506
HVALA, DRAGA
Lojze   Krakar
Živel sem dolge dni na dnu temnice in nič več štel ne ur ne temnih dni, odvadil se človeške govorice in skoraj že umrle so oči, pošla je vera, da še kdaj to mine in še za smrt bilo ni več moči — potem nenadno neki dan v temine gomile moje si stopila ti.
Kot igle je v oči že oslepele zabodel svoje žarke sončni dan, da zaječal sem kot zadet od strele, oči zakril si in te pahnil stran.
Zbal sem se, da bom moral spet živeti in znova preživeti vse hudo — roko si mi podala  v temni kleti in šla počasi z mano na svetlo.
In glej, še vse bilo je kot nekoč! Jaz pa sem mislil, da je luč umrla in da že zdavnaj moja črna noč je po vsej zemlji krila razprostrla, zato ustavil sem korak pred vrati, da bi pogledal, če si človek res — nasmehnila si se in v tvojih zlatih očeh takrat sem videl žar nebes.
PoLcm je to minilo. Šla si z mano
človeku človek čez ta pisan svet.
In to bilo je dosti. Še neznano.
In noč je noč in dan, glej, dan je spet.
Nekoč sem si v življenju več obetal,
a tistega, kar jaz sem želel, ni.
To, kar je zdaj, je več. Največ na svetu:
preprosta, tiha sreča dveh ljudi.
507