da bodo v samostan naselili benediktince. Ustanovno pismo oz., bolje rečeno, pogodbena listina med Dietmarjem in ' Wladimir Milkowitz, Die Kloster in Krain - Studien zur osterreichischen Monasteriologie (Wien, 1889), str. 26, 27. škofom Hugom, ki vsebujejo pravkar omenjena določila, nosi datum 31. 10. 1120. To pa je tudi prvo in hkrati zadnje poročilo o samostanu v Bohinju. Tako o tem kasneje ne najdemo nobene sledi več; z gotovostjo ne moremo niti trditi, ali je sploh prišlo do ustanovitve. Le zgodovinar Rossbihler domneva, naj bi škof Hugo zadnje dni svojega življenja preživel v bohinjskem samostanu.2 Pregled starejše literature o ustanovitvi samostana Originalna listina o nameravani ustanovitvi bohinjskega samostana naj bi se nahajala v škofijskem arhivu v Briksnu. Literature o tem je bilo precej, vendar je zelo nedorečena in nezanesljiva. Prvi, kije citiral oz. omenjal to listino, je bil Resch, v svojem delu Aetas millenaria ecclesiae Aguntiae, izdanem v Briksnu leta 1772 (str. 133). Prinaša pa le izsek iz nje. Za njim je listino povzel Rossbichler v delu Geschichte der Bischofe zu Brixen II. (str. 162). Prvič naj bi bila listina v celoti, in sicer v tisku, objavljena v Hormayerjevem delu Kritisch-diplomatischen Beitriigen zur Geschichte Tirols, II. zvezek, Dunaj 1804, str. 85. Vendar seje Hormayer zmotil, ker je listino datiral z 31. novembrom in s tem napačnim datumom je potem izšla še večkrat v tiskani obliki. Napako pa je naredil tudi Resch, kije kraj Cruskilach postavil v Bohinj in je potem tudi samostan poimenoval kar po tem kraju. Tako so se napake pozneje pri citiranju listine večkrat ponovile. Kasneje je za zgodovino Kranjske sicer zelo zaslužen profesor Richter v Ilirskem listu (Illyrisches Blatt) leta 1821 (str. 47) v sestavku z naslovom Bled in Bohinj (Veldes und Wochein) še razširil pomen omenjene listine. Menil je namreč, daje kraj »Cruskilach« Hrušica (castrum de Piris), čeprav je bilo treba omenjeni kraj bolj kot na ozemlju oglejskega patriarhata iskati na ozemlju briksenske škofije. Richter je zato poimenoval samostan »samostan pri Hrušici« oz. Die Abtei ad Pirum. Tudi zgodovinar Sinnacher v Bietriige zur Geschichte von Brixen, leta 1823, III. zvezek, str. 31-37 in 95, govori o »samostanu v Cruskilach«; ostale zmote svojih predhodnikov pa ni nadaljeval, ker očitno njihovih del ni prebral. Zmotno prepričanje sta odpravila šele zgodovinarja Costa v svojih Reisenerinnerungen, še bolj jasno pa Kozina v svojem sestavku z naslovom Das Wocheiner Kloster, ki je leta 1863 izšel v Bliitter aus Krain. Oba sta pravilno postavila ime samostana. Leta 1863 pa se v Mittheilungen des historischen Vereins fur Krain, na strani 38, spet pojavi napačno citirano ime samostan v Cruskilachu, skupaj z napačno datacijo in citati. Nadalje je Franc Martin Mayer v svojem ekskurzu k svojemu delu Die ostlichen Alpenlander im Investiturstreit, 1883, str. 249, ker prej tega ni nič omenjal, skušal prikazati, da samostan ni stal v kraju Cruskilach. Končno je razložil pravilno besedilo listine. Vendar je poleg napačnega citiranja literature - podatke je nekritično prepisal po Mittheilungen - tudi napačno menil, naj bi se v tem bohinjskem samostanu naselili cistercijani, čeprav sije bil že Sinnacher na jasnem, da naj bi bil samostan namenjen benediktincem. Listino pa je v celoti v tisku objavil Schumi v prvi knjigi listin (Urkundenbuch).3 Vzroki za ponesrečeno ustanovitev bohinjskega samostana Propadli poskus ustanovitve bohinjskega samostana sam po sebi ne bi zbujal nobenega posebnega zanimanja, če ga ne bi gledali v luči takratnih dogajanj in razmer. Postavlja se nam vprašanje, kateri pogoji so manjkali, da samostan ni mogel zaživeti ali delovati vsaj kratek čas. Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo imeti pred očmi dejavnike, ki so bili pri tem odločilni. Zagotovo je Dietmar začel ustanavljati samostan šele po prejetem soglasju oglejskega patriarha kot predstojnika cerkvene pokrajine, kamor je sodilo ozemlje Kranjske in s tem tudi bohinjske doline. To dejstvo je zagotovo dobilo izraz tudi v protokolu ustanovne listine, kije bila 2 Ibid., str. 27. 3 Ibid., str. 28. datirana tudi po patriarhovih letih vladanja. Na sedežu patriarhata je bil takrat Eppensteinec Ulrik, znani privrženec cesarja Henrika IV., ki gaje ta leta 1075 povzdignil v opata samostana St. Gallen in deset let kasneje, leta 1085, za oglejskega patriarha, leta 1093 pa mu je podelil v fevd kranjsko marko. Tako je bil Ulrik ne samo cerkveni, ampak tudi svetni gospodar dežele. Prav tako je bil odločen Henrikov zagovornik tudi zemljiški »gospodar« Bohinja in briksenski škof Hugo, kije bil nekdanji dvorni kaplan Henrika IV. in gaje posvetil protipapež Gregor VIII. O Dietmarju ne vemo dosti, vsekakor pa ga moremo imeti za Henrikovega privrženca. Iz vsega povedanega lahko sklepamo, da je prav protipapeška stran hotela ustanoviti prvi samostan na Kranjskem. Omeniti pa velja še nasprotje med mejnima škofijama Salzburg in Oglej, ki sta mejili na reki Dravi. Medtem ko je salzburški nadškof zastopal strogo cerkveno (papeško) linijo, bil s cesarsko stranjo pogosto v bojih in moral pogosto zaradi nasilja cesarjeve strani bežati iz svoje škofije, je Oglej služil kot okop cesarski strani, za kraj internacije papeža, ki gaje stražil patriarh. Skoraj isto značilnost so nosile tudi samostanske ustanove obeh cerkvenih oz. škofijskih območij. Najpogostejše in najpomembnejše ustanovitve samostanov v salzburški nadškofiji so se zgodile ravno v času investiturnega boja. Njihov namen je bil pospeševati in podpirati Cerkev. Samostani v oglejskem patriarhatu pa so bili bodisi nevtralni bodisi naravnost protipapeški.4 Vse kaže, da bi bohinjski samostan postal tudi eden izmed slednjih, saj je briksenski škof kot nasprotnik papeža Paskala II. pogojeval svoje soglasje za ustanovitev samostana z obveznostjo, da mora bohinjski opat prejeti investituro od njega in njegovih naslednikov. Tako je jasno, zakaj je bil prvi samostan na Kranjskem zatrt. Leta 1122 seje investiturni boj v glavnem končal, in sicer bolj v korist Cerkve kot cesarja. Posledica investiturnega boja je bila tudi usoda bohinjskega samostana. Po razrešitvi investiturnega boja so zelo ostro ukrepali zoper cesarjeve privržence. Tako je bil odstavljen tudi briksenski škof Hugo, na njegovo mesto pa je bil imenovan Reginbert, opat samostana sv. Petra v Salzburgu, ki je močno pripadal papeški strani. Z odstranitvijo Huga pa je bohinjski samostan izgubil svojo najmočnejšo oporo. Že leta 1121 je umrl tudi patriarh Ulrik. Kdo naj bi se sedaj zavzel za bohinjski samostan? Logično bi bilo, da Cerkev. Vendar so bili tu še drugi zaviralni dejavniki; tlel je namreč tudi boj med dvema mogočnima rodbinama: Eppensteini in njihovimi novimi rivali Spannheimi. V tistem času, leta 1132, je namreč po Eppensteinu Ulriku uspelo priti na oblast Spannheimu Peregrinu, ki pa je bil na začetku še privrženec papeža. Tako je povsem logično, da se ni potegoval za bohinjski samostan, prav tako ni bilo tega moč pričakovati od ostalih članov njegove rodbine, ki so v tistem času ravno nastopili eppensteinsko dediščino. V katerem delu bohinjske doline naj bi bil zgrajen samostan, danes ni mogoče reči. Njegove sledi so domnevno našli že na več mestih. Prav tako ni mogoče preveriti podatka, da naj bi škof Hugo ostal do smrti v bohinjskem samostanu. Zgodovinar Sinnacher je hotel bohinjski samostan skupaj s proštijo locirati na Blejski otok in je menil, naj bi benediktinski samostan preoblikovali v korarsko ustanovo in ga preselili na Bled. To pa ni verjetno, ker o korarski ustanovi na Bledu nimamo nobenih poročil; dejstvo je le, daje le župnik Marijine cerkve na Blejskem otoku nosil naslov prošta, vendar imamo zanesljiva poročila o blejski proštiji šele od začetka 13. stoletja.5 II. Freisinška posest 1. Samostan klaris v Škofji Loki Osrednji samostan na nekdanjem freisinškem ozemlju v mejah današnje Slovenije je bil samostan klaris v Škofji Loki. Prav na podlagi odnosa freisinškega gospostva do tega samostana je mogoče najbolje prikazati odnos Freisinga do samostanov na njegovi svetni posesti. 4 Ibid., str. 29, 30. 5 Ibid. Vloga Freisinga pri ustanovitvi samostana in njegova gmotna pomoč v prvem obdobju samostanskega obstoja Samostan klaris v Škofji Loki je ustanovil tedanji župnik v Kamniku Otokar Blagoviški, ki je poleg položaja gorenjskega arhidiakona kot župnijski upravitelj upravljal še dobrniško in mengeško župnijo ter vikariat v Krašnji. Bil je iz družine vitezov Blagoviških, ki se omenjajo že leta 1273 in so bili ministeriali oglejskih patriarhov ter so upravljali s patriarhovim gradom v Blagovici v Črnem Grabnu. Otokar Blagoviški je za dovoljenje za ustanovitev samostana prosil najprej freisinškega škofa Alberta, ker so bili freisinški škofje lastniki ozemlja okrog Škofje Loke in mesta. Ohranjena je pergamentna listina iz leta 1352, v kateri freisinški škof Albert dovoljuje Otokarju, da lahko po svoji uvidevnosti razpolaga s svojim posestvom v Loki in mu obljublja pomoč in varstvo ob ustanovitvi samostana. Tako je torej jasno razvidno, da Freising kot svetni oz. zemljiški gospod tega območja ni bil nenaklonjen ustanovitvi samostana. Več težav je bilo z dovoljenjem škofijske duhovščine. Da bi zavaroval materialne koristi svoje župnije, je starološki župnik Hildebrand Haak šest let nasprotoval zidavi samostana. Šele po doseženem soglasju z ustanoviteljem je dal Hildebrand Haak 30. januarja 1358 ustanovitelju dovoljenje za zidavo samostana. V zameno je moral Otokar Blagoviški dati za odškodnino župnijski cerkvi 76 oglejskih mark v užitek starološkim župnikom oz. njihovim namestnikom. Odstopil je tudi majhno posestvo, kije ležalo v bližini starološkega župnišča, daroval 10 mark za mašni misal (pro libro missali) in privolil še v druge določbe. Nastajajočemu samostanu so naložili obvezo, da daje župnijski cerkvi četrtino običajnih dohodkov od bogoslužja v samostanski cerkvi in da v njej ne smejo opravljati javnih svetih maš brez dovoljenja župnijske cerkve. Ob delavnikih naj bi smeli samostanski kaplani pridigati le redovnicam, in to brez zvonjenja. Samostan je dobil dovoljenje za eno mašo v samostanu, vendar sojo smeli opraviti šele po obeh mašah, ki sta bili ena v župnijski cerkvi sv. Jakoba, druga pa v župnijski kapeli. Pridige pri odprtih vratih je imela samostanska cerkev lahko samo ob nedeljah, ne pa med tednom ali v petek. Poleg tega niso mogli samostanski kaplani spovedovati ali deliti ostalih zakramentov župljanom. Če je hotel biti kdo pokopan v samostanski cerkvi, so morali najprej vse pogrebne obrede opraviti v župnijski cerkvi ali župnijski kapeli, da je bilo zadoščeno župnijskim pravicam, šele nato so lahko opravili pokop v samostanski cerkvi. V primeru kršenja pogodbe sta bila loški župnik in njegov vikar dolžna napako odpraviti v osmih dneh, v nasprotnem primeru sta morala dati po sto mark oglejskemu patriarhu in freisinškemu škofu, za kar je župnik jamčil s celotnim premoženjem.6 Samostanska zgradba je stala pod gradom freisinških škofov oz. njihovih namestnikov, čisto blizu brega reke Sore. Freisinški škofje so bili vseskozi veliki dobrotniki samostana, saj so mu od konca 14. stoletja naprej (1396-1400) vsako leto dajali iz svoje kašče 8 modijev pšenice in prav toliko rži, od leta 1501 naprej pa 4 1/3 modija pšenice in prav toliko rži. Loško gospostvo je prepustilo klarisam tudi mlin pod kamnitim mostom in jih znatno podpiralo ob raznih nesrečah: ko je npr. klarisam leta 1612 voda odnesla jez, so dobile iz gozdov loškega gospostva 52 smrek, 60 bukev in prav toliko hrastov.7 Samostanu se je priključila tudi samostanska oz. t. i. »nunska« cerkev, kije bila posvečena Devici Mariji; posvetil jo je leta 1393 z dovoljenjem oglejskega patriarha freisinški škof Bertold. To pomeni, da so freisinški škofi kot zemljiški gospodje jasno vedeli, da pripadajo cerkvene pravice oglejskemu patriarhu kot predstavniku krajevne cerkve in zato niso presegali svojih pristojnosti. Leta 1491 so prizadeli samostanskemu gospostvu gospodarsko škodo tudi uporni loški (freisinški) kmetje, ki so povzročili, daje samostanska posest ostala čisto brez sredstev. Velika nevšečnost, kije prizadela samostan, je bil potres, kije 26. marca 1511 močno prizadel Škofjo Loko in njeno okolico. Zato je samostan še bolj potreboval pomoč freisinških škofov. Tako opatinja Kunigunda Sigersdorf na petek po prazniku sv. Rešnjega telesa leta 1551 potrjuje, da ji je freisinški škof ob posredovanju loškega oskrbnika Antona barona Thurna dovolil, 6 Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803), (Škofja Loka, 1973), str. 106. 7 Ibid., str. 341. da iz gozda »Na Gerberski gori«, ki je last loškega gospostva, vzame les oz. hlodovino, ki jo potrebuje za potrebe samostana.8 Skrb Freisinga za redovno disciplino v samostanu Freisinški škofje so spremljali oz. bili na tekočem tudi glede redovnega življenja klaris, čeprav za poseganje na to področje samostanskega življenja niso imeli nikakršnih »neposrednih« pravic. So pa lahko vplivali na samostan posredno: z grožnjo po ustavitvi gmotne podpore samostanu. Tako se freisinški škof Sikst leta 1491 v nekem pismu pritožuje nad nezglednim življenjem loških klaris. Piše, da je slišal o neredu v samostanu, zato sestram grozi, da jim bo ne samo odrekel svojo gmotno podporo (deputata v žitu), marveč jih bo izgnal iz Škofje Loke, če se ne bodo držale samostanskega reda, in naselil v samostan samo tiste, ki se bodo držale redovnih pravil.9 Skrb freisinških škofov za redovno življenje v klariškem samostanu zasledimo tudi v 17. stoletju. Škof Albert Sigmund je namreč 30. aprila 1657 zahteval od loške opatinje, naj mu razloži, zakaj imajo v samostanu tako hude kazni za prekrške sester in ostalega samostanskega osebja. Opatinja Agata Oberreger leta 1657 odgovarja na pismo freisinškemu škofu Albertu Sigmundu in zavrača očitke o strogih kaznih za samostanske prekrške in glede prestrogega redovnega življenja v samostanu. Sporoča mu tudi, da je samostan v zadnjih letih pridobil skoraj za polovico novih sester, zaradi česar seje v primerjavi s prejšnjimi leti tudi povečala skrb po zagotovitvi zadostnih količin živil za samostan. Zato ponovno prosi za potrditev privilegijev."' Isti škof pa je nadalje 22. februarja 1669 zahteval od svojega glavarja v Loki Lampfritzheima, naj mu odgovori na njegova vprašanja glede loškega klariškega samostana in tedanje opatinje Agate Oberreger. Iz tega pisma zvemo, daje leta 1656, ko je ob njegovi izvolitvi tedanja opatinja Agata Oberreger zaprosila za potrditev samostanskih privilegijev, ki so jih podelili njegovi predhodniki, teh ni hotel potrditi zaradi tega, ker je samostan zapadel hudi kazni zaradi prešuštva Maruše Haffner" in drugih slabih stvari. Vso krivdo je takrat prevzela nase opatinja, škof pa se s tem ni strinjal in je zato zavrnil potrditev privilegijev ter loškemu glavarju ukazal, naj ukrepa proti Juriju Haffnerju zaradi kaznivega dejanja. Škof sprašuje tudi glede jurisdikcije nad samostanom.12 Manjši zapleti med samostanom in loškim gospostvom Kljub veliki naklonjenosti do samostana pa je občasno prihajalo tudi so manjših zapletov med samostanom in loškim gospostvom. Tako se opatinja Klara Rizi 8. maja 1606 pritožuje kranjskemu deželnemu upravitelju zaradi nasilstva, ki ga je storil loški oskrbnik Jakob Feinkel 29. marca 1606 samostanskemu pisarju. Omenjeni oskrbnik je namreč tega dne z dvema služabnikoma nasilno in v nasprotju z vsemi svoboščinami, ki jih je užival ta samostan, vdrl na samostansko zemljišče in vrt v hišo, kjer je stanoval samostanski pisar. Le-ta se, kot so pričali njegovi delavci, ki so delali na vrtu, ni mogel rešiti niti z begom čez obzidje in tako je bil brez razloga močno pretepen in malo je manjkalo, da ga niso ubili. Zato opatinja zahteva sedaj 1000 zlatih dukatov odškodnine.'3 Očitno pa to ni pustilo kakšnih dolgoročnih posledic na odnosih med obema subjektoma, saj seje za pomoč na freisinškega škofa obrnila 20 let kasneje (1629) 8 ZAL, ŠKL 113, Arhiv nunskega samostana v Škofji Loki, akc. št. 165, Arhiv klaris v Škofji Loki 1551-1782: »Samostanske in gospodarske zadeve«. 9 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 6), str. 246. 10 ZAL, ŠKL 113, (kot v op. 8). " Kdo je bila Maruša Haffner, ni mogoče zanesljivo ugotoviti, na podlagi drugih virov pa lahko zatrdimo, da ni bila redovnica, ampak po vsej verjetnosti samostanska dekla ali podložnica. 12 ZAL, ŠKL 113, (kot v op. 8). 13 ZAL, ŠKL 133, (kot v op. 8). nova opatinja loškega samostana Elizabeta Rechalch (nemška verzija zapisa: Reghklalkh), kije bila dve leti prej prestavljena za opatinjo v Loko iz Mekinj. Pomoč freisinških škofov v obdobju največje krize v samostanu S tem preidemo že na obravnavo pomoči freisinških škofov samostanu v obdobju njegove najhujše krize, ko je bila leta 1627 zaradi hujših nepravilnosti odstavljena dotedanja opatinja Klara Rizzi. Freisinškega škofa Vida Adama je opatinja Elizabeta Rechalch namreč zaprosila za posredovanje pri njeni potrditvi za samostansko predstojnico. Sprašuje ga, zakaj je bila ona, »na koncu omenjena, uboga, prizadevna redovnica«, od škofa Cesarija Nardija kot papeškega vizitatorja prestavljena iz svojega dotedanjega matičnega samostana Mekinje in bila imenovana za opatinjo loškega samostana, ki ga ima že nekaj časa v upravljanju. Tedaj se je namreč zaradi odsotnosti ustreznega rednega ordinarija pojavil problem njene potrditve. To naj bi mu preko loškega glavarja že večkrat sporočila, zato meni, daje o vsem tem seznanjen. Zaradi nastalih razmer oz. nepotrditve za opatinjo ji sestre v Loki nočejo več izkazovati poslušnosti in jo hočejo celo spraviti iz samostana. Zato je bil skrajni čas, da se opravi njena potrditev, da bi lahko »končno utrdili ta izmučeni samostan«, in ga ponižno prosi, naj pisno posreduje pri nemškem cesarju ali oglejskem patriarhu, da uredijo to sporno zadevo. V drugem delu pisma opatinja prosi freisinškega škofa, da bi mogel samostan od freisinškega loškega gospostva po določeni časovni prekinitvi kot nekoč spet letno dobivati določeno količino žita, da si bo opomogel. V tretjem delu pa ga prosi, če bi mogla dobiti iz gozdov freisinškega loškega gospostva les za popravilo samostana, ker gaje potrebno obvarovati pred propadom (vor der ruine bewahren), samostan sam pa v svojih gozdovih nima zadosti lesa zate potrebe.14 Kot je razvidno iz lastnoročnega pripisa freisinškega škofa z dne 5. junija 1629, so vse v pismu navedene prošnje opatinje uresničili. Disciplinskim težavam loških klaris so se torej pridružile tudi gospodarske. Čeprav je imel samostan posebne pravice pod zaščito freisinških škofov, nam potrjuje gospodarske težave prošnja iz leta 1643, v kateri opatinja Suzana Petričevič prosi za dovoljenje, da bi lahko kljub strogi klavzuri dvakrat na leto šla pregledat polje in pristavo, da bi tam uredila gospodarstvo, ker je samostan zelo obubožal. Opatinja Agata Oberreger pa leta 1656 prosi freisinškega škofa Alberta Sigmunda za potrditev dotedanjih samostanskih privilegijev. Ista opatinja se 14. decembra 1659 opravičuje loškemu glavarju Matiju Lampritzheimu in ga prosi za razumevanje zaradi odklonjene podpore njihovemu podložniku Gregorju Horstnerju. Vzrok za zavrnitev pomoči je v slabem gospodarskem stanju samostana in ne morda v prevzetnosti, še manj v samosvoji upornosti. Nesebično pa podpira vsako drugo podporo temu podložniku.15 Pomoč Freisinga pri obnovi loškega samostana po požaru Vrh neprijetnosti pa je bil, ko je 7. oktobra 1660 med 22. in 23. uro loški samostan in cerkev prizadel grozovit požar, ki je uničil tudi velik del mesta. Poleg samostana je precej poškodoval tudi samostansko cerkev. Novembra 1660 je loški župnik poročal, da nameravajo klarise zidati nov samostan zunaj mesta. Vendar so se odločile za staro lokacijo, verjetno zaradi varnostnih razlogov. Tudi pri tokratni obnovi je Freising nemudoma ponudil pomoč. To nam dokazuje pismo freisinškega škofa Alberta Sigmunda z dne 12. februarja 1661 loškemu glavarju Lampfritzheimu, v katerem dovoljuje, da se nedavno pogorelemu samostanu sv. Klare v Škofji Loki kljub prošnjam za pomoč s strani loških meščanov in podložnikov, ki so utrpeli enako 14 Ibid. 15 Ibid. veliko škodo, ponudi pomoč 100 gld kranjske vrednosti, 8 starov pšenice, 12 starov rži in les za popravilo.16 Obnova samostana se je začela za tiste čase kar kmalu, saj je že 12. maja 1663 opatinja Klara Oberburger prosila patriarha, naj bi kateri od prelatov položil pri ravno dozidani nunski cerkvi vogelni kamen in posvetil pet oltarjev. Njeno prošnjo je patriarh odobril in 2. junija 1663 zadolžil naddiakona Scharliharja iz Kamnika, naj to izvede. Obnovitvena dela v cerkvi so se nadaljevala še pet let, tako daje bila posvečena 17. novembra 1669. Posvetil jo je ljubljanski škof Jožef Rabatta. Vzporedno z obnovitvenimi deli na cerkvi je potekala tudi obnova samostana. Nato sije samostan tudi gospodarsko opomogel. Sredi 18. stoletja je imel že 77 Vi hub in 5 kajž. Pripadale so mu tudi desetine še kakih 100 hub v mejah loškega gospostva. Mnogo posesti so prinesle redovnice z doto. V samostan so vstopale večinoma meščanke, kar mu je sprva zniževalo ugled in moč. Med redovnicami, ki so vstopile v loški samostan, so bile tudi hčere loških glavarjev oz. upraviteljev. To so bile: Elizabeta Furenpfeil (1655), Ivana Frančiška Lampfritzheim (1671) in Marija Angelika Lampfritzheim (1700).17 Razpustitev klanskega samostana in prihod uršulink Loškim klarisam čas reform cesarja Jožefa II. ni bil naklonjen. Leta 1778 so jim ukazali, naj odprejo trivialno šolo. Izgovarjale so se na klavzuro, kor in prostor. Vzroki pa so bili drugi, saj so klarise vzdrževale vzgojni zavod za plemiške hčere in svoje gojenke. To je razvidno tudi iz popisa inventarne komisije iz leta 1782, v katerem se med samostanskimi prostori omenja internat. Kljub prošnjam in podpori, ki jo je pri tem klarisam nudil loški glavar Edling, je 29. januarja 1782 sledila razpustitev.18 V samostan sta 14. februarja 1782 prišla cesarski komisar Kajetan Pettenek in Mihael Zaman in popisala samostansko premoženje. Ob razpustitvi je bilo v samostanu 21 redovnic in nekaj novink. Kot vladni sodnik je bil v Škofjo Loko poslan Anton Rešen. Klarise iz razpuščenega loškega klariškega samostana so večinoma vstopile v novoustanovljeni uršulinski samostan v Škofji Loki. Na cesarjev ukaz je bil tudi ta samostan izročen uršulinkam, ki so tu vzgajale otroke in jih poučevale. Za ureditev samostana so prišle 12. oktobra 1782 iz Gradca tri uršulinke, in sicer predstojnica, hišnica in učiteljica. Za njihovo vzdrževanje jim je freisinško loško gospostvo na vsaka tri leta poklonilo enako količino žita kot nekoč klarisam, dobile pa so še ustrezen dodatek iz verskega sklada." 2. Odnos Freisinga do kapucinskega samostana v Škofji Loki Glavni pobudnik za ustanovitev kapucinskega samostana v Škofji Loki je bil loški trgovec Boštjan Lukančič, ki je leta 1647 v oporoki zapustil kapucinom veliko premoženje; to je med drugim vključevalo tudi zemljišče, imenovano Pungert, zunaj selških vrat. Na tem mestu naj bi kapucini zgradili cerkev in samostan. Dokler pa se kapucini ne bi naselili v Škofji Loki, naj bi uživale ustanovo loške klarise, ki pa so morale letno izplačevati po 333 gld podpore kapucinom v Kranju. Do Lukančičeve zamisli pa dolga leta ni prišlo. Tako so še naprej prihajali v Škofjo Loko kapucini iz Kranja, ki so imeli na loškem gradu (ki je spadal pod freisinško gospostvo) sobico in so prejemali od loškega gospostva redno letno podporo ter nekaj miloščine od klaris.20 V začetku 18. stoletja pa je zadeva dozorela. Ponovno so namreč odkrili Lukančičevo oporoko. Mesto Škofja Loka kot tudi loško glavarstvo sta se sporazumela, da tu zgradijo samostan za 5-6 Ibki. 17 AUŠ, Kronike, Kronika 1683-1860: Klarise in uršulinke. 18 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 6), str. 393. " Ibid. 20 Ibid., str. 341. kapucinov. Zamisel sta odobrila tako oglejski patriarh kot cerkveni poglavar ter freisinški škof kot zemljiški gospod (1705); končno je dal svoj pristanek tudi deželni knez.21 Do zapleta pa je prišlo pri klarisah, ki z velikim delom zapuščine niso več razpolagale in v začetku niso hotele niti slišati o kakem odstopu. Po zaslugi loškega glavarja in deželnega predstavnika je končno le prišlo do poravnave, po kateri so klarise morale odstopiti Pungert. Del zemljišča je pripadel neposredno kapucinom, da tam zgrade cerkev in samostan ter uredijo vrt, drugi del Pungerta pa naj bi prodali mestu Škofji Loki, ki bi izkupiček od prodaje porabilo za financiranje gradnje teh objektov. Klarisam je po sporazumu ostal hlev za konje in govedo ter prostor za mlačev ob cesti proti Stari Loki, obvezale pa so se, da bodo hišo na vrtu podrle. Sčasoma so potem kapucini vendarle uspeli, da so z odkupom svojo posest povsem zaokrožili. Z gradnjo samostana so začeli leta 1706. Mnogo lesa za gradnjo je prispevalo freisinško loško gospostvo. Tako je dalo leta 1707 v ta namen v crngrobskih gozdovih posekati 50 smrek; za enako količino lesa je loški glavar posredoval pri freisinškem škofu tudi naslednje leto. Delo je hitro napredovalo, tako da sta bila leta 1708 pod streho že cerkev in del samostana. Cerkev je provizorično blagoslovil že 1. januarja 1710 gorenjski arhidiakon, medtem ko je svečano blagoslovitev z dovoljenjem oglejskega patriarha opravil ljubljanski škof. Kapucini kot uboštveni red niso imeli nobenega imenja. Živeli so od darov raznih dobrotnikov, med katerimi je bilo tudi loško gospostvo. Le-to je samostanu dajalo letno 30 gld miloščine.22 O nadaljnjih odnosih med kapucinskim samostanom in loškim gospostvom ne vemo veliko, vsekakor pa so morali biti odnosi med njima dobri, saj seje v času reform Jožefa II. oz. tik po njih kapucinski samostan obdržal tudi po zaslugi loškega gospostva. V strahu, da ne bi stalni gospoščinski prispevek prešel na verski sklad, je freisinški odposlanec odredil, naj se kapucini vsako leto sproti zglase v gospoščinski pisarni, kjer naj jim dajejo odločbo glede te miloščine. Tako so kapucini res dobivali leto za letom od loškega gospostva po 30 gld in kurjavo iz gospoščinskih gozdov.23 21 Ibid., str. 342. 22 Ibid., str. 342, 343. 21 Ibid., str. 394. BARBARA ŽABOTA RAZVOJ PROTESTANTIZMA NA SLOVENSKIH OZEMLJIH BRIKSENSKE IN FREISINŠKE ŠKOFIJE Kranjska je bila med tistimi deželami nemškega cesarstva, ki so bile dovzetne za Luthrove nauke. Že sredi 16. stoletja je večina kranjskega plemstva in meščanstva postala del protestantskega gibanja. Njim nasproti je stal deželni knez v osebi kralja Ferdinanda, katolika, ki je bil sicer naklonjen spremembam v cerkvi, a je vseeno poskušal to gibanje zavirati. Sprva brez moči. Protestantizem seje razširil tudi na območja Kranjske, ki niso sodila pod deželnoknežjo posest. Blejsko gospostvo Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da seje protestantizem na blejskem gospostvu zakoreninil že pred letom 1550. To nam posredno dokazujejo cerkveni računi, ki so nastali med letoma 1546 in 1552,' še bolj pa dejstvo, da so bili zakupniki radovljiške graščine Dietrichsteini (iz literature poznani kot eni izmed najbolj zagrizenih protestantskih plemiških rodbin na Kranjskem), ki so imeli nadzorno oblast nad gospodarstvom blejske župnijske cerkve.2 Moric pl. Dietrichstein je v omenjenih letih prihajal osebno sklepat cerkvene račune, vedno ob prisotnosti vseh župljanov, kar ni bila razširjena katoliška navada. Za cerkvene ključarje so bili izvoljeni možje (npr. Finsinger, Legat, Krevljič, Rogač), ki so kasneje postali nosilni stebri protestantizma na Bledu.3 Privrženec nove vere pa zagotovo ni bil blejski župnik Lenart Stojan, ki je skušal omejiti Dietrichsteinov vpliv in ga zato ni več vabil k sklepanju cerkvenih računov. Za ta podatek izvemo iz odredbe kralja Ferdinanda, kije bila izdana leta 15524 in vsebuje ukaz, da mora župnik odslej vsako leto predložiti cerkvene račune Dietrichsteinu.5 Okoli leta 15566 je postal Stojanov naslednik župnik Krištof Fašang, goreč protestant in širše priznan kot eden vodilnih mož nove vere na Kranjskem. Kot prvi je v letih 1550 in 1560 širil evangelijski nauk na Bledu in med župljani pridobil veliko pristašev za novo vero. O njegovi gorečnosti priča tudi podatek, daje dobil nalogo, da se mora prepričati o luteranski pravovernosti samega Primoža Trubarja.7 Pogoji za širjenje protestantizma so se še izboljšali, ko je postal zakupnik blejskega gospostva Herbard baron Auersperg ( 1558-1574),8 kije tudi sodil v vrsto protestantskih plemičev. Zdaj sta 1 Franc Gornik, Bled v fevdalni dobi (Bled, 1967), str. 52. 2 Franc Gornik, Luteranstvo in protireformacija na Bledu v 16. stoletju, v: idem, Zgodovina blejske župnije (Celje, 1990), str. 139. 3 Ferdo Gestrin, Bled v fevdalnem obdobju - do konca 18. stoletja, Kronika 32 (1984), str. 126; Gornik, Bled (kot v op. 1), str. 52; Gornik, Luteranstvo (kot v op. 2), str. 139. 4 Gornik navaja letnico 1562, ki pa je napačna. Blejski župnik Lenart Stojan je bil takrat že pokojen. Umrl je namreč pred 3. julijem 1556. Glej; Gornik, Bled (kot v op. 1), str. 52, pa tudi Lilijana ŽnidarSiC Goleč, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofje do Iridentinskega koncila. Acta Ecclesiastica Sloveniae 22 (Ljubljana, 2000), str. 282. 5 Gornik, Bled (kot v op. 1), str. 52. 6 Tudi tokrat je pri Gorniku navedeno leto 1565 napačno. Glej: Gornik, Bled (kot v op. 1) str. 52. Lilijana Žnidaršič Goleč v svojem delu navaja, daje Fašang župnikoval na Bledu vsaj od leta 1558 dalje. Glej: ŽnidarSiC Goleč, Duhovniki (kot v op. 4), str. 242. 7 Gornik, Luteranstvo (kot v op. 2), str. 139. 8 AS 721, Gospostvo Bled, fasc. 8: Instrukcija Herbardu baronu Auerspergu, glavarju gospostva Bled, o bila protestanta župnik in zastopnik zemljiškega gospoda, v veliko pomoč pa so jima bili tudi protestantsko nastrojeni duhovniki v okolici: v Zasipu (župnik Gregor Assler,9 kije upravljal tudi otoško cerkev in proštijo do leta 1565, ko ga je odstavil briksenski komisar Georg Rumbl),10 v Lescah (župnik Peter Kupljenik) ter radovljiški arhidiakon." Krištofa Fašanga je Herbard sprva nastavil za upravitelja gospostva, a ga je moral zaradi številnih pritožb podložnikov zamenjati (ker je trdo ravnal s kmeti), še naprej pa je lahko deloval kot evangeličanski predikant.12 Briksenski škofje razmeroma hitro reagiral na govorice o širjenju protestantizma na blejskem gospostvu in je leta 1572 poslal na Bled komisarja Matija Wertweina in Wolfganga Solla pl. Aichberga, da bi ocenila razmere in pripravila protiukrepe." Poročilo omenjenih komisarjev je govorilo o delovanju župnika Fašanga in želji večine prebivalstva, da bi protestantizmu naredili konec ter Fašanga izgnali z Bleda. Zaradi tega sta komisarja posredovala tudi pri zakupniku baronu Auerspergu in ljubljanskem stolnem proštu Tomažu Reutlingerju, da bi nastopila proti Fašangu, ki je našel zaščito pri Dietrichsteinu in lastniku gospoščine Grimšče.14 Ker prošt na poročilo ni odgovoril, briksenski škof oziroma njegova komisarja pa nad blejskim župnikom nista imela nobene oblasti in sta proti njemu lahko nastopala le kot zastopnika zemljiškega gospoda, sta komisarja zadevo predložila ljubljanskemu škofu Konradu Glušiču, kije bil Fašangov cerkveni »poglavar«. Na škofovo prizadevanje so leta 1573 deželnoknežje oblasti Fašanga izgnale z Bleda." Blejski župnik in hkrati otoški prošt je zatem postal jeseniški župnik Matija Roban, ki ga je ljubljanska škofijska protireformacijska komisija ocenila kot pravovernega.16 Herbard baron Auersperg, stalni zastopnik zemljiškega gospoda na Bledu, je bil naklonjen reformaciji, zato Fašangu ni bilo težko priti nazaj na Bled, ko je komisija odšla v Briksen. Župnik Roban je pred Fašangom začasno zbežal, ker seje, kot so kasneje poročali komisarji, bal za svoje življenje. Ko je na Bledu prvič opravljal božjo službo, je prišel Fašang k cerkvi in začel pridigati zunaj na pokopališču. Ljudje so zato zapustili cerkev in odšli k Fašangovi pridigi.17 Zaradi izgona seje Krištof Fašang pritožil pri deželnih stanovih, zato so mu ti za delovanje dodelili zasipško cerkev in 50 goldinarjev denarne podpore. V blejski okolici je tako ostal še leta 1573, ko mu je nadvojvoda Karel strogo prepovedal pridiganje v teh krajih. Nato seje nekaj časa zadrževal pri Juriju Grimšicu in učil novo vero v neki hiši na Rečici.18 Z odstranitvijo Fašanga z Bleda pa ni bilo uničeno reformacijsko gibanje, ki je bilo tu že opravljanju službe (1. maj 1558). Gornikov podatek, daje Herbard postal blejski zakupnik šele leta 1568, je napačen. Glej: Gornik, Bled (kot v op. 1), str. 52. ' ŽnidaršiC Goleč, Duhovniki (kot v op. 4), str. 237. 10 AS 721, Gospostvo Bled, fasc. 43: Poročilo briksenskega komisarja Georga Rumbla (1565). " Gestrin, Bled (kot v op. 3), str. 126. Ferdo Gestrin v svojem članku navaja kot radovljiškega arhidiakona Lenarta Mertlica, ki je bil zagotovo pristaš nove vere, vendar ta leta 1558 ni mogel biti radovljiški arhidiakon, ker naj bi umrl spomladi 1548. Glej: ŽnidaršiC Goleč, Duhovniki (kot v op. 4), str. 144, 263-4. V vizitacijskcm zapisniku z dne 29. maja 1571 se kot radovljiški arhidiakon omenja Matevž Grošelj (Mathefi Grofici), ki pa očitno ni bil pristaš protestantov, saj se v zapisniku omenja kot katolik (er isl kaiholisch). Glej: NŠAL, KAL, Spisi, fasc. 21/1 (Vizitacijski zapisnik, 1571). 12 Gornik, Luteranstvo (kot v op. 2), str. 140. 1J AS 721, Gospostvo Bled, fasc. 43: Poročilo briksenskih komisarjev Mathiasa Wertweina in Wolfganga Solla pl. Aichberga (1572). 14 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 94 (stari fasc. 54/10), snopič 5: Predikant Krištof Fašang na Bledu (1572-1600). 15 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 94 (stari fasc. 54/10), snopič 5: Dopis o odstavitvi župnika Krištofa Fašanga (20. marec 1572), fol. 315-20. 16 NŠAL, KAL, Spisi, fasc. 21/1 (Vizitacijski zapisnik, 1571). Ljubljanska škofijska protireformacijska komisija je zaslišala več župnikov: Matevža Grošlja, radovljiškega arhidiakona, Štefana Dolenca, župnika v Kranjski Gori, Matijo Robana, jeseniškega župnika, Luko Schwiira, župnika v Gorjah, Hieronima Winterja, župnika v Mošnjah, Petra Kupljenika, župnika v Lescah (Laafi), in Krištofa Fašanga, blejskega župnika. Zadnja dva sta priznala, da sta protestanta (bekhent sich zue der augspurgisclien confession), ostali pa so se izrekli za katolike. 17 Gornik, Luteranstvo (kot v op. 2), str. 140. 18 Ibid., str. 141. trdno zakoreninjeno in je imelo veliko privržencev, ki so jih podpirali še drugi predikanti, delujoči v okolici Bleda: Miigerle, nekdanji blejski grajski oskrbnik, je deloval v Bohinju, Peter Kupljenik v Begunjah." Sledilo je leto 1574. Briksenski škof tega leta ni več obnovil najemne pogodbe s Herbardom baronom Auerspergom, temveč je dal blejsko gospostvo v zakup Janezu Jožefu Lenkoviču, katoliku in vnetemu nasprotniku protestantizma.20 V času Herbardovega zakupništva blejskega gospostva je bil briksenski pomožni škof (škof koadjutor) Janez Tomaž baron Spaur, sicer brat Herbardove žene Marije Kristine, kije prav zaradi svaštva s Herbardom stal pred težko dilemo. Kot uslužbenec briksenske škofije je moral zavarovati posest in braniti katolicizem, ki ga je sam poosebljal, hkrati pa gaje omejevala družinska pripadnost. Janez Tomaž in Herbard sta bila v dobrih odnosih, kar dokazuje tudi ohranjena korespondenca, ki ni bila le poslovne narave. Kljub temu pomožni škof Spaur pri briksenskem škofu ni najbolje zastopal svakovih interesov, zato ni mogel preprečiti odločitve o novem zakupniku.21 Janez Jožef Lenkovič je takoj ostro nastopil proti svojim protestantskim podložnikom ter prepovedal prejemanje obhajila pod obema podobama in udeležbo pri protestantskem bogoslužju, ni jim več podeljeval izpraznjenih kmetij, ostro je nastopil tudi proti kmetom, ki so se zaradi tega s pritožbo obrnili na deželne stanove, z gospostva pa je izgnal tudi vse novodošle protestante. Takšen nastop je še bolj zaostril odnose med katoliki in protestanti, ki so še vedno vztrajali v novi veri.22 Z letom 1582 se je začela deželnoknežja protireformacija. Tudi briksenski škof je ponovno stopil v akcijo in leta 1583 poslal na Bled komisijo z velikimi pooblastili. Komisija je podložnikom prepovedala obiskovati protestantske pridige in prejemanje obhajila na gradu v Begunjah. Izdana je bila tudi zapoved, da se morajo vrniti v katoliško vero ali v šestih mesecih prodati svoje zakupne kmetije in oditi z gospostva. Kmetje so vztrajali pri svojem, zato so zapoved naslednje leto ponovili. Protestante sta pozvala k vrnitvi v katoliško vero tudi ljubljanski škof Janez Tavčar in ljubljanski stolni prošt Gašper Freudenschuss, ki sta obiskala Bled. Komisija je luteranske voditelje poklicala na grad, vendar jih ni mogla prepričati o napačnosti njihove vere. Sledile so tudi grožnje z izselitvijo, če se ne bi spreobrnili, vendar so se voditelji odredbam komisarjev uspešno upirali, imeli pa so tudi zaslombo pri deželnih stanovih, saj je bilo plemstvo v večini primerov naklonjeno reformaciji.23 Nova komisija je obiskala Bled leta 1586. Voditelji luteranskih kmetov Boštjan Finsinger, Krištof Krevljič, Jeronim Legat in Janez Marko, ki so jih komisarji poklicali na grad, se niso hoteli pokoriti, zato so jim naložili denarno kazen in jih zaprli. Sledila je pritožba pri deželnih stanovih in zahteva po izpustitvi. Komisarji so se temu uprli, a na koncu jetnike vseeno izpustili. Zaslišanja luteranov pa so se nadaljevala. Pet se jih je vrnilo v katoliško vero, ostale, ki so vztrajali pri svojem, so kaznovali z denarno kaznijo. Prej omenjene luteranske voditelje in še Andreja Pretnarja, Lenarta Bulovca ter brata Janeza in Jurija Cundriča so izgnali, njihove posesti pa zaplenili. Tokrat so se izgnanci obrnili na deželnega glavarja Janeza Ambroža grofa Thurna, zato je bilo leto 1587 v znamenju prepirov med stanovi in briksensko komisijo. Deželni stanovi so se pritoževali, daje nalaganje kazni pravica deželne oblasti, komisija pa je vztrajala pri svojem in nemoteno delovala. Komisarja sta ob pomoči ljubljanskega stolnega dekana Sebastjana Samujena še naprej zasliševala podložnike. Tistim, ki se niso hoteli odpovedati novi veri, sta izplačala odškodnino za kmetijo in posest ter jih izgnala. Če je bil med njimi kdo, ki seje upiral izgonu, sta " Gornik, Bled (kot v op. 1), str. 53. AS 721, Gospostvo Bled, fasc. 6: Obligacijsko pismo Janeza Jožefa Lenkoviča glede prevzema gospostva Bled (22. maj 1574, Bled) in instrukcija Lenkoviču o opravljanju službe (22. maj 1575). 21 AS 721, Gospostvo Bled, fascikla 46 in 47: Korespondenca med Herbardom baronom Auerspergom in pomožnim škofom Janezom Tomažem baronom Spaurom. Glej tudi: Julius Wallner, Herbard von Auersperg und die Veldeser Herrschaft, v: Mitteilungen des Musealvereins fiir Krain 2(1889), str. 149-262: Miha Preinfalk, Genealoška in socialna podoba rodbine Auersperg v srednjem in novem veku, doktorska disertacija, tipkopis (Ljubljana, 2003). 22 Gestrin, Bled (kot v op. 3), str. 126. 23 AS 721, Gospostvo Bled, fasc. 43: Poročilo briksenskih komisarjev Adama pi. Arzta in Wolfganga Hulssa (1580) in priloga k poročilu (1583). ga zaprla ob kruhu in vodi. Do junija 1587 je bil pripravljen seznam najodločnejših protestantov z vsemi družinskimi člani, ki so jih potem klicali pred komisijo. Večji del teh ljudi seje uklonil in se vrnil v katoliško vero, ostali so morali zapustiti kmetije in oditi z gospostva.24 Ker protesti deželnih stanov pri deželnem knezu nadvojvodi Karlu niso dosegli rezultatov, so prišli 26. avgusta 1587 iz Ljubljane na blejski grad štirje konjeniki, trobentač in trije vojaki ter zahtevali plačilo globe 700 goldinarjev ter pravico izgnanim, da se vrnejo na svoje domove. Briksenski komisarji so zahteve odklonili. Dne 28. avgusta so deželni stanovi poslali na Bled vojsko, v kateri so sodelovali plemiči (Ravbar, Lamberg, Wagen) in mnogo radovljiških meščanov (Žerovc, Groznikar, Savik, Dienstmann, Štular), pridružili pa so se jim tudi uslužbenci radovljiškega sodišča. Tako zbrana vojska naj bi izgnanim protestantskim kmetom vrnila njihove kmetije. Zgodilo se je tudi nekaj manjših incidentov s katoličani. Škofijska stran se je prav tako pripravila na boj, okrepljena z blejskimi katoličani in pristaši iz Bohinja. Spopad je preprečil nadvojvoda, ki je ukazal umik vojske deželnih stanov z Bleda.25 Nadvojvoda Karel je potrdil obsodbo glavnih luteranskih voditeljev: zahteval je kaznovanje in izgon, za imetje naj bi dobili odškodnino, na njihove kmetije pa naj se nato naselijo katoliki. Dotaknil se je tudi deželnih stanov ter jim očital podporo luteranom in s tem oviranje protireformacijskega dela škofov na Bledu in v Škofji Loki. Izgon protestantskih podložnikov seje zavlekel. Prišlo je tudi do zapletov, ker so komisarji kot zastopniki zemljiškega gospoda protestantom odvzete kmetije že dodelili novim zakupnikom. V začetku leta 1588 pa seje pokazalo, da se bo spor, kije trajal 16 let, vendarle končal. Na Bled je prišla nova briksenska komisija, ki je imela jasen cilj: odstranitev obsojenih protestantov z Bleda.26 Nadvojvoda Karel je 20. februarja 1588 po dogovoru s škofom strogo zapovedal deželnemu glavarju izgon protestantov brez odloga, ker je bil termin dovolj dolg in se s tem ne sme več odlašati. Prizadeti protestanti so se s prošnjo, v kateri so prosili, naj njihovo premoženje ocenijo deželni zapriseženi možje, obrnili na nadvojvodo. Cenitev seje izvršila čez dobro leto, 23. junija 1589, ko je deželni glavar Janez Ambrož grof Thurn poslal na Bled komisijo, ki so jo sestavljali Matija Mrcina, ljubljanski kanonik in kamniški župnik, Filip pl. Siegersdorff in Hans Marll. Z Bleda in okolice so izgnali skupaj 33 družin, ki so jim izplačali odškodnine v skupni vrednosti 4132 forintov. Z njihovim izgonom je bilo konec reformacijskega gibanja na Bledu.27 Briksenski škofje nato čez leto dni (1590) zahteval od vseh župnikov na ozemlju blejskega gospostva poročilo o verskem stanju v posameznih župnijah.28 Še leta 1601 zasledimo v pismih ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki jih je pisal v Briksen, izraženo skrb pred ponovno oživitvijo reformacijskega gibanja na tem območju, saj so na Bled prihajali predikanti s Koroške, kjer se je protestantizem bolj utrdil.29 Loško gospostvo Na loških tleh naletimo na prve omembe protestantizma že leta 1526, ko loški kaščar Baltazar Siegesdorfer poroča freisinškemu škofu Filipu, da se nekaj oseb vedno bolj ogreva za protestantske pridige ter ob petkih in zapovedanih praznikih je meso, hkrati pa prosi za nasvet, kaj naj ukrene glede tega. Njegova negotovost ne preseneča, ker samo vodstvo freisinške škofije tedaj ni bilo trdno katoliško usmerjeno.30 24 AS 721, Gospostvo Bled, fasc. 43: Priloga k poročilu (1586). Glej tudi: Gestrin, Bled (kot v op. 3), str. 126; Gornik, Bled (kot v op. 1), str. 54; idem, Luteranstvo (kot v op. 2), str. 141. 25 Gornik, Bled (kot v op. 1), str. 54-56; idem, Luteranstvo (kot v op. 2), str. 142-3. 26 AS 721, Gospostvo Bled, fasc. 43: Priloga k poročilu (1588). Glej tudi: Gornik, Bled (kot v op. 1), str. 56-7. 27 Gestrin, Bled (kot v op. 3), str. 127. 28 AS 721, Gospostvo Bled, fasc. 43: Priloge k poročilu (1589, 1590, 1591, 1596, 1597). 29 Gornik, Bled (kot v op. 1), str. 60. 30 Pavle Blaznik, Reformacija in protireformacija na tleh loškega gospostva. Loški razgledi 9 (1962), str. 71. V večji meri pa se je protestantizem začel širiti šele v začetku šestdesetih let 16. stoletja. Takrat so se iz Ljubljane v Škofjo Loko pred kužno nevarnostjo umaknili deželni odborniki in s seboj pripeljali tudi predikante, ki so bogoslužje opravljali kar po loških hišah.31 V tem času ni še nihče nasprotoval, če so se verniki želeli udeležiti protestantskega verskega obreda, ker je tudi v katoliških vrstah glede tega vladala nejasnost. Tudi predikantom je bilo takrat še marsikaj dovoljeno. Leta 1570 je tako pri pogrebu člana družine Siegesdorfer pridigal predikant kar na katoliškem pokopališču.32 Protestantizma so se oprijeli predvsem številni premožnejši loški meščani, ki so v borbi za versko svobodo hoteli razrahljati odvisnost od loškega gospostva. Škofja Loka je bila edino patrimonialno mesto na Kranjskem, ki ni bilo neposredno podrejeno deželnemu knezu, temveč je moralo priznati vmesno instanco zemljiškega gospoda. Vneti pristaši protestantizma so bili še železnikarski fužinarji, ki so bili deloma hkrati loški meščani. Kmečki podloiniki so glede verske opredelitve nihali. Niso se namreč navduševali nad skupnim nastopom z loškimi meščani, ker so bili z njimi leta v sporih zaradi trgovskega in obrtnega monopola, in s plemstvom, tudi zaradi neuspelega kmečkega upora leta 1515, ki je bil s strani plemstva kruto zatrt.33 Znotraj loškega deželskosodnega teritorija so zrasla manjša gospostva, ki niso bila v najboljših odnosih z loškim gospostvom. Puštalski gospodje, starološki Raspi in šentpetrski Siegesdorferji so tudi zato odločno podprli loške luterane in tako pomagali slabiti moč freisinškega škofa ter rahljati odvisnost od freisinškega gospostva.34 Nova vera seje po Škofji Loki in loškem gospostvu vse bolj širila. Iz leta 1572 seje ohranila vest, daje vsako kvatrno sredo in ob binkoštih prihajal v Loko predikant Jernej Knafelj iz Kranja, ki je v hišah Andreja Gompe in Bernarda Eržena pridigal in ob petju prisotnim delil obhajilo. Istega leta je freisinški škof ukazal oskrbniku Filipu Siegesdorferju, naj predikanta nažene, vendar ukaz ni dosegel želenega. Ker je želel zavreti luteransko gibanje, je naslednje leto (1573) poslal v Škofjo Loko komisarje, ki naj bi napravili red. Odposlanci so skušali najprej dobiti pravo sliko o loških vodilnih krogih. Poizvedovali so o oskrbniku in meščanih. Na grad so poklicali mestnega sodnika Andreja Gompo in svetovalstvo. Očitali so jim, da so v Škofji Loki napravili molilnico v zasebni hiši, kjer kljub prepovedim predikant iz Kranja opravlja obrede. Zagrozili so jim tudi s kaznijo, če se ne bodo vrnili v katoliško vero. Kljub temu zbrani protestanti niso popustili. Komisarji so zaslišali še nekaj kmečkih podložnikov, da pa ne bi doživeli popolnega poloma, so odstavili mestnega sodnika Gompo.35 Leta 1573 je bil v stolpu gradu Puštal urejen prostor za opravljanje luteranskih obredov. Tja je redno prihajal predikant, ki je na tem mestu pridigal, obhajal, krščeval in poročal. Puštalski grad je postal nekakšno središče, kamor so prihajali loški meščani pa tudi številni okoličani. Novega poguma je loškim protestantom vlila tudi bruška verska pomiritev (1578), s katero je bila zagotovljena svoboda vesti plemičem in meščanom v notranjeavstrijskih deželah. Mimo zemljiškega gospoda so Ločani že leta 1579 izvolili za mestnega sodnika zagrizenega luterana, ki pa ga oskrbnik ni hotel potrditi. Tudi notranji svet je bil povsem luteransko usmerjen, 24-članski zunanji svet pa ne v celoti.36 Oblast freisinškega škofa Ernesta nad Škofjo Loko seje zamajala, zato seje odločil, da naredi konec takemu stanju. Leta 1585 je sestavil posebno komisijo, ki seje povezala tudi z nadvojvodo Karlom. Ta je dodelil še svojega zastopnika. Komisija je začela z zasliševanjem 25. septembra. Na grad je poklicala mestnega sodnika, notranji in zunanji svet ter zastopnike loške občine. Nato so grajska vrata zaklenili in jih zastražili. Najprej so zaslišali mestnega sodnika in člane notranjega 31 Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803) (Škofja Loka, 1973), str. 247. 32 Ottmar Hegemann, Die Gegenreformation in Bischoflack, Jahrbuch der Gesellschaft fiir die Geschichte des Protestanlismus in Osterreich 35 (1914), str. 38. 33 Blaznik, Reformacija (kot v op. 30), str. 73. 34 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 31), str. 247. 35 Hegemann, Bischoflack (kot v op. 32), str. 16. 36 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 31), str. 248. sveta, ki so poudarili, da so v posvetnih zadevah pokorni, glede vere pa se ne čutijo vezane. Kasneje so zaslišali še zunanje svetnike, ki so se v večini izrekli za privržence katoliške vere. Komisarji so zahtevali, da morajo vsi predstavniki mesta, ki so luterani, odstopiti. Ti so raje odstopili, kot da bi se izrekli za katoliško vero. Zaradi takšnega nastopa so vsem skupaj naložili kazen preko 1000 goldinarjev in jih zaprli v grajsko ječo.37 Zaporniki so prosili za pomoč deželne stanove, ki so se takoj zganili in loške komisarje povabili na sestanek v Ljubljano. Dne 16. oktobra seje na sestanku na strani deželnih stanov zbralo 18 plemičev z deželnim upravnikom Wolfom grofom Thurnom in deželnim upraviteljem Krištofom baronom Auerspergom ter 7 meščanov z ljubljanskim mestnim županom Wolfom Gartnerjem, mestnim sodnikom Andrejem Valchom in pisarjem, kar kaže na pomembnost loških dogodkov.38 Loški komisarji so vztrajali pri izjavi, da izvajajo le ukaze škofa in deželnega kneza. Po vrnitvi v Škofjo Loko pa so komisarji zapornike še enkrat zaslišali, jim znižali denarno kazen in jih spustili domov.39 Protestantski meščani so ustanovili nemško šolo in postavili nemškega učitelja. Komisarji so mu očitali, da med drugim goji v šoli petje prepovedanih psalmov, zato so ga poklicali na grad, šolo pa zaprli. Učitelj je preživel nekaj dni v ječi ob kruhu in vodi, izpustili pa so ga na njegovo prošnjo, ko je obljubil, da bo v 14 dneh prestopil v katoliško vero ali zapustil loško gospostvo.40 Zadnje dni oktobra 1585 je komisija zapustila Škofjo Loko. Kljub naporom, ki jih je vložila v svoje delo, v verskem pogledu ni bilo čutiti večjih sprememb. Loški protestanti so še vedno v svojih hišah tajno opravljali protestantske obrede, vodili predikante v mesto in se v soseščini udeleževali protestantskega bogoslužja. Leta 1586 seje na ukaz freisinškega škofa Ernesta ponovno odpravila na pot ista komisija, tokrat z večjo odločnostjo. Nadvojvoda Karel je želel ohromiti nasprotovanja deželnih stanov, zato ni dovolil vmešavanja v verske zadeve. Komisija je začela z delom oktobra 1586 in v dveh dneh zaslišala 26 Ločanov, ki so se morali zglasiti na gradu. Iz seznama je razvidno, da so bili klicani bogati meščani, trgovci in fužinarji. Komisarji so tokrat želeli udariti po premožnejših, saj bi z njihovo uklonitvijo popustili tudi manj premožni. Deželni stanovi kljub prepovedi niso stali križem rok, ampak so intervenirali pri deželnem knezu nadvojvodi Karlu. Ta je 6. novembra izdal dekret in komisarjem prepovedal nalaganje denarnih kazni, sicer pa se morajo držati instančnega sodnega postopka.41 Zaporniki so se po daljšem času omehčali in obljubili pokorščino. S tem je komisija končala svoje delo in 21. decembra odpotovala v Freising. A končni uspehi komisije so bili problematični. Na vodilnih mestih so bili sedaj »sami katoliki«. Verske razmere v mestu pa se niso umirile. Loški meščani so še vedno prejemali zakramente po luteranskem obredu in pripravljali pot za nadaljnje versko odpadanje. Zdaj seje verski spor začel prenašati na politično polje. Oskrbnik je sporočil freisinškemu škofu, da je sam preslaboten za reševanje takšnih vprašanj, zato pričakuje ustrezne ukaze in navodila.42 Preden je zemljiško gospostvo seglo po ukrepih, je prišlo do incidenta s predikantom Petrom Kupljenikom. Dne 18. junija 1587 seje Kupljenik. vračal iz Železnikov, kjer je obiskal na smrt bolnega fužinarja Felicijana Gompo, očeta Andreja Gompe. Na cesti so ga ujele čete freisinškega škofa in ga najprej odpeljale na loški grad. Deželni stanovi so takoj posredovali, vendar neuspešno. Čez deset dni je oskrbnik Kupljenika z oboroženimi arkebuzirji pospremil na gospoščinsko mejo, kjer ga je izročil tolminskemu glavarju. Iz Tolmina so Kupljenika odpeljali najprej v Gorico, od tam pa v videmske ječe Svetega oficija. Sprva se je obtoženi skliceval na svoj uradni položaj pridigarja, potem pa 1. avgusta klonil, priznal svoje odpadništvo in pristal na javni preklic krive 37 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 91 (stari fasc. 54/6), snopič 2: Protestantizem v Škofji Loki (1580-1586). 38 Hlgemann, Bischoflack (kot v op. 32), str. 21-2. 39 Ibid., str. 23-24. 40 Blaznik, Reformacija (kot v op. 30), str. 81. 41 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko 1, škatla 91 (stari fasc. 54/6), snopič 2: Protestantizem v Škofji Loki (1580-1586). 42 Blaznik, Reformacija (kot v op. 30), str. 88-9. vere, a bil kljub temu obsojen na dosmrtno ječo. Po njegovi obsodbi so se postopki za osvoboditev nadaljevali. Zaporniku je uspelo pobegniti šele poleti 1589, verjetno s pomočjo kranjskih agentov. Vrnil seje v Ljubljano, kjer so ga deželni stanovi vzeli v službo. Naslednje leto, 9. februarja 1590, je prosil za dopust, da bi lahko odšel iz mesta. Od tega dne dalje na Kranjskem ni bilo več novic o njem. Zopet so ga ujeli in prepeljali v Gradišče ob Soči. Dne 24. marca 1590 ga je barka beneške inkvizicije z oboroženim spremstvom prepeljala iz Devina v Benetke ter ga nato maja 1590 preko Ancone izročila rimskemu Svetemu oficiju. Kupljenik je ostal pet let v rimski inkvizicijski ječi. Tokrat je, brez upanja na osvoboditev, ostal trden v svoji veri in ni preklical svojih stališč. Ker je bil nepopravljiv heretik, so ga 20. maja 1595, privezanega na kol na Campu di Fiore, živega sežgali.43 Incident Petra Kupljenika je bil uvod v novo poglavje protireformacijske dejavnosti na loških tleh. Nova mešana freisinško-deželnoknežja komisija, ki je prišla na loško gospostvo konec leta 1588, je imela nalogo, da loči vse krivoverce od ostalih, nepokorneže pa izžene iz gospostva. Nadvojvoda Karel je zdaj poskušal dokončno rešiti versko vprašanje na loških tleh. Vsem loškim podložnikom, ki so še vztrajali pri svoji veri, je dal 14 dni za premislek. Če se ne bodo pokorili, bodo izgnani s celotnega ozemlja loškega gospostva, zapustiti pa bodo morali tudi ozemlje avstrijskih dednih dežel. Nadvojvoda je, da bi se vnaprej izognil nesporazumu s freisinškim škofom, popustil glede instanc: izdal je reverz, s katerim seje mestna avtonomija močno zamajala. Sodnik in mestni svet sta sedaj neposredno podrejena škofu. Pravica do prve instance je ostala mestu, vendar samo do preklica. Loškemu oskrbniku je priznal pravico do druge instance, zaradi česar ni bilo več dovoljeno neposredno apelirati na deželo. Tretja instanca je pripadla deželnemu glavarstvu, četrta pa vladi v Gradcu. Z odpravo instančnega spora je bil zadan hud udarec loškim protestantom, saj je sedaj izmikanje pred oskrbnikovimi ukazi veljalo za nezakonito.44 Na takšna izvajanja nadvojvode Karla so tudi vodilni loški protestanti sprožili protiukrepe. Z odpovedjo meščanstva so se hoteli rešiti odvisnosti od loške oblasti in vseh obveznosti do mesta. Kar nekaj bogatih meščanov (fužinar Matija Rottenmanner, Janž Kos s služinčadjo, Martin, Matija, Lenart in Jurij Kunstl, Boštjan Križaj, Boštjan Lukančič, Jožef Oberhueber...) se je odpovedalo meščanski pravici ter zahtevalo izbris iz mestnega in davčnega registra, reverza, da bodo nepremičnine do prihodnjega sv. Jurija prodali ali jih prepustili meščanom, pa niso želeli podpisati. Odpovedovalci so mesto s premičninami zapustili 30. in 31. decembra 1588.45 V drugi polovici januarja 1589 je komisija spet pričela z delom. Tokrat so zaslišali večje število ljudi, pri tem pa so se opirali na sezname protestantov, ki so jih sestavili domačini iz neduhovniških vrst. Lotili so se tudi loškega podeželja. Nekaterim so očitali prejemanje obhajila pod obema podobama, drugim to, da sploh niso prišli k obhajilu. Odstavili so protestantsko vodstvo mesta in tokrat na položaje postavili res prave katoliške meščane. Spravili so se tudi na kovaški ceh in mu grozili z odvzemom privilegijev, če bi še naprej sodeloval pri pokopavanju ljudi brez župnikove vednosti in brez katoliškega obreda. Pokopališče se mora sedaj zaklepati, če pa bodo protestanti vrata vlomili, se jih obtoži nasilja.46 Ker so se glavni vodje protestantizma izmaknili komisiji, januarsko zaslišanje ni doseglo želenega učinka. Nadvojvoda Karel je 21. februarja 1589 izdal resolucijo, s katero je zaradi nepokorščine vse omenjene upornike izgnal iz dednih dežel. Ukazal jim je, da morajo preko pooblaščencev prodati nepremičnine in poravnati globo, tj. kazen, ki jim je bila naložena leta 1586. Oskrbnik naj bi pobral omenjeno globo in jo porabil v pobožne namene.47 43 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 91 (stari fasc. 54/6), snopič 4: Zadeva Petra Kupljenika ( 1587). Glej tudi: Silvano Cavazza, Reformacija v oglejskem patriarhatu: heterodoksne skupine in luteranske skupnosti (in usoda Petra Kupljenika), Zgodovinski časopis 55 (2001), str. 434-5. 44 Blaznik, Reformacija (kot v op. 30), str. 90. 45 Ibid, str. 91. 46 Ibid, str. 92. 47 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 91 (stari fasc. 54/6), snopič 3: Izgon protestantov iz Škofje Loke (1587-1589). Komisija je menila, da je opravila svojo nalogo, ko je Ločanom vsilila reverz, podeželje pa navidezno spravila na kolena, zato je 4. marca 1589 odpotovala iz Loke. Njihovo mnenje je bilo zmotno, saj je bil položaj loških meščanov, ki naj bi jih reverz dokončno uklonil, v resnici povsem drugačen. Ostri ukrepi luteranstva v Škofji Loki še vedno niso zatrli. Poleti 1589, ko je oskrbnik potoval v Freising, so se v mestu pojavili izgnanci, proti katerim pa mestna uprava ni mogla ali pa ni hotela ukrepati. To nam dokazuje, daje bilo izgnanstvo iz vseh avstrijskih dednih dežel obsodba, ki je bila zgolj na papirju. Izgnani Ločani so se svobodno gibali v neposredni okolici mesta. V Puštalu in Stari Loki so se moški še vedno ukvarjali s trgovanjem, njihove žene in služinčad pa so trgovale v mestu, pasle živino na mestnih pašnikih ter se oskrbovale z lesom kot drugi meščani. Ker izgnanci niso več nosili mestnih bremen (davki, naklade, stražarina), so uživali celo prednost pred meščani, naseljenimi v Škofji Loki.48 Smrt nadvojvode Karla julija 1590 je še bolj dvignila samozavest izgnancev in zmedla loškega oskrbnika, kije iskal navodila in zaslombo pri svojih nadrejenih. Sledilo je nekaj let regentstva, leta 1596 pa so se z nastopom jezuitsko vzgojenega Ferdinanda II. začeli novi časi. Jeseni 1598 je ukazal deželnoknežjim mestom in trgom, da morajo prenehati s protestantskim bogoslužjem in izgnati protestante iz svojih dežel. Naslednje leto (1599) je udaril po meščanih z zahtevo po vrnitvi v katoliško vero ali izselitvijo iz dežele. Tudi deželne stanove je prisilil k molku, ko jim je zagrozil, da bo obrambo dežele proti Turkom zaupal najemniški vojski, s čimer bi plemstvo izgubilo donosna poveljniška mesta. Kljub vsem ukrepom je bilo luteranstvo med loškimi meščani še živo, zato se je leta 1601 v Škofji Loki oglasila deželnoknežja protireformacijska komisija, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren, ter javno sežgala protestantske knjige. Pred njo so klonili še zadnji ostanki loških luteranov.49 Klcvcvško gospostvo Podatki o protestantizmu na klevevškem gospostvu so v primerjavi z Bledom in Škofjo Loko zelo skopi. Eden redkih neposrednih dokazov o prisotnosti Luthrovih naukov je t. i. lutrovska kapela (lutrisclie Kapelle) na gradu Klevevž. Kdo jo je dal zgraditi, ni jasno. Domnevamo pa lahko, da je bil to eden od protestantskih zakupnikov gradu v prvi polovici 16. stoletja, bodisi gospodje Črnomaljski ali pa Siegesdorferji, ki so prišli iz takrat protestantske Škofje Loke.50 Glede na to smemo sklepati, da se je protestantizem širil tudi iz drugih okoliških gradov (npr. Prežek, Vrhovo, Gracarjev turn), ki jih je takrat imelo v lasti luteransko plemstvo.51 Kakšnih opaznejših sledov pa protestantsko gibanje na tem območju ni pustilo. 4" Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 31), str. 251-2. 49 Blaznik, Reformacija (kot v op. 30), str. 99-100. 50 Jo2e Mlinaric, Kostanjeviška opatija 1234-1786 (Kostanjevica na Krki, 1987), str. 427. 51 Josip Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 17 (1907), str. 134. WALTER DEM EL SEKULARIZACIJA NA BAVARSKEM I. V 18. stoletju so se vrstili načrti in ukrepi za sekularizacijo. Vendar pa ni naključje, daje prvi resni načrt za ukinitev večjega števila državnih škofij sprejel prav član rodbine Wittelsbach, ki se je znašel v denarnih težavah, in sicer nesrečni cesar Karel VII. kot volilni knez Karel Albreht.1 Njegova naslednika Maks III. Jožef in Karel Teodor pa sta si prizadevala za povsem državno cerkev. Sem je že sodila 10-odstotna obdavčitev (decimacija) samostanov, najprej brez, nato pa ob jasni privolitvi Rima. Karel Teodor sije namreč prizadeval in tudi dosegel sporazum s kurijo. Tako je bila 1784/85 ustanovljena nunciatura v Miinchnu in nekaj let pozneje eksemptna dvorna škofija kot središče bodoče deželne škofije. Kot državni vikarje 1790 svojo teritorialno cerkveno politiko uspešno nadaljeval z nekanoničnim povišanjem knezoprošta Schroffenberga v freisinškega in regensburškega škofa. Njegov najbližji sorodnik in presumptivni naslednik Karel II. Avgust Zvveibriiški, ki sta mu svetovala Montgelas, in tudi Prusija, bi si takrat celo želela, da bi izbira škofa predstavljala izhodišče za skorajšnjo sekularizacijo freisinške škofije. Vendar pa si Karel Teodor za to ni prizadeval, vsaj dosledno ne. Schroffenberg, kije prevzel - kljub visokim dohodkom iz posestev pod avstrijsko deželno oblastjo - skorajda bankrotirano knezoškofijo Freising, naj bi leta 1798 namignil, da ne bo nasprotoval sekularizaciji s strani Bavarske.2 1 Najnovejše delo, ki obravnava to tematiko: Alois Schmid, Die Sakularisationspolitik des Kurfiirstentums Bayern im 18. Jahrhundert, v: idem, ed., Die Sdkularisation in Bayern (Miinchen, 2003), str. 85-110, o tem gl. ostale prispevke v tem, nedavno izdanem zborniku, med njimi tudi razširjeno verzijo članka: Eberhard Weis, Die Sdkularisation der landstandisclten Kloster 1802/03. Neue Forsclningen zu Vorgeschiehte und Ergebnissen, Bayerische Akademie der Wissenschaften, Phil.-hist. KI., Sitzungsberichte 1983/6 (Miinchen, 1983). Ostali viri oz. temeljni novejši prispevki o sekularizaciji na Bavarskem: Dietmar Stutzer, Klosterais Arbeitgeber: Die bayerischen Kloster als Unternehmenseinheiten und iltre Sozialsysteme zur Zeit der Sdkularisation 1803, Schriftenreihe der Historischen Kommission bei der Bayerischen Akademie der Wissenschaften 28 (Gottingen, 1986); idem, Die Sdkularisation 1803. Der Sturm aufBayerns Kirchen und Kloster (Rosenheim,31990); Winiried MOller, ed., Im Vorfeld der Sdkularisation. Briefe aus bayerischen Kiostern 1794-1803 (1812) (Koln-Wien, 1989); idem, Die Siikularisation von 1803, in idem, Zwischen Siikularisation und Konkordat. Die Neuordnung des Verhaltnisses von Staat und Kirche 1803-1821, v: Walter BrandmOller, ed., Handbuch der bayerischen Kirchengeschichte, Bd. Ill (St. Ottilien, 1991), str. 1-84 oz. str. 85-129; Josef Kirmeier - Manfred Treml, ed., Glanz und Ende der aiten Kloster. Sdkularisation im bayerischen Oberland 1803, Haus der Bayerischen Geschichte: Veroffentlichungen zur Bayerischen Geschichte und Kultur, št. 21/91 (Miinchen, 1991); Bayern ohne Kloster'! Die Sdkularisation 1802/03 und ihre Folgen, ed. der Generaldirektion der Staatlichen Archive Bayerns, Ausstellungskataloge der Staatlichen Archive Bayerns, št. 45 (Miinchen, 22003); P. Schmid et al., ed., 1803 - Wende in Europas Mitte (Regensburg, 2003). 2 Georg Schwaiger, Die altbayerischen Bistiimer Freising, Passau und Regensburg zwischen Sdkularisation und Konkordat (1803-1817) (Miinchen, 1959), str. 111-20; Eberhard Weis, Montgelas, Bd. I: Zwischen Revolution und Reform, 1759-1799 (Miinchen, 21988), str. 102-13; Karl Otmar v. Aretin, Das Alte Reich 1648-1806, Bd. 3: Das Reich und der osterreichisch-preuliische Dualismus 1745-1806 (Stuttgart, 1997), str. 491-502; Norbert Keil, Das Ende der geistlichen Regierung in Freising. Fiirstbischof Joseph Konrad von Schroffenberg (1790-1803) und die Sdkularisation des Hochstifts Freising, Studien zur altbayerischen Kirchengeschichte, Bd. 8 (Miinchen, 1987), str. 85-93, ki nasprotno meni na str. 119: »Z vso odločnostjo je skušal [...] Schroffenberg [...] kot cerkveni državni knez braniti lastne pravice«. O finančnem položaju nadškofije, ki ga je Schroffenbergu 1792-1801 uspelo občutno izboljšati s povprečnimi letnimi dohodki dobrih 112.000 goldinarjev in ob izdatkih, ki so znašali 100.000 goldinarjev: ibid., str. 161-200; o (Škofji) Loki, ki je 1801 in 1802 z več kot 13.800 oz. 12.000 goldinarji zavzemala največji posamični delež efektivnih skupnih dohodkov iz v Avstriji ležečih gospoščinskih uradov, gl. ibid., str. 191. Karel Teodor pa se ni - tako kot njegov predhodnik - zadovoljil s tem, da je podvrgel samostansko premoženje decimacijam in že ukinil posamezne samostane, temveč je leta 1798 v določenem smislu dejansko uvedel veliko sekularizacijo, ki je sledila v naslednjih letih.3 Od papeža Pija VI., ki je bil prestrašen zaradi revolucije pa tudi napačno informiran s strani koruptnega nuncija, je dobil dovoljenje, da pridobi 15 milijonov goldinarjev iz cerkvenega premoženja zlasti za kritje svojih vojnih izdatkov. Da bi zbral to vsoto, bi moral ukiniti večino bavarskih samostanov. To pa je ne le pri sosednjih knezoškofih, temveč zlasti pri bavarskih stanovih, naletelo na tako silovit odpor, da seje moral novi volilni knez Maks IV. Jožef, kije vladal od februarja 1799, sprva zadovoljiti s komajda kaj več kot pol milijona goldinarjev, ki so ga »prostovoljno« plačali prelati.4 Zaradi grozečega državnega bankrota se je nova bavarska vlada še v istem letu ukvarjala z vprašanjem, kako bi lahko še bolj finančno obremenila samostane, oz. ali bi lahko nekatere izmed njih ukinila. Obsežni sekularizacijski ukrepi seveda niso bili nesporni. Zlasti finančni referendar Krenner je zahteval, naj bi »kravo« samostanskih gospodarstev še naprej krepko molzli, nikakor pa ne zaklali. V nasprotnem primeru, je med drugim napovedoval, bi Avstrija zasegla na njenem ozemlju ležeča posestva in kapital samostanov, ki jih je sekularizirala Bavarska, tako da bi bila le-ta izgubljena za bavarsko državno blagajno. Finančni minister Hompesch je celo zahteval, da je treba »seči po ukrepih diktature«, dokler bo to zaradi stiske potrebno.5 Tako je bila že novembra 1799 odobrena zahteva, ki jo je za »rešitev države« očitno postavil Hompesch, da se »zaradi višjih državnih ciljev proda za tri milijone cerkvenih posestev«. Štirje komisarji naj bi »v največji tajnosti pripravili njeno izvedbo«.6 Sprva pa je šlo le za nestanovske samostane in komisija se je zavzemala le za njihovo »reformacijo«. Kupnina od prodaje posestev približno 25 takšnih samostanov naj bi se stekala v poseben fond in bi bila delno namensko porabljena, predvsem na šolskem področju. Vendar pa bi po mnenju komisije celotna akcija, tudi če bi bila izvedena »z vso strogostjo«, prinesla v blagajne le približno 1,5 milijona goldinarjev.7 Najbrž zaradi tako neobetavnih izgledov in zavoljo z vojno pogojenega bega dvora iz Munchna do poletja 1801 skorajda ni bilo sekularizacij. Septembra pa je komisija, ki jo je takrat vodil minister Montgelas, sporočila, da naj bi od skupaj 159 cerkvenih ustanov Stare Bavarske in sosednjih dežel ohranili le še 42 moških stanovskih samostanov, vse ostale, od tega 15 stanovskih samostanov, pa naj bi ukinili. Montgelas pri tem ni upošteval pravnih pomislekov, glede odpora deželnih stanov pa je tedaj menil, da ga lahko premaga.8 Volilni knez Maks Jožef se je očitno še vedno bal tega konflikta. Medtem je namreč izdal ukaz, da se vsi nestanovski samostani »tako hitro kot je le mogoče zasežejo«, presežki premoženja pa po odbitku upravnih, ustanovitvenih in pokojninskih stroškov dodelijo šolstvu. Tako so bili od začetka leta 1802 dalje ukinjeni samostani, ki niso bili pod zaščito deželne ureditve, za katero je jamčila država. Kot je bilo pričakovati, je bil finančni dobiček bavarske države predvsem pri uboštvenih redovih pičel. Večjo težo so imeli pri tem najbrž ideološki motivi, saj so menihi teh 3 Cornelia Jahn, Klosteraufliebungen und Klosterpolitik in Bayern tinier Kurfurst Karl Tiieodor 1778-1784 (Miinchen, 1994). 4 Weis, Montgelas (kot v op. 2); str. 419-31; Stutzer, Kliisler (kot v op. I), str. 34-40; Jutta Seitz, Die landstandische Verordnung in Bayern im Obergang von der altstdndisehen Reprdsentation zum modernen Staat (Gottingen, 1999), str. 188-209; Reinhard Stauber, Aufdem Weg zur Siikularisation. Entscheidungsprozesse in der bayerischen Regierung 1798-1802, v: Bayern olme Kloster? (kot v op. 1), str. 251-64, tu str. 251-4, 258, kot tudi nazadnje in najbolj obširno: idem, Zwischen Finanznot, Ideologic und neuer Staatsordnung. Die politischen Entscheidungen der Administration Montgelas auf dem Weg zur Siikularisation 1798 bis 1803, v: A. Schmid, ed., Sakularisation (kot v op. 1), str. 111 -51, tu str. 111 -27. 5 BayHStA, Staatsrat 1, Zasedanji z dne II. 7. in 4. 11. 1799; Weis, Sakularisation (kot v op. 1), str. 32-5 in objava zadevnih pasusov bržkone Krennerjevega votuma iz Bavarskega glavnega državnega arhiva (BayHStA, MA 8003, ibid., str. 57 si.); Stauber, Weg (kot v op. 4), str. 254-7. 6 Staatskonferenz-Prot. z dne 18. 11. 1799, BayHStA, Staatsrat 1; Stauber, Finanznot (kot v op. 4), str. 128-34. 7 Weis, Sakularisation (kot v op. 1), str. 35-7, objava izvlečka poročila komisije z dne 6. 1. 1800 ibid., str. 59-68, citirana str. 66; Stauber, Weg (kot v op. 4), str. 257 s. 8 Weis, Sakularisation (kot v op. 1), str. 22, 38-40, 46, Montgelasovo poročilo z dne 10. 9. 1801, objava ibid., str. 68-74. redov veljali med razsvetljenskimi krogi za neizobražene, praznoverne zapeljevalce ljudstva ali vsaj za »nekoristneže«.9 II. Nemajhen odpor bavarskega stanovskega predstavništva proti sekularizaciji samostanov bi bil učinkovit, če bi ga podprla cesar in država.10 Možnosti za to so bile seveda pičle. Po eni strani je bilo namreč samostansko življenje že dolgo predmet razsvetljenske kritike: samostanom sovražni spisi so bili v letih 1760-1779 razen na Bavarskem razširjeni tudi v Švici in Franciji, v letih 1780-1785 predvsem v Avstriji, od leta 1798 dalje pa zopet zlasti na Bavarskem." Predvsem vodilni politiki, ne le Montgelas, so delili takšna protimonastična stališča. Po drugi strani pa korporacijska lastnina - torej tudi kot neodtujljiva posest »mrtve roke« kritiki posebej izpostavljeno cerkveno premoženje - po sicer ne nespornem, toda prevladujočem mnenju takratnih juristov, ni imela iste pravice do pravne varnosti kot privatna, disponibilna lastnina. V skladu s tem so si vlade lastile vrhovno deželnogosposko lastnino nad cerkveno posestjo in trdile, da lahko država v stiski poseže tudi po premoženju tistih cerkvenih ustanov, ki niso sodile v okvir državne cerkve.12 Skorajda vsa državna območja pa so bila že desetletja ali vsaj od njihovega sodelovanja v vojni proti revolucionarni Franciji dalje in s tem povezanimi gospodarskimi premiki v devetdesetih letih 18. stoletja bolj ali manj zadolžena, še posebej Bavarska. Zato je Montgelasova vlada konec leta 1802 vodila dokaj perfidno dvojno igro. Medtem ko je navzven vzbujala vtis, da skuša na državnem zboru delovati proti vključitvi mediatnih samostanov v odškodninski načrt, je namreč storila vse, da bi dosegla vključitev." Pri tem ji je šlo na roko, da je Napoleon večino knezoškofije Eichstatt, ki jo je še maja obljubil Bavarski, decembra podelil cesarjevemu bratu Ferdinandu Toskanskemu.14 Bavarski odposlanec v Parizu Cetto je zatem v pogovoru s francoskim zunanjim ministrom Telleyrandom obžaloval izgubo ugleda in prihodkov, ki jo je Bavarska utrpela zaradi Bonapartejeve odločitve. Decentno je tudi namignil, da to ne more utrditi bavarskega zavezništva. V vsakem primeru je zahteval kompenzacije. Dejansko je Napoleon naročil svojim odposlancem na regensburškum državnem zboru, naj delujejo v skladu z bavarskimi željami. V tem kontekstu je sprejel omejitve glede mediatizacije državnih mest, ne pa tudi mediatnih samostanov, saj gaje očitno bolj zanimala bodoča oblika državne ureditve kot 9 Stauber, Weg (kot v op. 4), str. 260 si.; Weis, Sakularisation (kot v op. I), str. 39 si., odgovor volilnega kneza z dne 10. 11. 1801 objava ibid., str. 74-7, citirani str. 75, 76; Sabine Arndt-Baerend, Die Klostersakularisation in Miinchen 1802/03. Miscellanea Bavarica Monacensia 95 (Miinchen, 1986), str. 346 si. 10 O tem obstajajo različna mnenja: BayHStA, GR 634 / ad 46. " Irmingard BOhm, Litcrarische Wegbereiter der Sakularisation, v: Studien und Mitteilungen zur Geschichte des Benediktinerordens 94 (1983), str. 523-9; MOller, Vorfeld(kot v op. 1), str. 3-5, 27 si.; idem, Die Sakularisation und ihre Folgen, v: Bayern oline Kloster? (kot v op. 1), str. 239-50, tu str. 241 si. 12 Weis, Sakularisation (kot v op. I), str. 23 si.; Christoph Dipper, Probleme einer Wirtschafts- und Sozialgeschichte der Sakularisation in Deutschland (1803-1813), v: Armgard v. Reden-Dohna, ed., Deutschland und Italien im Zeitalter Napoleons (Wiesbaden, 1979), str. 123-70, tu str. 126-8; Rudolfine v. Oer, Der Eigentumsbegriff in der Sakularisationsdiskussion am Ende des alten Reiches, v: Rudolf Vieruaus, ed., Elgentum und Verfassung. Zur Eigentumsdiskussion im ausgehenden 18. Jahrhundert, Veroffentlichungen des Max-Planck-lnstituts fur Geschichte 37 (Gottingen, 1972), str. 193-228. 13 MOller, Die Sakularisation von 1803 (kot v op. I), str. 29 si. 14 Dejansko stanje je nekoliko nejasno. Anton Scharnagl, Zur Geschichte des Reichsdeputationshauptschlusses von 1803, v: Historisches Jalirhucli 70 (1951), str. 238-59, navaja, da se je prvotna verzija teh določil v francosko-ruski konvenciji z dne 3. 6. 1802 nanašala le na samostane (v deželah, ki so prišle pod Francijo, so s cerkvenim premoženjem kompenzirali »državno« premoženje, op. prev.), katerih prihodki naj bi bili namenjeni: 1. za tuje »premalo poplačane« upravičence do odškodnine, 2. za opremo stolnic in 3. za oskrbo prizadetih duhovnikov. Po predvsem pruskih protestih proti omejitvam nove deželne oblasti, povezanimi s povračilom škode drugim državnim stanovom, naj bi posredniki svoj načrt sicer spremenili, vendar so končno sprejeti predlog formulacije, kije vključeval mediatne samostane, predložili šele 11. 2. 1803. Stutzer, Kloster (kot v op. 1), str. 89, pa v nasprotju s tem govori, daje bavarska diplomacija v Rcgensburgu že 2. 11. 1802 dosegla sprejetje sklepa, s katerim so bili mediatni samostani podrejeni deželnim gospodom, ki z njimi svobodno razpolagajo. Cf. Klaus-Dieter HOmig, Der Reichsdepulalionshauplschlufi vom 25. Februar 1803 und seine Bedeutung/lir Staat und Kirche (Tiibingen, 1969), str. 40-61. notranja ureditev posameznih teritorijev. Glede tega je bilo zanj očitno bolj važno le, da mu novi južnonemški zavezniki zagotovijo čim večje število čet. Močna finančna injekcija bi pomenila le še dodatno pomoč. III. Če je bila za sekularizacijo samostanov bistvena iniciativa Bavarske, pa je bila za ukinitev knezoškofij, zlasti enklav (kot Freising ali Regensburg), ki sojo že dolgo želeli bavarski deželni gospodje, vendarle odločilna na prvem mestu Francija, na drugem pa Prusija. Če je Prusija že iz geopolitičnih razlogov po tradiciji upala, da bo pridobila severnonemške škofije, pa je bila obema državama skupna težnja po slabitvi cesarske moči. Celo Avstrija je že dolgo poželjivo gledela na sosednje cerkvene kneževine, kot Salzburg, Passau in Berchtesgaden, druge, npr. Briksen, pa praktično že podvrgla svojemu nadzoru. Toda dokler je cesar na državnem zboru slabil državno cerkev kot svojo najbolj zanesljivo podporo, pa prednosti, ki jih je predstavljala mediatizacija vseh cerkvenih knezov, z zornega kota Dunaja niso odtehtale ustreznih pomajkljivosti. Le Napoleon je bil sposoben prisiliti Franca II., da zavzame drugačno stališče. Toda zasluge za to, daje Francija dosledno vodila takšno politiko, gre ne nazadnje iskati v diplomatskih prizadevanjih Prusije, pa tudi manjših teritorijev, kot Hessen-Kassel, Wurttemberg in Pfalz-Zweibriicken." Vsekakor pa ta konstelacija kaže, da se tudi cesar Franc ni z vsemi sredstvi upiral sekularizacijam, saj je že pod Jožefom II. obstajala težnja, da se interes velesile Avstrije postavi nad interes cesarstva, čigar prednosti so za Habsburžane vse bolj izgubljale pomen. Končno pa je Avstrija za to, daje odstopila Ortenau, dobila knezoškofiji Trient in Briksen, cesarjev brat Ferdinand pa je s tem, ko se je odpovedal Toskani, pridobil obsežna cerkvena ozemlja Salzburga, Berchtesgadna in Eichstiitta. IV. Pfalški Bavarski je prav tako uspelo razširiti svoje ozemlje. Pridobila je knezoškofije Bamberg, Freising in Augsburg ter večje ali manjše predele Wurzburga in Passaua, poleg tega še švabske in frankovske državne opatije oz. državna mesta. Tako kot večina večjih državnih stanov je dobila neproporcionalno veliko odškodnino za izgube na levem bregu Rena. Predvsem pa je Montgelasu po nekaj zapletih uspelo zaokrožiti bavarsko ozemlje in do leta 1810, ko je pridobil Regensburg, odpraviti še zadnjo enklavo. Najbrž pa je bil zanj še bolj pomemben notranjepolitični učinek: ukinitev finančno močnega prelatskega stanu je močno oslabila bavarske stanove, ki so se sicer dokaj hitro sprli glede bodoče strukture njihovega zastopstva. Njihova ukinitev je bila s tem le še vprašanje časa. Do nje je prišlo leta 1807. S sekularizacijo so sicer številne oblastne pravice -gospoščinske pravice, desetine, patrimonialno sodstvo itd. - prešle v državne roke. Tako je nastala velika razlika med obdobjem pred letom 1803, ko je bil bavarski deželni gospod zemljiški gospod le dobre desetine starobavarskih kmečkih družin, in po letu 1803, ko seje delež dejansko povzpel nekaj nad 70 %.16 Poleg tega je država dokončno pridobila nadzor nad skorajda vsemi »nosilci izobraževanja«, ker odtlej - podobno kot že v jožefinski Avstriji - državnemu nadzoru niso bile podvržene le univerze in šole, temveč tudi duhovščina. Imenovanje in plačevanje župnikov je bilo sprva v izključni pristojnosti države. Le-ta je odslej razpolagala z velikim številom kulturnih dobrin. Pri tem ne gre samo za cerkve z njihovo celotno umetniško opremo, temveč tudi za številne tehnične in naravoslovne zbirke samostanov, njihove pogosto dragocene, več ali manj velike fonde knjig, arhivalij itd. Mecenstvo seje odtlej bolj kot kdajkoli prej osredotočilo v osebi deželnega gospoda. O tem priča izgradnja deželnega glavnega mesta Munchna, zlasti pod Ludvikom I." 15 Weis, Montgelas (kot v op. 2), str. 332-5. 16 Walter Demel, Der bayerische Slaatsabsolutismus 1806/08-1817. Staats- und gesellschaftspoUtische Motivational unci llintergriinde der Reformara In derersten Phase des Konigreiehs Bayern (Miinchen, 1983), str. 64 si. in op. 289; idem, Die Siikularisation und die Entstehung des modernen bayerischen Staates, v: Bayern ohne Kloster'! (kot v op. 1), str. 464. 17 O tem različni prispevki v: Bayern ohne Kloster? in v: Kirmeier - Treml, ed., Glanz (oboje kot v op. 1). V. Poleg tega je bavarska država prevzela znatne finančne prihodke, seveda pa tudi bremena. Kratkoročni dobiček, ki je verjetno znašal okoli 20 milijonov goldinarjev, je bil po mojem mnenju odločilnega pomena, da so lahko leta 1805 postavili vojsko v bojno pripravljenost. Bavarska je imela namreč že leta 1799 28,2 milijonov goldinarjev dolga, ki se je leta 1803 povečal še za 23,7 milijonov, k čemur je na primer mediatizirana knezoškofija Bamberg prispevela 3,8 milijonov. Ko so bila v nekaj letih odtujena skorajda vsa samostanska posestva, skoraj povsem neokrnjene pa so ostale njihove gospoščinske pravice, je bil za prevzeta bremena (pokojnine, obveznost novega dotiranja škofij itd.) kmalu porabljen skorajda ves državni dobiček. Verjetno so šele v dvajsetih letih 19. stoletja prihodki od zemljiških davkov, odkupnin, gozdov itd. znova presegli hitro nazadujoča finančna bremena.18 Tako kot seje bal Krenner, se znatnega dela sekulariziranega premoženja seveda ni dalo usmeriti v bavarski fiskus. To je veljalo zlasti za nekdanja cerkvena posestva, ki si jih je Avstrija na izredno problematičen način prisvojila s sklicevanjem na pripadno pravico (droit d'epaves).19 VI. Bavarska se pri izvajanju sekularizacijskih ukrepov ni občutno razlikovala od drugih ozemelj. Potrebno je le primerjati potek ukinjanja samostanov na Bavarskem in na območjih na levem bregu Rena Napoleonove Francije, kjer pa so bile škofije že leta 1802 na novo organizirane. Tam so redovnike z desnega brega Rena, sicer z majhno popotnico, izgnali. Ostale nune in ostareli menihi so lahko v zbirnih samostanih počakali na večer življenja. Tudi ostali menihi so dobili skromno pokojnino, vendar pa so morali sprejeti mesto župnika, če jim je bilo ponujeno. Očitno je večina duhovnikov ostala. Toda samostani kot institucije in gospodarske enote so prenehali obstajati. Državni komisarji so zapečatili prostore oz. omare, da bi preprečili odtujitve, iskali aktivni in pasivni kapital ter sestavljali sezname samostanskih premičnin in nepremičnin. Njihovo vrednost, ki je bila zelo različna glede na samostan, so nato ocenili, pogosto ob pomoči lokalnih uradnikov. Dragocene dokumente, knjige in ostale predmete so poslali v državne centralne in pokrajinske arhive, knjižnice in zbirke. Cerkvena posest je bila delno vključena v državno posest, večinoma pa po letu 1803 kar se da hitro prodana na dražbah. Izkupiček je bi v večini primerov v povprečju nad ocenjeno vrednostjo, saj je bilo povpraševanje zlasti do leta 1806 veliko, pri tem skorajda ni bilo zadržkov iz verskih razlogov. Po enaki shemi je potekala sekularizacija na desnem bregu Rena, med drugim tudi na Bavarskem. Razlike v območjih na levem bregu Rena so bile povezane z različnimi zemljiškopravnimi in socialnimi danostmi. Tako je bil delež prodanih posestev na Bavarskem v povprečju največ 1% obdelovalnih površin, v departmajih na levem bregu Rena pa skupaj s posestvi posvetne provenience do leta 1813 okrog 12%! Po drugi strani pa so zemljiške in desetinske gospoščinske pravice na desnem bregu Rena v vrednosti več milijonov goldinarjev prešle v državne roke, medtem ko je francoska država takšne pravice 1798 ukinila brez odškodnin.20 Znatne, pogosto sicer precenjene izgube, pa so nastale pri kulturnih dobrinah vseh vrst: pri mojstrsko izdelanih liturgičnih predmetih, ki so jih pogosto stalili, baročnih slikah (za katere so sodobniki kazali malo zanimanja), recikliranih knjigah s »praznoversko« vsebino itd. Seveda je 1! Demel, Siikularisation (kot v op. 16), str. 460-4. 19 Volker Press, Das »Droit d'Fpaves« des Kaisers von Osterreich. Finanzkrise und Stabilisierungspolitik zwischen Luneviller und PrelJburger Frieden, v: Geschichte und Geseilschaft 6 (1980), str. 559-73. 20 Winfried MOller, Ein bayerischer Sonderweg? Die Siikularisation im links- und rechtsrheinischen Deutschland, v: Schmid, ed., Sdkularisation (kot v op. 1), str. 317-34, posebno 323-30. Numerični podatki za levo od Rena ležeče predele po: G. B. Clemens, Besitzumschichtungen im Rheinland aufgrund der Nationalgiiterauktionen (1803-1813), v: Georg MOlich, ed., Klosterkultur und Sdkularisation im Rheinland (Essen, 22002), str. 332 si. Od tega nekoliko odstopajo podatki pri: W. Schieder, Die Siikularisationspolitik Napoleons in den vier rheinischen Departements, v: Irene Crusius, ed., Zur Sdkularisation geistllcher Institutional im 16. und I8./I9. Jahrhundert (Gottingen, 1996), posebno str. 90-5. Po W. Schieder, Gegenstand der Edition, v: ders., ed., Sdkularisation und Mediatisierung in den vier rheinischen Departements 1803-1831, Bd. I (Boppard am Rhein, 1991), str. 43 si., so bili zbrani podatki 17.705 narodnih dobrin, od katerih je bilo 13.824 dejansko prodanih. prišlo do poneverjanja ter odtujevanja in sekularizacija je na nekaterih področjih, kot sta cerkvena glasba in voščena umetnost, pomenila prekinitev v razvoju. Po drugi strani pa so na primer umetnost izdelovanja jaslic, bratovščine in romanja, celo samostansko življenje kljub ukrepom državne cerkvene in verske politike živeli naprej oziroma prej ali slej ponovno zaživeli, čeprav v deloma novi obliki.21 V tem smislu je sekularizacija na Bavarskem sicer pomenila globoko zgodovinsko cezuro, vendar pa pri tem ni šlo za totalno prekinitev s preteklostjo. Iz nemščine prevedel Niko Hudelja 21 Cf. e.g. Rainer Braun, Blindes Wiiten? Der Umgang des Staates mit den sakularisierten Klosterkirchen und -gebauden, v: Bayern olwe Kloster? (kot v op. 1), str. 304-27; W. Hartinger, Sakularisierung der Volkskultur, v: Schmid, ed., 1803 (kot v op. 1), str. 339-59, ki tudi ugotavlja, da so se nekateri ordinariati že desetletja borili proti nekaterim oblikam ljudske kulture, preden so ga okoli leta 1770 nadaljevale posvetne gosposke, kot na primer Jožef II. Cf. Konrad Baumgartner, Die Seelsorge im Bistum Passau zwischen barocker Tradition, Aufklarung und Restauration (St. Ottilien, 1975), posebno str. 14-20. PETER PFISTER ARHIVI S FREISINŠKEGA STOLNEGA GRIČA IN NJIHOVA USODA MED SEKULARIZACIJO LETA 1802-1803 Nadškofijski arhiv si je med številnimi spominskimi prireditvami leta 2003 v počastitev dvestoletnice sekularizacije na Bavarskem s svojo razstavo pod naslovom Arhivi s Freisinškega stolnega griča in njihova usoda med sekularizacijo izbral zelo ozko in na prvi pogled nekoliko postransko tematiko.' Za »izvršitelje« sekularizacije so bili arhivi in registrature vsekakor izjemno zanimivi. Vedeli so, da so v njih dokazila za pravice in lastnino, ki so jih uradniki novega deželnega vladarja potrebovali za nadaljnje delovanje uprave in pravosodja in zagotovitev dohodkov. Šlo je za »bazo podatkov«, brez katere oblast ne more delovati. Prevzem pisnega oziroma tiskanega gradiva ukinjenih verskih ustanov s strani volilne dežele Bavarske je morda od zunaj vzbujal manj pozornosti, vendar predstavlja izredno pomemben del sekularizacije v Freisingu. Če so bile v arhivih predvsem starejše in važnejše listine in lastninski zapisi, ki so segali v zgodnji srednji vek, so registrature vsebovale akte, ki so bili neogibno potrebni za tekoče upravljanje. V »arhivski celotnosti« Freisinškega stolnega griča se zrcali množica verskih ustanov, ki so tukaj prestolovale vse do sekularizacije. 1 Temeljnega pomena v tej zvezi je razstavni katalog: Roland GOtz, Katalog der Ausstellung des Archivs des Erzbistums, v: Sigmund Benker - Roland GOtz - Peter Pfister, Verlusl und Gewinn. Die Sakularisation im Bistum Freising aus Sieht von Dombibliothek und Diozesanarebiv. Eine Ausstellung der Dombibliothek Freising (Diozesanbibliothek des Erzbistums Miinchen und Freising) und des Archivs des Erzbistums Miinchen und Freising (Freising, 2003), str. 78-141. Glede obravnavane tematike cf. tudi: Archive. Geschichte - Bestande - Teclinik. Festgabe fur Bernhard Zittel (= Mitteilungen fur die Archivpflege in Bayern, Sonderheft 8) (Miinchen, 1972); Sigmund Benker, Rundgang 28: Die bischoflichen Archive und der Archivsaal des Domkapitels, v: Freising. 1250 Jahre Geistliche Stadt. Ausstellung im Diozesanmuseum und in den historischen Raumen des Dombergs in Freising. 10. Juni bis 19. November 1989 (= Diozesanmuseum tur christliche Kunst des Erzbistums Miinchen und Freising, Kataloge und Schriften 9) (Miinchen, 1989), str. 432-9; Die Verstaatlichung der Klosterarchive, v: Rainer Braun - Joachim Wild et. al., Bayern ohne Kloster? Die Sakularisation 1802/03 und die Folgen. Eine Ausstellung des Bayerischen llauptstaatsarchivs (= Ausstellungskataloge der Staatlichen Archive Bayerns 45) (Miinchen, 2003), str. 114-21; Miinchen und Freising, v: FOhrer durch die Bistumsarchive der katholisehen Kirche in Deutscliland, ed. Bundeskonferenz der kirehlichen Archive in Deutschland (Siegburg, 21991), str. 127-33; Sebastian Gleixner, Von der fiirstbischoflichen Residenzstadt zum bayerischen Behordensitz. Die Eingliederung Freisings in das Kurfiirstentum Bayern 1802-1804, v: Hubert Glaser - Hannelore Putz, ed., Freising wird bairisch. Verwaltungsgeschichtliche und biographische Studien zur Wende von 1802 (= 37. Sammelblatt des Historischen Vereins Freising) (Regensburg, 2002), 13-140; Roland GOtz, Von Arbeo vom Internet. Geschichtsschreibung und Geschichtsforschung im Bistum Freising und im Erzbistum Miinchen und Freising. Ausstellung des Archivs des Erzbistums Miinchen und Freising anldsslich des 75-jiihrigen Griindungsjubilaums des Vereins fur Diozesangeschichte von Miinchen und Freising (= Ausstellungen im Archiv des Erzbistums Miinchen und Freising. Kataloge 4) (Miinchen, 1999); Walter Jaroschka, Reichsarchivar Franz Joseph von Samet ( 1758-1828), v: Archive. Geschichte - Bestande - Technik (kot zgoraj), str. I -27; Norbert Keil, Das Ende der geistlichen Regierung in Freising. Fiirstbischof Joseph Konrad von Schroffenburg (1790-1803) und die Sakularisation des Hochstifts Freising (= Studien zur altbayerischen Kirchengeschichte 8) (Miinchen, 1987); Edgar Krausen, Alte Archivriiume und Archiveinrichtungen. Bildbericht iiber Kloster- und Stiftsarchive in Bayern, Schwaben und Osterreich, v: Archive. Geschichte - Bestande - Technik (kot zgoraj), str. 28-33; Peter Pfister, Die Diozesanarchivare des Erzbistums Miinchen und Freising 1821-1960, Beitrage zur altbayerischen Kirchengeschichte 44 (1999), str. 141-69; Martin Ruf, Joseph Heckenstaller als Freisinger Hochstiftsarchivar. Ein Beitrag zur Geschichte des Freisinger Hochstiftsarchivs unter Fiirstbischof Joseph Konrad von Schroffenberg, Beitrage zur altbayerischen Kirchengeschichte 33 (1981), str. 115-29; Joachim Wild, Zur Geschichte der Archive von Hochstift und Domkapitel Freising, v: Hubert Glaser, ed., Hochstift Freising. Beitrage zur Besitzgeschichte (= 32. Sammelblatt des Historischen Vereins Freising) (Miinchen, 1990), str. 115-28. Na poznejšem Freisinškem stolnem griču, ki so ga kasneje poimenovali mons doctus (Grič učenjakov), je kot škof v prvih dveh desetletjih 8. stoletja deloval sv. Korbinijan; v cerkvi tamkajšnje knežje pfalce je že lahko opravljal božjo službo.2 Škofijo Freising je potem vzpostavil papež Gregor 111., ustanovil pa sv. Bonifacij zagotovo v pozni pomladi ali zgodnjem poletju 739. Že od takrat naprej je škof prebival na Freisinškem stolnem griču. Duhovno središče je postala pisarska šola na stolnem griču od škofa Arbea (764-783) naprej. Od leta 973 je vladala tesna vez med freisinškim škofom Abrahamom in Kranjsko marko. Kralj Oton II. je namreč freisinškemu škofu na Gorenjskem podaril ozemlje s središčem v Loki.3 Vladarje s svojo darovnico kajpak zasledoval predvsem kolonizatorske cilje. Freisinški škof je bavarske in koroške kmete naseljeval na redko poseljeno slovensko ozemlje med Škofjo Loko in Kranjem (Sorško polje). Med Abrahamovim škofovanjem so na Freisinškem stolnem griču nastali tudi znameniti tako imenovani Brižinski spomeniki.4 Gre za tri besedila v zvezi z javno spovedjo; ta je bila del spokornega bogoslužja, ki je bilo poleg osebne spovedi običajno in je med evharistično daritvijo sledilo evangeliju. Rokopis je bil nekakšen pontifikale z različnimi liturgičnimi besedili, ki jih je škof Abraham uporabljal med svojimi obiski na Slovenskem. Do leta 1802 naj bi bili spomeniki na sedežu freisinške knezoškofije. Do tega leta segajo tudi povezave med Freisingom in slovenskim ozemljem.5 Območje freisinške škofije je bilo stoletja sorazmerno majhno; na vzhodu in jugovzhodu je mejila s salzburško nadškofijo.6 Salzburg je znal krotiti sile, ki so težile po vzponu in samostojnosti, tako da je znotraj svojega neprimerno večjega škofijskega ozemlja ustanavljal lastne škofije v Krki (Gurk), Seckauu in Št. Andražu (St. Andra) v Labotski dolini in še posebej na Chiemskem jezeru.7 Te so bile v posvetnih in duhovnih zadevah popolnoma podrejene Salzburgu. Prva naloga freisinškega škofa kot duhovnega nadpastirja je bila, da deluje v svoji škofiji. V pomoč mu je bila »duhovna vlada« z generalnim vikarjem, delovnim telesom duhovnega sveta in oficialom kot duhovnim sodnikom.8 Škofija seje delila v dekanate in župnije, v katerih so poleg župnikov delovali tudi kaplani, spovedniki, pridigarji in beneficiati; vsi so imeli za opravljanje dušnopastirskih nalog pooblastilo freisinškega škofa. Freisinški škofje so imeli na temelju cesarskih privilegijev poleg tega številne suverene pravice, kot so bile tržne pravice, pravica do pobiranja mitnine in kovanja denarja, vrhovna sodna oblast in pravica, da so svoja naselja lahko utrjevali z obzidjem.9 Tako so postali podložni neposredno cesarju. Freisinški škof se je zategadelj, podobno kot drugi stari bavarski škofje, skliceval na svoj pravni položaj, kije bil enak vojvodskemu, in povrhu poskušal vzpostaviti svojo lastno deželno kneževino. Pravico do tega jim je ponujala Confoederatio cum principibus ecclesiasticis (Konfederacija s cerkvenimi knezi) cesarja Friderika II. iz leta 1220, ki jim je zagotavljala izvajanje »krvnega sodstva« oziroma podeljevanje le-tega v fevd. To svetno škofovo ozemlje, na katerem je bil škof kot deželni gospod 2 Peter Pfister, ed., Ein Segen fiir das Land. Der heiiige Korbinian, Bischofin Freising (Miinchen, 1999). 3 Alfons Ammer, Der vveltliche Grundbesitz des Hochstifts Freising, v: Joseph Schlecht, ed., Wissenschaftli-che Festgabe zum 1200-jahrigen Jubilaum des hI. Korbinian (Miinchen, 1924), str. 299-336; Helmutu Stahle-der, Das Hochstift Freising (= Historischer Atlas von Bayern. Altbayern 33) (Mtinchen, 1974); Joseph Mass, Das Bistum Freising im Mitteialter (Miinchen, 1986); Peter Pfister, Das Bistum Freising im Mitteialter, v: Leben aus dem Glauben II (StraBburg, 1989), 34-6; Sergij Vilfan, Lage und Struktur der Freisingischen Herrschaften in Krain, v: Hubert Glaser, ed., (kot v op. I), str. 351-61; Kirche in Bayern. Verhaltnis zu Herrschaft und Staat im Wandel der Jahrhunderte (= Ausstellungskataloge der Staatlichen Archive Bayerns 17) (Miinchen, 1984), 23-44. Cf. tudi: Peter Pfister, Die geschichtlichen Beziehungen des Bistums Freising zu Slowenien in der Spiitgotik im Lichte der Archivbefunde in Bayern, v: Janez HOfler - JOrg Traeger, ed., Bayern und Slowenien in der Friih- und Spiitgotik. Beziehungen - Anregungen - Paralielen. Erstes slowenisch-bayerisches Kunstgeschichtiiches Kolloquium (Regensburg, 2003), str. 59-78. 4 Cf. Lebendiges Biichererbe. Sakularisierung, Mediatisierung und die Bayerische Staatsbibliothek (= Bayerische Staatsbibliothek. Ausstellungskataloge 74) (Miinchen, 2003), str. 198 s. 5 Pfister, Die geschichtlichen Beziehungen (kot v op. 3), str. 60. 6 Mass, Das Bistum Freising im Mitteialter (kot v op. 3). 7 Ibid., str. 200. 8 Pfister, Die geschichtlichen Beziehungen (kot v op. 3), str. 62 s. ' Ibid., str. 62; GOtz, Katalog (kot v op. 1), str. 80. odgovoren le cesarju in državi, se imenuje Hochstift (duhovsko ali cerkveno gospostvo). Odslej so se smeli škofje kot tako imenovani knezoškofje naslavljati s S. R. I. P. (Sacri Romani Imperii Princeps), »knezi Svetega rimskega cesarstva«.10 Šele leta 1803 je škofovska služba na Bavarskem s sekularizacijo ponovno dobila svojo prvotno izključno duhovno funkcijo. Knezoškofje bil vrhovni predstavnik tako škofije kot cerkvenega gospostva. Da bi bil lahko kos svojim dušnopastirskim nalogam v škofiji in hkrati tudi izpolnjeval svoje socialne in kulturne dolžnosti v posvetnem gospostvu, si je moral iz posvetne, zlasti zemljiške posesti, zagotoviti denar in davke, toda tudi dajatve v naravi in delo. Zategadelj je dal škof Konrad III. leta 1316 v urbar vpisati vsa svoja posestva. Gre za najstarejše pričevanje o povezanosti med Freisingom in Škofjo Loko v arhivu nadškofije Miinchen in Freising. Tukaj tudi prvič srečamo barvno upodobitev freisinškega zamorca." Gospostvo in škofijo je potrebno strogo ločevati kot posvetno in duhovno področje sodne oblasti. Pogosto se je namreč dogajalo, da je bila razlika med gospostvom in škofijo glede na površino ozemlja velikanska. Škofovska oblast je slonela na različnih oblastnih organih. Od 14. stoletja pa globoko v 16. stoletje je bil knežji svet, podobno kot v sosednji Bavarski, edini osrednji pristojni organ za posvetno upravljanje freisinških posesti. Člani knežjega sveta so bili tako laiki (vicedom, dvorni nadzornik, glavar, kancler in dvorni maršal) kot tudi nekateri stolni kanoniki.12 Iz knežjega sveta seje razvil - po letu 1530 tako imenovani - dvorni svet, osrednji posvetovalni organ freisinškega škofa. Njegovi člani so bili: šest do osem svetnikov laikov, nekaj kanonikov, tajnik, dvorni nadzornik, kancler in predsednik. Pred nadaljnjo diferenciacijo upravnih organov (dvorna komora, duhovni svet) so v njegovo pristojnost spadale tudi duhovne in posvetne zadeve, kot npr. računska revizija nižjih uradov. Odkar je freisinški škof Ernest Bavarski (1566-1612) leta 1583 postal volilni knez v Kolnu in je zatorej moral v Freisingu imeti svojega namestnika, je bila potrebna bolj podrobna porazdelitev upravnih nalog. Od leta 1586 je obstajal poseben duhovni svet. Razen tega škof Ernest ni bil zadovoljen z upravljanjem komornega premoženja. Zato je bila 21. oktobra 1601 objavljena instrukcija za dvorno komoro13 in ustanovljen pristojni kolegialni organ za osrednje gospodarske in finančne zadeve kneževine. Dvorni komorni svet je moral skupaj z oskrbniki, kaščarji, upravitelji, fevdnimi prošti po uradnih okrožjih skrbeti za gospodarske zadeve. Od leta 1602 je imela poleg dvornega in duhovnega sveta tudi dvorna komora svojo lastno pisarno. Ta je spise hranila v lastnih registraturah. Stolni kapitelj je moral s svojo navzočnostjo v prvi vrsti podpirati škofa pri praznični božji službi, s čimer je prispeval k večji svečanosti. Zlasti pa je moral stati škofu ob strani pri vodenju škofije in kneževine.14 Stolni kapitelj je moral na primer obravnavati sleherno spremembo v 10 Pfister, Die geschichtlichen Beziehungen (kot v op. 3), str. 62. " Freisinški škofje so že v 13. stoletju, zlasti pa od 14. stoletja naprej, čutili potrebo po natančnejšem popisu svojih posestev. V urbarju škofa Emiha iz leta 1305 najdemo popise vseh bavarskih in južnotirolskih posesti. Popisal jih je neki meščan iz Škofje Loke. V urbarju škofa Konrada Sendlingerja z dne 1. junija 1316 so naštete vse posesti do Slovenske marke (Dolenjske). Na prvem listu je barvna iniciala, v kateri je videti škofov grb z zamorcem. Drugi barvni grb z zamorcem je na začetku seznama freisinških mestnih fevdov (list 94). Končno vsebuje tako imenovana knjiga zapiskov (poslovna knjiga) škofa Konrada Sendlingerja (1314-1322) pravne sezname škofijske pisarne, zlasti preglednice posesti in prepise listin. Razen besedil v zvezi z odvijanjem knezoškofijskega gospodarskega poslovanja je v knjigi tudi najstarejši škofijski matični spisek iz leta 1315 (več o tem zanimivem viru v prispevku Gertrud Thoma v tem zborniku). Vsa tri dela so danes v arhivu nadškofije Miinchen in Freising. 12 Pfister, Die geschichtlichen Beziehungen (kot v op. 3), str. 71 s. Cf. tudi: Helmut Rankl, Das vorreforniatorische tandesherrtiche Kirchenregiment in Bayern (1378-1526) (- Miscellanea Bavarica Monacensia 34) (Miinchen, 1971); Andrea Schwarz, Das bayerische Hofzahlamt und scin Schriftgut, v: Zeitschrifl fiir Bayerische Landesgeschichte 61 (1998), str. 209-32; Keil, Das Ende der geistliclien Regierung (kot v op. 1), str. 31-40. 13 Pfister, Die geschichtlichen Beziehungen (kot v op. 3), str. 71 s. 14 Roland GOtz, Das Freisinger Domkapilei in der letzten Epoche der Reichskirche (1648-1802/03). Studien und Quellen zu Verfassung, Personal und Wahlkapitulationen (= Miinchener Theologische Studien. I. Historischc Abteilung 36) (St. Ottilien, 2003), str. 43-92. župnijah. To je veljalo predvsem za pripojitve (inkorporacije) župnij. Razen tega je moral biti od sredine 13. stoletja naprej seznanjen s podelitvijo ali nakupom patronatskih pravic.15 Pristanek kapitlja je bil potreben tudi, če so župnije delili ali iz njih izvzemali posamezne cerkve oziroma špitale. S prenosom pravice izbire škofa na kapitelj so kanoniki pridobili prvovrstno institucionalno pravico, kije v marsikaterem pogledu utrdila in povečala njihov izjemen položaj v škofiji.'6 Omeniti je potrebno tudi njihov velik delež pri upravljanju škofije. S pravico konsenza je kapitelj prevzel bistveno soodgovornost in sodelovanje pri škofovskih zadevah in s tem pri zadevah škofije in posvetnih gospostev. Z organi vodenja škofije so bile tesno povezane kolegiatne ustanove na Freisinškem stolnem griču. Delno so imeli stolni kanoniki dodatno kot prošti kolegiatnih ustanov nadarbine. Številni kanoniki kolegiatnih ustanov so bili zaposleni v škofijski upravi in so se preživljali iz nadarbin ustanov. Tako je nastala ustanova sv. Andreja v Freisingu že pred letom 116217 in od 8. junija 1319 seji je pridružil kolegiatni kapitel sv. Janeza Krstnika kot druga sekularna kanoniška ustanova na Freisinškem stolnem griču.18 Po ugledu je bila ustanova sv. Andreja neposredno za stolnim kapitljem in je bila pred vsemi drugimi ustanovami v freisinški škofiji." Pravico podeljevanja izpraznjenih kanonikatov je imel - razen naslova prošta in dekana - glede na mesec Sveti sedež oziroma sam kapitelj. Škof, cesar in celo bavarski knez (oziroma volilni knez) pa so vendarle imeli pravico do izrabe »prve prošnje« z obvezo, da bodo med tem mesecem imenovali svojega kandidata. Čast prošta je na predlog škofa vedno podeljeval papež enemu izmed freisinških kanonikov. Leta 1789 je dr. Joseph Jakob Heckenstaller iz regensburške škofije vstopil v kapitelj ustanove sv. Andreja in postal sodelavec freisinške duhovske vlade; pozneje ga bomo še srečali v vlogi poslednjega freisinškega knezoškofijskega arhivarja. Ustanovna cerkev sv. Andreja je bila romanska troladijska bazilika z desetimi oltarji na zahodni strani knezoškofijske rezidence. Po sekularizaciji je bavarski volilni knez Maks IV. Jožef z dekretom dne 23. decembra 1803 ukazal, naj porušijo vsa poslopja in ustanovno cerkev, šolo in vse stavbe na stolnem griču, ki so pripadale ustanovi sv. Andreja. Majhna in najmlajša kolegiatna ustanova sv. Janeza Krstnika je bila v senci drugih mestnih ustanov. Njena cerkev pa še danes izpričuje njen obstoj, saj zapira severno steno štirikotnega dvorišča, ki ga še obkrožajo stolnica ter nekdanji konjušnica in knezoškofijska rezidenca. Ustanovo so leta 1319 najprej uredili za prošta, dekana in šest kanonikov. Od sredine 16. stoletja pa so v njej bivali prošt, dekan in trije kanoniki, ki svojih kornih dolžnosti od časa škofa Henrika III. (1541-1551) niso več opravljali v svoji ustanovni cerkvi, ampak v stolnici, kjer jih je stolni kapitelj obravnaval kot svoje lastne korne vikarje.2" Vsa prazna kanoniška mesta je oddajal freisinški škof, mesto prošta enemu izmed freisinških stolnih kanonikov, kanonikate pa brez formalnih pogojev duhovnikom ali bodočim prejemnikom mašniškega posvečenja. Duhovne in svetne strukture, ki so do sekularizacije obstajale na Freisinškem stolnem griču, so vidne tudi na priloženem načrtu, ki povzema stanje kmalu po letu 1800. Načrt temelji na treh predlogah.2' Ozadje predstavlja star katastrski posnetek Dionysa Groba, ki je nastal avgusta in septembra 1809; vzhodni del na levi strani je 14. novembra 1803 nastala akvarelna risba s tušem Thomasa Roslerja in zahodni del akvarelna perorisba Thomasa Heigla iz leta 1803. 15 Pfister, Die geschichtlichen Beziehungen (kot v op. 3), str. 66-71. 16 GOtz, Das Freisinger Domkapitel (kot v op. 14), str. 63-6. Razen tega je imel stolni kapitelj svoj pečatnik in seveda tudi lastno posestno upravo. " Peter Pfister, Freising-St. Andreas, v: Freising 1250 Jahre geistliche Stadi (kot v op. 1), str. 135-9. 18 Peter Pfister, Freising-St. Johann Baptist, v: ibid., str. 140-2. K temu je treba prišteti še Malo dodatno ustanovo Freising-St. Paul, ki je bila 1251 ustanovljena za štiri stolne vikarje kot beneficij oltarja sv. Pavla v južni stranski ladji stolnice. Ustanova Freising-St. Paul je ostala za stalno pridružena stolnemu kapitlju. Dne 27. novembra 1802 sojo ukinili. Cf. Peter Pfister, Freising-St. Paul, das Annex-Stift, v: ibid., str. 144. " Pfister, Freising-St. Andreas (kot v op. 17), str. 135-7. 20 Pfister, Freising-St. Johann Baptist (kot v op. 18), str. 140 s. 21 Cf. GOtz, Katalog (kot v op. 1), tukaj posebno str. 80-2. Zarisanih je naslednjih šest registratur in arhivi na stolnem griču: 1. Knezoškofijski arhiv, ki ga sestavljajo trije, drug nad drugim zgrajeni prostori v južnem stolničnem zvoniku.22 Dostop do tega, zagotovo najpomembnejšega arhiva, v katerem so bili shranjeni najvažnejši dokumenti glede pravic in posesti knezoškofije, je bil iz notranjosti stolnice v višini orgelske empore. Še danes vodijo zidane polžaste stopnice do teh treh obokanih dvoran. Na majhnih oknih so bile takrat in so še danes železne naoknice, ki naj bi varovale arhiv pred požarom in vlomi. Opremo so sestavljali prenosljivi arhivski zaboji in nepremični regali. V vrhnjem prostoru so še danes vidni ostanki lesenih regalov. 22 Ibid., str. 82. 2. Registratura knezoškofijskih svetnikov v pritličju vzhodnega krila rezidence.23 V pritličju tega vzhodnega krila je bila registratura razporejena v dveh prostorih (4. in 5. okno desno od vhoda) in v majhnem predprostoru. Pot do registrature je vodila čez notranje dvorišče. 3. Arhiv stolnega kapitlja ob južnem krilu stolničnega križnega hodnika.24 Stolni kapitelj je kot samostojna institucija štel 23 duhovnikov, ki so imeli pravico voliti škofa, pravico do lastnega pečata in samostojnega upravljanja s posestjo. Tako je nastala njihova lastna zbirka listin, popisov posesti, zapisnikov sej, računov in drugih spisov. Arliiv stolnega kapitlja ob južnem krilu stolničnega križnega hodnika 4. Registratura v dvorišču stolnega sindika (pravnega svetovalca).25 Sindik je bil za vse upravne zadeve kapitlja pristojni jurist, ki je imel v tem baročnem poslopju svoje stanovanje in urad. Dokumente, ki jih je potreboval za urejanje tekočih zadev, je hranil v lastni registraturi. 5. Arhiv kolegiatne ustanove sv. Andreja26 so zgradili 1780 na jugozahodnem vogalu ustanovne cerkve. Ko so cerkev 1803/04 porušili, je arhiv ostal. Danes služi za stanovanje, vendar pa zamrežena okna v pritličju spominjajo na nekdanjo vlogo stavbe, v kateri so bile shranjene arhivalije. 6. Arhiv ustanove sv. Janeza Krstnika v zakristiji ustanovne cerkve. Njena dokumentacija je bila tako pičla, da sojo shranjevali kar v zakristiji in v dodatni omari na orgelski empori. Izmed teh arhivov se je v celoti in skupaj z opremo ohranila le baročna arhivska dvorana stolnega kapitlja (kot eden redkih zgodovinskih arhivskih prostorov na Bavarskem sploh). Arhiv je nastal na prelomu s 1. v 2. tisočletje, ko seje posestna uprava stolnega kapitlja ločila od knezoškofijske 23 Ibid., str. 83. 24 Ibid., str. 84. 25 Ibid., sir. 85. 26 lbid., str. 86. in se osamosvojila. Kazala po letu 1374 poročajo o razčlembi fonda listin, uradnih knjig in spisov kot tudi o njihovem številu. Lega arhiva med stolnimi poslopji kaže na funkcionalno povezanost za stolni kapitelj pomembnih prostorov v višini prvega nadstropja srednjeveškega kapiteljskega doma.27 Tod so v letih 1732-1734 po načrtih dvornega zidarskega mojstra Johanna Lorenza Hirschstotterja in mestnega zidarskega mojstra lgnaza Reiserja zgradili, razširili in na novo opremili prostore za knjižnico in arhiv. Če so imeli vstop v baročno knjižnico vsi člani kapitlja in tudi izbrani tuji obiskovalci, je bil arhiv dostopen le stolnemu dekanu in izbranim članom kapitlja kakor tudi arhivarju in sindiku. Arhiv od nekdanje kapiteljske sejne sobe še danes ločijo železna vrata. Prehod iz knjižnice v arhiv na drugi strani zapirata drsni knjižni regal in vrata z dvema od znotraj pomičnima zapahoma. Ogrevanja in luči ni bilo. Kamnita tla so prispevala, daje bil arhiv čimbolj varen pred požarom, vendar pa hkrati omejevala delo na topli letni čas. Kapitelj je skrbno čuval arhiv kot sanctuarium (svetišče) svojih izbrancev. Poglavitna skrb arhivarja stolnega kapitlja je bilo poleg varnega shranjevanja dokumentov urejanje in popisovanje čedalje večjega fonda, neprenehen in strokoven nadzor kakor tudi določanje reda glede uporabe zahtevane dokumentacije s strani članov kapitlja in njegovih uradnikov. Odgovorni sindik za upravo stolnega kapitlja je marca 1765 zaprosil za pomoč pri skrbi za arhiv.28 Kot vrhovni upravni uradnik kapitlja je bil sindik poleg vodenja zapisnika na sejah odgovoren tudi za registratura, ki je bila v njegovem dvorišču, in za kapiteljski arhiv. Zaradi številnih drugih zadolžitev se vsekakor ni mogel v zadostni meri posvečati tej nalogi. Ta vprašanja je kapitlju predstavil sindik Johann Fidelis Baur in pri tem poročal, daje potrebno »glede arhiva izdati posebne odredbe«; ob tem je prosil za pomoč in omenil tudi poseben pomen arhiva: »Če bi od sindika, ki mu je naloženih veliko nalog, zahtevali, da jih vse izpolni, bi pričakovali nekaj nemogočega, kot to dokazuje dosedanja služba. Če pa bi zadeve bolje uredili, bi lahko bolje delal. Prečastiti stolni kapitelj bi moral vsekakor vestno skrbeti za to, da bo arhiv kot svetišče izbranih članov kapitlja zelo negovan in urejen. Samo tako bo kapitlju omogočeno, da bo iz zapisov v arhivih v vseh mogočih okoliščinah s predložitvijo aktov tudi zares imel korist. V nasprotnem primeru kapitlju vse njegove pravice ne bi bile niti poznane. Ravno zaradi teh razlogov in velike koristi, ki lahko nastane iz tega, prosim, da bi arhivsko ureditev in zapisovanje zaupali gospodu Wolfgangu Piittingerju in mu zagotovili ustrezno plačilo. Gospod Pattinger naj bi pričel urejati akte in jih pravilno razporejati prihodnjo pomlad ali poletje (saj pozimi v arhivu tako ali tako ni mogoče delati) in bi sčasoma poskrbel tudi za boljšo opremo.«29 Kapitelj je odločitev o tem nekoliko odložil, tako daje šele julija 1765 imenoval predlaganega duhovnika Wolfganga Pattingerja za kapiteljskega arhivarja in knjižničarja. Še pred sekularizacijo so morali freisinške arhive dvakrat, leta 1796 in 1800-1801, umakniti iz mesta,30 saj so se dogodki koalicijskih vojn, kijih je država vodila proti revolucionarni Franciji, v teh letih odvijali v bližini Freisinga. Stolni arhivar Joseph Jakob Heckenstaller je moral stolnični zaklad ter knezoškofijski in kapiteljski arhiv pred prihodom Francozov spraviti na varno. Dragocenosti in arhivalije so shranili v zaboje in jih na splavih po Isarju in Donavi odpeljali na freisinški posestvi Ulmerfeld in Hollenburg. Opolnomočeni cesarski minister na munehenskem dvoru Joseph Johann grof Seilern und Aspang je ob prvem potovanju lastnoročno podpisal ustrezen potni list, s čimer naj bi tovoru povsod zagotovili neoviran prevoz: »Iz freisinške knezoškofije so po vodi in pod nadzorom duhovnega svetnika gospoda Heckenstallerja odposlali 60 do 70 zabojev in kovčkov delno s knezoškofijskimi delno s kapiteljskimi arhivi, srebrom, perilom itn. na freisinško gospostvo Ulmerfeld v Avstriji. Zato pozivamo vse krajevne oblasti glede na njihov položaj, da omenjeni pošiljki povsod zagotovijo varen in neoviran prehod, tudi dajo prednost, če je to mogoče.«31 Heckenstallerju se je zares posrečilo, da je zaupane mu dragocene predmete in dokumente neokrnjene in nepoškodovane spet pripeljal v Freising. 27 Ibid., str. 93 s. 2" AEM L 92, Protokol stolnega kapitlja z dne 5. marca 1765 (Rapular); GOtz, Katalog (kot v op. I), str. 99. 29 GOtz, Katalog (kot v op. 1), str. 99. 30 Phster, Diozesanarchivare (kot v op. 1), str. 141-69; GOtz, Katalog (kot v op. 1), str. 104-8. 31 GOtz, Katalog (kot v op. 1), str. 106. Arhiv stolnega kapitlja znotraj stolničnega kompleksa. Tloris stolnice in sosednjih zgradb v nivoju 1. nadstropja; litografija Franca Ksaverja Metlenleiterja na podlagi risbe Thomasa Heigla, v.- Joseph von Heckenstaller, Dissertatio historica de antiquitate et aliis quibusdam memorabilibus cathedralis ecclesiae Frisingensis ... (Miinchen, 1824) «M»pwiiuiijiivrwu ■' 1 .-I." .■■iMWBmiBWWWPiH.Jf-- Freising z južne strani z mostom čez Isar in splavom. Bakrorez Franca Ksaverja Jungwiertlia po sliki Janeza Krstnika Devrerja, okoli 1772 (izsek) Arhivska dvorana stolnega kapitlja Ni pa jim bilo več dano, da bi tod dolgo ostali. Še pred sklepom državnega poslanstva (Reichsdeputationshauptschluss) 25. februarja 1803 je bavarski volilni knez Maks IV. Jožef avgusta 1802 ukazal vojaško zasedbo Freisinga. Dne 27. novembra 1802 je bil bavarski prevzem oblasti v Freisingu izvršen s tako imenovanim civilnim prevzemom. Takoj so zapečatili vse blagajne in naravne zaloge, pa tudi arhive in registrature, da bi tako zagotovili Bavarski premoženje, pravice in dokaze o lastništvu.12 To je ustrezalo navodilom, ki jih je volilnoknežji generalni komisar Johann Adam pl. Aretin prejel glede arhivov in registratur pri civilnem prevzemu in sta jih 24. novembra 1802 lastnoročno podpisala volilni knez Maks IV. Jožef in njegov minister Maksimilian baron Montgelas. Med njimi je - sklicujoč se na ustrezno prusko navodilo - pod točko 9 naslednji konkretni predpis: »Vse javne blagajne in arhive, tudi registrature, se morajo čimprej zapečatiti... Tiste registrature, ki vsebujejo za urejanje tekočih zadev potrebne dokumente in spise, se vrnejo registratorjem pod zaprisego, da ne bodo ničesar izgubili; arhivi pa ostanejo zapečateni in pod posebnim nadzorom komisarjev, da bi pri izvrševanju svojih nalog lahko iz njih pridobili potrebne podatke. Pečatenje se opravi s kraljevskimi (pruskimi) pečati ... Če komisarji ne bodo zmogli opraviti pečatenja po vseh krajih, se morajo obrniti na poveljujoče oficirje, ki bodo z nižjimi oficirji namesto komisarjev poskrbeli za vse potrebno.«33 Generalni komisarje celo prejel večje število »graviranih signet«, da bi lahko izvedel pečatenje po nalogu in hkrati v imenu bavarskega volilnega kneza. Dejanski prevzem arhivov na Freisinškem stolnem griču je po nalogu generalnega komisarja opravil volilnoknežji tajni deželni arhivar Franz Joseph Samet.34 Podrobneje o tem poroča dnevnik v zvezi s civilnim prevzemom 28. novembra 1802, ki gaje vodil sekretar komisije Joseph Anton Eisenrieth: »Volilnoknežji tajni deželni arhivar Sammet je prejel pooblastilo, da se poda do knezoškofijskega arhivarja (Johanna Baptista) pl. Brauna in od njega zahteva ključe in sezname arhiva, ki je bil zaupan njegovemu nadzoru, arhiv sam pa v njegovi navzočnosti zapečati. Isto pooblastilo je zgoraj omenjeni volilnoknežji tajni deželni arhivar prejel v zvezi s stolnim arhivom in knjižnico, ki ju je nadziral arhivar in knjižničar stolnega kapitlja (Simon) RaBhofer.«35 Prevzem 32 Ibid., str. 109-18. 33 BayHStA, Gencralkommissariat Freising und Miihldorf 4, Prod. 7. - GOtz, Katalog (kot v op. I), str. 110. 34 Več o tej izjemni arhivarski osebnosti v: Jaroschka, Reichsarchivar Franz Joseph von Samet (kot v op. 1). 35 BayHStA, Generalkommissariat Freising und Muhldorf 4, Prod. 9. - GOtz, Katalog (kot v op. 1), str. 112. arhivov na Freisinškem stolnem griču je bil torej opravljen, tako da so Sametu najprej izročili ključe in kataloge. Volilnoknežji arhivski pečat - gre za volilnopalatinsko-bavarski pečat tajnega, leta 1799 ustanovljenega deželnega arhiva, ki je bil v rabi od tega leta naprej - so odtisnili tudi na vrata, ki so vodila v nekdanji arhiv stolnega kapitlja. Tako je bil vzpostavljen zunanji znak za prevzem bavarske oblasti v Freisingu. Pečat se je ohranil vse do danes in predstavlja zelo redek dokaz Po zelo različnih poteh so izbrane freisinške arhivalije po letu 1802 prispele v različne miin-chenske arhive.16 V volilnoknežji tajni deželni arhiv (danes Bayerisches Hauptstaatsarchiv/Bavarski osrednji arhiv, Miinchen) so leta 1804 prišle zelo stare listine, pečatniki, uradne knjige in akti, ki so pomembni za zagotovitev pravic in posesti kakor tudi za raziskovanje deželne zgodovine. Hkrati je v Državni arhivski konservatorij (danes Staatsarchiv/ Državni arhiv, Miinchen) prispela množina manj pomembnih spisov. Od sekularizacije nedotaknjeni so ostali akti freisinške škofijske uprave, ki je v Freisingu pod vodstvom Josepha Jakoba Heckenstallerja (1748-1832) delovala do leta 1821.37 On, zadnji knezoško-fijski arhivarje zdaj postal upravitelj freisinške škofije in rešitelj številnih freisinških zgodovinskih virov. Ob ukinitvi freisinških arhivov je pred uničenjem in razprodajo rešil mnogo dokumentov, ki so veljali za nepomembne in so jih zato zavrgli. »Heckenstallerjeva zbirka« - h kateri med drugim spadata že uvodoma omenjena urbar in poslovna knjiga škofa Konrada III. Sendlingerja z njegovimi številnimi vpisi v zvezi s Škofjo Loko - sestavlja danes osrednji fond arhiva nadškofije Miinchen in Freising v Miinchnu. Konkordat iz leta 1817 (čl. II) je prenesel škofijski sedež iz Freisinga v Miinchen in hkrati povzdignil škofijo v nadškofijo. Novo jurisdikcijsko območje, ki mu je pripadel del nekdanjega salzburškega ozemlja, je bilo potrjeno s cirkumskriptno bulo 1. aprila 1818. Razglasili so jo sicer šele 23. septembra 1821, in sicer potem, ko so s tegernseejsko izjavo (v kateri je kralj zagotovil, da se škofova zaprisega na ustavo nanaša le na civilni red in v ničemer ne zavezuje, kar bi nasprotovalo božjim zapovedim in cerkvenim uredbam) začasno ublažili napetosti med državo in cerkvijo. Dne 28. oktobra 1821 je bil ustanovljen stolni kapitelj v Miinchnu, na praznik vseh svetih je Lothar Anselm baron Gebsattel (1821-1846) iz rok papeškega nuncija v miinchenski cerkvi sv. Mihaela prejel škofovsko posvetitev, 4. novembra pa palij, nadškofovsko znamenje. Naslednji dan je Gebsattel svečano prejel v posest Mariji posvečeno miinchensko stolnico in nadškofijo. V tem letu seje tudi škofijska uprava s svojimi akti preselila iz Freisinga v Miinchen.18 Selitev je organiziral registrator Martin Deutinger (1789-1854), ki je poskrbel za novo ureditev in registraturo ter dodal akte, ki so izvirali iz nekdanjega salzburškega dela škofije.39 Prvi sedež škofijske uprave in njenih aktov v Miinchnu, ki se je kmalu izkazal za nezadostnega, je bil v nekdanjem dekanijskem dvorišču kolegiatne ustanove Pri naši ljubi Gospe.40 Pozneje seje škofijska 36 GOtz, Katalog (kot v op. 1), str. 120-36. 37 Pfister, Diozesanarchivare (kot v op. I), str. 141-9. 38 Peter Pfister, Das Erzbistum Miinchen und Freising, v: Leben aus dem Glauben IV (StralJburg, 1991), str. 11. 39 Pfister, Diozesanarchivare (kot v op. 1), str. 149-56; GOtz, Katalog (kot v op. 1), str. 128 s. 40 Peter Pfister, Das Kollegiatstift Zu Unserer Lieben Frau in Miinchen, v: Monachium Sacrum, Festschrift zur neposredno iz časa prevzema Freisinga. Volilnoknežji arhivski pečat na vratih nekdanjega kapiteljskega arhiva uprava preselila v del nekdanjega karmeličanskega samostana. Tod so šele v šestdesetih letih 19. stoletja fond ordinariata ločili na zgodovinski arhivski fond in tekoči fond registrature. Arhiv in registratura pa sta imela še naprej skupne prostore v stavbi ordinariata v Pfandhausstrafie v središču Munchna. Med drugo svetovno vojno so arhiv v veliki meri preselili. Žal so 25. aprila 1944 med bombardiranjem Munchna zgoreli preostali deli arhiva in registratura generalnega vikarja. Po vojni je bil arhiv nameščen v začasni stavbi ordinariata, v palači Montgelas na Promenadeplatzu. Po letu 1958 so se uprava, prostori za uporabnike in depoji arhiva nadškofije Miinchen in Freising preselili v vzhodni del nekdanje karmeličanske cerkve. Depoje v opuščeni cerkveni kripti so glede na požarno varnost in hladilno tehniko nazadnje posodobili v letih 1999-2000. Najpomembnejši fondi v nadškofijskem arhivu so danes med drugim: — okrog 1500 listin iz obdobja od leta 1147 do 1934 — Heckenstallerjeva zbirka k zgodovini škofije Freising (z mnogimi knezoškofijskimi gospodarskimi knjigami in zlasti arhivalijami, ki zadevajo ozemlje loškega gospostva) — akti in zapisniki nadškofijskega ordinariata (od 16. stoletja naprej). V poslopju nekdanje knezoškofijske konjušnice in galerije v Freisingu so od leta 1994 spet shranjeni arhivski fondi. Tukaj je namreč nameščen depo nadškofijskega arhiva z okoli 80 arhivi različnih župnij in kuracij kakor tudi nekaj dekanatskih arhivov, ki jih je moč pregledovati v čitalnici nadškofijskega arhiva v Munchnu. Njegova poglavitna naloga je sprejemati arhive župnij in kuracij, ki ne morejo poskrbeti za strokovno hrambo ali nimajo več svojega duhovnika.41 Tako imamo po 200 letih po sekularizaciji na Freisinškem stolnem griču spet škofijski arhiv. Iz nemščine prevedel Jože Lebar 500-Jahr-Feier der Metropolitanklrche Zu Unserer Lieben Fran In Miinchen. Bd. I, ed. Georg Schwaiger (Miinchen, 1994), str. 291-473, tukaj 429 s; GOtz, Katalog (kot v op. 1), str. 130 s. 41 Ta čedalje pomembnejša naloga izhaja iz arhivskega reda Archivordnung fur die Seelsorgsstellen in der Erzdiozese Miinchen und Freising, § 1 odst. 5, v: Amtsblatt fiir das Erzbistum Miinchen und Freising št. 6, dne 13. februarja 1989, str. 131-139, tukaj 132. JUDITA ŠEGA EVIDENTIRANJE ARHIVSKEGA GRADIVA FREISINŠKEGA LOŠKEGA GOSPOSTVA V prispevku je predstavljen projekt evidentiranja arhivskega gradiva za freisinško loško gospostvo, ki ga pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana izvajamo od leta 1997 v Bayerisches Hauptstaatsarchiv v Miinchnu. Prvi dve leti smo za izvedbo naprosili dr. Matjaža Bizjaka iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani, zadnja leta pa ga izvajamo strokovni sodelavci arhiva. Preden konkretno spregovorim o rezultatih dosedanjega evidentiranja, naj na kratko predstavim nastajanje in kasnejšo usodo arhivskega gradiva freisinškega loškega gospostva, ki je bilo ob sekularizaciji leta 1803 v celoti zaseženo. To je veljalo tako za gradivo, ki so ga usodnega leta hranili v loški pisarni, kot tudi za tisto, ki se je takrat nahajalo v pisarni v Freisingu. Večina dopisov se je hranila v obeh. V škofjeloško so se skozi stoletja stekali dopisi, ki jih je svojim uradnikom pošiljal zemljiški gospod iz Freisinga, obenem pa so tu ostajale kopije originalnih dopisov, ki so jih loški uradniki pošiljali v obratni smeri. V freisinški pisarni je bilo ravno obratno. Poleg raznih dopisov so bile za informiranost zemljiškega gospoda bistvenega pomena tudi računske knjige in urbarji. Vpogled vanje gaje seznanjal z dohodki, ki jih je prinašalo gospostvo. Zato so z enim izvodom urbarja vedno razpolagali v Freisingu, drugi pa je služil potrebam loškega kaščarja.1 Ob sekularizaciji gospostva je bilo vse arhivsko gradivo zaseženo. Njegova nadaljnja usoda je bila zelo različna, kar še posebej velja za gradivo škofjeloške pisarne. Novi oblastniki se za dokumentacijo svojih predhodnikov niso prav dosti menili. Večjega zanimanja so bile deležne le pergamentne listine, ki jih je Zgodovinsko društvo za Kranjsko sistematično zbiralo na škofjeloškem gradu in jih nato odpeljalo v Ljubljano, ostalo gradivo (razni dopisi, urbarji) pa je šlo svoja pota in bi prav klavrno končalo pri goriških trgovcih kot ovojni papir, če ne bi zanj po naključju izvedel dr. Franc Kos. Kakšna nepopravljiva škoda bi s tem nastala, vidimo, če podrobneje pregledamo Doneske k zgodovini Škofje Loke in njenega kraja,2 v katerih je Kos objavil regeste v zadnjem hipu rešenih dokumentov. Njihove originale danes hrani Arhiv Republike Slovenije. Nekoliko bolj je bila usoda naklonjena delu gradiva, kije bilo shranjeno v freisinški pisarni in ga danes hranita Bayerisches Hauptstaatsarchiv in Archiv des Erzbistums Miinchen und Freising v Miinchnu. Glede na dejstvo, da naj bi freisinška škofija po sekularizaciji loškega gospostva obdržala le gradivo cerkvenega značaja, bi pričakovali, da bomo v nadškofijskem arhivu našli le tovrstno gradivo, v državnem arhivu pa vse ostalo, vendar ni tako. Razlog za takšno stanje je bila nedoslednost ob delitvi gradiva, kije povzročila, da seje marsikatera arhivalija znašla drugje, kot bi jo sicer pričakovali, prav tako pa se je z delitvijo razbila prvotna ureditev gradiva. O tem, kaj konkretno bomo našli v posameznem bavarskem arhivu, je dr. Pavle Blaznik nadrobneje pisal v Arhivistu' in prvi številki revije Arhivi.4 Pri tem naj le opozorim, da glavni bavarski državni arhiv sedaj hrani tudi del gradiva, ki so ga ob Blaznikovem evidentiranju hranili v Staatsarchivu oz. Kreisarchivu v Miinchnu. Blaznik je celotno gradivo za freisinško loško gospostvo v Miinchnu pregledal leta 1954 in ga dal delno tudi mikrofilmati. Obsežna zbirka s ' Pavli; Blaznik, O virih za freisinško in briksenško posest na Slovenskem, Arhivi 1 (1978), str. 17-8. 2 Franc Kos, ed., Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja (Ljubljana, 1894), str. IV-V. 5 Pavle Blaznik, O zbirki mikrofilmov v škofjeloškem muzeju, Arhivist 8 (1959), str. 61-5. 4 Kot v op. 1. skupno 2978 posnetki se danes nahaja v Enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki in je v celoti popisana v inventarju. K zbirki spada tudi preko 2000 fotokopij mikrofilmskih posnetkov. O vsebini teh posnetkov je Blaznik pisal v prej omenjeni reviji Arhivist.5 Obsežno arhivsko gradivo in omejena finančna sredstva takrat Blazniku niso dovoljevala, da bi dal mikrofilmati vse na loško gospostvo nanašajoče se gradivo. Z namenom, da bi obstoječo mikrofilmsko zbirko izpopolnili in pridobili natančnejše podatke o gradivu, ki ga za loško gospostvo hrani Bayerisches Hauptstaatsarchiv, smo se v Zgodovinskem arhivu Ljubljana lotili podrobnega evidentiranja tega gradiva. Ob prvem obisku v Miinchnu je dr. Matjaž Bizjak pregledal vsa arhivska pomagala (repertorije, inventarje, popise) in jih v delih, ki se nanašajo na loško gospostvo, prepisal oz. dal fotokopirati. S tem je Zgodovinski arhiv Ljubljana pridobil obsežno in zelo natančno evidenco, ki nam služi kot vodnik skozi različne serije gradiva, v katerih so zbrani dokumenti loškega gospostva. Starejše listinsko gradivo, med katerim so tudi najstarejši zapisi, ki se nanašajo na loško gospostvo, hranijo v dveh serijah: - Hochstift Freising (škofijske listine od 891 do 1400) - Domkapitel Freising (listine stolnega kapitlja od 906 do 1400) V teh dveh serijah so po kronološkem vrstnem redu in zaporednih številkah zbrane vse listine, ki so nastale pred letom 1400. Večina od teh (pred 1365) je objavljena in v knjižni obliki dostopna raziskovalcem. V letih 1870-1871 jih je objavil Joseph Zahn.6 Kdor pa bo želel uporabiti originale, shranjene v Bayerisches Hauptstaatsarchivu, bo svoje delo začel s pregledom arhivskih popisov za obe seriji listin pred letom 1400. Listine so popisane kronološko z navedbo zaporedne številke, datuma nastanka, izstavitelja, pečatitelja, stare signature in morebitnih objav. Listine, ki so nastale po letu 1400, so še nerazdeljene in so razvrščene le po kronološkem vrstnem redu.7 Popis vsebuje enake podatke kot pri starejših listinah. Poleg teh treh popisov obstaja še posebna rokopisno-tipkana zbirka regestov vseh freisinških listin,8 iz katere smo črpali vsebinske podatke o posameznih listinah. Za listine do leta 1500 razpolagamo le s kratkimi povzetki regestov, po letu 1500 pa z njihovimi celotnimi prevodi. V naše evidentiranje so bile zajete vse še neobjavljene listine, ki so nastale po letu 1300 in se nanašajo na freisinško loško gospostvo. Do leta 1400 je takšnih listin 37. Vse so sedaj kot fotokopije dostopne v Enoti Zgodovinskega arhiva v Škofji Loki, na mikrofilmih pa na sedežu Zgodovinskega arhiva v Ljubljani. Iz 15. stoletja je takšnih listin 45, nato pa do leta 1734 še 43. S fotokopijami teh listin ne razpolagamo, mikrofilmi pa so na voljo v Ljubljani. Listine so vsebinsko zelo raznolike. Kar nekaj se jih nanaša na podelitve loških fevdov in na podelitve gospostva ali posameznih gradov (loškega, starološkega) v oskrbo. Nadalje bomo v pergamentnih listinah našli bogate podatke o razmerju med gospostvom in meščani. Slednji so svoje privilegije želeli zavarovati tudi tako, da so jih dajali vedno znova potrjevati na novo nastopajočemu škofu. Ne manjka tudi takšnih dokumentov, ki govore o sporih med mestom Škofja Loka in loškimi podložniki in med loškim gospostvom ter sosednjimi gospostvi in mesti. Zaradi ribolovnih pravic in ribolovnih območij so prišli v spor z goričanskim gospostvom, zaradi pravic okoli lesa so morali večkrat sklepati poravnave z mestom Kranjem. Posamezni posnetki se nanašajo na podelitve oz. prevzeme služb gospoščinskih nameščencev (glavarja, kaščarja, protipisarja) in na pobiranje desetine in mitnine. Za preučevanje cerkvenih vprašanj so tu še listine, ki se nanašajo na umestitve duhovnikov in posamezne beneficije. Večkrat se omenjata Schwarzov beneficij in beneficij sv. Katarine. Poleg originalnih listin smo evidentirali oziroma izpisali regeste tudi vseh freisinških listin, ki s Kot v op. 3. 6 Joseph Zahn, ed., Codex dipiomaticus Austriaco-Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Čsterreich (I) in II, FRA, DA 31 in 35 (Wien, 1870, 1871). 7 Matja2 Bizjak, Evidentiranje virov za freisinška gospostva na Slovenskem v miinchenskem BayHStA, v: Evidentiranje virov za zgodovino Slovencev v tujini. 18. zborovanje Arhivskega društva Slovenije (Ljubljana, 1999), str. 11-5. 8 Zbirka nosi naslov Freisinger Urkunden-Regestcn (listine C). so se ohranile zapisane posredno v kasnejših listinah ali prepisih. Razpolagamo s podatki o petih takšnih listinah; vsi so iz 17. stoletja. Poleg listin je bilo evidentiranje gradiva osredotočeno tudi na druge vrste arhivskih zapisov. Evidentirane in mikrofilmane so bile vse računske knjige (25) med letoma 1476 in 1504. Prav tako so bili pregledani in odbrani za mikrofilmanje razni urbarji mlajšega datuma, kijih Blaznik ni objavil v knjigi Urbarji freisinške škofije.9 Na mikrofilmih imamo npr. urbarje loškega gospostva iz leta 1587 in 1666 ter urbarja za Dovje iz leta 1590 in 1648. Prav tako hranimo mikrofilme dveh fevdnih knjig iz prve polovice 16. stol., medtem ko je posnetke starejše loške fevdne knjige iz konca 14. in začetka 15. stol. oskrbel že Blaznik. Evidentirane in mikrofilmane so bile tudi registraturne knjige, računi in obračuni loškega in klevevškega gospostva ter razni drugi dokumenti večinoma iz konca 15. in 16. stol. Med slednjimi so npr. inštrukcije za odposlance freisinškega škofa v loškem, klevevškem in obervvelškem gospostvu s konca 16. stol., zadeve reformacije na Loškem iz 16. stol., spisek krčevin na tleh loškega gospostva iz 17. stol., dokumenti o sodnih globah in ribolovnih vodah itd. Večina naštetega gradiva se nahaja v seriji HL-310 in v posameznih fasciklih serije HL-4" in HL-Freising.12 Posebej zanimivo je poročilo starološkega župnika o njegovi župniji in vernikih iz leta 163913 ter delno v nemščini in delno v latinščini pisana zbirka prepisov potrjenih listin za loško gospostvo iz časa 974-1540. Zbirka je bila najverjetneje izdelana leta 1706 in je izšla izpod peresa enega prepisovalca.14 Prav tako se v seriji HL-Freising nahaja obsežna knjiga o freisinških imenjih na Kranjskem, izdelana po posameznih uradih (koroški, bitenjski, gadmarski, godeški, stirpniški, rudenski, žirovski, poljanski in drugi).15 Če za gradivo loškega gospostva iz serije HL-3, še zlasti za tisto iz repertorija 53, velja, daje v glavnem sistematično urejeno, to za serijo HL-4 ne drži. Tu se gradivo za loško gospostvo nahaja v fasc. 27-49 in 157-161 in je tematsko in kronološko zelo pomešano. Zdi se, kot da so v posamezne fascikle, ki v povprečju merijo ok. 40 cm, brez vsakega reda povezali gradivo tako, kot jim je prišlo pod roke. To smo slutili že ob pregledovanju popisa. Omenjeno gradivo je nastajalo v obdobju od druge polovice 15. stol. do leta 1803. Ob evidentiranju s tanko vrvico povezanih svežnjev smo v njih zasledili vrsto podatkov o položaju kmečkih podložnikov, ki so se neprestano pritoževali zoper glavarje, oskrbnike, kaščarje in druge uradnike, pa zoper tlako, davke in desetino. Po drugi strani so se pritoževali tudi glavarji in tožili nad nemirnimi in prepirljivimi loškimi podložniki. Presenetljivo dosti je raznih gradbenih zadev. Ohranjeni so spisi o popravilih grajskega poslopja, grajskega obzidja in župnijske cerkve, o gradnji ceste skozi Poljansko dolino in popravilu ceste pri Železnikih. Za preučevanje cerkvene zgodovine bodo zanimivi podatki iz vizitacijskega zapisnika tržaškega škofa po obisku župnij na Loškem leta 1700, dopisi o ustanavljanju jožefinskih župnij, popravilu velikega zvona pri cerkvi sv. Jurija v Stari Loki in raznih beneficijih (Pušarjev v Selcih, sv. Trojice in sv. Ane v Škofji Loki). Skozi dopise sledimo raznim naravnim nesrečam, predvsem požarom, zaradi katerih je bilo ob koncu 18. stoletja več posestnikov na Poljanskem oproščenih tlake in zaradi katerega so bila leta 1789 močno poškodovana mestna vrata. Vidno sled so v dokumentih pustili škofjeloški cehi in bratovščine. Sredi 17. stol. so drug za drugim izšli nov mesarski, pekovski in sitarski red. Donosna obrt je bila mlinarstvo. Zemljiški gospodje gospoščinske mline in žage dajal vedno v zakup. Tudi o tem, njihovih popravilih in zakupninah najdemo sledove v freisinškem gradivu kot tudi o prošnji prebivalcev Reteč in Gorenje vasi o postavitvi novega mlina pod vasjo. Seveda ne gre mimo taks, davkov, mitnin in raznih mejnih sporov. Ohranjeni so tudi podatki o uvajanju zemljiške knjige 9 Pavle Blaznik, ed., Urbarji freisinške škofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Viri za zgodovino Slovencev 4 (Ljubljana, 1963). 10 Serija HL-3, Rep. 53, fasc. 295, 299 in HL-3, fasc. 184, 373, 432. 11 Serija HL-4, fasc. 36, 40, 45, 47, 55. 12 Serija HL-Freising, štev. 367"\ 519-521, 541-543, 545, 689. 11 Serija HL-Freising, štev. 367"3. 14 Serija HL-Freising, štev. 517. 15 Serija HL-Freising, štev. 542. ok. leta 1780 in popisu prebivalstva in živine za časa Marije Terezije. Vsi ti dokumenti in še mnogi drugi so sedaj na mikrofilmih v našem arhivu v Ljubljani. Vzporedno z evidentiranjem gradiva smo primerjali Blaznikove evidence mikrofilmov in originalno gradivo. Skušali smo ugotoviti, kolikšen del gradiva se dejansko nahaja na mikrofilmih iz leta 1954. Ugotovili smo, da gre le za večje ali manjše drobce - predvsem za pomembnejše dokumente, ki so vsi posredno zajeti v knjigi Škofja Loka in loško gospostvo.16 Ker bi bilo mikrofilmanje samo manjkajočih dokumentov iz posameznih svežnjev fizično neizvedljivo, smo se odločili, da večino svežnjev mikrofilmamo v celoti, ne glede na to, da že razpolagamo s posameznimi posnetki. Blaznikovi mikrofilmi s tem ne bodo izgubili uporabnosti. Mogoče bodo ključni dokumenti v njegovih evidencah in mikrofilmski zbirki celo hitreje najdljivi kot v množici mikrofilmov, kijih v zadnjih letih naročamo v Miinchnu. K temu je pripomogel tudi dr. Bizjak, kije Blaznikove evidence dopolnil z originalnimi arhivskimi signaturami in izdelavo konkordančne tabele ter s tem uporabnikom stare mikrofilmske zbirke omogočil korektno citiranje. 16 Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803) (Škofja Loka, 1973). VINCENCIJ DEMŠAR USTANOVITEV MESTNE ŽUPNIJE SV. JAKOBA 1804 V ŠKOFJI LOKI Iz prafare za celotno loško gospostvo so do jožefinskih reform nastale samo štiri župnije, več sedanjih župnij tega območja pa je nastalo konec 18. stoletja; izjema je mestna župnija v Škofji Loki. Starološka duhovščina se nikakor ni mogla odpovedati dohodkom, ki so pritekali v prafaro iz pravic nad vikariatom sv. Jakoba. Čeprav so v drugih primerih na deželi na hitro nastale nove župnije po znanih kriterijih, je bilo v Škofji Loki zato potrebnih dvajset let. Že iz začetka osemdesetih let 18. stoletja so ohranjena razna poročila o dohodku prafare od posameznih dejavnosti in premoženja. Poročila niso bila vedno realna in pogosto prikazujejo manjše prihodke od dejanskih. Analiza poročil naj bi pomagala izdelati ustrezno delitveno bilanco. Pomembno pristojnost je imelo loško gospostvo kot patron, pravico prezentacije mestnega vikarja pa je imel starološki župnik. Svoje sta odigrala sekularizacija gospostva s strani države, ki je kot novi lastnik administrativno še lažje posegla v dogajanje, in tudi ordinariat ljubljanske škofije, ki je bil na cesarski strani in je tako starološka duhovščina ostala brez »zaščite«. Rezultat teh dogajanj je ustanovni dokument, včasih imenovan tudi ustanovna listina (Urkunde, tudi Stiftungs-Urbarium t. i. urbar), ki gaje pripravilo Kranjsko deželno glavarstvo. V nadaljevanju objavljam celotno besedilo v slovenskem prevodu:1 Potem ko je po ponižni predstavitvi mestne vikariatske skupnosti in nasvetu častitljivega knezoškofij-skega ordinariata Deželno glavarstvo za Kranjsko spoznalo potrebo o nujnosti redno zasedene župnije v mestu Škofja Loka, je z visokima odredbama dne 16. novembra 1803 in 14. marca 1804 iz mestnega vikariata in tam obstoječih navadnih beneficijev dovolilo ustanovitev mestne župnije in službo treli kaplanov pod patronatom in upraviteljstvom gospostva Loka v Ljubljanskem okrožju. A . Zato so za bivanje mestne duhovščine: 1. Po ponudbi 4605 gld.: kupili Demšarjevo hišo v mestu Škofji Loki, medtem pa so nasprotno 2. prodali hišo beneficija sv. Trojice v Loki za 1410 gld.,' hišo beneficija sv. Katarineza 927 gld.,4 1 Listino hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju: NŠAL) v fondu Župnijski arhiv (v nadaljevanju ŽA) Škofja Loka II, Spisi, fasc. 3, leto 1804. Ohranjeni so original in več potrjenih prepisov. Celoten originalni tekst obsega enajst strani približno velikosti formata A 3 in je pisan v gotski pisavi ter nemškem jeziku z nekaj latinskimi dodatki. Besedilo listine je deloma (do op. 13 in od op. 28 dalje) prevedeno v celoti, vmesni del, kjer gre za podrobno naštevanje krajev, podružnic, maš..... pa je podan v izvlečku (besedilo je v celoti v izvirniku objavljeno v nemškem prevodu mojega članka v tem zborniku). Denarne enote so pisane okrajšano (goldinar oz. florint z gld., krajcer s kr. in denarič z d.; 1 gld. - 60 kr. = 240 d.) V viru se omenjata dve veljavi; uradna, »nemška« in nekoliko nižja, »kranjska«. 2 France Štukl, Knjiga hiš v Škofi Loki II, Gradivo in razprave Zgodovinskega arhiva Ljubljana 7 (Škofja Loka, 1984), str. 66. Demšarjeva hiša je dobila ime po tedanjem lastniku Jožefu Demšarju. Kupil jo je leta 1794. Sedanji naslov je Mestni trg 38. 3 O lokaciji te stavbe vemo samo, da se je držala Demšarjevc hiše na Mestnem trgu in je bila v stavbo sedanjega župnišča na Mestnem trgu gradbeno vključena leta 1837. O tem govori župnijski inventar iz leta 1838. 4 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka (v nadaljevanju: ZAL Škofja Loka). Bcneficijska hiša sv. Katarine, tedaj Mesto 92, sedaj Cankarjev trg 2, je bila na javni dražbi oktobra 1803 prodana Juriju Werdnigu za navedeno ceno. V knjigo listin zemljiške knjige municipalnega mesta Škofja Loka, I. knjiga, str. 471, je bila vpisana šele 6. 4. 1805. Iz II. knjige iste serije, str. 180, pa zvemo, da jo je Jurij Werdnig 2. 11. 1806 prodal Antonu Tavčarju, pilarskemu mojstru (Feilhammermeister) za 1100 gld. deželne veljave. V zbirko listin je bila prodaja vpisana šele leta 1808. Hiša je bila pod urbarno štev. 21 podložna župnišču v Stari Loki kot tretjinska huba. staro cerkovnikom hišo (Mesto) štev. 89 za 355 gld. 10 kr. in tako imenovano biričevo hišo (Mesto) štev. 88 za 303 gld. 34 kr.5 Vse to skupaj znese 2996 gld. 4 kr. Tako zmanjka za kupnino in odhodek še 1608 gld. 56 kr. 3. Sedanji župnijski vikar v Loki Jernej Klemenčič6 se je 15. maja 1803 pisno zavezal, da bo manjkajoči del zbral s prostovoljnimi prispevki. Dosedanja vikarjeva hiša7 pa bo v bodoče namenjena cerkovniku mestne župnije. B. Za plačilo - dotacijo mestnemu župniku in trem kaplanom pa se dovoljuje:8 4. a. imenje beneficija sv. Trojice v donosu 650 gld. b. imenje beneficija sv. Ane v donosu 112 gld. c. dosedanja izmerjena štolnina'' mestnega vikarja iz verskega sklada,'0 ocenjena na 53 gld. 28 kr. d. drugi dosedanji vikarjevi dohodki iz bire žita 70 gld. iz bire v senu v denarju 19 gld. 14 kr. iz drugih obstoječih štolnin v povprečju 39 gld. 36 kr. e. beneficij Janeza Tomaža Jugovica" v vrednosti 7500 gld. po 3% 225 gld. f. beneficij Gašperja Alojza Zeballa in Tomaža Prevodnika'2 s 5000 gld. po 4% 200 gld. v mestni vikariatski cerkvi Loka in pripadajočih podružnicah dosedanje obstoječe letne ustanovne in običajne (Communitaets) maše in za to obstoječi štipendiji: v cerkvi sv. Jakoba v mestu Loka13 117 maš - 92 gld. v špitalski cerkvi v mestu Loka14 43 maš - 43 gld. na Kalvariji'5 v Puštalu'6 72 maš - 71 gld. 10 kr. na Suhi v cerkvi Janeza Krstnika'7 12 maš - 9 gld. 45 kr. ZAL Škofja Loka, Zemljiška knjiga municipalnega mesta Škofja Loka, I. knjiga, str. 472. Obe hiši sta bili na javni dražbi 8. oktobra 1803 za omenjeno ceno prodani najboljšemu ponudniku, čeprav iz zapisa ni razvidno, da bi bilo kupcev več. Mesto 88, danes Cankarjev trg 6, je kupil Luka Polenc iz Puštala. Že čez osem dni jo je prodal Jakobu Ziherlu s Suhe za 700 gld. deželne veljave ter zase in za svojo ženo izgovoril še pravico do smrti stanovati v njej. Frančišek Pokorn, Šeinalizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji lela 1788 (Ljubljana, 1908), str. 122. V knjigi je Jernej Klemenčič opisan kot Ločan, posvečen v mašnika leta 1765. Študiral je v Gorici, kjer je sprva tudi služboval. Nato je bil tri leta v Poljanah in šest let kaplan v Železnikih. V Stari Loki naj bi bil kaplan 15 let in nato od leta 1793 do 1804 mestni vikar. Potem je župnikoval v Škofji Loki do smrti leta 1823. Po podatkih, ki sem jih dobil v NŠAL, Župnija (v nadaljevanju: Ž) Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1788, seje že leta 1788 podpisal kot vicar civitalis Locapoli. Po tem podatku je bil mestni vikar že pet let prej, kot navaja Pokorn. Štukl, Knjiga hiš II (kot v op. 2), str. 118-9. Dotedanja vikarjeva hiša je imela prvotni naslov Mesto 40; danes je to Cankarjev trg 12. Beneficija sv. Ane in sv. Trojice sta predstavljena v nadaljevanju razprave. Za beneficij sv. Ane na loškem gradu je dal leta 1651 pobudo loški glavar Wangneroekh. Štolnina je pristojbina oz. taksa za cerkveno opravilo. Verski sklad je nastal s podržavljenjem cerkvenega premoženja pod Jožefom II. v osemdesetih letih 18. stol. Iz njega so dotirali cerkvene službe, ki so imele manj kot 400 gld. lastnega prihodka. Jugovičev beneficij je podrobneje predstavljen na str. 187. Zeballov beneficij je predstavljen v razpravi na str. 187. Poimensko je navedenih 16 oseb oz. družin, za katere se mašuje. Za Jurija Šifrerja je bilo kar 32 letnih maš, za Nežo Pušar pa celo 40. Naštete so maše za osem oseb, med njimi tudi šest za Nežo Pušar. Na Kalvariji, danes na Hribcu. Za tri osebe in dvakrat za sosesko, in sicer na dan povišanja sv. Križa in 14. septembra. Podatek o mašah za sosesko je verjetno napačen, ker sta obe vpisani na isti dan. V stolpcu pa sta vpisani pravilno, prav tako je pravilno vpisan prihodek od obeh maš. Za sedem oseb in enkrat za sosesko, brez navedbe datuma. na Godešiču v cerkvi .vv. Nikolaja 10 maš - 7 gld. 7kr. v Retečali v cerkvi .sv. Janeza Evangelista''' 7 maš - 4 gld. 6 kr. v Bodovljah v cerkvi sv. Petra2" 10 maš - 7 gld. 36 kr. v Brodeh v cerkvi sv. Tomaža21 7 maš - 5 gld. 33 kr. na Konc v cerkvi sv. Andreja22 4 maše - 3 gld. 51 kr. pri sv. Ožboltu23 6 maš - 5 gld. 51 kr. pri sv. Barbari24 8 maš - 7 gld. 32 kr. pri sv. Florjanu25 6 maš - 5 gld. 42 kr. v Breznici v cerkvi sv. Lovrenca26 6 maš - 6 gld. 43 kr. v Hribih v cerkvi sv. Filipa in Jakoba27 5 maš - 5 gld. 43 kr. pri sv. Ksaveriju v cerkvi na Godešiču28 1 mašo - 1 gld. 8 kr. Tako je poleg obveznosti maš beneficijev obveznih še 314 maš, za kar prejmejo bodoči štirje dušni pastirji 1646 gld. 17 kr. 5. Odhodki pa so naslednji za: Dosedanji mestni vikariat gld. kr. Za penzion29 pri starološki župniji skupaj s prispevkom za cerkveno žegnanje 9 30 Prispevek za utrjevanje vere (der geistliche Fortifikazions) 5 7 Verska davščina (die geistliche Erbsteuer) 1 30 Stroški za prispevek kolekture30 so že odračunani pri dohodku Skupaj 16 7 Beneficij sv. Trojice Gospoščinska dajatev (die dominical Contribution) 54 45 Vojaški nastanitveni prispevek za gospoščino 54 3A Prispevek za utrjevanje vere 5 7 Verska davščina 1 53 Tožbe v zvezi z desetino in siceršnji režijski stroški 70 Penzion za starološkega župnika 34 Skupaj 133 13 V* Beneficij sv. Ane Gospoščinska dajatev 13 5'A Vojaški nastanitveni prispevek za gospoščino 13 Prispevek za utrjevanje vere 38 Verska davščina 26 ____Skupaj 14 22'A 18 Za dve osebi in štirikrat za sosesko, in sicer: 6. in 14. februarja, 17. julija in 6. decembra. " Za Matijo Sluga in dvakrat za sosesko. 20 Za navedenih pet oseb in enkrat za sosesko. 21 Za navedeni osebi in enkrat za sosesko. 22 Za Matijo Sluga in enkrat za sosesko. 33 Za dve osebi in skupnost ali sosesko (flier die Gemeinde oder Naclibarschaft). 24 Za pet oseb in dvakrat za sosesko. 25 Tri maše za štiri različne osebe in enkrat za sosesko. 26 Za dve osebi ter 25. januarja in 10. avgusta, ko je patrocinij, za sosesko. 21 Za dve osebi in sosesko. 28 Za mašo pri stranskem oltarju. 29 Za vzgojne potrebe. 30 Kolektura je dajatev cerkvenim ljudem. Slovar slovenskega knjižnjega jezika (v nadaljevanju: SSKJ) II (Ljubljana, 1975), str. 368. Jugovičev beneficij gld. kr. Špitalski cerkvi v Loki na osnovi ustanovitvenega pisma z dne 25. julija 1738 za paramente" in masno vino na leto 25 Skupaj 25 Zeballov in Prevodnikov beneficij Za pripravo daril pri krščanskem nauku po ustanovnem pismu z dne 19. septembra 1735 po 4. členu na leto špitalski cerkvi za razsvetljavo po 6. členu po 7. členu vsakemu sočasnemu glavarju, to je najvišjemu uradniku gospostva Škofja Loka Prispevek za utrjevanje vere Cerkovniku vikariata - bodoče mestne župnije Skupaj Stroški za splošne potrebe župnišča Primerno stalno vzdrževanje konja, potrebnega za previdenje za vse štiri duhovnike skupaj 150 Redni letni davek in dajatve za kupljeno župnišče v Demšarjevi hiši v mestu skupaj : letnimi popravili 25 20'A Skupaj 175 20'A Skupni odhodki ___ ___________396 17 Za čisto dotacijo vseh štirih duhovnikov tako ostane mestni župniji po vseh odhodkih še 1250 Od tega vsakokratnemu župniku 500 Vsakemu kaplanu po 250 gld., kar znese_750 Skupaj 1250 Mestna duhovščina je s to dotacijo dolžna: 6. V celotnem sedanjem vikariatu, bodočem področju mestne župnije, skupno in goreče skrbeti za dušne in verske potrebe župnijske skupnosti in njenih lokalitet. Župnik mora nadzorovati kaplane, kijih je poslal ordinariat,32 skrbeti za složno in redno sodelovanje. Skrbeti mora za stalno vzgojo otrok in poklicno podporo pri svojih kaplanih. Na normalki v mestu mora po ukazu knezoškofijskega ordinariata po predpisih posredovati in preverjati veroučno znanje in stanje (die Normalschulkatechess .... mesigst abzuhalten). Darovati mora maše glede na dotacijo in druge obveznosti iz ustanove, tako kot jo je odredil ustanovitelj in kasneje knezoškofijski ordinariat, in sicer: 1. Za župljane vsako nedeljo in ob praznikih mašo za vse ljudi (pro popttlo), poleg tega pa še 2. v župnijski cerkvi in podružnicah glede na prej navedene dotacije brati 314 maš, 3. za Wolfganga Schwarza in njegovo ženo kot ustanovitelja beneficija sv. Trojice po zmanjšanju števila ustanovnih maš s strani knezoškofijskega ordinariata 6 petih maš in 104 maše, 4. za nepoznanega ustanovitelja beneficija sv. Ane po škofijski potrditvi v Gorici, 28. oktobra _1785, 52 maš, 31 Pararaent je liturgično oblačilo, predmet iz blaga za cerkveno rabo. SSKJ lil. (Ljubljana, 1979), str. 527. 32 Ker so bili v Škofji Loki tudi drugi duhovniki, je natančno določeno, daje župnik odgovoren le za duhovnike, ki jih je postavil ordinariat. 15 12 4 22'A 51 32 13'A 5. za Janeza Tomaža Prevodnika, ustanovitelja beneficija istega imena po zmanjšanju knezoškofijskega ordinariata dve maši na teden, skupaj 104 maše, 6. za Gašperja Alojza Zeballa, ustanovitelja istoimenskega beneficija, po zmanjšanju ordinariata eno mašo na teden, skupaj 52 maš, 7. za soustanovitelja tega beneficija Tomaža Prevodnika po enakem zmanjšanju 20 maš, 8. za beneficij sv. Katarine, kije združen s starološko župnijo in vezan na vikariatsko cerkev sv. Jakoba, se bere tedensko zgodnja jutranja maša; skupaj 52 maš. Beneftclju pripadajoča liiša sv. Katarine v Loki je bila prodana zaradi lažjega nakupa župnišča. Zaradi poravnave z župnikom v Stari Loki so obveznosti tega beneficija z odločbo 19. septembra 1803, štev. 6128, prešle na mestno duhovščino. Vseh maš je torej skupaj 704. Maševanje je obveznost bodočega župnika in vsakega posameznega duhovnika mestne župnije glede na dohodke, in sicer: župnik mora imeti 281 maš in vsak od treh kaplanov po 141 maš; skupaj 423. Za pokritje vseh ustanov in obveznosti obstajajo: 7. a) beneficijski imenji sv. Trojice in sv. Ane v Škofji Loki, kakor sta navedeni v deželnem katastru, b) kapital ustanove Janeza Tomaža Jugovica v vrednosti 7500 gld., kije bil 25. julija 1738 položen na naslov gospostva Loka s 3-odstotnimi obrestmi in 31. marca 1789 intabuliran v deželno desko, c) kapital Gašperja Alojzija Zeballa v višini 5000gld., 1. februarja 1791 naložen pri kranjskih deželnih stanovih" pod gospoščinsko štev. 3692, d) prav tako pri deželnih stanovih naloženo premoženje loške vikariatske cerkve sv. Jakoba in njej pripadajočih podružnic; iz teh prihodkov redno plačujejo izkazane štipendije duhovščini ob letnem cerkvenem obračunu. Zato se obvezuje in potrjuje s podpisom: 8. Jaz, Jernej Klemenčič, dosedanji vikar v Škofji Loki, prevzemam zase in svoje naslednike v tem urbarju oz. ustanovnem pismu zapisane obveznosti župnije Škofja Loka in jih bom točno izpolnjeval, skrbno varoval župnijske pravice in dohodke ter se jih tudi držal. Obvezujem se iz lastnega nagiba, vendar le z dovoljenjem visokočastitljivega knezoškofijskega ordinariata in slavnega upraviteljskega in patronatskega gospostva Loka. Prav tako se obvezujem zase in svoje župnijske naslednike vsakega od treh kaplanov, ki so sistematizirani na mestno župnijo Loko, oskrbovati s kosilom in večerjo, pri čemer si zase, za svoje potrebe, preskrbijo vino. Nadalje zagotavljam kaplanom ustrezne pogoje, dokler bodo živeli v župnišču složno z vsakokratnim župnikom. Vsak kaplan pa mora plačati od svoje dotacije 250 gld. nemške veljave po 90 gld., skupno plačajo tako 270 gld. nemške veljave. Vsa v tem urbarju izkazana bremena in odtegljaje - plačila - sem pripravljen plačati, ne da bi zaračunaval nove odškodnine na njihovo kongruo. '4 Obvezujem se dajati kaplanom 160 gld. nemške veljave na leto v gotovini s potrdilom v četrt- ali pa v polletnih obrokih, ne da bi si kaj zadržal ali zmanjšal. Prav tako bom na lastne stroške pobiral biro, ki pripada župniji, pa naj bo v naturalijah, obrestih ali pa v drugih cerkvenih prihodkih. Loka, 18. maja 1804 Jernej Klemenčič, mestni župnijski vikar " Landschaft in Krain prevajam kot deželni stanovi. 34 Kongrua je dopolnilo dohodka iz verskega sklada, duhovska plača. Anton A. Wolf: Deutsch-slovenisches Woerterbuch I. (Ljubljana, 1860), str. 310. S strani patrona in upravitelja gospostva Loka je predloženi ustanovni urbar v celotni vsebini kot obvezujočega priznat, dovolil in podpisat: datum kot zgoraj, Joseph Luzner, inšpektorgospostva Loka. S strani knezoškofijskega ordinariata predloženo ustanovno pismo, ki je bilo dogovorjeno nazadnje 30. aprila, potrjuje celotno vsebino in ratificira Georg Gollmayer, generalni vikar. Joseph Mammert Kopeineck, c.-kr. državno knjigovodstvo, obračunski uradnik (Reit offizier) Predloženi urbar oz. ustanovno pismo oz. listino potrjujem s strani deželnega urada (Landstelle) grof Trautmansdorf, Ljubljana, 20. junija 1804. Iz c.-kr. vladne višje kapetanije vojvodine Kranjske ter poknežene Goriške in Gradiščanske"' Lorenc Kaiser. Iz teksta na začetku urbarja ni razvidno, kdaj so prodali kako premoženje, iz stare zemljiške knjige v Škofji Loki pa zvemo, da so prodajo opravili že leta 1803 za ravno tako ceno kot jo tu omenjajo, in sicer najboljšemu ponudniku. Enako je bilo z nakupom novega župnišča, t. i. Demšarjeve hiše.37 Iz teksta je moč razbrati vzvišenost svetne deželne oblasti. Po prodaji večine cerkvenih oz. beneficijskih posesti v uvodu zapišejo, da za stanovanje mestne duhovščine dovoljujejo Demšarjevo hišo, ki sojo večino plačali s prodajo nekdanjih cerkvenih posesti. Primanjkljaja pa ni primaknila država oz. dežela, temveč so morali župljani zbrati prostovoljne prispevke. Vzvišenost se kaže tudi v nakupu hiše za mestno duhovščino, vredne več kot deset navadnih hiš v mestu. Iz primerjave cen hiš v Škofji Loki v tistem času je razvidno, da so bile najdražje hiše na Mestnem trgu, vendar nobena ni bila prodana dražje kot za 2000 gld. Manjkajočih 1608 gld. za nakup novega župnišča tudi ni bila zanemarljiva vsota. Manjkajoča sredstva se je vikar zavezal zbrati s prostovoljnimi prispevki. Originalni urbar je skupaj z nekaj prepisi ohranjan v Nadškofijskem arhivu. Prepisi se v drobnih stvareh na več mestih razlikujejo od originala, glavna razlika pa nastopa pri podružnici sv. Ksaverija, ki jo prepisi zamenjujejo s podružnico sv. Nikolaja na Godešiču. V njih najdemo navedene tudi maše za sosesko na Godešiču, ki jih v originalu ni. Na eni izmed kopij je nekdo kasneje tu in tam pripisal višino ustanovnega kapitala za maše in predlog za zmanjšanje obveznih maš. Za nekatere štipendije je vpisana tudi številka protokola ustanovnega pisma. Omeniti velja še razporeditev maš. Za Matijo Sluga so bile maše v vseh podružnicah, razen v špitalu in na Hribcu. Za posamezno sosesko je bila maša v vseh podružnicah, razen v špitalu in pri sv. Jakobu. Na Hribcu je bilo 66 maš na leto za Wolkenspergove. Cena maše je bila odvisna od oddaljenosti od mesta, od tega, ali je v hribih ali ravnini in od vrste (navadna ali peta). Kakšne so bile družbene razmere v času, ko je nastajal ta urbar? Ko je vladar Jožef II. podržavil cerkveno svetno posest, so bili konec osemdesetih let 18. stoletja dani pogoji tudi za spreminjanje cerkvenih in škofijskih meja ter s tem nastanek vrste novih župnij. Iz raznih osnutkov lahko ugotovimo, da je bilo na začetku osemdesetih let 18. stoletja na Loškem predvidenih veliko novih župnij. Večina je bila dejansko ustanovljena, zataknilo pa seje prav v ožji okolici Škofje Loke. V seznamu »Koncentracija škofij«38 so leta 1784 meje sedanje mestne župnije predvidene take kot danes. Zapisano je, da špitalska cerkev in kapela sv. Trojice spadata pod mestni vikariat, medtem ko kapeli na gradu v Škofji Loki in Puštalu oskrbujeta lastnika. Zadeva je bila pisno predložena med oktobrom 1783 in začetkom leta 1784, konkretno za mestno župnijo 7. januarja 35 Ob sekularizaciji loškega gospostva seje upravitelj imenoval inšpektor. 36 Poimenovanje ustanove je v latinščini in ne v nemščini. 37 Glej opombo 2. 3» NŠAL, Koncentracija škofij 1784, Spisi II, fasc. 44. 1784. Navedene so mestna župnijska cerkev, vse podružnice in njih patroni oz. zavetniki. Iz kasnejših let je ohranjena »Regulacija župnij 1782-1785«,39 v kateri je predvidena celo samostojna župnija Brode s cerkvijo sv. Tomaža. Vanjo bi spadale vasi Brode, Gabrk, Na Logu (?) (Naklas), Staniše in Sopotnica. Priključena je tudi podružnica sv. Florijana v Sopotnici. Vseh prebivalcev je bilo 545. Zanimivo je, da bi npr. Valterski Vrh in soseska sv. Filipa in Jakoba ostala v župniji sv. Jakoba v Škofji Loki. To bi bilo v nasprotju z načeli ureditve župnij, naj verniki v svojo župnijsko cerkev ne hodijo skozi sosednjo župnijo. Z odcepitvijo cerkljanske (Cerkno pri Idriji) župnije bi nastala tudi samostojna župnija Davča. Za vsa naselja in zaselke je navedeno, v katero podružnico spadajo. V tem dokumentu so razlikovali med župnijskim vikariatom, npr. Zali Log, in vikariatom, npr. Sorica. V Škofji Loki je omenjen mestni župnijski vikariat Škofja Loka (Stadtpfarrvikariat Lack). V čem je bila razlika med temi vikariati, je težko razložiti. Dejansko je mestna župnija v Škofji Loki nastala skoraj dvajset let kasneje. Zakaj? Vzrokov je več. Prvi je gotovo tičal v pravici nastavljanja mestnega vikarja, ki jo je imel starološki župnik (prav tako kot je njega nastavljal freisinški knez in škof; ali kot cesar župnika v Lučinah, Gorenji vasi in na Zalem Logu) in bi bila v primeru ustanovitve mestne župnije kršena. Zagotovo je šlo tudi za premoženje in prestiž. Za vernike nove župnije se v verskem pogledu ni veliko spremenilo, saj so imeli vikarji že dotlej velika pooblastila (vodenje matičnih knjig in opravila v zvezi z njimi). Maše v podružnicah, ki so spadale v novo mestno župnijo, je že prej opravljala mestna duhovščina. Prav iz novih župnijskih meja na Loškem je v nekdanjih in novejših časih razvidno, da so ljudje zelo tradicionalni in neposlušni in včasih traja več kot stoletje, da se prilagodijo novostim.40 Z jožefinskimi reformami se je država začela še bolj zanimati za premoženje in dohodke posameznih ustanov. Loška glavarja oz. oskrbnika tistega časa, Janez Edling in za njim Leopold Paumgarten, včasih podpisana kot administratorja, sta sama napisala ali naročila podrejenim vrsto poročil o posameznih verskih ustanovah. Tako lahko preberemo v dopisu iz leta 1778:4' Slavni cesarsko-kraljevi okrožni urad! V zadnjem času je gospoščinsko namestništvo (Vogtherrschafft) z nekaj objavljenimi cirkularji ukazalo, naj pošljemo naslovnemu uradu seznam vseh dohodkov, kijih imajo cerkovnik, učiteljstvo, organisti in drugi cerkveni uslužbenci (Diener). Takoj sem ukazal v našem municipalnem mestu stanujočim nadučitelju (Schulmeister) in učitelju (Untermeister), organistu, cerkovniku in cerkvenim uslužbencem, naj sestavijo zelo natančen seznam vseh svojih dohodkov. Opozoril sem jih, da bom na gornji naslov poslal vse dobljene podatke. Gospostvo Loka, 26. januarja 1778 Administrator (nečitljiv podpis) Po tem nalogu so vsi omenjeni res takoj napisali seznam svojih letnih dohodkov:42 Dohodki učitelja: mesto Crngrob (Maria Ehrengruben) župnijska cerkev 39 NŠAL, Koncentracija župnij 1782-1785, Spisi II, škofiji s številom duš in dohodki po letu 1788. 40 Primerjaj urejanje župnijskih meja za župnijo Zali med župnijama Železniki in Selca pred 30 leti. 41 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1778. 42 Kot v op. 41. 10 gld. 17 kr. 5 gld. 9 kr. 5gld. 52 kr. 2d. ovoj Seznam župnij in njihovih podružnic v ljubljanski Log ob njeni ustanovitvi in spreminjanje župnijske meje bratovščina sv. Rožnega venca" 4 gld. 15 kr. bratovščina sv. Rešnjega telesa 4 gld. 15 kr. špitalska cerkev 4 gld. bratovščina sv. Janeza Nepomuka 2 gld. 34 kr. cerkev sv. Jakoba 2 gld. 4 kr. 1 d. pred božičem (vor die Spoven) v adventu 1 gld. 42 kr. kapela sv. Trojice 56 kr. za šest Slugovih maš 1 gld. 6 kr. vsi cela za pete maše 2 gld. 6 kr. od prireditev, procesij, podružničnih cerkva, uradov (Amptern), skozi vse leto 2 gld. 38 kr. Skupaj 46 gld. 54 kr. 3 d. Poleg tega ima učitelj še brezplačno hrano pri nadučitelju in stanovanje. Dohodki organista v Loki: iz gospoščinske kašče 3 stare rži župnijska cerkev sv. Jurija v Stari Loki 36 gld. mesto 20 gld. Crngrob 20 gld. bratovščina sv. Rešnjega telesa 12 gld. cerkev sv. Jakoba 7 gld. 48 kr. 2 d. bratovščina Rožnega venca 7 gld. kapela sv. Trojice 5 gld. špitalska cerkev 3 gld. bratovščina sv. Janeza44 4 gld. (vor die Nowem) v adventu 3 gld. za 6 ustanovnih maš 2 gld. 24 kr. cehi plačajo za maše ob svojih patronili (von die Jahrtag Aemter) na leto 5 gld. 30 kr. za sv. maše in procesije (Geistliche Aemter und Umgange) skupaj 5 gld. 45 kr. Skupaj 131 gld. 27 kr. Če ni nobenih slovesnosti (Aemter) ali le katera in organist nima službe, nič ne zasluži. Dohodki cerkovnika v cerkvi sv. Jakoba v mestu: mesto 8 gld. 32 kr. cerkev sv. Jakoba 10 gld. bratovščina sv. Rešnjega telesa 8 gld. 40 kr. bratovščina sv. Janeza Nepomuka 1 gld. 40 kr. visokoknježja gospoščinska kašča 6 mernikov rži po 51 kr. 6 gld. bira v žitu - 4 merniki prosa po 51 kr. 4 gld. vsak krst otroka po 6 soldov 5 gld. spremstvo ob previdenju in podobna spremstva 5 gld. vsaka poroka 12 soldov, v povprečju znese 5 gld. 63 kolutov (Buergler) sira po 5 soldov 3 gld. 30 kr. občasno za božič 8 gld. Skupaj 74 gld. 22 kr. 4) France Štukl omenja, da je bila ustanovljena 1. 1654 ( France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki lil. Stara Loka in njene hiše, Gradivo in razprave Zgodovinskega arhiva Ljubljana 17 [Ljubljana - Škofja Loka, 1996], str. 6), Fr. Pokorn pa ustanovitev postavlja v čas okoli 1. 1650 (Fr. Pokorn, Loka |Škofja Loka, M995], str. 52). 44 Sv. Janez Nepomuk; glej tudi dohodke cerkovnika pri sv. Jakobu. V originalu je zapisano samo bratovščina sv. Janeza. Cerkovnik v špilalski cerkvi: cerkev 10 gld. dobrodelniki za prižiganje 8 svetilnie (Ampel) 3 gld. vse maše 1 gld. 12 kr. zvonjenje in drugo 6 gld. mesto (von wether Leithen) 1 gld. 20 kr. Skupaj 21 gld. 32 kr. Cerkovnik v kapeli sv. Trojice na Mestnem trgu: Beneflcianti 6 gld. 47 kr. kapelni sidnik 4 gld. 15 kr. postavitev božjega groba in cerkvena oblačila (Kirchenwaesch) 2 gld. 33 kr. Skupaj 13 gld. 35 kr. Zelo redko dobi za zvonjenje, če je nekdo pokopan s spremstvom 34 kr. Pavel Pečnik kot cerkovnik in napovedovalec (Ansager) bratovščin: bratovščina sv. Rosarija v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki 14 gld. 27 kr. bratovščina sv. Rešnjega telesa v mestni cerkvi sv. Jakoba 8 gld. 30 kr. ta bratovščina pri previdenju, za nošenje baldaliina plača še 5 gld. 57 kr. Skupaj 28 gld. 54 kr. Kdaj je nastal dokument z naslovom »Izkaz dohodkov vikariata v mestu Loka pred ustanovitvijo župnije« brez letnice in podpisa, ni bilo moč točno ugotoviti.45 Očitno gre za uradni dokument, ki gaje lahko napisal vikar ali pa nekdo drug, vendar s pomočjo vikarja ali starološkega župnika; loški vikariat je namreč spadal pod starološko župnijo. Izkaz dohodkov vikariata v mestu Loka pred ustanovitvijo župnije gld. kr. 1. Štolnina ob krstu je navadno 30 kr. in navrže na leto povprečno 65 2. Štolnina za blagoslov (die Einsengung) po 4 kr. znese na leto 8 40 3. Za poroko v povezavi z mašno ustanovo; 30 porok na leto po 1 gld. 8 kr. 34 4. Štolnina za previdenje v mestu, predmestjih, Puštalu in Vincarjih po 17 kr.; za 60 obiskov na leto Previdenje v soseskah na ravnini, kot so Suha, Godešič, Reteče, Gorenja vas skupaj 17 Z Zgornjo Senico, Bodovlje in Brode; povprečno okoli 40 na leto po 34 kr. 22 40 Štolnina za soseske v hribih: Sv. Barbara, Sv. Andrej, Sv. Ožbolt, Sv. Lovrenc, Sv. Florjan, Sv. Filip in Jakob; povprečno 30 obiskov na leto po 51 kr. 25 30 5. Pogrebnina je, razen če gre še za spremstvo župnika, v glavnem samo 10 kr. in teh je povprečno 120 na leto Ob tem je povprečno še 60 primerov osmin (Octaven) po 10 kr. 20 10 6. Pristojbina pri proščenjih (Paraction) je bila pri podružnicah na ravnini, kakor je omenjeno, od sv. maše in pridige po 1 gld. nemške veljave 15 Toda v hribovskih soseskah je po 1 gld. 25 kr. 21 15 7. V podružnični cerkvi sv. Križa na Hribcu je bilo povprečno 10 Paractiotien po 51 kr. 8 30 Skupaj 147 35 Zanimiva je primerjava s podobnim seznamom z naslovom »Dohodek od štolnine«, ki ga je 14. julija 1785 napisal župnik Matevž Pavlin v Stari Loki.46 45 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj Starejše listine. 46 NŠAL, ŽA Stara Loka. Spisi II, fasc. 2, ovoj Štolnina. Dohodek od šlolnine Župniku Kaplanoma Cerkovniku Učitelju Vsota Zid. kr. gld. kr. gld. kr. gld. kr. gld. kr. 1. vsak krst 24 10 3 37 2. blagoslov 3 3 6 3. pogreb s sprevodom z enim duhovnikom 10 7 17 4. isto s tremi duhovniki 1 56 1 56 40 4 32 5. isto s petimi ali več duhovniki skupaj s tridnevno vigilijo za mrtvim 4 15 4 30 2 2 16 16 43 6. trikratni oklic za poroko 2 2 7. poroka 17 4 21 8. oklicni list 30 30 9. poročni list 30 30 10. krstni list 2 2 11. mrliški list 30 30 12. previdenje s poslednjim oljem v domači vasi 20 3 23 13. isto v oddaljenih vaseh in hribih 34 7 41 V 3. točki je omenjen pogreb s sprevodom (Leichbegaengnus), v 4. in 5. pa Conduct, kar je tudi sprevod, spremstvo. Zapisovalec očitno razlikuje sprevod od sprevoda, verjetno ne samo glede na število duhovnikov. V tem seznamu vzbuja pozornost sorazmerno drag krst, 37 kr., in krstni list 2 gld. ter previdenje bolnikov z bolniškim maziljenjem, ki je stalo v hribih 41 kr. Kako je bilo z revnimi in družinami z več otroki? Ali so klicali duhovnika v hribe k na smrt bolnim? Iz leta 1778 je ohranjen tudi naslovnik (Titulus) cerkve vikariata sv. Jakoba starejšega v mestu Škofja Loka.47 Podružnice z naštetimi soseskami si sledijo takole: 1. sv. Križ na Hribcu: Puštal in Dobrava, 2. sv. Janez Krstnik: Suha, Hosta, Lipica in Trata, 3. sv. Peter: Bodovlje, Zminec, Pulferca, Sv. Peter v hribih, 4. sv. Nikolaj: Godešič, 5. sv. Janez Evangelist: Reteče, Gorenja vas in Senica, 6. sv. Tomaž Apostol: Brode, Gabrk, 7. sv. Andrej Apostol: Na Koncu, 8. sv. Barbara: Sv. Barbara, raztresena po hribih, 9. sv. Lovrec: Breznica in Suša (Susha), 10. sv. Florjan: Sv. Florjan in Sopotnica, 11. sv. Ožbolt: V Hojah, Sv. Ožbolt, 12. sv. Filip in Jakob Apostola: Polterski vrh (!), Staniše in Na Logu. Zanimivo je, daje imel vikariat po urbarju iz leta 1501 enako število in tudi iste cerkve, le da je tedaj govora o proštiji, pozneje pa o vikariatu.48 4' Kot v op. 41. 48 Pavle Blaznik, Urbarji freisinške škofije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Viri za zgodovino Slovencev 4 (Ljubljana, 1963), str. 359-60. Omenjeni so bili dohodki iz beneficijev. Kakšne pa so bile obveznosti? Leta 1782 je več poročil o beneficijih napisal administrator loškega gospostva Leopold pl. Paumgarten.49 Za beneficij Gašperja Zeballa v špitalski cerkvi, ki gaje ustanovil leta 1727 in je bil zapisan leta 1735 s kapitalom 4000 gld. in od tega 160 gld. letnih obresti, je moral mestni vikar maševati za pokojnega ustanovitelja dve maši na teden; ob sredah za njega, ob sobotah za svetne duhovnike in Ločane. Ob nedeljah je moral imeti verouk v cerkvi sv. Jakoba, v Stari Loki pa vsako četrto nedeljo ob 2. uri popoldne pridigati o dušah v vicah. Za razsvetljavo v špitalski cerkvi je šlo iz beneficija 12 gld., loškemu glavarju 4 gld. in kot »katehetski dar« (munera catelietica) za otroke 15 gld. Ta beneficij ni imel posesti. Pravico prezentacije je imel starološki župnik. Benenficij je s 1000 gld. po testamentu iz leta 1779 augmentiral, povečal, župnik v Mošnjah, Matevž Prevodnik. Prihodek in obveznosti je imel tudi mestni vikar. Ob nedeljah in praznikih je moral imeti zgodnjo mašo za darovalca in njegove prijatelje. Iz kapitala je bilo tudi toliko obresti, da je po zapustnikovi želji pobožna, zgledna in nepremožna mestna nevesta vsako tretje leto dobila zaženilo (Hayrathguet). Jugovičev beneficij v špitalski cerkvi s kapitalom 5500 gld. in 3-odstotnimi obrestmi je leta 1738 ustanovil Janez Tomaž Jugovic, nekdanji notranji svetnik v Škofji Loki. Pet njegovih sinov gaje povečalo še s 2000 gld. Pravico prezentacije je imel freisinški škof. Za ustanovitelja so brali pet maš na teden.50 V kapeli sv. Ane na gradu sta bila dva beneficija. Enega je leta 1758 ustanovil nekdanji župnik v Selcih Luka Pušar z 2000 gld. kapitala, ki je dal 80 gld. obresti na leto. To je zadoščalo za pet maš na teden, po 17 kr. za mašo in štipendij, nekaj pa je ostalo še za loško gospostvo.51 Drugi beneficij v kapeli sv. Ane so sestavljale štiri hube in travnik v Stari Loki ter kajža na Trati. Letni dohodek je bil 55 gld. 3 kr. Zato pa so maševali vsak petek, razen na veliki petek, ko je bila maša dan prej. Tudi tu je imel pravico prezentacije freisinški škof.52 Beneficij Wolfganga Schwarza in njegove žene Doroteje je bil ustanovljen leta 1516 v kapeli sv. Trojice in gaje potrdil cesar Maksimilijan. Patron je bil državni knez in freisinški škof. Realitete so bile ocenjene na 9663 gld. Obsegal je 7 1/3 hub, tri desetine, mali travnik in hišo, v kateri je stanoval beneficiat. Leta 1788, ko je Paumgarten odgovarjal na dopis preiskovalne komisije o kapeli sv. Trojice, je zapisal, da ima zvon, cerkvene klopi, omaro in nekaj gradbenega materiala.53 Natančen pregled vseh beneficijev oz. ustanovnih maš je bil izdelan 26. marca 1784. Vsebuje ime ustanovitelja, beneficiata, patrona, ustanovitveni kapital, razdelitev dohodkov, obveznosti in podatek, ali je ohranjeno ustanovno pismo. Pregled so podpisali upravitelj loškega gospostva Leopold pl. Paumgarten, starološki župnik Matevž Pavlin54 in Ignaz Anton Prenner kot predstavnik bratovščin.55 O odnosih med loško duhovščino v tistem času izvemo nekaj iz pisma, ki gaje leta 1798 vikar Jernej Klemenčič pisal ordinariatu. Pritoževal seje, kako je obremenjen, da ima veliko vernikov in seveda zato potrebuje več dohodkov, ki bi jih bilo moč pridobiti iz Zeballovega beneficija. Beneficiata te ustanove in kateheta Janeza Cegnerja56 je zato škofija naprosila, naj pove, koliko je kdo obremenjen. Cegner je 30. avgusta 1798 odgovoril,57 da njegovo delo ni lahko, da je iz 49 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1782. 50 Kot v op. 49, ovoj 1782, 1788. 51 Kot v op. 49. 52 Kot v op. 49. 53 Kot v op. 49, ovoj 1781, 1788, Starejše listine. Podatki za ta beneficij, če jih primerjamo glede števila hub in desetine, se ne ujemajo povsem. Ne ujemajo se tudi podatki o donosu, ki so med 415 in 450 gld. 54 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1784. Ignaz Anton Prenner je bil lastnik več hiš v Škofji Loki in je imel pomembne službe; bil je tudi mestni sodnik. Več o tem glej Štukl, Knjiga liiš II (kot v op. 2), str. 62, 66, 119. " NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1781, 1797. 56 Pokorn, Šemalizem (kot v op. 6), str. 125. Janez Cegner je bil po študiju v Gorici leta 1773 posvečen v duhovnika na naslov loškega gospostva. V Škofji Loki je služboval od leta 1787 do 1802, kjer je 28. februarja 1802 tudi umrl. 57 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1798. beneficija nastal beneficium kuratum in daje dolžan vsako nedeljo imeti verouk in litanije. Če je vikar odsoten, mora imeti jutranjo mašo in ima tudi druge obveznosti vikarja. Včasih mora nadomeščati dva starološka kaplana. Trdil je, da so beneficiati po dvajset let ob delavnikih pridigali po podružnicah, a se niso pritoževali. Tudi sicer je veliko pomagal vikarju, npr. pri pridigah, krščevanju otrok, čeprav je vikar 53 gld. prejete štolnine od verskega sklada obdržal zase. Dokaz za njegovo delavnost pa so tudi priznanja njegovemu delu s strani župnika, meščanov in vernikov. Povedal je še več: moral je pešačiti po loških hribih in podružnicah za vikarjem, ki je jahal konja ali pa je bil udobno doma. V duhovništvu je že 25 let in ni več tako pri močeh. Kljub skromnim dohodkom se ni nikoli pritoževal, ne prej na goriško ali pozneje na ljubljansko škofijo. Zavedal se je, da ga bo v bodoče lahko vikar omejeval. Čeprav samo vikar, je le primus cooperutor parochiue locopolitana. (Poudarjeno je zapisal Cegner sam.) Povedal je, da dobi iz beneficija le 200 gld. na leto, od tega je moral plačati 15 gld. za paramente, enako za munera catelielica, 20 gld. za stanovanje in 4 gld. gospostvu Loka. Retorično seje vprašal: »Kje najdete tako obremenjenega, v dohodkih pa omejenega kooperatorja: brez stanovanja, hrane, štolnine, kurjave, bire in v tako goratem svetu in ob takih razdaljah brez konja?« Predlagal je zavrnitev nepremišljene vikajeve pritožbe. Podobno je dva dni prej, 28. avgusta 1798 na pritožbe vikarja odgovarjal Jugovičev beneficiat, Joseph Feichtinger. Povedal je, da si je vikar že povečal dohodke za 65 gld. z Wolkenbergovim beneficijem in za 55 gld. z verskim skladom.58 Med letoma 1795 in 1803 so si pogosto dopisovali škofija, vikariat, beneficiati in loški župnik v zvezi z vključevanjem - inkorporiranjem - beneficijev v mestno župnijo. Zelo jasno je pokazal željo po beneficijih vikar Klemenčič, ko je 9. junija 1800 umrl beneficiatus simplex sv. Ane na gradu Luka Gašperšič.59 Vikar Klemenčič je že drugi dan po smrti, 10. junija 1800, po posvetovanju (s kom? op. V. D.) predlagal škofiji, naj se ta beneficij z vsemi pravicami in obveznostmi priključi mestnemu vikariatu. Patronat je imelo loško gospostvo. V dopisu tudi pove, da ima vikariat 4047 duš.''0 Tedaj je bilo v špitalski cerkvi letno 877 maš po 30 kr. Leta 1802 je vikar prosil škofijo, naj zmanjša število maš v špitalski cerkvi in poviša štipendij za mašo na 1 gld., kar bi bilo ugodno tudi za kaplane v Stari Loki in druge duhovnike v mestu. Dopis je podpisal kot mestni vikar in župnijski administrator.61 Tudi ko je 3. oktobra 1802 umrl beneficiat kapele sv. Trojice, Jožef pl. Jenkensheim, je vikar lobiral za to službo pri loškem gospostvu.62 Za nastavitev katehetov na šolah je bila pristojna škofija. Ko je bilo izpraznjeno mesto na loški normalki, je nastalo vprašanje, kdo izmed enajstih duhovnikov naj bi bil primeren zanj. Vikar Klemenčič je 15. marca 1803 na ordinariat posebej priporočal le dva, spovednika pri uršulinkah, Franca Svetica,63 in mestnega kaplana Jožefa Zorreta. Dodal je, da Svetic ne more postati katehet, ker že opravlja tako službo pri uršulinkah, Zorre pa je beneficiat Zeballovega in Prevodnikovega beneficija v špitalu. Izkazal seje že kot cerkveni katehet (Kirclienkateliet), delo opravlja z veseljem in bi bil pripravljen sprejeti katehetsko delo na normalki. Tako priporočilo je ordinariat kot prilogo poslal na deželno glavarstvo.64 Manjše ali večje napetosti med starološko župnijo in škofjeloškim vikariatom so bile stalnica. Zaradi slovesnosti pri kapucinih je 4. oktobra 1803 župnija na ordinariat tožila vikarja, ker naj bi ta 9. oktobra pri kapucinih vodil slovesnost na praznik naše ljube Gospe Marije Pomočnice.65 Za 58 Kot v op. 57. " Pokorn, Šematizem (kot v op. 6), str. 125. Luka Gašperšič je bil Ločan, po študiju v Ljubljani leta 1747 posvečen na naslov gospostva Jablje (Habach). Petnajst let je služboval na Štajerskem, potem pa od 1771 do 1800 v Škofji Loki; umrl je 9. junija 1800. 60 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1800. 61 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1802. 62 Kot v op. 61. 61 Pokorn, Šematizem (kot v op. 6), str. 129. Frančišek Svetic je študiral v Gradcu; posvečen je bil leta 1772 in je po petnajstih letih kaplanovanja leta 1788 prišel k uršulinkam v Škofjo Loko za spovednika ter ostal tu do smrti leta 1829. To pomeni, da kljub priporočilu mestnega vikarja ni postal katehet na šoli. 44 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1803. pridigarja je bil izbran domačin, nekdanji kaplan Luka Karlin, odličen pridigar in nunski spovednik, imenovan papežev gospod.66 Mašna slovesnost je bila istočasno kot služba božja v Stari Loki. Nerodno pri tem je bilo, da so se ljudje strinjali. Že 9. oktobra, ravno na dan slovesnosti, je vikar prejel zahtevo ordinariata po pojasnilu. Čez dva dni je odgovoril, daje bila pri kapucinih res taka slovesnost. Privolil je, ker ga je za to prosila posebna delegacija loških meščanov. Sicer pa pri kapucinih take slovesnosti potekajo že devet let. Povezane so s sliko Marije Pomočnice na enem izmed oltarjev. Ordinariat je vikarju 8. novembra 1803 pisno svetoval, naj se raje izogiba zapletom in naj bo slovesnost raje v mestni cerkvi, za pridiganje pa imajo tudi kapucini dovolj sposobnih ljudi.67 Verjetno je bil običaj, da je ob daljši odsotnosti starološkega župnika nadomeščal mestni vikar. Tako je bilo tudi ob daljši hujši bolezni župnika Matevža Pavlina, kije zbolel in leta 1799 povsem prenehal delati. Ordinariat je za duhovno oskrbo v Stari Loki določil mestnega vikarja Jerneja Klemenčiča, 12. aprila 1802 je pooblastilo podaljšal in za pomoč zadolžil vso mestno duhovščino. Bolni župnik pa očitno vsega ni prepustil mestnemu vikarju, zato gaje škofija ponovno opozarjala na prejšnje dekrete. V dopisuje omenjeno tudi, da bo z novo mestno župnijo urejeno tudi vprašanje dohodkov mestnega vikarja.68 Toda župnik Pavlin se ni vdal. Šel je še dlje. Ko je bil 5. maja 1803 razrešen mestni vikar kot administrator starološke župnije in je Stara Loka za kaplana dobila Franca Petriča, gaje Pavlin imenoval za prvega kaplana in svojega namestnika. To pa je bilo za Jerneja Klemenčiča kot mestnega vikarja preveč, saj gaje Pavlin v dopisu opozoril, da bo v bodoče mestni vikar podrejen Francu Petriču kot njegovemu pooblaščencu. Klemenčič seje zato obrnil na škofijo z vprašanjem, ali ima starološki župnik res pravico kaplana postaviti nad vikarja.69 Zapletov še vedno ni bilo konec. Jeseni (14. septembra 1804) je ordinariat zaradi zapletov in želje po boljših odnosih med staro in novo mestno župnijo mestnemu župniku poslal daljše navodilo v petih točkah. Mestni župnik je moral starološkemu oddati v varstvo vse rojstne in poročne knjige do vključno 21. julija 1804. Prav tako je bil mestni župnik po ustanovnem urbarju v bodoče obvezan dajati v Staro Loko običajni penzion (celodnevno oskrbo) v višini 8 gld. 30 kr. in 34. kr od beneficija sv. Trojice. Ni pa bil več dolžan plačati 34 gld. deželne veljave, ker je bila zaradi nakupa novega župnišča prodana hiša beneficija sv. Katarine, Mesto štev. 92, in je to deželno glavarstvo uredilo v osmi točki ustanovnega urbarja, tako da so obveznosti od tega beneficija prevzeli duhovniki nove župnije. Župniki v Stari Loki bodo ob smrti kmeta ali kmetice dobivali po 25 Vi kr. tudi še v krajih, ki so prišli pod novo župnijo. Za trikratni oklic ženina in neveste bodo dobivali 2 gld. V četrti točki je natančno določeno, kako je s pogrebi, če jih spremlja različno število duhovnikov. Okrajna oblast je tudi predlagala, naj pričnejo urejati novo skupno pokopališče za obe župniji. V zadnji točki je določilo, da smejo starološki kaplani od pogreba v mestni župniji zahtevati štolnino 10 kr. le, če nobeden od štirih mestnih kuratov ne more opraviti obreda. Vse ustanovne maše v novi župniji, tako v župnijski cerkvi kot v podružnicah, je smela opravljati samo mestna duhovščina.70 Marsikaj pa je bilo treba pojasnjevati še dodatno. Tako so pred birmo v Škofji Loki julija 1804 iz dekanata v Kranju posebej sporočili, naj loški mestni birmanci ne gredo k birmi drugod kot v svoji župniji.71 Oktobra 1804 je mestni župnik že prosil ordinariat za zmanjšanje obveznosti ustanovnih maš v svoji župniji. Poslal je natančen pregled ustanovnih maš, lokacijo, oddaljenost iz Škofje Loke 65 Kot v op. 64. 66 Pokorn, Šematizem (kot v op. 6), str. 130. Luka Karlin je bil rojen v Škofji Loki, študiral je v Ljubljani in je bil leta 1753 posvečen na naslov škofjeloške mestne občine. Kot kaplan je služboval v raznih krajih na Loškem. Dlje časa je bil nunski spovednik. Umrl je leta 1809. 67 Kot v op. 64. " Kot v op. 61. 69 Kot v op. 64. 70 NŠAL, ŽA Škofja Loka, fasc. 6, spisi 71. 71 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1804. in višino mašnega štipendija za posamezno mašo. Na istem dokumentu je nekdo s škofije čez dober mesec ugodil želji in zmanjšal število ustanovnih maš od 105 na 53.72 Zapletalo seje tudi med mestnim župnikom in kapucini zaradi tridnevne 40-urne predpostne pobožnosti pred izpostavljenim Najsvetejšim pri kapucinih. Mestni župnik je nasprotoval tudi zato, ker so njegovi župljani veliko prispevali za svečavo pri kapucinih, ne pa v domači cerkvi. Pismo je podpisalo tudi več Ločanov različnih poklicev in stanov.73 Ordinariat je opozoril samostan, da se to ni zgodilo prvič. Posebej jih je opozoril, naj ob 10. uri, ko je maša pri sv. Jakobu, pri njih ne bo slovesne sv. maše, razen ob posebnih redovniških dnevih.74 Za uršulinke v Škofji Loki zvemo iz župnikovega pisma ordinariatu 22. januarja 1805. Pri njih je bila prva jutranja nedeljska ali praznična maša z blagoslovom (Segenmesse) in pridigo ob 6. uri. Popoldne so imele litanije pred Najsvetejšim. Na svečnico (Maria Licht) pa so se ob 10. uri začele cerkvene slovesnosti, nato je bila sveta maša.75 Leto dni po podpisu ustanovne listine, 27. maja 1805, seje mestni župnik pritoževal v Ljubljano, da nekateri verniki in cerkovniki podružnic in soseske, ki spadajo v njegovo župnijo, nočejo dajati bire novi župniji. Loško gospostvo jim je zagrozilo s kaznijo in zaporom, a je bilo vse zaman. Tudi z banderi niso hoteli v procesijo, posebej pri procesiji na dan sv. Rešnjega telesa. Starološka župnija je na tihem ves čas nasprotovala tudi s križno zastavo (Kreutzfahne). Zato je bil izdelan poseben protokol, kje in kako naj poteka procesija. Dne 20. maja 1805 se je sestala posebna komisija obeh župnišč. Sestanku je prisostvoval tudi predstavnik okrožnega urada, inšpektor gospostva Loka in predstavnik uprave loškega gospostva. Dogovorili so se, naj ima na telovo vsaka župnija svojo procesijo in prav tako v nedeljo v tej osmini. Komisija je reševala tudi nejasnosti glede obhajil, krstov, pokopavanja in matičnih knjig. Mestni kaplani bi morali po določilu iz leta 1804 Stari Loki še nadalje plačevati glede na desetletno povprečje 10 kr. za vsak pogreb.76 Tudi nadaljnje življenje je bilo pestro. Kakšne so bile razmere v času Ilirskih provinc, pove dopis mestnega župnika Klemenčiča na ordinariat iz leta 1808. Prosil je za nasvet, kaj naj stori z e.xpauliner patrom Janezom Tuškom, kije bil rojen v Poljanski dolini, star je bil okoli 80 let in je hišni pastir (Viehhalter) v Brodeh, ki so od Škofje Loke oddaljene uro in pol. Živel je kot puščavnik, govoril le hrvaško, ni bil sposoben ne za pridigo ne katehezo. Zjutraj je imel sv. mašo, čeprav je redkokdaj dobil mašni štipendij. Pristojni so mu odgovorili, da tako stanje ni dobro, da pa lahko mašuje pri zaprtih vratih, vendar brez zvonjenja.77 Iz istega dopisa mestnega župnika zvemo tudi, da sta imela maše Jurij Gaber ob nedeljah in praznikih za Wolkensperge v puštalski kapeli in Anton pl. Jenkensheim v grajski kapeli na gradu. Župnik Klemenčič je imel težave tudi s svojimi kaplani. Ko je kaplana Martina Kaeserja leta 1808 povišal v prvega kaplana (primaer Kaplan), se je uprl drugi kaplan Fink. Ordinariat je zahteval od župnika odgovor na Finkove trditve.78 Leta 1825 je imelo mesto še vedno tri kaplane. Dohodki župnika in kaplanov so se z 250 gld., zagotovljenih v ustanovnem urbarju, dejansko znižali na 150 gld. Pozitivno je bilo, da so leta 1820 prafari nehali plačevati del štolnine in t. i. penzionski prispevek.79 Iz arhivov tega časa zvemo, daje Janez Linthenthal, štukaturni mojster iz Goričan (?) (Goerzali) leta 1750 za 73 gld. izdelal oltar sv. Notburge pri Sv. Barbari, poleg tega pa še štiri kipe in nekaj pozlat.80 Pri Sv. Andreju so leta 1803 prosili za dovoljenje izdelave novega križevega pota v 72 Kot v op. 71. 73 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1805. 74 Kot v op. 73. 75 Kot v op. 73. 76 Kot v op. 73. 77 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1808. 78 Kot v op. 77. 79 NŠAL, ŽA Škofja Loka, fasc. 6, spisi 69. 80 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 8, ovoj: sv. Barbara, gradbene zadeve. cerkvi. Prošnjo so utemeljevali s tem, da je za starejše ljudi v Škofjo Loko daleč, zlasti pozimi. Priložili so apostolsko dovoljenje papeža Klementa XIV. iz 26. januarja 1773, ki je določalo odpustek v zvezi s križevim potom. Prošnjo sta podpisala ključarja Janez Polanc in Matevž Rupar.81 Naj na koncu navedemo še nekaj podatkov o župnišču. Že leta 1788 je okrajna preiskovalna komisija naročila natančen pregled kapele sv. Trojice in njenega zidu. Gradbeni mojster Anton Lipovec in zidarski palir sta ga pregledala 6. maja 1788. Ugotovila sta, da gre za 30 kubičnih klafter zidu, na katerem Vorsprunge stojita na obeh straneh hiše. Odstranitev zidu, odvoz materiala in delo bi stalo 27 gld. 54 kr.82 Naslednja gradbena zadeva je iz 6. aprila 1803, ko je kresija pisala škofiji, naj bi, preden bi kupovali Demšarjevo hišo na Mestnem trgu, natančno premislili in premerili, ali ne bi bilo mogoče za župnišče urediti hiše beneficija sv. Katarine. Deželno glavarstvo je zahtevalo natančen tloris beneficialne hiše in oceno vrednosti hiše dotedanjega vikarja in hiše beneficija sv. Trojice. Ena od kombinacij je predvidevala tudi, da bi hišo Jugovičevega beneficija spremenili v kaplanijo.83 Kresija je 8. julija 1803 pisala tudi uradu gospostva Škofja Loka v zvezi z ureditvijo novega župnišča. Davčni urad in provincialno državno knjigovodstvo sta v reševanje problematike, tj. nakupa Demšarjeve hiše, zahtevala aktivno vključitev loškega gospostva in komisijsko licitacijo beneficijskih hiš sv. Trojice in sv. Katarine, cerkovnikove hiše in mestne biričeve hiše. Na dražbi morajo pisati licitacijski zapisnik in ga predložiti kresijskemu uradu.84 Novembra 1803 je kresija potrdila prodajo omenjenih hiš in nakup Demšarjeve hiše za novo župnišče. Opozorjeni so bili na obveznosti, ki jih je nova župnija prevzela od prodanih hiš beneficijev, posebno na obveznosti ustanovnih maš. Ko bosta prodani še hiša beneficija sv. Katarine in mežnarja, naj gospostvo izdela natančen zapis in ga pošlje v potrditev na kresijo v Ljubljano.85 Iz inventarja premoženja mestne župnije iz leta 1838 pa izvemo, daje bilo leta 1837 župnišče dokončno dozidano, tako da so pod skupno streho povezali prejšnje župnišče in zraven stoječo prazno nekdanjo kapelo.86 Arhivi hranijo še veliko zanimivega o nastajanju mestne župnije kot tudi o njenem delovanju. Glede na 200-letnico pa sem se omejil samo na začetni del zgodovine župnije sv. Jakoba. O.A.M.D.G. 81 NAŠL, ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 8, ovoj: sv. Andrej, gradbene zadeve. 82 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1788. 8J Kol v op. 64. 84 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 7, ovoj 101. 85 Kot v op. 84. 86 NŠAL. ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 3, ovoj 34. "■i ' ' ' ; . iS. ' ' ; STANE G RAN DA USODA NEKDANJE FREISINŠKE POSESTI NA DOLENJSKEM Slovensko zgodovinopisje je v preteklosti namenjalo srednjeveški, ali bolje, fevdalni problematiki izjemno pozornost, vendar je bilo to na nek, Slovencem lastni način izkrivljeno, bolj v smislu objokovanja tragične zgodovinske usode, ki jim ni dopuščala, da bi prišli do lastnih višjih socialnih razredov, meščanstva in države.1 Razglasili so se za narod kmetov - edino ti so dosledno uporabljali slovenski jezik - v času komunizma tudi nekakšnih permanentnih kmečkih upornikov - revolucija je bila pač najvišja vrednota - skratka za ljudstvo, ki mu je usojeno, da mu vladajo drugi. Zato si mora prizadevati ne za lastno državo, ampak samo za ohranitev lastnega jezika in na njem sloneče kulture. Prav zato so se med Slovenci ideje o lastni slovenski državi pojavile tako pozno. Povsem jasno je, da jim ni bila naklonjena nobena državna skupnost. Vse do slovenske osamosvojitve so bile take misli del najtrše »ilegale«. Vse to je imelo globoke posledice tudi za slovensko zgodovinopisje, ki v vsebinskem pogledu ni bilo nikoli toliko politično kot pri drugih narodih, ampak predvsem kulturnozgodovinsko in socialno. Šele v zadnjih letih, predvsem po prodoru mlajših generacij, prihaja v slovenskem zgodovinopisju dejansko do tektonskih premikov. Nikoli še nismo imeli toliko specialistov za srednji vek, nikoli doslej se jih ni toliko ukvarjalo s plemstvom in zemljiškimi gospostvi. Velike zasluge za nova in sodobnejša gledanja na slovensko preteklost, zlasti starejšo, imata žal že pokojna Ferdo Gestrin2 in Sergij Vilfan.1 Njima je sledila vrsta mlajših, delno tudi v tujini šolanih zgodovinarjev, ki danes nosijo glavno breme srednjeveških študij na Slovenskem. Prav zaradi takih razmerje toliko bolj nenavadno, daje freisinška posest že nekaj desetletij, torej od časov, ko v Sloveniji ni bilo naklonjenosti za tovrstne študije, med najbolj raziskanimi. Vzrokov za to je več. Prvi je nedvomno dr. Pavle Blaznik, Škofjeločan, ki seje želel strokovno oddolžiti svojemu rojstnemu kraju in uspel zato pridobiti tudi javno (politično) podporo, ki seje kazala tudi v možnosti dela v arhivih v tujini, o katerih so drugi zgodovinarji v tistih letih lahko samo sanjali. Drugi je ohranjenost freisinških arhivov, tretji, ne najmanj pomemben, pa dejstvo, daje bilo freisinško zemljiško gospostvo »naš« največji sklenjeni fevdalni teritorij in je bilo tu mogoče raziskovati nekatere gospodarske in socialne procese. Kako in kdaj je freisinška škofija dobila svojo dolenjsko posest, še ni jasno. Njena prva omemba je povezana z letnico 1074. V iskanju vzrokov za pridobitev sveta ob potoku Radulji je možno misliti na neko poznoantično in zgodnjesrednjeveško pot, ki jo potrjuje odkritje poznoantične utrdbe in zgodnjesrednjeveških najdb med gradovoma Štatenberk (Stattenberg) in Klevevž (Klingenfels).4 Nasploh je po mnenju Sergija Vilfana pomen te posesti veliko večji tudi v 1 Peter Štih, Die slowenische Vorstellungen iiber die slowenisch-deutschen Beziehungen im Mittelalter. Buchreihe der Sudostdeutschen historischen Kommission, Bd. 38 (Miinchen, 2002), str. 1-19. 2 Bibliografija je objavljena v: Olga JanSa Zorn, Bibliografija prof. dr. Ferda Gestrina za leta 1946-1976, Gestrinov zbornik, Darja MiiieliC, ed. (Ljubljana, 1999), str. 25-32; NataSa Stergar, Bibliografija akademika prof. dr. Ferda Gestrina za leta 1977-1996, ibid., str. 33-42; Drago Samec, Dodatek k bibliografiji akademika prof. dr. Ferda Gestrina, ibid., str. 43-4. 3 Bibliografija v; Drago Samec, Bibliografija akad. prof. dr. Sergija Vilfana, Vilfanov zbornik. Pravo -zgodovina - narod, Vincenc RajSp in Ernst BreuckmOller, ed. (Ljubljana, 1999), str. 55-77. 4 Dragan BoZiC, Slavko CigleneCki, Zenonov tremis in poznoantična utrdba Gradec pri Veliki Strmici. Arheološki vestnik 46 (1995), str. 247-77. geostrateškem pogledu, saj naj bi njeni lastniki sodelovali tudi pri premiku kranjske meje s Krke na današnjo slovensko-hrvaško mejo.5 Freisinška dolenjska posest6 za njene lastnike ni imela nikoli tolikšnega pomena in vrednosti kot škofjeloška.7 Zdi se, da lastnikom v polni meri nikoli ni prinesla tistega, kar bi od nje smeli pričakovati, in je škofija z njenim prevzemom dejansko bolj pomagala darovalcu kot pa sama sebi. Posest je bila namreč stalno na udaru različnih fevdalnih gospodov, ki so hoteli z njo utrditi svojo oblast v deželi, oziroma sosedov, kot so bili Čreteški (Reutenbergi), ki so segali po njenih delih. Sergij Vilfan je o njej zapisal: »Im allegemeinen gewinnt man den Eindruck, daB das Bistum seiner Unterkrainer Besitz weniger konsequent an sich band und auch schwerer behalten konnte, daB es ihn mitunter zu finanziellen oder auch politischcn Transaktionen nutzte und daB daher die Struktur des Hubenbesitzes sehr abwechslung-reich war.«8 Svet je primeren za sadjarstvo, bolj za živinorejo kot poljedelstvo, zdi pa se, da je bilo za Freising, potem ko so odpadli geostrateški razlogi, najbolj pomembno vinogradništvo. Najmočnejša argumenta za to trditev sta posebna skrb za kostanjev les nasploh9 ter posebej za predel kostanjevega gozda onstran Radulje za Klevevžem, ki so ga potrebovali za vinogradniške kole in vinsko posodo, ter t. i. »Laibacher Fuhrgeld«. Glede vinogradništva, zlasti ocene kvalitete, smo v precejšni zadregi, saj ga premalo poznamo. Danes značilno rdeče suho vino, imenovano cviček, katerega cena in ugled sta v zadnjih letih v porastu, je zelo verjetno novejšega izvora. Takratni »Markvvein« je bil bolj kisel, verjetno bel, res pa je, da je imel zlasti Klevevž kot sedež freisinške dolenjske posesti najboljše vinske gorice v tem delu Dolenjske, če že ne v vsej regiji. Sergij Vilfan10 je ugotovil, daje dolenjsko vino šele v 16. stoletju postalo merkantilno vino v Ljubljani, vendar je bilo manj cenjeno, verjetno namenjeno predvsem nižjim slojem. Cenovno je dosegalo le približno tretjino vrednosti na Kranjskem najbolj cenjenega vina črnikalca iz Istre. Kljub vsemu pa omenjanje »Laibacher Fuhrgeld« v urbarjih za klevevško gospostvo, kjer je med obveznostmi našteta tudi vožnja do Ljubljane, le navaja k rahlemu dvomu v gornje trditve, saj si je težko predstavljati, da bi toliko kmetov vozilo samo žito. Na podlagi pisanja J. W. Valvasorja" s konca 17. stoletja lahko domnevamo, da je prav območje, ki ga je na Dolenjskem obvladoval Freising in leži sedaj v 5 Sergij Vilfan, Zur Struktur der freisingisehen Herrschaften siidlich der Tauern im Friihmittelalter. Karantanien und der Alpen-Adria-Ruum im FrOhmiltelalter 2. St. Veiter Historikergesprache, GOnter Hodi. in Joiianes Grabmayer, ed. (Wien-Koln-Weimar, 1993), str. 219. 6 Pavle Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti, Razprave 1. razreda SAZU IV/6 (Ljubljana, 1958). 7 Sergij Vilfan, Lage und Struktur der freisingisehen Herrschaften in Krain, Hochstift Freising. Beitrage zur Besitzgeschichte, Hubert Glaser, ed. (Miinchen, 1990), str. 357 ss. 8 Ibid., str. 358. 9 Na primer ob sporu z bratoma Rudolfom in Friderikom s Slepčjeka (Blaznik, Zemljiška gospostva [kot v op. 6], str. 8). 10 Sergij Vilfan, Mestne računske knjige kot zgodovinski vir, Zbornik ob devetdesetletnici arhiva, Zgodovinski arhiv Ljubljana. Gradivo in razprave 8 (Ljubljana, 1988), str. 19 ss. " Johann Weichard Valvasor, Die Ehre defi Hertzogthums Crain (Laybach, 1689), Buch III, str. 324-5. Najstarejša znana upodobitev Klevevža, Ivan Klobučarič, (neposredno po letu 1600). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center. Johann Weichard Valvasor, Topographia Carniolae modernae, 1679. katastrskih občinah Bela Cerkev, Gorenja vas, Krsinji Vrh, Zagrad in Zbure, že takrat pridelovalo izvrstno vino. Konkretno omenja vino z Malkovca, Telč, kjer imajo dobro rdeče, za onega, ki zraste na Bojniku, pravi, daje »Frolichmacher«. Z ožjega območja Klevevža omenja vinsko gorico Mevce, kjer raste sovražnik žalosti, dobro in srčno vino. Za Vinji Vrh, ki ga omenja kot »Vineuerch«, trdi, da »giebt einen kostlich guten Wein« (žlahtno dobro vino). O vinih na obravnavanem območju piše tudi v zvezi z gradom Cretež, ki leži nad (Dolenškovim) kamnolomom v Srednjih Lakencah, da v njegovi bližini tudi pridobivajo izvrstno vino.12 Gotovo tudi cisterci Stična in Kostanjevica ter kartuzija Pleterje, novomeški kolegiatni kapitelj in nemški viteški red ter nekatere graščine kot Stari grad (Altenburg), Otočec (Wordl), Mokronog (NassenfuB) in Rakovnik (Kroisenbach) niso imele v kleteh slabega vina. Še več, prav prizadevanja številnih fevdalnih rodbin, kot so Turjaški in drugi, dokazujejo, da je bila posest tukajšnjih vinogradov zelo zaželena. Z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da dolenjsko vino, ki ga omenja Vilfan, dejansko ni bilo »ta boljše«, ampak »cviček« v starem pomenu besede. To niti ni bilo pravo vino, ampak vino, ki so ga pridobili tako, da so na že enkrat sprešano grozdje nalili vodo in pustili, daje še enkrat zavrelo. Tako so dobili »cviček«, ki pa ga glede na način pridobivanja prevajajo kot Tresterwein, Nacwein, po okusu pa ga označujejo kot »ein sauerer Wein iiberhaupt«.13 Sodoben nemški slovar razlaga Tresterwein kot »durch Zuckeraufgufi und Nachgarung aus Trester gewonnener Wein«. Freisinška posest na Dolenjskem praktično v nobenem pogledu ni bila primerljiva z loško. Z njo so večinoma gospodarili različni najemniki, zato se med okoličani ni nikoli posebno razvila zavest o njenih pravih lastnikih. Posest namreč ni bila vodena enotno, ampak so bili po različnih gradovih različni najemniki in zakupniki, zato podložniki verjetno nikoli niso imeli občutka o skupnem lastniku. Na Dolenjskem so v bližini Klevevža razmeroma pogosti priimki, ki spominjajo na nekdanje zemljiške gospode, na primer Auersperger, Moškon, Barbo, Štrasberger, Gal ..., takega, ki bi spominjal na nekdanje škofe, pa ni. Prodaje dolenjske posesti leta 1622 njeni podložniki verjetno niso niti opazili. V nadaljnjih desetletjih je klevevška posest precej nihala. Čeprav je grad Klevevž tudi v nadaljnjem obdobju ostal najpomembnejši, pa so se nekateri nekdanji dvori izločili in preoblikovali v manjše gradove, 12 Ibkl., Buch XI, str. 469-70. 13 Oswald Gutsmann, Deutsch-windusches Worterbuch... (Klagenfurt, 1786); glej tudi: Anton Alois Wolf, Deutsch-stovenisches Wiirlerbuch (Laibach, 1860). kot na primer Zbure in Šuta pri Strelacu. Po sedmih desetletjih laičnih lastnikov je Klevevž 1693. leta znova prišel v cerkvene roke, saj so ga kupili cistercijani iz Stične, 1719 pa od njih kostanjeviški sobratje. Poleg fizične lastnine je bele menihe pritegoval zlasti termalni izvir pod klevevškim gradom, ki je bil kot termalno zdravilišče dolgo časa pomembnejši kot današnje zdravilišče Šmarješke Toplice. Menihi so posest znova utrdili in pridobili tudi del odsvojene. Tudi zanje je bila posest vinogradov dokaj pomembna. Slovenske pravnike so v preteklosti pritegnile zlasti gorske bukve, ki vsebujejo - tudi zaradi uporabe slovenskega jezika - izjemno bogato terminološko in civilnopravno problematiko.14 Po ukinitvi samostana 1794. leta in kratkotrajni lastnini in upravljanju verskega zaklada, so ga 1808. leta kupili pripadniki rodbine baronov Schweiger pl. Lerchenfeld, ki so bili zlasti v 18. stoletju v neverjetnem vzponu, pa vendar so zaradi pomanjkanja moškega potomstva, posredi bi lahko bili tudi gospodarsko-finančni problemi, tudi naglo zašli. Grad so prodali prek loterije in 1825. leta je prešel v roke francoske rodbine Jombart iz Sedana, kije očitno iz Francije pribežala pred revolucijo. Verjetno so s cistercijani in francoskimi lastniki povezane nekatere arhitekturne izboljšave gradu in bližnje Marijine cerkve v Slapah kot tudi nekatere umetnine, med njimi največja baročna slika na Slovenskem Križanje po zgledu slike B. Luinija v cerkvi Santa Maria degli Angeli v Luganu, ki je sedaj v šmarješki župnijski cerkvi, in Obiskovanje, ki ga pripisujejo francoskemu umetniku C. Le Brunu. Jombarti so gospostvo prevzeli, ko je bil fevdalni družbeni red v avstrijskem cesarstvu v zatonu. V nasprotju z nekaterimi drugimi, ki so se krčevito oklepali starega reda in so bili zato pripravljeni uporabiti tudi silo, so ga oni skušali omiliti z reluicijo in abolicijo naturalnih obveznosti. Po podatkih Antona Krošla 1848. leta Klevevž ni imel zavezancev kupne odškodnine in so bila že vsa zakupna zemljišča prevedena v kupna. Zbure so jih imele še 5, zemljiškoodvezni kapital kupne odškodnine pa je znašal zanemarljivih 389,35 gld.15 Kmete, ki so svoje obveznosti izpolnjevali tekoče, so na podlagi žreba na cesarjev rojstni dan celo za eno leto oprostili od njih. Prav zaradi tega v revolucionarnem letu 1848/49 na njihovem območju ni bilo nikakršnih nemirov. Klevevž je imel takrat 429 zemljiških zavezancev, ki so morali opraviti 26.821 tlaških dni na leto in 1.160 gornikov. Po številu tlaških dni je bil Klevevž na tretjem mestu v deželi. Zbure so imele 168 zemljiških zavezancev, ki so morali opraviti 8.255 dni tlake na leto, 31 desetinskih obveznikov in 93 gornikov. Glede na tlako so bile v zgornji tretjini gospostev v deželi.16 Ob zemljiški odvezi so ugotovili, daje imel Klevevž ob koncu fevdalizma 35 celih kmetij ali več, 4 tričetrtinske, 154 polovičnih, 31 tretjinskih, 49 četrtinskih, 19 šestinskih, 6 osminskih, 6 triosminskih, 1.286 je bilo manjših od osmine. Urbarialne dajatve in desetine so ocenili na 52.810,20 gld., kar pomeni, daje bil v tem pogledu Klevevž na 28. mestu v deželi, lavdemije pa na 21.557,10 gld. Zbure so imele 23 celih kmetij, 2 tričetrtinski, 79 polovičnih, 13 tretjinskih, 18 četrtinskih, 2 šestinski, 4 triosminske, 120 manjših od osmine. Vrednost zentljiškoodveznega kapitala in desetin je bila 26.835 gld., lavdemijev pa 1.849,50 gld.17 Za lažje razumevanje vrednosti podatkov naj navedemo, da so vrednost teleta cenili na I gld. 27 kr., mernik pšenice pa po 2 gld. in 15 do 45 kr., povprečno 2 gld. 30 kr., jajce na 1/4 krajcarja. Glede na obročni način izplačevanja zemljiške odveze odškodnina ni bila tolikšna, da bi omogočila odnievnejšo modernizacijo veleposestva. O njihovem siceršnjem gospodarskem položaju v času do konca prve svetovne vojne nimamo konkretnih podatkov, domnevamo pa, da ni bil rožnat, saj so bili dokaj odmaknjeni od prometnih poti. Položaj seje dejansko nekoliko izboljšal, ko je bila 1862 zgrajena železniška proga Zidani Most-Zagreb, kamor so lahko vozili žito in vino. Dolenjska z Novim mestom, h kateremu so gravitirali, je dobila železniško povezavo šele 1894. leta. Za gospodarje Klevevža in njegove gozdne posesti pa so se prometne razmere resnično izboljšale, ko je bila 1908. leta zgrajena železniška proga Trebnje-Tržišče, ki pa je dobila povezavo z obsavsko progo šele 1938. leta. Dejansko je 14 Metod Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stol., ZZR 5, (1926), str. 1-95. 15 Anton Krošl, Zemljiška odveza na Kranjskem (Ljubljana, 1941), str. 74. 16 Ibid., str. 59. 17 Ibid., str. 78-81. ■"Tli ' . ; /* '1 ;/\ ^ /' V T (. A ■iii \ • 1 _______ , • / /f\ v- jfiP ' / K ( / / V\ tfžp^S BfcKv T / Vi J ^/;";:. _ .... // • / /al— ■ -----.. N 1 * " f / / c*, --4A. c* | / /-7 j r* "0' \ Solilo i k Ki • i n S e nl o Is Na , V & K '"S.........- vi _ 1 ^M ^ i- . >v \ \ Klevevž na franeiscejski katastrski mapi. AS 176, N296A05. šele železnica omogočila prodajo lesa, enega največjih bogastev klevevškega veleposestva. Po izgradnji železniške proge Tržišče-Sevnica so lahko v tamkajšnjo tovarno tanina, ustanovljeno 1924. leta, prodajali kostanjev les, ki gaje bilo tu v izobilju. Jombarti kot večina veleposestnikov - nekdanjih zemljiških gospodov - niso našli kulturnega in političnega stika s slovenskim narodnim gibanjem. Ludvik Julius Jombart, sin prvega lastnika nekdanje freisinške posesti, je bil na splošnih volitvah 28. marca 1861 celo izvoljen za deželnega poslanca v veleposestniški kuriji. Mandat je trajal šest let.18 Leta 1888 je francoska posestniška družina v moški liniji izumrla. Posestvo je prevzela hči Gabrijela, poročena Ulm. Deset let po poroki je možu Antonu podarila Zbure. Modernizacija nekdanjega gospostva Klevevž seje začela, ko seje v družino Francozov priženil Štajerec Ulm, ki ni bil plemiškega porekla. Njegovi predniki, doma iz Zavrča na Štajerskem, naj bi po nekaterih vesteh obogateli s pošto. Anton Ulm je uspešno prebrodil dolgotrajno krizo nekdanjih zemljiških gospostev, ki jo je 1848. leta prinesla odprava fevdalnega družbenega reda in začel spreminjati »gospostvo« v moderno veleposest. Zaposlil je tudi šolanega kmetijskega strokovnjaka, ki je med prvimi na tukajšnjem območju uporabljal umetna gnojila. Posebej se je izkazal tudi v času trtne uši, ko so bili vinogradi ne le razmeroma hitro obnovljeni, ampak zasajeni tudi z nekaterimi vrhunskimi sortami trt. Graščina je v času med obema svetovnima vojnama za svoja vina dobivala celo mednarodna priznanja. Hvalili so tudi njeno živino. Po spremembi priimka lastnikov in modernizaciji bi pričakovali izboljšane odnose z okoliškim oziroma slovenskim prebivalstvom. Čeprav so stalno ali občasno zaposlovali kar nekaj okoličanov - ti so v svoji sredini izstopali zaradi rednih denarnih prejemkov, ki jih je tu najbolj primanjkovalo - so postajali vse bolj odtujeni. Anton Ulm je ponovil napako Jombartov in se dal 1901. leta izvoliti za deželnega poslanca v veleposestniški kuriji, kije bila veliki večini Slovencev politično, nacionalno in socialno nasprotna." Med prvo svetovno vojno so lastniki Klevevža pokazali veliko mero avstrijskega patriotizma. 18 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861-1918 (Ljubljana, 1965), str. 338. " Ibid., str. 341. Klevevž pred požigom. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, 1NDOK center. Gospodarjev brat je bil celo ujet na fronti z Italijo, avstrijsko stisko z barvnimi kovinami so skušali blažiti z darovanjem obeh zvonov iz grajske kapele.211 Očitno zloma večstoletne monarhije pod vodstvom Habsburžanov niso dopuščali niti v sanjah. Nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za tedanjega šmarješkega župnika, ki ni bil sposoben sprejeti kraljevine pod vodstvom Karadordevičev. Kot deklarirani pristaš Habsburžanov je že ob razglasitvi Jugoslavije doživel »mačjo muziko«, razbili so mu tudi okna. V primerjavi z nekdanjo Avstro-Ogrsko mu je bila nova država velik kulturni, gospodarski in socialni korak nazaj. Ob vsaki priložnosti je demonstriral nenavdušenje nad njo. Leta 1921 je za župnijsko žegnanje, to je na Šmarjetno nedeljo, v cerkvenem stolpu obesil belo-rdečo zastavo. Razglasil jo je za župnijsko, v resnici pa je bila fresinška. Orožnik jo je zaplenil, župnik pa je bil obsojen na denarno globo in plačilo sodnih stroškov. Seveda seje pritožil in uspel, orožnik je moral osebno vrniti zaseženo zastavo. Nato jih je jezil s štampiljko. Tako je še 1932. leta uporabljal ono z napisom Parochia S. Margarethe Klingenfels, kar nasprotnikom ni ostalo neopaženo. Leta 1934 mu je oblast uporabo uradno prepovedala. Po prvi svetovni vojni je bil del grajskih posesti razlaščen in razdeljen kmetom v okviru agrarne reforme. Kmetje so dejansko dobili nekaj obdelovalne zemlje in travnikov. Glede na površino posameznih zemljišč, ki so jih dobili kmetje (okoli 0,6 ha) lahko zapišemo, daje bil to bolj politično-demagoški kot pa socialno-gospodarski ukrep. Razlastitev je potekala poldrugo desetletje. Anton Ulm, njegov brat in oskrbnik so se proti njej borili na vse načine, le pravega niso znali izbrati. Ta pa je bil opredelitev za Slovence ali Jugoslovane in povezave s klerikalno stranko. Bili so neuspešni, čeprav so hoteli izrabiti 1929. leta uvedeno kraljevo diktaturo. Pridružili so se krajevnim liberalcem in njihovim bojem proti župniku. Iz nam v podrobnostih neznanih vzrokov je 1934. leta ljubljanska škofija, verjetno tudi zato, na Uršino nedeljo prepovedala maševati v grajski kapeli v Klevevžu. Sledil je protiukrep. Naslednje leto graščina ni več dala smrek za mlaje ob procesiji sv. Rešnjega telesa. Lastnik nekdanjega gospostva Klevevž, sedaj veleposestva, seje zelo trudil, da bi to bilo tudi po donosih. Zgradil je lastno malo hidroelektrarno z močjo 35 HP, kije poganjala nekaj strojev. 20 Župnijska kronika župnije sv. Marjete, Arhiv župnije Šmarjeta. zlasti žago, in elektrificiral grajske prostore. Vsi porabniki skupaj so porabili le 12 HP, okolica pa je bila presiromašna, da bi si dala napeljati električni tok. Struktura veleposesti pa mu ni omogočila, da bi se specializiral, ampak je moral kombinirati predvsem živinorejo, vinogradništvo in gozdarstvo. Pri gospodarskih delih sta sodelovala tudi lastnik veleposestva in njegov brat, ki seje pri delu z žago smrtno ponesrečil - poškodoval ga je jermen. Gospodarska kriza, ki seje posebno zaostrila po letu 1931, je zelo prizadela graščino. V župnijski kroniki šmarješke župnije tako lahko preberemo, da so običajni kupci kmetijskih pridelkov na veliko izostali in so morali kot branjevci prodajati na dvajset kilometrov oddaljeni mestni tržnici v Novem mestu. Transformacijo v moderen kapitalistični obrat - o tem, da bi obstajale kakršnekoli ideje o predelovalni industriji, razen žagarstvu, ni podatkov - je prekinila druga svetovna vojna. Ker so se lastniki deklarirali za Nemce, so tudi zaradi partizanskih groženj in povzročanja škode grad prodali italijanski družbi Emona in se spomladi 1942 odselili. Italijani so grad in posestvo ocenili na 7.933.519 lir. Od tega so bila zemljišča v obsegu 441 ha 80 a (gozdovi 353 ha 61 a, njive in travniki 39 ha 39 a, sadovnjaki 5 ha 11 a, vinogradi 4 ha 16 a ...) ocenjena na 3.611.601 lir, vrednost lesa v gozdovih na 2.262.468 lir, grad na 850.000 lir, hlevi, mlin, žaga in ostala gospodarska poslopja z elektrarno vred na 910.000 lir, 6 hiš v Zburah, 3 v Čelevcu, 2 na Selah, 2 na Radulji in 1 na Dolu z gospodarskimi poslopji vred 299.450 lir. Ulmi so se umaknili 1942. leta, preden so partizani zažgali grad. Gorel je dolgo časa, 2-3 tedne. Neposredna okolica gradu, ali bolje, ozemlje župnije sv. Marjete je bilo med drugo svetovno vojno svojevrsten laboratorij komunistične revolucije na Slovenskem. Zaradi averzije do italijanske oblasti, ki je bila med Slovenci tudi zaradi fašističnega nasilja nad primorskimi rojaki splošna, so kmetje neverjetno Požgani in razpadajoči klevevški grad po II. svetovni vojni. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije INDOK center. množično podprli partizansko gibanje. Veliko navdušenje pa seje začelo ohlajati, ko je leta 1942 začelo prihajati do odkrite revolucije, ki se je izražala zlasti v zastraševanju in pobijanju vseh tistih, ki niso bili pripravljeni sprejeti vodstva komunistov. V gradu je delovalo partizansko »sodišče«, v neposredni okolici gradu kot tudi v grajskih stavbah so mučili in pobijali ljudi. To se je nadaljevalo tudi potem, ko so grad oktobra 1942 zažgali. Potem so kot svojo bazo uporabljali razmeroma nove hleve in druga gospodarska poslopja. Na posestvu graščine Klevevž v neposredni okolici gradu je bila 1942. leta izvršena tudi prva komunistična agrarna reforma na Slovenskem, ki pa je imela še meščanski značaj, saj so obdelovalne površine dali neposredno kmetom, in niso ustanavljali zadrug po sovjetskem vzoru. Brez strehe je grad po II. svetovni vojni zaradi laporja, iz katerega je bil zidan, »pridnosti« okoliških kmetov, ki so odnašali gradbeni material, in nemarnega odnosa oblasti do »fevdalne« kulturne dediščine, postal ostanek ostankov. Danes lahko celo njegove temelje bolj slutimo kot vidimo. Še slabše je z Zburami, kijih ne moremo niti slutiti. Za njihovo izginotje imajo velike »zasluge« tudi sami Ulmi. Neposredno po prvi svetovni vojni so hlevi (mogoče tudi s pomočjo kakšnih »revolucionarjev«) pogoreli, grad pa so kmalu nato opustili. Agrarna reforma po drugi vojni je dala kmetom še nekaj obdelovalne in druge zemlje, celo nekaj grajskih vinogradov. Kmalu pa so velik del v agrarnih reformah razdeljene zemlje vzeli nazaj in jo dodelili kmetijskim zadrugam, ki pa gospodarsko niso bile nikoli uspešne. Nasploh je bilo nekdanje veleposestvo kot celota uničeno, saj so vinograde, gozdove in poljedelsko-travniške površine razdelili med različna državna gospodarska podjetja. Ker je bilo prodano, njegovi lastniki na nobeni pravni osnovi ne morejo uveljaviti denacionalizacijskih pravic. Danes je v neposredni bližini nekdanjega gradu velik nasad jabolk, hlevi pa so prazni. Vinogradi so prešli večinoma v privatno last. Z njihovim najboljšim delom gospodari gostilničar v Mokronogu Dev, ki je razvil tudi kmečki turizem. Čeprav je v goricah, kjer je imel posest tudi Klevež, doma verjetno najkvalitetnejši dolenjski cviček, predelovalci nikoli niso bili sposobni prestopiti razdrobljenosti in postati tržni proizvajalci. To je vredno vsega obžalovanja zlasti v teh letih, ko cviček dosega ugled in ceno, o kateri so lahko včasih pridelovalci samo sanjali. Grad je po požigu hitro propadal. K temu sta na eni strani prispevala neodporen gradbeni material, zlasti lapor, na drugi pa tudi oblast, kije kmete posredno vzpodbujala, da so vse, kar je bilo uporabnega, raznesli oziroma uporabili za modernizacijo svojih bivalnih in gospodarskih prostorov. Nekaj kamnoseško najbolj zahtevnih gradbenih elementov je z ruševin odpeljal ravnatelj Dolenjskega muzeja Janko Jarc, ki seje do vzpostavitve spomeniškovarstvene službe trudil skrbeti tudi za tovrstno kulturno dediščino. Dolgo časa je kamen ležal na muzejskem vrtu, kasneje pa ga je spomeniškovarstvena služba odpeljala v svoje skladišče. Ruševine gradu so praktično izginile in le še nekaj kamnov spominja na nekdanji grad. O nekdanji elektrarni ni sledu. »Mašinhaus« je predelan v stanovanjsko stavbo, znameniti mlin pod termalnim izvirom pa v turistični objekt zaprtega tipa. Ko gaje njegov graditelj prodajal, so kot možnega kupca omenjali tudi sedanjega predsednika Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška. Med ostalimi nekdanjimi freisinškimi gradovi na Dolenjskem velja posebej omeniti še Prežek. Slovenski javnosti je pravzaprav bolj znan kot Klevevž, vendar ne zaradi zgodovine, ampak iz literature. Njegov lastnik je bil v letih 1833-1840 Andrej Smole,21 ki je bil eden največjih »bonvivanov« tistega časa na Kranjskem. V grad naj bi nekajkrat povabil tudi svojega prijatelja, največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, in tam naj bi skupaj neizmerno veseljačila. Kakšnih trdnejših dokazov za take trditve ni in velika možnost je, daje vso zgodbo napihnil eden velikih slovenskih pripovednikov druge polovice 19. stoletja, ki je pri nabiranju zgodb za svoje pisanje pogosto obiskoval vasi pod Gorjanci, pa tudi nekatere gradove in njihove lastnike. Vsekakor bi bila njegova bujna domišljija takšnih dejanj sposobna. Grad Prežek je zaslovel tudi zaradi velike stenske freske, ki naj bi po mnenju amaterskega zgodovinarja, velikega fantasta, pa vendar 21 Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem (Ljubljana, 1982), str. 394. tudi človeka precejšnjega znanja, Iva Pirkoviča, predstavljala nekdanji freisinški trg Gutenwerth. Ugledni umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je končal sanjarjenje z opozorili, da je na steni upodobljen Koln, saj je prepoznal njegovo katedralo. Na splošno lahko rečemo, da so nekdanji freisinški gradovi, z izjemo Zbur, ki so propadle same, žalostne ruševine. Kriva je druga svetovna vojna, požgali so jih partizani, ki so fevdalizem 100 let po njegovem koncu »zaključevali« s požigi gradov, ki so jih razglašali za simbole socialnega izkoriščanja domačinov in spomenike Slovencem sovražne kulture. Po drugi svetovni vojni, ko je zavest o vrednosti kulturnih spomenikov pridobivala veljavo, so vandalski odnos do njih med vojno opravičevali z načrtnim zmanjševanjem možnosti, da bi se v njih naselili okupatorji in iz njih ogrožali in onemogočali narodnoosvobodilni boj in revolucijo. Vsekakor v civilni javnosti na Dolenjskem zavesti o nekdanji freisinški dolenjski posesti ni. K temu na eni strani poleg velike časovne oddaljenosti veliko pripomore nekvaliteten pouk zgodovine v šolah - krivi so učni načrti, učitelji skoraj nič - na drugi strani pa tudi uničeni kulturni spomeniki. Drugače je v cerkvenih krogih, kjer po zaslugi nekdanjih župnijskih zgodovin in kronik vedenje o nekdanjih stikih tega ozemlja s Freisingom ni neznanka. Seveda pa se je treba zavedati, da te župnije niso spadale pod freisinško cerkveno jurisdikcijo, temveč oglejsko in kasneje goriško oziroma ljubljansko. Kolikor je znano podpisanemu, je le župnija v Škocjanu po zaslugi župnika salezijanca Jožeta Zrima z munchensko škofijo vzpostavila zelo dobre stike, kar se odraža v škocjanskih cerkvenih zvonovih in nekaterih darilih tamkajšnje škofije župniji na nekdanji freisinški zemlji. Večina simbolov nekdanje freisinške posesti na Dolenjskem je bila v drugi svetovni vojni zelo prizadeta, saj so bili kulturni spomeniki žrtev revolucije. Obnovljen je bil le fevdni grad Otočec, stoji Vrh, ki pa v resnici ni bil grad. Nekatere objekte je prizadela tudi strela, na primer Čretež in cerkev sv. Bolfenka na Velikem Vinjem vrhu. Dejansko se nekdanje freisinške teritorialne vladavine še največkrat omenjajo ob različnih krajevnih in cerkvenih praznikih, ker so ti kraji običajno prvič omenjeni v zgodovini ravno zaradi takšnih ali drugačnih povezav s Freisingom. Veliko bolj pa je zanimivo znanstveno dogajanje, povezano z nekdanjo freisinško posestjo, pri čemer so sodelovali zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, arheologi in v zadnjem času tudi biologi. Med zgodovinskimi deli bi najprej omenili monografijo Pavleta Blaznika Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti in razpravo Sergija Vilfana Lage und Struktur der fresingisehen Herrschaften in Krain. Tu je postavil nekatere nove teze v zvezi z izvorom in obsegom posesti ter sodelovanjem škofov pri premiku kranjske meje. V osebnem razgovoru mi je kasneje izjavil, da je bil mogoče malo predrzen in da na novo tega ne bi več napisal. Največ opravka je bilo okoli lege Gutenwertha, ki so ga nekateri locirali v Hrvaški Brod. Iskanje tega srednjeveškega trga je danes težko razumljivo, ker je vendar obstajalo dovolj indicev, kje naj bi kraj bil. Nenazdnje nanjo spominja tudi toponomastika. Pri razreševanju vprašanja mikrolokacije ima veliko zaslug amaterski zgodovinar in v nekaterih primerih znanstveni fantast Ivo Pirkovič, ki je napeljal arheologa Vinka Šribarja, da je začel z arheološkimi izkopavanji in tako potrdil domneve. Kasneje se mu je pridružil tudi Ferdo Gestrin. Obstajale so dokaj megalomanske ideje o spomeniškovarstveni predstavitvi oziroma konservaciji najdb in situ, kar pa je bilo uresničeno le s temelji cerkve sv. Katarine, ki je stala še na prelomu 18. v 19. stoletje. Zanimive so bile tudi najdbe v še stoječi cerkvi sv. Nikolaja. Arheologi so raziskovali tudi neposredno okolico gradu in v bližnjih kraških jamah odkrili ostanke človeka iz mlajše kamene dobe. Janez Dularje naredil tudi arheološko topografijo širšega območja Klevevža in opozoril na nekatere dragocene najdbe od prazgodovine do vključno antike. Posledica njegovega dela je tudi odkritje ostankov poznoantične utrdbe v soteski Radulje nad gradom, ki smo jo že omenili.22 Poleg gradu, ki ga je po drugi svetovni vojni raziskoval Ivan Komelj, bi omenili še posebno zanimanje za Marijino cerkev v Slapah, z največjo baročno sliko na Slovenskem in še sliko francoskega slikarja Le Bruna. V zadnjih desetletjih je bil nekdanji freisinški svet ob Radulji deležen precejšnjih regulacijskih del, katerih cilj je bil zmanjšati 22 To je ob Radulji navzgor, v bližini mlina v Podhomu na vzpetini na levi strani potoka. Ostanki klevevškega gradu v petdesetih letih 20. stoletja. zamočvirjenost tamkajšnjega sveta. V okolici gradu Klevevž regulacija zaradi precejšnega padca potoka ni bila izvedljiva. Načrtom so se uprli tudi okoljevarstveniki, ki so dosegli, daje bil tam razglašen krajinski park. V zadnjem času, po vojni na Hrvaškem, so se v potok naselili celo bobri, kar je samo po sebi dovolj zgovoren podatek o ekološki vrednosti nekdanjega freisinškega ozemlja na Dolenjskem. Nekdanji freisinški svet ob Radulji dobiva v zadnjih letih nove kvalitete, pri čemer pa je, za razliko od takrat, ko je škofija dobila tukajšnjo posest, pomembnejša prometna smer sever-jug, ne pa vzhod-zahod. MATJAŽ AMBROŽIČ MATERIALNI DOKAZI O NAVZOČNOSTI FREISINŠKIH ŠKOFOV NA SLOVENSKEM Namen razprave je predstaviti sledi navzočnosti freisinških škofov na območju današnje Slovenije. Pri zbiranju podatkov sem se posluževal virov, literature in osebnega vedenja. Vsebinsko razprava želi opozoriti na naslednje otipljivejše dokaze freisinške navzočnosti pri nas: — škofje kot fevdalni gospodje loške in klevevške posesti, - kolonizacija, — družinska, hišna, krajevna in ledinska imena, - razdelitev obdelovalne zemlje, - vzpodbujanje fužinarstva, - mesto Škofja Loka, — gradovi in dvorci na posestih, - pisna oz. arhivska ostalina, — izoblikovanje župnij na posestih in zanimivejše cerkve ter patrociniji, - spomeniki. Freisinška posest na Slovenskem V srednjem veku je freisinška škofija v bavarskem prostoru igrala pomembno kulturno in gospodarsko vlogo. Odsev njene dejavnosti je bilo čutiti tudi na njenih posestvih na Slovenskem, saj je bila pri nas od leta 973 do sekularizacije 1803 v vlogi pomembnega zemljiškega gospoda. Korenine njene navzočnosti na Slovenskem lahko najdemo že v poznem 8. stoletju. Naše ozemlje severno od Drave je po letu 796 (811) cerkvenopravno obvladovala salzburška nadškofija, južno od nje pa oglejski patriarhat. Že poprej je bil Freising z ustanovitvijo samostana Innichen (769) na obrobju slovenskega etničnega ozemlja vključen tudi v misijonsko akcijo. Ko je opat Atto postal freisinški škof (783-811), je pod okrilje škofije prišel tudi samostan in njegova misijonska dejavnost. V vlogi zemljiškega gospoda se freisinška škofija na slovenskem etničnem ozemlju prvič pojavi leta 822 pri Trušnjah na Koroškem. Do konca 9. stoletja (škof Waldo, 884-906) je Freising imel poleg cerkve na Otoku (Maria Worth) ob Vrbskem jezeru vsaj še tri cerkve okrog Lurnskega polja. Nekaj posestev je imela raztresenih okoli Vrbskega jezera, na severu od Kostanj do Šmartina pri Celovcu, na jugu pa do Loge vasi in Rožeka.' Loško gospostvo2 Najobsežnejšo posest sije Freising izoblikoval v t. i. loškem gospostvu po letu 973 na podlagi darovnic cesarja Otona II. freisinškemu škofu Abrahamu (957-993/994).3 Vanj so prvotno spadali: 1 Cf. Bogo Grafenauer, Freising, Enciklopedija Slovenije 3 (Ljubljana, 1989), str. 156. 1 Za novejšo analizo loškega gospostva gl. Matjaž Bizjak, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveškili gospostev na Slovenskem, Thesaurus memoriae, Dissertationes 2 (Ljubljana, 2003), str. 178-89. 3 Več o njem Karl Meichelbeck, Abraham, XV. freisinški škof, Loški razgledi 44 (1997), str. 11-30; Franz Schumi, ed., Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain I (Laibach, 1882-1883), str. 10-6. Sorsko polje, Selška dolina, kraj Lonka (današnja Stara Loka) in spodnja Poljanska dolina. Kralj Henrik II. je leta 1002 škofom daroval Stražišče in ves svet med Savo, Soro in Lipnico.4 Okoli leta 1030 naj bi pridobili zgornjo Poljansko dolino in okolico Žirov. Svoja posestva so zaokrožili tudi z nakupom zemlje v okolici. Leta 1215 so kupili Gosteče in Pungert,5 leta 1263 pa jim je kralj Otokar Premysl podaril Okroglo pri Naklem - edino posest na levem bregu Save. Gospostvo je na koncu obsegalo porečji obeh Sor in svet na desnem bregu Save od Krope do Mavčič. Zaradi redke poseljenosti so svojo posest freisinški škofje načrtno kolonizirali s slovenskimi koroškimi priseljenci in Bavarci, na katere še danes spominjajo rodbinska, hišna, krajevna in ledinska imena. Prvi naselitveni valje trajal do 14. stoletja in je poselil glavne doline in položnejša prisojna pobočja. Kolonizacija od 16. do srede 17. stoletja je bila usmerjena v osojne dele hribovja, na katerih prevladujejo samotne kmetije. V okolici Sorice, ki sojo leta 1283 poselili Tirolci iz Pustriške doline (okolica Innichena), seje vse do druge svetovne vojne ohranila izvirna govorica nekdanjih priseljencev. Škofjeloško območje, ki je pripadalo gorenjskemu narečju, se je pod vplivom naseljencev razvilo v rovtarsko narečno skupino.6 Dokaz za načrtno naseljevanje je tudi v dokaj sistematični poljski razdelitvi, ki jo je mogoče študirati na podlagi katastrskih kart. V loškem gospostvu je glede na relief mogoče zaznati razdelitve od pravih delcev do zaprtih celkov.7 Velja omeniti, da so se na gospostvu poleg kmetijstva razvijale tudi neagrarne gospodarske dejavnosti. Na vseh freisinških posestih na Slovenskem namreč zasledimo tudi fužinarsko dejavnost. Očitno so tej panogi škofje posvečali še prav posebno skrb, saj je škof Konrad 11. leta 1277 od Rudolfa Habsburškega pridobil rudniški regal za vsa freisinška posestva.8 Kasneje se regalu škofje niso bili pripravljeni odpovedati za nobeno ceno, saj je po Maksimilijanovem rudarskem redu iz leta 1517 pripadal deželnemu knezu.9 Zadnjemu valu priseljencev so tako od 14. do 16. stoletja botrovali prav fužinarji, predvsem Furlani.10 Za vedno bo s svojim imenom nanje spominjal kraj Železniki." Loško gospostvo je postalo odskočna deska za kasnejšo pridobitev posesti na Dolenjskem in v Istri.12 Dovje Drugo manjše posestvo so freisinški škofje dobili od cesarja Konrada II. leta 1033 v okolici Dovjega." Del okolice je bil tedaj v lasti južnonemške rodbine Ebersberg. To posest je grof 4 Ibid., str. 22. 5 Franz Schumi, ed., Urkunden- und Regeslenbuch des Herzogthums Krain II (Laibach, 1884-1887), str. 22. 6 Pavle Blaznik, ed., Urbarji freisinške škofije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Viri za zgodovino Slovencev 4 (Ljubljana, 1963), str. 40-42. Več o narečjih Francka Benedik, O nastanku škofjeloškega govora, Loški razgledi 31 (1984), str. 29-32; idem, Narečja na Loškem, Loški razgledi 37 (1990), str. 61-8; France Jesenovec, Škofjeloško narečje, Loški razgledi 8 (1961), str. 124-35. 7 Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 46-8. 8 Pavle Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803) (Škofja Loka, 1973), str. 17. » Ibid., str. 176. 10 Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 42. " Več o tem France Štukl, Prispevki k zgodovini železarstva v Železnikih, Loški razgledi 32 (1985), str. 63-92; o fužinarskih dvorcih Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska - Tretja knjiga. Med Polhovim Gradcem in Smlednikom (Ljubljana, 1998), str. 132-5. 12 V drugi polovici 11. stol. so škofje in kapitelj pridobili nekaj posesti v severni Istri. Leta 1062 je kralj Henrik IV. kapitlju daroval dobrine v Piranu in Novigradu, leta 1067 pa v zaledju Kopra: Kubed, Predloko, Osp, Rozarijdol in Truške, pri Bujah pa Št. Peter in Šterno. Schumi, Urkunden- und Regestenbuch I (kot v op. 3), str. 49-50, 56-7; Josef Mass, Das Bistum Freising im Mitteialter (Miinchen, 1986), str. 135, 141. Cf. prispevek Darje Mihelič v tem zborniku. IJ Pavle Blaznik, Freisinška županija Dovje, Zgodovinski časopis 9 (1955), str. 7-25; Schumi, Urkunden- und Regestenbuch I (kot v op. 3), str. 146. Adalberon daroval odvetniku freisinške cerkve Odaskalku med letoma 1029 in 1045.14 Freisinškim škofom je uspelo ustvariti enotno dovško župo (urad), ki so jo upravno priključili loškemu gospostvu. Gornjesavska dolina je bila v srednjem veku zaraščena z gozdovi. Po izročilu naj bi bili prvi dovški naseljenci koroški kovači. Okoli leta 1160 naj bi bile tu le štiri hube. Urbarjih leta 1291 omenja 28, a le eno krajevno ime - Dovje. Temelje današnje Mojstrane predstavlja 5 kmetij iz leta 1317. Glavna poselitev se je tu torej zgodila na prelomu 13. v 14. stoletje. Naseljenci iz freisinških posestev so kultivirali današnje dovško polje med Mlinco in Sedučnikovim potokom, na desnem bregu Save pa današnje mojstranško polje. V naslednjem stoletju so kajžarji kultivirali še ostala zemljišča. Pred 16. stoletjem so na dovško ozemlje prispeli nekateri podložniki iz klevevškega gospostva.15 Urbar iz leta 1291 v bližini Mojstrane omenja 4 podložnike, ki so plačevali dajatve v železu. Zaradi fužinarstva seje v 16. stoletju prebivalstvo podvojilo. Vzpodbudil gaje prihod italijanskih fužinarjev iz Brescie. V naslednjih stoletjih so novi kajžarski priseljenci kultivirali nova zemljišča ob Bistrici, na Mežakli in na Boru. Prav število kajžarjev je bilo na Dovškem nenavadno visoko. Železo so prodajali v Italijo. Fužinarstvo so opustili okoli leta 1888. Seveda so se tudi tu razvijale le manjše obrtne delavnice. Freisinško Dovje je imelo za sosedi belopeško in blejsko gospostvo, s katerima je v 15. in začetku 16. stoletja prihajalo do mejnih sporov.16 Glede obveznosti do zemljiškega gospoda so bili Dovžani v začetku v nekoliko drugačnem položaju od podložnikov loškega gospostva. Po letu 1291 so vse obveznosti plačevali v denarju. Obveznosti do oskrbnika so poravnavali v žitu. Po višini dajatev so bili skoraj izenačeni z najmanj obremenjeno skupino podložnikov v Poljanski in Selški dolini. Desetino so plačevali Lambergom z gradu Kamen pri Begunjah in dovški župniji, katere župnik in cerkovnik sta prejemala tudi bero. Leta 1754 je bilo na tleh dovške župe v 121 domačijah 926 prebivalcev; 7,6 na domačijo. Na Dovškem kažejo sledi tujih kolonistov nekateri priimki gruntarjev in kajžarjev; vendar pa velja poudariti, da so bili neslovenski priseljenci v veliki manjšini. Škofja Loka Najotipljivejši materialni ostanek navzočnosti freisinških škofov na Slovenskem je nedvomno Škofja Loka, saj po njih nosi del svojega imena. Spadala je v vrsto privatnih zemljiškogosposkih mest. Enako kot ostalo gospostvo je bila last freisinškega škofa, kateremu so bili podrejeni meščani. Njihove obveznosti so bile prvič zabeležene v urbarju 1318, vendar pa niso bile visoke. Mesto je nastalo na pomolu ob sotočju obeh Sor. Gre za zanimivo zasnovo mesta z Zgornjim in Spodnjim trgom, cerkvami, samostanoma in gradom." Prvotno je naselbino varovala utrdba na Kranclju - Zgornji stolp nad škofjeloškim gradom.IS Grad je igral osrednjo vlogo v obrambi mesta in poosebljal upravno središče gospostva. Leta 1286 so prvič omenjene mestne utrdbe, 1314 obzidje," ki je verjetno z jarki, stolpi in štirimi utrjenimi vrati zaobjelo tudi Spodnji trg. Škof Konrad III. (1314-1322) je leta 1321 dal obzidje izpopolniti za 156 oglejskih mark.20 Meščani 14 Schumi datira listino ok. leta 1015. Schumi, Urkunden- und Regestenbuch I (kot v op. 3), str. 145. 15 Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 49. 16 Ibid., str. 32. 17 Več o zasnovi mesta Cenl Avguštin, Zgodovinsko-urbanistična in arhitekturna podoba Škofje Loke, Loški razgledi 23 (1976), str. 15-23; idem. Tlorisni značaj Škofje Loke, Loški razgledi 24 (1977), str. 46-50. O problemih, povezanih z nastankom in začetki Škofje Loke cf. prispevek Miha Kosija v tem Zborniku. 18 Zgornji stolp je opravljal zaščitno vlogo vse do potresa 1511, ko so ga zaradi poškodb podrli. " Več o njem Pavle Blaznik, Loško mestno obzidje, Loški razgledi 4 (1957), str. 15-24. 20 Mass, Das Bistum Freising (kot v op. 12), str. 286; Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 8), str. 55-6. so si v stoletjih na zemljiščih uredili hiše z vrtovi.21 Zidani stolp v lontrškem delu mestnega obzidja (danes cvinger ob špitalski cerkvi) je leta 1352 škof Albert II. (1349-1359) dal v fevd Nikolaju Loškemu.22 Sodobnejše ureditve obzidja seje lotil škof Bertold (1381-1410). Mestno obzidje je dobilo dokončno obliko še na prehodu 14. v 15. stoletje. Kot trg se Škofja Loka omenja 1248, kot mesto 1274. Obe poimenovanji sta bili v rabi še v 14. stoletju. Upravo mesta je vodil sodnik s svetom in predstavniki gmajne. Meščani so se ukvarjali s trgovino in obrtjo. Cehe so škofje potrjevali do srede 15. stoletja. Že v 13. stoletju je škof meščanom razdelil nekaj hub blizu mesta in uredil pašne pravice in oskrbo z drvmi. Leta 1803 je bilo škofijsko gospostvo skupaj z mestom podržavljeno.23 Med sakralnimi objekti velja omeniti mestno župnijsko cerkev sv. Jakoba, prvič omenjeno leta 1271. Današnje svetišče pripada poznogotskemu tipu dvoranskih cerkva. Ladja je nastala leta 1471 po vzoru kranjske, prezbiterij leta 1524 (mojster H. R.),24 zvonik pa leta 1532. V zvezi s Freisingom velja omeniti sklepnika z grboma škofov Janeza in Filipa oziroma sklepnik z loškim grbom.25 V virih se omenja duhovnik vikar, sicer pa je bila pri sv. Jakobu župnija ustanovljena šele leta 1804.26 Sedež župnije je bil vse do tedaj zunaj mestnega obzidja. Na Spodnjem trgu je bila med letoma 1723 in 1729 na novo postavljena špitalska cerkev. Grajska kapela je imela beneficij freisinškega škofa že v začetku 14. stoletja. Na novo je bila zgrajena in posvečena leta 1393 po nalogu patriarha za časa škofa Bertolda (1381-1410).27 Po potresu 1511 je bila prestavljena v stolp, ki gaje škof Filip (1498-1541) dal zgraditi leta 1527. V Puštalu je omembe vredna kapela tamkajšnjega gradu s fresko Snemanje s križa, delo Giulia Quaglia iz leta 1706. Nad Puštalom stoji baročna podružnica sv. Križa. Žal od leta 1863 ni več ohranjena prvotna poznoromanska župnijska cerkev sv. Jurija v Stari Loki.28 Triladijska slopna cerkev bazilikalnega tipa je prvotno imela lesen strop, tri apside (kasneje gotski dolgi kor) in komi zvonik. Zgrajena je bila na prehodu 12. v 13. stoletje.29 Svoj pečat sta mestu dajala tudi samostana. Ob vznožju grajskega hriba stoji zgodnjebaročna nunska cerkev Brezmadežne, zgrajena po požaru leta 1660. Poleg nje je bil nekdaj samostan klaris, ustanova kamniškega župnika Otakarja iz rodu ministerialov Blagoviških iz leta 1352. Otokar Blagoviški je za gradnjo zaprosil freisinškega škofa Alberta, ki mu je dovolil, da po svoji uvidevnosti razpolaga s svojim posestvom v Loki in mu obljublja pomoč in varstvo ob ustanovitvi samostana.30 Cerkev je leta 1393 posvetil freisinški škof Bertold po nalogu patriarha Bertolda. Leta 1782 je bil samostan zatrt, še isto leto pa so se vanj vselile uršulinke. Onstran Sore je bil v letih 1707-1713 postavljen kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane. 21 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 26-8. 22 Ibid., str. 33. 23 Cf. Škofja Loka. Zgodovina, Enciklopedija Slovenije 13 (Ljubljana, 1999), str. 51. 24 Podoben sočasni dvoranski prezbiterij ima cerkev v Cmgrobu. 25 Več o cerkvi Emilijan Cevc, Novi podatki o stavbni zgodovini in stavbarju prezbiterija in zvonika loškega sv. Jakoba, Loški razgledi 8 (1961), str. 84-91; France Štukl, Iz zgodovine cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki, Loški razgledi 44 (1997), str. 36-68. 26 Cf. prispevek Vincencija Demšarja v tem zborniku. 27 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 8), str. 106. 28 Emilijan Cevc, Umetnostni pomen škofjeloškega okoliša, Loški razgledi 1 (1954), str. 67. 29 Cf. Cene Avguštin, »Zgornji stolp« na Kranclju in nekdanja župna cerkev v Stari Loki, Loški razgledi I (1954), str. 115-20; idem. Zaključek izkopavanj na Kranclju, Loški razgledi 2 (1955), str. 100-4; idem, Škofja Loka. Umetnostni spomeniki, Enciklopedija Slovenije 13 (Ljubljana, 1999), str. 52-53. 30 Več o tem France Golob, Stavbni razvoj in zgodovina nunskega samostana v Škofji Loki, Loški razgledi 28 (1981), str. 152-71. Gradovi, stolpi in dvori na ozemlju loškega gospostva Freisinški škofje so bili na obsežnem škofjeloškem področju edini večji zemljiški gospodje. Sled svoje navzočnosti so pustili v gradovih in dvorcih. Iz virov in literature se da sestaviti njihov seznam. Zgornji stolp na Kranelju je bil zgrajen že v 12. stoletju, do konca 14. stoletja pa so ga kot freisinški ministeriali upravljali loški vitezi,31 zadnji med njimi Krištof Puštalski (1509-1511 ).32 Leta 1315 se utrdba omenja kot stari stolp,33 razpadla pa je po potresu leta 1511. Stolp kvadratnega tlorisa iz klesancev, obdan z obzidjem 25 * 29,2 * 25,5 * 29,2 m in 5 m globokim jarkom, je bil visok 30 m, stranice so merile 13 m, stene pa so bile debele 2,5 m.34 Pritličje je bilo verjetno obokano. Nadstropja so bila predeljena z lesenimi podi, svetloba pa je prihajala skozi majhna okenca. Stolp je pokrivala lesena piramidna streha.35 Med najdbami leta 1954 izkopanega stolpa izstopa bronasti kipec paža, ki v desnici drži dvoramni svečnik, saj kaže na svoj bavarski izvor.36 Najstarejši del škofjeloškega gradu je bil stolp kvadratnega tlorisa iz zgodnjega 13. stoletja, ki so ga leta 1892 podrli.37 Visok je bil kar 35 m, stranice so merile 18 m, stene pa so bile debele 3 m. Okoli njega so zgradili dvonadstropne trakte s stolpi. V zgornjem delu stolpa je bila škofova soba z arhivom, pod njo orožarna, oskrbnikova in kaplanova soba ter ječe. Grad je premogel kapelo (omenjena 1315), kuhinjo z obednico in vsaj dve kleti. Poleg konjušnice je bilo še stanovanjsko poslopje. Dragocene podatke o gradu ponujajo zapiski škofa Konrada III. iz let 1315-1321.38 Grad je močno poškodoval potres leta 1511. Škof Filip (1498-1541) ga je obnovil. Leta 1527 je pozidal grajsko kapelo in veliki okrogli stolp, na kar še danes spominjata plošči na portalu in grajskem hodniku.39 Obnove je bil deležen tudi po potresu leta 1691, temeljitejše po letu 1716.40 Grad so sprva upravljali loški vitezi, zatem pa razni gradiščani in glavarji (upravitelji). Leta 1803 je bil podržavljen; v njem so našli prostor sodišče, davkarija in zemljiška knjiga. Leta 1870 gaje kupil Fidelis Terpinc s Fužin, 20 let kasneje pa uršulinke, ki so v njem uredile šolo.41 Danes je spremenjen v muzej. Starološki grad se omenja kot freisinški dvor leta 1392, v fevdni knjigi pa leta 1423. Vsaj od leta 1296 so ga upravljali ministeriali vitezi Starološki - Altenlacki (1286 se omenja Viljem de Altenlok), za njimi od leta 1423 Liembergerji in po letu 1447 Lambergi s Kamna. Leta 1521 je škof Filip grad podelil v fevd Baltazarju pl. Sigersdorfu, med letoma 1534 in 1561 je Viljem pl. Rasp pokupil deleže dedičev, njegova vnuka pa sta jih leta 1595 in 1618 prodala škofjeloškemu svetniku Mihaelu Paplerju. Grad je tekom časa zamenjal vrsto lastnikov.42 V precej predelanem dvonadstropnem poslopju pravokotnega tlorisa z manjšim notranjim dvoriščem in prizidanim trinadstropnim okroglim stolpom danes domuje zavod za slepe in Poštni 31 Loški vitezi so včasih nevarno ogrožali interese freisinških škofov, saj so jim odtujili kar nekaj hub. Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 8), str. 52. 32 Več o stolpu in izkopavanjih leta 1954 Avguštin, »Zgornji stolp« na Kranelju (kot v op. 29), str. 107-14. 33 Več o tem Pavle Blaznik, Zgornji stolp na Kranelju in Stari grad pod Lubnikom ter njuni gradiščani, Loški razgledi 3 (1956), str. 79-80. 34 Cf. Ivan JakiC, Vsi slovenski gradovi (Ljubljana, 1997), str. 172. 35 Cf. Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 8), str. 42; Stopar, Grajske stavbe, Gorenjska - Tretja knjiga (kot v op. 11), str. 19-22. 3,1 Avguštin, Zaključek izkopavanj (kot v op. 29), str. 101. 37 Več o gradu France Štukl, Gradivo za stavbno zgodovino loškega gradu. Loški razgledi 14 (1967), str. 61-7. 38 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 8), str. 43. 39 Ibid., str. 158. 40 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 328-9. 41 Več o tem Doroteja Gorišek, Škofjeloški grad. Samostan uršulink v Škofji Loki 1890, Loški razgledi 40 (1993), str. 15-30. 42 Več o tem Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 8), str. 328-9; Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem (Ljubljana, 1982), str. 458-60. muzej. Ohranjeni so tudi okrogli obrambni stolpi in del obzidja, nekdanji vodni jarek pa je zasut. Gre za predelave, kijih je izvedel Edvard pl. Strahl leta 1856.43 Pod Lubnikom je nad Vincarško grapo stal Stari grad - Divja Loka (Wildenlack), ki je obvladoval vhod v Selško dolino. V tlorisu je meril 40 x 18 m, ožji stranici na vzhodu in zahodu pa sta bili klinasto zalomljeni. Še danes je vidno mogočno romansko obodno zidovje iz lomljencev. Morda je šlo celo za prvo freisinško utrdbo na območju celotnega loškega gospostva, ki je imela svoje začetke vsaj v 12. stoletju. Za njegovo obnovo in utrditev obzidja je škof Konrad III. v letih 1317-1320 potrošil več kot 400 oglejskih mark.44 Škof Bertold (1381-1410) ga je zaradi plačila 4000 gld. papeških pristojbin zastavil nevarnemu sosedu grofu Frideriku Ortenburškemu in njegovemu bratu Albertu.45 Po Valvasorju naj bi od tod izviral tudi rod loških vitezev,46 ki so bili do leta 1367 gradiščani na stolpu na Kranclju in loški oskrbniki.47 Za njimi so grad upravljali različni gradiščani, nazadnje Baltazar Siegesdorfer do potresa leta 1511, ko je bil opuščen.48 Sledi na razgledni točki na koncu vasi Dvor pri Zgornji Besnici pričajo o stolpu, ki je bil prvotno ortenburški, kasneje pa freisinški fevd. Leta 1421 je stolp Vessnicz imel v fevdu Janž Loški,49 nato so bili lastniki Hallekherji, od leta 1450 pa vitezi Lambergi.50 Skrivnostni castrum Bosisen je omenjen v darovnicah cesarja Otona II. iz let 973 in 989, ko je freisinškemu škofu Abrahamu podaril ozemlje škofjeloškega gospostva. Po eni od teorij naj bi stal na gorskih grebenih nad desnim bregom Sore, verjetno na območju Osolnika. Tej domnevi govorijo v prid sledovi antične utrdbe z morebitno kontinuiteto na Gradišču nad cerkvijo sv. Andreja v Gostečah. Vas je bila do leta 1215 posest spanheimskih minesterialov gospodov iz Sore, nato pa so jo kupili freisinški škofje in jo priključili svojemu gospostvu.51 Drugačnega mnenja je Rajko Brank, ki z argumenti grad Bosisen postavlja v Puštal, prvenstveno na lokacijo današnje cerkve sv. Križa na Hribcu. To območje je bilo nekoč lastnina Pribislava, zato je po Branku vprašljivo freisinško lastništvo tega gradu.52 Grad Branko Berčič postavlja v vas Pozirno pod južnim bregom Sv. Mohorja v Selški dolini.53 Pod Šmarjetno goro seje razvila šempetrska graščina Šrotenturn (Schrottenthurn). Šempeter je bil škofom odtujen že zelo zgodaj, tako da ga urbarji sploh ne omenjajo.54 V 15. stoletju je omenjen kot Peisserjev dvor, ki so ga freisinški škofje leta 1537 prezidali v manjšo stanovanjsko graščino. Kmalu so jo kupili pl. Schrotti, leta 1573 pa jo je prodal tedanji lastnik Krištof Teuffenpach Filipu pl. Sigersdorfu. Zatem je menjala vrsto lastnikov.55 Po drugi svetovni vojni je bila nacionalizirana in predelana za stanovanja ter s tem obsojena na propadanje. Poleg graščine je znamenita kapela sv. Petra. Grad VVartenberg na severozahodnem robu Šmarjetne gore so v začetku 12. stoletja postavili Ortenburžani, ki so se pri Besnici in Stražišču zajedli v freisinško posest. Freisinški škof Oto II. 43 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 313-4; Stopar, Grajske stavbe, Gorenjska - Tretja knjiga (kot v op. 11), str. 92-107. 44 Blaznik, Zgornji stolp na Kranclju (kot v op. 33), str. 80. 45 Cf. Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 8), str. 79. 46 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 27, 33. 47 Več o tem Blaznik, Zgornji stolp na Kranclju (kot v op. 33), str. 82-5. 48 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 86-7; Stopar, Grajske stavbe. Gorenjska - Tretja knjiga (kot v op. 11), str. 115-9. 49 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 34. 50 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 53; Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska - Prva knjiga. Ob zgornjem toku Save (Ljubljana, 1996), str. 9. 51 Cf. Jakič, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 53. 52 Rajko Brank, Castrum Bosisen po listinah najstarejši grad na Gorenjskem, Loški razgledi 19 (1972), str. 48-57. 53 Branko BerCiC, Castrum Bosisen: kje in kaj je bil?, Loški razgledi 48 (2001), str. 21-6. 54 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 37. 55 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 323; Smole, Graščine (kot v op. 42), str. 477-8; Stopar, Grajske stavbe. Gorenjska - Prva knjiga (kot v op. 50), str. 144-7. (1184-1220) je med letoma 1192 in 1197 grad s pripadajočimi luibami in beneficiji odkupil ter ga dal porušiti,56 vendar se Ortenburžani dogovora niso držali. Sporno ozemlje z gradom je dokončno postalo freisinška posest v drugi polovici 13. stoletja, tedaj pa so verjetno grad tudi zares porušili. Grajski stolp je bil kvadratne oblike. Notranji jarek je ločeval stolp od manjšega predgradja, dva obrambna jarka pa sta grajski grič ločevala od Šmarjetne gore. Glede na ostanke je šlo za romanski obodni grad, ki so ga varovala strma pobočja.57 Med dvori pridvornega gospodarstva velja omeniti Stari dvor, ki so ga vsaj do leta 1291 prestavili v Staro Loko. Bitenjski dvor je bil v bližini Stražišča. Žabniški dvor je bil mogoče v Dorfarjih. Godeški dvor je verjetno stal med Godešičem in Soro. Zadnji trije dvori so bili že leta 1291 opuščeni, starološki pa seje obdržal do leta 1318.58 Dvor Fravnof (Frauenhof) je verjetno eden izmed dvorcev v bližini starološke cerkve, ki so konec 14. stoletja omenjeni v fevdni knjigi. Pogorel je že pred 1. svetovno vojno.59 Omeniti velja tudi dvorca puštalskih vitezev, ki so bili freisinški gradiščani na Kranelju. Kasnejši viri govore le o enem dvorcu.60 Grad Puštal (Burgstall) je posredno omenjen že leta 1214, izrecno pa leta 1392. Po izumrtju puštalskih vitezov leta 1598 je vse do danes zamenjal vrsto lastnikov.61 Malo puštalsko gospostvo je bilo namreč freisinško fevdno ozemlje. Poleg gradičev so bile priče freisinške gospodarske moči tudi kašče in druga gospodarska poslopja. Škofjeloška kašča je bila ob potresu leta 1511 zelo razmajana. Spominska plošča na njej pove, da jo je dal obnoviti škof Filip.62 Med materialne dokaze freisinške navzočnosti lahko štejemo tudi liube, mline, domce, hiše, njive, pašnike, vinograde (tudi današnja Šmarjetna gora), vrtove, gornine in desetine, ki so bile v povezavi z gospostvom. Cerkvena ureditev loškega gospostva Sledi navzočnosti freisinških škofov najdemo tudi na cerkvenem področju. Šlo je za sodelovanje s patriarhi pri nastajanju župnijske mreže, privzem nekaterih značilnih patrocinijev in umetnostne vzpodbude, ki so jih k nam zanesli z Bavarske. Cerkvenopravno je ozemlje loškega gospostva do leta 1751 spadalo v oglejski patriarhat, nato do leta 1787 v goriško nadškofijo, nakar je dokončno prišlo v sklop ljubljanske škofije. Prvi župnijski sedež na posesti je med letoma 973 in 1002 postala »lastniška« cerkev sv. Jurija v Stari Loki (omenjena leta 1074).63 Pražupnija »na Fari« se je razvila za potrebe freisinškega gospostva. Ponovno je potrebno poudariti, da so bili freisinški škofje v tem primeru le zemljiški gospodje in ne dušni pastirji, ki bi imeli cerkveno jurisdikcijo nad položniki. Le-ta je še dolga stoletja pripadala oglejskemu patriarhu, ki si je tudi prizadeval za ustanovitev župnije, da ga v izvajanju njegovih pravic pri urejanju pastoralnega življenja ne bi prehiteli in motili njegovi 56 Schumi, Urkunden- und Regestenbuch 11 (kot v op. 5), str. 2. Cf. Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja (Ljubljana, 1939), str. 27. 57 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 379; Stopar, Grajske stavbe. Gorenjska - Tretja knjiga, (kot v op. 11), str. 157-8. 58 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 75; Stopar, Grajske stavbe. Gorenjska - Tretja knjiga. (kot v op. 11), str. 132. 59 Cf. Stopar, Grajske stavbe, Gorenjska - Tretja knjiga, (kot v op. 11), str. 18. 60 Blaznik, Urbarji freisinške škofje (kot v op. 6), str. 34. 61 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 269-70; Smole, Graščine (kot v op. 42), str. 397-9; Stopar, Grajske stavbe. Gorenjska - Tretja knjiga, (kot v op. 11), str. 59-64. 62 Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 8), str. 157. 63 Omenjena je v zvezi z ustanovitvijo pražupnije v Beli Cerkvi. Več o pražupniji Stara Loka Janez Hofler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani, Acta Ecclesiastica Sioveniae 20 (1998), str. 312 si. freisinški tovariši. Iz ustanovne listine župnije Bela Cerkev leta 1074 tudi za loško izvemo, daje patriarh nastavljal duhovnike po loških cerkvah in so spadali pod njegovo polno jurisdikcijo. Delno seje položaj spremenil leta 1141, ko je freisinški škof po odločbi papeža Inocenca II. nad župnijo dobil patronat s prezentacijsko pravico, konfirmacijska pa je ostala v patriarhovih rokah.64 Župnija je bila leta 1352 skupaj z vikariati inkorporirana kot menzalna posest freisinške škofije, hkrati pa je papež Klemen VI. škofu Albertu II. podelil oblast odvezovanja od izobčenja.65 Freisinški škofje tako postal starološki župnik, ki naj bi tu nastavljal svojega vikarja, vendar pa gradivo tega ne potrjuje. Škofom je pripadla desetina, župnijski cerkvi pa je škof Bertold leta 1389 podaril nekaj hub in desetin z obvezo, da se vsak dan zanj v njej opravlja sv. maša.66 Loškemu »župniku« je škof občasno odstopal pravico, da je sam smel prezentirati duhovščino znotraj župnije. Še kasneje se je navezanost na matično župnijo in njenega župnika kazala s strani odcepljenih župnij v raznih dajatvah.67 Na vzhodu in severovzhodu so se župnijske meje ujemale z mejami gospostva. Izjeme so predstavljale leta 1002 pridobljena posest v okolici Stražišča in Besnice, ki je cerkvenopravno spadala pod okrilje pražupnije v Šmartinu, leta 1215 pridobljeni Gosteče, Pungert in Osolnik Sori, Okroglo pa kranjski pražupniji. Posebnost je bilo rovtarsko območje Nove Oselice in dela Davče, ki je do jožefinskih reform spadalo pod župnijo Cerkno (tolminski arhidiakonat). Pripadnost naselja neki župniji je bila torej na nek način v odnosu s potekom kolonizacije. Čeprav v prvih podelitvenih listinah cerkve niso omenjene, smemo sklepati, daje katera od njih že stala, saj jih (in genere) omenja listina iz leta 1074. Zagotovo je ena od njih župnijska v Stari Loki, ostale pa so bile t. i. krstne cerkve in prve podružnice. Janez Hofler kot krstne navaja cerkvi sv. Janeza Krstnika na Suhi in Trati v Poljanski dolini ter Goropekah pri Zireh, kot stare pa cerkve v Žabnici, Selcih, Bitnjah, Poljanah, Godešiču in Retečah. Starološka pražupnija seje kmalu razdelila na vikariate s patrocinijem sv. Martina v Poljanah (1296) in Žireh (1384) ter sv. Petra v Selcih (1346). Večni vikariat je leta 1391 omenjen pri cerkvi sv. Janeza Krstnika na Suhi. V 15. stoletju naj bi se vikariati preoblikovali v samostojne župnije. Leta 1622 je to uspelo tudi Železnikom, leta 1656 pa je v odročnih krajih nastal vikariat Sorica. Ostali vikariati so šele iz 18. stoletja, saj so se nekateri z jožefinskimi reformami preoblikovali v samostojne župnije. Po letu 1788 se v sklopu ljubljanske škofije omenja tudi Nova Oselica.68 Ob tem seveda velja omeniti tudi številne mašne beneficije. Prve podružnice so bile grajene še v romanski tradiciji. Omenja jih urbar iz leta 1291. Večina od njih pa je nastala v 14. stoletju, torej so skoraj vse po svojem poreklu še srednjeveške. Presenečata njihovo število in njihove lokacije. V župniji Stara Loka je bilo kar 22 podružnic, 6 kapel in 2 samostanski cerkvi. Župnija v Selcih se je ponašala s trinajstimi podružnicami, Poljane s šestnajstimi in Ziri z enajstimi. Eno baročno podružnico so leta 1733 pozidali tudi v Železnikih.6' Kot zanimivost velja omeniti, daje mestna cerkev sv. Jakoba postala župnijska šele leta 1804, torej takoj po izvršeni sekularizaciji.70 Pri cerkvah na loškem in klevevškem gospostvu izstopajo naslednji patrociniji: razni Marijini (6 župnijskih), sv. Križ (4), sv. Janez Krstnik (4 župnijski), sv. Nikolaj (4), sv. Martin (3 župnijski), sv. Urh (3 župnijski); po dva patrocinija pa imajo: sv. Jakob, sv. Andrej, sv. Peter, sv. Tomaž, sv. Jurij (1 župnijski), sv. Lenart (1 župnijski), sv. Tilen, sv. Primož in Felicijan. K bolj »nemškim« bi lahko prišteli še patrocinija sv. Volbenka in sv. Ožbolta. Druga pomembna pražupnija, ki je oskrbovala freisinške podložnike, pa je bila šmartinska. 64 Schumi, Urkunden- und Regestenbuch I (kot v op. 3), str. 94-5. 65 Cf. Mass, Das Bistum Freising (kot v op. 12), str. 265. 66 Cf. Blaznik, Škofja Loka (kot v op. 8), str. 104-5. 67 Ibid., str. 335. " Cf. HOfllr, Gradivo za historično topografijo, Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani (kot v op. 63), str. 312-6. 6' Za seznam podružnic glej Ibid., str. 316-28. 70 Cf. prispevek Vincencija Demšarja v tem zborniku. Domnevno naj bi pred letom 1002 nastala v okviru kranjske pražupnije, v kateri je do jožefinskih reform imela enklavo v Žejah. O starosti prvotne cerkve ob savskem mostu priča tudi staroslovansko grobišče, čeprav se cerkev posredno z župnikom omenja šele leta 1163. Patronat nad župnijo so zaradi bližine svojega gradu Wartenberg verjetno imeli Ortenburžani, od 13. stoletja pa so župnika prezentirali freisinški škofje, leta 1319 je prezentacijsko pravico izvajala grofica Beatrika Goriško-Tirolska. Župnija je bila oglejska do leta 1448, ko je papež Nikolaj V. podelil patronat cesarju Frideriku III. Z ustanovitvijo ljubljanske škofije je postala škofova menzalna posest z vsemi pravicami. Ko je cesar Henrik II. leta 1002 freisinškim škofom podelil posestvo Stražišče z današnjim območjem Srednjih in Zgornjih Bitenj ter Besnice, je to ozemlje cerkvenopravno prišlo pod okrilje omenjene župnije. Verjetno je tudi tu šlo za podoben scenarij kot 30 let poprej v Stari Loki, namreč, daje patriarh pri lastniški cerkvi ustanovil župnijo za novopridobljene freisinške posesti, ki pa je v nasprotju s starološko vključevala tudi nefreisinške posesti (Mavčiče, Podreča, Breg, Žeje). Okroglo so si škofje pridobili šele leta 1263." Šmartinska župnija je imela kar 17 podružnic. Cerkvena pripadnost dovške župnije Cerkvenopravno je Dovje najprej spadalo pod pražupnijo Rodine, kasneje pod Radovljico, saj je radovljiški župnik v imenu patriarha izvajal konfirmacijsko pravico, ki je z ustanovitvijo ljubljanske škofije leta 1461 prešla na ljubljanskega prošta oziroma škofa. Freisinški škofje ohranil patronat in pravico prezentacije, ki jo je občasno poveril starološkemu župniku - vikarju. Cerkev brez patrocinija je omenjena leta 1291 v urbarju freisinške škofije, njen patrocinij sv. Mihaela pa je starodavnega izvora.72 To dokazujejo tudi pred nedavnim odkrite srednjeveške freske v zakristiji - na nekdanji južni zunanji steni gotskega prezbiterija. Pri na novo zgrajeni cerkvi so freisinški škofje leta 1362 na poziv patriarha Ludovika ustanovili vikariat.73 Dovje naj bi postalo samostojna župnija leta 1491.74 Z nenavadnim patrocinijem pa se ponaša tudi podružnična cerkev sv. Klemena v Mojstrani. Leta 1631 je bila to še lesena kapela, ki sojo na zahtevo škofa Scarlichija pred letom 1640 podrli in pozidali sedanjo cerkev. Po izročilu naj bi se tudi tu ustavila sv. Ciril in Metod, ki naj bi mimo potovala s svetnikovimi relikvijami v Rim.75 Freisinška posest na Dolenjskem Nemški cesarji so si prizadevali za nadzor nad pomembnimi gospodarskimi in vojaškimi potmi v obmejnem prostoru. Tako je v 2. polovici 11. stoletja Freising pridobil pomembno posest ob spodnjem toku Krke na Dolenjskem in v severni Istri. Ob Krki je bilo razvito fužinarstvo, gričevje in ravnice pa so bile pripravne za vinogradništvo in poljedelstvo, ki je pridelovalo zlasti žita, torej »srednjeveško« hrano za ljudi in konje. Freisinški škofje so si na Dolenjskem najprej pridobili ozemlje okoli rečice Radulje, kjer je kasneje zrastel grad Klevevž.76 Prvotni obseg je težko določiti, verjetno pa je posest segala ob 71 Cf. Janez HOfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Radovljica in Kranj, Acta Ecciesiastica Sloveniae 10 (1988), str. 230, 234. 72 Ibid., str. 213. 73 Ibid., str. 209, 213. 74 Josip Lavtižar, Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica (Ljubljana, 1897), str. 52. 75 Ibid., str. 53. 25 km nižje stoji na Rodinah cerkev sv. Klemena, pri kateri je bil vsaj od 2. polovice 10. stoletja župnijski sedež, ki so ga pred letom 1296 prenesli v Radovljico. " Za novejšo analizo klevevškega gospostva gl. Bizjak, Ratio facta est (kot v op. 2), str. 190-6. Krki vse do današnjega Novega mesta, pri gradovih Prežek (Preissegg) in Gracarjev turn (Feistenberg) pa je segala tudi čez desni breg Krke. To daje slutiti, da so freisinški škofje sodelovali pri premiku deželne meje na Gorjance in Kolpo. Vsekakor je bila njihova posest na levem bregu Krke sklenjena, na desnem pa razdrobljena. Lahko rečemo, da s škofjeloško po obsegu, pomenu in organizaciji ni bila primerljiva. Prvo pisno sled o freisinški posesti na Dolenjskem nam razodeva v Ogleju napisana listina o ustanovitvi župnije Bela Cerkev, datirana 15. junija 1074." Freisinški škofje so imeli v lasti trg Gutenwerth in kraje: Zagrad, Klenovek, Hrastnik, Drago, Loknico, Male in Velike Poljane, Stari Grad, obe Nemški vasi (kolonizacija), brod na Bregu, Strugo,78 Breznik, Gaber in kraje okrog Vinjega Vrha. Dajali so jih v fevd, najprej istrskemu mejnemu grofu Henriku, leta 1229 avstrijskemu vojvodi Leopoldu.79 Po njegovi smrti jih je dobil sin Friderik, okrog leta 1232 pa jih je škof Konrad podelil koroškemu vojvodi Bernardu.80 Njegov sin Ulrik je posestva 15. junija 1251 vrnil škofom.81 Tu okoli so zrasli starodavni gradiči: Modruše, Orešje (Orišek), Zalog, Gradec nad Orešjem in Straža.82 Velja pa opozoriti na dejstvo, da je bila dolenjska posest le malenkostno podvržena kolonizaciji z bavarskimi podložniki, pa še ti so se že v 15. stoletju poslovenili.83 Točnejši obseg neenotne freisinške posesti na Dolenjskem omogočajo listinski podatki iz leta 1251, zapiski iz obeh urbarjev okoli leta 1306 in 1318 ter računska knjiga iz let 1395/96. Posest so ogrožali tudi Spanheimi in Višnjegorci, kasneje Andeški s svojimi ministeriali. Henrik Andeški je povečal svojo posest s pridobitvijo nekaterih dolenjskih freisinških fevdov, kot deželni gospod pa je koval denar na freisinškem Otoku. Po njegovi smrti sije leta 1229 omenjene fevde zaradi gospodarske zadrege freisinških škofov dal podeliti Leopold Babenberški. Friderik Babenberški je z ženitvijo z Nežo Andeško freisinške fevde združil z večjim delom priženjene andeške in nekdanje višnjegorske dediščine. Po smrti Henrika Andeškega so se za freisinške fevde potegovali tudi Spanheimi. Bernard Koroški je kot freisinški odvetnik škofom neprestano povzročal težave. Na Kostanjevici je imel svojo kovnico, po smrti Friderika Babenberškega pa se je nasilno polastil freisinških dolenjskih fevdov. Poravnava seje zgodila leta 1253 po intervenciji papeža Inocenca IV. Naslednje leto je Otokar Češki kot dedič dela kranjske babenberške posesti freisinškemu škofu povrnil uzurpirane fevde, škof Konrad I. (1231-1258) pa je to daritev prepustil v fevd Ulriku Koroškemu. Pač pa je zadržal svojo staro dolenjsko posest, ki mu jo je vrnil Ulrik.84 Videli smo, da je bila cerkvena posest često izpostavljena pohlepu posameznih fevdalcev (grofje Andeški, Babenberžani, Spanheimi), ki sojo dobivali v fevd. Zanimala je tudi grabežljive odvetnike, zakupnike in upravnike. Leta 1270 je del dolenjske freisinške posesti naposled dobil v fevd Otokar Češki, 1277 pa Habsburžani. Okoli leta 1306 je nastal tudi urbar, vendar pa ni preprečil razkrojevanja posesti. Najbolj so po njej hrepeneli Čreteški in razni uslužbenci. Ko so Habsburžani leta 1335 zavladali nad Kranjsko, se je Rudolf IV. nasilno polastil loškega in klevevškega gospostva. Po njegovi smrti so škofje leta 1365 s poravnavo ponovno vzpostavili svojo oblast, vendar so zaradi denarnih težav leta 1412 gospostvo zastavili Celjanom. Posest se je drobila naprej, svoje pa so prinesli še turški vpadi in Ogri, ki so se Klevevža polastili leta 1489. V začetku 14. stoletja so freisinški škofje na Dolenjskem imeli tri upravna središča: Klevevž na levem bregu Krke, trg Gutenwerth - Otok ob Krki in Prežek pod Gorjanci. Po letu 1335 so 77 Schumi, Urkunden- und Regestenbuch I (kot v op. 3), str. 60-1. 78 Grad Struga, prvotno kartuzijanski pleterski dvor, ni bil freisinška lastnina. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 318. 79 Schumi, Urkunden- und Regestenbuch II (kot v op. 5), str. 50-1. 80 Ibid., str. 59-60. 81 Cf. Josip VolCiC, Zgodovina Šmarješke fare pri Novem mestu (Novo mesto, 1887), str. 37-8; Schumi, Urkunden-und Regestenbuch II (kot v op. 5), str. 60-1. 82 VolCiC, Zgodovina Šmarješke fare (kot v op. 81), str. 73, 77. 81 Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 57. 84 Ibid., str. 50-1. Habsburžani kot deželni knezi v vlogi odvetnika posegali po freisinški posesti in jo dajali v zakup. Škofje so si jo postopoma pridobili, a sojo bili zaradi denarnih zadreg prisiljeni dajati v zakup, ki je botroval novim odtujevanjem. Svoje so v 15. stoletju pridejali še spori v škofiji in turški vpadi (leta 1473 uničen Gutenvverth), ki so zagrenili življenje podložnikov. O tem je v Freising poročal tudi klevevški oskrbnik.85 Po posesti sta imela apetite tudi ogrski kralj Matija Korvin in cesar Friderik III. Šele leta 1494 seje škofu Sikstu (1473-1494) posrečilo obnoviti svojo oblast nad gradom.86 Posest je tako zaradi razdrobljenosti in delitve hub postala gospodarsko deficitarna, prav tako pa so bile zrahljane posestne pravice škofov. Sanacijo je v 17. stoletju neuspešno skušal izvesti freisinški finančnik Jurij Puecher. Freisinški gradovi in dvori na Dolenjskem Prav zaradi drobitve kleveškega gospostva je na tem območju zrasla množica gradov, graščin in dvorcev, med katerimi so bili pomembni sedeži nekdanjih višnjegorskih ministerialov. Njihova gospostva so se krepko zajedla v freisinško posest.87 Zaradi denarnih težav so škofje zastavljali svojo posest. To je botrovalo njeni slabši organiziranosti in preglednosti. Predvsem je grozila nevarnost, da seje dokončno polastijo tekmeci. Za ureditev razmer so do leta 1265 zgradili grad Klevevž (Klingenfels).88 Šlo je za sprva mogočno stolpasto poslopje z obzidanim dvoriščem, ki gaje z dovoljenjem koroškega vojvode Ulrika pozidal freisinški škof Konrad II. Upravljali so ga številni oskrbniki. Prvi - Leonhardus - se imenuje 20. septembra 1267.89 Grad se leta 1306 omenja kot castrum Chilingenuelz. Od leta 1301 je bil grajski gradiščan in oskrbnik Klevevža, Prežeka in Otoka Rudolf Svibenski, ki seje leta 1315 gradu polastil in ga opustošil. Škof ga je dve leti kasneje dal obnoviti, grajsko zasnovo pa so razširili.90 Grad je bil utrjen tudi za časa škofa Bertolda (1381-1410).9' Okoli leta 1425 je škofu Nikodemu (1422-1443) uspelo ponovno odkupiti gradova Klevevž in Prežek.92 Najstarejši del gradu je bil podobno kot v Škofji Loki visok stolp kvadratnega tlorisa. Leta 1449 so mu na vzhodni strani prizidali stanovanjski trakt, pozneje pa bivalne prostore znotraj prvotnega obzidja. V baroku so večji del tako nastalega dvorišča z vodnjakom obdali z nadstropnimi arkadami. V gradu je bila tudi gotska, s freskami poslikana kapela s stolpičem.93 Škofje so leta 1622 grad Klevevž s posestjo prodali, nato pa je bil v lasti različnih družin (Moškonov, Paradaiserjev). Leta 1693 gaje kupil stiški,94 leta 1719 pa kostanjeviški cistercijanski samostan.95 Po jožefinskih reformah je bil kot del verskega sklada leta 1807 prodan baronu Francu Ksav. Schweigerju pl. Lerchenfeldu z Otočca. Lastnik je leta 1824 postala francoska družina Jombart. Zadnji lastniki pred požigom so bili Ulmi.96 85 Mass, Das Bistum Freising (kot v op. 12), str. 332. 86 Ibid., str. 333. 87 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 53. 88 22. 6. 1265 je koroški vojvoda Ulrik dovolil freisinškemu škofu Konradu, da si sme v Slapah ali pa na kakem drugem kraju slovenske marke sezidati grad. 89 Več o klevevških oskrbnikih in lastnikih VolCiC, Zgodovina Šmarješke fare (kot v op. 81), str. 57-62. 90 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 157. 91 Mass, Das Bistum Freising (kot v op. 12), str. 286. 92 Ibid., str. 298. 93 Ivan Kom tu. Srednjeveška grajska arhitektura na Dolenjskem, Zbornik z a umetnostno zgodovino I (1951), 37-85. 94 Več o tem Joži; Mlinaric, Stiška opatija 1136-1784 (Novo mesto, 1995), str. 662 si. 95 Več o tem Joži; Mlinaric, Kostanjeviška opatija 1234-1786 (Kostanjevica na Krki, 1987), str. 424 si. 96 Cf. Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Dolenjska - Prva knjiga. Porečje Krke (Ljubljana, 2000), str. 110-24; Peter Hawlina, Loka in zamorc s krono (katalog k razstavi) (Škofja Loka, 1997), str. 10; JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 157. Razvaline od partizanov požganega gradu (leta 1942) nad potokom Raduljo pri Slapah pri Šmarjeti še pričajo o središču nekdanje freisinške posesti na Dolenjskem. Grad Štrlek ali Stralek (Praunsdorf ali Prunsdorf) blizu Šmarjeških Toplic sta zoper škofovo voljo sezidala brata Rudolf in Friderik iz Slepčjeka (de Plintenpach) v začetku 13. stoletja. Prvič je omenjen 25. januarja 1223, ko je med pričami imenovan »Henricus Sterlac«. Freisinški škofje so sprva hoteli, naj se grad poruši, potem pa so ga dali v fevd koroškemu vojvodi Ulriku, ki je na fevd resigniral 24. septembra 1247.97 Omenjena brata sta tedaj za fevdne pravice zaprosila škofa Konrada II. in sta jih 20. septembra 1267 dobila za Nemško vas. Obvezala sta se, da se grad poruši, če bi storila kaj škode na škofovem posestvu. Freisinški urbar izpričuje, da je po smrti Stralekarja grad prišel v roke škofu, vsaj v letih 1291-1315 pa si gaje lastil Bertold Čreteški. Poleg njega je bila nekdaj na Strleku tudi gospa Alia, ki je imela od škofov 5 '/2 hub na Selih pri Klevevžu, kostanjev gozd in gorščino.98 Leta 1318 je škof grad podelil Čreteškim. Konec 15. stoletja je bil opuščen. Na grad spominja nekaj metrov visoka stena palacija, skromni ostanki obzidja in polkrožni obrambni jarek. Šlo je za manjši obodni grad.99 Grad Orishek je omenjen okoli leta 1215, ko je freisinški škof Oton kupil od Otona iz Mokronoga in njegove soproge 60 kmetij v Marki. Fran Kos ga je lokaliziral v bližino Šmarjete, nekateri novejši zgodovinarji pa ga identificirajo z gradom Prežek pod Gorjanci.100 Pavle Blaznik ime Orisliek interpretira kot »orehovski grad«; imenovan naj bi bil po bližnji vasi Orehovica in pri tem, poleg identičnosti s Prežekom, dopušča možnost lokalizacije v bližnji Gracarjev turn.101 Grad Čretež (Reutenberg) se omenja šele leta 1228, čeprav je bil pozidan kakih 100 let prej. Sprva je bil v posesti višnjegorskih, kasneje pa andeških ministerialov. Nato so ga do leta 1246 posedovali Babenberžani, za njimi češki kralj Otokar, ki gaje leta 1254 podelil freisinškim škofom kot odškodnino za škodo, ki so jo povzročili Ogri. Škof ga je nato podelil v fevd Spanheimom. Čreteški gospodje so škofom neprestano povzročali težave, saj so nezakonito silili v njihovo posest. Do hudega spopada je prišlo leta 1309. S čreteškimi gospodi in njihovimi zavezniki seje v imenu škofov spopadel Viljem Svibenski. Čreteški so ga ujeli, škof Emiho pa je zanj moral plačati kar 600 mark odkupnine. Leta 1487 so na gradu gospodarili Kreigi, za njimi Lambregi iz Boštanja pri Sevnici, ki so leta 1697 gospostvo prodali stiškemu samostanu. Grad je leta 1770 pogorel zaradi udara strele.'02 Na Križnem vrhu ali na Straži pri Mokronogu je stal stolpasti grad Slepčjek oz. Slepšck (Plintenbach), ki je bil freisinški fevd grofov Višnjegorskih in kasneje Andeških. Upravljali so ga ministeriali, vitezi s Slepčjeka, ob koncu 13. stoletja pa so na njem občasno živeli posamezniki iz rodu Čreteških. Stolpasto poslopje so kasnejši lastniki Minndorferji prezidali v dvor. Po različnih upraviteljih je leta 1634 postal last Jurija Novaka. Nazadnje se omenja v drugi polovici 18. stoletja, danes pa ni znana njegova natančna lokacija.103 Poleg Čreteža so na freisinških tleh levo od Krke zrastli še dvorci v Kozjanah, Mevcih, na »Jezeru«, v Slapah, Prelogih, Zburah in na Šuti. Nekateri od njih se v virih omenjajo le prehodno.104 Blizu Klevevža je še pred drugo svetovno vojno stala razpadajoča graščina Zbure (Rudolphsvverff), naslednica freisinške posesti Guett zu Schyur, ki se omenja med letoma 1454 in 1561. Samo poslopje je pred letom 1668 zgradil Franc Bernard pl. Palmburg s Klevevža. Baronica 97 Cf. Schumi, Urkunden- und Regestenbuch 1 (kot v op. 5), str. 112-3; VolCiC, Zgodovina Šmarješke fare (kot v op. 81), str. 79. 98 VolCiC, Zgodovina Šmarješke fare (kot v op. 81), str. 80. 99 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 338; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 294-5. 100 Cf. Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 168. 101 Pavle Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti, Razprave I. razreda SAZU IV/6, str. 6. 102 Ibid., str. 21-9. 103 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 300-1; Smole, Graščine (kot v op. 42), str. 104-5. 104 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 53. Ana Felicita Schvveiger pl. Lerchenfeld je prvotno stavbo podrla in sezidala novo kvadratnega tlorisa s kapelo sv. Ane in stolpičastim vhodnim prizidkom. Tudi Zbure je skupaj s Klevevžem zadel na tomboli Francoz Jombart, leta 1893 pa jih je priženil Anton Ulm.105 O dvoru Brezovica (Wresowitz) na freisinški posesti pri Šmarjeti ni znanega skoraj ničesar. Prvi lastnik se imenuje šele v 2. polovici 16. stoletja.106 Vitezi Čreteški iz Rautenberga pri Mokronogu so si v prvi polovici 14. stoletja prisvojili freisinški dvor Kozjanc (Gosian) blizu Šmarjeških Toplic; posest pa tako razširili, da je v prvi polovici 16. stoletja po obsegu presegla klevevško. V Kozjanah naj bi še konec 19. stoletja stala grajska pristava.107 Blizu Klevevža je nekoč stal dvor Slape (Slapp). Vas je omenjena leta 1265, dvor pa pred letom 1406, ko ga je imela Katherein von Slappen.108 Dvorec na jezeru (Seehof) je stal na danes neznani lokaciji blizu Radulje. Na jožefinski vojaški karti se omenja skupaj z Dobravo pri Kostanjevici.109 Dvor Preloge (Prielog)je v začetku 14. stoletja stal v Čelevcu blizu Klevevža, njegova natančna lokacija pa ni znana. Kot freisinški fevd so ga najprej imeli gospodje Kostanjeviški."0 Gradič na Koglem blizu Sel pri Zburah, kije stal še v 19. stoletju, je bil verjetno naslednik freisinškega dvora Mevce. Leta 1399 in 1400 se omenja kot liof an dem MUczberg.'" Vas Sela se v freisinških dokumentih imenuje med letoma 1291 in 1318.112 Dvor Šuta (Scliutt) v zaselku Strelac pri Šmarjeti je imel kot freisinški dvor leta 1392 v fevdu Jakob Šutenski. Leta 1456 gaje kot freisinški vazal imel Jakob Gumpler iz Kompolja pri Blagovici, nato sredi 16. stoletja Viljem Villanders z Otočca, za njim Erazem Frigkch. Leta 1565 je postal njegov lastnik baron Janez Lenkovič, kasneje pa je še večkrat zamenjal lastništvo. Dalj časa je že predelan v večjo enonadstropno kmetijo pravokotnega tlorisa, ki je last rodbine Potokar."3 Freisinško ozemlje na desnem bregu Krke je zapadlo razkroju. Na tem območju je bilo najpomembnejše freisinško oporišče grad Prežek (Prishek, Preiseck, Preissegg). Njegovi prekriti temelji blizu Cerovega Loga pri Šentjerneju pričajo o nekdanjem sedežu freisinške posesti med Krko in Gorjanci. Prvotna zgradba je verjetno nastala v prvi polovici 12. stoletja in je bil lasta gospodov Prisov. Grad se prvič omenja leta 1215. Okoli leta 1200 so ga podedovali grofje Višnjegorski, nato grofje Andeški, od leta 1254 pa je bil v posesti freisinških škofov. Od leta 1301 je bil na njem gradiščan Rudolf Svibenski, ki gaje leta 1315 opustošil, a gaje škof dal čez dve leti obnoviti in razširiti. Med letoma 1381 in 1410 so ga obdali z obzidjem in obrambnimi stolpi."4 Upravljali so ga različni gradiščani. Na Prežekuje bila tudi grajska kapela sv. Pankracija. Grad je bil močno poškodovan med potresom leta 1511, ko so ga opustili."5 Današnja graščina stoji pod njim. Blizu Prežeka pri Mihovem pri Šentjerneju"6 je stal grad - dvor Hohenau (Ajdiški grad), kije 105 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 385; Smoll, Graščine (kot v op. 42), str. 563-4; Stopar, Grajske stavbe. Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 318-9. 106 Cf. Stopar, Grajske stavbe. Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 21. 107 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 53; JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 170; Stopar, Grajske stavbe. Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 133. ,0! Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 300; Stopar, Grajske stavbe. Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 238. 105 Cf. Stopar, Grajske stavbe. Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 167. 110 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 260; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 207. 111 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 211; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 133. 112 VolCiC, Zgodovina Šmarješke fare (kot v op. 81), str. 87. 113 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 340; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 296-8. 114 Mass, Das Bistum Freising (kot v op. 12), str. 286. 115 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 262-3; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 207-8. 116 Domnevno na ledini Za gradcem. v freisinško last prešel iz višnjegorske posesti. Škof gaje do 15. stoletja oddajal v fevd, nato pa se mu je odpovedal. Posredno se omenja že leta 1180, freisinški fevdnik s Prežeka Majnhard Hohenauski pa leta 1270. V drugi polovici 14. stoletja so ga imeli v fevdu vitezi Sichersteinski, ob koncu stoletja pa je grad nasledil dvor, ki gaje freisinški škof oddajal Celjanom. Kasneje si gaje pridobil grof Herman in ga podaril kartuziji Pleterje. O dvoru pod Gorjanci danes ni sledu."7 Pred pozabo velja na tem mestu omeniti freisinški trg Otok pri Dobravi (Gutenwerth) z gradom in cerkvami, ki so ga leta 1473 osvojili in požgali Turki. Ena od zelo donosnih freisinških posesti ni bila nikoli več obnovljena. Arheološka izkopavanja so bila opravljena med letoma 1967 in 1984.118 V listinah se trg prvič imenuje leta 1251, skoraj 200 let za nastankom freisinške posesti na Dolenjskem. Gre za prvotno središče njihove dolenjske posesti, saj je Klevevž nastal šele leta 1265. Prvotno stolpasti grad so pozidali v trgu vsaj do leta 1261. Trg je imel svojega sodnika, mitnico in celo kovnico;"9 z razvito železarsko, lončarsko in kožarsko obrtjo pa je presegal lokalni pomen. Kot freisinški fevd so ga upravljali Guettenwerthi in gospodje z Rake.120 Najpozneje v 13. stoletju je bila pri cerkvi sv. Katarine ustanovljena župnija, pod katero je spadal tudi Škocjan. Poleg župnijske je trg premogel še pokopališko cerkev sv. Miklavža in na novo izkopano cerkev, morda še iz 11. stoletja, ki naj bi bila posvečena sv. Mihaelu.121 Prvotno poslopje gradu Otočec (Wordl) so morda še v 12. stoletju postavili na desnem bregu Krke. Nato so ob njem izkopali umetno strugo in tako je nastal otok. Grad se v virih prvič omenja leta 1252 kot Werde. Upravljali so ga vitezi Otoški, ministeriali grofov Višnjegorskih in Andeških, ki so bili fevdniki freisinških škofov. Leta 1277 ga je freisinški škof podelil v fevd Habsburžanom. Pred letom 1343 so del gradu pridobili Auerspergi. Leta 1348 so ga prodali hrvaškim fevdalcem Babonič-Krupskim, ki so priznali freisinško vazalstvo. V tistem času seje iz prvotnega obzidanega stolpa razvil večji grajski kompleks. V palaciju so bivali vitezi Otoški, v stolpu ob njem pa Turjačani. Do srede 15. stoletja je bil celjski fevd, nato pa je zamenjal vrsto lastnikov. Današnjo podobo je dobil po baročnih predelavah.122 Na desni strani Krke se je podobno kot na levi razvila vrsta dvorcev z večjim ali manjšim ozemljem: Vrhovo, Golo, Volavče, Oštras (Ostraž), Brezovica, Vrhpolje, Jelša, Žapuže, Polhovica, Prapreče in »Raschendorf«.123 Za dvorec na Otoku pri Dobravi se domneva, daje pravni naslednik srednjeveškega freisinškega dvora. Otoški vitezi se kot freisinški ministeriali omenjajo od leta 1261 dalje, fevdalna postojanka pa posredno šele leta 1320. Dvorec so po potresu leta 1895 morali podreti.124 Gradič Golo (Gallhof) pri Dolenjem Maharovcu pri Šentjerneju so postavili koroški vojvode Speinheimi. Kot ministeriali so ga upravljali vitezi Sichersteinski, nato gospodje Prežeški. V bojih med Ogri in Hrvati je bil leta 1305 razdejan. Konec 14. stoletja je tam stal mlin, nato pa so na njegovem mestu zgradili dvor, kije menjal vrsto upraviteljev in lastnikov. Leta 1519 gaje dobil 117 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofje (kot v op. 6), str. 54; JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 132; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 105-6. 118 Več o trgu z navedeno novejšo literaturo Katarina Predovnik, Arheološke raziskave najdišč mlajših obdobij v Kostanjevici in okolici, v: Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252-2002. Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta, ed. Andrej Smrekar (Kostanjevica na Krki, 2003), str. 41-3; Vinko Šlibar - Vida Stare, Otok pri Dobravi, Arheološka najdišča Dolenjske (Ljubljana, 1990), str. 117-20. Andrej Rant, Pfenig freisinškega škofa Otona II. iz kovnice Gutenwert in problematika loškega grba, Loški razgledi 26 (1979), str. 33-6. 120 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 234; Smole, Graščine (kot v op. 42), str. 340. 121 Več o tem Vinko Šlibar, K problemu urbanistične zasnove Otoka pri Dobravi - freisinškega trga Gutenwerth, Loški razgledi 22 (1975), str. 24-46. 122 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 234; Smole, Graščine (kot v op. 42), str. 338-9; Ivan Stopar, Grajske stavbe (kot v op. 96), str. 170-99. 123 Cf. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (kot v op. 6), str. 56. 124 Cf. Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 82-3. v fevd novomeški kanonik Jakob Slatec, ki je freisinškim škofom moral vsako leto pošiljati 6 kopunov. Ob koncu 19. stoletja so ga podrli.125 Dvor Blato se leta 1392 v freisinškem urbarju omenja kot opuščen. Do leta 1421 so ga verjetno ponovno pozidali, s sedmimi kmetijami pa je izpričan še leta 1575.126 Dvor Jelša (Erlach) blizu Dolenjega Vrhpolja pri Šentjerneju je imel Gotfried pl. Auersperg. Kje je stal, ni znano.127 Dvor Vrhpolje (Oberfeld) v bližini Gorenjega Vrhpolja pod Gorjanci je stal na freisinški posesti, saj so škofje tu v 13. stoletju imeli 19 hub. Leta 1423 fevdna knjiga posesti ne omenja več, saj se na tem območju že pojavijo grofje Celjski.128 Dvor Mokro Polje (Nassenfeld) pri Šentjerneju naj bi bil dejansko freisinški fevd, ki so ga imeli višnjegorski oziroma andeški ministeriali ob spodnji Krki. Tudi Rudolfa Mokropoljskega je leta 1254, podobno kot vrsto drugih ministerialov s tega območja, češki kralj Otokar kot odškodnino vrnil freisinškemu škofu. Okrog leta 1400 sta posest imela v fevdu Greif in Gestel Turnska. Leta 1929 podrti dvorec je bil novoveškega porekla.129 Blizu Orehovice pri Šentjerneju je do začetka 20. stoletja stal dvor Oštras - Ostraž (Hochstras), leta 1421 omenjen kot hof ze Wolffstrazz, obsegal pa je mlin in šest hub. V njem je prebival freisinški fevdnik Ulrik Porger, nato številni drugi. Konec 17. stoletja je pogorel, a so ga obnovili. Zadnji lastnik je bila rodbina Jelovšek pl. Fichtenau.130 Dvor Polhovica (Pilchberg) blizu Šentjerneja je bil v 13. stoletju freisinški fevd. Njegova lokacija blizu Dolenjega Mokrega Polja ni znana.131 Freisinški dvor Prapreče (Prapratschach) je verjetno stal blizu Golega pri Šentjerneju. V začetku 14. stoletja so ga imeli Auerspergi s Turjaka, nato pa vitezi Sichersteinski.132 Dvor Vrhovo (Freihof) z obrobja freisinške dolenjske posesti je lastništvo škofov priznaval še v 18. stoletju.133 V virih se omenja leta 1389. Rodbina Freihoferjev je v prvi polovici 15. stoletja imela v posesti številne freisinške fevde v okolici. O njegovi lokaciji so različna mnenja.134 Baron Ivan Wernegkh je novejši dvor pozidal leta 1533 blizu Orehovice pri Šentjerneju. Stolpasto poslopje je obdajal nizek zid, poleg njega pa so graščaki uredili manjši park z vrtom.135 Dvor Vrh (Auental) na območju freisinške posesti se omenja pozno, ne pozna pa ga niti Valvasor. Do leta 1768 je spadal h Klevevžu.136 Današnji dvorec Volavče (Wollautsche) blizu Gorenjega Mokrega Polja pri Šentjerneju je iz nekdanje prežeške pristave sredi 17. stoletja sezidal Franc pl. Sigersdorf. Menjal je številne lastnike. Valvasor gaje upodobil kot štiritraktno stavbo, današnja pa je ohranjena v prezidanem stanju.137 125 VolCiC, Zgodovina Šmarješke fare (kot v op. 81), str. 60; JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 112; Smole, Graščine (kot v op. 42), str. 157; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 39-40. 126 Cf. Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 14. 127 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 144; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 106. 128 Cf. Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 316. 129 Ibid., str. 161-2. 130 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 232; Smole, Graščine (kot v op. 42), str. 337; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 169-70. 131 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 253; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 206. 132 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 257; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), 206. 133 Hawlina, Loka in zamore (kot v op. 96), str. 10. 134 Cf. Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 308-9. 135 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 375; Smole, Graščine (kot v op. 42), str. 541-2; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 309-15. 136 Cf. Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 302-4. 137 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 372; Smole, Graščine (kot v op. 42), str. 535-6; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 298-303. Izginula dvora Ostrog sta v poznem srednjem veku stala pri Dolnji Prekopi zahodno od Kostanjevice. Freisinški je bil na začetku 15. stoletja že opuščen.'58 Dvor Žapužc (Sapelsach) je verjetno stal v bližini Prežeka. Leta 1423 je pri njem omenjen freisinški fevdnik Ivan pl. Auersperg, pred njim pa so ga imeli Lenghaymerji.'39 Dvor Ržišče (Raschendorf) je stal na neznani lokaciji v bližini Kostanjevice. Omenja se v freisinških fevdnih knjigah ob koncu 14. in v začetku 15. stoletja.140 Cerkvena ureditev freisinške dolenjske posesti Pastoralno je območje levega brega Krke pokrivala pražupnija v Beli Cerkvi, ki jo je oglejski patriarh Sigehard (1068-1077) leta 1074 ustanovil na freisinški posesti in si pridržal vso jurisdikcijo. Freisinški škof Ellenhard (1053-1078) je v ustanovni listini priznal vso desetino freisinške škofije na Kranjskem oglejskemu patriarhatu, konkretno patriarhu Sigehardu. Za to desetino je izročil dvoje slovenskih zemljišč pri svojem dvoru v Loki pri Šentjerneju in deset pri Vinjem Vrhu. Pogodila sta se, da freisinški škof pri zemljiščih na Vinjem Vrhu postavi cerkev, kjerkoli bo zahteval patriarh, tako da jo patriarh posveti. Šlo je skoraj zagotovo za pražupnijsko cerkev sv. Andreja v Beli Cerkvi, saj je prejela patrocinij freisinškega kapitlja.14' Podobno kot Stara Loka je bila tudi ta župnija ena najstarejših na svojem območju, kar daje slutiti, da so si patriarh in škofje na svojih ozemljih takoj prizadevali za vzpostavitev urejenega verskega življenja. Župnija je imela vikariate in vikariatne župnije v Šempetru (Otočcu), Šmarjeti, Škocjanu in na Raki. Šmarješki vikariat je bil verjetno oblikovan še v 14. stoletju za bavarske priseljence, prvotni šempetrski vikariat pa je imel svoj sedež v nekdanjem freisinškem trgu Gutenwerth.142 Leta 1454 je oglejski patriarh Ludovico Trevisan župnijo Bela Cerkev podaril stiškemu samostanu, kar je potrdil papež Nikolaj V. Tako je prešla izpod oblasti freisinških škofov in bila inkorporirana pleno iure stiški cisterci.143 V Šmarjeti naj bi prejšnja cerkev stala že med letoma 1346 in 1349, saj je bil v tistem času z rokami stiškega opata Nikolaja posvečen stranski oltar. Verjetno je bila tedaj že župnijska, inkorporirana pa je bila stiškemu samostanu.'44 Tudi kraj je dobil ime po zavetnici cerkve, ki nosi starodaven patrocinij. Sicer pa je ozemlje župnije najprej spadalo v okvir pražupnije Bela Cerkev. Zvonik podružnične cerkve Karmelske Matere Božje v Slapah skriva v svojem pritličnem delu verjetno ostanek prvotne romanske cerkve s kornim zvonikom. V atiki velikega oltarja je skulptura sv. Jurija. Freisinški škof Oto II. je okrog leta 1215 kupil od mokronoškega gospoda Otona in njegove žene za 300 mark 60 hub v Slapah in v vasi Loka blizu Krke pod gradom Orishek.145 Zgodovinsko pomembna je podružnična cerkev sv. Jožefa na Vinjem Vrhu, saj posesti škofov v njeni okolici omenjajo dokaj številne stare listine, prva iz leta 1074. Freisinški škof Emiho (1283-1311) je leta 1290 od Nikolaja s Čreteža kupil na Vinjem Vrhu za 12 oglejskih mark tretjino sodstva.'46 Dne 2. februarja 1306 sta vitez Konrad iz Loke in njegov brat Nikolaj Kranjec 138 Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 168. 139 Cf. JakiC, Vsi slovenski gradovi (kot v op. 34), str. 390; Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 317. 1,0 Cf. Stopar, Grajske stavbe. Dolenjska - Prva knjiga (kot v op. 96), str. 237. 141 Patrocinij sv. Andreja je imel tudi v tistem času ustanovljeni freisinški stolni kapitelj. Mass, Das Bistum Freising (kot v op. 12), str. 135. 142 Cf. Janez HOfler, O prvih cerkvah in praiupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični topografiji predjoiefnskih župnij, Razprave Filozofske fakultete (Ljubljana, 1986), str. 36. 143 Cf. Ivan Šašeu, Zgodovina Šempelerske fare pri Novem mestu (Ljubljana, 1886), str. 12. 144 VolCiC, Zgodovina Šmarješke fare (kot v op. 81), str. 39. 145 Schumi, Urkunden- und Regestenbuch II (kot v op. 5), str. 22. Cf. Blaznik, Zemljiška gospostva (kot v op. 101), str. 5 in zgoraj v tem prispevku, str. 214. 144 VolCiC, Zgodovina Šmarješke fare (kot v op. 81), str. 67. škofu Emihu prodala dve hubi in gorščino.147 3. avgusta 1309 se brata Heinrich in Weigant iz Massenberga v korist škofa Emiha odpovesta vseh pravic do tam ležečih fevdov.148 Pismo škofov, datirano v Škofji Loki 25. junija 1313, navaja 10 hub v Nemški vasi in na Vinjem Vrhu.149 Pismo z dne 27. novembra 1358 omenja vso posest, ki jo je imel v fevdu »Chunrat der Payer« in pred njim »Nikel der Gaul«.150 Podložnike freisinške posesti na desnem bregu Krke je duhovno oskrbovala pražupnija v Šentjerneju. Prvotno naj bi obsegala tudi Kostanjevico.151 Njen nastanek je povezan s premikom deželne meje na Gorjance po pridobitvah Višnjegorcev in Spanheimov, ki naj bi imeli v Šentjerneju lastniško cerkev.152 Župnija s svojim župnikom se sicer prvič omenja 8. maja 1249, ko je koroški vojvoda Bernard obnovil ustanovo cistercijanskega samostana v Kostanjevici.153 Leta 1401 naj bi bila inkorporirana tamkajšnjemu samostanu, vendar pa je do tega začasno prišlo šele 1460. Čez dobro leto je bila z ustanovitvijo ljubljanske škofije inkorporirana stolnemu kapitlju.154 Natančnejši prvotni obseg župnije je težko določiti. Verjetno je pokrivala zemljiško posest Speinheimov med Krko in Gorjanci. Meje župnije je prvi podrobneje opredelil šele škof Tomaž Hren.155 Odsev freisinške navzočnosti na Slovenskem v pisnih virih Kulturni pomen Freisinga je v 2. polovici 10. stoletja razviden iz seznama 42 rokopisov (svetopisemski odlomki, misali, lekcionarja, graduala, oficiala in življenja svetnikov) župnije na Otoku pri Vrbskem jezeru.156 Posebno mesto pa seveda zavzema ohranitev Brižinskih spomenikov - najstarejšega zapisa v slovenskem in tudi slovanskem jeziku nasploh. So pričevanje freisinške skrbi za duhovni blagor njihovih slovenskih podložnikov. Gre za tri besedila v povezavi s spovedjo oziroma spokornim bogoslužjem. Prvi in drugi spomenik vsebujeta splošna obrazca za priznanje grehov, drugi pa je stilistično izdelana pridiga o priznanju greha in pokori. Besedila verjetno niso nastala v Freisingu, temeljijo pa na starejših predlogah. Kljub temu je v njih zaslediti namig na spreobrnjenje in krst, v drugem pa tudi spomeniku na misijonarjenje med Slovenci za časa škofa Abrahama, kije svoje podložnike želel nagovoriti v maternem jeziku.157 Med pomembnejšimi književnimi in nasploh pisnimi spomeniki freisinške dobe na Škofjeloškem velja omeniti Škofjeloški rokopis z najstarejšimi zapisi slovenskih imen za mesece. Hrani ga Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju.158 Navodila za spovedovanje Bertholda iz Freiburga je leta 1466 nanj prepisal Martin iz Loke.159 147 Ibid., str. 68. 148 Ibid. 149 Ibid. 150 Ibid. JoZe Mlinaric, Župnija sv. Jakoba v kostanjeviškem mestu do konca 18. stoletja, v: Vekov tek (kot v op. 118), str. 133-4. 152 Cf. HOfler, O prvih cerkvah (kot v op. 142), str. 38. 151 Schumi, Urkunden- und Regestenbuch II (kot v op. 5), str. 128. 154 France M. Dolinar, Drobne zanimivosti iz starejše zgodovine šentjernejske župnije, v: Zbornik župnije Šentjernej, ed. M. DražumeriC - Stane Granda (Šentjernej, 1999), str. 184. 155 Ibid., str. 181. 156 F. Pagitz, Die Geschichte des Kollegiatstiftes Maria Worth, Archiv fur vaterlandische Geschichte und Topographie 56 (Klagenfurt, 1960). 157 Mass, Das Bistum Freising (kot v op. 12), str. 116-7. "8 Več o tem JoZe Stabej, Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa slovenskih imen za mesece. Loški razgledi 13 (1966), str. 72-86. 1S9 Cf. Branko BerCiC, Škofjeloška mesečna imena 1466, Loški razgledi 13 (1966), str. 143-4; Stabej, Ob petstoletnici imen (kot v op. 158), str. 72-86; Marijan Smolik, Škofjeloški rokopis, Enciklopedija Slovenije 13 (Ljubljana, 1999), str. 55-6. Značilnost mesta je bilo uprizarjanje Škofjeloškega pasijona kapucinskega patra Romualda Štandreškega na veliki petek med letoma 1721 in 1751, ki seje v zadnjih letih oživilo. Rokopis hrani knjižnica kapucinskega samostana.160 Poleg tega so se v arhivih škofije tako v Freisingu (danes deloma v AEM, predvsem pa v BayHStA) kot tudi v Škofji Loki (danes v AS) ohranile nepopisne količine arhivskega gradiva (listine, urbarji, fevdne in računske knjige, uradna korespondenca ...) v zvezi z upravo in poslovanjem freisinških posesti na Slovenskem.161 Literarno je freisinško dobo na Škofjeloškem v svojih delih ovekovečil pisatelj Ivan Tavčar.162 Škofjeloški grb Škofjeloški grb z zamorcem je nekaj posebnega. O njegovem nastanku je ohranjenih več legend. Dejstvo je, da ga najdemo tudi na grbih ostalih freisinških mest, saj je postal njihovo razpoznavno znamenje. Lik je bil prvič uporabljen v urbarju škofa Konrada iz leta 1316. Najdemo ga na pečatih, kot tudi na sklepniku cerkve sv. Jakoba iz leta 1471. Velja omeniti, daje ohranjen tudi veliki metsni pečatnik iz okoli leta 1300, katerega prvi znani odtis pa je ohranjen šele iz prve polovice 18. stoletja. Mali pečat z istim motivom mu je sledil čez 250 let.163 Upodobitev grba iz leta 1513 je vklesana na plošči, ki jo nosi hiša loškega meščana Wolfganga Schwarza na Placu. Prav tako pa je grb našel tudi svoje mesto v Valvasorjevi Knjigi grbov iz leta 1688, leto kasneje pa v njegovi Slavi vojvodine Kranjske.1