Moji znanci (Spisal G. Flori.) II. Laj naj vam pa povem danes, predragi moji čitateljčki, recite mi, kaj bi vas najbolj zanimalo. Jaz bi rad ugodil vaši želji, samo, ako mi jo izrečete; vidite, toliko spominov imam na svoje mlade znančke, da ne vem, kje bi pričel. In zato bi vam prav lahko ustregel; ne-kateri bi morebiti radi imeli kaj bolj veselega, a drugi zopet slušajo rajši žalostne povesti, tako da res ne vem, kako bi storil najbolje. Toda čujte, kaj mi je padlo na pamet! Da vidite, kakov mojster sem, bom poskusil oboje, najprej vam povem nekaj malo bolj veselega, potem pa nekaj žalostnega. Tako, upam, bode najbolje in vsem vstreženo. ^ V krog mojih znancev spada tudi Rožmanov Andrejček. Ako bi radi izvedeli, kako sem se seznanil ž njim, vam prav lahko povem. Bilo je v času, ko se nahaja vsa narava v svoji največji moči in bujnosti, ko se vse koplje v sijajnih solnčnih žarkih, to je v prvih dneh vročega poletja. In baš tedaj zori črešnja. Vsak je gotovo že okusil slast tega Božjega daru, in zato bo vedel vsakdo opravičiti drznost Rožmanovega An-drejčka, ki je splezal na domačo črešnjo, da ugodi svoji poželjivosti, in da se po volji navžije sladkih, 3* 36 . 1 sočnatih črešenj. Splezal je prav gori na najvišji vrhT kjer so črešnje najbolj sladke vsled vročih solnčnih žarkov, ki tam najložje prodirajo do njih in jih zadenejo prav v živo. 0, Andrejček je bil prebrisan dečko in je dobro poznal vse tajnosti domače črešnje. Kdo bi mogel dvomiti, da si je Andrejček v obilici privoščil teh sladčic, ker je šele črez dobre pol ure jel misliti, kako bi došel zopet navtrdna tla. Počasi in oprezno se je pomikal navzdol. Žepe je seveda vestno napolnil in sedaj skrbno pazil,- da se mu kaj ne zmečka. Ali glej je nesreče; prispel je do mesta, kjer so ga razraščene veje oklenile v svoje klešče, in sedaj se naš siti junak ni mogel premakniti niti naprej, niti nazaj, prav kot v narodni pravljici smrt, katero je izvabil kovač na svojo hruško. Andrejčku se je oblil obraz z znojem, roki in celo telo mu je zatrepetalo in zaklical je na pomoč. Toda nikogar ni bilo v bližini, le par vrabcev se je gori na najvišjih vrhovih naslajalo z Andrejčkovimi ostanki, in ti so po vsej priliki uvideli njegov položaj, ker so z izzivajočim čivkanjem prezirali njegovo pri-sotnost. Andrejčku je bilo vedno tesneje v prsih, še jeden obupen vzklik, potem se je pa spustil v silno otožen jok. Vrabci so se spogledali, vsak si je še malo po-sladil kljunček, nato so pa odleteli. Kdo bi poslušal to kričanje! Tedaj je pa mene nekaj privedlo prav pod ono črešnjo. Ne vem več prav dobro, kaj je bilo vzrok, da sem došel tje, ali so imele Rožmanove črešnje tako privlačno moč, ali kaj; kratko malo, prišel sem prav pod črešnjo, na kateri je delal Andrejček pokoro. , Uvidel sem njegov žalostni položaj in ga srečno rešil prej tako dobrotljive, a sedaj tako neusmiljene črešnje. Da bi se mi pa izkazal hvaležnega, je Andrejček iz-praznil svoje žepe in njihovo vsebino je dal vso meni. Tako sva bila pba silno vesela in postala sva prav dobra prijatelja. Še večkrat sva se sešla pod ono črešnjo, a Andrejček ni hotel več gori v nevarne višine, temveč je meni poveril to nalogo. Ostal je rajši pod črešnjo . in se čudil mojim predrznim kretnjam po gladkih vejah. Poželjivo je upiral oči v sladke črešnjice, ki so se tako žarile mej zelenim listjem ter vabile Andrejčka k 37 sebi; a ta je z občudovanja vredno vztrajnostjo podil od sebe take skušnjave. In da bi ga lažje obdržal na tleh, da bi ga sladki sad ne zvabil k sebi, sem zdaj pa zdaj iztegnil milostno svojo roko in mu poslal šop črešenj iz nadzemeljskih višin. Kot vidite, nama je bilo v resnici lepo. Zdaj pa je konec onih veselih časov, zakaj višja moč je posegla mej najino prijateljstvo in kar na mah razdiia vez, ki je naju prej družila: ne dolgo potem sem bil pri Andrejčkovem pogrebu. To se je pa pri-petilo tako-le: Bila je tedaj prav taka zima, kot je n. pr. letošnja; snega ni bilo skoro celo zimo nič ali pa prav malo, a čim bolj se je nagibalo proti pomladi, tem večje veselje je imel sneg padati, in meseca svečana je za-padel na debeio. A prav tako hitro, kot je padel, ga je zopet zmanjkalo. Zapihal je gorak jug, in sneg je ginil in ginil, dokler ni izginil popolnoma. Malo ga je še ostalo po dolinah in neprisojnih krajih, a drugje se je pokazala povsod rjava, mrtva zemlja. In zopet je sijalo solnce ter ogrevalo zemljo, da je bilo prav prijetno na prostem. Rožmanov oče so se baš pripravljali, da odidejo s svojim iskrim vrancem v gozd po drva, ko je stopil Andrejček na prag. ,,Ata, ata, kam pa greste? Ali se smem z vami peljati?" je klical v eni sapi. ,,Ostani le doma pri mami, saj vidiš, da se ne moreš peljati na tem nerodnem vozu, ki nima niti deske, da bi sedel nanjo." „0 lahko se bom peljal, lahko; sedel bom na lestvico in se je trdno držal, da ne padem na tla." ,,No, pojdi vprašat mamico, ako te bo pustila iti z menoj." Andrejček je skočil v sobo, in ko je dobil do-voljenje in so ga mamica gorko oblekli, je priletel zopet k očetu. Sedla sta na voz in pognala konja. Ta je bil spočit, mlad, zato je voz letel ter odskak