LURSKI

-©UBEŽI.«*

Francoski spisal

hek^ik

Poslovenil

FRANČIŠEK MAREŠIČ,

župnik lipoglavski.

dovoljenjem prečastitega knezoškofovskega ordinarijaU
ljubljanskega.

Nadaljevanje in drugi zvezek bukev,
imenovanih

,,LURŠKA MATI BOŽJA 11 .

Tisek Katoliške tiskarne. — Založba prelagateljeva.

©'ScD'^

IZPOVED PISATELJEVA.

J  okorni zapovedim naše svete matere katoliške Cerkve,
izpovedujemo izrecno:

da prepustimo brezpogojno sodbi Svetega stola vse,
kar pišemo;

da gledč na nenavadna ozdravljenja, o keterih govorimo,
nikaker ne namerjamo po svoji glavi določevati o njihovem
nadnaravnem značaju (niti takrat, keder rabimo navadni
izraz „čudež“, in keder kažemo na okoliščine, ki pričajo,
kaker se nam vidi, o Božjem delovanju), ampak hočemo
samo to, da imajo naše. besede tisto veljavo, kaker vsako
čisto zgodovinsko pričevanje;

da v svojem spisu dajemo pobožnim in spoštovanim
osebam pridevke, ketere rabi sveta Cerkev, keder koga
razglasi za svetnika, da pa s tem nikaker nočemo segati
v pravice Apostoljskega stola, keteri edini ima oblast,
razsoj e vati v takšnih stvareh.

Henrik Lasop.

POSVETB A.

ŠITOJI LJUBI ŽENI,

GOSPE HENRIKA MONZI-LASERJA.

Ta knjiga, ki pripoveduje o čudežih Božje
dobrotljivosti, kaže najlepše moje misli , naj¬
višje moje želje , najboljša moja čustva , ki jih
je Bog položil v me. Posvečujem jo tisti , ki
ima na tem svetu v lasti vse moje serce.

Prosim tiste, ketere bi utegnile geniti le
te bukve, da omolijo kako molitvico za le to
preljubljeno tovarišico mojega življenja, za
najuno ljubo hčerko Marij o-Marto in zame.

HENRIK MONZI-LASER.

Vvod.

i.

8 knjiga, ki jo dajemo denes na svetlo, je nada-
<1 ljevanje tistih bukev, ketere smo spisali pred
štirinajstimi leti in keterim se pravi: „L u r š k a
Mati  B o ž j a.“

Keder si hočemo razložiti Božji pot, ki ga je
ustanovila Mati Božja pri lurški Jami, vidimo, da
imamo pred seboj četverno in obširno obzorje, ki
nam ponuja lepe in časih nelepe prizore, kaker
da bi tudi ta zemlja čudežev imela svojo vzhodno
in zapadno , severno in jušno stran.  — Pa
naj začne opazovavec pregledovati in preisko¬
vati lurško Božjo pot od keterekoli strani, povsod
se prikaže njegovim očem in njegovemu duhu
neizmerno polje za preiskovanje.

Pervi in najlepši prizor nam kaže v nepopisni
svetlobi neposredno delo Boga in brezmadežne
Device, to je, brezštevilne milosti, ki prihajajo
dolu na kristjane. Ljudje se čudežno ozdravljajo
na telesu in na duši, krivoverci se spreobračajo,
slabotnim se daje moč, zbeganim mir, žalostnim
tolažba. To se godi v Jami, pri svetem studencu,
v kopeli, v gorenji cerkvi, na teh svetih mestih,
kjer se je prikazovala Mati Božja; — godi se v

VIII

daljnih krajih, v svetiščih, ki so sezidana na čast
lurške Matere Božje od Ostakera ') do Carigrada,
od mest in vasi po Evropi noter do najbolj od¬
daljenih krajev Južne in Severne Amerike; — in
godi se naposled v kaki siromašni in samotni
izbi, kjer kličejo na pomoč njeno ime in pijejo
1 urško vodo.

Le-to Božje delovanje je nekako vzhodna
stran lurškega Božjega pota.

Kako rado se oko ustavi na tej strani obzorja
in kako rado gleda čudežna ozdravljenja, ki se
gode na priprošnjo lurške Matere Božje! Kako dobro
de duši vpričo velikih čudežev Božje milosti!
Vzhod nema veče krasote in na svetu ne lepšega
prizora, kaker so slavna dela, ki jih opravlja v
Lurdu Božja Vsemogočnost. — To so sama nebesa,
ki se nagibljejo k zemlji; to je Bog, ki gre mej
ljudi in jim deli svoje milosti.

Drugi prizor, ki je skoro tako lep kaker
pervi, je tisti, keterega dajejo kristjani sami, keder

*) Ostaker je mesto v Beljgiji in ima do osem tisoč
prebivavcev. V Ostakeru so napravili Beljgijci takšno Jamo,
kakeršna je v Lurdu, in so to mesto imenovali Lurd-
Ostaker. Ondi se ozdravljajo bolniki. Poleg drugih je
ozdravel tudi Peter Reder leta 1875. Njegovo ozdravljenje
je morda eden največih in najbolj skazanih čudežev, ko-
liker se jih je zgodilo v 19. stoletju. (Glej knjigo, ki jo
je spisal dr. Boasari pod naslovom Les grandes gue-
risons de Lourdes , str. 85.)

Opomnja prelagateljeva.

IX

prihajajo v Lurd od vseh krajev in po vseh že¬
leznicah, na vabilo Matere Božje, da si žejo gase
z neko sveto slastjo pri tem čudežnem studencu,
kjer molijo skupno in kjer so le ena rodbina in
eno serce pred očmi Očeta vseh stvari. Ondi pod¬
pira bogatin siromaka; zdravi božjepotnik nosi
bolnega, skerbno ga polaga na posteljo, ga po¬
taplja v kopel, terpi ž njim in moli ž njim. Sveta
ljubezen je delavna, se oblači v vsako obleko,
rabi vse pomočke, govori vse jezike, dela vse
vsem, okleplje vse te množice in jih greje sč
svojim ognjem. Ona plačuje bolniku vožnjo, da
se pripelje v Lurd in da se odpelje domov; skerbi
siromakom za prenočišče, daje nagim obleko,
lačnim kruha, in še vedno premišljuje, kaj bi še
vse storila za uboge bolnike.

Ce bi bile res dolžine in širine v krajinah
duha, ali ne bi lehko rekli, da ta nepretergana
procesija, da to vesoljno romanje, da te veličan-
stvene množice predstavljajo lepi južni pas ž nje¬
govim bleščečim soncem in njegovim višnjavim
nebom, ž njegovim gibanjem, njegovim nemirom,
in celo ž njegovim prahom, ki se suče na nje¬
govih cestah; ž njegovimi živimi barvami, njego¬
vimi bohotnimi rastlinami, njegovim prelepim
cvetjem; ž njegovimi zvonkimi jeziki, njegovimi
ognjenimi besedami, ž njegovim oduševljenim pe¬
tjem? — Tukaj je vse ogenj in tukaj je vse svet¬
loba: pravo bratovstvo cvete.. . Kaj je bolj gen-
ljivega od tega ubežnega prizora, ki nam kaže,

X

kakšen bi bil svet, ke bi bil kerščanski? — To
je zemlja, ki hiti k nebu; to so ljudje, ki poma¬
gajo svojemu bližnjemu iz ljubezni do Boga.

Tako je molitev in usmiljenje kerščanskega
ljudstva pri lurški Jami jušna  stran tamkajšnjega
Božjega pota.

Tretji prizor nam ponuja ,,Uprava lurškega
Božjega pota“, ki ima skerbeti za romarsko cerkev,
in za duhovne in časne potrebe božjepotnikov. 1 )

Kerščanska ljubezen se je obernila do misi¬
jonarjev, ki imajo na skerbi lurški Božji pot, in
jim je rekla: „Sezidala sem cerkev, ki jo je zahte¬
vala Mati Božja; pokupila sem prostor okrog
cerkve; zasadila sem drevje z gosto senco, da
božjepotniki lehko molijo, hodijo in počivajo na
tem blagoslovljenem svetu. Smilijo se mi mno¬
žice.  Nate! tukaj so še milijoni in milijoni:
to je zaklad, ki ga je dal bogatin na skrivaj,
kaker hoče Jezus Kristus; to je belič vdove; to
to je dnina delavca; to je, kar si je prihranil
siromak. Porabljajte to sveto bogastvo za svete
potrebe! Sezidajte hišo za uboge, gostišče za ro¬
marje, 2 ) kopel za bolnike. Pomnožite in povečajte

‘) Upravitelj božjepotne cerkve je tarbski škof sam;
lurški misijonarji so le njegova desna roka.

Opomnja prelagateljeva.

2 ) Dan denes so v Lurdu tri javna poslopja za božje-
potnike, in sicer: Mestno gostišče, ki gaje  napra¬
vilo mesto; Bolnišče Matere Božje Sedem
žalosti,  ki sta ga ustanovila neki kanonik in neka

XI

le-te Božje delavnice, kjer deluje nebeški Delavec!
Postavite tukaj pred oči nesrečnih ljudi kip Matere
Božje, ki jim naj govori o upanju, in podobo
križanega Jezusa, ki jim naj pripoveduje o vda¬
nosti v voljo Božjo. Vaša skerb naj tukaj priredi
klečalo, da ljudje poklekujejo, in naslanjačo, da
vanjo sedejo in se spočijejo. Spomnite se Veronike,
in skerbno pripravite platno, ki se naj ž njim
obrisuje telo bolnikov in pokriva njih nagota.
Koliko nesrečnih pride semkaj, ki so čisto osam¬
ljeni, zapuščeni, da si ne morejo sami pomagati!
Glede na te siromake poreče Jezus sodnji dan:
„To sem bil jaz!“ Veselo jih sprejemajte! Vaši
pridni usmiljeni bratje in vaše usmiljene sestre
naj sprejmo to častno opravilo, da bodo vedno
tukaj v postrežbo bolnikov in da tukaj ne bo mogel
nobeden reči kaker pri Ovčji kopeli: „Nemam
človeka, ki bi me dejal v vodo." 1 ) Postrezite ljudem,
kaker veste in znate, in s tem boste dosegli, da
bodo začeli ljubiti Boga in slaviti njegovo Cerkev.
In ko bo videl svet, ki ga je treba spreoberniti,
da siromakom strežete in nase ne mislite, tedaj
ga naj obleti erdečica zavoljo njegove sebičnosti
in zavoljo palkč, ki si jih zida! Ohranite tudi le
te svete kraje v tistem stanju, v keterem so bili

redovnica; in naposled Romarsko zavetjišče,  ki
so ga sezidali misijonarji. — V Zavet)išču se sprejemajo
božjepotniki, ki so menj bolni in ki si sami skrbe za živež.

Opomnja prelagateljeva.

‘) Janez 5, 7,

XII

takrat, ko jih je Marija osemnajstkrat počastila
sč svojim pogledom; skerbno jih ohranite za pri¬
hodnja stoletja kaker dediščino, kaker znamenito
listino, kaker slavno zgodovinsko svetinjo. Ne
pustite, da bi se kedaj ti kraji kakerkoli spre¬
menili, da bi se kedaj ta vidni list Marijine zgodo¬
vine zamazal ali popačil. Vi ste človeškemu rodu
varihi daru Božjega . . . .“ Tako je govorila
katoliška ljubezen, tako je svetovala, tako je
upala: tako se je zaslišal glas ljudi, ki je glas
Božji ...

Okrog vseh Božjih potov, ki jih je ustanovil
na zemlji usmiljeni Bog, se nakopičijo nevarnosti
same ob sebi ali pa po prizadevanju hudobnega
duha. Bogastvo je zanje koristno, in obenem tudi
nevarno. Ako se duhovniki Božjega pota ne usta¬
vijo krepko skušnjavi, jih lehko premaga duh
potrate in gizdavosti, da izdajejo denar po nepo¬
trebnem in kupujejo ničemerne lišpe, ali pa duh
tergovine in dobička, da pridobivajo .. .

Tisti, ki oskerbujejo z umerljivimi svojimi
rokami božjepotne cerkve, imajo jako odgovorno
službo in pred vsem veliko dolžnost, jih obvaro¬
vati take škode, jih čiste ohraniti enake nesnage,
ustaviti na njihovem pragu posvetni blišč, ki bi
hotel vanje vlomiti, in skerbeti, da le-ti kraji molitve
postanejo sami na sebi čedalje svetejši in s tem tudi
čedalje boljši za posvečevanje vernikov in never¬
nikov. Jezus je rekel: „Tako naj sveti vaša luč
pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela, in časte

XIII

vašega Očeta, keteri je v nebesih." 1 ) Keder vidijo
romarji, kako vneto delajo božjepotni duhovniki
za svetost Božjega pota, je to zanje sicer nema,
pa vender jako lepa in jako uspešna pridiga. Na
tak način pridigati, je pa težavno. Tudi na Božjih
potih se rade prikažejo zlorabe, in treba jih je
odpraviti. Pa kako težavno je takšno opravilo za
one, ki imajo na skerbi Božja pota! 2 )

*) Mat. 5, 6.

’) Te in naslednje verstice so jako tamne v izvir-j
niku. Obernil sem se do Henrika Lasčrja samega, da m
jih pojasni. Odpisal mi je tako: „V teh stavkih se očita
»lurškim misijonarjem prikrito, da store premalo. Na
»Božjem potu so se prikazale zlorabe, in misijonarji so
„jih terpeli; zato so pa tudi godernjali vneti verniki. Ob
»kratkem: delovanje misijonarjev je nepopolno, pomanj¬
kljivo in nezadostno z ozirom na čudežno delovanje Božje."
Ne mi pa pisal, ketere zlorabe so se prikazale. — Tudi v
teh bukvah se pritožuje slavni pisatelj, da skerbe misijo¬
narji premalo za ohranjenje takih zaobljubljenih darov, ki
se lehko uničijo, starejo ali pokvarijo. Glej zgodbo „Misar
is Lavčra‘\  XII. poglavje, opomnjo.

Po tem Laserjevem pojasnilu sem prikrojil omenjene
verstice. — To sem moral povedati, sicer bi me lehko
kedo prijel, da sem v prevod zavlekel misli, keterih ne v
izvirniku.

Tukaj je treba opomniti, da je sč zlorabami težava,
ne samo na Slovenskem, ampak tudi na Francoskem.
Lehko je zoper nje germeti, pa težko jih je zatreti. Malo¬
pridnežem je težko priti do živega. Tarbski škofje so
krepko povzdigovali svoj glas zoper nje, lurški misijonarji
so jim pomagali, pravega uspeha pa menda le ne bilo. To
se vidi iz tega, ker se je bilo treba zoper nje boriti še

XIV

Ako se človek ozre v to stran obzorja, in
vidi, da bi lehko tudi kaj več storili upravitelji
lurške romarske cerkve, tedaj se ne more ubra¬
niti tožnim mislim. Učeni in vneti kristjani radi
preiskujejo vse ono, kar pospešuje in kar ovira
razvoj katoliške Cerkve; radi preiskujejo, kako
deluje Bog in kako zanj delujejo ljudje. In keder
vidijo, da je delovanje duhovščine nepopolno, po¬
leta 1900. Journal de la Grotte de Lourdes  je pri¬
nesel 21. vinotoka 1900 ta člančič:

„Božjeropna zloraba imena lurške Matere Božje.

„V sosednem departmantu ali tudi kje drugje se božje-
ropno zlorablja ime lurške Matere Božje, ki ga dajejo
neki obertniki kamenju ali drugim rečem, o keterih terdijo,
da imajo moč ozdravljati bolečine v glavi, bolezni v
želodcu itd. Prečastiti tarbski škof, ki je to trenotje zunaj
škofije, nas prosi telegrafsko, da objavimo sledeči razglas:

»Tarbski ordinarijat.

»Tarbski škof mora uže spet grajati gerde zlorabe,
»ki se gode v raznih krajih z imenom, z vodo, s po-
»božnostnimi predmeti in sč spomini lurške Matere Božje.

»Vpervi versti je obertno dobičkarstvo, kise skriva
»pod videz sv. vere in ki lehko premoti preproste ljudi
„z jako pripravnimi naznanili in ležnivimi poterdili.

»Nato je ostudna goljufija popotnih prodajavcev, ki
»hodijo od hiše do hiše, od vasi do vasi, da ondi pro-
„dajejo poleg pobožnostnih predmetov neprave svetinje
»lurške Jame.

»Naposled so božjeropne tatvine sleparjev, ki prosijo
»darov za lurški Božji pot in za sv. maše, ki naj bi se
»opravile v Lurdu.

»Časih pokažejo ti cigani sleparsko pooblastilo lurških
»misijonarjev ali tarbskega škofa.

XV

manjkljivo in nezadostno glede na delovanje Božje,
tedaj jim daje takšno preiskovanje premnogo ko¬
ristnih, porabnih in za sedanji čas primernih naukov.

Ta pokrajina, ki jo ima opazovavec pred očmi,
to delovanje misijonarjev na lurškem Božjem potu,
je sapad se svojo tožno svetlobo, sč svojimi velikimi
sencami, se svojimi pomanjkljivostmi in nepopol¬
nostmi. — To je zemlja, ki dela za nebesa; to so
ljudje, ki se bojujejo za Boga.

Sedaj se pa pokaže četerti prizor: sever,
grozeč in mračen, sever se svojim ledom v sercu,
sč svojimi morivnimi viharji, se svojimi černimi
gozdi, ki so polni divjih zveri, sever, od koder
prihajajo divjaki in kipoborci. To so brezverci in
brezbožniki, ki si prizadevajo podreti ono, kar je
ustanovila lurška Mati Božja. To je vojna neved-
nežev in hudobnežev; bojujejo se z besedami, s
časniki, s knjigami in z dejanjem. Strastni brez-
božniki napadajo se silo lurške romarje; vlade
ovirajo kerščansko slobodo sč samovoljnimi na-
redbami ....  Koliko peklenskih zvijač vidimo v

»Verniki naj vedo, da je ležnivo vsako pisanje te
»verste, ako ne nosi na verojeten način podpisa in pečata
»tarbskega škofa.

»Duhovnike in vernike prosimo, da nam pomagajo
»zatirati te božjeropne zlorabe

„V Parizu,  20. vinotoka 1900.

»Frančišek Ksaverski,
»tarbski škof,.

»varih lurške božjepotne cerkve.“

XVI

teh različnih napadih, kako neizmerno in nesrečno
je bojišče! — To je zemlja, ki grozi nebesom, to
je človek, ki se bojuje proti Bogu.

Takšne so štiri strani, ki jih ima lurški Božji
pot. Božje usmiljenje se svojimi čudeži; — molitev
kerščanskega ljudstva se svojim prekrasnim ognjem;
— človeško delovanje se svojo pridno vnetostjo
in sč svojo neizogibno nepopolnostjo; — sovražni
upor se svojo slepo besnostjo: to so strani, ki po
versti obračajo nase pozornost. ..

Ker pa zgodovinar ne more vseh teh štirih
strani obenem prehoditi in preiskati: na ketero
stran se naj oberne najprej ? kje naj začne najprej
preiskovati?

Zgodovinar se je obernil tjakaj, kamer ga je
vleklo serce, na tisto stran, kjer se rodi svetloba,
proti vzhodu.  Zatorej bomo pripovedovali o nekih
čudežnih zgodbah, ki bodo nadaljevanje bukev
„Lurške Matere Bošje a ,  in bomo ogledovali,
še dolgo ogledovali, z ljubeznijo ogledovali po¬
sebno in osebno Božje delo, preden stopimo s
hriba in preiščemo človeška delo.

II.

Odkar smo dali na svetlo perve svoje bukve,
se je zgodilo v Lurdu brez števila čudežev. Vender
pa naj ne pričakuje bravec, da bi jih tukaj na¬
števali le bolj po imenih in opisovali s kratkimi
besedami. Mislimo in smo vedno mislili, da

XVII

ima takšno nakopičevanje poveršnih povesti do
duš tudi samo poveršno moč. Daši imajo po¬
božni pisatelji takih spisov in zbirek sicer hvale¬
vreden namen; vender se ne bojimo reči, da časi
odloži bravec takšno berivo z neko nezadovolj¬
nostjo, z neko neznansko merzloto, ki se je pa
ne upa priznati sam sebi, ker jo ima za mlačnost
proti Božjim čudežem.

Kaj je pač vzrok, da je nasledek takšnega
branja tako čuden in obžalovanja vreden? Vzrok
je to: pripovedovavec je želel ob kratkem omeniti
vse čudežne dogodke enega za drugim; ne se pa
maral dolgo truditi, da bi bil do dobrega preiskal
le eno samo čudežno ozdravljenje. Kaker delajo
varihi javnih muzejev in zbirek, je bravca naglo
vodil od čudeža do čudeža, kazaje mu samo njih
unanjo stran; ne mu pa dal pogledati v njih no¬
tranje bistvo in v njih Božjo uredbo, potemtakem
mu ne pokazal ravno tistega, kar jim daje pravo
zanimivost in neznansko lepoto. In to je vzrok,
zakaj se človek pri takšnem branju utrudi, ne pa
spočije; zakaj se dolgočasi, ne pa razvedri.

Ves drugačen je pa način, ki smo se ga mi
poprijeli. Če žertvujejo učenjaki, rastlinoznanci,
časih več let in celo vse svoje življenje, da dobro
preuče eno samo rastlino, kako posebno drevo;
čp odkrivajo čudovite skrivnosti vesoljne modrosti
v tajnostih njegovega kaljenja, v rasti njegovih
korenin, v smeru njegovih- koreninic, v premi¬
kanju njegove muzge, v velikosti njegovega debla,

2

XVIII

v modri uredbi njegovega perja, v razrasti nje¬
govih vej, v grapavosti njegove skorje, v čertah
njegovih vlaken c, v razvijanju njegovega cvetja
in v lastnosti njegovega sadja: — se nam je zdelo,
da mora tudi kristjan preiskovati ravno tako
vestno in vneto, ravno tako pridno in natančno, in
ravno tako dolgo, keder gre za čudež. Preiskovati
nadnaravni dogodek na vseh njegovih straneh in
v vseh njegovih podrobnostih; zapaziti ves njegov
tečaj; zagledati, če je moči, njegove vzroke in
daljne priprave, priti nekako noter do bistva nje¬
govega; določiti njegov pravi značaj; jasno po¬
kazati njegovo pravo podobo: — vsega tega, na
svojo žalost, nesmo storili, hoteli smo pa storiti.

Tudi skušnja ali pravzaprav roka Božja, ki
nas je vodila, je nam pokazala in naložila ta način
preiskovanja uže precej takrat, ko smo začeli pre¬
iskovati čudeže lurške Matere Božje; in ne moremo
bolj dopovedati, kako nas je Bog vodil po tem
potu, kaker da podamo besede, ki smo jih napisali
drugje.

„V Bordozu, v Tartazu, v Nčju, v Lurdu,
„povsod, kjer sem začel preučevati in preiskovati
„kako čudežno ozdravljenje, sem zapazil neko čudo¬
vito versto previdnostnih dogodkov, ki so priprav-
„ljali pot velikemu Božjemu delu.

„Pri preiskovanju čudežev sem od začetka
,.mislil samo ob kratkem spričati, da je bila kaka
„oseba res bolna in da je res ozdravela po nad¬
naravnem potu. Ko sem tako doveršil to pervo

XIX

„in jako potrebno zdravniško preiskovanje, tedaj
■,sem pa zapazil, da sem polagoma prišel iz tega
„ozkega kroga čisto znanstvenih preiskav, in da
„sem imel pred seboj neko drugo delo, ki je bilo
„drugači obširno in velikansko; zakaj tampatam
„sem zagledal, da je Božja Previdnost genila dušo
„raznih oseb, nagibala njih voljo, priravnavala
„okoliščine in združevala dogodke v jako različen
„in živahen prizor, ki se je spreminjal po njeni
.»vsemogočni volji.

„Keteri dogodki so se zveršili pred čudežnim
„ozdravljenjem? Ketere nasledke je imelo ozdrav¬
ljenje? Kaj je skritega pod poveršjem unanjega
„čudeža? Kako so bolne osebe živele popreje?
„Po keterih potih so prišle do tega, da so bile
»rešene neozdravne bolezni? Keteri dogodki so
„uže od daleč pripravljali pot Božjemu čudežu,
„in v kakšni zvezi so bili ti dogodki mej seboj?
„Različna in obširna vprašanja, keterih si ne bi
,,bil vedel staviti sam ob sebi, na ketera so mi
,.pa vsako trenotje odgovarjali oni, ki so zaup¬
ljivo govorili z menoj in ki so mi odpirali svoje
„serce.

„Te ponižne in plemenite osebe so mi pri¬
povedovale jako natančno o najčudovitišem do-
,godku svojega življenja, in njih pripovedovanje
»mi je pojasnjevalo sedaj to, sedaj drugo izmej
,.gorenjih vprašanj. Čudež je bil sklep pobožne in
»verske zgodbe, zgodbe s-premnogimi prigodki,
„s pretresljivimi in nepričakovanimi spremembami,

2*

XX

„pri keteri sem zapazil Boga, ki je delal previdno,
„krepko in modro, urejevaje vse reči z neizmerno
„močjo in neskončno lehkoto. Tako je tudi svet
„ustvarjal v davnih časih. Mejtem ko je narejal
poram podlago in določeval breznom meje, je
„prirejevala njegova desnica cvetlični venec, tre¬
petajoče perje dreves in ponižno travno bilko
„na travnikih.

„Ko je prišel Krištof Kolumb na neki kraj
„morja in zagledal nepoznane rastline ter nena¬
vadno nebo, je spoznal, da je na potu do nekega
„novega sveta in do neke nepreiskovane zemlje:
„tako sem tudi jaz sprevidel, da so me privele
„moje preiskave na pot, po keterem sem prišel
„do nekega novega načina preiskovanja, ki se
„popolnoma loči od navadnega pozvedovanja, od
„uredovnega izpraševanja in merzlega zaslišavanja,
„in razveselil sem se, da sem našel na tem potu
„nekaj nepričakovanega.

„Resda, nekaj nepričakovanega! — Krištof
„Kolumb, ki je imel jako bister um, je uganil in
pričakoval, da bo našel neki nov svet; jaz pa,
„ki imam le malo duha, nesem ničeser naprej
„videl, nesem ničeser slutil in se nesem ničeser
„nadejal; in le Boga moram zahvaliti, da so me
privele moje preiskave tjakaj, kjer sem našel
prelepe reči.“‘)

*) Knjiga Bernardette (Soeur Marie Bernard) >
četerto izdanje, str. 244—246.

XXI

III.

Tudi po več let sem nabiral gradivo, preden sem
začel opisovati neketere čudeže, o keterih se bere
v teh bukvah. Izpraševal sem brez konca in kraja;
zaupljivo in odkritoserčno sem se razgovarjal s
tistimi, o keterih pripovedujem zgodbo, ž njihovo
rodbino, ž njihovimi prijateli; časih sem preživel
po nekoliko dni pod njih streho, pri njihovem
ognjišču in pri njihovi mizi. Tako sem polagoma
spoznal in sprevidel, kako so se razni prizori
teh čudežnih zgodeb razvijali eden za drugim, po
nekem prelepem redu.

Keder sem stvari preiskal do dobrega, še le
potem sem vzel pero v roke in sem popisal pri-
jatelom resnice vse tisto, kar so mi povedali drugi.

Ko sem pa tako preiskoval dogodke, me je
večkrat obšla žalost zavoljo nesrečne zmote in
prevelike napake nekih nespametnih pisateljev ki
hočejo olepšavati krasno delovanje Božje z neres¬
ničnimi dodatki. Zgodovinar ima dolžnost in sveto
nalogo, da najde vse v predmetu ki ga obdeluje,
in da si nič sam ne izmisli. Na to so pa neketeri
pozabili in so raji napisali izmišljene reči, kaker
da bi se bili dolgo trudili s temeljitim preiska-
vanjem vseh okoliščin... 1 ) Ke bi bili iskali resnice,

‘) Ko je še živela Bernardka, so napisali neki ljudje
veliko neresničnega o njenem življenju in o prikazovanju
lurške Matere Božje. Zoper vse tiste izmišljenine je Ber-

XXII

bi bili našli za nameček tudi lepoto in bi bili
storili dobro delo. To, kar se imenuje umetnost,
velika umetnost zgodovine, ne prebiva na drugih
potih; in resničnost bi jim bila odkrila zaklade,
ki so veliko veliko boljši, kaker umetni zdelki
njihove domišljije: zakaj njihova domišljija je
človek; resničnost je pa Bog.

IV.

Preden sem dal iskati le-te čudežne zgodbe,
sem hotel zavoljo zgodovinske gotovosti in zavoljo
zgodovinskega poroštva, sem hotel zavoljo samega
sebe, zavoljo očitnega prijatela in zavoljo očit¬
nega neprijatela, da njih resničnost poterdijo oni
kristjani, o keterih življenju sem pripovedoval
bravcu. Njim in njihovi rodbini sem poslal v
pregled rokopis ali poskuse svojega dela. Ž nji¬
hovim izrecilom in njihovim poterdilom se zače¬
njajo vse zgodbe, ki se bodo brale (razen zadnje,
ki se tiče moje osebe). Ker dajemo poroštvo eden
za drugega glede na to ponižno knjigo, zato se
vzdignejo z menoj vred vsi oni, keteri so nekedaj
prejeli milost Božjega čudeža, in reko kaker jaz:
„To je resnica“.

nardka vgovarjala pismeno, in njen vgovor je prebral
tarbski škof, ki ima skerbeti za to, da se ne popači zgo¬
dovinska resnica o lurškem Božjem potu. (Glej Lasžrjevo
knjigo „Bernadette “, četerto izdanje, str. 270 in 416.)

Opomnja prelagateljeva.

XXIII

v.

Spisoval sem te bukve v času, ko je bila
v naši francoski domovini velika zbeganost in
žalost, in to zato, ker so poskušali božjeropni
hudobneži, slepci in strahopetneži, se silo prepo¬
diti Boga iz človeškega duha, njegovega pravega
tempeljna. Kakšen nemir in kakšna bridkost je
bila v globočini mojega serca!

Dd, kakšna bridkost! — Pa koliker bolj sem
spoznal zgodbe, ketere opisujem v le teh bukvah,
toliko bolj sem čutil, da ponehuje moj strah in
in da raste moje upanje.

Zares, premnoge podrobnosti teh zgodeb nam
pričajo jasno in neutajno, da snuje Božja roka
skrivno in stanovitno pri dogodkih našega živ¬
ljenja. Bog deluje v vsem in povsod, ne samo z
naglimi in izjemnimi deli, ketere imenujemo „ču-
deže“, ampak tudi s tistim stanovitnim in prijaznim
snovanjem, ki ne moti človeške slobode in ki pri¬
pravlja razne okoliščine našega kratkega življenja,
da more vsaki izmej nas izveršiti svojo nalogo
na tem svetu. Ce pa Bog vodi poedinega človeka,
kaker se časih lehko prepričamo iz življenja ne-
keterih ljudi, kako bi mogli misliti, da ne bi vodil
celih ljudstev? da se ne bi zmenil za razvoj celih
narodov, za usodo cele svete Cerkve, za srečo
vsega človeštva? Če skerbi tako močno za naj¬
manjše peresce, ali ne čuje..z večim razlogom nad
celim drevesom?

XXIV

Pa naj so še tolikšni prevrati našega časa in
krivice, ki jih gledamo žalostno in nejevoljno, in
naj je še tolikšno preganjanje, ki divja proti res¬
nici in pravici: vender ne pozabimo nikedar, da
derži Bog v rokah oba tečaja okrogle zemlje. In
On je, ki pusti, da pride zemlja po versti v senco
in v svetlobo, da gre skozi viharje in lepe dneve,
skozi zimski mraz in letno vročino; tako jo vodi
po potu, za keterega samo On vč, proti namenu,
ki je znan samo Njemu. Jezus je rekel'): „Ne
bojte se, majhina čreda!“ — Naj navedem tukaj
bistroumno misel neke duhovite kristjanke: „Samo
takrat pripusti Bog, da hudo stiska dobro, keder
hoče iz tega hudega dobiti dobro, ki je boljše od
prejšnjega dobrega.“ Kedor ne zaupa v Boga,
nema vere.

VI.

Moja perva knjiga je prinesla svojemu malo¬
vrednemu pisatelju veliko veselje in posebno čast.
Nagnila je Rim, da je izpregovoril po dolgem
molčanju in poslal zgodovinarju pismo, s keterim
nekako slovesno razglasuje Jasno izpričano pri¬
kazovanje Matere Božje“ v lurški Jami. 1 2 ) Tako je
Cerkev sprejela ta verski dogodek v zakladnico
katoliške vere.

1 ) Lukež 12, 32.

2 ) To pismo podajemo konec te knjige, Opomnjo VI. v
Dodatku.

XXV

Le-ta druga knjiga je prišla na svetlo 1. 1883.,
v času, ko je razpisal papež Leon Trinajsti sveto
leto v spomin na petindvajsetletnico Marijinega
prikazovanja v Lurdu. Božjepotniki, ki hitč k
skalam masabjejskim od vseh krajev sveta, naj
prosijo Boga, da bi blagoslovil le-to drugo knjigo,
kaker je blagoslovil pervo, in da bi po nji, v se¬
danjih in prihodnjih časih, razsvetljeval duhove,
oživljal v dušah vero in vžigal v sercih ljubezen.

31. velikega travna 1883, zadnji dan Mari¬
jinega mesca.

t

HENRIK LASER.


I


© u d © ž

na

v

Veliki Šmaren.

G. Henriku Laserju.

Spoštovani gospod!

Zgodba , ki ste jo popisali in ki jo ho¬
čete dati na svetlo, je osivela v nas najslajše
in najmočnejše spomine našega življenja.

Resda, nobeden izmej nas ne more poter-
diti tistega , kar pišete predobrohotno o njegovi
osebi; pa če Vas tudi v tem oziru zavračamo,
moramo vender-le očitno pričati , da jako na¬
tančno pripovedujete dogodke in da jih opi¬
sujete v njih logični in previdnostni zvezi.
Vse je resnično: splošna celota in poedinosti.

V Šanjlju, 20. sečna 1882.

Mistski, Genovefa Alimska.

župnik šanjiski.

I. Antoan,

duhovnik,

ravnatelj deškega semenišča v Šofdju.

Čudež

na Veliki Šmaren.

I.

S ekoliko milj od Otčna 1 ), na bregu potoka,
sredi zelenega drevja, velikih lip in sto¬
letnih hrastov stoji staro in prostorno poslopje
neprijazne podobe: to je grad digoanski. Keder
pride kak popotnik mimo in ugleda njegovo zi¬
dovje, začernelo od starosti, njegove krepke stolpe,
gotske šipe njegove kapelice, misli,'da vidi tamno
podobo davnih časov. In ne moti se. V senci
tistega starega drevja in v tistem starem zidovju
živč še vedno stare navade in čednosti davnih
časov.

V tem gradu prebivajo uže od negdaj grofi
Mizfski.

Leta 1870 so stanovale v njem te osebe: grof
Mizfski in njegova soproga, njijun zarod, ki je
bil ves doma, in petnajst do dvajset služabnikov

') Otčn je mesto na vzhodnem Francoskem, v sčne-
lodrskem departmantu. Prebivavcev ima 14 tisoč.

Department bi se reklo po slovensko pokrajina. Vsa
francoska dežela je razdeljena v 87 departmdntov, ki imajo
vsaki svoje ime. Opomnja prelagateljeva.

4

Zarod je obsegal dva rodova. — Starejši sin
Humbert Mizfski, njegov brat Viktor in njijuna
sestra Genovefa so bili pervi rod; — otroka Hum-
bertova, Marija in Simforijan, oba še mlada, sta
bila drugi rod.

Eno mesto v hiši je bilo prazno. Mlada žena
Humbertova je umerla uže pred več leti. Njen
mož je žaloval po nji vedno. Zdravje mu je bilo
omajano, ker je prečul več noči zapored pri po¬
stelji svoje žene, hoteč iztergati iz rok smerti njo,
ketero je ljubil bolj kaker sebe. Ko je bil še v
najboljših letih, je uže hodil sključeno, in po udih
ga je tergalo skoro neprenehoma.

Daši je bilo njegovo terpljenje velikokrat
jako hudo, se je venderle dalo prenašati dosti
laže, kaker grozne bolezni njegovega mlajšega
brata.

O tem mlajšem bratu bomo tukaj pripove¬
dovali.

II.

Viktor Mizfski je bil še precej čverst v svoji
pervi mladosti. Njegov obraz, ki je imel lepe in
krepko izražene poteze, je spominjal na imenitno
podobo Bonapartov, samo da je razodeval jako
veliko odkritoserčnost in dobrotljivost. Deček je
bil visoke rasti, šibak, gibčen, lepe postave in
pripraven za vsako telesno vajo. Kazalo je, da
bo zdrav kaker riba. Pa zdravje se mu je po¬
kvarilo, ko je imel kakih sedemnajst let. Oslabel
in opešal je, dasi je bil po zunanjem videti terden.

5

Zdaj se ga je latila bolezen v križcih, zdaj
na očeh, zdaj v nogah. Junaško je prenašal vse
to terpljenje. Ker je prebil dosti bolečin in ker ga
je časih bolezen nekako zaperla v samotno izbo,
je dozorel zgodaj v moža. Molil je, premišljeval
svete reči, in prebiral bukve, ki vodijo k Bogu.
Neki dan je rekel starišem:

„Bog me kliče: postati hočem duhovnik."

Rodbina je bila prekerščanska, da bi se bila
ustavljala temu poklicu svojega preljubega sina.
I J a oče je mislil pametno in modro, da ga je
treba skušati nekaj časa; zato ga ne hotel uslišati
dve leti. Ko preteče ta čas, shujša se bolezen tako,
da ne bilo več misliti na duhovski stan. Duhovnik
je vojščak; in Cerkev sprejemlje v svojo službo,
kar je moči, le take, ki morejo prenašati razne
težave duhovniške službe. Videlo se je, da Viktor
ne bo mogel nikoli sprejeti takega bremena na
svoje rame. Telo njegovo je bilo tako slabo, kaker
je bila njegova volja močna.

Zatorej ga dolgo neso hoteli sprejeti v se¬
minar. Na njegove jako silne prošnje so se mu
odperla seminarska vrata, pa še le potem, ko se
je bil precej dobro pozdravil. Leta 1851 je stopil
v anslski seminar.

Cez nekoliko mescev ga zopet zgrabi bo¬
lezen, ki se je razširila polagoma po vseh udih.
Počasi so se mu kvarile herbtenjačne opne.

Tudi oni, ki neso izvedeni v zdravilstvu,
ved6, da takšne bolezni napravijo skoro vselej

6

najhujše hromote na keteremkoli delu človeškega
telesa.

Pri našem bolniku je stopila hromota od za¬
četka v jabelko, in mladi bogoslovec je izgubil
glas popolnoma. Moral je zapustiti Ansi in se
verniti domov.

Njegova želja po duhovskem stanu, njegova
vera in njegova pobožnost se je množila in kre¬
pila v teh skušnjah. Mej tem je preteklo več let.

Vsled romanja v Ttirz, vsled pobožne molitve
pred sliko Svetega Obličja, ki so ga ljudje častili
v hiši gospoda Diponta, je dobil Viktor zopet glas
in je porabil zdravje v to, da se je zopet nemu¬
doma poprijel učenja, pa ne v Anslju, kjer je bil
zrak zanj preoster, ampak v Parizu, v sveto-
suljpicijskem seminarju.

Ne se še dolgo veselil zdravja v jabelku, kar
zboli na očeh. Ko je prebival v Parizu, mu je vid
oslabel tako, da ne mogel prejeti svetih redov z
navadnimi pogojami. Zavoljo njegove jako velike
vnetosti, obširne učenosti in očitnih znamenj nje¬
govega poklica mu neso mogli odreči, ko je
prosil, da bi mu podelili subdijakonat, najnižji
red duhovništva. Podelili so mu ga. Pa kar se
zgodi jako redko, dovolili so mu, da sme vsak
dan moliti sveti rožni venec namestu brevirja.
Koliker bolj je zanj rastla duhovna luč, toliko
bolj se mu je manjšala telesna luč; če je bil bližje
mašniškemu posvečenju, slabše je videl. Ko je bil
posvečen v mašnika 24. kimavca leta 1859, star

7

enointrideset let, so bile njegove oči uže tako
slabe, da ne nič več zadostovalo oproščenje, ki
ga je dobil samo gledč na brevir. Ker ne mogel
brati debelih čerk v mašnih bukvah, je dobil do¬
voljenje, da sme maševati eno samo mašo, vedno
eno in isto, ki jo je znal na pamet, mašo Device
Marije, Tolažnice žalostnih. 1 )

Ko je prejel mašniško posvečenje, je odhitel
domov, in precej drugi dan je imel v digoanski
kapelici novo mašo. To je bil zanj dan veselja!
Zares, ves srečen je bil, ko je šel pervič k
oltarju, da opravi daritev svete maše. Veče sreče
ne nikoli okušal niti zmagovavec, ki je kedaj ko¬
rakal po velikih trudih in hudih bojih v prema¬
gano glavno mesto, niti kralj, ki je stopal po
stopnjicah na prestol, ki so mu ga dolgo časa
skušali vzeti.

Gospa Miziska, mati njegova, je imela sve¬
tinjo, ki jo je neizrečeno čislala. To je bil hu¬
meralj 2 ) slavnega duhovnika našega časa, ki ga

‘) Ta votivna maša presvete Device se opravlja po
obrazcu, ki se rabi od Binkošti do adventa, in se začenja
z besedami: Salve, sancta Parens , enixa Puerpera
Regent. Opomnja prelagateljeva.

2 ) Humeralj je mašna obleka, ki jo ogerne duhovnik
najnapervo, keder se oblači za sveto mašo. To je ne¬
kakšno ogrinjalce iz platna; njegov gorenji konec se ovije
okrog vratu, spodnji pa pokriva rame in herbet.

Ko se je gospa Miziska umeknila v Arz zaradi du¬
hovnih vaj, je izprosila z velikim ..trudom ta humeralj od
tamkajšnjega svetega župnika Janeza Vjanžja.

3

8

je sveta Cerkev razglasila za „ častitljivega". Du¬
hovni gospod Miziski je želel združiti ta pobožni
spomin s slovesnostjo, ki je bila začetek njego¬
vega mašniškega opravila, zato je hotel na sebi
imeti humerdlj arškega župnika, ko je daroval
pervič daritev svete maše.

Keder je tako dosegel, po čemer je najbolj
hrepenel kaker deček in mladenič, je maševal
vsak dan v kapelici očetove grajščine. Delil je
Kruh življenja starišem, od keterih je prejel te¬
lesno življenje, in služabnikom, sključenim od
starosti, ki so čuli svoje dni pri njegovi zibki.
Mati, oče, brat, sestra, potem stara hišna Klavdija
in vsi posli so prejemali sveto Rešnje Telo iz
njegove roke. Ker ne mogel voditi navadne fare,
je vodil majhino, pa ljubeznivo čredico svoje
lastne rodbine. Sinovsko in bratovsko nado¬
mestilo!

Se le dve leti ste minili, odkar je postal
mašnik, in uže so mu, na žalost vseh, zbolele in
odervenele noge. To je bilo leta 1862 . Ker ne
mogel hoditi v kapelico, niti stati po koncu, ne
mogel odslej nič več maševati. Hromota, ki je
rastla polagoma, ga je potegnila iz Obljubljene
dežele in pregnala od oltarja. Takrat je imel
štiriintrideset let. Mladi ljudje so navadno skozi
krepkejši, on je pa bil čedalje slabši. Opešal je
v onih letih, ko pride človek do verhunca svoje
moči.

9  —

III.

Keder se oberne pogovor na razne težave,
ki tlačijo na zemlji človeški rod, se vselej spom¬
nimo, kar nam pripoveduje Sveto pismo Starega
zakona o velikem terpljenju edomskega očaka. Pri¬
znati pa moramo, da častiti gospod Mizfski ne bil
tako nesrečen, kaker Job, da bi ga bili zapustili
in zavergli oni, ki so mu bili ljubi.

Imel je pri sebi v svoji bolezni predobro
rodbino, ki mu je slajšala vse grenkosti njego¬
vega terpljenja in ki mu je bila v njegovi pre¬
zgodnji nesreči kaker mehka podglavnica, kaker
postelja počitka, tolažbe in miru.

Zlasti ena oseba te rodbine je bila takšna,
da jo je moral vsaki spoštovati in da je nase
obračala oči vseh ljudi. Opisati jo moramo na¬
tančno svojim bravcem, da bodo mogli spoznati,
kakšno življenje je bilo v digodnskem gradu.

Grofinja Miziska, takrat stara kakih petin¬
šestdeset let, je bila po svojih duševnih lastnostih
močna žena starega zakona; obenem se je pa tudi
odlikovala z vso ono pobožno milino in z vso
ono gorečo ljubeznijo, kakeršno imajo žene ker-
ščanske dobe. Molila je in delala.

Živela je za Boga in Bog je živel v nji.
Sijaj njenih čednosti je razsvetljeval le-ta stari
grad in okrog njega ves tisti kotiček burgunsdke 1 )

l ) Burgundsko je pokrajina na.yzhodnem Francoskem.

Opomnja prelagateljeva.

3 =:s

10

zemlje. Mati mertvoudnega duhovnika je bila v
našem stoletju kerščanska grajščakinja, prav
takšna, kakeršne so živele v starih gradovih
srednjega veka in kakeršne so opisane tampatam
v Zlatem življenju svetnikov .')

Pred vsem je ona bila sreča za svojega moža.
„Močna žena“, pravi Sveto pismo, „razveseljuje
svojega moža, in bo napolnjevala vsa leta njego¬
vega življenja z velikim mirom“. J ) Uže pol sto¬
letja se je spolnjevalo v hiši grofa Mizfskega to
prijazno prerokovanje Svetega pisma.

Izgojila je v ljubezni do Boga m do bliž¬
njega dva sinova in eno hčer. Cula je z enako
skerbjo nad mnogimi posli, in je skerbela zanje,
kaker da bi bili njena rodbina. Če so jo ljubili
njeni otroci kaker mater, so jo ljubili njeni slu¬
žabniki kaker staro mater. Vsi so jo spoštovali.
Njeno misel so nekako ugibali, in vedno so ji
delali po volji, ne da bi jim bila morala kedaj za¬
povedovati. To je bila vlada duha in deržava ljubezni.

Kaker ogerska sveta Elizabeta * * 3 ), tako je tudi
ona močno ljubila siromake in nesrečne ljudi.

>) Jakob Varaški je opisal življenje svetnikov tako
lepo, da so njegovi verstniki imenovali njegov spis »Zlato
življenje svetnikov", kar se pravi po francosko La Le¬
gende d' Or.  Ta slavni pisatelj se je porodil v Varadžu
blizu Dženove na Laškem in je umeri leta 1290. Bil je

nadškof v Dženovi. Opomnja prelagateljeva.

3 ) Sirahove bukve 26, 2.

*) Ogerska sveta Elizabeta, hči Andreja Drugega,
ogerskega kralja, je bila poročena leta 1221 z Ludovikom,

11

Keder je omolila juternjo molitev, je šla v cerkev,
po sveti maši je premišljevala svete reči, potem
je pa veršila dela usmiljenja. To se je godilo
vsak dan.

Ko je dopoldan odbila ura deset, je bilo vi¬
deti, kako so se pomikali h gradu ubožni in bo¬
lehni, ki so iskali pomoči pri nji.

„Do zdaj sem jaz terkala na Božja vrata",
je tedaj govorila gredč od molitve: „zdaj pa terka
Bog na moja vrata!“

Imela je siromake razne verste. Ta je po¬
treboval gorke obleke za zimo; drugi je prosil
mesne juhe, mesa ali zdravila za kakega bolnika,
ki je ostal doma; kaka ženska ne imela blaga za
plenice; mnogi so prišepali od doma ali pa pri-
pestovali roko, da bi jim obvezala rano in da bi
jih zdravila.

Grofinja Mizfska se je sklenila popolnoma
darovati siromakom; zato ne hotela imeti samo
lekarne, da bi dajala zdravila, ampak se je tudi
naučila jako dobro pervih skrivnosti zdravilstva,
in to uže v svoji mladosti. Nobeden ne vedel bolj
kaker ona, kakšno zdravilo je proti merzlici, ali
kakšno za razdražene živce, in kaj hladi bolniku
vročino. Vse bolezni so našle pri nji zdravilo, ki
ga je bilo treba rabiti; ona ga je poznala in imela;
ona ga je nasvetovala in dala. Še več, s svojimi

mejnim, grofom turingijskim, in je umerla leta 1231. Njen
god praznujemo 19. listopada.

Opomnja prelagateljeva.

12

lastnimi plemiškimi rokami je stregla siromakom,
pokladaje obveze na rane, ozdravljaje uljesa, de-
vaje na vsako rano dobrodelni baljzam, ki je
imel od kraja hladiti in naposled ozdraviti.

Pri tem opravilu je bila opasana okrog ledji
s predpasnikom kaker kakšna bolniška postrež-
nica ali usmiljena sestra, in v torbici je imela
razno orodje za razne bolezni. Mertvo ali razbito
meso je strigla se škarjami ali žgala s peklenskim
kamenom; zdravo meso je sešila se zakrivljeno
šivanko, keder je tako potreba nanesla. Delala je
vse te reči z veliko skerbjo in z velikim sočutjem.
Jako zvedeno in jako ljubeznivo je obrezovala
meso in obvezovala rane. Imela je nekako pri¬
pravnost ljubezni: nežnost njene duše je prešla v
njene perste.

Neketerim bolnikom je pa rekla:

„Bolezen, ki jo imate, presega mojo moč.
Treba bo poklicati zdravnika. Sedite in pogrejte
se: precej bom poslala ponj.“

Zdravnik pride, in nenavadna bolniška po-
strežnica se še uči od njega.

Iz vse okolice, pa tudi iz krajev, ki so oddaljeni
po več milj, so prihiteli k tej Božji ženski kmeto-
vavci in vinogradniki, keder so se urezali ali obtolkli.

„Kam pa tako tečete, dobri človek ?“ so po¬
vpraševali ljudje.

„Grem k dobri gospe, da me ozdravi.“

„Dobra gospa“, to je bilo edino ime, s ke-
terim so jo imenovali po vsem tistem kraju.. •

]3

Časih se vprašajo ljudje, kaj je slava? To je prava
slava!

Gospa Mizlska je imela namestnico, desno
roko, pomočnico, ki ji je bila podobna. To je bila
stara Klavdija. Keder je gospa obvezala bolnikom
rane, tedaj je prinesla Kldvdija, na znamenje svoje
gospodinje, iz prostornih skladišč in obloženih
omar, obleke, platna, živeža in drugih reči, ki so
tudi nekako zdravilo, zdravilo proti siroščini; in
vse to je potem razsodno in modro razdelila mej
bolne siromake.

Mnogi izmej ubožcev so prišli v grad uže s
polnimi košaricami, ki so jih izpraznili pred očmi
grajske Kldvdije. Položili so na mizo, kar so pri¬
nesli. Ko so povsod drugod prosili samo miloščinje,
so hodili v to dobrotljivo hišo, da so ondi
kake reči v zameno. „Dobra gospa" je vedela
narediti tako, da so lehko delali dobro delo celo
največi zemeljski siromaki. Naučila jih je pozna¬
vati nekoliko zdravilnih rastlin in jim je rekla:
„Nabirajte jih, keder naletite nanje ob potu, in
prinesite mi jih. Tako boste zverševali ljubezen
do bolnikov tudi vi, ki ste sami ubožci."

Tako so nabirali in prinašali zdravilnih ze¬
lišč. Potem so se vračali iz Digodna s svojo ko¬
šarico, napolnjeno s tečnimi jedili, ki so bila sto¬
krat več vredna kaker prinesene poljske rastline,
in po verhu so še prejeli priserčen „Bog vam po-
verni!" Videlo se je tem beračem, da so zapu-


— 14  —

ščali grad nekako ponosni, kaker da bi bili kaki
posebni dobrotniki siromašnih bolnikov.

Kedorkoli je bil v potrebi, kedorkoli je terpel,
bodi si kakeršnekoli vere ali pa tudi brez vere,
naj se je vel dobro ali slabo, vsakega je sprejela
„dobra gospa“. — „Naš gospod Bog“, je govo¬
rila pogostoma, „ne dela razločka mej vrednimi
in nevrednimi ubožci. Dosti je, da so nesrečni,
pa jim moramo pomagati. Bog sam je sodnik!“

„Bog sam je sodnik!“ Ta misel, kije  vodila
njeno dejanje, je vodila tudi njene besede in celo
njeno molčanje. Daši je bila velika njena občut¬
ljivost in terdno njeno prepričanje, dasi je bila
jako živahna po svoji naravi, vender ne nikoli
nobeden slišal, da bi bila govorila kaj slabega,
ni o tistih, ki neso bili njenih misli, niti o tistih,
ki so bili zunaj pota, po keterem je hodila ona,
in kar je še redkeje na svetu, niti o sosedih,
znancih in prijatelih svojih. V digoanskem gradu
ne bilo slišati opravljanja, prerešetovanja osebnih
stvari bližnjega, njegovih slabosti in njegovih po¬
manjkljivosti; ondi ne bilo pritoževanja, grajanja,
vseh tistih grehov, ki jih navadno delajo ljudje z
jezikom, keder se razgovarjajo.

Gospo Mizlsko je grozno bolelo in nejevolja
se je vzdigovala v nji pri vsaki besedi, ki je žalila
bližnjega; pa premagovala se je, da ne vznemir¬
jala ni sebe ni drugega. Keder so obiskovavci ali
obiskovavke začeli vleči bližnjega čez zobe, tedaj
je gospodinja omolknila, vedno cefraje platno ali

15

šivaje obleko za siromake; in to njeno molčanje
je bilo tako pomenljivo, da se je razumelo in
slišalo kaker kakšno nemo in obenem odmeva¬
joče vpitje, kaker kakšen glas vesti. Potem je pa
zopet posegla v govor, zasukala ga je ljubeznivo
na kaj drugega s kakšno lepo pripovedko ali
učenim razlaganjem. Tako je dajala pogovoru
drugi tir, da je obvarovala kerščansko ljubezen,
ki jo moramo imeti tudi do nepričuj'očih ljudi, in
vender ne v ničemer prekeršila vljudnosti proti
navzočnim osebam. Opravljanja ne odganjala z
gerdo in velikim hrupom; z lepo ga je odpravila,
spremila jako vljudno do vrat, in tedaj mu je
rekla „Z Bogom“, nikoli pa ne pristavila: „Da bi
se spet videli!“

Ker je bila bistre glave in učena, se je znala
dobro sukati v pogovorih. Šale ne čertila, tudi
nasmehnila se je: toda jedro njeno duše je bilo
resno. Posebno rada je obernila pogovor na to,
kar ima najimenitnišega sveta vera in modro-
slovje.

Ljudje so se pogostoma zatekali k nji po
svet, keder so bili v dušnih stiskah in dvojbah.
Pa tudi v tem oziru je bila izurjena in ljubezniva
postrežnica, neutrudna dobrotnica. Tako so siro¬
maki dobivali pri nji pomoč v dušnih težavah, ki
so dostikrat skrite pod svilo in pod zlatom, kaker
so jo dobivali tudi v telesnih potrebah, ki se raz-
odevljejo uže po raztergani obleki.

Grad digodnski je bil vreden takšne gospe.


— 16  —

Grof Mizfski je bil eden onih mož, ki jih
opiše Sveto pismo z eno samo, jako kratko in
znamenito besedo: bil je „pravičen“ pred Božjim
obličjem.

Humbert, Viktor in Genovefa SO' se izgojili
v tej šoli kerščanstva in čednosti; in po teh zgledih
se je polagoma likal sledeči rod, Marija in Sim-
forijan, Humbertova otroka.

V tej hiši in pri tej rodbini je živel tudi en
prijatelj, skoro bi rekli posinjenec, ki ga je pri-
vela Božja Previdnost pod le-to blagoslovljeno
streho, in ki so ga jako ljubili vsi. To je bil du¬
hovnik Antoan.

Ko je prebival Viktor Mizfski pred nekaj leti
v Evrezu pri svojem prijatelu, duhovniku Deku-
vuzu, je dobil nekega dečka, ki mu je prebiral
bukve; sam jih ne mogel brati, ker je imel bolne
oči. Deček se mu prikupi tako, da ga dd v šolo.
Ko učenec izpodraste, zasliši v sebi klic Božji,
gre v Parizu v svetosuljpicfjski seminar in prejme
svete redove. To je oni mladi duhovnik, o keterem
govorimo. Opravljal je tajniško službo pri mertvo-
udnem mašniku.

Vsi ti preblagi ljudje so močno skerbeli za
ubogega bolnika. Kako so mu stregli! Kako so
molili za njegovo ozdravljenje ! . . .

Ce so jim tudi rekli zdravniki, da je ne-
ozdravna njegova mertvoudnost, se so vender časih
radi spomnili nekega davnega prerokovanja, ki
jim je dajalo nekoliko upanja.

17

V začetku le-te bolezni (temu je bilo uže
veliko let) je romala gospodična Genovefa v Arz.

„Ali bo ozdravel moj brat?“ vpraša ondi sve¬
tega župnika.')

„Opravite devetdnevnico na čast sveti Filo-
meni, potem vam odgovorim na vprašanje."

Ko Genovefa omoli devetdnevnico, vpraša
zopet Božjega moža:

„Ali bo ozdravel moj brat?"

„Da, enkrat bo uže ozdravel, pa treba je po-
terpljenja!"

„Ali bo ozdravel popolnoma, tako da bo
prešla vsa njegova bolezen?"

„Da, popolnoma bo ozdravel, tako da bo prešla
vsa njegova bolezen: pa treba je poterpljenja in
zopet poterpljenja!"

Zdelo se je, kaker da so oči duhovnikove
gledale čez neizmerne prostore v globoke skriv¬
nosti neznane prihodnosti.

Tako je pripovedovala Genovefa . .. Toda ali
je pa tudi res, da je imel arški župnik dar pre¬
rokovanja? Ali je gotovo, da se je gospodična
Genovefa še dobro spominjala vseh njegovih besed?

*) Janez Vjanč, župnik arški, je bil rojen 8. velikega
travna 1786 in je umeri v sluhu velike svetosti 4. veli¬
kega serpana leta 1859. Sveta Cerkev ga je razglasila za
»častitljivega" in nadaljuje se preiskava, da bi ga prištela
mej »zveličane". Njegov življenjepis je jako zanimiv in
tudi podučen v marisketerem oziru.

Opomnja prelagateljeva.

18

Ali je gotovo, da ne imela njena serčna želja za
terdno obljubo in za pravo prerokovanje onih
besed, ki so bile morda le besede, s kakeršnimi
usmiljeni ljudje delajo žalostnim upanje?

IV.

Daši je bil bolan častiti gospod Miztski, je bil
vender dosti delaven. Dal si je prebirati pobožne in
poučne bukve, in narekoval je pisma. Spovedoval
in vodil je vernike, ki so se nanj obračali. Keder
je lehko govoril, se je dal nesti celo na pridižnico,
da je oznanjeval Božjo besedo.

Skoro vsak dan ga je bilo videti, da se kam
pelje: večkrat je celo sam deržal za vojke 1 ) in
vodil konja. Keder ga je hitro vlekla žival, po¬
korna njegovi roki, je skusil za trenotje prevaro,
kaker da je zdrav in terden. Tako je imel na¬
vado vozariti se po digodnski okolici, povsod
ondi, kjer je bilo treba olajšati kako terpljenje,
oserčevati žalostne, storiti kako delo ljubezni.
Vsel se je pri zglavju bolnikov; in spominjaje se
zdravstvenih naukov, ki jih je slišal od „dobre
gospe“, jim je dajal svete, kako se naj varujejo
in zdravijo. Sam je bil bolan, pa je vender ozdrav¬
ljal druge. Navadni njegov svet je bil pa ta:

') Za „vojke“ govorijo in pišejo neketeri „vajeti“,
kar je pa nepotrebno, ker imamo dober slovenski izraz.
Beseda vajeti je nemška: lajtzajl. Kedor uže piše to tujko,
bi moral pravzaprav pisati „lajeti“, kaker tudi pišemo
„lojtre“, ne „vojtre“. Opomnja prelagateljeva


— 19  —

„Pridite k moji materi!"

Prikupil se je vsem ljudem v okolici, kjer
ga je poznal vsaki, in kjer je preživel skoro vsa
svoja ,otroška in žalostna mladeniška leta; zakaj
od doma je bil le takrat, ko je prebival nekoliko
let v semenišču in nekaj malega časa v Evrčzu.
Daši je nosil duhovniško obleko, so vender vsi
videli v njem skoro edino le sina digoanskega
grajščaka. Če je tudi imel duhovniško čast in
duhovniško suknjo, ga vender zakupniki, posli in
kmetovavci onega kraja neso imenovali nikoli
drugači kaker „gospod Viktpr".

V.

Blizu tam je bil neki drugi burgundski grad,
kjer je živel ali pravzaprav umiral neki star so¬
rodnik rodbine Miziskih, gospod Montagiski. Ta
plemič je imel serčno vodenico, neozdravno bo¬
lezen, ki ga je naglo nesla proti grobu.

Častiti gospod Miziski ga je obiskoval pogo-
stoma; in ta dva hudo bolna moža sta se skupno
razveseljevala in sta pozabljala sama nase pri
dolgih pogovorih. To je bilo vinotoka 1870. leta.

O čem sta se vender zmirom pomenkovala?
Človeku de dobro, če potoži svoj križ prijatelu.
Ali sta tedaj tožila eden drugemu o svojem ter-
pljenju? — Ne. Ta dva človeka sta bila kristjana,
in njijuna duša se je povzdignila nad vse tisto,
kar se je tikalo njijune osebe. Nase ne mislil ni

20

starček, ki je odhajal s tega sveta, niti mladi
duhovnik, ki je bil obsojen k nedelavnemu živ¬
ljenju.

Razgovarjala ste se o francoski deželi in o
Bogu: o premagani francoski deželi in o pozab¬
ljenem Bogu. Preiskovala sta, zakaj smo bili tako
strašno tepeni v vojni s Prusi, in temu nesta našla
vzroka v napakah vojaških poveljnikov, ki so
bile sicer jako velike, ampak v napakah našega
življenja.

„Boga“, sta ponavljala pogostoma, „so pre¬
gnali iz naših postav, iz naših šol, iz naših pol¬
kov . . . Kako se ne bi podiralo poslopje, kete-
remu so vzeli podlago ?“

„Ali verojamete, Viktor", je nadaljeval gospod
Montagiski, „da vsi francoski polki skupaj nemajo
dan denes ni enega poveljnika, ki bi očitno pred
bojem prosil vsemogočnega Boga pomoči? Ali
verojamete, da nemarno ni enega batalijdna, ki bi
imel kerščansko znamenje na zastavi? ... Če bi
se francoska dežela in njeni vojaki očitno pover-
nili k Bogu, tedaj bi nas nehal tepsti Gospod,
kaker hitro bi se poboljšali; zakaj on nas kaznuje,
da bi spregledali. Odpraviti moramo napake proti
Bogu, da bomo mogli kaj opraviti proti sovraž¬
niku; poverniti se moramo nazaj, da pridemo
naprej; sami sebe moramo premagati, potem bomo
premagali druge."

„Oh prejoh! kako daleč smo še od tega!"
vzklikne duhovnik Mizfski.

21

„Kedo ve? .. . Katlin6ski in Šarčtski bajeda
uže zbirata kerščanski polk. Večni Bog vč, da
bom dal mladega svojega sina Stefana. In mejtem,
ko bo oče tukaj umiral v molitvi, bo deček pre¬
lival kri v boju za domovino. Bodite prepričani,
le ta legija prostovoljcev, ^ki se zbere v Božjem
imenu, postane strelometna legija.')  In naj bi
jih bilo le peščica, Bog bo dal njim posebe tako
lepo in slavno zmago, da se bo svetila ta majhina
četica kaker zvezda v tamni noči naših nesreč.
Po hrabrosti teh prostovoljcev bo zgodovina pri
siljena, sklepati tako le: „Ke bi bila le polovica
naših polkov takšna, kakeršna je bila junaška in
kerščanska legija, francoska dežela bi se bila re •
šila in bi bila zmagala.“

Čeprav je duhovnik Mizfski priterjeval tem
besedam, ki jih je ponavljal gospod Montaglski

‘) Legio fulminans,  strelometna lčgija. — To je
bila četa cesarja Marka Avrčlija: v nji so bili sami kri¬
stjani. Dobila je ta priimek iz tega vzroka. Leta 176. seje
bojeval ta cesar z Markomani. Po štiriletnem bojuje prišel
v sotesko, od koder se ne mogel rešiti. Sonce je strašno
pripekalo, vodč ni bilo nikjer, žeja je bila velika. Ker ne
mogel dobiti od nikoder pomoči, se oberne do kerščanskih
vojakov. Le ti začn6 prositi svojega Boga, dež se vlije
na Rimljane, nad kerdeli sovražnikov se je razlegalo ger-
menje in strele so bile vanje, da so vsi preplašeni zbežali.
Cesar je spoznal, da je to nenavaden čudež, in je sporočil
senatu, da se ima zahvaliti za srečni uspeh samo ker¬
ščanski legiji; tudi je prepovedal preganjati kristjane za¬
voljo njihove vere.

Opomnja prelagateljeva.

22

vedno in jako stanovitno, kaker uže imajo navado
neketeri starčki: je vender sodil, da je veliko
sanjarije in domišljije v terditvah, ki jih je imel
njegov stari in bolni sorodnik skoro kaker za
verske resnice.

Prusi so imeli tačas v oblasti tretjino naše
dežele. Skoro vsi naši redni vojaki so bili jetniki
onostran Rena ali pa zaperti v mestu Mesu. Pariz
je bil oblegan. Nemški vojaki so korakali od
mesta do mesta, da neso bili ni enkrat premagani
in da nobeden njih polk ne bil prisiljen ni za
stopinjo umekniti se. Namesto onih batalijonov,
ki so se slavno borili v Krimu in na Laškem,
smo imeli samo uborne neizkušene novince, ki
jih je vodila slučajna deržavna vlada. Takšen je
bil položaj.

„Zdaj je prišla versta tudi na naju, da izpol¬
niva svojo domovinsko dolžnost", reče neki dan
gospod Montagiski. „Poskusiti morava, da rešiva
našo domovino in da pomoreva k zmagi našega
orožja."

Tako je govoril bolnik, ki je uže skoro po¬
jemal, tako je govoril ubornemu duhovniku, ki je
bil ves terd in se ne mogel premekniti v naslanjači.')

') Naslanjača je stol, ki ima naslonke na obeh straneh,
da si človek nanje nasloni roke. V naslanjači more sedeti
samo ena oseba. Francozi imajo za ta stol izraz „fotej“ ali
„fotčlj“, ki je pa vzet iz nemščine „faltštulj“.

Opomnja prelagat el jeva.

23

Na te tako čudne besede osopne gospod Mi-
zfski in pogleda nekoliko nemirno svojega so¬
rodnika.

„Oh prejoh! kaj drugega moreva storiti mi
dva, vi in jaz, kak er da moliva ?“

„Tudi to se pravi bojevati", odgovori resno
stari plemič. „Pa lehko tudi delava."

„Kako?“

„Zveličana Margareta je zapisala te tolaž-
ljive besede: Presveto Serce Jezusovo bo re¬
šilo francosko deželo!...  No! napovedani čas
je morda zdaj prišel, zakaj videti je, da preti
pogin naši domovini. Poskusiva dati v roke naših
vojakov pravo kerščansko zastavo, ki bo imela
vvezeno v svojih gubah čaščeno podobo presve¬
tega Serca Jezusovega. Storiva v ta namen nekaj
sama, drugo pa po prijatelih in znancih; in po-
šljiva to zastavo v naše stolno mesto, da bo vi¬
hrala na obzidju obleganega Pariza in pričala o
veri francoske dežele.

VI.

Ta misel pretrese močno duhovnika Mizi-
skega. Popolnoma po godu mu je bila

„V vaši glavi se je rodila ta misel“, odverne
duhovnik svetovnjaku, „jaz jo hočem pa ures¬
ničiti. “

Kaker je nam uže znano, je imel gospod Mi-
zfski bolne oči. Zavoljo te svoje bolezni ne mogel

4

24

ni pisati ni brati. Ker njegovega tajnika, mladega
duhovnika Antoana, takrat ne bilo doma, zato je
narekoval svoji sestri Genovefi sledeče jako silno
pisemce na prednico samostana Marijinega Obis¬
kovanja v Parelemonjalu: „Prosim Vas, recite re¬
dovnicam svojega samostana, da narede precej na
moje troske zastavo presvetega Serca Jezusovega.
V spomin na obljubo, ki jo je storil Jezus zve¬
ličani Margareti, naj bo na zastavi vvezen sč zla¬
timi čerkami ta klic: Serce Jezusovo, reši fran¬
cosko deželo ! u

Čez nekoliko dni odpiše častita prednica, da
je zastava uže na potu. Pisala je tako:

„Uže dalje časa sem imela tudi jaz enako
misel. Pa čakala sem Božjega povelja. Vaše na¬
ročilo je za me nebeški glas. Nemudoma smo se
poprijele dela . . . Zastava je gotova. Poslala sem
zabojček na monsmjora Buanža, arhidijakona v
Otčnu, s prošnjo, da ga Vam izroči."

Častiti gospod Buanž naznani res precej drugi
dan prebivavcem digoanskega gradu, da je uže
pri njem njihova zastava.

VII.

Nikaker ne bilo lehko spraviti v Pariz te
nove zastave in je izročiti generalju Trošfju.

Prusi so oblegli Pariz od vseh strani, tako
da nobeden ne mogel ni v mesto ni iz mesta.

i

25

V Turzu, kamer je pribežala vlada »Narodne
brambe“ ’), je takrat živel imeniten služabnik Božji,
gospod Dipčnt.

Pred sliko Svetega Obličja Jezusovega, ki je
bilo čaščeno v hiši tega znamenitega kristjana, je
našel mladi Viktor Miztski pred nekoliko leti
glas, ki ga je bil izgubil, in tako je potem lehko
dokončal bogoslovne nauke in prejel mašniško
posvečenje.

Bolni duhovnik je sprevidel, da bi bil Dipčnt
izversten posredovavec; zato mu pošlje zastavo
presvetega Serca. Priloži mu to pisemce:

„Ce morete, spravite to zastavo v roke ge-
neralju Trošiju. Če Vam pa to ne mogoče, po¬
šljite jo keteremu poveljniku junaških križarjev,
na primer, gospodu Saretskemu ali gospodu Kat-
iinčskemu."

Po nekem dosti znamenitem slučaju je prišel
v Turz ravno tačas generalj Sarčtski, da bi uredil
svoje polke.

»Moji vojaki nosijo na persih podobo Jezu¬
sovega Serca“, reče Sarčtski gospodu Dipčntu,
ki ga je prišel obiskati v Lčndonsko gostivno.
„Ne manjka jim drugega kaker zastava."

h Vlada »Narodne brambe" je bila samo začasna.
Vodila je deržavne posle od tedaj, ko se je Sedan podal
Prusom, pa do konca francosko-pruske vojne, to je, od
4. kimavca 1870 do 13. sečna 1871. Mej tem časom je bil
Napoleon Tretji jetnik na Nemškem v gradu Viljheljms-
hee. Ofomnja frelagateljeva.

4 «=

26

„Božja previdnost vam jo pošilja", odgovori
duhovnik.

Nekaj ur pozneje so se zbrali neki pobožni
kristjani v molivnici gospoda Dipčnta pred sliko
Svetega Obličja, in so odperli zabojček, v ke-
terem je bila zastava presvetega Serca Jezusovega,
ona zastava, ki jo je dal narediti duhovnik Mi-
ziski pri redovnicah Marijinega Obiskovanja. Go¬
spod Sarčtski jo sprejme kaker nebeški dar in
kaker zagotovilo zmage ').

Ta zastava, ki jo je darovalo domoljubje, je
bila bojna zastava zapadnih radovoljcev. V njeni
senci, ali pravzaprav v njeni svetlobi, so se naj-
hrabrejše borili naši vojaki v vsej tej nesrečni
vojski, in to je bilo v bitki pri Pateju.

Trije močenci, gospod Vertamonski, gospoda
Bujeska, oče in sin, so pali eden za drugim v

‘) Ko so odpirali, pred sliko Svetega Obličja, za¬
bojček, v keterem je bila zastava, so bili pričujoči: ge¬
neral Šaretski, duhovnik Dipdnt, pospod Ratel, gospod
doktor Tranblčski in njegov sin, Martin Tranblčski, sedaj
benediktinec skupščine solemske, gospa kneginja Fits-
Džems, otroci gospoda Šarčtskega, in žena gospoda Emilija
Lafčna,

Vsi ti so molili pred sliko Svetega Obličja za re¬
šitev francoske dežele. Potem so izročili zastavo častitemu
gospodu Reju, da bi jo shranil do drugega dne na grobu
svetega Martina, in so sklenili, da bodo dali vvesti na
njeni drugi strani te besede: Sveti Martin , brani fran¬
cosko deseto!  Ta vez ste precej načertali obe pričujoči
gospe, naredile so ga pa redovnice karmeljčanke. (Vie de
M. Dupont,  par M. 1’ abbe Janvier, t. II, p. 468).

27

pol uri, deržeč kvišku le to Jezusovo in francosko
zastavo. In v tem kratkem času je prešla strelo-
metna legija petnajststo metrov daleč, mej strašnim
germenjem pruskih topov, in je zgrabila sovraž¬
nika, keterega je bilo desetkrat več. Takojezver-
šila v našem stoletju za brambo domovine delo,
ki ne nič menj znamenito, kaker slavna bitka
treh sto Spartancev v Termopilah').

Kaker je rekel gospod Montagfski, dal je za¬
pisati svojega sina Stefana mej prostovoljce. In
ta mladenič se je boril hrabro pod kerščansko
zastavo, ketero je dal narediti gospod Mizfski po
nasvetu plemenitega starčka.

Stefan je bil eden izmej onih, ki so preživeli
tiste strahovite boje, pa dobil je smertne rane...
Se eno ali dve leti je hiral in terpel. Ko je čutil
da bo moral zapustiti ta svet, se odpelje v Lurd,
da bi ondi umeri. Presveto Serce Jezusovo mu je
ohranilo življenje na bojišču: brezmadežna Devica

‘) Generalj Šaretski se nikaker ne mogel ločiti od te
brezprimerne zastave, ki je bila pobarvana s kervjo hra¬
brih prostovoljcev, in prevotljena od pruskih svinčenek.
„Pa prišel je čas“, pravi zgodovinar papeških zvavov in
zapadnih prostovoljcev, „da se je vnovič razvila ta zastava
in pokazala očem. To je bilo nekega prazničnega dne v
majhini cerkvici v Parčlemonjalu, na grobu skrinjice, v
keteri so svetinje zveličane Margarete, začetnice pobož¬
nosti do presvetega Serca Jezusovega. Množica je ogledo¬
vala, pri svetinjah te svetnice, okervavljeno zastavo, ki
je stala slovesno mej lučcami in cvetjem." (Le Capitaine
Jacquemont, Histoire des Zouaves fontificaux.)

28

ga je blagoslovila in tolažila v njegovih zadnjih
urah. Preselil se je k svojemu očetu, ki ga je po¬
klical Bog k sebi nekaj časa popreje.

Truplo Stefana Montagiskega počiva v Lurdu;
in iz krila te posvečene zemlje bo vstalo sodnji dan.

VIII.

Mejtem, ko je vihrala na bojišču slavna za¬
stava presvetega Serca Jezusovega, ki jo je ker-
ščanski lčgiji podaril gospod Miziski, so veršili
v Digoanu dela usmiljenja v dolgih urah domo¬
vinske žalosti. Obiskovali so bolnike in ranjene,
ki so se vračali domov; pomagali so onim, ki so
ostali brez kruha, ker je sin ali mož odšel na
bojišče ali ker je ondi obležal; skerbeli so za si¬
rote tistih, ki so bili v vojni ubiti; cefrali so
platno za rane; delali so obveze: ljubezen se je
polatila vseh del in je sprejela vse oblike.

Zvečer so se krepčali in oserčevali za delo
drugega dne s tem, da so obračali svoje oči, svoje
misli in svoj pogovor na nebeške reči in na Božje
usmiljenje. Po večerji so se zbirali vsi grajski
ljudje, da so poslušali sveto branje in opravili
molitve. Telesni kruh se je delil na raznih mestih,
v obednici, v kuhinji ali v izbi, kaker uže nana¬
šajo različne verste človeške družbe; duhovni
kruh se je pa lomil skupno. Zato so prihajali od
vseh strani, gospoda in posli, keder je zvečer
zapel zvon, in so se zbirali okrog ene in iste

29

svetiljke, da so poslušali svete besede, ki jih je
bral kak bravec ali kaka bravka.

Bog je pripustil ali pa tudi hotel, da se je
brala v digodnskem gradu ob času tiste strašne
vojne knjiga, ki se imenuje: Lurska Mati Božja.

Knjiga pripoveduje, kako se je Mati Božja
prikazovala v naših dneh in kakšne čudeže je
delala. Ta zgodovina je močno pretresla grajsko
rodbino, ki se je vadila v kerščanskih čednostih
in ki se je posebno veselila vsega tistega, kar
pričuje o vsemogočnosti in o dobrotljivosti nevid¬
nega Gospodarja nebes in zemlje . .. Oči so po-
sltišavcem zalivale solze, in roke so se jim skle¬
pale same po sebi, iskaje pomoči pri Bogu, ko
so poslušali branje o tistih Božjih zgodbah, ki so
bile tako lepe, da so morale vzbuditi v človeku
vero, upanje in ljubezen.

„Ne, ne!“ so govorili, „Bog ne more zapustiti
francoske dežele, uže zato ne, ker je blagovolila
izbrati njegova presveta Mati tla naše domovine,
da se je prikazovala ljudem in da jih je obsipa¬
vala se svojimi darovi ....  Ta grozna nesreča,
ki je nas potlačila, ne smert, ampak skušnja. Pri¬
kazovanje lurške Matere Božje je kaker zvezda
svetih Treh kraljev: oznanjuje nam rešitev, ki pride
preje ali pozneje".

Čudno! Čeprav je ta knjiga večkrat pripo¬
vedovala o čudežnih ozdravljenjih, vender ne
prišlo na misel ni duhovniku Miziskemu, ni drugim
(razen morda materi), da bi poprosili nebeško

30

Kraljico enake milosti. .. Neznanska nesreča do¬
movine je obračala nase vse misli in vse skerbi.

Zdravniki so rekli velikokrat častitemu go¬
spodu Miziskemu, da je njegova bolezen neo-
zdravna. Ne nam treba praviti, da se je vdal
bolnik popolnoma v svoje žalostno stanje, tako
da mu uže več let še na misel ne prišlo, da bi
mogel kedaj ozdraveti po zdravilih ali po čudežu.
Niti želel ne tega. Njegova mertvoudnostje bila vsako
leto hujša, zato je tudi bilo zanj vsako novo leto
nova postaja na onem potu, ki tako čudovito vodi
navkrebri in ki ga bukve Hoja sa Kristusom
imenujejo „kraljevski pot svetega križa“. Čutil
se je srečnega, da je hodil po potu terpljenja za
Božjim Učenikom.

„Vsaki ima svoj poklic“, je govoril. „Moj je
bolezen. Jaz sem hotel biti duhovnik: Bog pa je
hotel, da terpim. Bodi čaščeno njegovo sveto Ime!“

IX.

Vojska mine. Čudovito oživi vera po kato¬
liški francoski deželi. Neštevilne množice božje-
potnikov so hitele od vseh strani proti Lurdu, da
bi si izprosile pomoči od Marije, ki se je svoje
dni prikazovala Bernardki.

Masabjčjsko skalovje se je nekako kopalo
v premnogih in neprestanih valovih molitev, ki
so bile vedno enake in vedno različne, vzvišene
v svoji edinosti in vzvišene v svoji različnosti...

31

Brezverci so stermeli, ko so videli to vedno in
vesoljno romanje francoskega naroda, romanje, ki
je bilo polno čudežev, kakeršni se neso še nigdar
godili v nobenem stoletju .. .

To velikansko obiskovanje lurškega Božjega
pota je zdramilo ljudi, da so začeli pridniše ro¬
mati tudi na druga sveta mesta. V Rokamaduru,
v Parelemonjalu, v Sdrtru se je vse terlo vernikov,
kaker v davnih časih.

Parelemonjdl ’) je oddaljen od Digoana samo
tri ure. Vse to, kar smo povedali o pateski za¬
stavi, je pomnožilo pobožnost gospoda Miziskega
do presvetega Jezusovega Serca. Bil je bolan, pa
je vender hotel obiskati zgodovinske kraje, kjer
se je začela pred dve sto leti pobožnost, ki mu je
bila tako ljuba.

Vzel je sč seboj enega svojih služabnikov,
in se je dal prepeljati v Pare konec velikega
travna 1873. leta, da bi ondi preživel ves mesec
rožni cvet.

Ko je prišel v ta ponižni in imenitni terg, je
bila perva oseba, ki jo je dobil, neki berač. Ubožec
je imel mertvoudne noge in je težavno hodil po
berglah; obut je bil samo v slabe nogavice in je
prosil vbogajme. V Parelemonjdlu so poznali uže
petindvajset let ta obraz, ki je bil suh in bled
vsled viharjev nadlog in težav, obenem pa krasen,

‘) Parelemonjal je v sdneloarskem departmantu. Ima
do 4000 prebivavcev. — Okrajšano glasi to mesto „Pare“.

Opomnja prelagateljeva.

32

krasen za duhovne oči vernih kristjanov, ki vi¬
dijo v siromaku samega Jezusa Kristusa.

Častitega gospoda Miziskega je posebno ge-
nila beračeva bolezen, ki je bila podobna njegovi;
in ker ne mogel pomagati ubožcu v njegovi te¬
lesni nadložnosti, mu je pomogel z denarjem v
njegovi siroščini. Mislimo si lehko, da mu je dal
obilen dar, kaker tudi prijazne in ljubeznive be¬
sede, kakeršne so navadno prihajale iz njegovega
serca, ki ga je bolezen naredila še bolj usmilje¬
nega do sirofnakov. Berač zahvali lepo svojega
dobrotnika, ga gleda dolgo časa nekako čudno,
in v očeh se mu vidi hvaležnost . . . Ljudje so o
tem človeku vedeli samo kerstno ime, morda zato,
ker je bil tujec, ali pa, ker ne imel rodbine. Ime
mu je bilo Janez.

Drugi dan, 2. rožnega cveta, se pripelje v
Pare po ladji pet sto marsejskih božjepotnikov. Ča¬
stiti gospod Miziski se je vozil na svojem vozičku
za njih procesijami in se je udeleževal vseh njih
pobožnosti.

Ko je marsejski župnik 1 ) oznanjeval romarjem
Božjo besedo, je zapazil s pridižnice mertvoud-
nega duhovnika, ki ga je zvesto poslušal.

Po maši gre k njemu, da bi ga bratovsko
pomiloval in potolažil. Če mu je dalje govoril,
bolj je upal, da bo videl ta duhovnik še na zemlji
konec svoje bolezni.

*) To je bil gospod Šazal, župnik pri Svetem Lazarju,
v Marseju.

33

„Ozdraveli boste ££ , mu reče z neko gotovostjo,
keteri se je sam čudil. „Obljubite mi dvoje reči:
da boste molili za faro mojo, in mi pisali, keder
ozdravite."

„Lehko vam obljubim pervo", odgovori bolnik;
„kar se pa tiče drugega, je zavisno od Boga. ££

In zmaje z glavo ter se nasmehne, kaker
da ne verojame na ozdravljenje svoje bolezni.

Ta pogovor se je veršil zjutraj.

Tisti dan zvečer je pa jako pretresel mar¬
sejske božjepotnike neki nenavaden in nepriča¬
kovan dogodek.

Parelemonjal je kraj molitve, kjer prihajajo
v dušo duhovne milosti, potrebne za pobožno
življenje: čudež se pa ondi zgodi jako redko. Po
besedah svetega Pavlja so različni darovi, ki jih
daje Bog osebam; pa kaker je videti, so različni
tudi oni darovi, ki jih daje rečem. Kaker je pri
svetih zakramentih kerstna voda, sveta biremska
krizma, sveto poslednje olje nekak liv različnih
milosti: tako se dobivajo tudi razna Božja pota
ki jih je ustanovil Bog zato, da deli ondi različne
dobrote, ali duhovne ali telesne. Pa kaker se časih
prigodi, da človek dobi pri svetem kerstu tudi
one darove svetega Duhu, keteri se sicer dobi¬
vajo pri sveti birmi: tako se dogajajo na redke
čase tudi čudežna ozdravljenja na tistih Božjih
potih, ketera je Bog ustanovil "zato, da ondi deli
duhovne dobrote.

34

Tak izjemen dogodek je bil čudež, nad ke-
terim so ljudje ostermeli 2. rožnega cveta 1873.
Ozdravel je stari Janez, oni siromak, keteremu je
dal gospod Miziski prejšnji dan miloščinjo. Ko so
vsi molili, se je zravnal po koncu ta mertvoudnik,
je šel skozi verste vernikov in položil obe svoji
bergli na škrinjico, ki so bile v nji hranjene sve
tinje zveličane Margarete Alakčk ’). Potem ju ne
nič več vzel v roke. Rešen je bil mertvoudnosti,
ki ga je trapila celih petindvajset let.

Častiti gospod Miziski je bil ves srečen, ko
je videl, da je ta dan storila dobrotljiva vsemo¬
gočnost Božja v Parčju nad bolnim beračem ravno
tisto, kar je storil svoje dni Jezus na bregu Ge-
nezareškega jezera 1 2 ). Voščil je srečo Janezu, ne
da bi bil kaj mislil nase; zakaj vdal se je v svojo
bolezen tako popolnoma, da ne nič več upal zdravja.
Resnično in veliko je bilo njegovo veselje, ko je
videl, da je berač ozdravel.

„Zdaj boste spet lehko hodili in celo tekli",
reče veselo Janezu, „vi, ki petindvajset let neste
ni tekli ni lehko hodili. Pa te noge, ki jih je

1 ) Margareta Alak6k, začetnica pobožnosti do pre¬
svetega Serca Jezusovega, je bila rojena leta 1647 v Lot-
kuru na Francoskem in je umerla leta 1690. Živela je v
samostanu Marijinega Obiskovanja v Parčlemonjalu.

Opomnja prelagatelj eva.

2 ) Kafarnavm je tisto mesto, kjer je Jezus ozdravil
mertvoudnega. (Lukež 5, 24.)

Opomnja prelagatelj eva.

35

ozdravil Bog, ne smejo hoditi bose. Sprejmite od
mene v dar perve škornje. “

Veselilo ga je, da se je pogovarjal skoro
vsak dan s tem ubožcem in da ga je poslušal,
ko mu je govoril o Bogu.

X.

Res, gospod Miziski ne nič več upal zdravja,
zato je pa upanje iskalo njega: tudi drugi ljudje
so mu govorili takšne besede, kaker marsčjski
duhovnik. Tako se je ponavljal odmev preroko¬
vanja, ki ga je izrekel arški gospod župnik Janez
Vjanč.

Mertvoudni duhovnik je bil v Parelemonjalu
uže tri tjedne.

22. rožnega cveta pride tjakaj na Božjo pot
tudi ena njegovih sorodnic, gospa redovnica Po-
mčska; spremljal jo je njen brat, gospod Pomeski.
To ime „redovnica“ ne pomeni, kaker bi si kedo
lehko mislil, redovnice v pravem pomenu besede.
Daje se navadno kaker v znamenje častnega od¬
likovanja svetovnim osebam, ki jim je Cerkev
dolžna hvalo zavoljo kakega imenitnega dobrega
dela. Zenska, ki je tako počaščena, mora moliti
vsak dan neke posebne molitve. Prevzvišeni kar-
dinalj Bonalski je izprosil to čast za gospo Po-
mesko.

Čeprav sta si bila blizu v rodu ta gospa in
častiti gospod Miziski, vender nesta skoro nič

36

občevala mej seboj; kaj takega se večkrat zgodi,
keder udje ene rodovine prebivajo v raznih krajih.
Uže dvajset let se nesta videia, in v tem dolgem
času si nesta pisala ni enkrat.

Ko sta zvedela gospa Pomeska in njen brat,
da je gospod Mizlski v Pareju, ga obiščeta ne¬
mudoma.

Gospa je bila vsa ginjena, ko ga je videla,
da je ležal na vozičku; in kaker na povelje ne¬
kega notranjega glasu, mu reče očitaje in kaker
iznenadejana:

»Bratranec, kaj delate tukaj?"

„To delam ££ , reče mertvoudnik, „kar delajo
vsi božjepotniki in kar delate tudi vi: prosim po¬
trebnih milosti, začenjam in končavam devetdnev-
nice, molim rožni venec in psaljme; združujem
svojo mlačnost z gorečnostjo pobožnih duš. ...“

„Ali ne greste od tukaj!" pravi gospa.

„Kako? da naj grem od tukaj ?“

Duhovnik ostermi in ne verojame svojim
ušesom.

„Kajpada!“ povzame sorodnica. „Nikar se
tukaj ne mudite: Mati Božja vas hoče ozdra¬
viti v Lurdu“.

„Ali kaj veste?“ reče na to bolnik, kise je
čedalje bolj čudil... „Ali veste za nebeške skriv¬
nosti?" vpraša nekako zasmehljivo.

»Ne. Pa sem prepričana, da vas hoče Mati
Božja ozdraviti v Lurdu".

37

„Prihodnje reči oznanjujete tako, kaker deljf-
ska vedeževavka, ki je bila tudi prepričana, da
govori resnico, pa se je vender motila", odverne
neverno gospod Miziski.

„Ne motim se, • pojdite v Lurd, Mati Božja
vas hoče ondi ozdraviti".

„Govorimo resno, tako kaker je, gospa in
ljuba bratranka. Jako me je genilo vaše dobro¬
hotno upanje, ki mi kaže, kako močno želite, da
bi bil rešen svoje nadložnosti. Vender pa ne morem
ničeser upati, ker nemam nobene pravice do takšne
milosti, kakeršne je vsaki bolj vreden kaker jaz.
Ne neverojetno, ampak gotovo je to le:

„Popotovanje je zame bolnika strašna reč,
polna truda in bolečin. Moram se torej dvakrat
premisliti, preden se spustim na pot, nekoliko sto
milj daleč, iskat negotovega zdravja, ki ga ne
pričakujem, pa tudi ne prosim ....  Akoravno se
vozarim težko po svetu, grem vender vsako leto,
okrog velikega serpana, ali v Ems ’), ali v H6m-
burg 2 ), ali v Boš, ali v Divčn, kjer uporabljam
rudninsko vodo. S tem dosežem, da se moji za¬
stareli bolezni ne pridružijo hude in neznosne
bolečine, ki bi me sicer gotovo zgrabile v zim¬
skem času. Toplice mi pomagajo vsaj toliko, da

*) Ems je mesto na Nemškem, kjer so imenitne top¬
lice, ki so bile znane uže Rimljanom.

Opomnja prelagateljeva.

-)  „H6mburg for der Hče“ je mesto na Nemškem z
osem tisoč prebivavci. Opomnja prelagateljeva.

38

preživim zimo skoro brez bolečin. Ne morem
pa iti obenem v Lurd in v Div6n, kamer
pojde letos tudi moj brat. Ali bi bilo pa pametno
in previdno, zavreči gotovo pomoč zavoljo nego¬
tove, zapustiti toplice, ki so mi pomagale, in
iskati čudeža ter siliti Božjo previdnost, da me
ozdravi?"

„Vidiš, ljuba moja sestra", pritegne gospod
Pomeski, „ne nadleguj ubogega Viktorja zavoljo
tega, ker se njegovo ravnanje ne vjema s tvojimi
mislimi, in pusti našega bratranca, da dela po
svoji glavi.. .“

„Ke bi mogla vama dati svojo vero! V Lurd
mora iti!“ začne zopet prigovarjati gospa.

„Ako ne pojdem v toplice", odverne gospod
Mizlski, „bom imel po zimi v ramah, v kolenih
in v ledjih bolečine, ki bodo gotovo spet tako
hude, da bom vpil zavoljo njih, in tedaj si bom
govoril: „Joj, za to terpljenje imam zahvaliti
gospo Pomčsko!"

Jaz sprejmem vso odgovornost . .. Bodite
prepričani, da vas hoče Mati Božja ozdraviti v
Lurdu."

Veliko je pregovorov, ki pravijo, da je ženska
volja jako serčna in stanovitna. Vsi so resnični.
Gospod Mizfski je bil premagan,

„Naj pa bo!" odgovori: „vdam se. V Lurd
pa ne morem oditi, dokler se ne verne duhovnik
Antodn, ki bo tedaj moj tovariš in moj strežaj/

Pogledajo v koledar in štejejo dneve.

37

„ Šestega velikega serpana odidete :£ , reče
gospa Pomeska. „Tako boste v Lurdu na Veliki
Šmaren . 44

Čez nekaj dni zasliši gospod Mizfski, da ne-
kedo terka na njegova vrata.

„Le noter!“

Bil je Janez.

„Častiti gospod 44 , reče resno berač, „ozdra-
veli boste."

„Zakaj pa ? 44

»Tisto noč, preden sem ozdravel, sem imel
sanje, v keterih so bile zame vse reči tako svetle,
kaker keder najlepše sije opoldansko sonce. Spo¬
znal sem, da to neso bile navadne sanje, ampak
nebeško naznanjenje. V tistih sanjah sem se videl
zdravega ....  In drugi dan sem res ozdravel in
sem položil svoji bergli na skrinjico, kjer so
shranjene svetinje zveličane Božje služabnice / 4

„To je jako nenavadno ! 44  reče gospod Mizfski,
in začuti, da ga stresa neka groza, ki obleti člo¬
veka skoro vselej, keder so blizu njega nadna¬
ravne reči.

„No!“ reče berač, „snoči se mi je sanjalo o
vas tudi tako, in vse je bilo jasno, kaker o belem
dnevi. Videl sem vas, da ste hodili, kaker hodim
jaz, popolnoma zdravi in terdni . 44

Častitega gospoda Mizfskega so jako pre¬
tresle te sanje beračeve, ki so poterjevale ono,
kar sta mu pred malo dnevi ••govorila marsčjski
duhovnik in silna gospa Pomeska. Zopet se spomni

5

38

prerokovanja arškega župnika, za ketero se dosle
ne zmenil in ketero je bilo uže na pol izbrisano
iz njegovega spomina.

XI.

Perve dni malega serpana se verne častiti
gospod Mizlski v Digodn in pove domačim, da je
sklenil iti v Lurd.

Grajska rodbina je upala in se bala, keder
je premišljevala, da hoče bolnik romati v Lurd
in tako poskusiti zadnje sredstvo. Vedeli so kaker
dobri kristjani, da ne nič nemogoče pri Bogu;
mislili so si pa tudi lehko, da je nevarno to dolgo
popotovanje za bolnika, ki je v tako siromašnem
stanju, kaker gospod Mizlski. Res je pisano:
„Zaupajte na Boga!“ Pisano je pa tudi: „Ne skušaj
Gospoda svojega Boga!“ Grozna zadrega! Vera,
perva izmej treh Božjih čednosti, se je močno
bojevala z modrostjo, ki je perva izmej pogla¬
vitnih čednosti. Grajski ljudje so bili zdaj za ro¬
manje v Lurd, zdaj zoper romanje. Tako so oma¬
hovali semtertja po svojem različnem značaju in
po svojem duševnem razpoložaju, ki se je vedno
spreminjal. Da bi se umirili v tej dušni stiski, so
imeli samo en pomoček: molitev. Vsi so se k nji
zatekli.

Naposled je bilo določeno, da se bo pripe¬
ljal bolni gospod Mizlski v Lurd 8. velikega ser¬
pana in da se bo ravno ta dan začela v Digodnu
devetdnevna pobožnost za njegovo ozdravljenje.

39

Pisali so redovniškim družbam in prijatelom, da
bi se udeležili devetdnevnice. Obernili so se tudi
na Bernardko '), in ta jim je odpisala iz never-
škega samostana, da bo tudi ona molila na tisti
namen, kaker digoanski prebivavci.

Ko se je bil vernil gospod Mizfski iz Pareja,
je izgubljal čedalje bolj upanje. Daši je bil, kaker
pravi plemič, vedno pripravljen, izpolniti dano
besedo, je vender počasi dospel tako daleč, da ne
nič več upal zdravja.

„Zastonj se trudim, da bi dobil terdno za¬
upanje: jaz dvojim!" je govoril.

„Jaz se bojim!" reče večkrat oče, ki je bil
v skerbeh za sina zavoljo tako težavne in ne¬
varne vožnje.

„Mi upamo!" so odgovorili gospodična Ge¬
novefa, gospod Humbert, duhovnik Antodn in
mladi ljudje.

„Jaz verujem!" je zaterjevala mati.

Tako je preteklo nekaj tjednov. Odločeni dan
pride.

V izbi bolnega gospoda je pripravljal in urejal
gospod Antoan vse ono, kar se je potrebovalo za
tako daljno pot, in bolnik mu e govoril tako:

„Res, ljubi moj otrok, ne mogoče, da bi me
ozdravila lurška Mati Božja! Terpljenje je moj
poklic... Če bi me pa Marija venderle hotela
ozdraviti! . . . Oh, potem bi spet ogernil humeralj

’) To je bila tista Bernardka, keteri seje Mati Božja
prikazovala v Lurdu. Opomnja prelagateljeva.

5 #

/

40

arškega župnika, kaker pred trinajstimi leti za
novo mašo, in bi maševal v njeni cerkvi v za¬
hvalo za zdravje! . .. Vzemite se seboj humeralj,
če bi morebiti res ozdravel ... Pa kaj pravim ?
to je nemogoče! ... To so le sanje bedečega člo¬
veka!"

XII.

Bolni gospod Mizlski zapusti digodnski grad
6. velikega serpana in jo krene proti Lurdu. Ne
hotel imeti drugega spremljevavca kaker gospoda
Antodna.

„Le molitve vaše naj gredo z menoj!" reče
domačim.

Ko je zapustil očetov grad, je bilo toplo in
lepo vreme, in mesec je jasno svetil. Bila je krasna
poletenska noč.

Voz je derdral uže tri ure, ko okolu polnoči
obstane pred železnično postajo.

„Zdaj sva v Sanjiju", reče gospod Antoan.

Ke bi bila vedela za prihodnje reči, ali ke
bi bilo prišlo tisto trenotje v njijuni duši ono,
kar se imenuje slutnja, to ime „Sanji“ ju ne bi
bilo našlo malomarnih, in gotovo bi bila, v me¬
sečini, vperla oči na mesto in na tamno podobo
njegovega starega zvonika ... Pa prihodnost jima
je bila zakrita se zagrinjalom, in Sanji ne bil za
njiju nič drugega, kaker perva težavna postaja
njijunega romanja po francoski deželi.

41

V Šanjiju so pervič prenašali bolnika, in to
prenašanje je bilo združeno s težavami in bole¬
činami.

Gospod Antoan in dva železnična služabnika
so vzeli bolnika na roke in so ga s težavo pre¬
nesli pod podstrešje pred čakavnico, da bi ondi
počakal vlaka.

Bolnika so milovali železnični uslužbljenci, ki
so, semtertja grede, vlekli zaboje, dajali .in spre¬
jemali povelja.

„Ali je uže dolgo tako siromašen?" vpraša
eden izmej njih.

„Dvajset let je uže, odkar je na pol oslepel;
enajst let je pa mertvouden."

„Pa kam gre takšen ?“

„V Lurd.“

„Po kaj ?“

„Po zdravje."

Več izmej teh dobrih ljudi je bilo takih, da
neso imeli posebno terdne vere. Vidi se nam da
ne obrekujemo, če rečemo, da so se uslužbljenci
šanjiske železnične postaje precej močno ločili od
prebivavcev digodnskega gradu, kar se tiče vere
v čudeže. Ker so živeli dan na dan mej velikimi
čudeži, ki jih je zveršila človeška učenost, so
imeli samo človeška dela za resnična, neso pa
bili nič kaj pripravljeni verojeti čudežev, ki pri¬
hajajo iz nebes.

To terdno zaupanje potujočih dveh duhov¬
nikov, ki bi se bilo videlo vernim kristjanom

42

vzvišeno, se je zdelo nekoliko preprosto in ne¬
umno le tem ljudem: postajnemu načelniku in
podnačelr.iku, strojevodjem, ogibališčarjem *), tele¬
grafskim urednikom, kolomazcem parnega voza
in železničnim služabnikom.

Spogledovali so se, kaker da so si hoteli
reči: če je eden teh dveh duhovnikov bolan na
telesu, sta gotovo bolna oba dva na duhu. Pa
akoravno so jih obletavale takšne misli, se vender
zavoljo tega ne nič zmanjšalo njihovo sočutje za
bolnika, ni njihova priserčna skerb, ki so jo imeli,
ko so ga prenašali z neznansko previdnostjo, da
mu ne bi povečali bolečin. Daši neso imeli vere
evangelijskega stotnika, so imeli pa ljubezen do¬
brega Samarijana, in gotovo je blagoslovila roka
nebeškega Očeta dela njihove postrežljive vnetosti
in sočutje njihovega serca.

Mertvoudnost častitega gospoda Mizlskega,
nenavadni cilj in konec njegovega popotovanja,
redka plemenitost njegovega obraza, precej dolgo
čakanje na vlak: vse to je obujalo pozornost ne
samo železničnih urednikov, ampak tudi raznih
šanjfskih prebivalcev, ki so se tisto noč hoteli odpe¬
ljati z vlakom. Močno se jim je vtisnil v spomin ta
duhovnik, ki je šel zdravja iskat v daljne kraje.

‘) Ogibališčar ima delo na ogibališču, kjer odvaja
vlake s tira na tir, in to zato, da se ne terčita vlaka, ki
si prideta naproti. Na malih postajah verši to opravilo že-
leznični služabnik; na večih je pa nastavljen poseben ogi¬
bališčar. Opomnja frelagateljeva.

43

Kederkoli je bilo treba vlak premeniti, so
morali vselej prenašati bolnika, kar ga je močno
zdelavalo In čez nekoliko minut postanka — ne
pa počitka — se zopet premakne vlak in dirja
in leti ropotaje proti Lurdu, in zopet mu grozno
stresa in deglja razbolele ude.

V Setu sta se morala ustaviti, da sta pre¬
nočila.

Božjepotnika se naposled pripeljeta v Lurd
po dvodnevni vožnji, petek večer, osmega veli¬
kega serpana.

Ko sta bila še doma v Digo&nu, sta si uže
naprej najela stanovanje v pervem nadstropju neke
hiše v Jamski ulici.

Na železnični postaji dobita voz, ki ju po¬
tegne v mesto. Gospod Antoan in voznik sta pre¬
nesla metrvoudnega duhovnika z voza v izbo.
Bolnik je bil silo truden in zdelan.

V prizemeljskih prostorih tiste hiše, kjer sta
stanovala naša romarja, je bila prodajavnica
svetih podob in drugih stvari, ki se rabijo za po¬
božnosti. Zapazila sta prelep kip lurške Matere
Božje.

„Če ozdravim", reče gospod Miziski, „vzamem
se seboj v Digodn le ta kip, ki sem ga zagledal
najnapervo . ..“

44

XIII.

Drugo jutro se da zapeljati gospod Mizfski
na bolniškem vozičku v spodnjo cerkev '), da bi
bil pri sveti maši, ki jo je imel na njegov namen
opraviti gospod Antoan.

Bolniki, mertvoudni, vsi tisti, ki imajo kako
vidno bolezen, se časih sramujejo pokazati, da so
brez nebeškega daru, ki ga ima skoro vsaki
človek. Boje se človeških oči, in se umikajo po
nekem notranjem nagonu celo dobrohotni rado¬
vednosti tujih pogledov, in to posebno takrat,
keder so močno zamišljeni v gorečo molitev. Ako
jih pomiluje tujec, in naj bi bil on tudi najbolj
usmiljen in najboljši človek, ima njegovo pomi¬
lovanje nekaj poveršnega in vsagdanjega na sebi,

*) Lurška romarska cerkev ima eno nadstropje. Cerkev,
ki je pri tleh, se imenuje kripta ali spodnja cerkev; cerkev,
ki je v nadstropju, se imenuje zgornja cerkev ali bazilika.
Potemtakem ste to dve cerkvi, zidani ena verhu druge.
Zgornja cerkev ima streho, spodnja pa ne, saj je tudi ne
potrebuje, ker jo pokriva zgornja cerkev. Iz zgornje cerkve
se pride v spodnjo po stopnjicah, kaker se v navadnih
hišah pride iz pervega nadstropja v pritlešne prostore.
Sicer pa ima spodnja cerkev svoja vrata, kaker zgornja.

Romarji hodijo v gorenjo cerkev po precej visokih
stopnjicah, ki so narejene zunaj cerkve . . .

Spodnja cerkev ima samo sedem oltarjev. Ker je
deloma vsekana v skalo, je nekoliko vlažna in v veliki vro¬
čini zaduhla.

Po hišah na Slovenskem se dobivajo slike lurškega
Božjega pota, ki nam kažejo lurško Jamo v skalovju pri

45

in ravno ta poveršnost in vsagdanjost jih moti,
keder se v priserčni molitvi razgovarjajo se vse¬
mogočnim Tolažnikom.

Ker je mislil gospod Mizfski tako, kaker
drugi bolniki, zato se je dal zapeljati v tamen
kot spodnje cerkve, za steber, na levo stran
oltarja. Najrajši bi bil imel, da ga ne bi bil videl
noben drugi, kaker Marija, Mati Božja. To pa ne
bilo mogoče.

Zgodilo se je, da je bil poleg njega, tudi za
onim stebrom, neki drugi bolnik, petnajstleten
deček angeljskega obličja, sin siromašnih starišev,
izmej preprostega naroda. Delavec močnega života
ga je ravnokar položil ondi na dva stola jako
varno in rahlo, kaker more storiti le skerben oče.
Dečkovo obličje, jako bledo in jako milo zavoljo
dolgega terpljenja, njegove velike in prijazne oči,

tleh, nad Jamo na desni ono duplino, v keteri se je Ma¬
rija prikazovala Bernardki, in verhu skalovja veličanstveno
cerkev z enim zvonikom. Človek bi mislil, da je to samo
ena cerkev, in vender temu ne tako: to ste dve cerkvi,
ena verhu druge, pa pod eno streho, kaker sem ravnokar
razložil.

Na Kranjskem imamo samo eno cerkev, ki je zidana
tako, kaker lurška božjepotna cerkev, in to je kapiteljska
cerkev v Novem mestu na Dolenjskem. Tudi ta cerkev
ima prekrasno kripto ali spodnjo cerkev, ki je pa vsa v
zemlji in ki bi se lehko imenovala podzemeljska cerkev.
Kripto so pa ščasoma zanemarili tjiko, da se v nji uže
veliko let ne opravlja služba Božja.

Opomnja prelagateljeva.


46

njegove pobožno sklenjene roke, ob kratkem,
vsa njegova podoba je razodevala noternjo lepoto
tiste nedolžne in čiste duše, ki se je videla, kaker
da je pripravljena razpeti svoje perotnice in zle¬
teti proti nebeški domovini.

Kaker kakšna svetloba, oberne ta deček nase
motne oči gospoda Mizlskega.

Sočutno usmiljenje prevzame duhovnika.

„Kako ti je ime?“ ga vpraša.

„ Peterček."

„Dobro, Peterček, jaz molim zate, moli tudi
ti zame."

„Jako rad bom molil za vas, častiti gospod..."

Maša se začne. Po povzdigovanju prinese
mašnik sveto Hostijo gospodu Mizlskemu, ki je
sedel nepremično na bolniškem vozičku. Peterčka
pa vzame na roke delavec krepke postave in ga
nese na rokah k mizi Gospodovi. Duhovnik je
obhajal očeta in sina.

Po sveti maši se je dal gospod Mizlski pre¬
peljati na malem vozičku 1 ) dolu v Jamo, in je
ondi ostal dolgo časa.

Ko se je po končani molitvi peljal iz Jame,
ga je vprašal njegov prijatel, gospod Antoan:

‘) Taki vozički so last gostivničarjev in turških mi¬
sijonarjev. Ž njimi hodijo na železnično postajo po bol¬
nike, da jih vozijo k Jami. Ker imajo večinoma po tri
kolesa, bi jih lehko imenovali trokolnice. Jako pripravni
so in bolj stolu podobni. Na takem vozičku bolnik lehko
leži, sedi ali sloni. (Dom in svet  1. 1899, str. 537.)

Opomnja prelagateljeva.

47

„Kaj se je ravnokar godilo v vaši duši, ko ste
govorili z Materjo Božjo?"

»Prosil sem jo!“ odgovori bolnik. „Prosil
sem jo za vse one, ketere ljubim, za tega ubo
gega Peterčka, ki sva ga zapustila in ki se to
trenotje koplje v čudežni vodi.. . Rekel sem ji,
naj mi izprosi milosti, da bi se kaj poboljšal in
da bi zvestejše Bogu služil . . . Potem sem se
spomnil, čemu sem posebno priromal semkaj, in
sem govoril Materi Božji: »Ozdravi me, ako bi bilo
to zame najbolje. Se nikoli te nesem prosil, da
bi mi popolnoma odvzela vse moje bolezni, ampak
samo toliko, da bi mogel stati na nogah in ma¬
ševati.” Naj vam priznam, da me je začela vest
peči, ker sem molil tako prederzno. Tudi sem
dodal: »Ljuba Mati, res sem tako srečen se svojim
križem, da te bom ravno tako zahvaljeval, ako
me tudi ne ozdraviš/ 4

Hotel je, da ga denejo v kopel; dejali so ga,
pa se ne zgodilo nič posebnega.

XIV.

Ko se verne gospod Mizfski v Lurd, reče go¬
spodu Antoanu, svojemu tovarišu:

„Rad bi se spovedal. 44

»Čisto prav. Pojdem in poiščem keterega mi¬
sijonarja božjepotne cerkve. 44

„Ne, ne ! 44  odverne mertvoudni duhovnik:
»hočem, da me spove 1 urški župnik, gospod Pe-

48

ramah To je človek Matere Božje. Skusite ga do¬
biti, in prosite ga, naj bo tako dober in me pride
spovedati."

Gospod Antoan ves tisti popoldan ne mogel
dobiti spovednika, keterega je iskal.

Drugi dan — bila je nedelja — se napoti
zjutraj v zakristijo farne cerkve. Ko zagleda du¬
hovnika osornega obraza, ki se je pripravljal za
sveto mašo, stopi k njemu spoštljivo.

„Ali ste vi lurški gospod župnik?" vpraša.

„Ne, nemam te časti a , odgovori duhovnik.

„Oprostite!“ povzame gospod Antoan: „ker
se vaš obraz vjema s popisom, ki ga je napravil
Henrik Lasčr o gospodu Peramdlu, sem mislil...“

»Dal Bog, da mu ne bi bil podoben samo po
telesu!" reče nagovorjeni gospod, smehljaje se
zmoti. „Ce je po unanjem časih videti oster, serca
je pa blagega; neustrašen je in obenem ljubezniv.
Takšen je kaker sveti apostelj Pavelj. Sicer pa
poglejte ga, ravnozdaj prihaja."

Res odpre g. Peramdl zakristijska vrata.

„Gospod župnik, v Jamski ulici je neki bolen
duhovnik, ki želi, da bi ga vi spovedali."

„Ko odmašujem, pojdem precej k njemu."

Tri četerti ure pozneje je res stopil v izbo
gospoda Mizfskega.

Župnik lurške Matere Božje objame mertvo-
udnika.

„Le serčnost!" reče. „Ce hoče pomagati Mati
Božja, boste ozdraveli kaj hitro."

49

Potem zapre vsa vrata, sede na stran gospoda
Mizlskega in ga spove.

Ko mu je dal odvezo v imenu samega Boga,
tedaj je vstal in se je molče sprehajal po izbi.
Pustil je mertvoudnega duhovnika, da se zamisli
v molitev; pa tudi sam je gotovo molil, in prosil
Mater Božjo, naj bi pomagala bolniku in ga ozdra¬
vila hude bolezni.

Potem sta se duhovnika pomenkovala. Častiti
gospod Mizfski je pripovedoval, kar je doživel.
Tako se je veršil zaupljiv razgovor po spovedi,
ki je sveta in zapečačena s pečatom spovedne
molčečnosti.

Kakšne misli in želje je obudil župnik Pe-
ramal v bolnikovem sercu ? Vse se zedinijo v eni
besedi, ki glasi: „Upanje.“

Ako stopimo keterikrat nenadoma pred ka¬
kega imenitnega moža, ki ga poznamo samo po
lepi sliki, ki nam jo podaje zgodovina, vidimo,
da smo se na njem zmotili v marisčem; častiti
gospod Mizfski se pa ne zmotil v ničemer. Ka-
keršnega si je mislil lurškega župnika, takšen je
tudi bil. Oba dva sta bila ustvarjena za to, da sta
se umela: govorila sta isti jezik, imela sta isto
domovino; oba dva sta bila Marijina sinova.

Po razgovoru je zvedel gospod Antoan, kaj
sta eden o drugem mislila.

„Kako dober duhovnik!“ -reče odhajaje župnik
Peramdl: „imeti mora sveto mater. “

50

„Res je njegova mati sveta“, odverne mladi
hišni prijatel, ki je poznal bolje kaker gdo drugi
čednosti močne žene digoanskega gradu.

„Kako srečen sem“, je govoril gospod Mi-
zfski svojemu tovarišu, „kako srečen sem, da ste
mi priveli služabnika 1 urške Matere Božje! Čutim
v sebi veče zaupanje in kaker da mi je obljub¬
ljeno čudežno ozdravljenje. Ta človek je res človek
Matere Božje, in njegova beseda nalaga nebeški
Kraljici nekako dolžnosti

XV.

Ko se je bližal Veliki Šmaren, so začeli božje-
potniki vreti v Lurd. Ljudje so hitro zapazili tega
bolnega duhovnika, ki je bil še mlad in ki gaje
bilo videti vedno na bolniškem vozičku, zdaj v
spodnji cerkvi, zdaj pod svodom masabjčjskega
skalovja, zdaj na potu do Jame — lehko bi se
reklo in prav po pravici: na svetem potu. Vsi so
skerbeli zanj in so pomilovali tega Gospodovega
delavca, ki uže toliko let ne mogel delati v
Božjem vinogradu. In ti kerščanski ljudje, ki so
prišli prosit Mater Božjo zase, so prosili tudi za
tega neznanega duhovnika. Koliko duhovnih mi-
loščinj se tako podari v Lurdu, za ketere bomo
zvedeli šele takrat, keder zgine velika tarna, ki
pokriva na zemlji skrivnosti življenja, in keder
posveti na vse reči luč večnosti!

51

„Kako!“ reče lurški župnik gospodu Mizi-
skemu, ko pride k njemu čez dva dni; „kako!
Mati Božja vas še ne ozdravila ? ... Speri se bom
ž njo!“ pristavi, smehljaje se sam svoji grožnji.
Govoril je o teh rečeh neznansko po domače, še
predomače, kaker se nam vidi. Tako so si časih
upali in si še upajo govoriti Božji služabniki, od
Joba in Davida do svetega Vincenca Fererja in
župnika arškega.

Njegova prepričevavna zgovornost, njegova
gotovost, njegova popolna vera, njegovo obetanje,
da bo tudi on prosil za zdravje: vse to je oživilo
upanje v duši obeh dveh digoanskih romarjev.

„Kaker se vidi, imam prijatela, ki se zame
verlo' poteguje pri Materi Božji,“ reče mertvoudni
duhovnik svojemu tovarišu.

Pa gospod Peramal ne bil edini prijatel. V
spodnji cerkvi je dobil gospod Miziski vsako
jutro Peterčka, ki je bil pri isti maši, kaker on.
Pozneje gaje spet našel v kopeli, na ridastih potih
in v Jami. In ta dva bolnika, enako nedolžna, sta
se sprijaznila in tolažila. Duhovnikove besede so
mikale dečka; pogled na tega terpečega angelja
je povzbujal duhovnika k poterpežljivosti in ga
oserčeval. Združila sta se v prijatelstvo. Molila
sta eden za drugega še bolj goreče kaker za sa
mega sebe . . . Tisti, ki je prišel pervi v kopel,
je hranil prostor za svojega tovariša Peterček ne
zapustil kopeli, dokler ne poterkal na vrata go¬
spod Antoan, in gospod Miziski je ostajal v vodi,


52

dokler se ne od zunaj zaslišal prijazni glas ubo¬
gega Peterčka: „Tu sem!“

Čudna prijaznost mej tema dvema bolnikoma,
ki se še poznala nesta pred enim tjednom! Prišla
sta k sveti Jami iz krajev, ki sta močno oddaljena
eden od drugega, in sta postala, pred očmi lurške
Matere Božje, kaker dva stara prijatela in kaker
brata po kervi: eno serce in ena duša!

In vender je bil eden plemič višje verste,
drugi pa sin siromašnega črevljarja iz poske oko¬
lice. Oni je bil duhovnik, jako učen in v naj¬
boljših letih; ta je bil deček in čisto neveden v
tistih rečeh, ki jih ljudje uče. Pervi je imel stra¬
šansko odgovornost za svoje bogastvo; drugi je
poleg bolezni nosil težo tako grozne siroščine.
Takšna nasprotja delajo meržnjo mej tistimi ljudmi,
keteri ne verujejo v Boga; nasproti pa vežejo
kristjane v višjo edinost ljubezni. Tako se je tudi
naredilo, pred oltarjem in pred sliko naše nebeške
Matere, vzvišeno prijatelstvo mej tema dvema du¬
šama, ali pravzaprav mej tremi dušami, zakaj oče
Peterčkov, vaški črevljar Peter Roščn, je imel
tako blago serce, kaker njegov sin, in je bil vreden
takega otroka.

XVI.

14. dne velikega serpana je nagloma ozdra¬
vela v Jami neka mertvoudnica.

Čez nekaj ur po svojem ozdravljenju je sre¬
čala gospoda Antoana in ga je prijazno oserčevala.

— 53 —

„Zaupajte!“ mu reče. „Denes sem jaz ozdra¬
vela, jutri bo pa vaš prijatel. Upam, da bo uslišala
Mati Božja vaju oba na slavni praznik svojega
Vnebovzetja.”

Res je bil drugi dan, 15. velikega serpana,
Veliki Šmaren, in Cerkev se je pripravljala, da bi
vredno praznovala spomin tistega veselega dne,
ko je prišla Mati Božja zmagoslavno v kraljestvo
svojega Sina.

V duši bolnega duhovnika se je čedalje bolj
umikala žalostna dvojba veselemu upanju, ki je
v njem rastlo tako, kaker raste polagoma blišč
jutranje zarje, in ki se je naposled prikazalo v
svetlobi belega dne, v svetlobi tiste vere brez dvo-
jenja, o keteri je rekel Zveličar sveta: „Ce moreš
verovati, vse je mogoče onemu, keteri veruje!” 1 )
Zdelo se mu je, da čuti okrog sebe čudež. Alije
bilo to zmota ali resnica ?

On, ki je bil bolan tako dolgo, je uže izrekel
besedo: „Ozdravljenje!“, kaker je zavpil Krištof
Kolumb: „Zemlja, zemlja!“, še preden je s teles¬
nimi očmi zagledal suho v neizmerni daljavi. Iž
njegovih trepetajočih ust so prihajale te besede:

„Jutri jutri! Da bi ozdravila lurška Mati
Božja ubogega Peterčka! ... Da bi ozdravila tudi
mene, če je to njena sveta volja!“

Tisto noč od 14. do 15. velikega serpana
nesta oči zatisnila naša dva digodnska božjepot-

*) Marka 9, 22.

6

54

nika: vso noč sta premolila. Zvezde so migljale
na nebu v tihih neskončnih prostorih. Tu in tam,
pod svodi samostanskih cerkvic, kjer je zbirala
ponočna molitev menihe in redovnike; v samotnih
izbah, kjer so čuli usmiljeni kristjani pri bolnikih
in umirajočih; na postelji pravičnih, keteri neso
mogli zaspati; v tisoč in tisoč različnih krajih
speče zemlje so se vnele mnoge duše kaker sonca
v gorečem plamenu molitve in so razveseljevale
oči angeljev. „Glejte, zdaj hvalite Gospoda vsi
služabniki Gospodovi!... Po noči povzdigujte
svoje roke proti svetišču in hvalite Gospoda!...“’)
Tako hitro so minile ure. In ko so se obenem
oglasili zvonovi iz zvonika župne cerkve in božje-
potne podružnice, oznanjevaje s čistimi glasovi
veselo jutro velikega praznika, tedaj reče eden
duhovnikov svojemu tovarišu:

„Kako hitro je minila noč! ££

Gdor premišljuje večne reči in se ž njimi raz¬
veseljuje, ta ne čuti, da čas teče in seka rane:
njemu minejo ure, kaker bi mignil.

Skoro precej nato se zaslišijo v Jamski ulici
cingljajoči kraguljčki dveh konj, ki sta naglo pri¬
tekla. Pred hišnimi vratmi obstane voz, ki je bil
naročen prejšnji dan.

„Treba bo iti!" reče ginjeni gospod Mizfski.
„Zdaj mašuje lurški župnik in se me spominja
pred Bogom. Kakšen bo današnji dan?“

‘) Psaljem 133, 1—2.

55

In ke bi bil kedo mogel pogledati tisti čas
čez doline in griče, čez reke in hribe, čez tamne
gozde in neizmerne ravnine, v tiho kapelico ne¬
kega gradu v otčnski okolici, bi bil zagledal, v
pervem svitu vzhajajočega sonca, ženo sivih las,
mater klečečo pred Bogom, ki se je tresla vere
in upanja in ki je tudi šeptala besede: »Kakšen
bo današnji dan?“

XVII.

Digoanski prebivavci so imeli svoje misli in
svoje duše v Lurdu. Kako goreče so opravljali
devetdnevnico! Kako željno so prebirali pisma
gospoda Antodna, ki so jim prinašala dan na dan
novice o ljubem bolniku!

Ako bi bila pregnana vera sč sveta, bi jo
našli v materinskem sercu. Gospa Mizfska ne dvo-
jila o sinovem ozdravljenju.

„Res, ljuba moja hči", je rekla večkrat Ge¬
novefi s tako gotovostjo, kaker da ne more dru-
gači biti, „res, ljuba moja hči, ozdravel bo čudežno,
in to bomo videli na svoje oči!“

In vsaki trenotek, ki je minil, je pomnožil
le to njeno nenavadno gotovost, ki je res bila ču¬
dovito lepa sama na sebi, obenem pa tudi strašna,
tako nekako, kaker veselo zveranje otroka, ki
se igra na robu globokega prepada . .. Kaj bo, če
se odlomi veja ali če se preterga verv?

Ta gotovost je bila tolikšna, da se je uže
razgovarjala gospa Mizfska s prijateli o ozdrav¬
iš

56

lj en j u svojega sina kaker o kakem doveršenem
dogodku.

Nekaj posebnega je bilo pa to, da je čutila
v sebi veselje in strah. Zdelo se ji je, da ozdrav¬
ljenje prinese nesrečno ločitev, in da pojde sin v
nove kraje, kamer ne bo mogla za njim. Spomnila
se je skrivnostne besede, ki jo je rekel Zveličar
nagli Magdaleni, potem ko je bil vstal od mer-
tvih: „Nikar se me ne dotakni! t£1 ) Zdaj so druge
razmere!

„Kakšen čudež!" je ponavljala pogostoma:
„to bo zanj, kaker da bi od mertvih vstal . . .
Bala se bom ž njim govoriti. Ne bom se upala
ravnati ž njim tako, kaker prej."

„Mati, to bi ga žalilo . ..“

„Pomisli vender, kako bo spremenjen! Bog
ga bo nekako prestvaril!. .. Bog bo prenaredil
njegove kosti in njegovo meso, kaker je prena¬
redil perst, iz ketere je bil Adam. Kaker je imel
Mojzes odsvit večnega Boga, ko se je vernil sč
Sinajske gore, tako ga bo imel tudi moj sin . . .
Bala se ga bom pogledati, in uže naprej čutim, da
se mi tresejo kolena.“

In ta njena misel je bila vzrok, da je časih
letela tarna žalosti po svetlem nebu njenega upanja,
tako nekako, kaker letč semtertja po jasnem nebu
oni volnasti oblački, ki jih keterikrat vidimo mesca
rožnega cveta ali malega serpana.

*

') Janez, 20, 17.

57

„0n bo sin Matere Božje", je govorila vsa v
skerbeh .. . „Ali bo še moj ?“

Pa ta otožnost je minila jako hitro v njeni
čisti duši, in nobena reč ne nič več kalila njene
radosti.

14. velikega serpana, dan pred Velikim Šmar¬
nom, je rekla te besede:

„Tedaj bo skoro skoro ozdravel! Kakšna
sreča! Kako je pa tudi zaslužil zdravje, ubogi moj
otrok! Kako je pobožen! Kako poterpežljiv! Niti
enkrat ne potožil v dvaindajsetih letih!"

„0, mati moja!“ vzklikne nekako v strahu
Genovefa, „ne upajte preveč! ... Če bi se pa po-
vernil iz Lurda neozdravljen!"

Gospa Mizfska stisne hčeri roko. Reče ji
s tihim, preterganim in zamolklim glasom le te
besede:

„Prepričana sem, da bo ozdravel! . . . Jutri!
Jutri bo šesti dan . . . Dobila bom telegram iz
Lurda . .. Jutri zjutraj bo ozdravel!"

Pri teh besedah spreleti mraz gospodično
Genovefo.

„In materine oči", nam je pravila pozneje
hči, „so se nekako spremenile, kaker da so se
zameknile v nebeške reči. Prepričana sem bila,
da jo najde vso pripravljeno telegram, ki ga je
napovedovala in pričakovala s toliko gotovostjo."

Božja Previdnost je pa v svojih skritih na¬
merah uredila vse reči drugači kaker se je pri¬
čakovalo!

58

Tisti večer pred Velikim Šmarnom pride v
Digodn neki hišni prijatel, častiti gospod Burbčn,
duhovnik v samostanu Marijinega Obiskovanja v
Parizu.

Gospa Mizfska je imela nemirno noč. Spala
ne nič, molila pa veliko. Še pred dnem je vstala...

»Veliki Šmaren!" je mislila sama pri sebi.
„To je zmagoslaven praznik neke matere, Matere
vseh mater, Matere Jezusa Kristusa. Svoje dni je
dobila Marija na Kaljvarijski goi'i v naročje svo¬
jega Sina mertvega, pa uže na zemlji je videla
v svoje največje veselje, da je vstal od mertvih;
na današnji dan, na dan- svojega vnebovzetja, ga
je zopet in za zmirom dobila, pa ne mertvega
kaker na Kaljvarijski gori, ampak živega, polnega
človeškega in Božjega življenja, in vladajočega v
nebesih in na zemlji ... O moj Bog! ali je tedaj
res, da bom tudi jaz okusila malo enakega veselja,
dasi tega nesem vredna?”

Tako so se vzdigovale njene misli. Po neketerih
besedah, ki so ji ušle iz ust prejšnje dni, bi se dalo
soditi, da je ponudila Bogu svoje življenje za zdravje
svojega sina. Ginljiva in strašna ponudba!

Ko stopi dolu v kapelico, dobi ondi gospoda
Burbona, ki je tudi prišel molit kaker ona.

Hotela se je spovedati, da bi šla k svetemu
obhajilu. Čutila je, da ima zdaj zdaj nad njo priti
neizmerna sreča sč svojo grozno močjo: morala
si je izprositi pomoči iz nebes, da bi mogla pre¬
nesti veliko pozemeljsko veselje.

59

Potem je šla terkat na vrata svojega moža,
svojega sina, svoje hčere in svojih vnukov; bu¬
dila jih je zato, ker je hotela, da bi, uže ob zarji
tega praznika, prosili Boga za zdravje preljublje-
nega bolnika, ki je bil daleč od njih, pa vender
v sercu vseh.

^Vstanite in molite! ..

Tako jih je budila, da bi molili za posebno
delo, ki ga je hotela izveršiti, kaker budimo ljudi,
da gredč delat navadna svoja opravila.

Gospod Burbon stopi na pridižnico v farni
cerkvi, in poprosi vernike, da bi molili za bol¬
nega duhovnika, velikega dobrotnika siromakov,
ki je šel zdravja iskat v Lurd. Ljudstvo onih po •
ljan je pokleknilo jokaje in molilo Očenaš in Ca-
ščenamarijo za tistega, keterega je vsa okolica
imenovala dobrega gospoda Viktorja in za keterega
so se nekateri bali, da ga ne bodo videli nikoli več,
ker bi ga utegnilo ugonobiti težavno popotovanje.

Gospa Mizfska je vedno pogledovala skozi
okno v tisto mer proti Epindku. Ondi, kakih deset
kilometrov od Digodna, je telegrafska postaja. Pa
ura mine za uro, in nič ne pride.

Pridružimo se gospodu Mizfskemu.

XVIII.

Bil je Veliki Šmaren, petek, petnajstega dne
velikega serpana.

Uže na vse zgodaj je.bila gorenja cerkev
polna vernikov, in to zavoljo velikega praznika,

60

ki je bil tisti dan. Digodnska duhovnika se na¬
potita v spodnjo cerkev. Ondi je bilo le nekaj
malega ljudi, mej njimi ubogi Peterček in njegov
oče, vedno na navadnem mestu.

Takrat ne noben duhovnik maševal pri ve¬
likem oltarju, ki je posvečen Materi Božji. Go¬
spod Antoan pripelje bolnega mašnika na vozičku
k malemu Peterčku, potem pa gre maševat, kaker
vsak dan, le da z večim zaupanjem, na namen
svojega dobrotnika in prijatela. Po zauživanju ga
pride obhajat. Peterčka je nesel oče na rokah k
mizi Gospodovi, da je tudi on prejel sveto Rešnje
Telo . ..

Maša mine. Nobenemu teh dveh bolnikov se
ne niti na boljše obernilo, čeprav §o pobožne
duše pričakovale, da bosta ozdravela, za kar so
tudi goreče molile. Kaker se je videlo, je bila ne¬
beška Kraljica gluha za pozemeljske prošnje.

Gospod Antodn se je skušal vdati v Božjo
voljo, in je mislil jako pametno, da je čudež po
svoji naravi le izjema, celo v Lurdu, in da Bog
in njegova sveta Mati nesta nič menj usmiljena,
keder ga odrečeta, kaker keder ga naklonita na
prošnje vernikov. In iz te imenitne resnice je za¬
jemal tolažbo, ketere je potrebovalo njegovo uža¬
ljeno serce.

Ona dva tovariša v nesreči, ki ju je privela
vera v ta blagoslovljeni kraj, sta prejela sveto
obhajilo in sta tako rekoč pozabila na svojo bo¬
lezen. Zamišljena in nekako zamaknjena sta bila

61

v Božjega Gosta, ki sta ga malo preje prejela,
tako, da sta nekako pozabila na svoje prejšnje
upanje, in da ju ne nič obletela žalost zavoljo
tega, ker nesta ozdravela.

Oba dva ostaneta še pri drugi sveti maši. In
ko tudi ta mine, vzame oče Peterčka v naročje,
da bi ga odnesel in skopal v čudežni vodi.

„Peterček!“ reče gospod Mizfski, „denes me
nikar ne čakaj v kopeli; bom še pri tretji sveti
maši, ki se bo zdaj začela."

In se zopet zamisli v molitev.

XIX.

V Lurdu se shajajo ljudje iz vseh krajev
sveta, kaker v Rimu. Ondi se delajo nova znanja,
ondi najde človek stare prijatele. Po nadnaravnem
redu se tamkaj gode čudeži; po naravnem redu
se pa neprenehoma godč taki slučaji, ki jih no¬
beden ne bi pričakoval.

Po nekem posebnem naključju je bil duhovnik,
ki je maševal le to tretjo mašo, nekedanji učitelj
gospoda Mizlskega v svetosuljpicijskem seme¬
nišču, častiti gospod Dominik Sir, ki je prišel v
Lurd tisto jutro ali prejšnji dan 1 ).

l ) Da s postranskimi prigodki preveč ne podaljšamo
zgodbe, ki je uže tako dolga, recimo ob kratkem, da je ta
duhovnik posvetil svoje življenje na čast Brezmadežnega
Spočetja presvete Marije Device;* ki jo je častil kaker
otrok in ljubil kaker sin. Nobeden se ne veselil bolj kaker

62

„Le ta dan a , je nam pravil pozneje, „nesem
daroval daritve svete maše ni zase, niti za kako
dušo, ki bi jo bil jaz izbral; maševal sem na mate¬
rinski namen Matere Božje, proseč nebeško Kra¬
ljico, da bi zasluženje svete maše ona naklonila,
na svojo večo slavo, tistemu, keterega hoče sama
izbrati."

Pri le tej maši je stregel gospod Antodn.

V duhovniku, ki je pristopil k oltarju, ni-
kaker ne spoznal gospod Mizfski svojega negda-
njega preljubljenega učenika. Sede na bolniškem
vozičku, je premišljeval sam pri sebi razne be¬
sede, ki mu jih je prinesel na uho čisti in lepi
glas mašnikov .. .

Bolnik je zvesto poslušal branje svetega evan¬
gelija. In zadnje besede so bile tiste, ki jih je
rekel Zveličar neki dan pridni Marti, Božje be¬
sede, ki so bile izrečene iz tega namena, da po-

on, da je bilo razglašeno Brezmadežno Spočetje Marijino
za versko resnico. Hotel je tudi, da ves svet odgovori
kaker kak vesoljni odmev na besedo Namestnika Jezuso¬
vega, ki je razglasil, da je Mati Božja brez madeža. Inker
je tako mislil in čutil, je priskerbel iz' izbice svetosuljpi-
cijskega semenišča prevod papeške listine v vseh deželah,
v vseh jezikih brez izjeme, v vseh narečjih in razrečjih.
Prevod je pisan jako skerbno z barvanim lepotičjem in s
prekrasnim obrobjem, zdaj na prelepem evropskem in
ameriškem popirju, zdaj na egiptovskem popirju, narejenem
iz popirjeve rastline, zdaj na kitajskih listih, delanih iz
svile, zdaj na indijskih ploščicah iz slonove kosti. Le ti
prevodi v vseh jezikih so zbirka, ki je svet nema enake.
Častiti gospod Sir jih je podaril svetemu Očetu, papežu.

63

mirč in ukroti v teku stoletji preveliko skerb za
to minljivo življenje: „Marta, Marta! skerbna si
in si veliko prizadevaš. Pa le eno je potrebno.
Marija si je izvolila najboljši del, keteri ji ne
bo vzet.“')

„No, jaz imam Marijin del“, si reče mertvo-
udni gospod, „in kaj bi žaloval, 1  da nemam Marti¬
nega? Kristjan sem; daroval sem se Bogu; tako
se smem razveseljevati vsak dan z Gospodom, ki
pride pod mojo streho: kako bi mogel prositi še
kaj drugega!"

Zdaj utihne vse pri oltarju. Duhovnik bere
„Tiho molitev“, ki je glasila tako:

„0 Gospod! naj pride Mati Božja se svojo
priprošnjo na pomoč tvojemu ljudstvu; in dasi-
ravno je ona, kaker vemo, odšla s tega sveta
po splošni postavi mesa, naj vender le čutimo
na zemlji , da te v nebeški slavi prosi za
nas . . . Amenč‘ 2 )

Takšna je bila molitev, ki jo je tisti čas
poslal katoliški mašnik proti nebesom v imenu
svete Cerkve. Daritev svete maše se je bližala
povzdigovanju.

Videlo se je, kaker da se ne zgodilo nič
nenavadnega mej ljudmi, ki so zbrano molili v
spodnji cerkvi ... In vender se je nekaj zgodilo!
Ko je poklical mašnik Mater Božjo na pomoč,
rekoč: n Naj vender čutimo na zemlji , da te

‘) Rimski misalj,  evangelij velikošmarne maše.

‘) Rimski misalj,  „Tiha molitev" velikošmarne maše.

64

z) nebeški slavi prosi ga nas“,  tedaj na njegov
klic ne odgovoril samo glas mašnega strežnika
ali ljudstva: „Amen!“  (Naj se zgodi!), ampak tudi
neki drugi glas, glas, ki ga sicer ne nobeden
slišal, ki pa vender napolni vse nebeške pro¬
store, keder se oglasi.

Sede za stebrom in skrit pred ljudmi, je
pozabil digodnski božjepotnik na ta svet in je
nekako počival na Božjih persih.

Resna beseda: „Surzum korda!“ (Kvišku
serca!), ki jo je izrekel mašnik jako na glas, ga
spomni sedanjega trenotja.

Gdo bi mogel opisati, kako je ostermel gospod
Miziski, ko se je zbudil iz premišljevanja in ko
je začutil v svoji iznenadejani duši nepremagljivo
misel, da bi mogel odšle vstati, deržati se po
koncu in hoditi; mirno prepričanje, da so mu oči
ozdravljene; popolna gotovost, da so izginile v
trenotju in za zmirom vse bolečine, ki jih je
terpel toliko let!

Ne začutil, da bi se bil stresel, vznemiril ali
zatrepetal: vsega tega ne bilo. V trenotju je bil
ozdravljen, rekli bi, da se je zdramil popolnoma
zdrav. Čudežna milost ga je prešinila vsega, da
tega še sam ne zapazil. Godilo se mu je kaker spe¬
čemu človeku, ki tudi ne zapazi, kedaj pride sončna
luč v njegovo izbo. Zaspi v tami in se zbudi v
svetlobi belega dne. Nebeški žarki razženejo vso
nočno tamo in razsvetlijo njegovo stanovanje, ne
da bi ga motili v mirnem spanju. Tako je vse-

65

mogočna roka Božja in mila Marijina priprošnja
ozdravila duhovnika vseh bolezni na motnih očeh
in mertvoudnih nogah; tako je vlila vanj svetle
potoke življenja, in pri tem ga ne zmotila v zbra¬
nosti in mu ne skalila mirne molitve.

Jako je bil ginjen in nekako preplašen. Ne
mogel verojeti na to popolno ozdravljenje, na to
veselo spremenjenje, ki se je nenadoma izveršilo
v njem, ne da bi vedel, kedaj. Nekaj ga je pri¬
ganjalo, da naj vstane; nekaj pa, da ne. Ne se
upal geniti; ne se upal prepričati, če je res ozdravel;
ne se upal samemu sebi dokazati s kakim zunanjim
in telesnim dejanjem, da se je res zgodil čudež.
Serce mu je verovalo, duh mu je pa dvojil; in
da bi ostal v dvojbi, se zateče k ponižnosti: „Res,
res! Mati božja bi me ozdravila lehko, pa nesem
tega vreden. 1 ' In se je ves preplašen ustavljal, ko
mu je nekaj prigovarjalo priserčno, da naj se
gane in vstane. Pa temu priserčnemu čustvu, da
je ozdravljen, se je pozneje pridružila neka skriv¬
nostna in zunanja moč, naravna moč, ki prime
njegovo telo in ga skuša vzdigniti. Se se je boril,
kaker Jakop, z nevidnim bitjem.

„Če bi se pa ukanil, če bi to bila zmota, če
bi pal, če bi se skazalo, da se ne zgodil čudež,
ali ne bi s tem nekako osramotil Matere Božje? ...
Pozneje, keder bom sam, pozneje bom vstal. ..“

In moč, ki mu je velevala vstati, je postajala
čedalje bolj zapovedljiva, dasi -  je bila še vedno
materinska. Duhovnik se ne mogel nič več ustav-

66

ljati. Premagalo ga je. Vstane in poklekne, ltaker
vsi verniki.

In tedaj zapoje zvonček. Bilo je povzdigo¬
vanje.

Mati Božja je hotela ozdraviti tega služab¬
nika Božjega tisto nepopisno trenotje, ko se ne¬
besa dotaknejo zemlje. Mejtem, ko je Božji Sin
stopal nevidno na oltar, spremljan od molitve
brezštevilnih angeljev, je prijela Mati Božja za
roko mertvoudnega duhovnika, ga je vzdignila iz
bolezni, ozdravila in predstavila Jezusu Kristusu,
svojemu sinu.

XX.

Maša mine.

Ko se je vračal gospod Antodn z mašnikom
v zakristijo, je zagledal, da nepremično kleči
gospod Miziski in da si glavo zakriva z rokami.
Ta pogled ga je neznansko pretresel. Strah pre¬
maguje vero tudi pri najboljših vernikih, tako so
nagnjeni k dvojenju. Mislil si je gospod Antodn:
„Moral se je uže jako jako posiliti in potruditi,
da je vstal . . . Moj Bog, moj Bog! Zgrudil se bo,
pal bo!“

Tega se zboji in prihiti nemudoma. Ustopi
se poleg njega, pripravljen, da ga prestreže, kaker
hitro bi ga videl omahniti.

Precej časa je tako minilo .. . Naposled se
premakne gospod Miziski in vstane . . .

67

Zvesti prijatel je bil zbegan in se je ves
tresel. Naglo primakne bolniški voziček, da bi
se mogel nanj vsesti mertvoudni duhovnik.

Pa mertvoudni mu odmaje, da ne, in reče:

„Mati Božja me je ozdravila.“

Potem jo zavije proti vratom. Stopal je mirno
in krepko.

Gospod Antodn omolkne, njegova stopinja pa
ne bila ni mirna ni krepka. Se nikoli ne videl
svojega dobrotnika drugačnega kaker bolnega.
Strahu mu je pot zalival čelo. Sel je za gospodom
Miziskim. Ker je mislil, da bi se utegnilo to
ozdravljenje hitro razkaditi kaker dim, in ker je
bil ves zbegan, je vzel se seboj bolniški voziček,
če bi ga morda vender še potreboval njegov
dobrotnik.

Voznik je čakal, sede na sedalu svoje kočije.
Ko zagleda gospoda Antoana, stopi z voza, da bi
pomagal prenesti njegovega tovariša. Začudi se,
ko vidi gospoda, da nese bolniški voziček.

„Kje je vaš bolnik ?“ vpraša.

„Tukaj sem“, odgovori duhovnik veličan-
stvene postave, ki je prišel h kočiji ravno takrat,
kaker gospod Antoan. „Mati Božja me je ozdra¬
vila. Voza ne potrebujem. Pojdemo peš k Jami “

Stermeči voznik se ozre proti onemu, ki je
govoril, in spozna, da je to tisti gospod, keteri
je bil malo prej mertvouden in brez moči, ki je
pa zdaj poln življenja, moči in zdravja. Misli, da
se mu sanja. Glas mu zastane. Njegove oči se

68

ujamejo z očmi gospoda Antoana, in razumela sta
eden drugega, zakaj sta zbegana. Kočijaž prime
bolniški voziček in ga dene na voz.

Ondi, pred cerkvijo, se objameta duhovnika.
Solze jima zaigrajo v očeh.

„Oče moj, oče moj! ozdraveli ste! . . .“
»Ozdravel, moj sin“, odgovori gospod Mizfski.
Samo te besede izpregovorita. So občutki v
sercu, ki jih more človek razodeti človeku samo
se solzami, Bogu pa samo z molitvijo. Zatorej
sta molila, grede po cesti, in njijuna molitev je
bila rožni venec: Čaščena Marija, milosti polna.

XXI.

Prideta pred Jamo. Ura je devet. Množica se
gnete pred blagoslovljenimi skalami; starčki, mla¬
dina, ženske, verniki vsake starosti molijo vsaki
zase tiho in jako pobožno. Eni klečč; drugi pijejo
iz čudežnega studenca. Le ti molijo rožni venec
ali berejo na molitvenik; oni, ki so bolj blizu
reke, se razgovarjajo natihoma. Zadaj za njimi
stoji človek visoke postave in krepko izraženih
obraznih potez. Videti ga je iznad vseh ljudi, ki
imajo glave priklonjene. Otožno se posmehuje v
svoji žalostni nejeveri, ko vidi, da romarji klečč
in molijo pred praznim ničem, pred bitjem, ki ga
po njegovih mislih nikjer ne.

Ta prizor zagledata naša dva duhovnika. Pre-
rijeta se skozi ljudi, ki se za njiju nič ne zme-

69

nijo, in gresta v Jamo, kjer poklekne gospod
Mizfski na enega izmej redkih stolov, ki se
ondi navadno nahajajo.

Množica božjepotnikov je molčala in mirno
molila, pa kar nagloma nastane mej njimi šep-
tanje, ki se je razširjalo, šunder, ki se je množil,
zbeganost in veliko vpitje. V enem izmej onih
dveh duhovnikov, ki sta ravnokar stopila v Jamo,
so spoznali neketeri tistega bolnika, keterega so
videli uže tjeden dni, kako siromašno sedi in leži
na bolniškem vozičku, ki ga je potiskal njegov
prijatelj.

Vsi vstanejo, da bi ga videli. Z velikim
hrupom se ženejo naprej. Samostanski brat, ki je
imel paziti nad Jamo, se prestraši in zaklene že¬
lezna križevata vrata tako, da dvakrat oberne
ključ.

Ljudje vpijejo vse vprek:

„Ali je to on?“

„Ali je ozdravel?"

„Kakšno bolezen je imel?“

„Kje pa je?“

„To je čudež!“

„To ne mogoče!"

„Slava Materi Božji!"

„To je neki drugi duhovnik!"

Pa hrup se poleže nagloma, kaker na kakšno
višje povelje, in vse utihne, kaker bi trenil.

V Jami, za križevatimi "vratmi, se vzdigne
ozdravljeni človek. Oberne proti ljudem svoj ple-

— 70  —

meniti obraz, s keterega se je svetil čudež, in da
znamenje, da hoče govoriti.

„Da, ljubi moji bratje, jaz sem tisti. Mene
ste tukaj videli, da sem bil mertvouden in na pol
slep. Duhovnik otčnske škofije sem. Dvajset let
nesem mogel brati. Enajst let šem bil do kraja
mertvouden, tako da nesem mogel nič več maše¬
vati edine maše, ki sem jo znal na pamet. Lurška
Mati Božja me je ozdravila vsega! ... Oh! da bi
ta veliki čudež poboljšal dobre in spreobernil
grešnike . . . Pomagajte mi Boga zahvaliti za
zdravje in izprositi od njega milost, da bi bil
dober duhovnik!“

In tedaj zadoni Marijina pesem Magniftkat.
Vsa tista množica je slavila Boga.

Slišali so zgodbo; hoteli so se pa tudi pre¬
pričati o čudežu.

„Hodite, hodite!" so vpili ljudje.

In mertvoudnik začne hoditi.

„Berite, berite!"

In mu pomolč pred oči drobno knjižico, ki
je imela jako majhine čerke . . . Tisti, ki uže
dvajset let ne mogel razločevati celo debelih čerk
v mašnih bukvah, bere zdaj nemudoma, gladko
in naglo.

„Napišite svoje ime, napišite svoje ime!. . .
Na le te bukve! ... Na to sliko!... Na ta papir!"

Bilo je na stotine ljudi, ki so podajali gospodu
Miziskemu skozi omrežje molitvenike, knjige
Hoja za Jezusom , svete podobe, vizitnice ...

Naglo in lepo je napisal svoje ime sč svinčnikom
na tiste brezštevilne liste, ki so mu jih molili od
vseh strani.

XXII.

Kar prisopiha preprost človek, delavec, in
se prerije skozi množico. Na resnem in dobrem
obrazu se mu je videla prelepa ginjenost. Kri-
ževata vrata, ki zapirajo Jamo, se odprč pred
njim, zleti h gospodu Mizfskemu, ga objame, in
solze veselja mu tekč po obrazu. To je Peter¬
čkov oče.

„Kaj pa Peterček? Ali je tudi on ozdravel?“
vpraša duhovnik, in glas mu razodevlje veliko
skerb.

„Ne, častiti gospod! Uže še ne volja Božja!"

Duhovniku je bilo videti na obrazu, da serčno
pomiluje očeta in sina. Skoro bi ga bilo mikalo,
da bi bil očital nebesom, zakaj neso storila več
ali zakaj neso storila drugači.

„In meni je“, reče skoro otožno, „naklonila
Mati Božja to veliko milost!"

Delavec ugane, kaj čuti gospod Mizfski, in
razume, kaj pomenja njegov glas.

„Oh, častiti gospod", odverne črevljar, „Mati
Božja stori prav vse, kar stori! Zatorej ne čutim
nič drugega kaker veselje."

In res, na njegovem obrazu ne videti ni ža¬
losti, ni sledu one zavisti, ki grize tako pogostoma
človeško serce zavoljo sreče bližnjega, ni neje-

— 72

volje zaradi tega, ker je tako neenako razdeljena
na zemlji sreča in nesreča.

In vender hodi ta ubogi oče uže tri leta za¬
poredoma v Lurd, da bi sinu izprosil zdravje!

„Kje je pa Peterček?"

„Ondi, vstrani od ljudi. Keder sva zaslišala
pesem Magnifikat , se je začel kar tresti od veselja.
Vpil je: „Oče, najun prijatel je ozdravel! Tecite
pogledati, tecite pogledati! . . .“ In sem pritekel...
Zdaj mu pa grem povedati, da ste res ozdra¬
veli".

„Ne, ne! Sam mu grem povedati!"

Skupaj zapustita Jamo. Ljudje se njima raz¬
maknejo, in naredite se dve živi meji, da je mogel
oditi ozdravljeni gospod.

Blizu te množice je stal voz, ki je imel na
sedalu bolniški voziček. Gospod Antodn da voz¬
niku znamenje od daleč, in precej potem je šel
ta bolniški voziček od roke do roke nad glavami,
da bi ga deli v Jamo, v spomin na to čudežno
ozdravljenje. Gospod Mizfski je srečal, gredč iz
Jame, svojo trokolnico, ko so jo ljudje tako po¬
dajali eden drugemu. Njegove oči, ki so uže toli¬
kanj jokale, se spet zalijejo sč solzami, ko sreča
ta vidni spomin svojega terpljenja. Daši je malo
prej ozdravel, se mu je vender zdelo, kaker da
bi se bilo to zgodilo uže zdavnaj.

Pred kopeljo je ležal nedolžni Peterček na
preprostih kolcih, ki so mu rabila za voz. Gospod
Mizfski gre k njemu in ga objame.

— 73  —

„0h, ljubi moj otrok“, vzklikne „kako rad
bi, da bi te ozdravila lurška Mati Božja, kaker
je mene!'

Pa Peterček vpre vanj svoje velike in čiste
oči, ki so se svetile v nebeškem veselju, in reče
kaker njegov oče:

„Mati Božja uže ve, kaj je dobro zame.-To¬
liko je dečkov moje starosti, ki žalijo ljubega
Boga in ga kolnejo! . . . Ke bi bil zdrav, bi delal,
na žalost! morebiti tudi jaz tako, kaker drugi.
Zdaj ga pa ne žalim; ljubim ga iz vsega serca,
prejemljem ga pri svetem obhajilu, in zadovoljen
sem. Oh, rajši ostanem bolan in ne žalim Boga,
kaker pa da bi ozdravel, če bi imel napak obra¬
čati zdravje in postati hudoben! Mati Božja ve
dobro, kaj dela!“

In zopet stegne nedolžne roke proti gospodu
Mizfskemu in ga priserčno objame, kaker da ga
hoče potolažiti v otožnosti, ki mu jo je videl na čelu.

Ta deček je imel šele petnajst let! Bil je sin
ubogega vaškega črevljarja! . . .

Vsemogočni nebeški Oče! Ob tem lepem pri¬
zoru, ki nam kaže čustva preprostega dečka, mora
vsaki človek oberniti k Tebi svojo ginjeno dušo
in Ti klečč ponoviti besede, ketere Ti je govoril
Jezus Kristus: „Zahvalim Te, Oče, Gospod nebes
in zemlje! da si to skril modrim in razumnim,
in si razodel malim.“ ')

') Lukež 10, 21.

74

XXIII.

Gospod Miziski je šel zopet na pot. Zavil jo
je proti misijonarski hiši, da bi pričeval o svojem
ozdravljenju. Ljudje, ki se ga neso mogli nagle¬
dati, so pritiskali za njim. Naglo in lehko je
stopal navkrebri: ne ni šepal, ni pešal.

Ko je naznanil duhovnikom božjepotne cerkve,
da je ozdravel, se je spomnil onih, ki so bili
tačas tako daleč od njega, pa tako blizu njego¬
vega serca; zato reče svojemu tovarišu:

„Tecite hitro telegrafovat! Kako srečni bodo
mati, dobri oče in vsi drugi! Idite tudi povedati
veselo novico lurškemu župniku. Njega bom obi¬
skal pervega!“

Ko zaužije gospod Miziski nekoliko jedi, ki
so mu jo dali, se verne v cerkev.

Bilo je nekako ob eni popoldne. Vse maše
so minile; vsi ljudje so se v mesto vernili kosit.
Cerkev je bila čisto prazna. Gospod Miziski se
za to zahvali Bogu. Kedor je opešal, se mora
okrepčati; kedor se je razmislil, mora zopet zbrati
svoje misli. In glej! sredi tolikega ljudstva, toli¬
kega hrupa in tolike zunanje vznemirjenosti je
našel, na svoje veliko veselje, skrit kotiček, tiho
samoto in oni oživljajoči mir, oni redki mir, ki
ne prebiva nikjer drugje, kaker le v znožju ol¬
tarjev in pod svodom Božjih hiš. Bil je sam, sam
z Bogom. Lehko je zdaj pokleknil, ne da bi mno¬
žica ljudi opazovala najmanjše premikanje njego-

— 75  —

vega telesa; lehko se je jokal, ne da bi kedo
videl teči njegove solze; lehko je odperl svoje
serce v priserčni molitvi pred Bogom, pred Ma¬
terjo Božjo, ne da bi ga vedno hodile pobožne
duše motit in prosit: „0 molite tudi zame kako
molitev!"

Stopal je pod tihimi svodi Božjega hrama in
pokleknil jako blizu -svetega Rešnjega Telesa.
Ondi je ostal pred tabernakeljnom. Spomnil se
je svojega življenja, ki je bilo samo terpljenje,
in zdaj je v trenotju popolnoma ozdravel in se
učverstil. Prerokovanje arškega župnika, — nje¬
govi pogovori z gospodom Montagiskim — poda¬
ritev zastave Jezusovega presvetega Serca, — ro¬
manje v Parč, — slutnja marsčjskega duhovnika,
— silno pregovarjanje gospe Pomeske, — sanje
beračeve, — besede lurškega župnika: vse to se
mu je videlo kaker sveteči obcestni stebri, ki so
mu kazali pot, po keterem je prišel do čudežnega
ozdravljenja. In na vsakem teh kažipotov je bilo
podpisano ime Božje.

Mati mu je hodila na misel vun in vun; in
on je sodil, da se ima zahvaliti njeni svetosti, za
preveliko milost, ki jo je dobil. Kaker je vzkliknil
neki pobožen škof, govoreč o solzah svete Monike:
„Sin, za keterega se pretoči toliko solz, se ne more
pogubiti!" tako je tudi on govoril v svojem sercu :
„Sin, za keterega se je storilo toliko molitev, je moral
ozdraveti." Spoznal je, da ga je hotel Bog z dolgo
boleznijo obderžati v rojstveni hiši dolgo časa in ga

76

onda čedalje bolj pripraviti za duhovniške čed¬
nosti po čudovitih in neprestanih zgledih pobožne
matere.

„Dala mi je trojno življenje", je mislil sam
pri sebi: — „naravno, po mojem rojstvu", ki se je
zveršilo v bolečinah ; — duhovniško, po poklicu,
ki mi ga je vsejala v serce; — čudežno, po mojem
ozdravljenju, h keteremu je toliko pripomogla z
gorečimi molitvami... O mati moja, o mati moja!"

Pa ta vzklik hvaležnosti in sinovske ljubezni
ne veljal samo njegovi telesni materi, ki je pre¬
bivala na zemlji, ampak tudi občni materi, Mariji,
ki siplje dobrote iz nebes.

Vprašal se je, kakšnega opravila naj bi se
lotil sedaj, ko je ozdravel . . .

V mašnika je bil posvečen pred trinajstimi
leti, in še nikoli ne opravljal nobene duhovniške
službe. Ali naj bo redovnik, ali misijonar, ali me¬
nih *), ali župnik? . .. Koliko razsvetljenja potre¬
buje! Kaker so Judje željno ogledovali Obljubljeno
deželo, grede iz puščave, tako je tudi on gledal
tabernakelj govorč sam pri sebi: „Ondi bom jutri
prosil razsvetljenja, ko bom spet maševal po to¬
liko letih, — jutri v soboto, ki je posvečena Ma¬
teri Božji, — jutri, 16. velikega serpana, na go-
dovni dan moje telesne matere!"

') Menihi so tudi redovniki, pa imajo ostrejša pravila
od drugih redovnikov. Benediktinci in kartuzijanci so
menihi, jezuviti so redovniki.

Opomnja prelagateljeva.

77

Čas je mej tem tekel, in cerkev se je pol¬
nila polagoma z verniki. Gospod Miziski se verne
v Lurd, kjer se je uže razširil glas o njegovem
ozdravljenju. Ko je prišel v mesto, so bile ravno
večernice v farni cerkvi, in župnik Peramdl je po¬
vedal svojim faranom, kakšen čudež seje zgodil
tisto jutro.

XXIV.

Gdo bi mogel povedati, kako je objel lurški
župnik gospoda Miziskega, ki ga je prišel obis¬
kati precej po večernicah?

„Ali se boste še prepirali z Materjo Božjo?“
vpraša gospod Antodn z nekim troškim veseljem.

,,Zdaj sem se spravil ž njo!“ odgovori lurški
župnik s terdnim in veselim glasom.

„Jutri bom imel vdrugič novo mašo“, reče
gospod Miziski .. .

„Jaz vam bom pa stregel pri nji!“ pristavi
lurški župnik.

Pa zgodilo se je, česer ne pričakoval no¬
beden.

Enajst let je uže minilo, odkar gospod Mi¬
ziski ne nobenkrat več maševal. Ko vzame v roke
mašne bukve, da bi se prepričal, če zna še ma¬
ševati, zapazi, da je pozabil molitve in poedine
obrede svete daritve. Moral je mašo odložiti na
nedeljo, da bi se spet naučil, kar mu je ušlo iz
spomina.

78

Soboto se je učil teh potrebnih reči pod vod¬
stvom gospoda Antodna. Učenec je poučeval uče¬
nika.

Na večer ga obišče človek visoke postave
in krepko izraženih obraznih potez. Gospod Mi-
ziski se spomni, da je prejšnji dan zapazil pred
Jamo le ta pogumni obraz, na keterem se je vi¬
dela žalostna nejevera.

„Castiti gospod!" mu reče tujec ginjeno,
„vi ste moj dobrotnik. O, kako hvaležen sem
vam!“

„Zakaj, gospod? ne poznam vas. K

„Vam se moram zahvaliti za vero. Ime mi je
Emilj Pelgrčn; prebivam v Liku, v varskem de-
partmantu. Kar nič nesem imel vere. Prišel sem
semkaj te dni, da sem spremil sestro. Videl sem
vas, preden ste ozdraveli, ko so vas peljali na
bolniškem vozičku, in videl sem vas tudi še
potem .. . Pred Jamo sem vas slišal. Kaj naj vam
povem ? Premagala me je roka Božja, keteri se
nič ne ustavi, in šel sem k spovedi, kar uže
nesem storil od tistega časa, ko sem izpodrastel,
to je, kakih štirideset let. Prosim vas, bodite tako
dobri, in obhajajte me jutri.“

Duhovnik objame tega popotnika, ki je prišel
iz daljnih krajev in ki se je povernil v pravo
domovino. Tedaj spozna, da ga je Bog ozdravil
zato, da njegovo ozdravljenje privede nazaj k resnici
veliko duš, ki tavajo po tami in veliko sere, ki
so na krivih potih . . .

79

»Hvaliva lurško Mater Božjo!“ reče. „Ve-
liko milost ste prejeli! Res, jaz vas bom obhajal;
in veče bo veselje v nebesih nad enim grešnikom,
ki se spokori, kaker nad devetindevetdeseterimi
pravičnimi, keteri ne potrebujejo pokore." ‘)

XXV.

Drugo jutro, v nedeljo, 17. velikega serpana,
poterka zgodaj na vrata župnik Peramal.

„Prišelsem po vas", reče gospodu Mizfskemu.
„Najprej vam bom stregel pri maši, potem bom
maševal, in za menoj pride versta na gospoda
Antodna. Ne preveč, da mašujejo trije duhovniki
v zahvalo Bogu in lurški Materi Božji za tako
imeniten čudež!“

»Pripravljen sem", odgovori ozdravljeni du¬
hovnik.

„Idiva torej! ... Ne vam treba jemati hume-
rdlja“, pristavi lurški župnik, ko vidi, da jemlje
gospod Miziski z mize zganjen platnen pertič:
»dobivajo se vedno v zakristiji."

„Imam svoje razloge, da vzamem svojega“,
odgovori ozdravljeni duhovnik.

Ta dan je bila enajsta pobinkoštna nedelja.

Gospod Miziski, oblečen v mašno oblačilo,
gre po cerkvi in pride v kor. Na desni mu je
župnik Peramal, lceterega je imenoval svojega pri-
prošnjika pri Materi Božji, na levi pa gospod Antoan.

‘) Lukež 15, 7.

80

Spodnja cerkev je bila natlačena ljudi. Du¬
hovnik Sir, gospod Pelgren, Peterček in njegov
oče so bili pri tej slovesnosti.

Pred oltarnimi stopnjicami izreče mašnik
perve besede svete daritve:

„Introibo ad altare Dei.“  (Pojdem pred
oltar Božji.)

„Ad Deum , gui letiflkat juventutem meam il
(pred Boga, ki razveseljuje mojo mladost), odgo¬
vori župnik Peramdl z močnim glasom.

Tisti, ki so razumeli neumerljivi jezik svete
Cerkve, se neso mogli ubraniti, da ne bi bili
obernili skrivnostnega pomena Ordcije (Molitve)
in drugega beriva na nenavadne okoliščine, v
keterih so tačas bili.

Sredi vseh tistih ljudi, ki so bili sklenjeni
z mašnikom, bere gospod Mizlski molitvico, ime¬
novano „Introit“, izgovarjaje te besede: „Bog je
v svojem svetišču: Bog, ki zbira v tej hiši one,
ki so enega serca

Perva Oracija je jako natančno, prav po
čerki, izražala čustva rastoče hvaležnosti, ki so
kipela v sercu gospoda Mizlskega. Glasila je tako:
„Vsemogočni večni Bog, ki nam daješ po svoji
preveliki dobrotljivosti več kaker zaslužimo in
celo več kaker prosimo, izlij svoje usmiljenje nad
nas, da . . .

Ko pa pride gospod Mizlski do teh besed,
ne more nadaljevati, in se ustavi. . . Glas mu

‘) Maša XI. pobinkoštne nedelje, Introit.

81

zastane, kaker bi odrezal; oči mu ne morejo nič
več brati mašnih bukev .. .

To pretrese turškega župnika, pa se pre¬
maga. Na videz je miren kaker bronast kip, in
gre gori po oltarnih stopnjicah. Ustopi se poleg
mašnika in mu bere glasno z mašnih bukev, iz-
rekovaje molitve besedo za besedo, ki jih je
potem pospod Miziski za njim ponavljal ali prav
za prav jecljal. Tako nadaljujeta Oracije, tako
bereta List in Gradu val.

Jako hudo je vsem ljudem v cerkvi. Nekako
zbegani in vznemirjeni so. Ali se je povernila
bolezen? Ali je izginila zviškoma ta vidna in
čudežna milost? Ali je bil čudež samo prevara?

Keder mašnik odmoli „Kredo“ (Vero), se
oberne, kaker vsi vemo, proti ljudem, da jim želi
Božjo pomoč: „Dominus vobiscum. 11  (Gospod
z vami.)

Tako se je moral tudi gospod Miziski ober-
niti proti vernikom, ko je odmolil „Kredo“. In
tedaj so vsi videli njegov obraz, ki ga je pre¬
tresla in razsvetlila najslajša in najpriserčniša
ginjenost. Usta so se mu tresla in so govorila le
stežkoma; v očeh so mu plavale svete solze, ki
so razodevale, da mu je serce napolnjeno s pre¬
velikim veseljem. In ljudje trepetajo, kaker da
vidijo kaj vzvišenega, — zakaj precej spoznajo,
da so mu vid skalile samo solze radosti, in da
mu je glas zadušilo ihtenje sreče: jetnik je bil
rešen, zato je onemogel od blaženosti.

— 82

Sveta maša se je nadaljevala veselo.

Ko je molil gospod Miziski molitvico, ime¬
novano „Ofertorij“, je govoril te besede: „Hvalil
te bom, o Gospod, ker si mi pomagal. .. Gospod,
klical sem te, in si me ozdravil!"

Začne se obhajanje.

Pervi prejme Kruh življenja spreobernjeni
nejeverec; za Pelgrčnom tista ženska, ki je ozdra¬
vela 14. velikega serpana; potem pa angeljski
Peterček in jako veliko vernikov, ki jih je bila
polna spodnja cerkev.

Obhajanje je terpelo skoro pol ure. Gospod
Antoan je stopal za mašnikom in mu je vedno
brisal čelo, ki se je zalivalo s potom, in obraz,
ki so po njem tekle solze.

Ko se verne gospod Miziski v zakristijo, je
bil ves potan, in na več krajih se mu je prepo¬
tila obleka, tolikšna je bila njegova ginjenost, ki
jo je občutil pri svoji „drugi novi maši“.

Sleče mašno obleko in obleče vanjo župnika
Peramala, ki gre maševat k ravno tistemu oltarju.

Humeralj, ki je zakrival mašniku vrat, je bil
ves potan; pa te malenkosti neso zapazili ti trije
duhovniki, preveč so bili zamišljeni v duhovne reči.
Daši je bilo ondi dosti popolnoma belih in čistih
humerdljev, si je vencfer lurški župnik ogernil
rame s potnim. Po maši mu opomni gospod Mi¬
ziski:

„Ko sem vam dajal humeralj, nesem zapazil,
da je bil ves premočen mojega potu.“

83

»Nič ne de. Prav mi je bil, kaker da bi bil
narejen zame!“

„0“, povzame gospod Mizfski, „samo na pol
obžalujem svojo razmišljenost. Ta stari obnošeni
pert je svetinja: to je humerdlj arškega župnika
Janeza Vjančja!

In sam pri sebi je mislil:

„Čisto prav je bilo, da si je slavni lurški
župnik ogernil humeralj slavnega arškega župnika.“

Pa te misli se ne upal izreči na glas, zakaj
ostro bi ga bil zavernil gospod Peramdl, ki je
bil tako ponižen in obenem tako osoren. Ta go¬
spod je slabo sprejemal hvalo, in je srepo pogledal
vsakega, kedor mu jo je dajal.

XXVI.

Ko smo tako popisali svojim bravcem dogodke,
ki so se veršili v Lurdu Veliki Šmaren in na¬
slednja dva dni, poglejmo sedaj, kaj se je mejtem
godilo v Digoanu.

Kaker smo uže zgoraj povedali, je pričako¬
vala gospa Miziska Veliki Šmaren telegram, kiji
je imel naznaniti sinovo ozdravljenje; pričakovala
ga je z neko gotovostjo, ki smo jo imenovali
strašno.

Ves dopoldan mine, telegrama pa le ne. Pi-
smonosec prinese pismo, ki ga je pisal gospod
Antoan iz Lurda uže pred dvema dnevoma in ki
je govorilo samo o tem, kaj' se vse vidi na Božjem
potu in da se bolniku ne nič na bolje obernilo.

84

Popoldan je bil dolg; počasi je bila ura za
uro: telegrama pa le ne. Pri najmanjšem ropotu,
ki se je naredil, pri vsaki stopinji, ki se je za¬
slišala v keteri veži, se zasveti gospe Miziski
obraz samega veselja, pa veselje izgine hitro: nič!
pa nič! Vender ostane njena mirna vera dolgo
stanovitna, in upanje ji ne upade. Sonce zaide:
mrači se, pa večer je dolgočasen kaker dan; in
noč zagerne digoanski grad v tamo.

15. velikega serpana je prezgodaj nehal de¬
lovati telegrafski ured na neki postaji mej Lurdom
in Epindkom; zato se je močno zapoznil telegram,
ki je bil oddan, kaker vemo, precej potem ko je
ozdravel bolnik. Se bolj se je pa zakasnil zavoljo
nekega neznanega slučaja; ne vemo, ali je bil
oddan na napačno mesto, ali se je pretergala tele¬
grafska žica.

Noč škoduje. Kedor ne more spati po noči,
njemu prihajajo v glavo kaj pogostoma Černe
misli. Kaker otemni priroda, tako otemni tudi duh
v skrivnostni tami, če ostanejo oči odperte . . .

Ko stopi drugo jutro gospa Miziska iz svoje
izbe, zapazi vsakedo njeno veliko žalost.

Okoli enajste ure pride pošta, kaker po na¬
vadi. Vsak dan je pisal gospod Antodn, tako
tudi v četertek, tisti dan pred Velikim Šmarnom,
pa v pismu ne bilo nič posebnega.

Ta dan, 16. velikega serpana, je bil god gospe
Miziske. V neketerih rodbinah imajo kakega po¬
sebnega svetnika uže od davnih časov, da mu

85

izročajo v varstvo vse otroke, ne glede na to,
keterega spola so. Tako je bilo tudi v hiši, ki se
je imenovala Kosta Boregarska. Iz te hiše je bila
gospa Miziska, in se je imenovala Armdncija —
Genovefa — Marija — Roka. Če je tudi bilo njeno
navadno ime Armancija, kaker so jo imenovali
njeni domači, je vender praznovala svoj god na
dan svetega Roka.

Pri tej priliki so povabili na kosilo nad¬
župnika kušleminskega in njegovega kaplana . . .
Mati je pričakovala z neko nepremagljivo goto¬
vostjo , da bodo obenem praznovali Viktorjevo
ozdravljenje ... Pa, oh prej oh! njeno terdno pri¬
čakovanje se ni izpolnilo. Kar se ji je dosle zdelo
gotovo, kaker Božja beseda, je bilo zdaj samo še
mogoče in na vse strani neverojetno. Njena mirna
vera izgine, in za njo pritisne najgroznejša dvojba
in najžalostniša negotovost o uspehu toliko stor¬
jenih molitev. Zmotil jo je notranji glas, o keterem
je mislila, da je ne more prevariti. Ne vedela,
kako bi podperla upanje, ki se je sesulo. Vender
je hotela še verovati. Njene roke, ki jih je vedno
sklepala, so pričale, da si je skušala prisiliti ono
terdno in neomahljivo vero, keteri je Jezus ob¬
ljubil, da, bo delala čudeže. Pa njen trud je bil
zastonj: tisto, kar je imela prejšnji dan popolnoma
v lasti, je skušala zopet dobiti, pa brez uspeha.. #
Včeraj je stala terdno na kopnem; denes se voj¬
skuje na neskončnem morju bridke žalosti in
šepta natihoma besede, ki jih je izgovoril Jezus

8

86

v smertnih težavah: „Moj Bog, moj Bog! zakaj si
me za pustil ?“

Ker je bila navajena na-se pozabljati, je de¬
lala druščino svojim gostom. Kaker grof Mizfski
Humbert in Genovefa, ostane tudi ona po kosilu
v izbi z gospodom nadžupnikom kušlemmskim in
njegovim kaplanom.

Simforijan je odšel po jedi nekam v okolico.
Mlada Marija se je sprehajala. Duhovnik Burbon
je izmolil brevir v lipovem drevoredu.

XXVII.

Ob treh gre gospodična Genovefa iz hiše, da
bi poiskala gospoda Burbčna. Rada bi se bila ž
njim pogovarjala o svojem bratu in o lurški Jami,
kjer je vedno imela misli... V izbi ne hotela o
tem govoriti vpričo žalostne matere.

Ko je bila v znožju stopnic, ki vodijo v lipov
drevored, zapazi neko žensko, neznano v Digodnu,
ki je prihajala po cesti. Genovefa ji gre nasproti,
in jo vpraša, kaj bi rada.

Ženska je prišla od železnične postaje. Poda
gospodčini telegrafsko pismo.

Genovefi se kri zažene v serce in v nji začne
silno vreti. Vzame telegram. Prišel je iz Lurda in
ima napis: Gospe Misiski . . .

Zavije jo proti gradu in sreča gospoda Bur-
b6na:

87

„Morebiti je ozdravel brat!“ mu reče in se
vsa trese ... „To je telegram, ki ga je pričako¬
vala mati uže dva dni! Hitro ga ji moram nesti.“

Gospod Burbon pogleda napis, se ozre proti
nebu in odide, kaker da hoče premišljevati in
zbrati svoje moči.

Gospodična Genovefa stopa po stopnicah, po
keterih se pride v grad; težko vzdiguje noge.
Upade ji upanje in nagloma jo obleti velik strah.
Boji se, da ne bi bila kaka žalostna novica, te¬
legrami, ki smo jih dosle dobivali v Digodn, so
nam oznanjevali samo to, da je kedo umerl!‘ £
misli sama pri sebi in začne stopati bolj počasi.
Silno rada bi odperla pismo, pa se ga ne upa iz
spoštovanja do matere. „Če bi bil čudež, nobeden
drugi ne sme zanj zvedeti prej, kaker mati . . .
Ljuba mati je pač to zaslužila!... Ali bo pa
mogla prenesti takšno veselje ? . ..“ Stopi v vežo
in gre proti izbani, kjer se je mati mudila pri
gostih. Odpre vrata. Prizadeva si, da bi govorila
s čisto mirnim glasom:

„Mati!“ ji reče, „nekedo bi rad govoril z vami. ££

O tej uri so se časih oglašali siromaki pri
„dobri gospe“, keder neso mogli priti zjutraj.
Kaker lurški župnik, je tudi ona imela precej
ljudi, ki jim je pomagala v potrebah. Gospa Mi-
ziska je mislila, da bi rad ž njo govoril keteri
teh navadnih obiskovavcev.

»Precej pridem', odgovori, ker ne hotela pre-
tergati pripovedovanja enemu svojih gostov.

8 *

88

Pomudi se nekoliko minut.

V veži čaka Genovefa in se vsa trese. Boji
se, da ne bi omedlela mati, ker bi nenadoma sama
zagledala telegram; zato skrije v rokav svoje
obleke višnjavi popir telegrafske uprave.

Izbna vrata se naposled odpro Gospa Mizfska
se začudi, ko zagleda v veži hčer samo . . .

„Kedo bi me rad? Nobenega ne vidim.“

„Neka ženska bi vas rada ... V kuhinji je.“

To izreče Genovefa in primakne naslonjačo.“

„Vsedite se malo ..."

„Čemu? ...“ vpraša sterme gospa Mizfska in
si ne more razložiti, zakaj ima hči nekam nena¬
vaden obraz in nenavaden glas.

»Prosim vas, mama, vsedite se!“ sili hči ne¬
kako nadležno.

.Kaj pa je vender?“ kajjevender? ponavlja
nato gospa Mizfska, ko se vda nadležni hčerini
prošnji in sede.

„Tu je telegram na vas. Iz Lurda je.“

Mati ga vzame, pa ga ne odpre. Kerčevito
ga tišči v rokah. Težko sope, ne more govoriti,
vender reče:

„Viktor je ozdravel! O moj Bog! kakšna
milost! ozdravel je!“

„Mati, mati! prosim vas: odprite telegram!“
vpije preplašena Genovefa.

Gospe Mizfski se tresejo persti tako, da težko
odpre telegram.

89

Gleda, bere: in po nekem nenavadnem slučaju
postane njen glas krepak:

Lurd , 15. ■velikega serpana.  — Slava Ma¬
teri Božji! Gospod Miziski je ozdravel ob 8. uri
zjutraj. — Antoan."

Vstane, verne se v izbano, in z desnico derži
telegram kvišku. Veličanstvenost njenega obraza
je nepopisna, njen pogled je spremenjen. V zvoku
njenega glasu zapojo najlepše strune človeške na¬
rave: molitev, hvaležnost in materinska ljubezen.

„Viktor je ozdravel! moj sin je rešen! to je
zmaga Matere Božje!!! 1 '

Oče omolkne od veselja, sklene roke, za¬
hvaljuje vsemogočnega Boga, in tihe solze teko po
starčkovih licih. Humbert zažene vpitje od same
radosti. Oba dva duhovnika sta silno zbegana.
Mlada Marijica, ki je tolikrat razvedrila in raz¬
veselila svojega strička in mu tolikrat postregla,
je vsa srečna in poskakuje zadovoljno, kaker
svoje dni David pred skrinjo zaveze . .. Tudi du¬
hovnik Burbčn stopi v izbano, in vse te osebe
so bile samo ena duša in eno serce.

Gospa Miziska ostane po koncu ... Pa ne¬
nadoma se ji obraz spremeni. Obledi' kaker zid.

„Mati! kaj vam je?“

„Ob, nič, nič! Vesela sem tako“, reče smeh¬
ljaje. »Serce mi bije od veselja! . .. Oh! kako mi
hitro bije . . . Kakšna milost! Dvajset let je bil
bolan, vse življenje slaboten, in vse te neozdravne
bolezni so izginile na eno besedo lurške Matere

90

Božje! Zahvalimo Boga! zahvalimo sveto Devico!
Pokleknimo! . ..

Gospod Humbert zapoje Magnifikat.

Gospa Mizljska hoče sama naznaniti novico
vsem svojim služabnikom . . . Objame staro Klav¬
dijo, hišne, najmanjše dekle. Potem gre iz izbe k
vertnarju in mu reče: „Moj sin je ozdravel!"

Njena radost je bila prevelika; dušek ji je
morala dati, razodeti jo je morala drugim.

Zvečer ne bilo v digodnski kapelici dovolj
prostora za ljudi, ki so začeli vreti v grad. Vsa
okolica je zvedela za čudovito ozdravljenje. Du¬
hovni gospod Burbčn zapoje v imenu vseh zbranih
Zahvalno pesem:  „Tebe Boga hvalimo!" (Te
Deum laudamus!)

Grede iz kapelice, obledi zopet gospa Mizlska
ravno tako, kaker nekaj ur poprej v izbi. Kaker
tedaj, odgovori tudi sedaj:

„Nič ne!...  To je samo veselje . . . Serce mi
bije od radosti ... To ne nič! . . .“

To ne nič! — O! uboga mati, radost je pač
nekaj. Tudi radost lehko umori človeka, kaker
žalost. Serce, ki bije prehitro, poči lehko od
nagle sreče!

Gospa Miziska začuti pervi napad bolezni, ki
ji je odperla vrata nebeška, ne sicer precej, pač
pa čez nekaj časa.

Pošljejo po zdravnika Bidčta.

„Oh!“ reče zdravnik, „odsle ne bo mogla nič
več vstati iz postelje ali iz naslanjače! . . .“

91

„Veliki Šmaren bi me bil dobil pripravljeno",
je rekla večkrat gospa Mizfska. „Pričakovala sem
telegram. Naslednji dan se ga pa nesem nič več
nadejala/

Ne dovolila, da bi bili pisali Viktorju o
njeni bolezni, ki jo je provzročilo njegovo ozdrav¬
ljenje.

»Rada bi“, je rekla, „da ne bi nič motilo ni
njegove sreče, ni njegovega zahvaljevanja pred
podobo lurške Matere Božje.

XXVIII.

Gospod Mizlski in njegov zvesti tovariš vza¬
meta slovo od Peramala, od Pelgrena, od duhov¬
nika Sira, od Peterčka, od prijatelov, ki sta jih
dobila nekako iz rok lurške Matere Božje. Za¬
pustita blagoslovljeni Lurd v četertek, 21. velikega
serpana.

Daši je hrepenel ozdravljeni duhovnik zopet
videti Digoan in svoje ljube domače, so ga vender
oblivale solze, ko je opravil zadnjo svojo molitev
pred masabjčjskim skalovjem.

Kaker je obljubil, je kupil za grajsko kape¬
lico prelepi kip lurške Matere Božje, ki ga je bil
zagledal takrat, ko so ga tako težko prenašali iz
Jamske ulice v hišo.

„Lurška Mati Božja", -reče, „naj bo odšle va-
rihinja naše hiše!"

92

Romarja odideta zjutraj ob šestih, se vozita
ves Božji dan neprenehoma, in se pripeljeta do
Seta, kjer prenočita.

Ne bomo pripovedovali, kako so v Setu
ostermeli železnični uslužbljenci na postaji in slu¬
žabniki v gostivni, ko so spoznali v tem urnem
in krepkem duhovniku onega nesrečnega in mertvo-
udnega bolnika, ki so ga tako težavno prenašali
na rokah pred dvema tjednoma; — tudi ne bomo
popisovali, kako so bili ginjeni ljudje v cerkvi
svetega Jožefa v Setu, ko so zvedeli mej mašo,
ki jo je daroval gospod Miziski pred svojim od¬
hodom, da je to oni duhovnik, ki ga je čudežno
ozdravila lurška Mati Božja; — tudi ne bomo
razkladali, kako težko je gospod Miziski nekako
pobegnil iz tega mesta, da je ušel časti, ki so mu
jo namerjali napraviti. Kaker on, tako se tudi mi
nočemo ustavljati pri potnih dogodkih; kaker on,
moramo hiteti tudi mi na vse pretege: mudi se
nam v Digodn.

XXIX.

Če je tudi bil gospod Humbert Miziski še
bolj bolan, kaker po navadi, in če se je tudi
težko premikal, vender zapusti Digodn petek večer
in se pripelje v Sanji na kolodvor veliko preje,
kaker napovedani vlak.

Zdi se mu, kaker da se je zbudil iz nena¬
vadnih sanj.

93

Daši so prišla pisma iz Lurda, ki so jasno in
glasno pričala o bratovem ozdravljenju, gaje vender
premagala ona nejevera, keteri se ne mogel ustaviti
apostelj Tomaž, ki je zametal vsako pričevanje.

„Da ga bom videl hoditi! da ga bom videl
hoditi! oh! ne, ne, to ne mogoče!.. . Keder me
bo zagledal, bo gotovo napel vse svoje moči. . .
Oh, kako rad bi opazoval, kakšna je njegova ne¬
prisiljena hoja, pa tako od strani, da on ne bi
vedel zame!

V ta namen sklene ostati v pisarni železničnega
načelnika in od tam, iz kakšnega kota, na skrivaj
opazovati popotnike, keder pojdejo z vagonov.

Od daleč se zasliši derdranje jeklenih koles
po železnih šinah; zvonček poje; železnični slu¬
žabniki prihite; in v nočni tami se prikaže žareča
svetloba germečega parnega voza, ki obstane po¬
korno na jako razsvetljeni postaji.

Humberta premaga skerbna nepoterpežljivost,
zato ne more izvesti svojega sklepa: vunkaj pride
pred čakavnico. Stopal je naglo, ker bi bil uže
rad videl brata, in obenem težko, ker je čutil ve¬
like bolečine. Bistro oko njegovega brata ga spozna
vže z drugega konca vlaka. Gospod Miziski stopi
urno iz vagona, prihiti in ga objame.

„Humbert!“

„Viktor!“

Oba se zjočeta.

„Kako sem vesel! O, .kako sem vesel, da te
vidim ozdravljenega!“

94

„0, ubogi moj Humbert, kako bi rad, da bi
bil ti ozdravel namestu mene!“

,,Ne, ne! to ne! Ljubi brat, Bog je uže pra¬
vega ozdravil!... Tvoje življenje je tisočkrat več
vredno kaker moje! Koliko dobrega boš storil!“
Mejtem, ko so služabniki prenašali kovčege 1 ),
se vsedeta oba brata na klop zunaj čakavnice.

„Kaj počno oče? Kaj mati? Kaj sestra? in
kaj tvoja otroka? Pa skoro vas bom vse zopet
videl!. . . Treba bo konja pognati. 41

„Pa, ljubi moj Viktor, v Digoan ne bi mogla
prej priti, kaker ob eni po polnoči. 11
„Dobro, nič ne de!“

„Pa mati so nekaj bolehni. 11
Gospod Miziski se stresne.

„Pomiri se P pristavi naglo Humbert, „ne
nič nevarnega. Novica o tvojem ozdravljenju in
o tvoji vernitvi jih je vznemirila, in včeraj so
spali slabo. Zdaj potrebujejo mirne noči, ki je ne
smeva motiti s svojim prihodom. Spala bova tukaj
v gostilni, in jutri odrineva za svitanja."

Humbertove besede pomirijo gospoda Mi-
ztskega.

‘) Kovčeg je podoben skrinjici in se tudi zakleplje.
Narejen je iz lesa, usnja ali platna. Ljudje, ki kaj dalje
gredo, ga jemljejo sč seboj, da v njem prenašajo stvari,
ki jih potrebujejo na potu. — Za staroslovenski kovčeg
se govori navadno „kufer“, ki je pa baje iz latinščine:
„cophinus“. Opomnja prelagateljeva.

95

XXX.

Ko sta se peljala soboto zjutraj skozi Kušlemin,
ju ustavi zdravnik Bidčt, ki je prebival v tem
majhinem mestu. Čestita svojemu nekedanjemu bol¬
niku in ga poprosi, da bi ga vzel na voz, ker bi
bil rad, kaker je rekel, deležen veselja njegove
rodbine . . . Stari zdravnik se je bal, kaker bravec
lahko ugane, za gospo Mizisko, da ji ne bi vdrugič
škodovalo prenaglo veselje; zato je hotel biti pri
nji, če bi se res zgodilo kaj takega.

Konja dirjata, in voz derdra proti Digoanu.
Ljudje v okolici so poznali koleselj in so vedeli,
da se pelje domov ozdravljeni duhovnik, ki so
ga imenovali »dobrega gospoda Viktorja". Vsi
tisti, ki so voz srečali, vsi tisti, ki so delali ob
cesti na polju ali v vinogradih, in so zapazili
veseli obraz grajskega duhovnika, so vzdignili
roke proti nebu, so vpili od veselja in ga pozdrav¬
ljali. Gospod Mizfski jim je odzdravljal z roko, z
besedo, se smehljajem:

„Da, prijatelji moji, res sem jaz! in popol¬
noma sem ozdravel!"

Pa nikjer se neso ustavili. Nobenemu se ne
zdelo čudno, da tako hitro vozijo; tudi je gospod
Humbert rekel vozniku, naj nikaker nikjer ne
ustavlja voza ker se je bal, da ne bi kedo kaj
neprevidno izbleknil o nevarni bolezni gospe Mi-
ziske. Hotel je, da bi okušal njegov brat občno
radost v vsej njeni sladkosti.

96

Zakupniki, zunaj gradu stanujoči posli, vs
poljski delavci so prihiteli k vozu. Veliko izmej
teh ga je čakalo vso noč, ker neso dobro vedeli,
obkore pride. Več jih je pokleknilo ob cesti, ko
je šel voz mimo; in gospod Miziski je ugodil
njihovi želji in jih je prijazno blagoslovil.

Naenkrat se prikaže v daljavi resni digoanski
grad: mračno zidovje, visoki stolp, stoletni hrasti.
Gospoda Miziskega oblijejo solze, kaker tudi nje¬
govega zvestega božjepotnega tovariša:

„Tu je Digoan! . .

Vračata se s čudežnega popotovanja.

Omolknejo in molče dolgo... Gospod Humbert
da kočijažu znamenje, naj vozi počasi. Ce so se
bolj bližali gradu, bolj se je vse razločevalo.

„Kaj pomeni to?“ vpraša naglo gospod Mi-
zfski, »rebrače') materine izbe so zaprte .. .“

Humbert ga prime za roko:

„Ljubi Viktor, mati so bolni, kaker sem ti
rekel, pa nekoliko bolj, kaker sem ti povedal.
Leže, in rebrače so zaprte, da ne bi slišali zuna¬
njega ropota in hrupa.“

In pove bratu vso resnico.

“) Rebračam pravimo tudi „poljkni“, kar je iz nem¬
ščine „Balken“, ali pa „oknice“. Hervatje pravijo našim
rebračam „rebrenice“, Čehi pa našim oknicam „okenice“.
Nemci rabijo za ta pomen francosko besedo „jalousie“, ki
ima svojo korenino v gerščini: zelos.

Opomnja prelagateljeva.

97

Sinovo ozdravljenje je verglo mater v po¬
steljo! Takrat, keder je bila mati silo žalostna, jo
je ranilo veselje kaker meč. In sedaj, ko je čutil
sin najčistejšo srečo v zverhani meri, mu je serce
prebol meč žalosti! ... O skrivnostna pota Božje
Previdnosti!

XXXI.

Pripeljejo se do mrežastih vrat, ki vedejo v
park. Gospod Miziski reče ustaviti in stopi z
voza. Ker se je vračal ozdravljen v ono domače
in blagoslovljeno svetišče, ki se imenuje rojstvena
hiša, zato je hotel iti peš in razoglav po senčnatem
drevoredu, ki so ga zasadili njegovi pradedje.

Pa uže od daleč so zapazili njega, keterega
so vsi pričakovali.

»Tecite mu naproti! tecite!" priganja mati.

Toliko, da stori nekoliko stopinj, ga že ob-
jemljejo postarni oče, sestra, bratič, bratična.

Gotovo se spominjaš, dobri bravec, onega
genljivega prizora, ki ga je opisal Jezus Kristus
o priliki o zgubljenem sinu. Oče, ki je šel gotovo
večkrat pogledati na pot, po katerem je izginil
nehvaležni sin, spozna od daleč svojega otroka v
tistem razterganem siromaku, ki se je bližal s
pobešeno glavo. In priteče in ga objame; nagne
sivo glavo na rame mladeničeve, se zjoče in po¬
ljublja najdenega sina.

Tako je stari grof Miziski pritiskal Viktorja
na persi, pa s čustvom, v keterem ne bilo nič

98

bridkosti, in tudi on je govoril ves v solzah: „Moj
sin je bil zgubljen in je zopet najden! Moj sin je
bil mertev in je oživel!“

Ne pa bilo treba iskati pražnjega oblačila!..
Mati Božja sama mu je priskerbela najboljšo
obleko: obleko zdravja in moči, lepo obleko živ¬
ljenja. Noge, ki so bile preje bolne, so sedaj
lahke; oči, ki so bile preje kalne, so zdaj zdrave.
Viktor ne šel od doma v grehu in se ne povernil
v sramoti, kaker izgubljeni sin; ampak odšel je
z molitvijo, v ponižni poterpežljivosti in v ter-
pljenju, ki ga je prenašal junaško, in se je vernil
nekako v slavi kaker kakšen zmagovavec.

Oče se nasloni na sinovo roko. Sorodniki so
spremljali gospoda Viktorja kaker v slavnostnem
sprevodu. Ozdravljeni duhovnik se je ves tresel,
tako je bil ginjen, ko je prestopil prag očetovega
gradu. Služabniki so prihiteli in so ga gledali, ko
je šel mimo njih: vse duše so se nekako nagibale
k njemu. Pa nobeden se mu ne upal približati, ni
ogovoriti ga, niti poljubiti mu oblačil... Pobožno
spoštovanje je zaderževalo vsako oduševljenost:
ozdravljeni duhovnik je stopal proti materini izbi.

XXXII.

Ko se zaslišijo njegove stopinje, se odpro
vrata.

Bolna gospa Miziska leži v postelji. Bleda je
in kaker da bi umirala; pa nebeška blaženost ji

99

razsvetljuje obraz, ko željno steguje roke po sinu.

Uže je pri nji. Poljubi jo iz vse svoje duše,
poklekne pred materino posteljo, kaker pred
oltarjem, kjer počiva truplo kakega svetnika. . .

„Moj sin“, reče bolnica z neznansko milim
glasom, „moj sin, ti si uže bil Marijin otrok. Zdaj
si še bolj. Ona ti bo vedno varihinja, pomočnica
in tolažnica. . . Oh“, pristavi smehljaje, „ne za¬
vidam ti takšne matere!“

Gospod Miziski vstane, in derži v svoji roki
roko ,,močne žene". Mati se ne mogla nagledati
preljubega sina, ki se je ves spremenjen povernil
iz Lurda, odkoder je prinesel novo življenje. V
sinu se je pa serce stiskalo žalosti, ko je gledal
mater, in vprašal se je nekam boječe, kakšna je
bila pač cena, za ketero je prejel od Boga pre¬
veliko milost. Mati ugane njegove misli:

„Ne boj se, Viktor! tvoje ozdravljenje me bo
oživilo. “

Svetloba, ki je prihajala v izbo skozi zaperte
rebrače, je razsvetljevala le slabo ta nepopisni
prizor, ki je vreden, da bi ga kazala kakšna slika
še poznim rodovom, in ki je res tako lep, da
lehko izpodbode izredno nadarjenost kakega slav¬
nega umetnika.

Okrog bolne matere in duhovnika, ki je shodil
po Božjem čudežu, se vidijo najrazličniši obrazi.
Oče, sključen od starosti in naslonjen na posteljo,
premišljuje le te dve ljubljeni osebi; z bolnico čuti
najslajše veselje, in obenem čuti z duhovnikom

100

grozno bridkost. Na njegovi strani zahvaljuje Boga
Humbert Mizfski, ki ima bolno telo in vesel obraz.
Tu je Genovefa s sklenjenimi rokami, ki se šibi
kaker terst pod težo silne ginjenosti. Ondi sta
mladi Simforijan in njegova sestra Marijica, ki
sta jako vesela, da se je zgodil takšen čudež. Tu
je pri svoji gospe stara Klavdija, ki je tudi gi¬
njena v globočini svojega serca, nikaker pa ne
zbegana zavoljo čudežnega ozdravljenja, ki ne iz-
nenadejalo njene vere.

Zadaj pri vratih se gnetejo služabniki, dekle,
zakupniki, in vzdigujejo glave, da bi bolje videli.

Oseba, katero vsi gledajo in z očmi povpra¬
šujejo, je tudi častiti gospod Antodn, tovariš go¬
spoda Viktorja, priča čudežnega ozdravljenja. On
ustreže njihovi sveti radovednosti: ves v solzah
jim opisuje podrobnosti, ketere hočejo vsi vedeti.
Govori jim o župniku Peramalu, o Peterčku, o
duhovniku Siru; kako je gospod ozdravel v spodnji
cerkvi; in da se je nato pela Marijina pesem Ma-
gnifikat;  kako se je izpreobernil neki brezverec
in kako se je darovala druga nova maša.

Doktor Bidčt je kaker okamenel, tako je
stermel, ko je slišal celo versto takšnih dogodkov.
Stari zdravnik je ves zamišljen in v zadregi. Zdaj
pogleda Viktorja Miziskega, zdaj zopet sliko Je¬
zusa Kristusa, ki je visela na zidu. Skuša potipati,
kar se ne dd videti. Rad bi razumel skrivnosti
Božje. . .

Pač res, to bi bila prelepa slika.

101

XXXIII.

Ko je šla stara Klavdija iz izbe, da bi pri¬
nesla neki čaj, tedaj jo naglo obstopijo vsi, ki so
stali v prednji izbi, in jo prosijo, da bi jim po¬
vedala vso zgodbo, ketero je ravnokar slišala in
ketere sami neso mogli ničkaj dobro razumeti.
Pa ona je bila ginjena tako, da jim ne nič mogla
povedati v lepem redu. Kaker Cčzar povzame tudi
ona vse ob kratkem, kar ne ženska navada, po¬
vzdigne proti nebu tresoče roke in ne more nič
druzega izpregovoriti, kaker samo te tri besede:
„Vidi! Stoji! Hodi!“

Ljudstvo iz okolice je vrelo v grad ves dan
neprenehoma. Vsaki je hotel videti gospoda, ki je
čudežno ozdravel.

Gospod Antodn je odgovarjal stežkoma na
mnoga vprašanja, ki so mu jih dajali. Na prošnjo
gospoda Humberta napiše v naglici kratko poro¬
čilo o čudežnem ozdravljenju, ki se je zveršilo v
Lurdu, in ga pošlje oddaljenim sorodnikom, ne¬
katerim prijatelom in pozneje časnikom.

XXXIV.

Naslednjega 8. grudna, na praznik Brezma¬
dežnega Spočetja obiščeta lurško Božjo pot ča¬
stiti gospod Miziski in njegov brat Humbert, da
zahvalita Boga za veliki čudež, ki se je zveršil
15. velikega serpana. V spomin na to čudežno

9

102  —

ozdravljenje sta dala vložiti v tlak blagoslovljene
Jame spominsko ploščo ')

Prečastiti gospod Lanženjez, ki je ravno ta¬
krat postal tarbski škof, je bil tačas v Lurdu.
Želel je videti duhovnika, ki je prejel pred neko¬
liko mesci tolikšno milost. Škof je rekel, da na-
merja napraviti cerkveno preiskavo, in ga začne
precej sam izpraševati. Gospod Mizfski je pri¬
segel, kleče in derže roko na svetem evangeliju,
da bo govoril samo resnico. Na vprašanja je moral
odgovarjati pismeno.

Ozdravljeni mertvoudnik bi bil rad imel vse
tisto, kar je bilo na svetem mestu Marijinega pri¬
kazovanja, vse tisto, kar je bilo v kakšni zvezi
ž njegovim čudežnim ozdravljenjem, keterega se
bo hvaležno spominjal vse svoje življenje. Kaker
vsaki človek, si je tudi on utergal tupatam nekaj
rastlin, ki pri Jami rastejo same ob sebi, ali pa
ki jih je kedaj vsejal gospod Peramdl poleg ri-
dastih potov in na gavskih bregovih.

Ali naj povemo vse? Če so tudi postavili
misijonarji lurškega Božjega pota pred Jamo napis
z velikimi čerkami: „Nobeden ne sme tukaj nič
vzeti“, sta vender le odkrušila naša digoanska ro¬
marja neko merzlo in tamno adventno noč (gotovo

‘) Na plošči so napisane te-le besede:

,,Vstani in hodi!“ (Lukež, V, 23.)

Viktor-Marija Mizfski, duhovnik
otenske škofije,

je ozdravel 15. velikega serpana 1873.

— 103  —

pod varstvom Desnega razbojnika) nekoliko ka¬
menčkov od masabjčjskega skalovja. — — —

Verneta se v Digoan.

Lehko bi tukaj končali to dolgo zgodbo.
Vender se nam zdi, da se ničkaj ne motimo, če
mislimo, da bi bravci naših bukev gotovo radi
zvedeli, kaj je delal gospod Miziski po svojem
ozdravljenju, in kaj se je zgodilo z onimi osebami,
ketere smo srečali v tej povesti in ketere so se
nam prikupile.

XXXV.

V svojem veselju in v svoji bridkosti se je
gospod Miziski živo in prijazno spominjal bolnega
tovariša, ki ga je dobil v spodnji cerkvi, dobrega
in nedolžnega Peierčka. ... Iz Digoana je pisal
očetu, da bi mu dal kaj vedeti o angeljskem
dečku. Mlademu bolniku ne nič odleglo. Terpel
je grozno. Ko gospod Miziski ne dobi odgovora
več mescev, piše vdrugič, tako ga zaskerbi. Od
očeta prejme sedaj to-le pismo:

„Častiti gospod!

„Pišete mi, naj Vam kaj sporočim o svojem
„ljubem otroku... Umeri je. Oddal je dušo Bogu,
„in je šel v nebesa 21. vinotoka, potem ko je bil
„prejel zakramente umirajočih. Pred smertjo mi
„je rekel, naj se ga spominjamo, in da se bo tudi
„on nas spominjal.

9

104

„Keder sva se vernila iz Lurda, je bilo nje¬
govo življenje pravo močeništvo. Nekaj časa
„pred smertjo začne otekati, in otok se razširi
»polagoma po vsem životu; noge in persi je imel
„močno otekle. — »Oče“, reče ,mi, »ne morem
„več dihati. “ Vsi ljudje, ki so slišali te besede,
„mi reko: »Sklenil bo.“ Jaz jim rečem, da ne. In
»se spomnim lurške vode, napojim ž njo gobo, in
»mu zmivam siromašno telo. In koder sem zmočil
»kožo s čudežno vodo, povsod je zginil otok, in
„život in udje so bili zopet kaker kakega zdra¬
vega človeka. Potem ga zopet zgrabi bolezen.
„Trikrat oboli, vselej ga ozdravimo. Trikrat je
„otok izginil precej, ko smo ga umili z lurško
„vodo, pa se je potem vselej povernil. Tako nam
»je dal Bog spoznati svojo voljo. Ko je pokazal,
„da sliši naše prošnje in da bi ga lehko ozdravil,
»nam je dal jasno spregledati, da zato ne ozdravi
„našega dečka, ker mu je pripravil boljše živ-
»ljenje. Zatorej sem Vam pa tudi rekel, častiti
„gospod, v pervih versticah svojega pisma, da je
„šel v nebesa. Bog je hotel tako: bodi ga Bog
„ zahvaljen!

»V Sirčzu, 28. prosinca 1874.

„Peter Roš6n.“

V tej dolgi povesti so bravci opazovali jako
natanko mišljenje in skrito življenje neke ker-
ščanske plemiške rodbine, ki se šteje mej naj-
imenitniše boljarske hiše na Burgundskem. In

- 105  —

glejte, tu najdemo v hišici vaškega črevljarja
čustva, ki neso nič menj vzvišena kaker v ple¬
miški hiši. Vera, ki se ne zmeni za različnosti in
neubranosti tega sveta, izuči nevedne in učene,
siromake in imenitne gospode, da čutijo vsi enako;
izuri jih, da pojo vsi enako visoko, in združuje
njihove glasove v prelepo enoglasno petje. Sveti
Trije kralji z Jutrovega in betlehemski Pastirji
pojo eno in tisto Hosano  pred Božjim Detetom!

XXXVI.

Če je tudi gospa Miziska v terdo zbolela od
veselja, da je ozdravel njen sin, vender ne umerla
precej. Bog jo je pustil še nekaj časa na tem
svetu, da bi videla v svojo tolažbo, kako bo veršil
njen sin svojo pervo duhovniško službo, in da bi
se mogla razveseljevati v starosti nad pervimi
stopinjami njegovega novega življenja, kaker se
je radovala v davnih časih, ko je prišel na svet.

Od vseh strani škofije so vabili gospoda Mi-
ziskega, da bi osebno razložil svoje čudežno
ozdravljenje pred kerščanskim ljudstvom.

Tudi v Parizu so ga hoteli slišati. Ondi je
govoril v cerkvi Matere Božje Zmagovavke.

Opisaval je jako natančno okoliščine, ki so
pripravljale in spremljale njegovo ozdravljenje,
tako, da je vsaki lehko sprevidel jasno, kako je
delovala roka Božja; in besede ginjenega pridi¬
garja, ki je pričal o tem, kar se je zgodilo, so

106  —

povsod segale poslušavcem globoko v serce in
so jih vodile na pot poboljšanja. Do človeka imajo
večo moč potipni dogodki, kaker pa bistre misli;
bolj se ga prime kaka živa in resnična zgodba,
kaker pa učeno razlaganje. Zato so imeli njegovi
govori nenavadne uspehe.

Z enakim duhovnim pridom je pridigal tudi
gospod Antoan v raznih drugih cerkvah o slavi
lurške Matere Božje in o ozdravljenju gospoda
Miziskega.. .

XXXVII.

Gospa Miziska je imela mnogo let za svo¬
jega spovednika častitljivega duhovnika Žantija,
ki je bil dušni pastir otenskih karmeljčanek. Uže
dolgo je imela prijetno navado, da je odpirala pri
spovedi svoje serce temu jako pobožnemu in verlo
učenemu gospodu in da ga je povpraševala za
svet, kako naj bi veršila delo, keterega je oprav¬
ljala tako serčno od svojih otročjih let, delo, da
bi postala čedalje vredniša nebeškega kraljestva.

Ko je izvolil prečastiti škof Per6 gospoda
Žantija za svojega generaljnega vikarja, se ne upala
gospa Miziska nič več tako pogostoma poklicati
v hišo tega dobrega in izverstnega duhovnika, ki
je zdaj imel posla čez glavo; sama pa tudi ne
mogla k njemu iz Digoana zavoljo svoje bolezni.
Ker je bila previdna v tem, kaker v drugih rečeh,
si večkrat odreče duhovne pogovore in tolažbe,
keterih je potrebovala njena sveta duša.

107

Neki dan mu piše, naj bi jo obiskal, in pošlje
ponj z vozom.

Ko stopi v njeno izbo, dobi notri duhovnega
gospoda Miziskega.

„Častiti gospod“, reče bolnica, „rada bi vas
zadnjič povprašala za svet o novi spremembi svo¬
jega duhovnega življenja, o imenitni spremembi,
ki jo namerjam storiti.“

Gospod Miziski hoče oditi. Mati ga ustavi:

„Lehko ostaneš, moraš ostati."

Njen resni in slovesni obraz razodevlje, da
hoče zveršiti neki nenavadno imeniten sklep.

»Duhovni oče“, nadaljuje, „povejte mi po vesti
in vpričo Boga, ali še vedno mislite in hočete,
da si naj izberem za naprej, kaker spokornica,
svojega sina, častitega gospoda Viktorja Miziskega,
za svojega spovednika in vodnika, za svojega du¬
hovnega očeta ?“

„Tojeda!“ odgovori duhovnik: „in temu sinu
izročam vest njegove matere, da jo vodi od zdaj
naprej."

Gospa Miziska pogleda potem neznansko milo
svojega sina, ki mu je dala življenje in ki ga je
darovala Bogu. Gospod Miziski poklekne in ihti.

„Moj sin“, reče mati, „odslej boš moj spo¬
vednik: in s teboj bom govorila o zveličanju svoje
duše in o svoji večnosti. Od sedaj bom tvoj du¬
hovni otrok in te bom poslušala kaker svojega
duhovnega očeta

— 108  —

XXXVIII.

Trinajst mescev je tako preteklo v najslajšem
veselju. Bolezen gospe Miziske se ne premeknila
na nobeno stran, in za sedaj se ne bilo bati za
njeno življenje. Kaker apostelj, je hodil gospod
Miziski po raznih škofijah in pridigal o svojem
ozdravljenju. Potem se je vračal v stari digoanski
grad. Keder se je vernil s takšnega pridigovanja,
se je vselej veselila njegova mati lepih snopov
spreobernjenj, ki jih je poklonil Bogu: njegovi
misijoni so bili žetve... In hitro je minil dan za
dnevom, kaker mine hitro ura za uro.

Toda sreča na tem svetu nema obstanka.
Gori nad zvezdami bo stanovitna. Toliko da se
popotnik malo pokrepča in spočije v veselju min¬
ljive sreče, uže zasliši, da zopet bije ura, ki ga
kliče na delo in terpljenje. Ne preklinjevati, ampak
veselo moramo sprejemati delo in terpljenje, zakaj
to so stopnjice, po katerih stopamo kvišku proti
nebeškemu Očetu, ki nas vodi po skritih potih
svoje previdnosti in ki nas pričakuje na koncu
popotovanja.

Ker je močno primanjkovalo duhovnikov v
otčnski škofiji, je bilo pričakovati, da bo moral
škof zaupati častitemu gospodu Mizfskemu kako
gotovo in redno opravilo. Časih je mati premi¬
šljevala otožno, da bi to bilo res mogoče, in
vselej ji je takrat prišlo na misel duhovniško
opravilo v kakem samostanu. Takšna služba ne

— 109  —

daje preveč dela, in bi se prilegala veliki pobož¬
nosti njenega sina, njegovemu nagnenju do samote,
njegovi ljubezni do učenja.

Bolezen je ločila gospoda Mizlskega veliko
let od sveta in ga je imela tako rekoč zapertega
v rojstveni hiši, kaker v kaki samostanski izbici;
zatorej si je izvolil za svoje glavno opravilo, da
je molil in svete reči premišljeval. Ustrašil bi se
bil, ako bi ga zdaj potisnili na bojni vihar žup-
niške službe. Minili so časi, ko je sedel duhovni
pastir mirno v senci križa in šeptal brevirske
molitve, pasoč svoje ovce v pokoju in skoro brez
truda. Bogu bodi potoženo! zveste ovce so redke;
in zgubljenih ovec je brez števila; jagnjeta so se
sprevergla v ovne; volkovi napadajo ovčarno in
pastirja; brezbožnost se je razširila mej narodi;
sovražne strasti so se polastile uredov, uprav in
deržav. . .

Povejmo precej, da se dobri duhovnik ne bal
truda in nevarnosti; toda vedel je v svoji poniž¬
nosti, da tudi najboljša in najbolj vneta volja po¬
trebuje skušnje; in videlo se mu je nekam pre-
derzno, nagloma zapustiti dolgo samoto in lahko¬
miselno prevzeti tiste velike težave, za ketere se
ne pripravljal nikoli v svojem življenju, in keterih
tudi najbolj vneti duhovniki ne zmagajo vselej.
In ravno takrat je vse govorilo v tistem kraju o
silnih okoliščinah, ki so primorale župnika nekega
imenitnega mesta v škofiji,.župnika šanjiskega, da
se je odpovedal fari.

110  —

Ta odpoved župnika šanjfskega vznemiri močno
gospoda Mizfskega. Mislil je sicer, da mu v za¬
četku duhovniškega delovanja preti samo kaka
preprosta kaplanska služba ali pa kaka majhina
fara na kmetih; vender se je bal in si je govoril
po pravici, da tisti, keteri še ne nikoli sukal
vesla, tako lehko zadene s čolnom na ribniku ob
deblo kakega drevesa, kaker na velikem jezeru
ob skalovje.

Prečastiti gospod Per6, škof otčnski, je po¬
znal to mišljenje in te ponižne želje.

XXXIX.

Častiti gospod Mizfski je dobil pisanje, da
naj pride k svojemu škofu v petek, 25. kimavca.
Sel je. Iz škofije se je vernil domov jako vzne¬
mirjen in skoro preplašen.

Zakaj? To nam pove pismo, ki so mu ga
škof pisali dva dni pozneje.

„Ljubi gospod!

„Kar sem Vam obljubil v petek, sem tudi
„storil za Vas vestno, da ne bilo bolj mogoče.
„Vse pomiselke, ki ste mi jih naveli, sem raz¬
ložil svetovavcem svojim; nič nesem zamolčal
„ali prikril; zagovarjal sem Vašo stvar, dasi
„zoper svojo voljo. Pa nesem nič opravil. Ško¬
fovski svetovavci, ki znajo bolj razsoditi to
„reč kaker jaz, so rekli, da se mora ukloniti

Ul

„gospod Mizfski, o keterem vedo, da je pokoren
„svojemu škofu, kaker sin.

„Zato Vam mislimo izročiti faro šanjfsko,
„in bomo skrbeli, da Vam damo v pomoč ka-
„kega verlega kaplana.

„Če Vam je težko, da Vas silim na takšno
„faro, odpustite mi, ljubi moj gospod; in lurška
»Mati Božja bo pokazala, kaker upam, da smo
„Vas poslali na pravo mesto.

„Blagovolite sprejeti moja čustva vdanosti
„v Jezusu Kristusu, Gospodu našem.

»V Otenu, 27. kimavca 1874.

„Adoljf Ludovik, škof otenski.“

To pismo je jako vznemirilo digoanski grad
in je vzbudilo najrazličnejša čustva v grajski
rodbini.

Oče je bil zadovoljen z naredbo škofovo.
Ničkaj rad ne bi bil videl, da bi bil njegov sin
duhovni pastir samostanskih oseb. Morebiti se je
bal, da ne bi kaker samostanski duhovnik še sam
šel v samostan ter prestopil k redovnikom. Humbert
je bil tudi zadovoljen, ko je videl, da močno čislajo
bratove čednosti in zmožnosti, ker mu izročajo
eno najtežavniših mest v škofiji.

Toda vse drugači sta mislila in čutila gospa
Mizfska in gospod Viktor. Pervo trenotje sta oba
dva osopnila: duhovnik, ker se je spomnil svoje
nezmožnosti; mati, ker se je ustrašila ločitve.
Zadnjih trinajst mescev je bilo za gospo Mizfsko
kaker prelepa zelenica v puščavi njenega živ-

112  —

Ijenja. Srečno je živela z ozdravljenim sinom, ki
je postal njen spovednik in njen duhovni oče.
Dala se je premotiti, da se je popolnoma pre¬
pustila le tej prezgodnji sreči in le temu skoro
nebeškemu veselju . . .

Videlo se je, da je za trenotje oslabela
„močna žena“. Pa bilo je le trenotje — samo
nekoliko ur silne zbeganosti in notranjega boja —
čas, da se premaga in si pridobi novo krono, ako
bi tudi morala pri tem umreti.

Hrabra kristjanka je oserčevala svojega sina,
ki ga je potlačila žalost. Govorila je sama sebi,
in tudi njemu je ponavljala besede, ki delajo svet¬
nike, prave junake in močenike: „Je uže volja
Božja!“

„Res, Viktor, je uže volja Božja! Lurška Mati
Božja te ne ozdravila za počitek, ampak za delo,
ni za mene, ni za tebe, ampak za ljudi. Ona te
pošilja k njim in li bo dala moč.“

Tako je govorila mati in polagala v srce
svojega sina čustva, ki jih je sama imela. Živila
ga je nekedaj sč svojim mlekom, in zdaj ga po¬
življa sč svojo dušo.

Gospodična Genovefa je odšla nekam iz Di-
godna pred nekoliko dnevi.

Tu podajemo pismo, ki ga ji je pisal njen
brat tjeden pozneje, in ki nam kaže, kako blagi
so bili ti ljudje:

„Ljuba moja sestra! Zopet sem bil pri škofu.

„Jako dober je bil. Govoril sem mu o sebi

— 113  —

*

„odkritoserčno, kar mi je v veliko tolažbo; pa
»njegovi svetovavci in on so sklenili za terdno,
„da moram prevzeti šanjisko faro.

»Vidim, da mi je odločila to mesto sama
„sveta Devica: ne mogoče o tem dvoj iti. Mati
„Božja hoče poskusiti mojo vero in moje serce.
»Njen sem; vse bom storil, kar bo hotela. Pri¬
pravljen moram biti na vse: na poniževanje
„kaker na čast; na mir ali na nemir, na brid¬
kosti ali na veselje.

»Škof, farani, petnajst župnikov mojega
»okraja, duhovščina naše škofije, deželski go¬
spodje: vsi, vsi pričakujejo, da bom živel in
»deloval kaker svetnik. Lurška Mati Božja me
»pušča na sredi razburkanega morja: ona sama
„mi lehko pomaga, da dospern srečno v pri¬
stanišče. Nanjo moram zaupati brez konca in
»kraja in brez pomišljanja. Kako srečen bi bil,
„ako bi mogel zveršiti z njeno pomočjo vse,
„kar sem dolžan dobrega storiti!

„Kaker je videti, so mati zadovoljni; očetu
„je to tudi popolnoma po godu; Humbert je
Jako vesel, ker me čislajo tako močno. Kaj
„pa ti misliš o tem strašnem bremenu ?

»Sanji ima 4400 prebivavcev, silo slabo
»cerkev, uborno župnišče z jako majhinim ver-
„tičkom. Služba je težavna. Brezmadežna De-
„vica me je počastila močno, da me pošilja
»tjakaj, dasi nesem sposoben za takšno službo,
„in morebiti me pošilja ravno zato, ker nesem

114

*

„sposoben . . . Ona si bo uže vedela pomagati,
„da ne bo osramočena zavoljo mene: pod nje-
„nim svetim varstvom sem. Z Bogom, ljuba
„sestra."

XL.

Dva ali tri mesce se je mudilo pri vladi po¬
ročilo o imenovanju novega župnika; zato se je
veršilo šele 17. prosinca vmeščenje častitega go¬
spoda Miziskega v šanjiski cerkvi.

Škofovski provikar,') gospod Gardet, nad¬
župnik svetovincenški v Šalčnu,*) ga je prišel
vmeščevat v imenu prečastitega gospoda škofa, ki
je bil ravno takrat bolan. V svoji pridigi je po¬
pisal, kakšen mora biti katoliški duhovnik, pravi
poslanec Božji. Mej drugim je rekel:

„Ta duhovnik pride k vam v svitu velikega
„čudeža, ki se je zgodil nad njim. Bog nekaj na-
„merja vselej, keder stori kak čudež; ne stori ga
„pa zavoljo kakega navadnega človeka, ampak
„zavoljo takega, keteri je to zaslužil sč svetostjo

*) Provikar je namestnik generaljnega vikarja. Na
Francoskem ima vsaka škofija ne samo svojega škofa,
ampak tudi generaljnega vikarja, ki je škofov namestnik
ali pomočnik. Ker pa v nekaterih škofijah generaljni vikar
ne more zmagovati vsega dela, dobi na pomoč enega ali
dva provikarja. Provikar ima tisto opravilo, kaker gene¬
raljni vikar. Opomnja prelagateljeva.

’) Šal6n, ki se tudi Šal6nsirs6n imenuje, ima 22.770
prebivavcev. Cerkev sv. Vincenca je stara; nekaj njenih
najimenitniših delov je iz 12. stoletja.

Opomnja prelagateljeva.

115 —

»svojega preteklega življenja, in keterega je od-
„ločil za velike reči..’)

Potem stopi na pridižnico tudi gospod Mi-
ziski. Poklekne, pomoli nekoliko in se obrne proti
ljudem, ki bodo odšle njegova rodovina. Močno
je bil ginjen.

„Ravnokar“, reče svojim faranom, »ste slišali
pobožne in učene besede, ki so vam kazale po¬
dobo pravega duhovnika, župnika po volji Božji...
V vsej prostosti svoje duše sem obetal, da bom
tak duhovnik: obetal sem Bogu in Božji Materi.

»Kar ne bi bil mogel nikedar pričakovati, to
se je zgodilo: prišel sem k vam za župnika, in
odšle bom moral skerbeti za vaše duše ... Se
nikoli nisem bil v nobeni duhovniški službi.
Dvajset let sem bil bolan: oči mi neso nič več

*) Semaine Religieuse  otenske škofije, 30. prosinca
1875. Natanko smo naveli govornikove besede, ki so bile
gotovo resnične glede na posebno okoliščino, v keteri so
bile izrečene; vender naj nam bo dovoljeno povedati, da
jim ne pritrjujemo popolnoma in da jih nočemo sprejeti
za splošno pravilo. Ne potreba, da bi moral svet biti tisti
človek, nad keterim se zgodi čudež. Zgodi se časih tudi
nad takšnimi, ki so mlačni, hudobni in sami na sebi ne¬
vredni take milosti. Pisatelju te knjige, ki je bil nekedaj
ozdravljen, ne treba drugega kaker pogledati samega sebe,
pa se prepriča, da Božja Previdnost ne dela čudežev samo
nad pravičnimi, ampak tudi nad grešniki. Dela jih tudi
nad brezverci in celo nad pogani: za dokaz nam je bogo¬
kletnik Makari, ki je nagloma ozdravel v Lavoru; za do¬
kaz so nam carigrajski Turki, kijih je uže veliko ozdra¬
velo zadnje čase v svetišču, sezidanem v njihovem mestu
na čast lurške Matere Božje.

— 116  -

rabile. Enajst let nesem bil tako srečen, da bi bil
maševal. Več let sem bil zamolkel, da nesem mogel
govoriti. Vdal sem se v bolezen, nesem pričakoval
pa tudi ne prosil zdravja. Molili so zame, da bi
ozdravel, in so me skoro prisilili, da naj prosim
zdravja, in lurška Mati Božja mi ga je priskerbela.

„Sprejel sem z veseljem to veliko milost, in
■ vsak dan zahvaljujem dobrotljivo Mater Božjo . . .
Pa zavoljo vas, bratje moji, mi je naklonila
zdravje, zavoljo vas, ki boste in ki ste uže moja
perva in moja najdražja ljubezen. Zato vam dam
vse, kar imam: dneve svoje in noči svoje, zdravje
svoje in moči svoje, ki sem jih zopet dobil v
lurški Jami. Zapustil sem rodovino svojo, pri-
jatele svoje, misijonsko opravilo, ketero sem ljubili
in storil sem vse to zavoljo vas in z veselim
sercem. Ne bom gledal nazaj, ne bom gledal na¬
prej, pazil bom samo na brazdo, ki jo imam vre¬
zati v vaših dušah; in pri tem imenitnem opravilu
se zanašam samo na Marijo. Ne, ne! hvala Bogu!
nesem zaupal v samega sebe. Lurška Mati Božja
naj nadaljuje čudežno svoje delovanje. Ona, brez¬
madežna Devica, bo duhovni pastir te fare ; želim,
da bi bila čaščena in ljubljena mej vami, želim
da bi bila vaša kraljica . .. Res, ljubi moji bratje,
dali ji boste vsa svoja srca in jo boste častil
kaker dobri otroci. In ona bo zveršila tisto, kar
je začela v Lurdu za zveličanje vaših duš.

„Vsak dan jo bom prosil za vas. — Prosil
jo bom za vas, starčki, ki ste osiveli zavoljo let

117

in ki se bližate raju, da bi podaljšala in blago¬
slovila večer vašega življenja; prosil jo bom, da
bi vam prihitela na pomoč ob strašni smertni
uri in da vam potem odpre nebeška vrata. Prosil
jo bom za vas, možje, ki ste v najboljših letih,
ki prenašate težo dneva in ki pogostoma veliko
terpite in skerbite za vse potrebe sedanjega živ¬
ljenja: prosil jo bom, da bi vas podpirala, raz¬
svetljevala in vodila. Prosil jo bom za vas, mla¬
deniči, ki ste v skušnjavah in v viharjih mladosti,
da bi vas obvarovala vsega hudega, in da vam
izprosi milost, da bi prav rabili velike moči, ki
kipe v vas. Prosil jo bom za vas, dekleta, da ob¬
varuje vašo lepo nedolžnost vsake nevarnosti in
da vas vžge v Božji ljubezni. Prosil jo bom za
vas, otroci, da bi rastli po njeni priprošnji, kakor
njen Božji Sin Jezus, v modrosti, v starosti in v
milosti, pred Bogom in pred ljudmi. Prosil jo
bom za tiste, keteri so zašli, da jih privede zopet
na pravi pot; za hudobne, da jih spreoberne; za
dobre, da postanejo še boljši ... Pa tudi vi jo
prosite zame, naj mi da nekoliko svojega serca,
da bi vas ljubil bolj in bolj, nekoliko svoje moči,
da bi vam služil čedalje zvestejše.' 4

Tako apostoljske in očetovske besede jim je
mej drugim govoril. Cerkev je bila natlačena.
Ljudem so igrale solze v očeh.

Popoldne prinese železnični služabnik v žup¬
nišče neki zavitek ali neko pisanje. On je bil
eden tistih, ki so prenašali pred poldrugim letom,

10

— 118

po noči 6. velikega serpana, mertvoudnega du¬
hovnika z voza pred čakavnico in izpred čakav-
nice v vagon, ko je romal v Lurd po zdravje.
Spominjal se je še vseh teh podrobnosti in jih je
tudi pravil ljudem. In sedaj se ne mogel nagledati
ravno tistega duhovnika, ki je ozdravel čudežno
in ki je postal, po neki posebni naredbi Božje
Previdnosti, župnik v oni fari, v keteri se je
pervikrat ustavil na svojem težavnem popotovanju.

Vsi kristjani v šanjfski fari so se veselili,
še celo brezverci. To vmeščenje čudežno ozdrav¬
ljenega človeka, besede njegove perve pridige, ki
je obudila v dušah najplemenitiša čustva, so na¬
povedovale najsrečnišo prihodnost. Ves tisti veseli
dan je šel le en glas mej ljudmi, glas, kakeršnega
slišimo, keder se prikaže na jasnem nebu svetla
jutranja zarja, glas: „Toje začetek lepega dneva!“

Pa na svetu se vse obrača, kaker zemlja, ki
se verti okrog svoje osi in ki se skrivnostno
premika iz svetlobe v tamo in iz tame v svetlobo.
Mejtem ko se je prikazala lepa juternja zarja v
Sanjiju, se je spuščal polagoma žalostni večerni
mrak na stari digodnski grad.

XLI.

Nekaj dni je še le preteklo, odkar je nastopil
gospod Miziski faro, ko se nagloma shujša nje¬
govi materi serčna bolezen, ki jo je provzročila
radost nad velikim čudežem, — bolezen, ki je

— 119  —

srečni čas ne ozdravil, ampak samo ustavil. Nova
jako nevarna znamenja se pokažejo, in zdravniki
spoznajo hitro, da se bliža bolezen žalostnemu
koncu.

„Leše nekaj mescev bo živela", so govorili.

„Močna žena" stopa navzdolu po zadnji ster-
mini, gre po potu, ki vede h grobu, in pri tem
je čisto mirna in vesela, kaker je bila ves čas
svojega življenja.

„Ke bi morali jutri umreti", vprašajo nekega
svetnika, 1 ) ki je ravno delal z rokami ali s pe¬
resom, „kaj bi storili?"

„Nadaljeval bi svoje opravilo."

Gospe Miziski ne bilo treba spreminjati in
tudi ne nič spremenila svojega vsakdanjega dela.

Kar je delala preje, to dela sedaj. Razve¬
seljuje se z Bogom, bere, premišljuje in moli;
vodi gospodinjstvo; verši dela usmiljenja; pomaga
siromakom in bolnikom. Bolezen njena je bila
takšna, da ji ne bilo treba zmirom ležati; tudi

‘) Morda je tu mislil gospod Lasčr na svetega Korlja
Boromčjskega. Ko je ta svetnik igral bilijar sč svojimi pri-
jateli, je eden izmej njih zastavil vprašanje: „Kaj bi storili,
ke bi nam bilo zdaj naznanjeno, da bomo stopili čez eno
uro pred sodbo Božjo?" Eden je rekel: Jaz bi vzel v roke
brevir in bi omolil svoje molitve." Drugi je odgovoril
tako: Jaz bi šel hitro k spovedi." Sveti Korelj je pa
dejal: Jaz bi skončal to igro, ki sem jo začel iz tega
dobrega namena, da bi se Bogu prikupil."

Opomnja prelagateljeva.

10 *

120  —

sedela je lehko v naslanjači. Bil je samo en raz¬
loček: zdaj so morali hoditi k nji tisti, keterim
je ona nekedaj hodila naproti. Kldvdija je vodila
ubožce k stolu, na keterem je počivala za smert
bolna gospa.

Dva dni pred svojo smertjo je še obvezala
rane Jezusu Kristusu v osebi nekega ubožca iz
okolice. Z oslabelimi svojimi persti položi in pri-
terdi cefranje in obvezo. Junakinja ljubezni umira
na bojišču.

Časih jo obišče njen ljubi sin. Koliko sladkih
in grenkih ur sta preživela skupaj!

7. malega serpana pošlje ponj v Sanji.

»Gospa vas želi videti", mu reče služabnik.

„Ali jim je slabše?"

»Ne vem."

Častiti gospod Miziski prihiti nemudoma.

„Sin moj“, mu reče, »denes hočem urediti
vse svoje reči, duhovne in časne."

Potem se spove sinu, keterega je bila po¬
slala lurški Materi Božji tako slabotnega in tako
bolnega, in keterega ji je Mati Božja nazaj po¬
slala tako zdravega. Duhovnikovi modrosti in
moči zaupa vse svoje težave ali svoje nepokoje,
in izlije zadnjič svojo dušo v njegovo, preden od¬
ide s tega sveta. In keder ugane iz kakšnega
znamenja, da razriva velika žalost serce njenemu
sinu, tedaj mu reče ljubeznivo:

„Ljubi moj Viktor, bodi serčan !“ In nadaljuje
svojo spoved.

121

„In zdaj“, povzame, ko dobi odvezo, „zdaj
moram urediti tudi časne reči.“

To reče in da Viktorju ključ od pisavne
mize, da je pregledal pred njenimi očmi različna
rodbinska pisma, ki mu je o njih dajala navodila
in pojasnila. Njen spomin je jasen, duh miren,
beseda čista in natančna; časih se nasmehne: luč
le te svetiljke je bleščala neprenehoma v navadni
svoji svetlobi.. .

Ta veliki pokoj, ki ne zapustil bolnice ves
čas njene bolezni, pomiri nekoliko sinovsko serce
gospoda Mizlskega, in dasi mu ne odvzame žalosti,
vender mu neznansko osladi pogovore zadnjih
tjednov ali zadnjih dni . . . Zdravniki so obupali,
on je pa še nekoliko upal. So resnice, keterih
serce noče videti.

Gospa Miziska mu izroči nekaj denarja za
nekega bolnika, da bo mogel romati v Lurd:

„Molil bo ondi zame", pristavi.

„Za vaše zdravje", doda sin.

Ona zmaje z glavo in ponovi resno:

„Molil bo ondi zame ..

Ker je imel gospod šanjlski v Sanjlju bol¬
nike, keterih življenje je bilo v nevarnosti, ne
samo glede na telo, ampak tudi glede na dušo,
zato se je moral tjakaj verniti še tisti večer. Pa
ko se je ravno mislil odpeljati v svojo faro, da
bi se drugi dan spet povernil v Digodn, in ko je
šlo lepo maloserpansko sonpe proti zapadu, se
oberne k njemu gospa Miziska:

122

„Moj sin ££ , mu reče, »prišel je čas, da se mi
podeli zakrament svetega poslednjega olja, in
hočem ga prejeti iz tvojih rok.“

■ „Zakaj pa uže, mati!“

„Moj otrok, bodi serčan! Ura je prišla . . .“

Sin uboga in jo pride devat v sveto olje.
Vsa rodbina se je jokala.

Gospa Miziska sama je vodila svojega sina,
ki je bil ves zbegan in ki ga je jok silil. Poma-
zilil je sč svetim oljem tiste materinske oči, ki
so se vpirale tako pogostoma ves čas življenja v
podobo Jezusa Kristusa; tista ušesa, ki so, mej
hrupom in šundrom tega sveta, poslušala ubrane
nebeške glasove in nauke svete Cerkve; tista usta,
ki so razširila toliko resnic in potolažila toliko
žalosti; tiste noge, ki so poznale tako dobro steze
do ubogih in ki so hodile po pravem potu; tiste
dobrotljive roke, ki so dajale miloščinjo in ob¬
vezovale rane toliko bolnikom. Pripravljal je za
smert ono, od ketere je prejel življenje; delal je
priprave, da bi dejali v rakev ono, ketera ga je
polagala svoje dni v zibko.

Ko je bilo vse storjeno, reče svojemu sinu:

„Zdaj sem v redu, in vse reči so zveršene . . .
Verni se v svojo faro. Ondi so duše, ki te po¬
trebuj ej o. “

Duhovnik je bil tako zbegan, kaker je bila
mati mirna. Poprosi jo, da bi smel še ostati.

„Ne!“ reče, „biti moraš v Sanjfju pri tistih,
ki umirajo . . . Jaz sem uže pripravljena. 4 '

123  —

Serce je pokalo gospodu Miziskemu. Še jo
poprosi:

„Naj bom še pri vas! Pustite me pri sebi!“

„Kako! ali ti zmanjkuje serčnosti?" reče
mati. „Bog te kliče tjakaj! . . .“

In močna žena poljubi svojega preljubljenega
sina v slovo.

Ko je odšel, je odmeknila z okna zagrinjalo,
je ostala ondi in gledala za njim toliko časa,
dokler se ne skril voz, na keterem se je odpeljal,
in dokler je slišala iz daljave cingljanje konjskega
kraguljčka. Potem se ji udero iz oči solze.

Kmalu nato jo strese mrzlica. Vso noč je
povpraševala po Viktorju ... Oh! ko pride Viktor
drugi dan, je uže spala njegova spoštovana mati
večno spanje. Ležala je na mrtvaškem odru . . .

XLII.

Odkar je umerla, je minilo uže šest let. Grof
Mizfski in njegov sin Humbert počivata poleg
čudovite kristjane, ki smo jo poskušali opisati,
kako je bila ljubezniva in močna.

Simforijan Miziski, Humbertov sin, prebiva
v gradu digoanskem. Njegova sestra Marija se je
poročila z grofom Prinleskim, in pride večkrat
domov pogledati z vsemi svojimi. Da hodijo eni
in drugi po dobrem potu, jim. ne treba drugega,
kaker pobirati stopinje za rajno materjo.

124

Ko je bila gospa Mizfska še živa, so hodili
k nji bolniki po zdravila in siromaki po miloščinjo,
pa ne po ovinkasti cesti, ampak po stezi, ki vodi
skozi gozd in po keteri se preje pride v grad.
Ondi, kjer se zavije steza v gozd, stoji steber, in
na njem je žapisano ime, ki so ga dali hvaležni
okoličani tisti blagoslovljeni stezi: „Pot dobre
gospe."

Naš prijatel, častiti gospod Antoan, je postal
najpreje profesor bogoslovja v Otenu, in zdaj je
ravnatelj deškega semenišča v Sofaju; 1 ) ondi pri¬
pravlja mladeniče za duhovski stan, in stoterno
povračuje Cerkvi dobroto, ketero je sam prejel
od nje.

Gospodična Genovefa Mizfska si je zgradila
hišico poleg župnišča v Sanjfjii in opravlja dobra
dela z bratom vred.

Gospod Miziski je hotel, kaker je povedal
svojim faranom uže pri pervi pridigi, da bi bila
lurška Mati Božja vsegdar njegova pomočnica in
kraljica njegove fare. Prestol, ki jo je nanj po¬
sadil, podoben je tistemu, keterega si je sama iz¬
brala v znožju pirenčjskega gorovja. Častiti gospod
Miziski je naredil v svoji cerkvi nekako masa-

*) Deško semenišče je na Francoskem močno tako
urejeno, kaker pri nas. Dijaki stanujejo pod isto streho;
eni plačujejo postrežbo, drugi ne. Profesorji neso sve¬
tovni, ampak duhovni. Vsi dijaki ne postanejo duhovniki
pač pa.neketeri Francozi pravijo deškemu semenišču „la
maitrise". Opomnja prelagatelja.

125  —

bjčlsko Jamo s kipom lurške Matere Božje. Pred
to Jamo je oltar, in tisti, ki toliko časa ne mogel
hoditi, pride pred ta oltar vsako jutro, da zahvali
svojo Pomočnico in da jo povpraša: „Kaj hočeš,
da denes storim ?“

Vse svoje serce, vso svojo učenost in vse
svoje moči rabi za obdelovanje vinograda, kete-
rega mu je Bog izročil. Trudi se, da spreobrne
sedanji rod, in žertvuje svoje imetje za mladino,
da izgoji boljši rod. Sezidal je na svoje troške
velike šole, kjer se uči na stotine otrok.

V teh šolah ga je videti vsak dan; — časih
gre pogledat v Digodn; — vsako leto roma v
Lurd, ob obletnici svojega čudežnega ozdravljenja.
Keder pride nadenj kakšna žalost, tedaj si vselej
potolaži in oserči dušo s tem, da pogleda v pri¬
hodnost in da se spomni preteklosti.

Gospod Miziski je uže odšel po plačilo v
večnost.’) Journal de Lourdes  je pisal ob nje¬
govi smerti 31. vinotoka 1897 tako le: „Gospod
Miziski, župnik, se je porodil leta 1828, umeri je
pa te dni. Odkar je ozdravel po čudežu, je bil
zdrav kaker riba. Porabljal je zdravje v to, da
si je prizadeval za svetost in da je razširjal okrog
sebe lepi duh čednosti. Pridno je obiskaval lurško
Jamo, da je zahvaljeval Mater Božjo in oznanjeval
njene dobrote. Zdaj jo slavi v nebesih.“

V Bretuzu, sečna 1882.

') Dodatek prelagateljev.

JAiz&p
iz  Lovora.

Mi podpisani:

Kor el j Makari, mizar, sin Frančiška
Markarija;

Marija Bonafuz, rojena Makari, sestra
njegova;

P. Bonafuz, profesor v malem semenišču,
sestric njegov;

smo prebrali povest imenovano ,,Mizar iz La-
vora“ in pričujemo, da je vsa resnična. Do¬
godki, ki jih opisuje, so prav takšni, kaker
jih je pripovedoval Frančišek Makari,  —
takšni , kaker smo jih mi, udje njegove rod¬
bine, videli na lastne oči, — takšni, kaker so
znani vsemu lavčrskemu mestu.

V Lavčrju, 7. rožnega cveta 1882.

Karelj Makari.  — P. Bonafug.  —
Marija Bona fug.

faz podpisani, nadžupnik lavčrski, se
pridružujem rodbini Makarijevi, in poter-
jujem , daje  resnična povest gospoda Henrika
Laserja.

V Lavčru, 16. rožnega cveta 1882.

Rok,

nadžupnik lavčrski.

Velespoštovani gospod Laser!

Blagovolili ste me poklicati za pričo . .  .
Radovoljno in is serca rad Vam pričam.
Vaša povest opisuje popolnoma resnično do¬
godek , ki ho vedno eden najslajših spominov
mojega duhovniškega življenja  . . .

Naj Vam povem, kako se je Vam posre¬
čilo podati živo sliko Frančiška Makarija.
Ko sem prebiral Vašo povest , sem govoril
sam pri sebi: To je res on! To je njegova
krepka in živa beseda; to je njegova bistra
in pogomna podoba .. . Strani , ki ste mi jih
blagovolili posvetiti, bodo koristile (o tem sem
prepričan) vsem onim, ki bodo tolikanj srečni ,
da jih bodo prebrali; in tako boste imeli novo
zaslugo za čaščenje svetega brezmadežnega
spočetja Marijinega.

Blagovolite, gospod , sprejeti izraz mojega
najodličnišega spoštovanja.

V Lagrdvu, 25. prosinca 1883.

J. Kug,

župnik lagrdvski (v škofiji albijski).


(

Ar


Mizar iz Lavora.

i.

Ilprančišek Makari je bil svoje dni vesel mizar¬
ji? ski pomočnik. Govoril je živo in veselo, in
nobeden ne bil bolj kaker on vedno pripravljen,
veseliti in smejati se. Imel je urne noge, in je
prehodil precej krajev na Francoskem; bil je v
Nantu, v Kanbrčju, v Nimu, v Marseju, v Lijčnu.
Imel je spretno roko, in se je hitro izučil mizar¬
stva do dobrega.

Kaker dober delavec in vesel tovariš je ljubil
delo in ne zaničeval veselja. Predsodki ga neso
motili. Ko je prebral nekaj slabih povesti in nekaj
hudobnih časnikov, je postal modrijan, koliker ga
je bilo. Otresel se je hitro in do dobrega prazne
vere. Vergel je vso vero čez plot in se je tako
znebil bremena, da bi lažje stopal po potu živ¬
ljenja.

Če je dalje prišel po svetu, da bi se bolj
izučil v svojem rokodelstvu, bolj je lezel v neje¬
vero. V cerkev ne pogledal. Le malo je prepeval
svete pesni: drugačne pesence so mu bile bolj
po godu.

— 132

Keder mu je govorila o molitvi kaka dobra
ženica, pri keteri je imel stanovanje in hrano, je
odgovoril nemudoma takšni bogomoljki:

„Delo, to je molitev!"

Izgovarjaje take besede ne pomislil na drugo
stran resnice: „Molitev je tudi delo."

Gledč na vero, kaker tudi v drugih rečeh,
ne mogel njegov ognjeni značaj prenesti ni mlač¬
nosti, ni srednjega pota. Tako je Makarf poderl
jako naglo slabotno ograjo, ki loči malomarnost
od sovražnosti.

Priznati moramo, da je bil sicer dober mla¬
denič, nagle kervi in odkritoserčen. Kamerkoli je
prišel, povsod so ga imeli radi zavoljo njegovih
lepih lastnosti. Bil je pošten in prijazen, postrež-
ljiv nasproti vsakemu tovarišu in brez hinavščine,
obdarjen s tisto prirojeno duhovitostjo in tisto
lepo ognjenostjo, kakeršno vidimo pogostoma pri
prebivavcih južnih krajev. Lehko se je vnel za
vse, kar se mu je videlo plemenito in dobro. Znal
je imeti sočutje s siromakom. Precej je bil pri¬
pravljen podpreti s svojo krepko roko vsakega,
ki je bil slabši od njega, in pomagati z denarjem
vsakemu, ki je bil ubožniši od njega.

Precej je bil pa tudi pripravljen zrojiti. Vsaka
najmanjša zopernost ga je vzdignila. Keder se mu
je stružeč oškerbil ali mizarski stol omajal, keder
je naletel na gerčasto desko, je vselej zavpil ne¬
jevoljno, in to vpitje je bilo gotovo kakšno pri-
duševanje, preklinjevanje, bogokletje.

133  —

Neki ptič, papagdj po imenu 1 ), izgovarja ka-
terikrat strašne kletvine, ki se jih je naučil od
pomorščakov, ko se je ž njimi prepeljaval po
morju; še hujše kletvine so pa odmevale v de¬
lavnici Frančiška Makarija, od jutra do večera,
mej škripanjem žag in mej udarci kladiva.

II.

Tako je hodil kaker mizarski pomočnik osem
let od mesta do mesta, da bi se izuril v svojem
rokodelstvu, potem se je vernil leta 1833. v svoj
rojstni kraj Lav6r. 2 ) Ostalo mu je samo še toliko
kerščanske vere, da je zaželel zakrament svetega
zakona.

Povejmo precej sedaj, da je zahteval odločno,
naj bi bile ženske pobožne, dasi je zameta val zase
in za moške sploh vsako Božjo službo. Neketeri
so se hoteli ž njim prepirati o tej reči in so mu
razlagali, da si nasprotuje; ali on jih je zavračeval
s kaj nepričakovanimi dokazi.

‘) Frančišek Erjavec piše o tem ptiču: „Papagaju
je prirojen nagon oponašati različne glasove. Kaker sliši
človeka, tako tudi on pokašljuje, zeva, kiha, herka, smeje
se in zdihuje. Nauči se izgovarjati besede in cele dolge
stavke." Opomnja prelagateljeva.

2 ) V Lavbru je podprefektura tarnskega departmanta.
To majhino mesto s sedmimi ali osmimi tisoči prebivav-
cev je bilo pred revolucijo glavni sedež škofije, in je imelo
srečo, da je štelo mej svoje prelate imenitnega Flešjčra,
ki je postal pozneje škof nimski.

11

— 134  —

„Ko sem še hodil v šolo“, jih zavorne smeh¬
ljaje, „takrat sem se učil v svoji slovnici, da je
,vera‘ ženskega spola, ne moškega; tedaj je vera
za ženske, ne za moške."

„Pa če spoznate, da je vera resnična in da
se prilega ženskam, zakaj se ne bi prilegala tudi
moškim in zakaj se je ne bi poprijeli tudi vi?“

„To bi bilo prav tako, kaker če bi jaz sodil,
da se kaka obleka podaje ženski, pa bi mi vi
rekli, da moram tudi jaz obleči žensko krilo."

Pravi vzrok, ki se je skrival za temi slabimi
šalami in šepastimi terditvami, je bil pa ta: bistri
Makari je zapazil na svojem popotovanju, da so
dobre kristjanke tudi dobre žene in da je ravno
nasprotno pri gospodičnah, ki nemajo vere.

Kmalu potem, ko se je bil povernil v Lav6r,
je privel pred oltar mlado in pobožno delavko,
ki je bila videti kaker ustvarjena zato, da bi ga
osrečila.

Ljubeznivost, vdanost in druge mične čed¬
nosti so jo lepšale. Ker je preserčno ljubila svo¬
jega moža, in ker je bila vneta kristjanka, se je
hotela lotiti imenitne stvari ter privesti Frančiška
v naročje svete Cerkve. Pervi mesec po poroki
sta se sprehajala neki večer pod drevjem, in ob
ugodni uri mu je govorila jako premišljeno o ver¬
skih rečeh. . . Delavec jo pa hitro^ustavi v njenem
govorjenju in ji reče:

„Ljuba moja Virginija, jaz te ljubim močno
in ti pridigaš jako dobro, — skoro tako dobro,

— 135  —

kaker gospod župnik. Da pa ne hodim poslušat
pridig v cerkev, je to gotovo zato, ker mi neso
po godu. Tedaj mi ne prinašaj pridig domov.
Imam jako stanovitne misli, — stanovitne kaker
.moje serce, ljuba moja, ki je res vse tvoje. Ne
pridigaj mi, samo ljubi me in bodi zadovoljna, da
te ljubim. Ne delaj napake, da bi hotela vsiliti
svojo vero svojemu možu, in da bi ga vedno nad¬
legovala, naj gre k maši, k spovedi in k svetemu
obhajilu. Ne razdiraj najunega miru, hote voditi in
siliti po svoji glavi onega, keterega moraš slušati.
Imela bi veden prepir, in konec vsega tega bi
bil, da bi začel sovražiti vero celo pri ženskah.“
Ubogi Virginiji so zaigrale solze v očeh.
Frančišek jo objame in reče: „Ne govoriva
tedaj več o tem, ali pravzaprav, ne govori več o
tem. Ce misliš, da jaz nemam dosti vere, priter-
jujem rad, da je imaš ti toliko več: tvoj dobri
Bog ne bo izgubil nič tistega, kar je njegovega,
ne jaz, kar je mojega. Vsaki naj dela svoje opra¬
vilo, ljuba moja ženka. Jaz bom delal zate in ti
boš molila zame. Tebi naj velja moj trud in pot,
meni pa tvoja molitev. “

Virginija je bila pametna. Razumela je, česer
ne ve veliko žen, da moža ne more spreoberniti
s hudo nadležnostjo, z vednimi prošnjami in z
mnogimi besedami; vsa ta sredstva pomagajo
redkokedaj, škodujejo pa pogostoma. Spoznala je,
da more doseči sicer pozneje^ vender gotoveje,
svoj namen s tem, če se bo čedalje bolj vadila v

n*

— 136  —

kerščanskih čednostih in če bo molila stanovitno,
terkaje neutrudno na vrata nebeška.

Mlada žena je tedaj skrila bridkost v svojem
sercu, in o verskih rečeh ne nič več izpregovorila
ni besedice.

„Odsle bom molčala", je rekla sama pri sebi,
„molila bom in čakala ure milosti. Moja edina
pridiga bo, da sama sebe poboljšam in da moža
osrečim."

In res je bil srečen Frančišek Makari.

Toda sreča je ubežen tič. Toliko da ga dobiš
v roko, uže ti uide nanagloma in zgine daleč mej
goste veje. Takšna je bila, na žalost! ubežna sreča
našega Makarlja.

III.

Sele nekaj mescev je bil oženjen in je okušal
perve sladkosti dosmertne zveze z izverstno so¬
progo, ko ga je začela dobro poprijemati neka
bolezen, ki ga je opominjala uže zadnje čase nje¬
govega popotovanja po svetu. Jako so mu otekle
žile na nogah. 1 ) Znano je, kako huda je ta bo¬
lezen. Bolnik čuti neznansko trudnost in grozno
bolečino, keder stoji. Makari je to poskušal.

Terd proti samemu sebi, se je začel boriti
proti bolezni svojega telesa.

*) Francosko se imenuje ta bolezen: varices; nemško:
Adernknoten ali Krampfadern; slovensko: krotice, kerč-
nice, otekle žile, napete žile, žilaste noge.

Opomnja prelagateljeva.

137  —

„Moje noge so lene'/ je govoril. „Hote vsta¬
jati pozno, legati zgodaj in nič ne delati. Ke bi
to bile dve dekli, bi jih vergel skozi vrata in bi
vzel druge. Pa ker jih moram ohraniti, bom tresel
močno njih lenobo, da bodo morale, rade ali ne¬
rade, spolnjevati svojo dolžnost.“

Ves Božji dan se je silil, strugaje kaker po
navadi, in nikaker ne hotel iti k zdravniku. Tako
je minilo nekoliko let. Pa neki slučaj, bolezen
njegove matere, mu privede v hišo doktorja Ro-
sinjčla.

„No, Frančišek! 0  mu reče zdravnik, „vi ste
zmirom neutruden. Nikoli ne grem po ulici, da
vas ne bi videl pri kakem delu.“

„Neutruden?“ reče Makari, „to ravno ne!
Zjutraj, kaker hitro vstanem, in ves dan imam
svinec v podkolenfcah in časih me v njiju bode,
kaker da bi vi, gospod doktor, brodili po njiju
se svojim puščalom. ’) Zvečer so mi noge vse
otekle. “

„Preveč delate, ljubi moj prijatel.“

„To recite bogatinu! Siromak ne dela nikoli
preveč. Moje dekletce in moj deček uže jesta,
kakor volkova *

„Ali morda imate na nogi kako oteklo
žilo ?“

‘) Puščalo je orodje, ki ga rabij o zdravniki, da ž njim
kri puščajo. Podobno je sulici, zato mu tudi pravijo Fran¬
cozi „lancette“, to je, majhina sulica.

Opomnja prelagateljeva.

— 338  —

„Dve imam, ki ste jako otekli: na vsaki
nogi eno."

„Poglejva!“

„Krotice imate", povzame zdravnik, ko je vse
pregledal. „Res ste žili silo otekli, in bati se je,
da otečete še bolj. V njiju se nabira in zastaja
kri kaker debele bunke. Močno se boste morali
varovati."

„Kako?“

,.Najprej si terdo ovijte noge s platnenimi
povoji in potem obujte dobro ozki dokolenki 1 ) iz
pasje kože. Nato si dajte počitek in uležite se na
posteljo, keder boste količkaj trudni."

Šipe so se stresle na oknih, tako strašno je
zaklel Makari.

„Da naj neham delati, ko sem star šele šest¬
indvajset let! Iz Frančiška Makaria hočete narediti
lepega rodbinskega očeta. Norčujete se iz mene."

Težko se je premagal, da ne pognal zdravnika.

Ne hotel slušati zdravnikovega sveta. Bolezen
se je hujšala naglo. Makari je bil ud vzajemnega
podpornega društva svetega Ludovika, zato poišče
zdravnika le tega društva. Zdravnik Segir mu je
govoril tako, kakor doktor Rosinjčl.

„Če ne storite, kar vam svetujem, pojdete
naravnost v bolniško naslanjačo. Se štiridesetimi
leti boste starček."

l ) Dokolenka (komašna)je obutalo iz debelega platna
ali iz usnja, ki zakriva golen in ki se navadno ob strani
zapenja z gombi. Opomnja prelagateljeva.

— 139

Makari je bil jako pameten. Verjel je, kar
sta mu povedala oba dva zdravnika, zlasti ker je
začel čutiti neznansko trudnost in grozne bolečine.
Kaker sta hotela zdravnika, je šel počivat časi
ter časi, pa ne brez divjanja, preklinjevanja in
ropotanja; ovijal si je noge od palcev do kolen
s platnenimi povoji, in po verhu si je obuval do¬
kolenke iz pasje kože, ki ste se z jermenom po¬
vezovali, kaker ženski nedernjak (modrec), in terdo
zadergovali.

Pa dasiravno se je bolnik tako varoval, so
se venderle razvijale krotice bolj in bolj. od leta
do leta. Ko je bil star kakih petintrideset ali štiri¬
deset let, mu je otekla na obeh nogah žila, gre¬
doča mimo notranjega členka 1 ), tako močno, da
je bila debela kaker perst. V oteklih žilah so se
mu naredile tampatam nenavadno velike bunke,
debele kaker jajce. Keder je odložil bolnik povoje,
so bile bunke videti kaker velikanske bulje. Ne¬
koliko pozneje so se napravile na nogah tudi
rane, in na rane je bilo treba polagati cefranje in
voščen fljašter.

Bolnik ne mogel odšle delati nič več kaker
nekaj ur na dan. Pogostoma je moral odnehati od

’) Vsaka noga ima poleg drugih dve žili, ki ji pri
členkih vidimo dobro tudi s prostimi očmi. Ena gre mimo
notranjega členka (od spredaj), in se imenuje notranja ali
velika žila; druga gre mimo zunanjega členka (od zadaj),
in se imenuje zunanja ali mala žila. Obe žili se imenujete
latinsko saphenae, in ste pogostoma sedišče bolezni, ka-
keršno je imel Makari. Opomnja prelagateljeva.

— 140  —

vsakega dela po mesec dni in še več, in ležati v
postelji ali na divanu. Kaker mu je napovedal
zdravnik Seglr, se je postaral prezgodaj, vsaj kar
se tiče nog, zakaj drugi život je bil popolnoma
zdrav, in duh mu je ostal živahen in mlad.

To žalostno stanje se je hujšalo počasi. Ma-
kari je videl, kako otroka rasteta okrog njega,
in se je hudoval, da ne pervi in zadnji pri delu.

„Nesem vreden četertinkerokodelskega učenca!"
je zavpil pogostoma in je strašno udaril s kladi¬
vom po mizarskem stolu.

Divjaje in škripaje si je vzel časih z nog
usnjeni dokolenki, povoje in trakove, in jih je
pometal skozi okno, kaker da bi mogel odstraniti
bolezen s tem, da je odstranil olajševavno sred¬
stvo. Pa nekaj trenotji pozneje je začel vpiti in
rjuti Ker žile in bunke neso bile nič več stis¬
njene, se je nagnalo vanje veliko kervi; in bole¬
čine so ga žgale po mesu kaker ogenj. Zdaj je
Makan' terpel kaker pogubljeni v peklu in je tudi
tako preklinjal; nato je zahteval, naj mu gredo
pobirat izmetane reči, in pri tem je razsajal tako,
kaker takrat, ko jih je lučal od sebe.

„Hitro!“ je vpil, „denite mi zopet mojo pasjo
kožo na mojo kožno psico.“

Ne rekel „denite mi zopet“, ampak le v tem
pomenu, toda veliko hujše, pa dostojnost zgodo¬
vine nam ne pripušča zapisati tistih besed, ki jih
je rabil. V noben besednjak se dosle še neso upali
sprejeti takih izrazov.

— 141

Kaker je bila žalostna njegova sedanjost, tako
mu tudi prihodnost ne obetala ozdravljenja. Po¬
vprašal je za svet še nekaj drugih zdravnikov,
zlasti doktorja Beneta: povsod in vsi so mu rekli,
da ne bo nikoli zdrav.

Ne mu kazalo drugega, kaker poterpežljivo
prenašati bolezen in se vdati. Pa Makarf ne po¬
znal poterpežljivosti, in voljna vdanost ne bila
cvetlica, ki bi bila poganjala mej grenkimi rast¬
linami njegovega verta. Grozno je preklinjal ta
delavni in silni človek, ki je moral mirovati; ta
človek nagle jeze, ki je bil se silo ugnan in zapert
mej štirimi zidovi. Razsajal je, razgrajal in divjal
od jutra do večera. V izbi je kaker germelo.

Ta vihar bolečin in razgrajanja je terpel deset
let, dvajset let, trideset let. Vseh teh trideset let
se ne vedel Makarf priporočiti nobenemu svetniku,
ali pravzaprav, še pomislil ne na to, da bi se bil
priporočil kakemu svetniku, kar je bravec uže
sam uganil; ravno nasprotno, izdajal se je vsem
hudičem od jutra do večera. Ne se spomnil nebes
drugači kaker s kletvami; in pri njem je bogo¬
kletje nadomestovalo molitev. Božje ime se je po-
gostoma razlegalo v njegovem stanovanju, pa ne
za drugo, kaker za to, da je dajal dušek svoji
divji jezi.

IV.

Vender se je v tej hiši izrekovalo sveto Ime
tudi jako tiho. — Pobožna Makarfjeva žena in

142  —

f

njegova hči Deljfina 1 ) ste molili iz vsega svojega
serca. ... In Tisti, čiger uho sliši, kar kristjan
šepta na skrivnem, je poslušal gotovo rajši le te
ponižne besede, ki neso motile tihote, kaker pa
divje vpitje obupanega delavca.

Neste pričakovali, da bi bil bolnik rešen ne-
ozdravne bolezni, tudi neste prosili, kar je bilo
nemogoče; samo to ste prosili Boga, da bi vsaj
olajšal bolniku hude bolečine in pomiril njegovo
razgrajanje.

Da ničeser ne izpustimo, moramo dostaviti še
to-le. Če se je tudi Makari tako vojskoval zoper
nebesa kaker v kakem očitnem boju, je vender
živel vedno v miru z ljudmi. V svoji zreli starosti
in na večer življenja je ostal pošten, odkritoserčen
in postrežljiv, kakeršen je bil v mladosti. . . Pri-
serčno je ljubil ženo in otroka. In res, če bi bil
takrat umeri, bi mu bili lehko po vsej pravici za¬
pisali na grobni spomenik besede, ki se bero pri
vsaki stopinji na pokopališčih in ki so v kamen
vrezane velikokrat zoper vso resnico besede: „Bil
je dober oče in dober mož.“ Jezil se je nad rečmi,
nad svojo nesrečo, ne pa nad ljudmi. Prijazen in
jako dober je bil proti svoji ženi, in keder je
prišel k njemu kak njegov otrok ali pa vnuk
(zakaj, v svojih poznih letih je postal uže stari
oče), je precej nehal razgrajati in rotiti se, pomiril

‘) God blažene Deljfine se praznuje 26. listopada.
Živela je od leta 1284 do leta 1360. Bila je tretjerednica.

Ofomnja frelagateljeva.

143

se je in se prijazno smehljal. Bil je jako dober
sosed, ljubezniv in priserčen. Siromak ne nikoli
poterkal na njegova vrata zastonj.

Makarl je imel malo; pa od tistega malega
je dajal silo rad ubožcem. Tako usmiljenega serca
je bil do drugih, da je pozabil na lastno siroščino;
vpil je zavolj svojega terpljenja, nad terpljenjem
bližnjega se je pa izjokal. Kolikrat je storil kako
reč zastonj, in vender je bilo delo zanj tolikanj
težavno! Delal si je plemenito veselje, da je na¬
redil posteljo, omaro ali mizo kakšni ubogi hiši,
ki ne imela ničeser. Kaker vdova, o keteri govori
Sveto pismo in ketero je hvalil Zveličar, je dajal,
kar bi bil kaj lehko sam porabil. Skoro bolj je
skerbel za siromake, kaker za lastne potrebe.

Keder ima brezverec takšne lastnosti, govo¬
rimo natančniše, keder ima takšne čednosti proti
bližnjemu, tedaj je njegova brezbožnost proti Bogu
samo bolj na videz. Kolne Boga, ker ga ne pozna,
ker ga ne razume, ker ima krive misli o njem.

Kaker je tudi videti njegova hudobija grozna
sama na sebi in po naši sodbi, vender ne izvira
tolikanj iz popačene volje, kaker iz zmotenega
duha in nekoliko otemnelega uma. Za takšno du¬
hovno siroščino ima Bog usmiljenje, in jo sodi
milostljivo.

Božje oči spoznajo čisti dijamant, ki je v
blatu na dnu potoka. Tako se. prigodi, da si po-
gostoma izbere usmiljeni nebeški Oče služabnike
in prijatele izmej teh plemenitih, pa zgubljenih

144  —

duš. Mejtem ko ti bogokletniki izgovarjajo bogo¬
kletja in mejtem ko ti divji ljudje razgrajajo,
pride dan milosti, ki ga je odločil Bog: tedaj jih
pokliče nagloma, kaker je poklical svetega Pavlja,
in jim reče z glasom, pred keterim morajo pasti
na kolena: „Zakaj me preganjaš ?“ Vsi se močno
čudimo, da mej tisoč drugimi izbere hišo le teh
cestninarjev, kamer hoče iti v gosti: „Zahej, stopi
hitro, dolu! denes hočem prebivati v tvoji hiši.“
— Se več! takšne siromake navede časih za zgled
onim vernikom, ki store samo to, kar je ostro
ukazanega in ki zapovedi izpolnjujejo bolj po
čerki, kaker po duhu; in če hoče le tem zadnjim
pokazati vzor, ki ga naj posnemajo, gre na cesto,
ki vodi iz Jeruzalema v Jeriho, izbere kakega iz¬
gubljenega sinu, čiger um je v zmoti, čiger serce
pa je na pravem potu, in pove svojim učencem
priliko o usmiljenem Samarijanu.

Nikoli ne pozabimo, da je imel Bog svoj
vzrok, ko je hotel, naj bi mu rekli „dobri Bog“.
Mej neskončnimi in brezštevilnimi njegovimi po¬
polnostmi je dobrotljivost nekako največa njegova
popolnost; in pred vsem je dobrotljivost tista last¬
nost, po keteri se spoznajo njegovi otroci. „Bodite
usmiljeni", govori Jezus, „kaker je vaš nebeški
Oče usmiljen... Blager usmiljenim, ker bodo do¬
segli usmiljenje!" 1 ) Zatorej se šteje k pravoverni
čredi vsaki, ki je dober, čeprav se vidi, kaker da
bi bil zunaj ovčarnice; — in nenadoma pride ne-

l ) Lukež, 6, 36. — Matevž 5, 7.

— 145 —

beški Pastir o blagoslovljeni uri, da poišče ubežno
ovco, ki nosi njegovo znamenje, in zgubljeni denar,
ki ima njegovo podobo in njegov napis: „Bogje
ljubesen .“ ] )

Bog stori tudi čudež, da reši takšno dušo in
takšno serce. Iz nevidnih krajev reče takemu
Avguštinu: „ Vsemi, beri!“  in mu postavi pred
oči apostoljsko berivo, ki ga mora spreoberniti.

V.

Dobri bogokletnik Makari je imel uže več
kakor trideset let bolezen, ki smo jo opisali.

Daši je časih še dosti lehko stal po koncu,
delal po nekaj ur in hodil nekoliko, je moral
zopet keterikrat ležati jako dolgo. To se je zgo¬
dilo zlasti takrat, keder so se rane gnojile bolj
kaker po navadi.

Ker Makari dostikrat ne mogel delati, bi bila
odgnala njegova bolezen naposled vse kupce in
naročnike in tako do kraja uničila rodbino. Da
se pa to ne bi zgodilo, je moral nekako podpreti
svoj majhini rokodelski obert. To je tudi storil s
tem, da je mizarstva izučil svojega sina Korlja,
ki ne bil za delo nič slabši od očeta. Korelj je
bil oženjen in je stanoval v sosedni hiši; pa prišel
je vsako jutro na delo, in je tako pripomogel, da
se ne ustavila očetova delavnica.

l ) I. List sv. Janeza 4, 8.

146

VI.

Okolu srede malega serpana 1871. je imel
Makarf tako hude bolečine in tako gnojne rane,
da ne mogel kar nič hoditi in da je moral šest
tjednov ležati na divanu. Njegovo telesno in dušno
terpljenje je bilo veliko: bolezen mu je zdelavala
telo, in neznanski dolg čas mu je tlačil dušo.

Hotel je brati, da bi se razvedril, in poprosi
za bukve, o keterih je slišal praviti, da so v njih
nenavadne zgodbe. Imenoval je te bukve tako
malomarno, kaker da bi bil imenoval Perdtove')
^Pravljice*  ali „ Tisoč in eno noč'' 1 ?)  Božja pre¬
vidnost je pa hotela porabiti le to slučajno berivo,
da je dosegla svojo namero.

Ko je hotel Bog pridobiti zase sina svete
Monike, je dal v roko temu modroslovcu, temu
velikanu bistroumnosti in učenosti Sveto pismo,
besede, ki jih je pisalo pero velikega aposteljna
Pavlja in ki jih je navdihnil sveti Duh. Za mi¬
zarja Makarija pa, za tega malo učenega Samari¬
jana, za tega ubogega cestninarja, za tega delavca

l ) Perot je živel na Francoskem v 17. stoletju. Mej
drugim je spisal „Contes de ma mčre l’Oye“.

Opomnja prelagateljeva.

■)  To je zbirka arabskih pravljic, ki opisujejo nazore
in vse življenje na Vzhodu. Beseda „tisoč“ ne pomeni tukaj
natančnega števila, ampak toliko, kaker „mnogo“. Le te
pravljice so prevedene v premnoge jezike, in mej njimi je
tudi naš slovenski. Opomnja prelagateljeva.

147

žuljevih rok, ki je žagal in strugal v svoji ponižni
delavnici, ne bilo potreba ni jako učenih, ni jako
slavnih bukev; ni lista kakega svetnika, ni Sve¬
tega pisma.

Knjiga, ki jo je zahteval Makari, je prišla na
svetlo še le tista leta in govori o prikazovanju
Matere Božje in o čudežih; spisal je ne kak du-
* hovnik, ampak svetovnik, navaden človek, — tudi
cestninar!

Ta knjiga se imenuje v Lurška Mati Božja “,
in prinesli so jo bolniku dosti pozno zvečer. Ko
se zbudi drugo jutro, jo vzame leno v roke in
začne prebirati perve strani; časi ter časi je po¬
nehal v branju, da je povedal, kaj naj delajo, da
je povprašal, ali so uže oddali kako narejeno
stvar, ob kratkem, da je vodil v vseh rečeh go¬
spodarstvo in rokodelstvo. Pa polagoma se zagleda
v bukve in omolkne. Videlo se je, kaker da nič
več ne vidi in nič več ne sliši, kar se godi okrog
njega. — Keder stopi popotnik z velike ceste, ki
je razbeljena od poletnega sonca, in jo zavije v
zarastel gozd, čuti, da ga polagoma objemlje tamna
senca, hlad in tihota; in ko stopa pod gostimi ve¬
jami starih dreves in po samotnih stezah, zapazi,
da je ločen od vseh ljudi in kaker da se je iz¬
gubil v veličastvenem krilu Božje prirode. Ravno
tako je čutil Makari, prebiraje bukve, da ga je
premagala neka nepoznana ginjenost, ki ga je ši¬
loma prevzela in prešinila; ravno tako je videl,
ko je bil ločen od vseh predsodkov tega sveta,

148

da ga skrivnostno objemlje oživljajoči zrak in
pričujočnost vsemogočnega Boga.

Solze se uderč delavcu po obrazu.

„Kaj! ali se jočeš?“ vikne njegova žena, ki
seje čudovala silno. „Kaj si bral tako strašnega?“

„Ljuba moja, ne morem povedati. . . . Pusti
me! pusti me!“

„Pa mi vsaj preberi nekaj strani, da bom ve¬
dela, kaj je.“

„Ne! ne! To ne mogoče! Solze mi ne dade
govoriti. . . . Pozneje bova skupaj brala, zdaj pa
moram brati samo zase.“

Videlo se je Frančišku Makariju, da se je
zbudil iz dolgega spanja, in da je hitro izginila
tema dolge noči- Nova svetloba se je delala okrog
njega, in nepričakovana luč mu je zableščala v
oči. Domovina njegova, domovina duš, na ketero
je bil pozabil uže zdavnaj, se prikaže zopet pred
njim se svojimi potoki žive vode, sč svojim
okrepčujočim mirom in se svojimi nebeškimi le¬
potami. V starem Makariju je oživela vera nje¬
govih otročjih let.

Ketera moč je pač bila tako silovita, da ga
je spreobernila? Ali tiste bukve same na sebi?
Gotovo ne! — Bukve neso nič več storile, kaker
kar stori voda pozemeljskih studencev pri svetem
kerstu; — nič več, kaker kar so storile trombe
Judov, ko se je na njihovo bučanje poderlo ob¬
zidje mesta Jeriha. Božja milost je bila, ki je to
storila in Makarija spreobernila, V ta namen je

— 149

porabila sredstvo, ki je samo na sebi brez kake
moči. Za Tistega, ki je ustvaril svet iz nič, je
vsaka reč orodje da lehko ž njo zverši dobro delo.

Vse se je nekako treslo v Makariju, ko je
prebiral razna poglavja, kjer pisatelj opisuje ču¬
dežno moč onega studenca, ki je začel izvirati v
lurški Jami na Marijino besedo.

„Tudi jaz bi ozdravel“, pravi sam pri sebi,
„ako bi mogel dobiti tiste vode!“

Vera se mu ne sama vernila v dušo; privela
je se seboj upanje.

Začel je brati bukve zjutraj, ko se je zdanilo,
in jih je prebral, ko je šlo solnce za goro.

VIL

Le ta dan, 16. malega serpana 1871, ki je
imel postati imeniten v življenju Makarijevem, je
bila nedelja, god karmeljske Matere Božje, tri¬
najsta obletnica onega dne, ko se je zadnjič pri¬
kazala presveta Devica Subiruzovi Bernardki.

„Tisti dan“, tako je pisal pozneje nekemu
„prijatelu, „me je prijela roka Božja in me je za-
„čela voditi. To je očevidno. Ravno takrat so si
„mi namreč krotice močno shujšale: ležati sem
„moral na divanu, ker nesem mogel stati brez
„groznih bolečin. Zavoljo te svoje bolezni se sam
»gotovo ne bi bil spomnil, da bi bil zapustil svoje
„ležišče: moral mi je tedaj sam Bog navdehniti
„to misel, da bi šel iz hiše in naredil nekoliko

12

150

„stopinj, ki so me imele privesti na blagoslovljen
„pot, o keterem nesem imel nič slutnje."

Zvečer je bilo, nekako ob osmih. Vročina je
močno pritiskala.

„Nič več ne morem ležati na divanu“, reče
Makarf: „iti moram na čist zrak! Idiva nekoliko
iz hiše."

„Kam hočeš, ubožec moj ?“ ga zaverne žena.
„Saj ne moreš hoditi."

„To mi ne nič mari, moje noge naj se prito¬
žijo, če se hočejo. Dosti dolgo uže terpim zavoljo
njih: naj tudi one terpe keterikrat zavoljo mene."

„Bodi no pameten!"

„Nič! Iz izbe hočem iti in se zunaj hiše na-
* sopsti poštenega zraka. Podaj mi roko."

In uže je na nogah. Rada ali nerada se je
vdala njegovi volji.

Z eno roko se opira na svojo dobro Virgi¬
nijo, zvesto podpornjo svoje starosti in bolezni, z
drugo pa na debelo gerčavo palico. Tako se vleče
težavno po ulici, ki vodi k Svetemu Aldnu, stolni
cerkvi lavčrski.

Bolečine njegove so bile grozne; pač je moral
imeti jako veliko serčnosti, da je stal po koncu
in stopal s takšno težavo.

Tako se privleče do hiše svoje sestre, gospe
Bonafuzove, ki ga zapazi skozi okno in nagovori:

„Kam pa vender greš, Frančišek?"

„Za dva polovičarja bi skočil z mostu. Raz¬
beljeno železo imam v nogah."

/

151  —

„Stopi tedaj malo k meni, da se nekoliko
spočiješ!"

„Spočijem? uboga moja Marija! .. . Nič več
ne poznam počitka. .

Izba je pri tleh. Makarf odpre vrata in se
vsede. Truden je.

Razgovarjali so se nekaj časa. O čem? Ne
vem, in na tem tudi ne dosti ležeče.

Zvečeri se, in ljudje se neso mogli nič več
spoznavati po obrazih.

En duhovnik gre po ulici. To je vikar stolne
cerkve, gospod Kuz.')

Ko stopa mimo odpertega okna, spozna glas
mizarjev, ki se je razločil dosti dobro: bil je čist
in kratek

„Kaj, Makari, ste vi tukaj ? ££  zavpije z ulice...
„Tedaj ste uže bolj zdravi ?“

„Nasprotno, še slabši sem, duhovni gospod.
Rad bi vam prodal kožo svojih nog. Pa vam po¬
vem, da ne veliko prida. Ima krotice, bunke in
rane. Spredaj, zadaj, na levi, na desni, na členkih,
na mečah, od pete do kolen je luknjasta kaker
stara noga vica.“

Gospod Kuz stopi v hišo. Prigovarja Makarlju,
naj bo poterpežljiv in naj se vda v voljo Božjo.
Po kratkem pogovoru vstane, da bi se poslovil.

‘) Gospod Kuz je zdaj župnik" v Lagravu, pri Ga-
Ijaku, v alblski škofiji.

12 *

— 152  —

„Moram iti domov“, reče, „da se pripravim
za pot. Jutri odrinem k lurški Materi Božji. In
rad vam bom opravil, če mi hočete kaj naročiti."

Pri besedah „lurška Mati Božja“ vzdigne
Makari glavo nagloma.

»Resda, jaz bi nekaj prosil! Ako ima sveta
Devica sočutje do nesrečnih, tedaj se me lehko
usmili. Povejte ji, da je v Lavdru ubog siro¬
mak, ki ima gnile noge, in da naj ne pušča člo¬
veka v tem stanju, keder mu lehko pomaga. Po¬
vejte ji, da so prevelike moje bolečine in da jih
ne morem nič več prenašati. . . Naj me ozdravi
ali pa umori!. .

»Verojemite mi, nikaker je nočem prositi, da
bi vas umorila“, odgovori duhovnik smehljaje. »Go¬
tovo me tudi ne bi uslišala."

Ko se je Makari spomnil bukev, ki jih je
ravnokar prebral, in čudežnih ozdravljenj, ki so
v njih popisana, je začutil v sebi nekakšno terdno
upanje.

„Častiti gospod", povzame resno, »storite mi
to dobroto: prinesite mi vode in molite zame.“

„Vse to bom storil."

Vlil.

Naslednjo sredo. 19. malega serpana, okoli
devete ure zvečer je prišla gospa Bonafuzova k
svojemu bratu Frančišku Makariju, ki se je bil.
do nje privlekel tako težavno pred tremi dnevi

— 153  —

Prinesla mu je stekleničico lurške vode, ki je
deržala kako petino litra. Dal jo je gospod Kuz,
ko se je vernil iz Lurda.

„Ta voda je moja srečazavpije  Makarl ves
vesel. „Zdaj bom precej ozdravel! . .. Lahko noč,
ljuba moja sestrah 4

Mizar vstane z divana, težavno vleče za
seboj nogo, šepa na obe strani, deržeč se za zid,
za pohištvo in za ramo svoje žene. Tako pri-
krevlja v svojo spavnico. Postavi stekleničico
lurške vode na predalno omaro, in poklekne pod
križem, ki ga je bila obesila njegova pobožna
žena nad majhino pečjo še tisti dan, ko sta bila
poročena.

„Potem sem omolil 44  je nam pravil pozneje,
„na čast Materi Božji kratko molitvico (edino,
mislim, ki sem jo še znal!), pa omolil sem jo iz
vse svoje duše . 44

To je bila molitev „Čaščenamarija 44 , ki je še
ne pozabil, dasi je izgubil vso vero.

Potem vzame z nog vse obvezne priprave:
povoje, dokolenki iz pesine in spodveze; vlije si
skrivnoste vode v dlan desne roke, in moči ž njo
jako nalahko obe nogi, krotice, velikanske bunke
in gnojne rane. Molil je, pa ne kako naučeno
molitvico, kaker malo preje, ampak ono priserčno
in živo, nemo in obenem zgovorno molitev, ki
se rodi sama ob sebi v ginjeni, duši. In to je naj¬
boljša molitev, molitev v duhu  in resnici, o keteri

— 154  —

je govoril Jezus, in ketera najpreje gane usmi¬
ljenega Boga.

Le še malo je imel vode v stekleničici.

»To pa izpij, dečko!" reče Makari sam sebi.

Pristavi ozki dulec male stekleničice na
usta in izpije na en dušek vse, kar je bilo v nji
ostalo.

Na posteljo si položi platnene povoje in do¬
kolenki s podvezami, v ketere si je zavijal žilaste
noge. Imel je navado, keder je šel spat, zviti
silo skerbno dolge povoje (vsaki je bil dolg pet
ali šest metrov), da jih je drugo jutro lehko zopet
ovil na noge. Le ta večer naredi pa drugači.
Vera tega naglega človeka je morala imeti na sebi
nekaj naglega. Vse tiste obveze zmeče na kup
jih stlači in zvije z rokami v klopčič, da ne bilo
nobeni reči podobno, in zažene vse v kot izbe.

„Lahko noč vam rečem, dokolenki in povoji!"
tako je zavpil mizar, ko je zagnal v kot obvezne
priprave. »Rečem vam z Bogom, pasja koža in
trakovi! Ko je ozdravila Mati Božja toliko drugih,
bo gotovo tudi mene. Nikoli več vas ne bom
ovijal okrog nog!“

Kaker je tudi bila Makarijeva žena dobra
kristjanka, vender ne imela tako terdnega za¬
upanja kaker njen mož. Ko je videla to zmes
molitve in ognjenosti, si ne mogla kaj, da se ne
bi bila žalostno nasmehnila. Zmajevala je z glavo
in šeptala sama pri sebi:

— 155

Joj, prejoj! ljubi moj mož! jutri si boš zopet
moral ovijati platnene povoje in pasjo kožo! . . .
In potem bomo zopet slišali preklinjevanje in
razgrajanje."

Če kedo tudi veruje, da je Bog vsemogočen
in da se gode čudeži, vender iz tega še ne sledi,
da bi moral pričakovati čudež, keder ga kedo
drugi za terdno pričakuje. Narava noče verjeti
reči, ki jo presegajo, in zdi se ji, da se čudeži
ne morejo goditi. Tako se je smehljala stara
Sara, žena Abrahamova, kaker beremo v Svetem
pismu, keder ji je napovedal eden izmej treh
mladih mož, da bo dobila sinu v svoji starosti.
Ravno tako se je smehljala žena lavčrskega
mizarja, v sredo, 19. malega serpana 1871. leta,
keder je videla, kako njen mož prederzno zago¬
tavlja, da bo precej ozdravel.

Navadno je precej časa minilo, preden je
Makarl mirno zaspal. Keder je odvil razne ob¬
veze, se mu je nagnalo veliko kervi v otekle žile,
in to je bilo vzrok, da je čutil po vsem životu
po več ur nekako merzlično vznemirjenost, ki ga
je motila v spanju.

Ta večer pa zaspi mizar jako terdo, kaker
hitro je legel. Temu se nekoliko začudi njegova
žena, ki odide po perstih v svojo spavnico in
se uleže.

Vrata, ki so vezala obe spavnici, so bila
odperta.

Vse luči so bile ugašene, in vse utihne v hiši.

156  —

IX.

O polnoči se predrami Makari za nekaj ma¬
lega časa. Drugekrati je čutil navadno bolečine
v nogah, zdaj pa ne. Otiplje si noge: nikjer ne
nobene bunke!

„Žena!“ zavpije, „ozdravel sem! . .

„Sanja se ti, ljubi moj Frančišek!“ odgovori
ona iz sosedne izbe, „sanja se ti...  Le spi!“

„Ne sanja se mi“, reče Makari: „otipal sem
si noge . . .“

Če se je tudi jako veselil in čudil, je vender
zopet položil glavo na podglavnico, ker mu je
prevzela in premagala vsa čutila neka nepre¬
magljiva dremotnost. Tako ga je vnovič zmogel
spanec, ki se je bil pretergal za malo časa.

O petih se zopet zbudi. Maloserpansko
juternje sonce je razsvetljevalo izbo. Zdaj Makari
ne samo lehko otipal nog, ampak jih tudi ogle¬
dal. Vse je izginilo: nič več ne bilo ni krotic
ni ran. Žile so bile kaker pri zdravem človeku,
Kar je čutila roka, so videle tudi oči; koža je
bila gladka in zdrava.

Če je Makari dosle razodel svoje ginjenje
vselej s tem, da je zaklel na ves glas, rečemo
lehko, da se je zdaj do dobrega spremenil, ako
sodimo po tem, kako je vzkliknil. Ubožec je
sklenil roke in jih je povzdignil proti nebu:

„0 moj Bog! o presveta lurška Mati Božja!“

— 157  —

Ko se je tako najpreje obernil se svojim
sercem proti nebesom, se oberne potem tudi proti
stari tovarišici svojega življenja, in zavpije z
glasom, ki je razodeval neznansko zbeganost:

„Virginija! Virginija! ££

Ona se prestraši, misle, da jo kliče na po¬
maganje, in prihiti na pol oblečena. Njen mož ima
obraz ves v solzah in ji pokaže ozdravljene noge.

„No! ££  — ji reče, „po noči mi nesi hotela
verjeti. Poglej!“

Ko žena pogleda noge, se začne tresti. Potem
poklekne, se nasloni na posteljo, si zakrije glavo
z rokami in ihti.

Makan' vstane in stoji po koncu. Hodi brez
dokolenek in brez povojev, in ne čuti ni bolečine,
niti trudnosti. Poklekne in moli. Potem zdirja v
delavnico! Prime težko desko in jo zlahkoma
dene na mizarski stol, nato jo priterdi in začne
strugati. Neka krepkejša kri se mu pretaka po
žilah. Zdi se mu, da se je zopet pomladil.

Kaker po navadi, pride njegov sin Korelj v
delavnico, da bi delal. Ostermi in zavpije:

„Kako? oče! vi na nogah in v delavnici?
Kaj pomeni to?“

»Veš, kaj pomeni to, ljubi moj sin? Lurška
voda me je ozdravila. Poglej!“

Privzdigne široke platnene gate gori do kolen
in mu pokaže noge. Kaker mati malo preje ne
mogla dobiti nobene besede, tako zdaj tudi sin ne.
Objame očeta in se natihoma zjoče.

158  —

X.

Tisto jutro zapazi Makarij skozi zaperto okno,
kako stopa naglo po ulici neki duhovnik proti
stolni cerkvi. Bil je gospod Kuz. Srečni mizar
plane hitro vunkaj; pa duhovnik, ki je naglo
ubiral stopinje, je imel hišo za seboj uže petnajst
do dvajset korakov.

„Dobro jutro, častiti gospod!“ vpije Makari.
„Mati Božja vas je vslišala in mene tudi: ozdra¬
vel sem!. . . Pridite vender in poglejte!“

„Verlo dobro! verlo dobro!“ odgovori gospod
Kuz, ki ga ne prav razumel, ali ki se je morebiti
bal kake malopridne njegove burke; zakaj še na
misel mu ne prišlo, da bi bil rešen delavec tako
hitro, od snoči, neozdravne bolezni, ki jo je imel
več kaker trideset let . .. „Verlo dobro! verlo
dobro! Mudi se mi, mudi.“

In jo maha naprej.

Po dnevi gre zopet duhovnik mimo delavnice,
Makari zleti za njim in ga doteče.

„Davi sem vpil za vami, da sem ozdravel,
častiti gospod. Pa sem spoznal, da mi ne vero-
jamete. In vender je res: lehko se prepričate na
lastne oči. Mati Božja me je ozdravila!“

Makarijev glas je kazal, da se ne norčuje in
da se ne laže. Duhovnika spreleti nekaka groza:
čudež se je zgodil poleg njega, in on ga skoro
ne bi bil pripoznal.

— 159  —

„Ali je mogoče?“ zavpije in obledi.

Stopita v najbližnjo hišo. To je bila ona
hiša, kjer je prebivala Makarijeva sestra, in kjer
je pred štirimi dnevi poprosil stari delavec gospoda
Kuža, naj bi zanj molil pred masabjčlskim ska¬
lovjem in mu prinesel lurške vode.

Nekaj ljudi se nabere na ulici, ko zaslišijo
pogovor mej Makarijem in duhovnikom. Več oseb
stopi za njima v izbo gospe Bonafuzove. Makarf
jim dd otipati ozdravljene noge. Vsi so videli,
da so krotice uplahnile, bunke izginile in rane se
zacelile . . .

„In zdaj, častiti gospod reče nato mizar,
„zdaj, ko mi je Mati Božja ozdravila telo, je treba
ozdraviti tudi dušo, in vi boste njen zdravnik...“

Milost Božja, ki ga je rešila telesne bolezni,
mu je genila tudi serce, in Frančišek Makarf se
je ves spremenil. On, nekedanji brezverec, pri-
duševavec in silo glasni preklinjevavec se vzdigne
naslednjo nedeljo izmej pobožnih vernikov, in gre
z vso svojo rodbino k mizi Gospodovi, da prejme
Boga, keterega je preklinjal toliko časa.

Solze so mu tekle iz oči, in ravno tisto serčno
veselje se je razodevalo na vseh obrazih. Če je
veča radost v nebesih nad enim grešnikom, ki se
spokori, kaker nad devetindevetdesetimi pravič¬
nimi, ki ostanejo stanovitni, tedaj ta radost nebe¬
škega Očeta razveseljuje tudi njegove otroke na
zemlji: ljudje v stolni cerkvi šentalanski so bili
veseli.

— 160  —

XI.

Glas o tem ozdravljenju se razleti jako hitro
po lavdrskem mestu in po okolici, in pretrese
silno vse ljudi.

Makari obišče svoje tri zdravnike. Nobeden
si ne more misliti, kako so ostermeli, keder so
ga zagledali ozdravljenega. Bolezen je bila, kaker
znano, neozdravna; stara je bila trideset let; še
nikoli neso poročali zdravniški spisi o takšnem
ozdravljenju.

In vender stoji Makari pred njihovimi očmi
zdrav, in nema ni ran, niti krotic. Neka moč, ki
je ne poznajo učenjaki in ki je višja od prirode,
je ozdravila vse. Od vseh tistih mnogih in de¬
belih bunek, od vseh tistih velikih ran, ki so
gerdo kazile obe nogi, ne ostalo drugega, kaker
na desni nogi ena sama bunka, najneznatnejša, ki
se je pa tudi zmanjšala do navadne velikosti in
ki ne bila nič več otekla. Vsa bolezen je izginila
popolnoma, in ta mala bunka je ostala zato, da
pričuje o nekedanji bolezni. Tako pričuje tudi
vsakemu človeku suha struga kakega potoka, da
je ondi svoje dni tekla voda.

„Prav“, vikne doktor Segfr, ko je bil pre¬
gledal jako natanko obe nogi, „nič drugega ne
morem zapaziti , kaker nekaj sledu po prejšnjih
velikih kroticah.“

„Resda“, povzame zdravnik Rosinjol, ki ga
je tudi preiskal, potezen je izginila nanagloma ,

— 161  —

in od vseh onih velikanskih bunek je ostala
samo ena, pa še tista se je močno zmanjšala. 11

„In noga ne nič več otekla“ , opomni sterme
zdravnik Bernet. „Kar se nam vidi posebno čudno,
je to, da so popolnoma izginile krotice, in da ti¬
paje zapazimo na njihovem mestu majhine in terde
motvoze, ki so brez kervi in ki se premikajo
pod persti. Žila, ki gre mimo členka, ima na
obeh nogah pravilno mer in pravilno debelost...
Vemo, Makari je imel neozdravno bolezen. Vsi
zdravniki pravijo enoglasno , da se krotice
ne ozdravijo nikoli , ako so prepuščene same
sebi; da jih ne odpravijo olajšujoča sredstva ,
še menj pa izginejo same po sebi; in da se
čedalje bolj hujšajo  . . . Tukaj se je pa venderle
zveršilo takšno popolno ozdravljenje v eni sami
noči, in to edino po rabi lurške vede!"

„To ozdravljenje, ki se je zveršilo samo po
sebi, se mi vidi toliko čudniše ££ , pravi doktor
Segir, ..ker zdravniški spisi ne omenjajo no¬
benega takšnega dogodka .' 1

„Priznati moramo“, sklene doktor Bernčt:
„res ne poročajo pisatelji, da bi se bilo kedaj
zgodilo kaj takega ali enakega, in zdravniška
učenost ne more razložiti takšnega ozdrav¬
ljenja.  Če tudi ne bi poterjevale zanesljive priče,
kar Makari pripoveduje o uspehu lurške vode, bi
bilo vender njegovo ozdravljenje za nas silo ne¬
navaden, in recimo brez ovinkov, nadnaraven do¬
godek."

162  —

To sodbo so izrekli prav po besedi,  v imenu
človeške učenosti, trije izverstni zdravniki, keterih
imena smo naveli. Iž njih pisanih spričeval smo
prepisali od besede do besede vse te njihove
sodbe, ki so tako resnične in tako jasne. V do¬
kaz, da je temu res tako, smo natisnili na koncu
knjige (Opomnja I. v Dodatku)  le ta tri spri¬
čevala, ki sojih spisali in podpisali imenovani zdrav¬
niki, kar poterjuje županov in podprefektov podpis.

Nasprotniki čudežev zahtevajo poterjenih do¬
kazov in zdravniških spričeval. Tukaj jih imajo!

XII.

Dva mesca pozneje, 18. kimavca, je nesel
Makari v lurško Jamo svoje obvezne priprave
kaker obljubni dar, naj bi ondi pričale kaker neme
priče o njegovi nekedanji bolezni, ki jo je Bog
ozdravil.

Lehko jih je videti še dan današnji; pa slaba
vremena končujejo polagoma le-te ginljive svetinje,
ki kličejo obiskovavcem v spomin čudež Božji. J

Pri tej priliki naj povemo, da obžalujemo, ker se
ne nič storilo, da bi se bili takšni obljubni darovi za vedno
ohranili pobožnim vernikom. Radi bi videli, da bi se kerhki
darovi skerbno shranili v steklene posode kaker drago¬
cene stvari. Želeli bi, da bi imel sleherni dar napisano,
ketera ozdravljena oseba ga je dala, zakaj in kedaj. S po¬
močjo tega napisa bi se potem vsaki lehko prepričal, ali
seje dotično ozdravljenje res zveršilo ali ne ; tudi bi lehko
vsaki bral v Annales de Notre-Dame de Lourdes  ali
v drugih spisih, jako natančni popis o čudežu, o keterem

163  —

Makarf je bil močno ginjen v Lurdu, pred masa-
bjelskim skalovjem, v keterem se je svoje dni pri¬
kazovala Mati Božja. To nam je sam povedal v
nekem pismu, ki ga imamo v rokah. — Pisal
je tako:

„Pokleknil sem, in ko sem hotel moliti, sem
„bil najmenj deset minut tako ginjen, da nesem
„mogel izpregovoriti besedice. Pa naposled so mi
„preobilne solze olajšale serce, in šele potem mi
„je bilo mogoče, dobiti besede in zahvaliti ono
„ljubo Mater, ki se mi je zdela, kaker da jo v
„resnici gledam. Spoštovani gospod, tega trenotja
„ne bom pozabil do svojega zadnjega zdihljaja . ..
„Oh! če bi mogli okusiti naši brezverci le kapljico
»veselja, kakeršnega okuša človek v takih tre-
»notkih, kako hitro bi spoznali veliki razloček,
»ki je mej našo vero in njihovimi nauki!“

XIII.

Iz teh besed spoznamo, da se je spremenil
Makarf na duši tako, kaker na telesu. Odšle so

pričuje obljubljeni dar. — To bi bilo kaker poskusni
kamen (černi jaspis), ki bi ga dobil v roke vsaki človek,
da poskuša zlato; to bi bilo kaker uredno znamenje, ki se
devlje na drago kovino zato, da ljudje vedo, kolika je
njena notranja vrednost; to bi bilo kaker napis na de¬
narju, ki kaže, koliko je njegova veljava, in kaker po¬
roštvo postavne oblasti. Kako neprecenljivo vrednost bi
dobili potemtakem brezimni darovi, nakopičeni v Jami, ako
bi imeli takšne napise!

>

— 164  —

mu tekli dnevi v delu, ker je ozdravel, in v mo¬
litvi, ker je zopet našel vero.

Kaker je milost Božja spreobernila preganjavca
Savlja, ko je jezdil v Damasek, tako je tudi spre¬
menila našega bogokletnika.

Zares, veliko je bilo njegovo veselje, da je
bil rešen telesne bolezni; pa lehko rečemo potem,
ko smo ga sami videli in slišali, da le to njegovo
veselje ne bilo nič proti sreči, ki jo je občutil
da se je zopet pokristjanil.

Sveto pismo nam govori, kako vesel je bil
dobri pastir, ko je našel izgubljeno ovco; nič nam
pa ne pove, kako je bila tudi ovca milo ginjena,
ko jo je prinesel pastir v ovčarno; kako je bil
vesel zgubljeni sin, ko ga je objel njegov oče;
kako je bil srečen grešnik, ko se je spravil z
Bogom To ginjenost, to sinovsko veselje, to no_
tranjo in nepopisno srečo je okušal Frančišek
Makari v polni meri. '

Njegova duša je bila odslej kaker duša ka¬
kega aposteljna. Rad bi bil spreobernil ves svet,
da bi bili vsi ljudje na zemlji spoznali in ljubili
pravega Boga.

Po svojem ozdravljenju je neprenehoma za¬
hvaljeval Boga in očitno pričeval, da ga je ozdra¬
vila roka Božja. Vsaki večer je šel v cerkev
keder je nehal delati, in je ondi sam premolil po
celo uro pred svetim Rešnjim Telesom. Kako je
ozdravel, je pravil vsakemu, kedor ga je obiskal.
Če mu je kedo pisal, mu je vestno odgovoril ter

165  —

jasno, kratko in živo razložil ta veliki dogodek
svojega življenja.

Keder je bral slučajno v kakem časniku kak
spis, ki je napadal čudeže, je odložil ta verli de¬
lavec delo, je vzel v roke pero in obširno popisal
uredniku čudež, ki se je zgodil nad njim samim.

Več pisem, ki jih je tako pisal, smo dobili v
roke, in smo jih močno porabili, ker smo skušali
prenesti v svojo povest nekoliko njegovih po¬
štenih in odkritoserčnih besed. Eno se končuje
tako:

„Od tedaj obuvam samo nogavice, kaker
„drugi ljudje, in na nogah nesem potem nič več
„videl obenega otoka in nič več začutil niti naj¬
manjše bolečine; in vender delam dan na dan
„od petih zjutraj do sedmih zvečer.

„Tako sem Vam natančno popisal čudež, ki
„ga je storila nad menoj lurška Mati Božja. Ta
»popis Vam pošiljam pod prisego, da je resničen.
„Prosim Vas, natisnite in razglasite ga povsod,
„kjerkoli se Vam bo vredno zdelo. Srečen bi bil,
„ako bi zvedel od Vas, da je privelo moje pismo
„kakega brezverca zopet na pravi pot! Jaz, ki
„nesem molil nikoli, Vas zagotavljam, da poprav¬
ljam izgubljeni čas, in da ne bom nikoli nehal
»zahvaljevati dobrega Boga in Matere Božje, ker
„sta me izbrala za dokaz svoje moči in svoje
dobrotljivosti. — Z Bogom! Prosim, spominjajte
»se me v molitvah, in imejte me za svojega brata
„v Jezusu Kristusu. — Frančišek Makari.“

13

— 166  —

XIV.

Naslednje leto, 24. rožnega cveta, se je pri¬
peljalo v Lurd kakih tisoč Lavčrcev, moških in
ženskih, svetovnjakov in duhovnikov; lepo so se
razverstili v procesijo, in so jo krenili proti ma-
sabjelskemu skalovju, prepevaje svete pesmi. Ti
božjepotniki so se hvaležno spominjali, da je hitro
pomagala Mati Božja njihovim pradedom, ko so
jo klicali na pomoč. Rešila je njihovo mesto
dvakrat: — pervič, kuge, v štirinajstem stoletju;
drugič, sovražnega napada, v šestnajstem stoletju.
Zato je tudi vihrala pred njihovo procesijo pre¬
lepa zastava z gerbom, ki je naznanjala z dvema
letnicama le ta dva dogodka ... Pa mej tema
letnicama, ki ste spominjali na davno preteklost,
se je svetila v velikih zlatih čerkah letnica iz
najnovejšega časa: n 19. malega serpana 187l l ‘!
To je bilo tisto leto in tisti dan, ko se je zgodilo
čudežno ozdravljenje, ki smo ga ravnokar opisali.
Na drugi strani zastave seje bralo: Brezmadežni
Mariji , hvaležno lavčrsko mesto P  Mož, ki je
nesel to zastavo hvaležnosti, je bil Frančišek
Makarf.

Odšle je v zahvalo romal v Lurd vsako leto.

XV.

Kaker po navadi, je šel na Božji pot tudi
leta 1875, v začetku vinotoka.

— 167

Takrat sem bil v Lurdu. Makari poterka na
moja vrata. Nikoli ne bom pozabil njegovega po
štenega obraza.

„Oh! gospod", mi reče* „kako sem vas želel
poznati! Zakaj vaše bukve so me spravile na pot
mojega dvojnega ozdravljenja!“

To, kar je imenoval drugo ozdravljenje, je
bilo njegovo spreobernjenje.

Ko verli mož spregovori te besede, me ob¬
jame prijatelsko in poljubi bratovsko, kaker je
bilo tako močno v navadi mej kristjani pervih
časov.

„Tako“, je pisalo nekje pero, ki nam je pri¬
jazno, 1 ) ,,tako je oživel Lazar in potem je umeri.
Tako so umerli, čez nekoliko let, vsi tisti, o
keterih pripoveduje Sveto pismo, da jih je Jezus
ozdravil čudežno. Pa zdravje in življenje, ki ga
jim je vernil, je pričevalo ljudem, da je Gospod
vsemogočen. In keder je bilo to pričevanje končano,
jim je Bog dovolil, da so umerli kaker drugi
ljudje in odšli v nebesa po plačilo.“

Pobožni in dobri Makari, to je vzrok, da te
nesem mogel nič več videti na zemlji in obiskati,
kaker sem ti obljubil. Prosi Boga, da pridem
enkrat za teboj z vsemi onimi, ketere ljubim, in
da se združiva pred bleščečim prestolom Božjim,
pri nogah nebeške Kraljice, ki je tebi dala dvojno
zdravje, kaker si sam rekel, in ki je meni, malo-

‘) E. Artiz.

13 *

168  —

vrednemu, naklonila veliko veselje, da sem na¬
pisal njeno zgodovino! ‘)

Ko sem ga slišal govoriti in ko sem skerbno
ogledal njegove nekedaj bolne ude, sem zapazil
nekaj posebnega na njegovem zdravju.

Odkar je Makari čudežno ozdravel pred šti¬
rimi leti, potem mu neso žile nič več otekle, in
bunke se mu neso nič več naredile, pa tudi sicer
ne nikoli nič obolel. Videlo se je, kaker da je
hotela roka Božja obvarovati zanaprej tudi naj¬
manjše bolezni tega popolnoma zdravega človeka,
ki je bil bolan toliko časa. Bil je suh, uren,
močan, ravan in terden. Vsa njegova podoba je
kazala, kaker da mu ne more nič oškodovati
zdravja. Bil je sicer podveržen postavi smerti, pa
se je zdelo, kaker da mu nobena bolezen ne more
do živega. Bil je kaker tisti vojaki, ki imajo
jekleno obleko in keterim spodersne koničasto
orožje s pers, da ne pusti za seboj nič sledu.
Krepek sunljaj jih lehko podere, raniti jih pa
ne more.

*) Čudežna zgodba Makarfjevega ozdravljenja je na¬
slikana na enem oknu gorenje lurške cerkve, in sicer v
kapelici rožnega venca, ki je od- vrat sedma v versti, na
moški strani. Slika kaže Frančiška Makarfja takšnega,
kakeršen je bil v onem trenotju, ko se je prepričal, da
ga je ozdravila lurška voda. Poleg njega so na mizi bukve,
ki so ga spreoberaile k veri. V verhu okna je naslikano,
kako lurška Mati Božja na delavca spušča žarke svoje
milosti. Žena, ki je zaslišala veselo moževo vpitje, prileti,
skleplje roke in zahvaljuje Boga.

— 169 —

Prosil sem ga, naj prisede k mizi in naj z
menoj zajame: in pri tem prijaznem kosilu mi je
razložil svoje ozdravljenje čudovito živahno, ne¬
navadno oduševljeno in jako genljivo. Z nama so
bili: župnik Peramal; gospod Pomjan, ki je svoje
dni učil Bernardko za pervo sveto obhajilo;
gospod Peret, takrat lurški kaplan, sedaj pa župnik
obarčdski; gospod Ernest E16') in njegova so¬
proga. Vse nas je očaralo njegovo kerščansko,
prekrasno in živahno pripovedovanje.

V kotu obednice je sedel pri pisni mizi moj
tajnik.

„Kaj pa dela onj le mladi gospod?“ mireče
Makarf proti koncu kosila.

„To je tesnopisec. Piše tako naglo, kaker
naglo govorimo -  zviškoma je ujel in zapisal na
popir vse besede, ki ste jih izgovorili."

„Prav! ne bo mu treba prečertati nobene be¬
sede. Od konca do kraja je vse res, kar sem vam
povedal/'

Ponudil sem mu svojo gostoljubnost. Sprejel
jo je, in je ostal pri meni. Zapustil me je šele
drugi ali tretji dan ... Spremil sem ga na že¬
lezniško postajo in sem mu rekel, da se drugi
mesec povernem v Pariz, in da ga mej potoma

‘) Ernest E16 je živel od leta 1828 do 1885. Bil je
pisatelj. Sodeloval je pri Revue du monde catolique. Tudi
njegova soproga je bila znana književnemu svetu pod
imenom Janez Landčr. Opomnja prelagateljeva.

— 170  —

obiščem v Lavdru. Hotel sem ga še kaj povpra¬
šati in še bolj pogledati v serce lete zgodovine
in v zgodovino letega serca . . .

Toda človek obrača, Bog pa oberne.

XVI.

Dva tjedna pozneje, 21. vinotoka, je bilo
lavdrsko mesto v žalosti. Neznansko veliko po¬
grebcev je spremljalo na pokopališče delavca, ki
ga je v tistem kraju vse spoštovalo in ljubilo.
Frančišek Makan' je nagloma umeri, ko mu je
počila neka napeta žila odvodnica.

Pred svojo smertjo ne čutil ni bolečine, ni
bolezni, ni kake težave. Marijin ozdravljenec ne
nikoli več obolel; nagloma je sklenil pozemeljsko
življenje, da je odšel v večno življenje. Zdrav
je umeri.

Gospodična

® Fontnoska.

Ttfoje pisem za Wod.

i.

Henriku Laserju.

Velespoštovani gospod!

Sami veste , kako mi težko de, ker hočete
dati na svetlo povest , ki ste mi jo poslali, da
jo preberem in da njeno resničnost poterdim.
Ne morem Vam povedati , kako me merzi
gledati , da se razobešajo pred ljudmi tako
skrivne reči.

Pa ker zahteva čast Matere Božje , da se
razglasijo njene dobrote , zato premagam svojo
meržnjo in poterjujem, kaker tudi moja rod¬
bina , ki podpisuje to pismo z menoj vred , da
je popolnoma resnično vse, kar ste napisali
v tej povesti.

Vender pa pristavljam, kako močno želim,
da izpustite iz povesti neke osebne ocene in
neke predobrohotne opise.

V Otenu , 10 kimovca 1882.

Ivana-Marija Fontneska,

Marijin otrok.

E. Fontneski.  — M. Fontneska , rojena
Froasar- Broasjaska.  — jpoše Font¬
neski, D. 'J.  — Henrik Fontneski.

II

Odgovor na prejšnje pismo.

Spoštovana gospodična!

Kaker sami razumete , slava Matere Božje
mi ne da pustiti v senci in pod mernikom
tako imenitnega ozdravljenja, ki se je zv er šilo
po Božji Previdnosti vpričo mene v spodnji
lurški cerkvi. Zveršilo se je gotovo nekoliko
Vam v prid , pa neskončno bolj, verjemite mi
na korist duš in v podučenje kerščanskega
ljudstva.

Kar se pa tiče osebnih ocen in opisov , se
ne morem odreči pravicam zgodovine, da bi
Vas obvaroval majhine zopernosti. Zato mi
boste oprostili , da dam na svetlo te strani
takšne, kakeršne so. Napisal sem jih odkrito-
serčno po svojih mislih in pošteno po svoji
vesti.

Prosite turško Mater Božjo , da blagoslovi
ta spis, in da vlije vero , upanje in ljubezen
v serca vseh onih , ki ga bodo brali.

V Bretuzu , 12. kimavca 1882.

Henrik Laser.

III.

Henriku Laserju.

Spoštovani gospod!

Ravnokar sem prebral Vašo povest. Vest-
neje in natančneje neste mogli opisati zgodbe,
pri keteri sem imel tudi jas opraviti , in ki
mi je uše dolgo znana v vseh njenih naj-
manjših poedinostih. Za srečo si štejem , da
morem položiti svoje pričevanje k pričevanju
rodbine Fontneske.

V Lurdu , 16. kimavca 1882.

Migi sili,

šupnik Sanj iški.

Gospodična Fontneska.

L

S  Seta 1865. je imela gospodična Ivanka osemnajst
s let. Duh njen je bil živahen, serce oduševljeno,
telo urno in terdno. Odhajala je, prihajala je, te¬
kala je. Ravnokar se je vzbudil v nji oni veseli
mladostni nemir, ki jo je okrog gnal, da bi videla
vse velike lepote, katere kaže priroda očem srečne
mladosti. Močna je bila in zdrava kaker riba.
Imela je rahle živce, da je jako čutila vsako reč,
in verlo krepke mišice, da ne poznala trudnosti.
Rada se je sprehajala pod milim nebom. Veselo
je prenašala solnčno vročino, močne vetrove in
vremenske neprijetnosti. Celo led in sneg je ne
obderžal doma; tudi po zimi je zahajala na polje,
travnike in v gozde, ki so na bregovih reke
Merta; hodila je povsod, preiskovaje in stikaje,
če bi kaj našla.

Bog ji je dal neko zunanjo milino, ki je še
prijetniša od lepote. Imela je pravilen in lep
obraz, velike Černe oči, dolge in svilnate lase,
kite zvite v podobi krone, vitko telo in lepo
hojo. Na nji je bilo nekaj posebnega; vse jo je
gledalo; ostala je človeku v spominu.

— 176  -

Šolala se je v samostanu presvetega Serca
Jezusovega v Nansfju. Učene in pobožne redovnice
so jo do dobrega naučile vsega, kar zahteva svet,
pa tudi kar zahteva Cerkev. Izobrazile so ji um,
da je ljubila, kar je lepo in resnično; izolikale so ji
serce, da je ljubila čednosti. Zgled čednosti, zgled
resničnosti in zgled lepote ji je bil Jezus Kristus in
za njim perva mej vsemi stvarmi, brezmadežna
Devica, ki jo je častila goreče. Štela si je v naj¬
večjo čast, da je imela mej svojimi kerstnimi
imeni tudi ime nebeške Kraljice, in da je bila
posvečena le tej najimenitniši materi. Podpisala
seje vselej tako: „Ivanka-Marija, Marijin otrok."

Oče njen je bil plemič. Imel je znamenito
službo v onem jako imenitnem obertu, ki se stika
in druži z umetnostjo: Fontneski je bil ravnatelj
slavne steklarne v Bakaratu.’) Starejši delavci so
poznali Ivanko še od takrat, ko je zapustila zibko
in poskušala perve stopinje po travi pri tvornici;
in ti ljudje so jo zdaj gledali radi, keder se je
igrala in tekala po parku kaker serna, ali keder
se je napotila proti mestu, nesoč v roki ali pod
pazuho kako skrivnostno breme. Obložena je bila
časih tako, da se je krivila pod težo. In kam je
zahajala? Hodila je s kako usmiljenko ali z ma-

'i  Bakarat je mesto in ima šest tisoč prebivavcev.
Steklarna bakaratska je ena najimenitnejših v Evropi. V
nji služi kruh čez dvajset sto delavcev. Blaga naredi vsako
leto za šest milijonov frankov.

Opomnja prelagciteljeva.

— 177 —

terjo svojo v hiše siromakov ali v hiše bolnikov;
nosila je potrebne in večkrat tudi nepotrebne pri¬
jetne reči onim ubožcem, o keterih je govoril
Jezus Kristus: „Kar ste storili keteremu teh mojih
najmanjših bratov, ste meni storili." 1 ) To je bil
pa tudi vzrok, zakaj so jo serčno ljubili vsi ljudje
v okolici.

Ivanka je vedela, da je Bog ustvaril vse le¬
pote in krasote tega sveta in da ji je On delil
dobrote, ki jih je imela; zato ga je pa tudi hvalila za
vse darove, ki jih je dobivala od njega. Nedolžno se
je veselila svojega srečnega življenja. Pred seboj
je videla pot, ki ga je sreča pogernila s prelepimi
preprogami in posipala z bohotnimi cvetlicami.
To je bila zarja in to je bila pomlad: poslušala
je na vertu svoje duše, kako rajski ptiči pre¬
pevajo juterno pesem. V nji je bila sama zado¬
voljnost in sama blaženost; okrog nje je bilo
samo veselje. Današnjemu dnevi se je reklo sreča,
jutrišnji dan se je imenoval upanje. Nebo je bilo
jasno, in prihodnost je kazala očem zamaknjene
Ivanke samo prekrasne pokrajine in obzorje brez
oblakov. Srečo in zdravje, — bogastvo in mladost,
kerščansko vero in človeško učenost: vse to je

imela Ivanka!_ Kaj je še manjkalo Ivanki?

— Nič.

Gospod Fontneski je zaslovel kaker kemik.
Močno je zboljšal zdelovanje steklenine. Zasluge

') Matevž 25, 40.

178 —

njegove so bile tako velike, kaker njegova redka
ponižnost. Pri svetovni razstavi leta 1867. so ob¬
čudovali vsi ljudje neznansko lepe zdelke, ki so
bili narejeni pod njegovim vodstvom. 1 ) Pa bil je
še več kaker učenjak: bil je veren človek in
dobrih rok.

Delavci v Bakardtu so vedeli, da dobijo go¬
tovo vselej pomoč v vsaki potrebi pri svojem
očetovskem ravnatelju. Vsi ti dobri ljudje so ga
spoštovali in blagoslavljali. Plemeniti steklar jih
je vodil uže več kaker petindvajset let po slavnem
potu dela; vodil jih je tudi se svojim zgledom
po potu pobožnega življenja, zakaj on je bil ker-
ščanski obertnik, kakeršnih je, Bogu bodi poto¬
čeno, dan današnji jako malo. V tej reči mu je
pomagala njegova verla žena.

Bog je blagoslovil to hišo. Gospod Fontnčski
je imel iz zakona z gospo Marto Froasar-Broa-

l ) O njem je govoril slavni kemik Dimaz tako-le:
»Toliko da se je izšolal gospod Fontnčski, je uše pre-
ustrojil obert steklarski; začel je zdelovati na Fran¬
coskem barvano, slikano ali olepotičeno steklo , ki se
ga porazproda jako veliko v naši deželi." — Gospod Emil
Miller je pa rekel: »Barvano steklo je začel pervi narejati
gospod Fontnčski, ki je odperl slavno pot našim ste¬
klarjem, in to po lepem uspehu bakaratske steklarne,
ketero vodi uže trideset let. Njemu moramo biti tudi hva¬
ležni za jako lepe razlage o lesnem gorivu." (Tako sta
govorila gospoda Dimaz in Miller vpričo poljedelskega in
tergovinskega ministra 21. rožnika 1879, ko je praznovala
šola umetnosti in rokodelstva petdesetletnico svojega delo¬
vanja.)

179

sirsko petero otrok. Dvoje od njih, Anton in
Marta, je odšlo v večno domovino uže v pervih
letih svoje starosti. Drugi trije otroci so ostali
na zemlji in razveseljevali hišo. Starejši sin, Henrik,
je imel veselje do kemije, kaker njegov oče, in
je rad preiskoval vsredi mej retortami, 1 ) kako se
stvari kemično spajajo in razkrajajo. Njegov brat,
Jože, ki je takrat imel kakih deset ali dvanajst
let, je bil živahen, nagel, poln veselja in ognja.
Bil je plamen, pa čist plamen: nikakeršen ne¬
srečen veter ga ne krivil k zemlji; vzdigoval se
je naravnost proti nebu. Podila ga je, če smemo
tako reči, burja nedolžnosti. Starejši je bil sad,
ki je uže dozoreval; mlajši je bil popek, ki ga
je napenjal sok in ki je imel zdaj pa zdaj po¬
gnati cvetje. Mej tema dvema je bila Ivanka kaker
pomladna cvetica, vsa bleščeča in lepo dišeča...
Kaj je manjkalo tej rodbini? Nič.

Motimo se. Tej rodbini in Ivanki je manjkalo
neke reči, in sicer: nesreče.

Gdor se je sprehajal po velikanskih skladiščih
v Bakaratu, je gledal najlepše zdelke nekedanjega
in sedanjega steklarstva. Na prekrasnih steklenih
posodah, ki so bile olepšane z izdolbenimi cve¬
tlicami in umetnimi arabskimi podobami, so bila

l ) Retorta je posoda bolj ali menj trebušnate podobe,
ki ima dolgo od verha dolu zakrivljeno cev, imenovano
gerlo. Kedor je uže videl kotel za kuhanje žganja, temu
ne treba razlagati, kakšna je retorta.

Opomnja prelagateljeva.

— 180

vrezana tampatam plemiška imena, starinski gerbi,
znamenitna gasla. Na vseh straneh so se lesketali
v mnogobarvnem blišču veliki lestenci s premno¬
gimi visečimi okraski, verči, čaše in ročasti sveč¬
niki.. . Oh! oh! to ne bil kraj, kjer se ne bi
človek spominjal brez trepetanja otožne in strašne
kitice starega Kornčja:

Vsa sreča se verti,
ne včaka dolgih dni,
nenadno pade, oh, na tih,
enako steklu je svetla,
enako se zdrobi. 1 )

II.

Neki dan je malo manjkalo, da se ne ubila
Ivanka; ne vemo, ali je bil voznik neroden, ali
sta se splašila konja. Močan in nepričakovan
udarec jo verze z voza, in voz se potem nanjo
zverne, jo pritisne in potlači sč svojo težo . . .
Pri tem se ji ne zlomil noben ud; in vender je
ta nesreča pretresla in zbegala njeno mlado telo
tako močno, da je čutila veliko hujše nasledke,
kaker če bi si bila zlomila kak ud. Njeno stanje
se je poslabšalo pozneje tudi s tem, da je pala
s konja.

Nasledki teh dveh nesreč od kraja neso bili
posebno hudi. Ivanka je sicer nekoliko oslabela,
pa je okrevala v kratkem času. Zato ji je oče

') Peter Kornej v svojem spisu Polyeucte.

— 181  —

lehko izpolnil željo, ki jo je imela od svojih
otročjih let, in ji dovolil, da je smela iti z materjo
v Rim, kjer je ostala dva mesca. To je bilo
leta 1867.

V glavnem mestu kerščanstva je videla pa¬
peža Pija Devetega, in je prinesla domov molek,
ki ga je Jeržal sveti Oče v roki ves čas, kar se
je ž njo pogovarjal. Ta dragoceni spomin svojega
romanja je potem nosila vedno pri sebi.

Pri tem romanju se je nekaj zgodilo, kar je
ostalo Ivanki posebno v spominu. Ko se je spre¬
hajala z materjo neki popoldan po rimski okolici,
zapazi nenadoma nekaj stopinj od sebe častitljivega
naslednika svetega aposteljna Petra, ki je prišel
od ravno tiste strani iskat dobrega zraka in sa¬
mote. Tisti čas so začele padati deževne kapljice,
in papež je stopal na svoj voz. Ivanka priteče in
poklekne hitro:

„Sveti Oče, blagoslovite me!“

Namestnik Jezusa Kristusa stegne častitljive
svoje roke nad mladim dekletom:

„Jaz vas blagoslavljam", reče.

Potem vpre vanjo svoje bistre in prijazne oči
in pristavi:

„Pa tudi Mati Božja vas bo blagoslovila. “

To romanje v Rim, ta krasna vožnja po pre¬
lepih laških ravnicah, ki se razprostirajo v znožju
apeninskega gorovja, to prebivanje v Večnem
mestu, to prijazno razgovarjanje s svetim Očetom

14

182

v Vatikanu, to otroško klečanje pred papežem je
bilo naj večje veselje njene mladosti.

Tama je imela zdaj zakriti to lepo juternjo
zarjo, in dolge skušnje so imele zdaj priti za
kratkim veseljem.

III.

Ko se je povernila Ivanka na Francosko, so
se začeli čedalje bolj in čedalje hujše prikazovati
skriti nasledki prejšnjih dveh padcev. Njeno zdravje
se je močno pokazilo. Poprijemale so jo hude
bolečine v drobovju. Spoznala je, da se je nekaj
pokvarilo v njenem telesu ...

Kaker se prigodi' pogostoma, ji stopi bolezen
kmalu v noge, ki so polagoma oslabele. Kaker
je rada hodila v prejšnjih časih, tako se je sedaj
bala vsakega truda, in je iskala počitka. Iz hiše ne
skoro nič hodila: najmanjši sprehod jo je vtrudil
tako, da se je morala vsesh v naslanjačo ali pa
uleči na divan. . . Oči so se ji začele svetiti
nekam čudno, tako, kaker da bi imela merzlico
ali kaker da ne bi spala po noči, in okrog njih
so se naredile višnjave mehnice.

Takšna je bila njena bolezen, ko so priderli
Prusi v Bakarat uže v začetku vojne.

Namen naše povesti ne, da bi opisovali ža¬
lostne prizore, stiske in strah onih groznih ur.
Pa vsaki si lehko sam misli, koliko je terpela
nesrečno dekle, ko je gledala one častnike in

— 183  —

nemške vojake, ki so ukazovali kaker gospodarji,
sedali za mizo in k ognjišču, napolnjevali hišo z
velikim vpitjem in preklinjevanjem, se zadušljivim
tobakovim dimom in nesrečnim ropotanjem svojih
vlečnih sabelj.

Daši je mati jako skerbno varovala izbo,
kjer je morala Ivanka tako pogostoma prebivati
in ležati, je vender ne mogla vselej obvarovati
surove radovednosti grabežljivih tujcev. Večkrat
je videla mlada deklica vsa preplašena, kako
so se odperla vrata in kako se je nesramno
ozirala po njenem stanovanju glava, pokrita sč
šišakom.

Kederkoli se je kje blizu prikazala peščica
slobodnih strelcev, so grozili Prusi, da bodo po¬
žgali vse in ustrelili ravnatelja steklarne. Gdo bi
mogel opisati strah, ki je spreletaval Ivanko pri
takih grožnjah?

Oče je bil čudovito serčan v takih nevarnostih.
Nič menj ne mislil na delavce, kaker na svojo
rodbino. Skerbel je za vsakega in za vse.

Starejši sin Henrik je šel v vojake kaker
radovoljec kmalu potem, ko smo bili premagani
v pervih bitkah. Izpolnjeval je svojo dolžnost in
se je hrabro boril v verstah naših polkov, ki so
bile grozno razredčene. Sovražno strelivo ga je
zadelo, in en perst so mu morali zdravniki od¬
ločiti . . . Koliko žalosti in bridkosti je bilo v tej
hiši, ki je bila nedavno še tako mirna in tako
srečna !

14 *

184  —

Proti koncu vojne se je Ivanki močno shuj¬
šala bolezen. Njeni trudni udje so se nekoliko
spočili samo takrat, keder je ležala na divanu.
Tu je preživela svoje dolge dneve. Časih je pre¬
birala kake bukve; časih se je zameknila v kakšno
premišljevanje ali žalovanje, ki je bilo samo Bogu
znano; keterikrat je pa sklenila roke in prosila
svetega Duha pomoči in serčnosti.

Pregledovala in prebirala je razne bukve,
da bi se razvedrila v samoti; mej njimi so bile
ene, ki so ji dale tjeden dni dosti misliti. Te
bukve so se imenovale „Lurška Mati Bošja u .
Brala je v njih, da se je na priprošnjo Matere
Božje zveršilo nekaj čudežnih ozdravljenj v našem
stoletju, v Lurdu, v znožju pirenejskega gorovja
in da bolniki neso rabili nobenega drugega po-
močka kaker molitev . . . Dasiravno se ji je zdelo,
da bi bila nekakšna prederzna ošabnost, pričakovati
čudežnega ozdravljenja, ker se po njenih mislih
daje takšna milost samo jako svetim osebam: je
venderle mislila, naj bi tudi njo peljali v Lurd.
In ko je prebirala z' merzlimi persti jagode na
molku Pija Devetega, tedaj se ji je časih dozde¬
valo, da bi utegnila ondi ozdraveti.

Pa kaker se šibka in slabotna cvetlica oberne
od ene strani na drugo, keder kakšna sapa po¬
tegne, tako se je tudi uboga Ivanka kmalu ober-
nila sč svojimi mislimi od Lurda kam drugam,
in čudežno ozdravljenje ji ne nič več hodilo

na um.

— 185  —

IV.

Gospa Fontneska je bila „mati“. S to besedo
je povedano vse, in obenem so razložene vse
njene razne stiske in mnoge skerbi. Ta neusmi¬
ljena bolezen jo je vedno skerbela in ji je dajala
mnogo opravila po noči in po dnevi. Stregla je
sama svoji ljubi hčerki, in ne hotela prepustiti
te svoje žalostne pravice tujim osebam. Ona sama
je hotela biti edina postrežnica bolne Ivanke.
Pripravljena je bila stopiti k bolnici na vsako
njeno klicanje, na vsako stokanje, na vsako tudi
nezavedno pritoževanje; zato je bila po dnevi
vedno pri nji, in po noči je ležala kraj njene
postelje in je spala lahko spanje, — tisto spanje,
ki čuje, — kakeršnega ne pozna gerda sebičnost,
pozna ga pa jako dobro preplašena ljubezen.

Lehko si mislimo, zakaj je ta bolezen nagnila
rodbino, da je živela sama zase in da je molče
nosila težki svoj križ; neso je mogle potolažiti
ni prazne besede malomarnikov, niti resnično so¬
čutje pravih prijatelov. So bridkosti, keterih to¬
lažba ne zmanjša, ampak še poveča.

Naj pristavimo, da je uboga mati toliko rajša
živela sama zase, ker jo je skerbelo, morebiti
preveč, kaj vse bodo govorili ljudje, in ker se je
neznansko bala, da ne bi svet razvpil njene hčere
za bolno. Tresla se je, da ne bi položilo to dolgo
hiranje na jezik kakemu človeku besedo o ne-
najsrečni jetiki; zato je vedno priganjala Ivanko,

— 186

naj bi šla večkrat mej ljudi, ako bi to storila tudi
težko zavoljo svoje slabosti.

Ker je imela bolnica veliko dušno moč, zato
je vstala vselej, keder je prišel gdo v vas, in se
je vsela v naslanjačo. Lepohn prijazno se je raz-
govarjala in je močno prikrivala bolečine, ki jih
je terpela. Keder so odhajali obiskovavci, jih je
spremljala do vrat z največim trudom, in potem
se je vergla na posteljo, kjer se je zvijala v naj¬
hujših bolečinah in se tako pokorila za napako,
da je hotela skriti svojo bolezen tudi le za
malo časa.

Gospa Fontnčska je jako rada razodela, kar
je vedela in čutila, o tej rani svojega serca pa
ne čerhnila besedice. Keder jo je kdo povprašal,
kako je kaj njeni hčeri, je odgovorila vselej
enako:

„Ivanki pa ne preslabo! V tistih letih je, da
nekaj boleha, pa ta bolehnost bo kmalu minila.“

V.

Čeprav so prikrivali svojo veliko žalost pred
tujci, kar se jim ne ničkaj posrečilo, so venderle
poskušali vse, da bi ugnali bolezen. Terkali so na
vse duri; rabili so vse vode; kupovali so zdravila
po vseh lekarnah. Gospa Fontnčska bi bila rada
pokazala preljubljeno hčer vsem zdravnikom široke
zemlje in poskusila vsa zdravila tega sveta, da bi
le kaj pomagalo.

187

Pa na žalost! „človeška vednost je, kaker
pravi Montanjski, 1 ) negotova in različna, je raz¬
tezna in upogibljiva po vsakem pihljaju spremen¬
ljivega nauka.“

Pervi zdravnik, ki so ga povprašali za svet,
je bil kajpada iz Bakarata, gospod Manžen, ki je
poznal telesne lastnosti bolne Ivanke in ki je
lehko opazoval bolezen od njenega začetka. Bil
je jako skušen; verlo dobro je znal presoditi,
kakšno bolezen ima bolnik; prizadeval se je
skerbno, da bi pomagal. To je bil hišni prijatel.
Da bi ozdravil Ivanko, je bil neutruden; rabil je
vso svojo prebrisanost, vso svojo učenost in vse
svoje zmožnosti. Dajal ji je razna zdravila, in
obenem je poklical na pomoč toplice. Dvakrat je
poslal bolnico v kopel v Eslebčnz, leta 1869. in
leta 1870. Pa vsi pomočki, za ketere je vedela
zdravniška učenost, neso nič koristili. Terdovratna
bolezen je bila čedalje hujša.

Na svet svojega strica, gospoda Otlanškega,
ki je prebival v Besansčnu, se potem oberne gospa
Fontnčska na skušenega učenjaka tega mesta, na
zdravnika Labrina.

Mej učenci in nasledniki HanemanovimF) je
bil zdravnik Labrin gotovo eden tistih, ki so bili

‘) Mihel Montanjski, francoski modroslovec, je živel
od leta 1533. do 1592. Opomnja prelagateljeva.

! ) Haneman je ustanovitelj homeopatije. Rojenje bil
leta 1755. v Majsenu na Saškem, uVnerl je pa leta 1843. v
Parizu. Opomnja prelagateljeva.

188  —

najimenitniši in ki so najmenj zametali mnenje
drugih. Ko je videl, da je bolnica uže močno ope¬
šala, je sodil, da nikaker ne kaže še bolj begati
bolezni s preobilnimi zdravili, ki nič ne pomagajo.
Po njegovih mislih bi bilo treba voditi naravo,
da si sama pomaga, in jo prijazno podpirati, ne
pa motiti v njenem delovanju Bolnica naj tedaj
ne jemlje zdravil v velikih množinah, kaker jih
dajejo alopati, ampak samo po malem, kaker jih
dajejo homeopati, da ji ne bodo škodovala. 1 )

Tako popusti gospa Fontneska alopatijo in
se poprime ognjeno homeopatije z nepoterpežljivim

') Homeopati zdravijo bolezen na ta način, da dajejo
bolniku zdravilo, ki bi moglo napraviti na zdravem člo¬
veku enako bolezen: mraz zdravijo s tem, da dade zdra¬
vilo, ki bi moglo napraviti na zdravem človeku enak mraz;
vročino pa s tem, da dade bolniku zdravilo, ki bi moglo
provzročiti na zdravi osebi enako vročino. Tako zdravijo
bolezen z enako boleznijo: mraz z mrazom, vročino z vro¬
čino, ali kaker bi se reklo po latinsko „similia similibus".
Zato se tudi njih zdravljenje imenuje homeopatija (homo-
ios = podoben, enak; pathos = terpljenje, bolezen).

Alopati ravnajo ravno nasprotno: sč svojimi zdravili
vzbujajo pojave, ki so nasprotni pojavom one bolezni, ka¬
tero hočejo ozdraviti, to je, mraz lečijo z vročino, vročino
pa z mrazom. Zato se pa tudi njih zdravljenje imenuje
alopatija (allos = drug, različen, nasproten; pathos ■= ter¬
pljenje, bolezen).

Homeopati dajejo zdravila navadno v podobi belih,
kaker proso drobnih krogljic; alopati pa zapisujejo bol¬
nikom kake praške, ki se uživajo na vodi ali na vinu,
kake svaljke, kakšne tekočine, ki se jemljo po eno ali po
dve žlici. Opomnja prelagateljeva.

— 189  -

upanjem. . . Ker pa le ne bilo srečnega uspeha,
kakeršnega so pričakovali, se obernete mati in
hči na neki drugi pot in greste k slavnemu lota-
rtnskemu doktorju Sustembergu, ki je bil na
zdravniški fakulteti v Strazburgu.

„Kako se je težko obvarovati napačnega
pota!“ vikne le ta. „Alopatija je zašla na desno,
homeopatija pa na levo! Srednji pot je naj¬
boljši pot!  Bolnica je takih telesnih lastnosti, da
jo terga po udih; poleg tega ima jako slabo kri.
Rabiti mora zdravilo, ki ji bo ves život poživilo
in pokrepčalo, in to zdravilo je vsemogočna merzla
voda, ki dela čudeže. Gospodična se mora naglo
potapljati v vodo, nanjo morajo leteti krepki vo¬
deni curki, nanjo se mora spuščati slap jako
merzle vode. Edino to ji bo pomagalo. 11

Tedaj so se odločili za merzlo vodo.

Ivanka je šla na Bddensko v neki veliki
zavod, kjer so jo zdravili z merzlo vodo; pa tudi
to krepko sredstvo ne ničkaj pomagalo.

To je bilo takrat, ko je gospod Fontnčski
popustil svojo službo, ki jo je trideset let oprav¬
ljal v bakardški steklarni.

Na večer svojega življenja se je vernil v
Otčn, rojstveno svoje mesto, kjer se je naselil.

V Otčnu je prebival zdravnik Lagut, ki je
bil močno vdan le tej rodbini. Pokličejo ga. Ko
pregleda in preišče bolnico, vidi, da ima poleg
bolezni, ki smo jo opisali, tudi bolezen v sap-

— 190  —

niku. — Popolnoma je zavergel nasvet svojega
sprednika.

»Treba jo je“, pravi, „zdraviti z gorko vodo,
ne pa z merzlo. Vernite se v Eslebenz."

V Eslebčnzu je svetoval bolnici zdravnik
Epinski, naj bi se obernila do kakega ranocelca;
pa Ivanka ne hotela o tem nič slišati.. .

„Oh! kedo mi pove skrivnost, kako jo naj
ozdravim?" vpraša se vsa žalostna uboga mati,
ki je poskušala zaporedoma vse pomočke, poslu¬
šala vsako mnenje in iskala svet za svetom.

Nato se spomni nekega slavnega zdravnika
v južnih krajih. Prebival je v Lijonu. Pred nekaj
časom je zdravil jako spretno njenega sina Hen¬
rika, ki mu je bilo treba odločiti en perst. Gospa
Fontneska mu privede svojo hčer.

Polagoma je hirala in hirala Ivanka, ki se je
po njenih žilah pretakala slaba in zaničasta kri.
Vedno jo je zeblo.

„Za to kri, ki zmerzuje, za to pokaženo
zdravje, ki se kaj rado spreverže v marsiketero
bolezen, bi bilo treba čistega zraka in vednega
poletja. Ne potreba, da se bolnica koplje v gorki
ali merzli vodi: kopati se mora v sončnih žarkih.
Idite v Kan. UI )

Tako je govoril zdravnik Bušakurt.

') Kan je obmorsko mesto blizu francoskolaške
meje; ima do 20 tisoč prebivavcev.

Opomnja prelagateljeva.

191  —

Tedaj odide gospa Fontnčska s hčerjo na
gorke stermine prelepega morskega brega, ki je
pri napulskem’) zalivu.

Alpske planine in estrčlski hribi so varovali
Ivanko od vseh strani močnega južnega in merz-
lega severnega vetra. Njena zmerzla kri se je se¬
grela na soncu. V Kanu so opazovali ljudje,
zbrani od vseh krajev sveta, to mlado bolnico,
ki se je vlekla težavno ob roki svoje matere, in
ki je vedno merila s plašnimi očmi, kako daleč
je še do stola ali do klopi, kamer je šla, da bi
se malo spočila. Toliko da se vsede, jo uže za¬
vije urna hišna z debelimi odejami in dolgimi
ogrinjali.

Odkar so se prikazale slabosti leta 1867.,
kaker perva znamenja bolezni, je uže preteklo
šest let: zdaj je bilo v začetku leta 1873. Koliko
je gospodična v tem času preterpela bolečin in
kolikrat jo je ukanilo upanje! Od leta do leta in
od zdravljenja do zdravljenja se je čedalje bolj
kazilo njeno zdravje.

Da razložimo, zakaj so se zdravniki tako mo¬
tili glede na njeno bolezen in zakaj so jo tako
brez uspeha zdravili, povejmo tukaj, da jim je
razodela Ivanka samo to, kar se je nji sami
zdelo važno; molčala je pa o notranjih bolečinah,
ker je napačno sodila, da nemajo nič pomena.

‘) Naprti je ime neki francoski vasi, kaker tudi za¬
livu, ki je pri nji; vas je blizu Kana.

Opomnja prelagateljeva.

192  —

„Te težave imam v drobovju zato, ker je
moja natura takšna", je mislila. „Pa to so le bo¬
lečine; in za bolečine je dosti, da se človek vda
in terpi... Da bi le bila rešena mertvoudnosti in
da le mogla hoditi! Vse drugo bi bilo zame samo
skušnja, ki bi jo darovala Bogu."

In tako je, nevede in nehote, motila zdrav¬
nike, ker je čisto zamolčala ali pa samo malo na
pomen dala, kake zbeganosti in kake hude bole¬
čine terpi v tistih delih svojega telesa, katere je
nekedaj pretisnil in pretlačil koleselj, ko se je bil
nanjo zvernil z vso svojo težo.

Resda si lehko razložimo in celo pohvalimo
razloge, zavoljo keterih ne hotela Ivanka razodeti
vseh bolečin; vender mislimo, da bi bila morala
precej od začetka vse povedati, ako bi bila bolj
prav spoznala potrebe in zapovedi življenja. Zdrav¬
niki so kaker telesni spovedniki: vse jim je treba
odkriti. . . Čeprav je bolnica molčala, so vender
neketeri slutili, da izvira bolezen iz kakega ustroj-
nega poškodovanja, iz kake skrite rane. ..

VI.

Zadnje dni prosinca 1873. leta nikaker ne
mogla mlada deklica ni ene stopinje narediti niti
deržati se na nogah. Tudi so se njene notranje
bolečine shujšale tako močno, da je moral vsaki
človek izpregledati in spoznati važnost teh pri¬
kazni. Pokličejo zdravnika Bitird. Vpričo njega je

— 193  —

zgrabila Ivanko njena notranja bolečina; ona za¬
vpije. In izdala se je s tem, da je zavpila.

Zdravnik je razumel. Razloži materi, kako
in kaj:

„Ta bolezen je zapletena, in je ne morejo
ozdraviti ni alopatijski svaljki, ni homeopatijske
krogljice, ni merzla voda, ni toplice, niti sončni
žarki. Vnanja slabost, ki jo vidimo, izvira iz no¬
tranje bolezni. Kaker vam je uže rekel v Esu 1 )
zdravnik Epinski, se morate oberniti do kakega
ranocelca, in naj bi vam to bilo tudi jako težko.
Ke bi bila gospodična moja hči, kar precej bi jo
povel h kakemu skušenemu ranocelcu. In ravno
zdaj je neki jako slaven angleški zdravnik v
bližnjem mestu Mantčnu. 2 ) Idite k njemu brez od¬
lašanja. Zadnji čas je uže.“

Uboga Ivanka se izroči profesorju Bčnetu
ki jo je zdravil ranocelsko. Preležala je v postelji
deset ali dvanajst tjednov. Anglež ji je žgal no¬
tranjo rano.

Daši je bil ta zdravnik jako spreten, vender
ne dosegel drugega, kaker da je delal gospodični
nove bolečine. Ne je mogel ozdraviti, kaker je
tudi neso mogli mnogi njegovi spredniki.

*) Es je to, kar Eslebčnz.

Opomnja prelagateljeva.

3 ) Mantčn je mesto na južnem Francoskem, ob morju,
na laški meji; Lahi mu pravijo Meritdne. Prebivavcev ima
nekaj čez šest tisoč. Opomnja prelagateljeva.

— 194

Mlada bolnica je imela časih tudi napade
živčnega razdraženja, preden je prišel zdravnik,
ali pa ko je uže odšel: njena sramežljivost se je
pač upirala takšnemu zdravljenju Pa se je vender
le premagovala, ker jo je mati prosila in ker je
tudi sama verojela v človeško učenost. Sploh je
bila jako pokorna pravim zdravnikom, in je rada
storila, kar so ji velevali; vender se je vedno ne¬
znansko bala neusmiljenih ranocelskih rok. Tri
mesce jo je uže zdravil slavni Anglež brez ka¬
kega uspeha; pa takšno zdravljenje jo je merzelo
čedalje bolj, in njena meržnja je naposled narastla
tako, da je ne mogla nič več premaga vati. —
Uže se je mislila do dobrega upreti takemu
trapljenju, ko Benet nenadoma odide v svojo
domovino; in tako je imelo prenehati njeno zdrav¬
ljenje za toliko časa, dokler se ne bi zdravnik
povernil z Angleškega.

VIL

Ko je zvedel gospod Fontnčski, kako se hči
upira in ustavlja, prihiti po pravici ves preplašen
iz Otena, kjer je takrat prebival.

Daši je spodletelo toliko poskusov, vender
oče in mati nesta izgubila neke terdne vere v moč
zdravilstva. Pripognjena k postelji bolnice, ji pri¬
govarjata oba dva, naj bi premagala meržnjo:

„Če ne zavoljo same sebe, ljubo dete, pre¬
magaj se vsaj zavoljo naju! ..

— 195

Ko Ivanka ne mogla spati v dolgih nočeh,
se spomni bukev, ki jih je brala uže zdavnaj. V
domišljijo in v serce se ji verne misel, ki jo je
obšla takrat, ko je prebirala knjigo o lurških
čudežih.

„Oče“, odgovori bolnica, „pustila bom, da
bodo delali z menoj zdravniki, kar bodo hoteli:
— pa pod to pogojo, če mi dovolite, da grem v
Lurd, preden zopet kaj z menoj začno!“

Stariši neso sicer prederzno pričakovali ču¬
dežnega ozdravljenja, toda bili so prekerščanski,
da bi se bili tudi najmenj upirali pobožni prošnji
svojega otroka.

Vender so mislili, da bi bilo dobro, preje
poprašati za svet nekega jako imenitnega duhov¬
nika, ki je poznal rodbino uže dalje časa. Pre-
vzvišeni gospod Kavrčt, takrat šendjčski škof in
sedaj lijčnski kardindlj in nadškof, odgovori se
sledečim pisanjem, ki ga tu prepišemo brez vsake
razlage. Pismo je dosti jasno samo ob sebi. Z
ležečimi čerkami so tiskane tiste besede škofo¬
vega odgovora, ki kažejo, kako huda je bila
Ivankina bolezen.

„Moja ljuba hčerka!

»Kar mi pišete o stanju, v keterem ste sedaj
„po Božjem dopuščenju, me poterjuje v mislih,
»ketere sem pismeno izrekel Vaši gospe materi.

„Ke bi Vi bili v Lurdu, bi se Vam res lehko
»dovolilo, da bi Vas prepeljali v tamkajšnjo ro-

— 196  —

„marsko cerkev. Ali spustiti se na pot iz Kana
»v Lurd v takšnem stanju, v kakeršnem ste ,
»bi bila prava neumnost,  ako Vam Bog ne bi
„kaj takega naravnost ukazal ali razodel.

„Sicer pa, ljuba hčerka, poprašajte svojega
„zdravnika za svet. Če Vam reče, da Vam popo¬
tovanje ne bi delalo velikih težav, tedaj Vam
»kajpada nič več ne bom branil, zakaj jaz nesem
„zvedenec v tej reči; drugači pa Vam ne bi sve¬
toval iti na pot.

„V vsem tem, ljuba moja hčerka, vidite voljo
„Božjo, in darujte Bogu-, če je treba, tudi svojo
»voljo.  Sicer pa lehko obljubite, kaker sem Vam
„uže rekel, da pojdete na Božjo pot, če ozdra¬
vite.  Sveta Devica dela lehko čudeže tudi v od¬
daljenih krajih, in lurška Mati Božja jih tudi
„res dela vsaki dan... Sporočite pozdravljenje itd.

„V šendjeski škofiji, 25. malega travna 1873.

„L. — M., škof šendjeski.“

Kaker je svetoval prevzvišeni gospod, popra-
šajo za svet zdravnika. In ta jim odgovori prav
tako, kaker škof:

»Spustiti se na takšno pot v takšnih okoli¬
ščinah, bi bila prava neumnost. ..“

Zapazil je pa doktor Bitird, skušen in učen
človek, v dolgih letih svojega delovanja, kako je
težko, kako je časih hudo bolnikom odreči se
kaki stanovitni misli svojega duha, kakemu sklepu,
kaki terdni nameri. Lehko si razložimo, zakaj

— 197  —

dobivajo bolniki vse, karkoli požele, kaker raz¬
vajeni otroci, in zakaj so časih tako strašno terdo-
vratni, da jih ne more prepričati noben dokaz in
da se jim ne more odbiti prošnja brez nevarnosti
zanje. Tisti, ki jim strežejo, se pogostoma nauče
v nekaj letih, da se ogibljejo iz velike ljubezni
do njih vsega, kar bi jih moglo užalostiti, in da
jim izpolnjujejo najmanjše želje. In keder se uterdi
ta strašna navada, potem skoro ne nič več mo¬
goče bolnikom odreči kake prošnje. Če se jim pa
kaj odreče, tedaj se še bolj oživi njih želja, zlasti
pri ženskah, in se neznansko vznemirjajo: žalu¬
jejo, izgube veselje do jedi, želodec jim noče več
mleti, spati ne morejo, huda merzlica se jih
lati. . . . Kaj je potem storiti ? Treba je odnehati,
zopet odnehati, vselej odnehati, naj uže pride
kar koli.

Resda, Ivanka ne bila takšna; pa zdravnik
Bitird je bil o tem gotovo menj prepričan kaker
mi, zakaj pristavil je:

„Res, spustiti se na takšen pot v takšnih
okoliščinah, bi bila prava neumnost... Ker pa
bolnica tako želi iti v Lurd , bi bilo morda
vender le še menj nevarno dovoliti, da stori to
neumnost, kaker ubraniti, da je ne stori. “

VIII.

Če je tudi Ivanka razlagala le te zdravnikove
besede v tem smislu, kaker da ji doktor priter-
juje, je vender potrebovala ona sama, kaker tudi

15

— 198  —

njena mati, veliko serčnosti, da se je pri vsem
tem odločila za tako daljni pot. Tresli ste se in
bali, ko ste se peljali na železnico.

Duhoviti ljudje so spremenili železnični vagčn
v bolniško izbo, kjer bolnik lehko leži na meh¬
kem divanu. In njihovi duhovitosti se je morala
zahvaliti gospodična Fontneska, da se je mogla
peljati v Lurd, ki je oddaljen od Kdna dvesto-
petdeset milj. Prišla je v slavno Marijino mesto
21. velikega travna 1873., tisti dan pred praznikom
Jezusovega Vnebohoda.

Gospod Fontnčski je tudi tačas zapustil Kan
in se je obernil proti Otenu. On je bil eden izmej
prirediteljev škofijskega romarskega vlaka, ki je
imel odriniti 5. rožnega cveta proti Parčlemo-
njalu. Ta težavni posel je prevzel, ker je mislil,
da bi morda kaj pripomogel s tem dobrim delom
k zdravju, ki bi ga utegnila dobiti njegova hči v
lurški Jami.

Ivanka je verojela v čudeže: to je pokazala
s tem, da je storila dolgi in težavni pot, in to po
tolikih zaderžkih. Vender pa moramo pristaviti,
ako hočemo povedati odkritoserčno svojo osebno
misel, da ne imela tiste vere, ketera prestavlja
hribe.

Ivankina vera, kaker tudi vera njene matere,
je bila nekoliko podobna onemu neodločnemu
upanju, ki je stanovitno v svojih poskušnjah in
vender malo terdno samo na sebi. Takšno upanje
ohranijo neketeri bolniki, ki se poprimejo, kaker

— 199 —

v naravnih tako tudi v nadnaravnih potrebah,
vsega tistega, kar se jim količkaj vidi, da bi jim
moglo pomagati. Ivanka je verovala in ne vero¬
vala; hotela je in ne hotela. Pozneje je pravila:
„Nesem upala, da bi ozdravela, in pristaviti moram
celo, da mi je nekaj branilo zdravja prositi iz
vsega serca.“ Omahovala je. Domišljala si je,
kaker sploh neodločni ljudje, da stori najboljše,
ako se poprime srednjega pota in samo na pol
poprosi polovičnega ozdravljenja: „Mati Božja,
dovoli mi, da bom hodila vsaj takrat, keder bom
pri tebi!“ In mlada gospodična, ki se ne zavedala
svojega nezaupanja in svojega skrivnega pomanj¬
kanja v veri, ne razumela, da je ta boječnost v
molitvi červ v zrelem sadju in dvojba v veri; ne
razumela, da ta bojazljivost nasprotuje veri, ka-
keršno je zahteval Jezus, ko je govoril svoje dni:
»Imejte zaupanje; nikar se ne bojte!" 1 )

IX.

Ko pridete v Lurd gospa Fontnčska in njena
hči, se spomnite, kako imenitna oseba je bil župnik
Peramdl ves čas, kar se je prikazovala Mati
Božja, in v glavo jima šine dobra misel, da si
njega izberete za spovednika in vodnika. Ta go¬
spod je imel, kar se tiče vere, po obilnem vse
ono, kar je utegnilo primanjkovati komu drugemu;
lehko je pomagal v vseh potrebah, ne da bi pri

15 *

l ) Matevž 14, 27.

200  —

tem sam obubožal. Hotč oserčiti naši dve roma-
rici, si vzame na posodo besede Jezusove:

„Če moreš verovati; vse je mogoče tistemu?
keteri veruje. ...“’) „Ako verujete, boste prejeli
vse, karkoli boste prosili v molitvi. £a )

Odgovorili ste, kaker Izraeljec, o keterem
pripoveduje Sveto pismo: * * 3 )

„Verujeve! . . . verujeve!. .

Pa ker se neste zavedali svojega skrivnega
pomanjkanja v veri, zato tudi neste ponižno pri¬
stavili in poprosili župnika Peramala: „Gospod,
pomagajte najuni nejeveri!“

Pa vender jima je pomagal Marijin služab¬
nik. . . In glej, ko ste opravljali devetdnevnico na
čast lurški Materi Božji, so se Ivanki polagoma
vračale moči. En dan je poskusila narediti pet
ali šest stopinj. Drugi dan jih je storila štirideset
ali petdeset. Tretji dan je hodila dosti lehko. Na¬
posled, po devetdnevnici, 3. rožnega cveta, na dan
obletnice svojega in Bernardkinega pervega ob¬
hajila, je šla z drugimi ljudmi vred v cerkev in
v Jamo; spremljala je arjčško in pontaško pro¬
cesijo, in nato se je vernila v mesto. . . . Njeno
čudovanje je rastlo pri vsaki stopinji, ki jo je
storila, in pri vsakem potu, ki ga je prehodila.

') Marka 9, 22.

’) Matevž 21, 22.

3 ) Izraeljec je rekel: „Verujem Gospod! pomagaj
moji neveri.“ (Marka 9. 23.)

201  —

Močno je stermela, da se po toliki hoji ne kar
nič utrudila. Potem jo je zavila z materjo proti
stanovanju lurškega gospoda župnika.

X

Preden bomo nadaljevali našo zgodbo, si ho¬
čemo v spomin poklicati neki prizor Novega
zakona in sprejeti v svoj spis eno stran Svetega
pisma,') kar bo bravcem v lepo podučenje:

„In zdajci je velel Jezus svojim učencem sto-
„piti v čolnič, da se prepeljejo pred njim na ono
„stran morja, dokler ne spusti množice.

„In keder je bil spustil množico, je šel sam
„na goro molit. In ko se je zvečerilo, je bil sam
»tamkaj.

„Valovi so semtertja premetavali čolnič na
„sredi morja; pihal je namreč veter nasproti.

„0 četerti nočni straži 1 2 ) je pa prišel k njim
,Jezus, gredoč po morju.

„In ko so ga učenci videli hoditi, so se pre¬
strašili, rekoč: Prikazen je! in so od strahu
zavpili."

1 ) Matevž 14, 22-33.

2 ) Vsaka noč se je s pervega delila pri Judih v tri
straže po štiri ure, ob času rimskega vladanja nad Pa¬
lestino se je pa delila v štiri straže po tri ure, ker so se
stražarji eno noč menjali štirikrat. Četerta nočna straža
je bila potemtakem od 3 do 6 zjutraj.

Ofomnja prelagateljeva.

202  —

Jezus jih je pa precej ogovoril rekoč: Imejte
»zaupanje! jaz sem; nikar se ne bojte.

„Peter pa mu je odgovoril in rekel: Gospod!
„ako si ti, reci mi priti k tebi po verhu vode.

»On pa je rekel: Pridi. In Peter je stopil iz
»čolniča, in je šel po verhu vode, da bi prišel k
»Jezusu.

»Ko je pa videl silni veter, tedaj se je zbal,
„in ko se je začel topiti, je zavpil, rekoč: Gospod,
„reši me!

„In zdajci je stegnil Jezus svojo roko, ga
»prijel in mu rekel: Maloverni! zakaj si dvojil?

„In ko sta stopila v čoln, je ponehal veter.

»Tisti pa, keteri so bili v čolnu, so ga mo¬
jih, rekoč: Res, Sin Božji si!"

XI.

Župnik Peramdl se je jako razveselil, ko je
videl, da je shodila mlada gospodična. Daši je
bil vajen takšnih prizorov, so mu vender le v
očeh zaigrale solze veselja vselej, keder je na¬
klonila lurška Mati Božja novo milost kakemu
bolniku in siromaku.

„Čast Bogu in slava Mariji!" vikne gospod.
„Ljubi moj otrok, sedaj ste rešeni bolečin in sla¬
bosti, ki ste jih imeli sedem let!"

,,Pa, gospod župnik, nikaker še nemam do¬
kaza v sebi, da bi bila ozdravljena.' 1

Župnik Peramal jo pogleda in se začudi.

— 203  —

,.Kaj ? Ko ste prišli pretekli tjeden v Lurd,
ste ležali na postelji, kaker da bi bili raertvi, in
neste mogli ni stati, niti sedeti; prenašali so vas
na rokah: — in zdaj, ko ste šli v Jamo in se iž
nje vernili; ko ste spremili procesijo od začetka
do konca; ko ste naposled prihiteli v moje sta¬
novanje; ko ste, ob kratkem rečeno, prehodili ceste
kaker kak vaški pismonosec, in ko ste šli vkrebri
po stezah kaker serna: zdaj se pa še vprašate,
če ste ozdravljeni ?“

„Pa...“

„Kaj . .pa £  ? Ali ste trudni ?“

„Ne, gospod župnik, nič bolj, kaker kak
zdrav človek.“

„Ali ste težko hodili ?“

„Ne.“

„Ali vas kje boli?“

„Nikjer.“

„No! če vas nikjer nič ne boli, če lehko
hodite; če po toliki hoji neste nič trudni, kako
vam more priti v glavo misel, da neste ozdrav¬
ljeni ? . . .“

„Pa nesem, kaker bi imela biti. .. nekaj mi
manjka . 14

„Rad verojamem! manjka vam bolezni... Že
zdavnaj ste se ji privadili, in zdaj se vam zdi
čudno, da je nemate nič več.“

„To pa zato, ker nesem skusila tistega, kar
mora gotovo začutiti človek, keder pomore Marija

— 204  —

in stori čudež; nesem začutila ni naglega stresljaja,
ni notranje ginjenosti, ni duševnega razsvetljenja.
Vsega tega ne bilo pri meni. Hodim kaker drugi
ljudje, to je res. Ne čutim nobene slabosti, in
nesem nič trudna, to je tudi res: — toda nesem
zapazila v nobenem trenotku, da bi se bilo v meni
vse povernilo na svoje mesto, zato se ne morem
prepričati, da bi bila ozdravljena/ 1

„No! no! to, kar ne na svojem mestu, to je
vaša glava; bolna je le vaša vera, ki omahuje.
Dete moje, vi dvojite, ko vender jasno vidite
čudež, kaker je dvojil Simon Peter ravno tisti
trenotek, ko je stopal, na povelje Gospodovo, po
vodi, kaker se stopa po suhi zemlji. Uprite se
hitro tej skušnjavi, ki nadleguje dostikrat one,
ki so čudežno ozdraveli, in ne zapletajte se v za-
derge hudobnega duha . .

Ta dan je bil binkoštni torek, in videlo se
je, kaker da je govoril sveti Duh iz ust služab¬
nika Matere Božje. Duhovnik pristavi:

»Odidite jutri zjutraj v Parčlemonjal, kamer
se pripeljejo v četrtek vaš oče in božjepotniki
vaše škofije. In ondi pokleknite z vso svojo rod¬
bino, sč svojimi otčnskimi prijateli, sč svojimi
rojaki, in zahvalite Jezusa Kristusa za nadnaravno
ozdravljenje, ki ga vam je naklonila njegova sveta
Mati. . .“

Lurški župnik je znal govoriti tako krepko
in prepričevavno, da so njegove besede razganjale
omahovanje in duševno zbeganost, kaker razganja

- 205  —

veter meglo in oblake; tudi dvojbo gospe Font-
nčske in njene hčere so razperšile. Obe dve ste
bili naposled prepričani, da se je ozdravljenje res
izveršilo.

XII.

Ko ste prišli mati in hči iz župne hiše, ste
se razgovarjali o župniku Peramdlu.

„Ta duhovnik je res pravi apostelj !“ rečete
ena drugi. „Ali ne gorelo najuno serce, ko je
nama govoril ?“

Kerščansko ustno izročilo pripoveduje, da ne
imel sveti Peter, Jonov sin, drugega zaroda, kaker
edino hčerko, sveto Petronilo: neki učenjaki terdijo
celo, da je le-ta bila samo njegov duhovni otrok.
Toda silo veliko je njegovega zaroda v postranski
versti, in to so vsi oni, ki so omahljivi v veri.
Gospa Fontnčska in njena hči ste izhajali iz tega
starega rodu; pa bili ste tudi po naših mislih ne¬
koliko v sorodu z aposteljnom Tomažem, ki je
bil tako nejeveren, kaker one dve.

Ko se vernete naši dve romarici v gostivno,
da bi se pripravili za odhod, začnete premišljevati
— dvojiti in omahovati

Daši je videla gospa Fontnčska na lastne oči
svojo ljubo Ivanko, kako je semtertja hodila in
opravljala svoje reči, je bila venderle še vedno
nekam nemirna v svoji preveliki materinski skerbi.
Ne se mogla iznebiti strahu. Svoje dni se je tresla

206  —

tako pogostoma, ko je videla, da je hudo bolna
njega preljubljena hčerka; zdaj se pa trese, ko
vidi, da je ravnokar ozdravela tako čudežno.
Zdelo se ji je, da to ozdravljenje nema pravega
postanka ali izvira, ker se je zveršilo tako naglo,
in da to nenavadno zdravje nema tiste stanovit¬
nosti, kakeršno daje naravno ozdravljenje, ki se
zverši polagoma. — Pa tudi Ivanko je nekaj
skerbelo. Sicer je res ozdravela, pa bi bila vender
le rada nekoliko krepkejša. Njene noge so se
odvadile hoditi v toliko letih in so spoznale, da
je precej terdo cestno kamenje. Keder se je po¬
gledala v ogledalo, tedaj se je ustrašila, da je še
vedno tako bleda. Kaj naj še povemo ? . . . Če¬
prav ste se mati in hči zahvaljevali Bogu za ču¬
dežno milost, ki ste jo prejeli, se vender neste
zahvaljevali tako, kaker bi se bili morali po na¬
svetu in odločnem prigovarjanju lurškega župnika.

„Kolikšno dobroto je storila nama lurška
Mati Božja, in gdo bi bil mogel pričakovati kaj
takega? . . . Kako velika more biti najuna hva¬
ležnost! Vender pa hoče sveta Devica, da je člo¬
vek previden: ali previdnost ne čednost modrih
ljudi ? Ogibaj ve se nasprotnega greha, in ne bodi ve
nepremišljeno prederzni. Lurška Mati Božja hoče
gotovo, da pomoreve milosti ... Ali ne bi bil naj¬
boljši pomoček, s keterim bi podperli čudežno
ozdravljenje, da rabimo tudi naravna zdravila, ki
jih je iznašla človeška učenost? Ali ne bi bilo
boljše, da bi šli v Eslebčnz, kaker da bi se trudili

— 207  —

v Parelemonjdl z neko pregrešno prederznostjo ?
Toplice bi le podperle nadnaravno dobroto in
močno uterdile čudežno ozdravljenje."

Tako ste se odločili gospa Fontneska in
njena hči za toplice, in ta prelepi sklep ste hoteli
tudi precej izvesti. Pozaklenili ste kovčege in
popotne torbe, da bi se drugo jutro odpeljali s
pervim vlakom v Es . . .

Ko je pa hotela Ivanka drugo jutro vstati
uže za svitanja, ne mogla nog ni premekniti.
Prejšnja bolezen se je zviškoma povernila.

Lehko si mislimo, kako je zavpila od bolečin
in strahu, ko se zbudi v tem strašnem stanju.
Prejela je milost ozdravljenja, in zdaj jo je iz¬
gubila! Imela je nekako v lasti čudež, za trenotek
je dobila popolno zdravje, in zdaj vidi, da je vse
to izginilo in prešlo in minilo, kaker kakšne lepe
sanje! — Sisif je dobil to kazen, kaker pripo¬
veduje pravljica, da je moral valiti težak kamen
na verh hriba; in keder ga je gori pripravil, se
mu je vselej odvalil dolu v prepad. V takih ne¬
srečnih trenotkih je kar obupaval. Tako ste zdaj
obupavali tudi Ivanka in njena mati.

Kaker ste bili bistroumni, vender ne nobena
ugenila, zakaj se je bolezen povernila tako nagloma.
Gotovo je bilo na njijunih očeh naličje, ali prav¬
zaprav njijune oči so iskale resnice ondi, kjer je
ni bilo. Tudi tisti, ki imajo najbistrejši vid, spo¬
znajo samo to, kar je pred -njimi, in so kaker
slepi za vse, kar je za njihovim herbtom.

— 208  —

,,Zdaj sem pa zopet bolna, kaker popreje, in
daleč od kakega zdravnika!" vpije uboga Ivanka.
„Oh! kako sem imela prav! Ne, ne! nesem bila
ozdravljena!. . . Idi ve v Es! idive v Es!"

V Lurdu ne mogla nič več sterpeti. Bučanje
zvonov, procesije, ki so šle pod njenim oknom,
prepevanje svetih pesni: vse to ji je žalost le
množilo.

Župnik Peramal sreča voz, ki se je na njem
peljala Ivanka proti železnični postaji.

„Lurška Mati Božja naj vaju spremlja! Ali
odhajati v Parč ? .. .“

,,Ne, gospod župnik", odgovori mati, „peljeve
se v Eslebenz. Ivanka je zopet zbolela . . .“

In mu pove vse, kar se je zgodilo tisto
jutro . . .

Služabnik lurške Matere Božje jo je poslušal
jako zamišljeno, in same ob sebi mu pridejo na
jezik besede, ketere je govoril Jezus svetemu Petru,
keder se je topil:

»Maloverni, zakaj si dvojil? u  „Maloverni
ženi, zakaj ste dvojili?“

Toda župnik Peramdl ne imel daru, da bi
bil delal čudeže, čeprav so bile njegove čednosti
velike: ne mogel rešiti Ivanke bolezni, kaker je
rešil Jezus svoje dni glavarja aposteljnov, ko se
je topil.

Dolgo je še gledal za nesrečno mlado deklico,
ki se je peljala jako naglo na železnico, in je
molil zanjo iz vse svoje duše:

— 209  —

„Lurška Mati Božja!“ zavpije, „ne kesaj se,
da si jo ozdravila, in naj bo to zanjo samo
skušnja!“

Pozneje enkrat je prišel v Lurd na Božjo
pot gospod Diščn, prednjik malega semenišča v
Otčnu in duhovni vodnik Ivankin; in ta je raz¬
ložil gospgdu Peramdlu, zakaj se je povernila
bolezen. Rekel je tako:

„Hči in mati neste imeli vere Bolezen se bo
hujšala, ker ste eško vodo bolj čislali kaker
lurško.“

XIII.

Ko ste videli gospa Fontneska in njena hči,
da jima je izpodletelo v Lurdu, ste se spet na¬
potili križem sveta in ste spet iskali zdravja po
raznih mestih in krajih, kaker so jima svetovali
zdravniki.

Koliker dalje se je peljala Ivanka od Lurda,
toliko bolj se je čutila bolno. Mejpotoma se ji
vnamete sapnikovi veji, 1 ) in morala je obstati v
Monpelijčru. Pokličejo enega izmej najbolj zve¬
denih profesorjev tamkajšnje imenitne fakultete,
gospoda doktorja Kurtija. Zdravil je sapnikovi

') Sapnik se deli spodaj v desno in levo vejo, ki se
izgubljate v pluča. Desna veja se imenuje po latinsko
»bronchus dexter“, leva pa »bronchus sinister 11 . Če se te
dve veji vnamete, se ta bolezen imenuje po slovensko
»vnetje sapnikovih vej“, po latinsko pa „bronchitis“.

Opomnja prelcigateljeva.

210  —

veji in ji tudi počasi ozdravil; ne pa skrival mladi
bolnici svojega strahu zavoljo njenega splošnega
oslabljenja.

„Vsekaker si morate okrepiti oslabele mišce,
povzbuditi prebavila, pospešiti kroženje kervi in
oživiti delovanje sluznic. Najpreje idite v Eslebčnz."

„Ravno sve se peljali tjakaj, gospod doktor,
da bi še enkrat poskusili kopel, ko je naju pri¬
moralo vnetje sapnikovih vej, da sve se ustavili
v vašem mestu."

»Bodite šest tjednov v Eslebčnzu, potem se
popeljite v Brid. 1 ) Ondi boste nosili posteljo pod
milo nebo enoindvajset dni, dihali boste na vsa
pluča oživljajoči aljpski zrak, ki je poln okrep-
čujočih prijetnih dišav. Iz Brida se boste morali
peljati v ovčrnjsko gorovje, da se boste kopali v
burbulskih 2 ) toplicah, ki bodo doveršili uspeh
eških toplic se svojimi jako delavnimi vrelci. Iz
Burbula se boste vernili v Monpelijčr, in tu vas
bom zdravil ranocelsko šestdeset dni, kar boste
takrat uže lehko prenesli, Ker vas bo pa zdelalo
moje zdravljenje, zato pojdete potem prezimovat
v Vzhodne Pireneje, v Amelilebčnz. Ondi se boste
okrepčali."

') Brid je vas blizu mesta Mutjdza, v taranteški po¬
krajini, ki je del savdjskega departmanta. Ima 177 pre-
bivavcev. Opomnja prelagateljeva.

a ) Burbul je terg v piideddmskem departmantu. Ima
enajst sto prebivavcev. Opomnja prelagateljeva.

211

XIV.

V imenovanih mestih je Ivanka izpolnjevala
tri mesce jako natanko ukaze tega učenjaka, in
to pod vodstvom najboljših tamkajšnjih zdrav¬
nikov; pa povsod brez uspeha. Kar nič se ji ne
obernilo na boljše, ni v Eslebčnzu, ni v Bridu, 1 )
ni v Burbulu . . . Najžalostniše slutnje so vstajale
v njeni duši. Ko je svoje dni ozdravela v Lurdu,
je dvojila o svojem čudežnem ozdravljenju, in
zdaj je polagoma izgubljala tudi prazno upanje,
ki ga je imela v zdravniško učenost. Videla je,
da ji je čedalje hujše in da bo morala skoro
umreti.

Okoli srede kimavca je ležala v Burbulu na
divanu, da se ne mogla geniti. Opazovala je senco
raznih reči, ki je rastla toliko bolj, koliker nižje
se je nagibalo sonce, ki je naposled zašlo.

Bolni ljudje so nagnjeni k temu, da se po-
gostoma primerjajo raznim stvarem in podobam,
ketere jim pokaže priroda. Tako tudi Ivanka.
Poletje se je umeknilo jeseni; in skozi svoje okno
je zapazila tampatam mej zelenimi vejami nekaj
orumenelih peresc, ki jih je prezgodaj umorila
slana in ki so padala na zemljo, sukaje se. V

‘) V Bridu je bila gospodična Fontneska tako srečna,
da se je sešla s Tirinazom, škofom tarantčškim, ki je bil
do nje jako dober in blagohoten. Ta gospod, ki je zdaj
škof v Nansiju, je bil tako priča dolge bolezni, o keteri
govorimo v tej zgodbi.

— 212

velikanski granitni skali, ki visi z grozovito svojo
težo nad ubogim tergom, je videla podobo svoje
bolezni, ki je tlačila njeno mlado življenje, in ki
se je ustavljala in se bo gotovo zmirom ustav¬
ljala vsem zdravilom. Reka Dordčnja, ki je tekla
pod njenimi nogami, v znožju griča, ji je klicala
v spomin žalostno podobo, kako hitro ji teko
valovi življenja.

„Mati, ljuba moja mati“, reče, „vernive se v
Otčn! ..

„AIi ne pojdeve v Monpelijčr? v Amelile-
benz? . . . Kaj misliš, ljuba moja?“

„Vernive se v Oten! Do gerla sem uže sita
vednih poskusov, ki jih nad menoj delajo zdrav¬
niki, da bi me ozdravili.. . Naposled se mi je
uperlo in se mi še vedno upira takšno življenje,
kakeršno imave. Ali še ne zadosti, da sem ločena
od zdravja, in ali moram biti ločena tudi od naše
dežele, naše rodovine, naše hiše? Toži se mi po
domu. Toplice in kopanje, popotovanje in prebi¬
vanje v tujih mestih, zdravniki in zdravila so
zame samo neznosno terpljenje, in rada bi uže
imela nekoliko miru. Hočem na novo živeti v
naši hiši, zopet videti svojega očeta in svoja brata,
spati v svoji izbi ... To hočem zavoljo sebe, to
hočem tudi zavoljo vas, uboga mati, ki se morate
sami truditi z menoj, ker nemave pri sebi na¬
vadnih svojih služabnikov, zavoljo vas, ki si ne
daste počitka ni po noči ni po dnevi, da mi stre¬
žete, in ki sami sebe morite, da bi ozdravili mene.“

— 213  —

„Ali, ljubi moj otrok, to zimo ti je treba
milega podnebja. Gospod doktor Kurti'. . .“

„Gospod doktor Kurti' je govoril, kar je hotel,
in bo govoril, kar bo hotel. Verniti se hočem v
Otčn. Opazili mi bodo okna z dvema pažema, 1 )
zalepili bodo špranje, ki jih imajo vrata; dobro
bodo kurili v peči; po dnevi mi bodo devali
cvetlice v izbo. Obkrožili me bodo z umetno po¬
mladjo. In potem . . .“

„Kaj potem?"

„Nič potem!“ odgovori Ivanka in si obriše
solzo.

Misel, ki je ne hotela izreči, da ne bi užalila
matere, je bila ta, da bi rajša umerla pod očetovo
streho, če uže mora umreti, kjer bi molili zanjo
vsi njeni domači in vzeli od nje slovo, kaker da
bi sklenila v nepoznanem kraju, v pusti izbi kake
gostivne, kjer bi ji merzlo stregli samo za denar.

Mati ji privoli, in tedaj odidete iz Burbiila
domov.

V Otenu so smeli le redki prijateli obisko¬
vati rodbino Fontnčskib in strahoma opazovati,
kako grozno je zdelala bolezen Ivanko, ki je bila
nekedaj tako čversta. Uboga gospodična si ne
bila nič več podobna. Jako jako je opešala: roke

*) Paž, o keterem govori Ivanka, ne spleten iz slame
v podobi kite, ampak sešit iz platna v podobi črevesa in
natlačen z volno ali žimo. Opomnja prelagateljeva.

16

214  —

so ji oslabele tako, da sama niti jesti ne mogla
in da jo je morala mati pitati tri ali štiri tjedne
kaker kakega otroka. Utrudilo jo je, keder je
poslušala nepretergano govorjenje. Oči njene neso
mogle brati in glava ne misliti.

Iz propada te bolezni se je obračala proti
Bogu in je klicala na pomaganje Mater Božjo,
ki je upanje obupanih. V globočini njene duše je
začela poganjati želja, da bi se povernila v de¬
želo čudežev. Lurd ji je hodil vedno na misel.
Hotela je govoriti sč svojim škofom, ki je pre¬
bival v tistem mestu kaker ona. Takrat je bil
otenski škof gospod Lezeleški od Keruanija. Po¬
vedala mu je, kako je ozdravela za malo časa,
pa spet zbolela.

Škof ji reče:

„V svoji škofiji imam nekega duhovnika, ki
je čudežno ozdravel v Lurdu, in to je gospod
Mizfski. No, priporočil vas bom Materi Božji, da
vam nakloni enako milost. V njenem imenu
vam velevam, da jo prosite zdravja / 4

Potem vzame podobico Jezusovega Serca, ki
jo je imel v brevirju, zapiše nanjo na zadnji strani
nekaj besed in da Ivanki ta majhini spomin. Be¬
sede, ki jih je napisal škof, so bile vzete od
Jezusa Kristusa, in glase tako: »Prosite in boste
prejeli . 44

Ivanka je tedaj začela zdravja prositi.

Takrat je živel duhovnik velikih zaslug in
blagega serca, ki je molil za njo in ki jo je

215  —

oserčeval, naj bi verovala. To je bil gospod Diščn,
supčrijor malega semenišča v Otenu. Mej vsemi
ovcami, kar jih je vodil proti nebeški domovini,
je bila uboga Ivanka, potlačena od bolečin, nje¬
gova duhovna hči, ketero je posebno ljubil in za
ketero je očetovsko skerbel. Večkrat je obiskal
mlado bolnico. Beseda njegova je odganjala dvojbo
ali klavernost, iz Ivankine duše, in je tudi tolažila
njene ljube stariše. Keder je le-te poslednje pre¬
več potlačila žalost, so šli nemudoma k njemu,
keterega so imenovali „dobrega superijorja“, in
redko kedaj so se ventili, da ne bi bili dobili
pri njem kakega miru v svoji zbeganosti, kake
tolažbe v svojem terpljenju, kakega olajšanja v
svoji bridkosti.

Neko jutro (bilo je mesca listopada) se je
šibila gospa Fontnčska bolj kaker druge krati
pod težo svojega križa, in je šla iskat moči na
studenec, kjer jo je navadno zajemala.

Ko se je vračala od gospoda Diščna, je sre¬
čala, na vratih malega semenišča duhovnika vi¬
soke postave, keterega ne poznala.

„Kedo je ta gospod ?“ povpraša vratarjevo

ženo.

„To je gospod Miziski."

»Gospod Miziski? tisti mertvoudnik, ki je
shodil v Lurdu ?“

»Tisti."

Uboga mati steče naglo k temu duhovniku,
ki je prejel iz nebes takšno milost.

16 *

216  —

»Častiti gospod", reče gospa, „bodite tako
dobri, storite delo usmiljenja in pridite v našo
hišo, da mi blagoslovite hčer, ki je nekako tako
bolna, kaker ste bili vi.“

„Iz serca rad.“

Malo trenotkov pozneje je stal gospod Mi-
zfski pri postelji nesrečne bolnice.

„Jojmene! jojmene! kaj naj storim?" je šep-
tala Ivanka.

»Verujte in molite! Vdajte se za sedaj in
upajte za prihodnost!"

»Tako me je uže oserčeval tudi prečastiti
gospod Lezelčški, in mi je obljubil sam od sebe,
da bo molil za moje ozdravljenje . .. Kako velik
čudež bi to bil! Vi boste tudi zame molili, kaj
ne?" —

„Kajpada bom. Kmalu pojdem v Lurd za¬
hvaljevat svojo Dobrotnico. Praznik Brezmadež¬
nega Spočetja bom maševal pri onem oltarju,
pred keterim sem ozdravel; in pri maši bom prosil
presveto Devico, da bi za vas storila tisto, kar
je storila zame."

XVI.

Pervi tjeden mesca grudna leta 1873 je šel
res gospod Miziski na Božjo pot v Lurd, da bi
se zahvalil za svoje ozdravljenje. Uže drugje smo
popisali njegovo romanje. 1 )

') Glej pervo zgodbo »Čudež na Veliki Šmaren “
stran 1.

217  —

Glas o njegovem čudežnem ozdravljenju se
je raznesel daleč na okrog, in naravni nasledek
je bil ta, da so se mu priporočali v molitev od
vseh strani, iz domače škofije, pa tudi od drugod.

Ko je gospod Mizfski maševal 8. grudna v
lurški božjepotni cerkvi, je zbiral jako skerbno
vsa takšna priporočila pri oni molitvi, ki se
imenuje „Spomin za žive u ,  v tistem trenotku ?
ko duhovnik govori z Bogom kaker odposlanec
zemeljskih prebivavcev in mu izroča njih želje in
njih prošnje. Jako natančno je izpraševal svoj
spomin in si je močno prizadeval, da ne bi po¬
zabil nobenega izmej onih, ki so ga prosili, naj
bi podpiral njih prošnje in želje pri lurški Materi
Božji . .. Mej temi mnogimi spomini je bil eden,
ki mu je stopal pred oči najmočnejše, ne zavoljo
nagnjenja njegovega serca ali njegove volje, am¬
pak po nekaki Božji sili, ki se ji ne mogel ubra¬
niti, in ki ga je premagala proti njegovi volji.
Ta spomin, ta misel, ta molitev je bila pa tista,
ki se je tikala ozdravljenja gospodične Fontneske.

Še tisti dan je sporočil v Otčn to prikazen,
ki je pomenila nekaj dobrega. Tedaj se je od¬
ločila Ivanka za terdno, da se poverne v lurško
Jamo in da se skoplje v kopeli.

XVII.

V njeni dolgi bolezni so jo mogli prepeljati
le na redke čase v cerkey. Matere Božje ali v
kapelico malega semenišča. Ce se je tudi voz

— 218

pomikal počasi, da se ne bi stresala, in če se ji
tudi ne bilo treba daleč voziti, vender ne smela
nič več v cerkev, in to zavoljo neznosnih bolečin,
ki jih je terpela pri vožnji, in posebno zavoljo
hudih nasledkov, keterih so se bali zdravniki.
Zatorej je dobil gospod Fontneski dovoljenje iz
Rima, da je priredil oltar v svoji hiši. In keder
je maševal duhovnik na le tem oltarju, so bila od-
perta vrata sosedne izbe, kjer je ležala bolnica.
Tako je bila Ivanka pri sveti maši, leže v postelji.

Mejtem ko se je vidno hujšalo telesno stanje
mlade bolnice, se je spremenilo do kraja njeno
duševno stanje. Če je bolj slabelo njeno telo, ki
je bilo uže tako zaničasto in zdelano, bolj je upala
zdravja njena duša, ki je bila pa videti, kaker da
bo zdaj zdaj zapustila ta svet.

Ali je izviralo le to njeno upanje iz one
terdne vere, keteri je obljubil Bog, da bo delala
čudeže, ali iz one goreče in razberzdane prena¬
petosti, ki jo v možganih bolnikov tako pogostoma
provzroči merzlica in prisiljeni delopust? To je
bilo žalostno vprašanje, ki ga je vsaki stavil svojim
prijatelom.

Bilo se je toliko bolj bati, ker je bolnica
časih izgubila kar zviškoma upanje, ki se je vi¬
delo tako terdno, in je začela omahovati. Keteri-
krat je imela nemirne slutnje, in se je bala, da
ne bo mogla storiti težavnega pota, ali da umerje
ondi, kjer jih je toliko drugih našlo zdravje in
življenje.

— 219

Ivanka je sklenila, da bo v Lurdu 15. veli¬
kega serpana, na Veliki Šmaren. Čeprav je na-
znansko želela romati v Marijino mesto, se je
vender le jako bala tako daljnega pota. Ker bi
se bila rada dobro pripravila za to romanje, zato
je hotela, da bi se tridnevnice opravljale mesca
velikega travna, rožnega cveta in malega serpana,
— vsaki mesec po ena s tremi mašami.

14. velikega travna, na predvečer perve tri¬
dnevnice, je tako močno oslabela, da je skoro
omedlela. Poslala je po gospoda Dišena, ki je
pa ne hotel spovedati, ker se je bal, da se ne bi
utrudila do škode. Močno je bolnico zabolelo,
ker ji je duhovnik zavernil prošnjo. Jako žalostna
zaspi, proseč Mater Božjo, ki je mati žalostnih,
da bi jo podperla in potolažila v njenem terp-
ljenju.

In glej, ko je spala, se ji prikaže v sanjah
Bernardka, sestra Marija Bernarda, ki je takrat
še živela v samostanu sve ega Zildarja. Oblečena
je bila kaker usmiljene sestre v Nevčrzu, in na
glavi je imela tudi takšen klobuk, kakeršnega
imajo usmiljenke: z belimi in plapolajočimi pred¬
njimi krajevci. 1 ) Lepa je bila in se je smehljala.

„Ne žalujte in ne bojte se nič“, reče Ivanki.
„V Lurdu boste ozdraveli. Le Mater Božjo pro¬
site, pa zaupljivo .“

‘) Ne samo francoske, ampak tudi nemške in sloven¬
ske usmiljenke pravijo svojemu klobuku „korndt“. Ta
izraz so rabili nekedaj na Francoskem za mnogoverstna

— 220  —

Potem se nagne Ivanka proti lurški zamak-
njenki in jo objame priserčno: in nato se zbudi
nagloma, ker jo je Bernardkin klobuk nekoliko
motil v tem objemanju. Pred seboj ne videla
drugega, kaker pregrinjala ob svoji postelji, ki
jih je razsvetljevala migljajoča svetloba nočne
svetiljke; pa je bila vender le neznansko vesela
in kaker do dobrega prepričana, da bo uslišana.

Sorodniki in prijateli, duhovniki in sve-
tovnjaki, ki jim je pravila svoje sanje, neso sicer
glasno govorili vpričo nje, pač pa so si šeptali otožno:
„Oh! prejoh! sanje mladega dekleta v pomladni noči
so pač slaba podlaga za tolikšno upanje ! 44

Ivanka sama je želela krepko podpreti tisto,
kar je imenovala „svoje prepričanje 44 . Dala je
pisati na vse strani sorodnikom, prijatelskim ose¬
bam, redovnicam, Bernardki, da se jim priporoči
v molitev. Dajala je vbogajme; prosila je pod¬
pore pri onih, ki so tako slabi na zemlji, pa tako
močni v nebesih; jemala je na posodo bogastvo
pri siromakih; beračila je pomoči pri beračih.

Oberne se tudi v Rim do svetega Očeta.
Papež Pij Deveti ji pošlje svoj blagoslov s temi
besedami: „Mati Božja naj Vas blagoslovi in
vzdravi ! 44

moška in ženska pokrivala, tudi za kapuco menihov. In
ker so neketera takšna pokrivala bila videti na glavi ka¬
ker kakšen rog, zato so se imenovala „kornčt“, to je,
mali rog. Dan denes se pravi „kornčt“ samo klobuku
usmiljenih sester. Opomnja prelagateljeva.

— 221

Ivankina pobožna in preljubljena stara mati,
podgrofinja'), vdova Froasdr-Broasjdska, je tudi
zanjo prosila in molila jako pridno. Kaker Mojzes
na gori, tako je vzdigovala proti nebu svoje roke,
polne dobrih del; in je prosila za ozdravljenje
svoje vnuke ponižno, pa goreče, opiraje se na
svoje usmiljeno in sveto osemdesetletno življenje ...

XVIII.

Mnogo je bilo takih, ki so dvojili in bili
nemirni; gospod Miziski je pa upal terdno. Vse
ga je priganjalo, da je veroval in da je glasno
zaterjeval tisto, kar je tudi on imenoval „svoje
prepričanje*. In pri tej priliki so opomnili neke-
teri dvojivci, mej njimi celo takšni, ki so bili
verni kristjani, da je prava mera najredkejša reč
na tem svetu, kar je sicer tudi res; in ti ljudje
so govorili, da se tudi digodnski duhovnik ne
znal obderžati v pravi meri in da preveč veruje
in preveč upa, vse to pa zavoljo čudeža, ki mu
je povernil zdravje.

Tjedni in mesci minejo, in gospod Miziski je
maševal, 3. velikega serpana, na zasebnem oltarju
v hiši gospoda Fontneskega. Ivanka je bila pri
maši, leže v postelji.

')  Francosko se imenuje podgrof „vikont“, pod¬
grofinja pa „vikontčsa“. Podgrof-je plemič, menj kaker
grof, pa več kaker baron. Opomnja prelagateljeva.

— 222  —

Ker je bilo okrog godu 1 ) Verig svetega Petra,
navdahne ta okoliščina mašniku nekoliko besed,
ki jih pove svojim ljubim poslušavcem, in skonča
svoj govor tako:

„Poglejte, kristjani, poglejte! Keder zapove
Gospod, tedaj se nič ne ustavi! Ječa se odpre in
verige odpadejo, kaker bi trenil... So tudi še
druge verige, kaker tiste, s keterimi so zvezali
preganjavci blagoslavljajoče roke glavarja apo-
steljnov. So verigč, dosle nezlomne verige, ki so
priklenile neko stvar Božjo na bolniško posteljo;
so verige, ketere nosi sicer le eno dekle, vender
pa stiskajo neko celo rodovino . .. Toda jaz
upam terdno, da se zasliši zdaj zdaj nebeški glas,
in tudi te verige odpadejo J :i

Te besede sežejo Ivanki globoko v serce,
kaker so ji segle one, ketere je govoril pretek¬
lega listopada prečastiti škof Lezelčški; in rada
jih je ponavljala natihoma o bridkih dnevih in v
dolgih nočeh, keder ne mogla spati.

Pobožni škof, ki smo ga ravnokar omenili,
je zaspal v Gospodu, komaj mesec dni potem,
ko je obetal Ivanki, da bo prosil Mater Božjo za
njeno ozdravljenje. Mlada gospodična, ki je ča¬
stila njegov spomin, ga je klicala pogostoma na
pomoč v svojih molitvah kaker mogočnega pa-
močnika in nebeškega prijatela.

‘) Ta god se praznuje 1. velikega serpana.

Opomnja prelagateljeva.

223

Ivanka in mati ste vedeli, da misli dospeti
gospod Miziski v Lurd nekoliko pred 15. velikim
serpanom; zato ste ga prosili tisti dan, ko je go¬
voril o »verigah, ki morajo odpasti", da bi se mu
smeli pridružiti in da bi se smeli ž njim peljati
na Božjo pot.

Gospod Miziski se jima ustavi precej.

»Nikaker ne“, reče. „Zavoljo čudeža, ki se
je zgodil nad menoj, gleda name vsa škofija. Če
bi spremljal bolnico, in če bi se povernila v Otčn
bolna, tedaj bi to še bolj razneslo glas o ne¬
uspehu. Nasprotno pa, še bi se povernila zdrava
v mojem spremstvu, bi mislili ljudje, da sem jaz
kaj pripomogel k njenemu ozdravljenju; in gotovo
bi se dobivali takšni, ki bi me imeli kaker za
kakega čudodelca, ki dela čudeže, in ki bi me
hoteli razglasiti za svetnika, in po glavah bi jim
rojile neumne misli ... Ne! ne! za ves svet ne.“

Ta čisto jasna odpoved ji je močno užalila.
Ivanka je mislila od početka, da jo bo spremljal
na dolgem popotovanju ozdravljeni duhovnik ka¬
ker angelj Rafaelj. Vender pa ne mogla nič od¬
govoriti na razloge, ki jih je gospod povedal;
in tudi ne nič odgovorila kaker samo s tihimi
solzami — z dokazom serca, ki je dostikrat moč¬
nejši od dokaza duha.

Ta nema prošnja je zbegala gospoda Mizi-
skega, in ob enem tudi užalostila, ko je videl,
kakšno bridkost jima je naredil s tem, da jima je

— 224  —

zavernil prošnjo. Bil je bolj v zadregi kaker je
hotel pokazati. Če so tudi bili resnični in krepki
oni razlogi, ki jih je navel, ga je vender le ne¬
kaj priganjalo k usmiljenju. Kar je imel navado
storiti v vsaki svoji zadregi, to stori tudi zdaj:
zateče se k molitvi.

Kaker rodbina Fontneska, je močno častil
tudi on pobožni spomin rajnega gospoda Leze-
Ičškega. Le tega škofa poprosi, da bi ga raz¬
svetlil, kaj mu je storiti.

Kaj se je zgodilo? Ne vemo. Znano nam je
samo to le: Ko je bral gospod Mizfski zadnjo
mašo devetdnevnice za rajnega škofa, je začutil,
da je nagloma izginilo njegovo omahovanje na
neki notranji glas, ki se je oglasil v njem z neko
neznansko močjo. Kaker kermarjeva roka hitro
zaoberne ladjo, tako hitro se je tudi njegova volja
odvernila od prejšnjega sklepa, ki se mu je videl
od začetka najboljši in edino mogoč.

»Privolim v vse, kar hočete“, reče gospodični
Fontnčski in njeni materi. »Pojdem z vama. Sami
odločite, keteri dan in ketero uro odidemo, — in
naj bi bil Bog z nami!"

Odločeno je bilo, da odrinejo na pot naslednji
ponedeljek.

XIX.

Pobožna oduševljenost naše Ivanke je rastla
tako močno, da je že začelo skerbeti neketere iz-
mej tistih, ki so jo ljubili. Bolnica je čutila po-

— 225  —

trebo, napovedati čudež in natanko določiti, keteri
dan bo ozdravela.

Bogoslovna premišljevanja so se družila njeni
oduševljenosti in njenemu upanju:

„Vse moje življenje' 4 , je govorila pogostoma,
„je bil za me Veliki Šmaren najimenitniši praznik;
in res sem ga najbolj praznovala. Od mojih
otročjih let se je veselila moja duša, da je bila
Mati Božja slavno vzeta v nebesa: in 15. vsakega
meseca sem šla k svetemu obhajilu v spomin
imenitnega 15. velikega serpana, ki ga ji je po¬
svetil katoliški obred. Če je pokazalo brezma¬
dežno spočetje, kedaj je prišla Marija na našo
ubogo zemljo, je pokazalo njeno vnebovzetje, ke¬
daj je prevzela v last nebeško kraljestvo. Cerkev
je razglasila nauk o brezmadežnem spočetju za
versko resnico. Želim iz vsega serca, da bi pri¬
šla kmalu tista ura, ko razglasi za versko resnico
tudi slavno vnebovzetje Matere Božje."

Tako je govorila Ivanka, in poslušavci so
stermeli. Potem je dodala:

„Na Veliki Šmaren bom videla konec svojih
groznih težav . . . Keder me ozdravi sveta Devica,
tedaj oblečem oblačilo, ki bo imelo njeni barvi...
Hitro! hitro! Pripravite mi prelepo opravo: belo
obleko in višnjav pas!"

To preveliko upanje je bilo nevarno, če ne
bi ozdravela. Vender se pa nobeden ne upal
motiti tega terdnega prepričanja in pokazati, da

— 226  —

dvoji . . . Bili so sredi deroče reke, pa neso imeli
sredstva, da bi se bili peljali proti vodi.

Gospa Fontnčska je tedaj ustregla Ivanki in
poslala po šiviljo, da ji naredi praznično obleko.
Pa ubogo dekle še vstati ne mogla drugi dan, da
bi bila primerila belo obleko.

Mlada gospa Arol Fontnčska, ki jo je bolnica
jako ljubila in ki ji je bila v sorodu, je prišla ta
dan, kaker večkrat, da bi malo povasovala pri nji.

„Ravno prav“, ji reče bolnica, „primeri to
obleko namesto mene, ljuba prijatelica! Rasti si
skoro takšne, kaker jaz: kar bo tebi prav, bo tudi
meni. Tudi mi bo ljubo, da me bo spominjala
na te obleka mojega čudežnega ozdravljenja/ 1

Mlada žena ji je ustregla rada. Mejtem ko
so jo oblačili, je ogledovala Ivanka z bistrimi
očmi novo obleko in presojevala olepšavo in kroj.
Šivilja je vzela pravo mero v vseh poedinostih
in spretno sukala škarje. Vse je bilo bolnici po volji.

V tem prizoru je bilo nekaj milega in nekaj
strašnega. Da bi mogla Ivanka, uboga bolnica,
vstati iz postelje in obleči to obleko, ki jo je pri¬
merjala prijatelica namesto nje, da bi mogla nositi
belo obleko z dolgimi in plavajočimi gubami in
višnjavi pas, ne bilo treba nič drugega, kaker da
pristopi vsegamogočnost Božja in da stori čudež,
kakeršne je delal Jezus Kristus.

„Zdaj pa stopi pred ogledalo*, reče Ivanka
svoji bratranki. „Glej, takšna bom čez osem dni,
keder me ozdravi lurška Mati Božja."

227  —

Gospa Ar61 je bila preplašena. Lahki muslin
ji je težil rame kaker kakšna nesrečna obleka, in
kaj rada je slekla to oblačilo, belo kaker mertva-
ški pert. „Oh prejoh!“ je mislila, „ta obleka, ki
je namenjena za njeno ozdravljenje, bo morda
deviška oprava za njen pogreb!“ Hitro je šla iz
izbe, zakaj solze so ji silile v oči .. . Toliko da
je vrata zaperla za seboj, je začela ihteti.

„Kaj ti je? kaj ti je?“ ji reče mož, ki jo je
čakal v sosedni izbi.

„Kaj mi je, ljubi moj? Uboga Ivanka govori
kaker da bi bila zmešana. Terdi, da bo ozdravela.
Pripravlja si praznično obleko! ... Oh! nikoli še
nesem spoznala tako dobro, kako močno je
bolna “')

XX.

Ponedeljek zjutraj, 10. dan velikega serpana,
je šel „dobri supčrijor“ Ivanko obhajat. Jako je
potrebovala sveto Popotnico za tako nevaren pot’
na keterega se je hotela spustiti, da bi si poiskala
Božje zdravilo.

Vzdignili so bolnico iz postelje in so jo nesli z
največo težavo po ozkih hodnikih, mimo ovinkov
irt po stopnjicah, ki so v hiši. Z velikim trudom
so jo položili v kočijo, ki jo je imela odpeljati

l ) Gospa Ar61 Fontnčska, o keteri je tukaj govor¬
jenje, je že umrla. Prezgodaj so jo izgubili oni, ki so jo
ljubili. Pustila je na zemlji spomin najlepših in najmilejših
čednosti.

— 228  —

na železnico. Že dalje časa je neso smeli po¬
saditi na stol ali vzeti na roke, keder so jo ho¬
teli prenesti, in to zavoljo groznega zbadanja, ki
ga je začutila, keder se je količkaj pregibalo
njeno telo. Morali so jo prenašati tako, da je
ležala ravno, kaker prenašajo umirajoče na nosilih
in mertvake v kersti.

Vsi služabniki in neketeri prijatelj, ki so bili
okrog voza, so imeli solze v očeh. Sredi vseh
teh nemirnih in žalostnih obrazov je bila Ivanka
jako vesela v svojem upanju.

»Ne jočite se“, jim reče smehljaje, „temuč po¬
glejte me dobro. Zdaj me zadnjikrat vidite takšno. ££

„Bog daj! ljubi moj otrok“, odgovori neka
res izverstna in jako skerbna teta, soproga Jožefa
Fontnčskega, „pa treba se je preskerbeti za vse.
Saj veš, da se mora oglasiti človek pri pokrajin¬
skih železnicah vsaj tjeden naprej za vagon s po¬
steljo. Ali si pa naročila tak vagon, da se v njem
poverneš?“

„Da se povernem v takem vagonu ?“ vikne
Ivanka. „Pripeljem se nazaj kaker drugi ljudje
in če je treba, tudi v tretjem razredu.“

Tisti, ki so slišali te besede, so sodili jako
različno o bolnici.

„Kako terdna vera!“ so govorili eni.

„Kako nespametna prenapetost!“ so mislili drugi.

Bolnico denejo v kupč, kjer- je bila postelja.
Poleg nje se vsedete njena mati in stara služab¬
nica, zvesta Peterka, ki je bila sama na pol hroma

— 229  —

in gluha, in ki je hotela iti v Lurd, da bi molila,
ne za svoje ozdravljenje, ampak za ozdravljenje
svoje mlade gospodične. Gospod Mizfski je bil
tudi v vlaku, kaker je obljubil. Jože, Ivankin
brat, se vsede poleg njega.

Henrik, drugi bolničin brat, je bil bolan in
je moral ostati v izbi; samo gospod Fontnčski
je spremil božjepotnike na železniško postajo. Ko
se je vlak premaknil, je gledal za dolgo versto
černih vagonov, ki so derdraje in ropotaje hiteli
v daljne kraje; in ostal je ondi in ne trenil z
očmi toliko časa, dokler neso izginili v zraku
zadnji kolobarji dima in dokler ne nič več slišal
onega ropotanja železničnih voz, v keterih so se
peljali njegova žena, njegova hči in mlajši sin.
Kam so se peljale preljubljene osebe, ki so mu
ravnokar izginile izpred oči? Peljale so se v ne¬
poznano prihodnost, ki se mu je videla polna
upanja še pred malo trenotki, ko so vsi skupaj
molili in se povzbujali k veri; — v nepoznano
prihodnost, ki se mu je pa sedaj videla polna
strahu, ko so se ločili. Odpeljala se je Ivanka
sč svojim čudovitim zaupanjem, odpeljal se je
gospod Miziski se svojimi ognjenimi besedami; in
sedaj ne imel človeka, da bi mu tolažil serce in
podperl upanje, ki se je začelo podirati! ...

Na monšanenski postaji se je ustavil vlak za
nekoliko minut, in božjepotniki so ondi zagledali
nekega mladega in resnega škofa; spoznali so
ga precej.

17

— 230

„To je slučaj, ki pomeni srečo!" viknejo.

Bil je njih škof Per6, ki je prišel iz Parč-
le-Monjdla in ki se je vračal v Otčn. Prečastiti
gospod stopi k bolnici in jo blagoslovi.

Ivanka je bila vesela, da se je sešla s svojim
škofom, in v upanju močno poterjena, ker je do¬
bila od njega blagoslov.

„Grem“, reče, „pod brambo svojih dveh ško¬
fov. Škof Lezelčški, ki je zdaj gotovo v nebesih,
izpolnjuje, kar mi je obetal, in prosi za me Mater
Božjo. Na zemlji se snide z menoj, po naredbi
Božje Previdnosti, škof Per6, njegov naslednik,
da me blagoslovi v tistem trenotku, ko se pri¬
peljemo na mejo njegove škofije."

Po neznanskem terpljenju se pripelje v Lurd
torek večer. Stresanje nagle železnice ji je na-
rejalo hude bolečine. Še nikedar nikoli ne bila
tako grozno zdelana. Vožnja je trajala triintri¬
deset ur.

XXI

Ko se je zbudila drugo jutro, bi bila najrajša
videla, da bi jo bili precej odpeljali k Jami: pa
to se ne moglo zgoditi, ker so jo preveč boleli
udje in ker je bila od sile utrujena in oslabljena.
Morali so čakati do dosti pozne popoldanske ure.

Jutro pa vender le ne bilo izgubljeno do
kraja. Ob enajstih poterka nekedo na vrata, in na
pragu se prikaže duhovnik osornega in dobrega
obraza.

231 —

„Monsinjor Peramal!" zavpijete ginjeno mati
in hči.')

In hitro se spomnite besed, ketere jima je
govoril Marijin služabnik prejšnje leto.

„Zopet sve tukaj, da vnovič pokličeve na
pomoč mogočno lurško Mater Božjo; zdaj pa ve-
rujeve iz vse svoje duše!“

„Zgodi se vama, kaker verujete! Imejte za¬
upanje in pričakujte, da se zgodi velik čudež!...
Dozdeva se mi, da zakolje Mati Božja debelo tele,
ker se je povernila izgubljena hči!“

„Oh! monsinjor, molite za naju/

„To sem že storil! .. .“

Meseca velikega serpana je dostikrat v Lurdu
strašna vročina Tisti dan je silno pripekalo vroče
sonce; na nebu ne bilo nobenega oblaka. In vender
je močno zeblo ubogo Ivanko.

Ko so jo položili na voz, ki jo je imel od¬
peljati k masabjčlskim skalam, so jo morali za¬
viti v ogrinjala in popotna zakrivala. Pred noge
so ji dejali krogljo gorke vode, da je ne tako zeblo.

Junaško je premagala upor svojih živcev, ki
so se nekako bali in branili merzle kopeli, in je
zahtevala, da jo najprej denejo v vodo, ki je bila
merzla kaker led.

*) Lurški župnik je postal tisto leto meseca sušca
apostoljski protonotar. To čast mu je podelil papež Pij
'Deveti s posebnim listom, ki se mu pravi breve. — Ravno
tačas (13. sušca 1874.) je bila lurška božjepotna cerkev
povzdignjena v baziliko manjšo.

17 *

— 232  —

Ljudje so posebno opazovali neketere izmej
siromakov, ki so prosili pomoči nebeškega
Zdravnika.

Bolezen je močno zdelala vse njene ude, pri¬
zanesla je pa njenim dolgim in krasnim lasem.
Keder je imela kite razpletene, so ji segali lasje
do pet. Ta svilnati in valoviti plašč je ogledovala
z nekakim veseljem mati, in morda tudi hči.
Takšna je ženska narava.

Ivanka se je tedaj kopala v čudežni vodi.
Pa ta pot, kaker tudi naslednje dni, so jo spu¬
stili v vodo samo do vratu. To so storili zato,
da se ji ne bi zmočili gosti lasje, ki bi se morali
sušiti tako dolgo in ki bi sč svojo dolgo vlaž¬
nostjo lahko provzročili prehlajenje in me; žlico,
kaker se je mislilo... Tako se je modra previd¬
nost pridružila ognjeni veri!

Ko so prinesli bolnico iz kopeli, so jo hoteli
prepeljati v Jamo; in tedaj jim je prišlo na misel
nekoliko zavoljo potrebe, nekoliko morda tudi
zavoljo neke prazne vere, da so vzeli na posodo
bolniški voziček, ki ga je prejšnje leto podaril
cerkvi neki mertvoudnik v spomin svojega ozdrav¬
ljenja. Časih se nagiblje človeški duh nekako
otročje k veri, da neketere stvari prinašajo srečo.

XXII.

Kaker v Jeruzalemu v petih lopah Ovčje kopeli,
tako so bili tudi pred lurško Jamo bolniki z raz¬
nimi boleznimi, ki so čakali, kedaj bodo ozdraveli.

— 233  —

Ondi je bil, od jutra do večera, neki ubog
star duhovnik iz aždnske škofije: častiti gospod
Kaban, ki se je težavno vlekel ob palici; bil je
mertvouden na vsej levi strani. . .

Ondi je bila tudi neka jako bolna in že sta¬
rikava gospa, ki je ležala na bolniškem vozičku:
grofinja Bulčska, iz okolice ruanske. Silo po¬
božno, jako goreče in skoro nepoterpežljivo je
prosila zdravja. Že en ali dva tjedna je po cele
dni pred Marijinim kipom, in se priporoča v mo¬
litev vsem, o keterih misli, da imajo veljavo pri
lurški Materi Božji. Keder zagleda kakega duhov¬
nika, kakega škofa, kakega sosebno pobožnega
romarja, precej pošlje k njemu svojo hišno (osebo
jako lepega vedenja, ki ji je bila močno vdana),
da mu reče na uho: „Prosim, molite za mojo
ubogo gospo, ki jo vidite ondi dolu!“

Ker se je grofinja priporočala v molitev po-
gostoma in mnogim božjepotnikom, je zapazilo
več ljudi, da njena hišna ne ni enkrat pomolila
za njo, niti priklonila se pred Marijino podobo,
dasi je naprosila veliko drugih, naj bi priporočili
njeno gospo Materi Božji.

„Oh prejoh!“ odgovori gospa Bulčska nekemu
prederznežu, ki jo je na to opomnil, „ta hišna je
izverstna, dobra, vdana, celo pobožna: — toda ona
je protestantovske vere in zameta nauk o pri¬
prošnji Matere Božje.“

Okrog teh bolnikov, ki so prosili zdravja,
je bilo kakih — dve ali tri sto pobožnih ro-

— 234  —

marjev, ki so klečali molče ali se pa razgovarjali
natihoma.

Ivanka se je peljala skozi množico vernikov
na bolniškem vozičku, deržeč mej persti moljek,
ki ga je imela vedno pri sebi, in se pripelje pod
svod blagoslovljene Jame.

Tisti, ki piše te verstice, je zagledal ondi
pervič bolnico, o keteri pripoveduje denes zgodbo.
Na pol je ležala na podglavnicah in na blazinah.
Zapazil je, da je še le prišla mej tiste siromake,
ki imajo nad seboj vse človeške težave; in jo je
ginjeno pomiloval, kaker pomilujemo vedno mlade
ljudi, ketere podere bolezen v njih cvetju, in ke-
terim grozi prezgodnja smert. Ne vedel, kedo je
ona, in ne nič več poznal duhovnika visoke po¬
stave, ki je molil blizu nje in ki jo je zdaj pa
zdaj oserčeval, kaker je bilo videti. . . To je bil,
kaker smo zvedeli pozneje, slavni duhovnik go¬
spod Mizfski.

Poleg svoje hčere kleči njena mati in prosi
sč solzami v očeh mogočno Mater Božjo, naj bi
pomagala. Pri nji je ponižna služabnica, ki je vi¬
deti bolna in ki goreče skleplje roke. Ondi je
tudi neki mladenič v prelepem cvetju svoje mla¬
dosti. Stoji po koncu, roke derži križema na
persih in gleda proti kipu Matere Božje. Vzne¬
mirjen je in ob enem zbran. Na njegovem obrazu
se razodevlje vsa ognjenost njegove vere in ves
nemir njegove bratovske ljubezni. To je Jože
Fontnčski.

— 235  —

XXIII.

Petek, 14. velikega serpana, dan pred Velikim
Šmarnom, je prišel neki nepoznan človek v hišo,
kjer sem si najel stanovanje za ves čas svojega
vsakoletnega prebivanja v Lurdu. Hotel je govo¬
riti z menoj. Spuste ga k meni.

To je bil mladi človek, nad čiger pobožnim
vedenjem in obličjem sem se zavzel pred dvema
dnevoma.

„Gospod“, mi reče, „sestro imam, ki je bolna
že sedem let in ki je prišla te dni, da bi si iz¬
prosila čudež od Matere Božje, če bi bilo mogoče.
Vaše bukve so ji povedale o Lurdu in so ji dale
nekedaj pervo misel, da bi prosila zdravja in sto¬
rila ta daljni pot. . . . Močno rada bi govorila z
vami; pa je bolna, in če bi jo semkaj pripeljali,
bi terpela prehude bolečine. Zato bi vam bila jako
hvaležna, če jo pridete obiskat. ..“

„No, povejte ji, da pridem precej za vami."

Res pridem čez deset minut v Jamsko ulico,
kamer mi je rekel priti mladi Jože.

„Lepa hvala“, mi reče gospa Fontnčska, „da
ste pritekli tako naglo na našo prošnjo."

In me privede v izbo svoje hčere.

Bolnica je ležala v postelji, vsa skrita pod
pernatimi odejami, dasi je bila takrat poletna
vročina.

Pomoli mi suho roko, 'ki jo ji spoštljivo
poljubim.

- 236  —

„Ali ste vi spisali bukve lurške Matere
Božje ?“  mi reče se slabim glasom in me gleda
z neko nedolžno radovednostjo. „Oh! gospod,
kako ste me očarali in genili do solz! Kakšno
branje! kakšno branje! . . .“

„Zgodbe so bile tako lepe same na sebi, da
jih nesem mogel popolnoma pokaziti“, ji odgo¬
vorim smehljaje. „Bog je hotel blagosloviti mojo
ponižno knjigo in jo porabiti v svojo čast. Pa,
Bogu bodi potoženo! knjiga je boljša od mene,
in močno bi se motili, gospodična, če bi mislili,
da sem tako dober, kaker knjiga moja Na mojo
nesrečo je boljše brati moje spise, kaker spoznati
osebo mojo... Pa sem vender le prišel, ker ste že¬
leli z menoj govoriti/ 4

V malo besedah mi razloži svoje dolgo ter-
pljenje.

„Častiti gospod Mizfski me je spremil v
Lurd. Tukaj smo v stanovanju, kjer je on sam
prebival lani, in od koder je šel tako močno
bolan na Veliki Šmaren, da se je povernil precej
potem popolnoma ozdravljen ....  Oh! verujem!
verujem! terdno upam in zaupam."

Mejtem ko mi je govorila, sem gledal paz¬
ljivo njen obraz, ki so ga bolečine pokazile in
nekako razdejale; bral sem ž njega, da je res
veliko terpela.

Bleda je bila kaker zid, in bela bledost se
je videla toliko bolj, ker so bile njene svetle oči
Černe, kaker tudi njeni lasje. Ves njen obraz je

— 237

imel tisto posebno prozornost, kakeršno napravi
časih bolezen, keder se lati že življenja samega.
Ko postane telo nekam prozorno in breztelesno,
tedaj da bolj videti dušno lepoto, kaker kedar je
zdravo. Skozi prozorni obraz mladega dekleta se
je videla lepa duša, nedolžna sama na sebi in že
očiščena v ognju terpljenja.

Uboga deklica je mislila za terdno, da ozdravi
drugi dan, na Veliki Šmaren.

Če mi je bolj odpirala svoje serce, bolj sem
tudi jaz upal in slutil, da bo ozdravela. Nesem se
pa upal pričakovati čudeža za terdno, ker so me
že večkrat prevarile enake slutnje.... In vender
se nesem mogel ubraniti, da je ne bi bil povzbujal
k veri; naštel sem ji nekaj čudežev, ki jih je sto¬
rila lurška Mati Božja. Zlasti sem ji govoril o
čudežnem ozdravljenju Lucije Fretirove, ki je silo
genljivo in ketero mislim kmalu popisati svojim
bravcem... Ivanka je poslušala vsa ginjena razne
podrobnosti te prelepe zgodbe, in solze so jo ob¬
livale nad bolečinami in nad veseljem le te ne¬
poznane sestre, ki je bila, kaker ona, „otrok
Marij in“.

Potem povzame:

„Jutri bo molil za me častiti gospod Mizfski
pri zahvalni maši, ki jo bo bral ob osmih v
spodnji cerkvi pri velikem oltarju, pred keterim
je ozdravel lani na ta dan in na to uro. Gospod
Peramdl mi je obljubil svojo mogočno pomoč, in
bo prosil za me, da bi ozdravela. Bernardka in

218  —

veliko redovnic, siromakov, prijatelov, sorodnikov
pojde jutri k svetemu obhajilu, da mi pridobe
milost, ketere prosim. . . Združite se s temi po¬
božnimi dušami tudi vi, ki vas je uslišala tako
milostljivo Mati Božja.“

,,Gospodična, iz serca rad jo bom prosil, da
vas ozdravi; tudi pojdem z vsemi svojimi k sveti
maši, o keteri ste mi ravnokar govorilih

XXIV.

Pride Veliki Šmaren. Zarja se polagoma
umakne belemu dnevi. Jože pride v izbo, ko ste
oblekli njegova mati in Peterka njegovo sestro.

„Ivanka, denes torej izpolni Mati Božja vse
naše želje ? £t

„Kajpada £ ', odgovori bolnica z nekim otro¬
škim veseljem in z neko otroško vero, „kajpada,
denes me bo ozdravila Mati Božja... Denes, Jože,
denes. ££

Omolkne in potem pristavi:

„Ali mi hočeš narediti neko veliko veselje,
ljubi moj brat?"

„Kaj pa? Le povej, kaj bi rada!“

„Pojdi in reci gospodu Peramalu, da odhajam
k sv. maši, pri keteri mislim zagledati konec
svojih težav in da se mu še enkrat priporočam v
molitev."

Brat odleti in se precej verne.

— 239  —

„Gospod Peramal ti poroča, da se nadeje
tvojega ozdravljenja bolj kaker kedaj prej in da
bo pomnožil svoje molitve."

Častiti gospod Miziski je šel k Jami prej
kaker drugi. Jože gre tudi tjakaj, poišče ročni
voz in ga pripelje na ravnino pred gorenjo cer¬
kev, da bi bilo pripravljeno vse, keder bo treba
sestro sprejeti in odpeljati v spodnjo cerkev.

Je že pol osmih. Zavoljo praznika je privrelo
v Lurd neznansko veliko ljudi. Božjepotniki so
bili natlačeni skoro na vseh vozovih, ki so der-
drali po Jamski ulici proti skalam masabjčlskim;
le nekaj malega je bilo takih voz, na keterih je
bilo še kaj prostora, le-ti pa neso hoteli sprejeti
nobene osebe, ki bi jo moral voznik prej prenesti
po stopnjicah... Zdaj je začelo skerbeti vse tiste,
ki so bili pri gospodični Fontnčski: bali so se,
da ne bodo mogli biti v spodnji cerkvi pri maši
gospoda Miziskega.

Le Ivanka je bila jako vesela in je oserče-
vala vse druge.

„Nič se ne bojte", je govorila, „kmalu pride
veseli čas, da me ne bo treba voziti v Jamo. . .
Ker potrebujem voz, da se zadnjič popeljem k
Jami, bo že vedel ljubi Bog omečiti serce kakemu
vozniku, da me sprejme."

Nekaj minut pozneje se res ustavi ondi neki
kočijaž. Ta človek gotovo ne slutil, da so zanj
ravnokar Boga prosili, in dd’ ga je poslala Božja
Previdnost. Nekoliko nejevoljno in terdo prinese

240

iz hiše ubogo bolnico, ki se ne mogla geniti, in
jo položi na dno odperte kočije.

Gospa Fontnčska se vsede svoji hčeri na¬
sproti. Voz pusti hitro za seboj zadnje mestne
hiše in priderdra v tisto zeleno ravnino, po keteri
podi Gav svojo bistro in penasto vodo po skalah
in kremenju. Na desni se vidijo prijazne stermine
vizdnških in bartreških gričev, in podolgovat dim,
ki se vali mej zelenim drevjem: to je železnični
vlak, ki je pripeljal v Lurd romarje iz Po, Ortčza
ali Bajčna. Na levi se blešče v tisočerih svetlobah
verhovi pirenčjskih hribov in večni snežniki.

Bilo je krasno vreme tisto lepo jutro Mari¬
jinega Vnebovzetja, in videlo se je, da se veseli
priroda tako, kaker Cerkev. Nebo je bilo jasno,
sonce toplo. Lahak piš je vlekel sč snežnikov, in
hladil vse, kar diha. Tam pa tam so veselo dro¬
bili ptički. Na potu je bilo vse polno pešcev in
vozov, ki so se gneli in urno srečavali: eni so hiteli
k Jami in v gorenjo cerkev; drugi so se vračali
po zornih mašah v mesto ali so jo pa zavili proti
šalčškemu travniku. Neketeri so si obesili okrog
vratu ali pa ob pasu veliki moljek s šestimi de-
setkami, kakeršen je v navadi v tistem kraju;
drugi so pa imeli košek živeža in so šli po sve¬
tem obhajilu zajuterkovat pod slamnato streho in
v senco Okroglega poslopja. 1 ) Bolj naprej je šlo
po potu nekoliko deklet, ki so prepevale Mari-

') O rustičnem Okroglem poslopju glej dodatek,
opomnjo II.

241  —

jino pesen „Zdrava morska svezda“  ali kako
pesen 1 urške Matere Božje. In na vseh teh obrazih
se je videlo nedolžno veselje, bratovska ljubezen
in serčna zadovoljnost otrok Božjih.

„Glejte neko ubožico, ki prosi zdravja. Naj
jo usliši lurška Mati Božja!“ so govorili ljudje,
ki so srečavali bolnico.

Toda Ivanka se ne zmenila ni za lepo pokrajino,
zapisano množico romarjev. Imela je sklenjene roke;
njene blede ustnice so šeptale priserčno prošnjo.

Ko je odderdral voz mimo Okroglega po¬
slopja, je gledala bolnica kvišku in zapazila zvonik
romarske cerkve, ki kipi od zemlje proti višnja-
vemu nebu. In le ta zvonik je bil podoba in zna¬
menje njenega upanja, ki se je tudi povzdignilo
od zemlje in popolnoma obernilo proti nebeškemu
usmiljenju. .. Ta pogled jo gane tako močno, da
ne mogla nič več moliti z besedami, ampak samo
se solzami, ki so se ji uderle.

Le joči se, sestra moja! Blager jim, ki se
jočejo, zakaj potolaženi bodo.

XXV.

Na planjavi ’) pred gorenjo cerkvijo stoji
Jože v sredi sočutnih oseb in jo pričakuje sč

‘) Planjava je odpert svet pred kakim velikim po¬
slopjem, na primer: pred cerkvijo, pred gradom ali tudi
pred trdnjavo. Taki planjavi se pravi tudi planišče. Fran¬
cozi imajo za ta pomen izraza: esplanade, parvis.

Opomnja prelagateljeva.

— 242  —

samotežnim vozičkom. Ondi ste bili njegovi so¬
rodnici: gospa Fontneska od Somdnza in njena
hči Ivanka, bratranka bolničina. Prišli ste iz Li-
ščna, da bi se v molitvi združili z bolno sorod¬
nico. Mej drugimi so bile ondi tudi te osebe:
gospa grofinja Buleska, ki sedi žalostno na bol¬
niškem vozičku; ubogi duhovni gospod Kabdn,
ki je na pol mertvouden in ki se opira na palico;
gospa vojvodinja Salvjati, gospa in gospodična
Montfjska, gospodična Sarodčnska, gospa grofinja
Armajeska in njene netjakinje. Pa tudi še drugi
so ondi stali, da bi bili pri obletni maši, ki jo je
imel darovati v spodnji cerkvi čudežno ozdrav¬
ljeni duhovnik ...

Jako varno vzamejo Ivanko iz kočije in jo
denejo na voziček. Kaker so jo tudi skerbno in
previdno prenašali, se je vender le poznalo na
obrazu nesrečne gospodične, da terpi velike bo¬
lečine, tako grozno jo je bolelo, keder so jo
količkaj premikali.

Okrog nje so se gneli ljudje, delali so ji
upanje in so ji obetali, da bodo zanjo molili.. .

Ona je zahvaljevala in odgovarjala hvaležno.
Toda hrepenela je po tistem miru, po tisti zbra¬
nosti, ki se dobiva samo v cerkvi; rada bi že
bila pred oltarjem:

„Čas je, ljubi moj Jože, pelji me v spodnjo
cerkev.“

Pa prednik misijonarjev, častiti pater Sanpe,
ki je vodil s svojo delavno pobožnostjo Božjo

243

službo pri romarski cerkvi, je imel navado, za¬
klepati spodnjo cerkev o velikih praznikih, to pa
zato, da bi bili vsi ljudje pri cerkvenih opravilih
v gorenji cerkvi in da bi tako poviševali lepoto
in veličastvenost cerkvene slovesnosti.

Zato so pa tudi bila zaklenjena zunanja vrata
spodnje cerkve, in ključ je bil zaobernjen dva¬
krat. Jože, kaker tudi inarsikedo drugi, je terkal
in terkal, da bi se mu odperlo, pa brez uspeha.

„Zastonj terkate“, reče eden samostanskih
bratov: »častiti pater superijor je rekel, da to
jutro ne smemo nobenega spustiti v spodnjo
cerkev / 4

Ta prepoved spravi božjepotnike v resnično
zadrego. Močno so preplašeni.

„Pa to je nemogoče!"

»Rečem vam, da je dal to naredbo gospod
prednik 44 , ponavlja dobri samostanski brat.

„Pa čemu je ta naredba ? . .. Ali je mogoče
vsaj govoriti se supčrijorjem ?“

„Ne. V gorenji cerkvi bere na pridižnici
razne priporočene namene . 44  ')

‘) V gorenji cerkvi bere kak duhovnik na pridižnici
navadno vsak dan ob dveh popoldan one namene, ki se
v molitev priporočajo božjepotnikom. Priporoča se jim,
na primer, da naj molijo na čast Božjo in na čast Matere
Božje, za sveto Cerkev, za francosko domovino, za vse
človeštvo in na namene poedinih božjepotnikov. Leta 1898
je bilo velikega serpana priporočenih"takih namenov 322.214,
mej njimi 6975 zahval. Opomnja prelagateljeva.

244 —

Jože se potem zmisli, da bi morda mogel
priti v spodnjo cerkev po nekem stranskem potu.
To pove jako natihoma Ivanki in svoji materi,
gre v gorenjo cerkev, prerije se težavno skozi
gnečo vernikov, pride v zakristijo in stopi hitro
dolu po stopnjicah, ki vodijo v spodnjo cerkev, 1 )
kjer se je pripravljal gospod Miziski za sveto
mašo. Ta duhovnik je šel tudi, po nekem golem
slučaju, skozi gorenjo cerkev v spodnjo brez
vsakega zaderžka. Gotovo ne vedel za prepoved
častitega patra prednjika.

„Kje pa je vaša sestra ?“ vpraša, ko zagleda
Jožeta.

„Zunaj je. Pater Sanpč je rekel, da to jutro
ne sme nobeden hoditi semkaj k maši, in je ukazal
zakleniti vrata spodnje cerkve.“

Gospod Miziski se oberne precej do Cerkve¬
nikov, ki mu tudi povedo, da je dal res supčrijor
to naredbo ... On prosi in tišči, kaker se prosi
v hudi in največi sili: skoro zapoveduje. Naposled
mu odnehajo že zavoljo tega, ker ga je ozdravila
Mati Božja . . . Vender skušajo spustiti v cerkev
samo neketere romarje.

„Nobeden drugi ne sme noter, kaker le bol¬
niki! Nobeden drugi ne sme noter, kaker le bol¬
niki! To je volja častitega patra superijorja!"
vpije eden izmej Cerkvenikov in odpre vrata samo
na pol.

‘) O teh stopnjicah je že bilo govorjenje v Opomnji
na strani 44.

— 245

Oni, ki so bili od spredaj, se neso nič zme¬
nili za to prepoved in so planili z veliko močjo
za Ivanko in drugimi bolniki. Petdeset do šest¬
deset oseb je tako priderlo v cerkev proti vsem
ukazom, preden je mogel Cerkvenik zapreti vrata
in tako ustaviti božjepotnike, ki so silili noter.
Neki duhovnik belih ias, in jako zaslužen, častiti
gospod Buvjer, je bil eden najbolj ognjenih v tej
pobožni vstaji. Terdno je upal, da se zgodi čudež
in ga je hotel na vsaki način videti na lastne oči.

XXVI.

Vrata so bila uže zaklenjena, in pri njih so
se zopet gneli ljudje, ki so hoteli v cerkev, in
so se glasno pritoževali, ko pridem jaz nekoliko
pred osmemi, kaker sem obljubil gospodični
Fontneski.

„Gospod Lasčr!" vpije več tistih siromakov,
„prosimo vas, recite, da nas spuste v cerkev."

„Žal mi je, moji ljubi prijatelj, da moja
veljava ,ne sega tako daleč. Ker Cerkvenik na
mojo besedo ne bi odperl vrat, kaker tudi ne
na vašo, zato hočem poskusiti, da se ognem za-
deržku.“

Potem jo krenem na stranski pot, po keterem
je šel malo prej Jože Fontnčski, in pridem, kaker
on, v spodnjo cerkev. Z menoj je šla moja rod¬
bina in dva ali trije nepokorni- romarji, ki so po¬
snemali moj slabi zgled.

18

246  —

Najprej pogledam, kje bi bila gospodična
Fontneska, in jo zapazim tik dvojnatega stebra
na levi strani, ondi, kjer je bil prejšnje leto častiti
gospod Mizfski. Sedi in skoro leži na bolniškem
vozičku. Poleg nje so njena mati, zvesta služab¬
nica in pa sorodniki, ki smo jih zgoraj imenovali.

Nekaj minut pozneje se zopet na pol odpro
vrata iz posebne prijaznosti. Pa ta pot je ravnal
Cerkvenik tako varno in previdno, da izmej ver¬
nikov, ki so silili v cerkev, ne mogel nobeden
drugi noter, kaker samo gospod vojvod Nemurski,
knez Ladislav Čartorlski, kneginja Čartorfska,
kneginja Blanka Orleanška. Vsi drugi so ostali
zunaj cerkve, čeprav so prosili in prosili, da bi
bili noter prišli.

Tako se je napolnil z ljudmi samo tretji del
spodnje cerkve.

Kaker sem malo prej povedal, so poiskale
moje oči najprej bolnico. Deržala je mej persti
moljek Pija Devetega tako, kaker takrat, ko sem
jo videl pervič . . . Časih je pogledala otročje
milo na svojo mater; in njen pogled je kazal
čisto jasno, da si ne želi zdravja samo zavoljo
sebe, ampak še veliko bolj zavoljo tistih, ki jo
ljubijo . . .

Lahko verujemo, da se bo zgodilo to, kar
želimo, in moje ginjeno serce je bilo polno upanja.

Neka sveta groza je nas spreletavala, ko je
stopal gospod Mizlski v mašni obleki po oltarnih
stopnji cah.

247

Jože Fontneski, Ivankin brat, mu je hotel
streči pri sveti maši.

Sveta daritev se je začela in nadaljevala. Vsi
verniki so zbrano molili. Ko je zaužil duhovnik
Telo in Kri Jezusa Kristusa, je šel in obhajal vse
one, ki so pokleknili k mizi Gospodovi; potem
je stopil mej vernike, in je dal sveto Rešnje Telo
raznim bolnikom, in nazadnje Ivanki.

Tako mine maša gospoda Mizfskega. Go¬
spodična Fontnčska je še vedno ležala na vozičku,
kaker da bi bila mertva. Ali jo je Jezus obiskal,
ne da bi jo ozdravil, in ali jo je namerjal za
zmirom pustiti v njenem križu in njeni bolezni?
Ali ji je odrekel prošnjo za nekaj trenotkov zato,
da bi samo skušal vero nesrečne gospodične in
njenih sorodnikov in da bi jih naposled poplačal
na najkrasnejši način, če bi dobro prebili skušnjo?
Ali se je pa zgodil čudež naskrivaj, da ne nobeden
o njem vedel? Vsi so bili v skerbeh.

Kaker se je videlo, so mislili ljudje, da še
ne vse končano: zakaj vsaki je ostal na svojem
mestu, kaker da hoče počakati, kako se bo to
zveršilo.

XXVII.

Tedaj stopi iz zakristije neki drugi duhovnik
in jo zavije proti oltarju; in ž njim gre zopet
mladi Jože, da bi mu stregel pri sveti maši. Du¬
hovnik vzdigne glavo oni trenotek, ko je stopal

18 *

248

mimo mene, in tedaj ga spoznam ... In ko ga
spoznam, izgubim precej vse upanje.

Ta duhovnik je bil častiti gospod Sir, pro¬
fesor v svetosuljpicijskem semenišču v Parizu,
ravno tisti gospod Sir, ki je prejšnje leto maševal
na ravno tisti praznik Marijinega Vnebovzetja, na
ravno tistem oltarju spodnje cerkve, in ravno
tisto uro (o polu devetih), ko je ozdravel gospod
Mizlski. Kaker hitro zagledam to osebo, mi pri¬
tisnejo po sili v glavo te le misli.

„Čudna zmota!“ rečem sam pri sebi. „Rod-
bina Fontnčska je tedaj povabila tega duhovnika,
da bi silo natančno in jako vestno ponovila vse
tiste vnanje okoliščine, v keterih je ozdravel
prejšnje leto gospod Miziski, to pa zato, da bi se
zopet zgodil ravno tisti čudež! ... In ti ljudje so
si domišljali, da se zverši ravno tisto ozdravljenje,
ker so si odbrali ravno tisti prostor, — ravno
tisti steber, — ravno tisto mašo, — ravno tisti
oltar, — ravno tisti praznik Matere Božje, —
ravno tisti dan, — ravno tisto uro, ravno tistega
mašnika!... O nespametna prazna vera! Čudež
ne kak kemičen izdelek, ki si ga človek naredi
po svoji volji, keder koli združi in spoji ravno
tiste tvari v ravno tistih okoliščinah in v ravno
tistih merah. Bog je duh! — zato pa tudi delo¬
vanja svoje vsegamogočnosti in svoje dobrotlji¬
vosti ne uravnava po tem, kako spretno prazno- -
verni ljudje urejajo vnanje okoliščine in kako z
veliko natančnostjo združujejo tvarinske reči. Na-

249  —

sprotno, Bog je še celo nejevoljen na krivico, ki
jo takšni ljudje delajo njegovemu bistvu. Zato pa
tudi Ivanka ne bo uslišana: ostala bo bolna! ..

Ko sem tako mislil in sklepal čisto po pameti,
mejtem prebere gospod Sir evangelij, ki ga je pa
le malo slišalo moje nepazljivo uho.

Ali naj povem vse? Le te moje misli so se
mi zdele tako razumne in verske, da sem se ne¬
koliko čudil samemu sebi, kako dobro sem pre¬
sodil Božja dela in skrivnostne zapovedi, po
keterih se verše nadnaturne reči. Nekoliko fari¬
zejevega zahvaljevanja in nespametne ničemernosti
se je primešalo v moje premišljevanje in v mojo
molitev: „Res, Bog, zahvalim te, da si mi dal
redki dar zmerne, razsvetljene in razumne vere!
Kako sem vzvišen — bodi za to zahvaljen! —
nad te vnanje otročarije in to tako razširjeno
prazno vero, ki je še denes premotila tudi to ubogo
gospodično, — ki ne bo ozdravela!..

Ko sem se tako veselil in hvalil samega sebe,
zatrepečejo vsi verniki v cerkvi in vzdignejo
glave tako naglo, kaker bi trenil.. . Ivanka je
ravnokar vstala se svojega vozička, in k nogam
so ji popadala ogrinjala in odeje, ki je bila v nje
zavita .. .

Kaj se je pač zgodilo v tako živahni duši in
v tako bolnih udih gospodične Fontnčske?

Da to opišemo dobro, maramo nekoliko na¬
zaj poseči.

250  —

XXVII.

Mej mašo gospoda Mizfskega in kmalu po
obhajilu začuti Ivanka v svojih mertvih nogah
neko boleče mergolenje.

„Kaj se mi bo pa sedaj zgodilo?" se vpraša
vsa v skerbeh. „Ali se mi bolezen obrača na
slabše ? . . . Ali me tedaj nočeš ozdraviti, presveta
Devica?"

Precej nato poneha boleče mergolenje. In
mlada gosprdičnaje nadaljevala svojo molitev in
rekla: „Lurška Mati Božja, usmili se me!"

Sedaj ji spet začne mergoleti v nogah, in
Ivanka se spet oberne do nebeške Matere.

„Presveta Devica, ali me tedaj nočeš ozdra¬
viti?"

Ko se tako Ivanka pritoži natihoma, pre¬
neha mergolenje popolnoma, tako, kaker malo
poprej ...

Tako preneha mergolenje v drugič: in Ivanka
spozna, da se je delalo zdravje v njenem telesu
takrat, ko je čutila tisto boleče mergolenje, tisto
notranje delovanje, ki je prediralo v njene mišce,
v njene živce in celo noter v mozeg njenih kosti.
Vda se popolnoma in reče:

„0 Marija! o mati moja! stori z menoj, kar
hočeš! ..

In tedaj prešine delovanje Božje popolnoma
njeno telo, kaker da bi bil Bog samo čakal, kedaj
se Ivanka odreče svoji volji. Zdelo se ji je, da

251

nekako vre v njenih udih in v njeni kervi, kaker
v mladem vinu; oživljajoča vročina je kipela v
nji in jo je žgala kaker kak noterjni ogenj. Po¬
tem se vse polagoma pomiri v njenem telesu; le
njena duša se je še tresla, vsa zbegana zavoljo
tistega, kar se je ravnokar zveršilo.

Ivanki se je zdelo, kaker da jo gleda Mati
Božja in kaker da sliši glas, ki ji prijazno za¬
poveduje:

„Vs:ani! vstani!“

To je bilo ravno tačas, ko je pristopil go¬
spod Sir k oltarju, da bi maševal.

Mlada deklica je bila zbegana in ne vedela,
kaj naj bi storila. Povpraševala je Boga in samo
sebe.

„0 moj Bog! moj Bog! kaj je to? Ali neso
to kake nebeške sanje ? . . . Ali se ne motim ?
Kaj mi je storiti ? kaj mi je storiti ? Ali naj vsta¬
nem in grem skozi množico ? . ..“

In mejtem, ko je prosila razsvetljenja iz nebes
v svojem čedalje večem omahovanju, je izrekel
mašnik perve besede Vere: „ Verujem v enega
Boga , Očeta vsemogočnega V

„Verujem P to je bila beseda, ki jo je morala
izreči. — Verujem!“ to je bilo čustvo, ki ga je
morala imeti. — „Verujem!“ to je bilo dejanje, ki
ga je morala storiti ... In tedaj se zravna Ivanka
po koncu, in verniki zatrepečejo in vzdignejo
glave, kaker bi trenil.

— 252

Stopi z malega vozička. Potem gre naprej
nekoliko stopinj in poklekne pri obhajilni mizi.

Bil sem poleg nje in sem slišal njeno ihtenje.
Iz oči se mi uderejo solze; in res, prav res, nič
več nesem mislil na svoje modrovanje!')

XXIX.

Mej verniki, ki so pobožno molili, nastane
šunder in nemir.

Mladi Jože Fontneski, ki je stregel pri maši,
zasliši te tihe vzklike in zapazi to nenavadno
vznemirjenost, ki se je naredila, pa ne vedel za¬
kaj. Naglo se oberne, naj bi omolknili, in jih
spomni sč znamenjem, da so v hiši Božji ... Pa
toliko da ne omedli, ko zagleda pred seboj pre-

‘) Da ne premotimo svojih bravcev, povejmo tukaj,
da rodbina Fontnčska nikaker ne naprosila gospoda Sira,
naj bi prišel maševat, da ga niti poznala ne, in da je Bog
pripravil in uredil okoliščine pri ozdravljenju bolne go¬
spodične, ne pa ljudje.

Lahko bi tukaj razložili (in nas tudi res mika), kako
je prosil gospod Sir, ravno tako kaker prejšnje leto na
ta dan, pri sveti maši znamenja od Matere Božje, na korist
dela, ki ga je prevzel, da bi počastil nauk njenega Brez¬
madežnega Spočetja. Pa to razlaganje bi nas zavleklo
predaleč od naše zgodbe, kaker bi bilo tudi mikavno samo
na sebi. Zaneslo bi nas v skrivnostne in nadnaturne kraje,
ki bi zahtevali posebnega pozvedovanja in natančnege pre¬
iskovanja.

Pripovedovanje o kakem čudežu je kaker vožnja v
mirni ladji, ki plava dolu po mogočni reki. Človek za-

— 253

ljubljeno svojo sestro Ivanko, ki stopi proti ob¬
hajilni mizi in ondi poklekne . . . Ves je bil zbe¬
gan in toliko da je še mogel odgovarjati na
razne molitve svete maše.

Ivanka ostane tako na kolenih mej vero,
mej darovanjem in povzdigovanjem . . . Solze ne¬
izrečenega veselja so ji tekle po obrazu, ki si ga
je zakrivala z obema rokama. Se nikoli se ne tako
jokala.

Ker je bila obhajana pri prejšnji maši, zato
se nazaj umakne tačas, ko so se bližali verniki
mizi Gospodovi, in poklekne poleg svojega vozička
na cerkveni stolček, ki ga ji je naglo ponudil
neki ginjen človek.

Vsa njena rodbina je bila tako zbrana v mo¬
litvi, in vsi so imeli takšno spoštovanje do dela
ki ga je storil Bog na svoji stvari, da ne nobeden
vprašal Ivanke, kaj se je ž njo zgodilo; niti njena
mati se ne upala kaj takega storiti. Videlo se je,

gleda prijazne potoke ali manjše reke, ki se stekajo od
vseh strani in keterim je Bog nagnil stermec in odlcazal
strugo. Nič drugega nam ne bi bilo storiti, kaker peljati
bi se morali gori po tistih pritokih in manjših rekah, da
bi zopet dobili priliko, občudovati nova Božja dela: toda
velika reka nese našo ladjo in nam dovoljuje, da samo
hitro pogledamo zelene travnike in senčnate dolinice, po
keterih prihajajo potoki in manjše reke. Kje izvirajo, in
kakšna je njih zgodovina ? Naj bi popotnik, ki je v tej
ladji, naj bi bravec teh bukev stopil neki dan na breg in
korakal proti njih izvirku, in našel bo čudovite pokrajine.

— 254  —

kaker da mora posvečen človek, služabnik Božji,
pervi povprašati za skrivnostno Božje delo.

Gospod Mizfski zve, da se je zgodilo nekaj
nenavadnega z gospodično Fontnčsko, in pride k
k nji:

„Kaj pa je?“ vpraša jako natihoma: „in kaj
se je zgodilo? Ali ste ozdraveli?“

Vsaki je uganil pomen teh vprašanj; in vsaki
je pričakoval, da se samega veselja zasveti obraz
duhovniku in materi, kaker hitro odgovori mlada
deklica. Pa zgodi se ravno nasprotno: oba dva je
zaskerbelo. Nemirni in skoro zbegani gospod
Mizfski gre od nje molče v gorenjo cerkev, da
skonča pomašno zahvalno molitev. In dvojba po¬
tlači vse ljudi.

Vse to si razlagamo s tem, da Ivanka ne
mogla kar nič odgovoriti na vprašanja zato, ker
jo je čudež tako močno prevzel. Glas ji je za-
perlo. Ne mogla izpregovoriti niti besedice, ka¬
ker da bi bila onemela zavoljo velikega čudeža,
ki ga je nad njo storila vsegamogočna roka Božja.
Nekaj takega se je zgodilo Zahariju v tempeljnu.

Gospod Sir odmašuje. Ivanka ostane še vedno
zamaknjena v molitev; ne gane se; kleči kaker
kakšen kip Molitve. Vsi jo gledajo.

Tako mine nekaj minut.

Naposled vstane Ivanka vnovič. Prekriža se
počasi, pogleda še enkrat oltar in odide od njega
s težkim sercem, kaker je bilo videti. Ko je šla
po cerkvi, so jo ljudje gledali silno ginjeni Za-

— 255

vila jo je v dolgo vežo, ki se gre po nji iz cer¬
kve; in ko je videla, da ne bilo ondi ljudi, tedaj
steče, vsa ginjena, vznemirjena, spremenjena, pre¬
lepa. Pa vrata so bila zaklenjena po ukazu, ka-
ker vemo. Ivanka ne mogla vun, zato se je mo¬
rala verniti iz veže v cerkev.

Ko se je vračala, se ji ne upal približati no¬
beden, še celo njena mati ne; toliko je bilo spo¬
štovanje, ki so ga imeli ljudje do velikega čudeža.
Samo Jože steče k nji v bratovskem veselju in
jo krepko objame:

„Oh! sestra moja! ljuba moja sestra!“

Ivanka bi bila rada govorila z duhovnikom,
keteri je čudežno ozdravel kaker ona, in keteri
jo je spremil v Lurd in oserčeval toliko mesecev,
da bi upala in verovala . . .

Ko je šla mimo pisatelja teh bukev, mu reče:

„Rada bi govorila z gospodom Miziskim."

Hitro sopim po stopnjicah, ki vodijo v go¬
renjo cerkev.

„Pojdite dolu! pojdite dolu!“ rečem gospodu
Miziskemu. „Gospodična Fontnčska vpraša za
vas“.

Pride naglo.

„Oh! častiti gospod! 1 ' spregovori Ivanka,
„ne morem več dvojiti. Ozdravela sem."

„Dobro!“ odgovori gospod, „storite, kar vam
veleva serce, in naredite, kar Vhm navdihuje Mati
Božja. “

256 —

v

XXX.

Nato gre Ivanka proti onemu mestu, kjer jo
je ravnokar ozdravila vsemogočna roka Božja.
Ljudje so se ji umikali, da ji narede prostor, in
se se povpraševali:

„Kaj hoče storiti? Kaj hoče storiti? ..

Kaj hoče storiti? Prijeti hoče oje svojega
vozička in po čerki izpolniti le te besede svetega
pisma: „V šemi svojo posteljo , in hodi.“ x )

Neketeri so ji hoteli pomagati in za njo po¬
tiskati voziček . ..

„Ne! ne!“ zavpije Jože, njen brat. „Naj ji
nobeden ne pomaga".

In gospodična začne iti.

Cerkvenik odklene vrata.

Ivanka pride iz spodnje cerkve, gre čez pla¬
njavo, ki je pred gorenjo cerkvijo, in dospe na
cesto. Z njo je šla vsa njena rodbina sč solzami
v očeh. In ta trenotek smo bili njena rodbina
mi vsi, vse tisto ginjeno ljudstvo, ki se je nabiralo
okrog nje. Ona je bila naša sestra, bila je naš
otrok.

Mlada gospodična je šla po cesti dolu kaj
krepko. Vsa srečna je bila. Oči je pobesila.
Spoznala je, kako velika čast jo je doletela, da
je ozdravela; in ob enem je bila zbegana, ker je
vse derio za njo.

‘) Janez 5, 8.

257

Zdaj zapazi Ivanka, da je pozabila v cerkvi
moljek Pija Devetega, tisti moljek, keteri ji je bil
tovariš v bolezni in keteri je bil zdaj za njo še
več vreden, ker jo je spominjal na čudež. Pri
stebru ji je na tla pal takrat, ko je bilanagloma vstala.

Njena mlada bratranka, gospodična Fontne
ska od Somanza, ga je šla precej iskat. Ljudje
se ustavijo, da jo počakajo. Ivanka se tedaj
oberne proti prekrasni romarski cerkvi, poklekne,
in derže v rokah oje svojega vozička, moli na
glas molitev na čast Matere Božje: „Češčena
Marija, milosti polna, Gospod s teboj . ..“ Vsa
tista množica je pokleknila kaker ona, in odgo¬
varjala: „Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas
grešnike!“

Molek se je našel. Veseli ljudje so sprem¬
ljali Ivanko proti razpotju, od koder gre ena
cesta do Jame.

Tačas je sprevidel častiti pater Sampe, tedanji
prednik misijonarjev, da je treba to cesto zapirati
po noči in po dnevi z verigo, ki je bila pri¬
klenjena sč žabico. 1 ) Peš so ljudje še vedno lahko
hodili ob vsaki strani ceste, vozovom je bil pa
pot zapert. Če se je hotel ondi peljati kak bol-

*) Žabica je majhina ključavnica, ki jo navadno rabijo
ondi, kjer ne lahko pribiti nepremične ključavnice. Za-
kleplje se ž njo tako, da se njen obroček zatakne v drugi
obroček, ki je dobro priterjen na vrata. Takšno klju¬
čavnico človek lahko strani vzame,..keder hoče. Imenuje
se tudi viseča ključavnica, obesnica ali taška, kar pa ne
slovenska beseda. Opomnja prelagateljeva.

258  —

nik ali kak poseben človek, je moral dobiti do¬
voljenje od prednjika ali od kakega drugega
patra. Ta okoliščina je bila dostikrat kriva, da
so morali dolgo čakati bolniki, ki so se hoteli
pripeljati k Jami ali h kopeli.

Gospod Miziski se spomni te okoliščine, ki
je njega samega zaderževala pred enim letom,
kaker tudi gospodično Fontnčsko prejšnje dni.
Pohiti po stezi v hišo misijonarjev, poprosi za
ključ in gre sam odklepat žabico, ki je bila na
verigi. Ko Ivanka tjakaj privleče svoj voziček,
spremljana od množice, zagleda, da že na tleh
leži težka železna veriga.

In tedaj se spomni gospod Miziski besed,
ketere je govoril bolnici od oltarja na god Verig
svetega Petra, in reče z veselim glasom:

„Lahko greste naprej! Lahko greste naprej!...
Veriga je palal!  ..."

In Ivanka gre naprej.

Tačas Ivanka ne bila nič več podobna sama
sebi. Neka skrivnostna moč je oživljala vso njeno
osebo. Persi so se ji vzdigovale, in glasno je
sopla. Glavo je nazaj deržala jako lepo. Obraz,
ki je bil pred eno uro še tako bled, je dobil ne¬
navadno zdravo barvo . . . No! gotovo je to bilo
pervo dihanje novega življenja, pervo pretakanje
živahniše in močnejše kervi po tem slabotnem
telesu; pa — pred vsem — bil je to Božji odsev
in nebeški žarek, ki ga je pustila na tej gospo¬
dični bleščeča roka Matere Božje.

— 259

Moč, ketero je dal čudež, ne opešala, ampak
še rastla. Ko je prešla mlada deklica čez palo
verigo, tedaj je stekla, kaker kak berzonog konj,
in vlekla za seboj, kaker kak zmagoslavni voz,
tisti uborni bolniški voziček, ki je malo prej le¬
žala na njem brez moči in kaker mertva. Hitela
je naprej, smejaje se in jokaje; časih je nagloma
potegnila voziček in se nekako poigrala sredi
čudeža, kaker otrok, keder ga boža njegova mati.
Na nogah ne imela nič drugega kaker brez-
petnike, 1 ) in vsakih pet ali deset stopinj je ke-
terega izgubila. Urno in gibčno se je pripognila,
nateknila brezpetnik in spet hitela proti Jami.

Blizu kopeli obstane. Njen brat, mladi Jože,
ji prinese to, kar je poprosila, to, kar je bolj po¬
želelo njeno serce kaker njeni ustnici: — kozarec
čudežne vode, kozarec tiste vode, ki je nedavno
začela izvirati, na povelje njene dobrotnice, Ma¬
tere Božje.

Toliko da izpije vodo, poseže neki duhovnik
sivih las za kozarcem kaker za kakšno svetinjo
in ga zgrabi jako urno. Menda ne obrekujemo,
dobrega duhovnika Buvjera, če rečemo, da upra¬
vitelji Božjega pota, patri misijonarji, neso nikoli
več videli tistega kozarca.

Ivanka gre zopet naprej in pride pred masa-
bjelsko skalovje. V skladišču misijonarjev je bila

‘) Brezpetniku pravijo neketeri „šlapa“, kar je pa
nemška beseda: Schlappe. Opomnja prelagateljeva.

— 260  —

velika voščena sveča: Jože jo vzame in poda
sestri. Gospodična je deržala z levico gorečo svečo,
z desnico je pa vlekla zmagoslavni voziček. Tako
pride v Jamo, kjer se je svoje dni prikazovala
Mati Božja.

Poklekne in od začetka zahvaljuje Mater
Božjo natihoma. Toda vsi verniki so bili te misli,
da se je treba zahvaliti očitno in glasno; in
Ivanka se je ozirala po gospodu Mizfskem, da bi
zapel Magnifikat  ali pa Zahvalno  pesen.

„Ali ga vidite mej ljudmi?“ me vpraša jako

tiho.

„Ne, gospodična. In tudi ne bo prišel.“

Uganil sem, da se je umaknil jako ponižni
duhovnik tej slovesnosti, ker se je bal očitnega
češčenja. Uganil sem, da ne hotel biti pri slavi,
če je tudi bil pri terpljenju, in da je šel zahva¬
ljevat lurško Mater Božjo v spodnjo cerkev ali
v samotno svojo izbo.

Potem izreče neki duhovnik 1 ) te besede:

„Jaz sem iz otenske škofije; in zategadelj po¬
vzdignem glas na čast Bogu: „Poveličuje duša
mi Gospoda pregoreče!  .. .“

Pesen Matere Božje se oglasi pod svodom
Marijine Jame, in množica je zunaj odpevala ne¬
znansko veselo.

Potem zmolijo desetko rožnega venca za bol¬
nike ki so še čakali, da ozdravijo.

‘) To je bil duhovnik Bonamur, profesor malega
semenišča v Otčnu.

— 261  —

XXXI.

Res sta bila ondi dva bolnika: gospa grofinja
Buleska na bolniškem vozičku; in na pol mertvo-
udni duhovnik, ki se je še zmirom opiral na ger-
čavo palico.

Uboga žena, ki je prosila zdravja s tako
nepoterpežljivo ognjenostjo in s tako stanovitnim
upanjem! Ubogi, stari in siromašni duhovnik, ki
je tako potreboval zdravja, da bi opravljal svojo
sveto službo!... Ko ju zagledam, se stisne v
meni srce, in žalost me obide.

Toliko da odmolimo zadnjo Ceščenomarijo,
grem h gospej Bulčski.

„Le serčnost, gospa! Lurška Mati Božja je
začela s čudežem današnje jutro; upajmo, da ne
bo skončala lepega praznika svojega Vnebovzetja,
da ne bi tudi vam storila enake milosti!“

„Oh! gospod Lasčr“, reče in mi krepko stisne
roko, „nič več ne mislim na-se! Presrečna sem!
in vsa sem vesela!... Poglejte gospodično Font-
nčsko, kako se ji sveti obraz od veselja! . . . Ko
sem jo videla včeraj tako mlado, tako mlado,
tako mlado! in ob enem tako hromotno in sla¬
botno kaker v sivi starosti, tako bolno kaker
sem jaz, res nesem mogla misliti na svojo bolezen,
in prosila sera sveto Devico tako: „Oh! Marija!
ozdravi rajša njo kaker mene!“

Potem se oberne k protestantovski hišni, ki
ji je služila tako zvesto:

19

— 262  —

„Glej, ljubi moj otrok, glej, kaj dela Mati
Božja!"

»Resda!“ odgovori služabnica vsa zbegana . . ‘
„Taki čudeži se ne gode v naši veri! ..

„No!“ povzame gospa Buleska, „morda čaka
sveta Devica tvojega spreobernenja, da ozdravi
mene, tvojo gospodinjo, ki jo ljubiš!"

In dobra hišna se zjoče, jeclja in ne ve, kako
bi se odločila ... Razsvetli jo, o Gospod!

Potem grem k nesrečnemu duhovniku ažčnske
škofije, častitemu gospodu Kabdnu.

Debele solze so mu tekle po licih. Kri mu
jc silila v glavo in težko je dihal. Naglo mi ustavi
besedo, ki sem jo hotel izpregovoriti:

»Neznansko sem srečen!“ šepta in glas se
mu močno trese: „okušam nebeško blaženost!. . .
Oh! kako je to lepo! kako je to lepo! Rad bi,
da bi ozdraveli vsi ljudje razen mene! . . .“

Ko sem slišal takšne besede, sem še bolj
spoznal, da je sicer velika tista milost Božja, ki
se dotakne človeškega telesa, da je pa mnogo
veča ona, ki se dotakne človeške duše Pervo
milost Božjo vidimo, in jo slavimo; druga se skriva
našim telesnim očemi, zato se za njo ne zmenimo.

Res, jako velika in čudovito lepa milost
Božja je prišla na to mlado gospodično, ki je vsa
srečna privlekla po cesti svoj bolniški voziček;
— res, te množice so imele vzrok, častiti Boga
zavolj tako očitnega čudeža; — res, tudi mi imamo
vzrok, o njem pisati denes, da bodo v njem brali

— 263  —

še pozni in pozni rodovi. . . Toda če presodimo
reči po njihovi višji vrednosti, ali ne bila neiz¬
merno veča in čudovitniša tista milost, ki je
prišla brez vidnega blišča in na skrivaj v le te
dve duši, ki ste se nekako izgubili v množici
božjepotnikov, tista milost, ki je nekako prestvarila
sebično človeško serce, in storila, da so v njem
pognala in vzcvela tako plemenita, tako nesebična 4
tako Božja čustva?

XXXII.

Kaj se je še zgodilo tisto jutro in tisti popol¬
dan? Prav res, tega ne bi vedel povedati. Pozabil
sem že vse, razen nekih podrobnosti, ki so bile
v tesni zvezi s čudežem in ki se jih bom zmirom
spominjal.

Tako vem, da gospodična Fontnčska ne bila
zadovoljna s samim zdravjem in da je hotela do¬
biti še neko drugo reč, ki je imela, po njenih
mislih, spopolniti nebeško milost: manjkalo ji je,
blagoslova gospoda Peramdla. Hitela je v Lurd
da si ga izprosi.

Župnik Peramdl stegne nad njo častitljive
roke:

„Vaša vera vas je rešila!. . . Pojdite sedaj
in nič več ne dvojite!“

Potem se oberne k Jožefu, čigar mlado obličje
se je svetilo same sreče, ga objame z močnimi
rokami, ga stisne na svoje persi in vikne:

19-

— 264

„Srečni človek! povedal sem vam, da bo
ozdravela!"

Nato sprejme od Ivanke obljubo, da bo nosila
leto dni oblačilo, ki bo imelo Marijini barvi: viš-
njavo in belo. Kaker je nam znano, si je že pri-
skerbela takšno obleko v Otčnu.

Ko jo je gospod župnik tako posvetil Materi
Božji, mu pride na misel slavno Marijino vnebo-
zetje, in tedaj ji reče te preproste in resne besede:

„Hči moja, živite sveto, da se lahko poreče
ob vaši smerti, kaker o sveti Devici: Vzeta je v
nebesa .“

Odkar se je prikazovala Mati Božja v masa-
bjelskem skalovju, gredo Lurjani vsako leto k
Jami v slovesni procesiji na Veliki Šmaren po
večernicah. Ta dan je imel gospod Peramal pervič
na sebi rimskoprelatski večerniški plašč. To je bilo
pa tudi zadnjič Težko mu je delo vse tisto, kar ga
je Častilo pred ljudmi, in prelepa obleka je begala
njegovo veliko preprostost. Pa takrat se ne mogel
ustaviti želji nekega svojega zvestega prijatelja,
ki mu je rekel: „Na čast čudežu, ki se je denez
zgodil, in na veselje svojih faranov ogernite si
danes častni večerniški plašč."

Poleg lurškega župnika je stopal gospod
Mizfski.

Ivanka-Marija Fontneska se je vvrstila pri
procesiji mej Marijine otroke. Imela je na sebi
belo obleko in višnjav pas. Mirnih stopinj se je

— 265  —

pomikala mej deviškim kerdelcem, in je prepevala
s tovarišicami svojimi:

Tu milosti kraj
človeštvu je zdaj;
deli pa Gospod
nam milosti tod.

Pozdravljena, Marija, bod’!

Pozdravljena, Marija, bod’!

XXXIII.

O petih zvečer sem se mudil pred Jamo.
Božjepotniki so vedeli, da sem bil pri čudežnem
ozdravljenju, ki se je zgodilo zjutraj v spodnji
cerkvi; zato so se začeli nabirati okrog mene, da
bi me povpraševali o čudežu in da bi slišali od
mene vso zgodbo.. . Naglo se jih je nabralo
precej veliko. Hoteli so slišati pričo, ki jim je
lahko rekla: „To sem videl na lastne oči.“

Ko jim odgovorim na vsa vprašanja, ki mi
jih dade, grem od njih, da bi si po toliki vznemir¬
jenosti poiskal malo samote. Tedaj pa stopi ne¬
poznan človek izmej ljudi in pride k-meni neko¬
liko zbegan. Bil je neki Anglež.

„Gospod“, mi reče, „pripeljal sem se v Pire¬
neje, da bi videl in občudoval . . .“

„In res ste našli čudovit lep kraj, ali ne?“
„Prelep kraj! Prekrasen kraj! Pa prišel sem
v Lurd kaker brezverec, da bi vse osmešil in
overgel.“

„In potem ?“

— 266  —

„In potem, ko sem prišel predvčeranjim, sem
prebral zgodovino dogodkov, ki so bili začetek
tega Božjega pota. Ravnokar sem pa vas slišal
praviti o tem ozdravljenju, o katerem govori vse
po mestu ... In čutim, da se začenjam obračati.
Obračam se, obračam se, obračam se . .. Gospod!
gospod! kaj mi je storiti?"

„Obernite se od kraja!... Res! obrenite se
do kraja: ura je prišla, da se spreobernete popol¬
noma!“

Pa se je videlo, da ima Anglež hudo borbo
sam sč seboj. Po rojstvu je bil sicer katoličan,
pa je zgubil vero že zdavnaj. Čeprav so ga oma¬
jali čudeži, je vender še skušal nekako vgovarjati
in se odtegniti milosti Božji, ki ga je prijela in
vlekla k resnici. Poskušal sem mu razložiti, da
ga je sama Božja Previdnost privela pred lurško
Jamo, kjer je naredila ta čudež na priprošnjo
Matere Božje skoro vpričo njega, to pa zato, da
bi ga spreobernila k veri, katero je že imel v
svoji mladosti.

„Če bi se odločil storiti, kar mi svetujete",
mi naposled odgovori, „keteremu duhovniku naj
bi potem odprl svojo dušo? ££

„Keteremu hočete: vsaki vas lahko spove in
odveže . . . Vender je pa vedno pametno, tudi kar
se tiče spovedi, da se izročite vodstvu onega, ki
je videti najboljši in najbolj razsvetljen . . . Pojdite
k lurškemu gospodu župniku, ali h gospodu Mi-
ziskemu, ali h gospodu Siru . ..“

267

„H gospodu Miziskemu?" vpraša tujec. K
tistemu, o katerem pripovedujejo, da je tudi ču¬
dežno ozdravel, in kateri je maševal za to mlado
gospodično ?“

„K tistemu.“

„Oh! kako lepo je denes pridigal pri Božji
službi v gorenji cerkvi, kamer sem šel iz rado¬
vednosti in po naklučju . ..“

„No, ali hočete, da vas povedem k njemu ?“

Bil je pri volji. Ko sva se bližala Lurdu, sva
srečala človeka, ki sem mislil, da ga poznam.

„Ali vidite tega moža visoke postave“, vpra¬
šam Angleža.

„Vidim“, mi odgovori in se nekoliko začudi.

„Dobro“, pristavim, „ta človek se je spre-
obernil lani na današnji dan zavoljo tega, ker je
ozdravel gospod Miztski . . . Sel je sam po potu,
po keterem greva denes dva skupaj, in je prišel
tja, kamer vi greste.“

To pretrese Angleža močno. Začuti, da ga
skrivnostno prijemlje čudež od vseh strani.

Prideva h gospodu Miziskemu. Povedo mu,
da bi rada govorila ž njim. Stopi iz majhine spre¬
jemne izbe. Mislil je, da sva prišla samo v vas.

„Zal mi je“, nama reče, ko naju pozdravi,
„pri sebi imam nekega človeka, ki ga ne morem
pustiti od sebe. Videli se bomo drevi ali jutri.“

„Ne! ne!“ rečem naglo, „tu se ne more od¬
lašati! . .. Denes nesem prišel samo zato, da bi
vas obiskal, ljubi gospod; in vas tudi ne prosim

- 268  —

da bi se razgovarjali z menoj .. . Spomnite se
lanskega Velikega Šmarna. Dan, ki se je začel
za vas s tem, da ste ozdraveli na telesu, se je
končal za nekega drugega s tem, da je ozdravel na
duši. Ali vam nič ne manjka današnji praznik...?“

Anglež je stal nekoliko zadaj, nemiren in v
skerbeh. Videlo se je, kaker da se vojskuje sam
sč seboj.

Pokažem ga gospodu Miziskemu:

„To je ££ , mu rečem, „večerna žetev!“

Pustim ju sama.

Dva dni pozneje prejme Anglež sveto obhajilo
iz rok gospoda Miziskega pri tistem oltarju, pred
katerim je ozdravela Ivanka.

Nekaj dni pozneje je klečala pred svetim
tabernakeljnom hišna grofinje Buleske in se je
odrekla protestantovski veri. Ime njeno je zapi¬
sano v božjepotnih bukvah. Imenuje se Lefčvr.

XXXIV.

Ivanka kar ne mogla zapustiti Lurda: hotela
je opraviti zahvalno devetdnevnico.

Telegrami so raznesli veselo novico v daljne
kraje. V Otčnu so se veselili oče, vsa rodbina,
dobri supčrijor in prijatelji. V gradu danmarten-
skem je zapela podgrofinjo Froasdr Broasjdska,
častitljiva stara mati, svoj Zdaj odpusti..})  Henrik

‘) Nune dimittis.

— 269  —

Fontneski, ki ne mogel spremljati bolne sestre, od¬
rine hitro v Lurd. Rad bi jo videl prej ko prej na
lastne oči in ž njo vred zahvalil Mater Božjo, ki
jih je vse uslišala.

Tisti dan po Ivankinem ozdravljenju se je
veršilo blagoslovljenje zvonov romarske cerkve.
Ta slovesnost je privabila neznansko veliko ljudi.
Prevzvišeni kardinal Donet, nadškof iz Bordoza,
prečastiti gospod Lanženjez, škof iz Tarba, pre¬
častiti gospod Utermčnški, škof iz Ažčna, prečastiti
gospod Epivant, škof iz Era, so hoteli poznati
mlado gospodično, ki je ozdravela čudežno... Ona
je šla k njim v Škofovski gradiček 1 ) in jim je
odgovorila na vsa vprašanja.

Tisti tjeden se je zgodilo v Lurdu še več
drugih čudežev, ki niso bili nič menj imenitni in
genljivi. 2 ) — V osmini Velikega Šmarna, 1. 1874,
so se vršili prizori, kaker v Jezusovih časih. V
sredi mej množico je sem ter tja hodilo nekaj
takih, ki so ozdraveli čudežno. Vsi so bili samo
eno serce in ena duša, in ta mali kraj zemlje se
je nekako kopal v nebeških žarkih.

') O tem Škofovskem gradičku glej v Dodatku
opomnjo III.

3 ) V trenotju so ozdravele:

Angelja Lesbrusarl iz Valonpjdra, iz departmanta
vaškega, Marija Labon iz Monpazjčra, iz departmanta dor-
dčnjskega, neka petletna deklica, ki jo je pripeljal njen
oče, M. P. Hjus, bankjčr v mestu Terento, v severno¬
ameriški deželi Kčnede.

— 270  —

XXXV.

Zadnje dni mesca velikega serpana stopi pe¬
tero oseb v cerkev v Parč-le-Monjdlu. Neka lepa
mlada gospodična, ravne in čverste rasti, gibčnega
premikanja, je stopala perva. Njena višnjava obleka,
zapeta s pasico okrog ledja, je bila videti praznično
oblačilo. Vse na nji je razodevalo mir in veselje.

Poklekne pred tabernakeljnom, prikloni glavo,
in se zamisli v molitev . . . Njena mati, njena dva
brata in na pol bolna služabnica sedejo v bližnje
klopi.

Mejtem ko so vsi tako molili, odpre cerkvena
vrata neki starček, ki se je pripeljal po železnici
sč zadnjim vlakom, in stopa po cerkvi. Ko za¬
gleda mlado gospodično, povzdigne roke proti
nebu molče in z nepopisno hvaležnostjo.

Njegovo ženo in njegova sinova je sicer mi¬
kalo, da bi bili stekli k njemu in ga objeli, vendar
so se premagali.

Ne pa slišala njegovih stopinj mlada gospo¬
dična, ki je bila vsa zamišljena v molitev. Ginjen
in trepetaje poklekne poleg nje.

Kedo more povedati, kaj je občutila Ivanka
v svojem sercu, ko je zagledala starčka, da je
molil poleg nje? Kaker da bi omedlela, nasloni
glavo na persi svojega dobrega očeta in se začne
jokati. Na lice so ji padale tudi jako gorke oče¬
tove solze.

271

Tako sta klečala še nekaj časa, vsa ginjena
in v Bogu zbrana. Potem vstaneta oba dva ...
Kako priserčno se je objemala ta rodbina, ki se
je sešla po čudežnem ozdravljenju v tej častitljivi
in Jezusovemu Sercu posvečeni cerkvi!

XXXVI.

Ivanka se je vernila k navadnemu življenju.
Čez šest mescev po svojem ozdravljenju je po¬
pisala na višje zahtevanje svoje stanje tako le:
„Ne samo da se mi bolezen ne povernila, temuč
„moje splošno zdravje se uterjuje čedalje bolj.
„Kar se tiče notranje moje bolezni, moram reči,
„da jo je Mati Božja ozdravila v trenotku; in od
„petnajstega dne velikega serpana sem na nogah
„po cele ure, hodim, tekam kaker vsaki drugi
„človek. Ljudje me vidijo, kako hodim po ulicah
„našega starega mesta pogostoma, ob vsakem
„času in na vse strani. Vesela sem in ponosna,
„da nosim obleko Matere Božje in da naznanjujem
»jako na glas njeno usmiljenje. Se več, že tri
„mesce strežem bolni svoji materi in vodim go¬
spodinjstvo: in mojemu terdnemu zdravju se ču-
»dovajo moji domači, tujci in zdravniki, ki ne bi
„bili mogli nikoli verjeti, da prenesem toliko truda.
»Kako bi rada, da bi le te moje verstice nekoliko
„potolažile bolnike in jim dale terdno zaupanje do
„lurške Matere Božje! Tolikanj in tako dolgo sem
„terpela; prebila sem toliko telesnih in dušnih bo-
„lečin, in zdaj sem zdrava, močna in polna živ-

272 —

„ljenja. To je pa tudi vzrok, zakaj bi hotela pri¬
lesti vse bolnike k nogam Tiste, ketera me je
„ozdravila tako dobro!“ ')

Gospodična Fontneska dela daljna pota.
Kaker je videti, ne poznajo trudnosti njene noge,
ki so trdne za vsako hojo. Nič več ne čuti one
notranje rane, ketera je imela tako žalostne na¬
sledke, da je bila videti toliko časa kaker mertvo-
udna. Vse njene bolezni, ki so bile ozdravljene,
so bile ozdravljene dobro . . . Vender ima časih
hude bolečine v glavi. * 2 ) Večkrat pokličejo zdrav¬
nike na pomoč, pa ne morejo nič pomagati.

„Vem, kaj je temu vzrok", nam je pravila
Ivanka dostikrat.

„Kaj ?“

„Ko sem prosila zdravja in sem se kopala
v lurški kopeli, smo menili, da ne smem glave
potapljati v vodo zavoljo gostih las . . . Ta čisto
človeška previdnost in to pomanjkanje vere se
je tedaj tikalo samo enega dela  mojega telesa,
zato pa tudi samo en del  ne bil ozdravljen. To
je moja misel, ki je pa tako terdna, da je nobena
reč ne more podreti. Zato se pa tudi nič ne pri¬
tožujem, da si moram zdaj zdraviti bolezni v glavi

‘) Razložba gospodične Fontnčske, ki je prišla na
svetlo v Annales de Notre Dame de Lourdes,  30. veli¬
kega travna 1875. — Glej tudi v Dodatku Opomnjo IV.,
zdravniška spričevala.

2 ) Bolezni, ki ste ji delali bolečine, se imenujete
migrčna in nevralgija.

— 273

z naturnimi sredstvi, ampak voljno prenašam le
te nasledke svojega nezaupanja, ki me še poter-
jujejo v moji misli Rada terpim le to malo skušnjo,
ki mi jo je Bog pustil po svoji previdnosti, da
me je le rešil hude bolezni."

XXXVII.

Z dovoljenjem prečastitega Gospoda Lanže-
njčza, ki je bil takrat tarbski škof, so vložili v
tlak lurške Jame spominiško kamenito ploščo s
tem napisom:

15. velikega serpana 1874,

Veliki Šmaren,

je ozdravela gospodična Ivanka Marija Fontneska
iz škofije otenslte.

„Pojdi, in kaker si veroval, tako se ti zgodi!"

In tisto uro se je zveršilo ozdravljenje.

Sv. Matevž VIII. 13.

V otenski stolni cerkvi je stranska kapelica,
ki je bolj tiha in bolj resna, kaker vse druge, in
ki je nekakšno pobožno središče tiste škofije.
Imenuje se »Škofovska kapelica". Tu počivajo in
spe v Gospodu škofje, ki so si sledili na ško¬
fovskem sedežu v Otenu. Krog in okrog so vzi¬
dane v zid Černe marmornate plošče, v katere so
vklesana imena teh apostoljskih naslednikov . . .

V sredi žalostnih spominikov se vidi velik
obljubni spominik iz belega niarmora, ki ne pri¬
poveduje o smerti, ampak o najdenem življenju...

— 274  —

Ko se ne povernila bolezen v treh letih in je bilo
spričano čisto za gotovo, da je stanovitno zdravje,
ki ga je naklonila Mati Božja gospodični Font-
nčski, tedaj je dovolil prečastiti škof otenski, da
se sme postaviti obljubili spominih.  Tu navajamo
imenitne besede, ki se na njem bero:

Za vse čase:

15. dne vsakega mesca o polu osmih:
zahvalna maša
na čast Brezmadežni Mariji
v zahvalo, da je ozdravila
gospodično Ivanko-Marijo Fontnesko
v Lurdu

dne 15. velikega serpana 1874.

Spomni se pobožno prečastitega gospoda
Lezeleškega, škofa otenskega.

Ta ustanova

je bila sprejeta od kapiteljna stolne cerkve
in poterjena od škofijstva
dne 2. velikega serpana 1877
s pogoj o,

da se bo oznanila maša vsako leto
tisto nedeljo pred Velikim Šmarnom
pri obeh glavnih mašah,
in da se bo opravila
v Škofovski kapelici.

XXXVIII.

Za to ozdravljenje pa ne bila samo Ivanka
Bogu hvaležna, ampak tudi vsi njeni domači. Ta
rodbina, ki je bila že prej kerščanska, je postala
še bolj kerščanska zavoljo tega čudeža.

275  —

Kmalu potem, ko sta prejela gospod in gospa
Fontneska vdrugič svojo hčer iz rok Božjih, sta
okušala srečo, polno solz, da sta darovala Bogu
dragocen biser iz svojega zaklada, prelepo sadje
se svojega verta.

Mesca listopada ravno tistega leta 1874. se
je oblekel v Sentašelu v novinsko obleko Družbe
Jezusove njijun najmlajši sin, ki smo ga videli, da
je stregel pri tisti maši, pri kateri je ozdravela
Ivanka. Zdaj se imenuje pater Jožef Fontneski, in
je imel to čast, da so ga pregnali ustanovitelji
naše slobode . . . „Blager jim“, pravi Zveličar, „ki
terpe preganjanje zavoljo pravice!“

Ivanka se je povračala v Lurd jako pogo-
stoma, da zahvali Mater Božjo, in da spet prejme
blagoslov od gospoda Peramala. Le ta župnik je
postal njen svetovavec, njen vodnik, njen du¬
hovni oče.

Na veliko n,eno žalost je prišel dan, ko ga
ne nič več našla in ko je morala poklekniti na
neki grob, da si zopet izprosi od njega svčta,
pomoči in molitve . . ..')

‘) Jako jo je zabolelo, ko je zvedela za smert Ma¬
rijinega služabnika, čiger bridko terpljenje je bilo znano.
Pisala nam je: »Terpljenje njegovih zadnjih let je doraslo
do verha. Očitam si, da se ne morem zderžati solz. Morala
bi zapeti Zahvalno -pesen,  da je rešen velikih težav. Toda
ali bo Lurd brez njega popolnoma Lurd? ... Bil je hra¬
nitelj pravih izročil. Pri njem je bil človek kaker doma.
Njegov blagoslov je prinašal srečo; po njegovih svetih so
se ljudje radi ravnali! . . .“

— 276

Gospodična Fontnčska je bila vesela, če je
mogla porabljati svoje zdravje v postrežbo bol¬
nikov. Ko se je pridružila enemu izmej zadnjih
romarskih vlakov, ki je vozil bolnike, je prebila
dve ali tri noči na železnici, in je hodila na vsaki
postaji od vagona do vagona, da je stregla bol¬
nikom. Le to težavno opravilo usmiljene sestre
je veršila naposled tudi v Lurdu.

Pred nekaj dnevi, ko smo pisali zadnje ver-
stice te povesti, mesca velikega serpana, smo jo
zopet videli v Lurdu. Stregla je onim, ki so ter-
peli, kaker je tudi ona negdaj terpela; kopala jih
je ljubeznivo v čudežni vodi; in je bila neznansko
vesela, keder je zdaj pa zdaj videla, da je ozdravel
kak bolnik, kaker je ona sama ozdravela svoje
dni. Tako je izpolnjevala zapoved Modrega: „Stori
bližnjemu usmiljenje, kaker ga je Bog tebi storil."

V Bretuzu,  8. kimavca 1882.

Na Mali Šmaren.

Devetdnevnioa %

župnika iz Aljžerja.

Gospodu Henriku Laserju v Parizu.

Spoštovani gospod!

Gospa Gerjer in j as sva prebrala rokopis ,
ki ste ga nama poslali in v keterem pripove¬
dujete, kako je ona ozdravela letos 16. ki-
movca v lurški cerkvi.

Vaša povest je v vsem jako natančna, in
oba dva Vam dajeva rada le to spričevanje:
vsi dogodki , kijih naštevate , so resnični , res¬
nični v poedinostih, resnični v njih celoti.

Sprejmite , gospod , zagotovilo najunega
najodličnišega spoštovanja.

V B6nu, 1. grudna 1877.

Ed. Gerjer.  — 'Justina Gerjer,
rojena Biver.

Devetdnevnica

.župnika iz Alj že rja. 1 )

IPoglaVje I.

I.

» esca velikega serpana 1874 je priromal v Lurd
gospod kanonik Martinjčn, negdanji nad¬
župnik aljžerski. Imel je kakih štirideset let. V
Afriki mu je vzelo glas in obolel je v persih.
Prepeljal se je čez Sredozemeljsko morje in je
prišel v Lurd, kamer ga je privabil glas o ču¬
dežih, ki so se godili vjami. Upal je, da bo tudi
on ozdravel.

Pokleknil je pred masabjčlsko skalovje; molil,
kopal se v kopelji, pil iz čudežnega studenca: pa
zdravja le ne bilo iz nebes.

„No!“ reče sam pri sebi, „ne izgubimo serč-
nosti! Tako kratka prošnja ne zadostuje: treba

‘) Ta povest je bila posebi natisnjena pred nekoliko
leti pod imenom Čudež 16. kimavca 1877,  kaker izpisek
iz drugega zvezka, ki smo ga takrat spisovali in ki ga
sedaj dajemo na svetlo. — Aljžčrsko je dežela v severni
Afriki. Glavno mesto se imenuje Aljžer in ima 65 tisoč
prebivavcev. V mestu je nadškofovski sedež. Gospodarji
dežele so Francozi.

20 *

— 280  —

je večkrat poterkati na vrata, da se odpro onemu,
ki hoče noter priti. Začnimo devetdnevnico!“

Devetdnevnica se skonča Nič mu ne odleže.

Kanoniku ne upade ni vera, ni upanje.

„Sedaj hočem pa napraviti devettjednico.“

Tako ostane zopet v Lurdu triinšestdeset dni.

Ker mu ne kar nič odleglo, odide tisti dan
po devettjednici za nekaj časa v Po, da bi kaj
okreval v milem podnebju.

Sam pri sebi si je pa očital ta odhod iz Lurda
kaker nekako slabost in kaker nekakšno pomanj¬
kanje zaupanja. Vender je pa še zmirom mislil,
da ga bo uslišala Mati Božja, preje ali pozneje.

V teh mislih se kmalu verne v Lurd, in si
poišče v mestu stanovanje za dalje časa. Od tedaj
ga je bilo skoro zmirom videti pri blagoslov¬
ljeni Jami.

Bil je sam bolan, pa je vender stregel bol¬
nikom. Romarji, ki so se tačas mudili nekoliko
dalje v Lurdu, se gotovo spominjajo, da so za¬
pazili ondi nekega še mladega duhovnika dolge
rumenkaste brade, živega in prijaznega pogleda,
plemenitega obraza, visoke in vitke rasti, suhega
života, ozkih pleč, ki so bila nekoliko zakriv¬
ljena od terpljenja. Ta duhovnik je vodil slepe,
podpiral slabotne, spremljal hrome h kopeli in
tolažil žalostne se zamolklim svojim glasom. To
je bil gospod Martinjčn.

»Če me sedaj ne usliši Mati Božja J je go¬
voril smehljaje, „sem sklenil napraviti devet-

— 281  —

letnico in pozneje še devetstoletnico; potem pa
obstanem ..

Veselo je gledal, kako je bilo čudežno ozdrav¬
ljenih več bolnikov, ketere je on vodil in pod¬
piral; on sam si pa ne mogel izprositi popolnega
zdravja, dasi mu je keterikrat odleglo kaj malega.

Ali mu je morda prišlo naposled na misel,
da mu Mati Božja noče nakloniti zdravja, ki ga
je prosil? Tega ne vemo; pa dozdevalo se nam
je takrat, da se je pri njem čednost upanja
umeknila oni čednosti, ki se imenuje vdanost v
voljo Božjo, ali prav za prav, da je upanje od¬
ložil na poznejše čase, mejtem ko je bila njegova
vera še vedno terdna, in ko je njegova ljubezen
še vedno rastla. Srečen je bil, da je stanoval v
onem kotu zemlje, kamer je stopila nebeška
Kraljica; zadovoljen je bil, da je dihal oni po¬
svečeni zrak in da je hodil vsak dan molit pred
sveto Jamo. Zato ne začenjal tiste devetletnice in
devetstoletnice, o keteri je govoril smehljaje.
Pravil nam je:

„Tukaj ostanem, naj naredi z menoj lurška
Mati Božja po svoji volji. Uslišala me bo, keder
bo hotela. Podoben sem človeku, ki sedi v pred-
izbi in čaka, da ga pokličejo. Tudi jaz pridem
na versto. Imel bom svojo uro ali svojo minuto
in ne dam ji uiti.“

Te minute ali te ure je čakal tri leta.

Čez tri leta mu je reklo nekaj, naj zopet
poterka na nebeška vrata. Leta 1877. sklene na-

— 282

praviti novo devetdnevnico  mesca kimavca, tako,
da bi jo skončal na praznik Matere Božje Sedem
žalosti.

Ne zapazil precej od kraja, da pride pervi
dan njegove devetdnevnice na Mali Šmaren, in
da pojde tako njegova molitev nekako od Mari¬
jinega rojstva do zadnjega zdihljaja Jezusovega,
od zibke, v keteri je ležala Mati Božja kaker
majhno dete, do groba, v keterem je počival njen
Božji Sin. 1 )

II.

Zakaj pa ne precej uslišala Mati Božja prošnje
in molitve gospoda Martinjčna? zakaj ne pri-
skerbela zdravja, moči, glasu tistemu, keteri jo
je ljubil tako sinovski in keteri je govoril o nji
tako lepo? Moral je že biti kak skriven vzrok.
Ali smemo ugibati in se nasloniti na serce Matere
Božje, da jo povprašamo za to skrivnost? Po¬
skusimo.

Ke bi bil ozdravel ta duhovnik, bi bil zapustil
lurško Jamo in bi se bil zopet poprijel duhovske
službe v kakem mestu na Aljžerskem. Ker je pa
bil bolan, je ostal v Lurdu in tu je več koristil
se zgledom svojim, kaker bi bil mogel koristiti

‘) Praznik Matere Božje Sedem žalosti se praznuje
na leto dvakrat: pervič, v petek pred cvetno ali oljično
nedeljo; drugič, tretjo nedeljo mesca kimavca. To leto
(1877) je bila tretja nedelja 16. kimavca, in ta praznik je
bil deveti dan po Malem Šmarnu, ki je 8. kimavca.

— 283  —

se pridigami svojimi, in naj bi bil še tako zgo¬
voren: zverševal je dela usmiljenja.

Tedaj se nam dozdeva, da Mati Božja zato
ne uslišala njegove prošnje precej od začetka, ker
ne hotela tako naglo odsloviti takega služabnika.
Bog ne zgubil pri tem ničeser, kaker se nam
vidi, in služabnik tudi ne. Keder nam odreče Bog
kako prošnjo ali nas pusti čakati kakšne časne
milosti, stori to zato, ker nam pripravlja na
tem ali na onem svetu zlat denar, ki je stokrat
več vreden, kaker oni bakreni, za keterega pro¬
simo.

Novo opravilo se je kmalu naložilo vnetosti
in goreči ljubezni gospoda Martinjona. Izviralo je
čisto naravno iz onega posla, ki si ga je sam
odbral v tolažbo žalostnih.

Ko je prišel v Lurd, je dobil nekega človeka,
ki je več terpel, kaker bolniki, in ki je bil bolj
skušan kaker navadni nesrečneži: in tudi temu je bil
v podporo. Ta človek, o keterem govorimo, je bil
župnik v Lurdu, gospod Peramal, ki je imel opra¬
viti pri silo znamenitem dogodku našega časa.
Doletela ga je jako velika čast, da je dobil na¬
ročilo iz nebes in da je zveršil Božje povelje, če
je tudi imel premagati, veliko zaderžkov. Za pla¬
čilo mu je pa hotela pripraviti Mati Božja višje
mesto v nebesih; zato je govorila: „Pokazala mu
bom, koliko mora terpeti za ljubezen mojo." In
tedaj pridejo nad to junaško serce težave, ki jih
ne bi bil nobeden pričakoval.

— 284  —

Po nekem nenavadnem in pretresljivem na¬
sprotju je bil ob enem na Kaljvariji in na Taboru.
Mejtem ko je slavil ves kerščanski svet njegovo
ime, mejtem ko so ga hvalili njegovi farani, ke-
terim je bil skerben oče, je terpel od druge strani
(sosebno nekaj let sem) bridko žalost, da so ga
napačno sodili, zapustili in skrivaj preganjali v
onem, kar mu je bilo najljubše, v njegovi vne¬
tosti za blaginjo njegovega ljudstva in za hišo
Božjo. Nosil je križ, kaker Simon Cirenec; in
sveto breme mu je razmesarilo močne rame. Pri
njegovem terpljenju jih je več zmajevalo z glavo
in šeptalo: „Ker je bil Marijino orodje, naj ga
ona reši in naj mu pride na pomoč. “

Ko se je prikazovala Mati Božja v lurški
Jami, zdaj bo temu kmalu dvajset let, takrat je
zahteval od presvete Device, naj bi spravila cvet¬
lice v cvetje v zimskem času. Pa tega mu ne
hotela napraviti lurška Mati Božja, ki je imela
storiti na ravno tistem mestu toliko čudežev. Du¬
hovniku, ki je bila izvolila za posebno opravilo,
je odgovorila na njegovo zahtevanje z resno be¬
sedo „Pokora“. — Cvetlice neso za merzlo zimo
tega sveta. Marija jih hrani svojim izvoljenim,
svojim služabnikom, svojim prijatelom za večno
pomlad, ki pride po smerti. Sloveči gospod Per-
amal, veliki lurški župnik, vneti častivec Brez¬
madežnega Spočetja-Marijinega, je bil tedaj ob¬
sojen k terpljenju. On sam je to dobro spoznal, in
mi si ne moremo kaj, da ne bi tukaj naveli nekoliko

— 285  —

njegovih misli, ki jih je imel o naredbah Božje Pre¬
vidnosti glede na terpljenje. Neka pobožna oseba,
ki ga je imela za Dušnega vodnika, je zapisovala
jako skrbno njegove najmanjše svete, in nam je
blagovolila zaupati zbirko naukov, ketere ji je
dajal pri spovedi.

Iz tega, kar je učil druge, spoznamo lahko,
kar je ponavljal tudi samemu sebi vsak dan. Tako
le je govoril:

„Terpimo krepko in serčno, celo veselo, da
„si zagotovimo svoje zveličanje, kaker pravi sveti
„Pavelj! . . . Da! keder je bila duša zvesta, in
„keder vidi tisti veliki Bog, ki preiskuje obisti
„in serca, da se more zanesti na le to dušo in
„da ga ne bo zapustila, tedaj ji neha dajati mi-
„losti, skrije se, in jo prepusti njeni lastni sla¬
bosti in njeni siroščini, bridkosti, žalosti, sra¬
moti, časih opravljanju, zaničevanju in obre¬
kovanju “

„Naj bi znala le ta duša terpeti in molčati;
„Bog je pri nji: on jo gleda vedno, in ona mu
„je jako ljuba.“

„Vender ga pa ona zastonj kliče, zastonj ga
„išče, in zastonj zdihuje po tem edinem ženinu,
„ki je edina njena ljubezen in radost. Videti je
„gluh in mutast. Hoče, da ga duša išče, in da
„gre za njim; in tedaj zbeži tisti trenotek, ko ga
„ona misli prijeti! . . . Ali ne dela tako z vami?
„Pa kaker otrok, ki je skrit za vratmi in se da
„iskati tistim, ketere ljubi, tako vam odpre tudi

— 286

„on neki dan nebesa, smehljaje, ves srečen, da
„vas je prisilil nabirati zaslug, keterih si ne bi
„bili pridobili, ke bi bilo vam dano na voljo.“

„Keder vidi Bog, da je kaka duša zvesta in
„plemenita, gleda vedno nanjo; zakaj hrani jo za
.nebesa in misli narediti iž nje jako lep kamen
„za le to večno mesto. Da jo obdela, rabi tudi
„dleto in kladivo. Bije jo in obdeluje, in naj ona
„še tako vpije v prehudih bolečinah. Če mu ostane
„zvesta v vseh teh bridkostih, tedaj ji za plačilo
„pomnoži težave; in če se kaže vedno stanovitno
„in hrabro, ji naloži drugo še hujše terpljenje.
„Ce ga ona nikaker ne zapusti, če je pripravljena
„vse sprejeti, kaj stori, da ji pokaže zadovoljnost
»svojo? — Pošlje ji tiste grozne bolečine, ki so
„časih neznosne, in ketere daje samo junaškim
„sercem; in to je njegovo najboljše plačilo. Ž njo

„ravna, kaker se svojim sinom Jezusom, zakaj

„ima jo kaker za svojega pravega otroka; in jo

„ljubi preveč, da je ne bi obsipal z vsem onim,

„kar ima najdražjega na zemlji: s terpljenjem,
»poniževanjem in bridkostmi. Pa v tej mešanici
V tešav se sedini duša s Bogom sa večnost.
„Kaj naj stori ta uboga duša, keder je vsa v
„bridkostih, žalosti in terpljenju? Spominja se naj,
„da jo Bog ljubi in naj o tem ne dvoji prosto¬
voljno ni trenotek.“

Tak je bil človek, tak je bil duhovnik, ke-
teremu je bil gospod Martinjon, že nekoliko let,
ljubezniv tolažnik in prijatel ob vsaki uri.

— 287 —

Neki drugi duhovnik mu je pomagal v tem
tako plemenitem delu. Ta je bil prijatel se žup¬
nikom Peramalom že od otročjih let. Imenoval
se je Lafčnt, in je bil dušni pastir v tarbskem
bolnišču. To je bil mož Božji, poln serčnosti,
vnetosti in vere, pripravljen na vse žertve, in ne¬
premično zvest. Neki dan so ga hoteli odtergati
od lurškega župnika: »Naredili si boste nekaj mo¬
gočnih sovražnikov , so mu govorili. Da naj
jaz zapustim Peramala in ga izdam, kedar ga pre¬
ganjajo? Nikolih' Lafont je živel ponižno in pre¬
prosto; daroval se je Jezusu v osebi bolnikov in
siromakov.

Gospodje Peramal, Lafčnt in Martinjon so
bili trije prijateli po volji Božji.

III.

Ne bomo tukaj razlagali, ketere bridkosti so
poderle častitljivega duhovnika Peramdla, „ki si
ga je izbrala lurška Mati Božja za zaupnika, za
pričo in za oznanjevavca čudežev svojega pri-
kazovanja“, kaker je rekel o njem svoje dni
Lanženjčz v pismu, ki ga je pisal njemu samemu. 1 )

Le nekaj naj omenimo. Ko je župnik Peramal
sezidal in obogatil z darovi vsega sveta jamsko
cerkev, kamer so imele prihajati procesije, kaker

*) Pismo monsignčra Lanženjdza, imenovanega tarb-
skega škofa, z dne 22. velikega serpana 1873. To pismo
je v naših rokah.

— 288  —

je hotela Mati Božja, je začel zidati tudi farno
cerkev, iz ketere bi imele odhajati omenjene
procesije.

Umeri je od truda, ne da bi bil mogel zgo-
toviti svoje delo.

In to svojo smert je napovedal večkrat kaker
kakšno potrebo, kaker zadnjo žertev na korist
hiše Božje.

Nezgotovljena cerkev je bila dozidana do
svodov... Ne dobil pomoči od tistih, na ketere seje
zanašal; čudno nasprotovanje ga je ustavilo v delu.

Časih je rekel: „Serčno želim, da bi se hiša
Božja dodelala; pa to se ne bo zgodilo, dokler
živim. Umreti moram, da se bo mogla izgotoviti.
Keder ne bo nič več mene tukaj, bodo prenehale
vse težave same ob sebi. Moje truplo bo kvas.
Moja smert bo poplačala vse. Umreti moram, da
odvernem razdejanje nedodelane cerkve."

Žalostne besede, ki so genile do solz njega
samega, kaker tudi tiste, ki so ga ljubili.

Imeli smo žalostno tolažbo, da smo bili pri
njegovi smerti. V življenjepisu njegovem bomo
pripovedovali, kako je izvolil Bog presrečni
praznik Marijinega rojstva, da je odperl služab¬
niku svojemu vrata nebeška.

Na dan svojega rojstva se je prikazala pre¬
sveta Devica Marija v tami tega sveta vsa v svet¬
lobi nedolžnosti in slave. Na dan njenega rojstva,
na Mali Šmaren, je zapustil lurški župnik tarno
tega sveta, da je odšel v drugo domovino.

289  —

Okrog postelje gospoda Peramala so bili
zbrani: njegov brat, drugi njegovi sorodniki, nje¬
govi kaplani, njegovi prijatelj, vsi tisti izmej nje¬
govega ljudstva, ki so se mogli preriniti v izbo
moža Božjega.

Mej to objokano rodovino je bil njegov pri-
serčni prijatel zadnjih let, gospod Martinjčn. Ves
je bil potert in nič ne mislil na samega sebe, ni
na svojo bolezen, ni na svoje ozdravljenje. Skoro
je pozabil na devetdnevnico na čast Materi Božji
Sedem žalosti, na devetdnevnico, ki se je morala,
po nekem posebnem slučaju, začeti ravno ta
dan . . .

VI.

Tako je oddal gospod Peramal, po dolgem
umiranju, zemlji svoj zadnji zdihljaj in Bogu svojo
neumerljivo dušo.

Zvesti prijatel, dobri kanonik aljžerki. se za¬
čuti osamljenega na zemlji. Imel je sicer še očeta
v osebi svojega častitljivega in preljubljenega
aljžčrskega nadškofa, gospoda Lavižerija; ali je
pa smel upati, da ga bo še keterikrat videl? in
ali ne bil prebolan, da bi se mogel prepeljati čez
morje? ...

V tej žalosti in zapuščenosti se ozre njegov
duh proti nevidnim krajem, kjer je že prebival
gospod Peramdl. Oberne svoje serce proti Tolaž¬
nici žalostnih, spomni se namerjane in obetane

— 290 —

devetdnevnice, in se domisli, da jo mora začeti
le ta dan, 8. kimavca, praznik Marijinega rojstva.

Kaj se je zgodilo v njegovi duši? Poklekne
poleg smertne postelje, vzame v svoje roke mertve
roke lurškega župnika, in omolkne za trenotek.

Potem vstane in reče večim izmej tistih, ki
so bili ondi, kapelanom, pisatelju teh verstic in
nekoliko drugim:

„Pri tem svetem truplu sem ravnokar opravil
pervo molitev svoje devetdnevnice na čast Matere
Božje Sedem žalosti in pomolil za svoje ozdrav¬
ljenje. Lurško Mater Božjo sem prosil priserčno,
naj dovoli , da mi sam nas prijatel prinese
deveti dan odgovor v njenem imenuP

Potem pristavi:

„Ker je Bog izvolil ravno 8. dan kimavca,
da je poklical k sebi gospoda Peramala, sem
mislil, da smem skleniti spomin na rajnega pri-
jatela s svojo ponižno prošnjo."

Vprašali so gospoda Martinjona, kak napis naj
bi naredili na grob rajnega župnika. Objokan
jim odgovori:

„Zapišite ta dva stavka Svetega pisma: „Go-
spod, ljubil sem lepoto tvoje hiše. Gorečnost za
tvojo hišo me je izjela. 1 * 1 ) Pervi stavek je zgQ-
dovina njegovega življenja; drugi je zgodovina
njegove smerti.

Učitelj je zapustil zemljo. Kaj bo z dvema
učencema, z dvema prijateloma, z dvema duhov-

‘) Psaljem 25, 8, in psaljem 68, 10.

— 291  —

nikoma, ki sta ostala tukaj v solzni dolini? Oba-
dva sta gledala proti nebu. „Kaj stojite in gledate
v nebo, možje Galilejci?“')

V.

Častiti gospod Lafčnt je spremljal ves solzan
na zadnjem potu svojega starega prijatela. Se tisti
večer po pogrebu pride k meni v vas in mi reče:

„Ne ga več! Kaj bo z nami?“

Gospod Lafčnt se verne v Tarb, kjer je bil
dušni pastir v bolnišč.u, in tisti dan po pogrebu
gospoda Peramala je pomagal pri velikem požaru.
Gorela je hiša, imenovana Mali samostan , v
ulici Svetega Ludovika. Duhovnik plane v po¬
slopje, da reši otroke in odnese sveto Rešnje Telo
na varen kraj.

Kos goreče stene pade nanj in ga ubije. Odšel
je, da se zopet sklene v Božjem naročju s tistim,
keterega je objokoval prejšnji dan.

Tako je odperlo prelepo delo kerščanske lju¬
bezni nebeška vrata pervemu prijatelu gospoda
Peramala, prijatelu starih dni, ki je zapustil ta
svet precej po smerti Marijinega služabnika.

Novejši prijatel, gospod Martinjon, je moral
še čakati.

VI.

Pri smertni postelji lurškega župnika ne sto¬
pila samo neznanska žalost v dušo bolnega du-

') Dejanje aposteljnov 1, 11.

292

hovnika, ampak tudi jako* veliko upanje. Ta misel,
da bo ozdravel, res ne mogla nič zmanjšati brid¬
kosti, ki jo je imel zavoljo zgube svojega pri-
jatela. Vender je občutil veliko tolažbo v svoji
osamljenosti na zemlji, keder je premišljeval, da
je njegov prijatel v nebesih, in da se bo imel
zahvaliti za svoje ozdravljenje najprej Materi Božji
in Bogu, potem pa njegovi priprošnji.

Videlo -se mu je, da ga bo deveti dan  usli¬
šala Mati Božja zavoljo takšnega priprošnjika.
Pisal je celo v Pariz častitemu patru Pikdrju,
asumpcijonfstu, in mu naznanil svoje upanje ali
prav za prav svoje prepričanje.

Že se je pogovarjal o tem, kaj bo delal, keder
ozdravi, in kako se bo trudil za nezgotovljeno
cerkev gospoda Peramala. V svoji žalosti in v
svojih solzah je že naprej okušal sladkost svo¬
jega zopet uterjenega zdravja, svojih oživelih moči
in svojega zopet dobljenega glasu.

Molil je goreče. Prijateli so se združili ž
njim. In tako pride sobota, 15. kimavec. To je bil
tisti dan pred godom Matere Božje Sedem žalosti;
to je bil osmi dan devetdnevnice.

Le to soboto zjutraj je dobil telegram, ki mu
je naznanil, da sta se odpeljala proti Lurdu go¬
spod Gerjer in njegova žena; in pošiljatelj tele¬
grama ga je prosil, da bi šel po njiju z vozom
na železniško postajo.

Gospod in gospa Gerjčr sta mu bila čisto
neznana. Iz pisma, ki mu ga je pisal župnik šen-

— 293  —

gobenski, in ki ga je dobil po pošti štiriindvajset
ur pred telegramom, je zvedel samo to, da je
gospa Gerjčrova jako bolna že več let, in da gre
v Lurd zdravja prosit z največim zaupanjem.
Župnik je priporočal toplo gospodu Martinjčnu
to gospo in njenega moža, ki gresta pervič v Lurd.

Kanonik ne mogel odbiti tega dela usmiljenja,
in se odpelje na kolodvor, da bi bil ondi ob treh,
ko pride vlak.

Popustimo ga nekaj časa, naj je pripognjen
nad brevirjem in naj bere svoje molitve v čakav-
nici; in razložimo bravcu, ketere okoliščine so
ta dan privele v Lurd gospoda Gerjčrja in nje¬
govo ženo.

IPocflaVj© II.

I.

Eduvard Gerjčr, mirovni sodnik v Bonu, se
je poročil pred kakimi petnajstimi leti z jako
kerščansko žensko, z gospodično Justino Bivčrjevo.
Gospodična Biverjeva je bila iz spoštovane hiše.
Njen oče je bil sloveč zdravnik; njena brata sta
se povzdignila v obertu na precejšnjo stopnjo.
Eden izmed njiju je bil glavni ravnatelj zercalar-
nice 1 ) v Sengobenu in Soniju; drugi je bil rav¬
natelj šentgobčnske in šontske zercalarnice.

Bog je blagoslovil zakon gospoda Gerjčrja z
Justino Bivčrjevo. Naša zakonska sta dobila troje

‘) Zercalarnica je tvornica, kjer se izdelujejo zercala
ali ogledala. Opomnja prelagateljeva.

21

294  —

otrok. Vsi trije so bili zdravi in bistre glave.
Pred očmi skerbne matere so rastli v starosti in
modrosti. Gospa Gerjerjeva jih je sama vzgajala.
Učila jih je brati in pisati, pa tudi drugih po¬
trebnih vednosti, pred vsem pa ljubezni do siro¬
makov in kerščanski nauk.

Tako je minilo enajst let nepretergane sreče.
Enajst let nepretergane sreče, to je jako kratko,
pa tudi jako dolgo!... To je jako kratko! zakaj
dnevi sreče zbeže tako hitro, da se vidi, kaker
da trajejo samo en trenotek. To je jako dolgo!
zakaj redko je, da bi bil človek toliko let, v tej
solzni dolini, brez kake bolečine in nesreče.

To tako čisto nebo se je nanagloma zatem¬
nilo leta 1874. Zdravje gospe Gerjčrjeve se je po-
kazilo. Zavoljo hudih bolečin v glavi, zavoljo po¬
gostih omedlevic in vednega slabljenja so pola¬
goma oderveneli in oterpnili najimenitnejši deli
^  njenega telesa. Herbtenica je izgubila vso moč;
noge je neso mogle nič več nositi; vid je oslabel
in otemnel. Gospa Gerjčrjeva ne mogla sedeti na
postelji, in je morala vedno ležati. Spodnji konec
telesa je postal čisto neobčutljiv: noge in roke
se neso mogle kar nič geniti, in če jih je kedo
zbadal ali ščipal, bolnica še čutila ne.

Večkrat so se bali nagle smerti, keder je
ležala dolgo časa v omedlevici. Smert je stala
na pragu, in njena grozeča senca je že padala
v to hišo, ki je bila nedavno tako vesela in
srečna.

— 295

Nič več ne mogla uboga mati vzgajati in
poučevati svojih otrok, samo njih molitve je še
vodila. Zbirali so se okrog njene postelje, in bol¬
nica jih je poslušala, kako so molili vsaki večer
in vsako jutro, ter kako so Boga prosili za njeno
ozdravljenje.

II.

Bolezen je trajala že kake dve leti. Pride
leto 1876. Aliksija, 1 ) starejša hči, je imela iti 2. ma¬
lega travna k pervemu svetemu obhajilu. Njena
kerščanska mati je vedno mislila na ta imenitni
dan, ko je imela deklica pervič Boga prejeti; mi¬
slila je nanj, ne samo zavoljo svoje hčere, ampak
tudi nekoliko zavoljo same sebe. Pričakovala je
namreč, da ji bo usmiljeni Jezus nekoliko olajšal
njene hude bolečine, keder bo prišel pre¬
bivat v serce njene hčere; zakaj zdelo se ji je
nekaj nemogočega, da bi obiskal njeno hišo in
da ne bi pustil v nji pri tisti priliki kakega kra¬
ljevskega znamenja svojega obiskanja. Ko je stopil
svoje dni v stanovanje Simona Petra, ali ne ta¬
krat ukazal njegovi bolni tašči vstati in učencem
postreči ?

„Prepričana sem“, je rekla gospa Gerjerjčva,
„tisti dan bom vstala in shodila."

‘) Aliksija je žensko kerstno ime. Latinsko se piše
Alk, francosko pa Aliče. Aliksija je močenka. Živela je
ob času cesarja Dijoklecijana.

Opomnja prelagateljeva .

21 *

— 296

2 malega travna prejme Aliksija pervič Telo
Jezusa Kristusa; in zvečer se zberejo k prijazni
večerji neketeri udje te rodbine; povabijo tudi
duhovnika, ki je poučeval deklico za sveto ob¬
hajilo. Bolni materi se pa ne kar nič obernilo na
bolje ... In njeno mesto pri mizi je imelo ostati
prazno, kaker je že bilo toliko časa; tisti tre-
notek pa, ko so se vseli za mizo, dobi gospa
Gerjerjeva nagloma zopet svoje moči, obleče se
in se vsede mej goste, ki so se silno zavzeli in
razveselili. Njene oči so bile čiste in bistre; herb-
tenica je dobila zopet navadno svojo moč; noge
so nosile telo kaker v poprejšnjih letih.

Duhovnik zapoje Zahvalno pesem, in vsi pri¬
čujoči so odpevali. Vsi so spoznali, da je bil ne¬
vidno pri večerji Tisti, ki se je dal ono jutro
zaužiti presrečni Aliksiji.

Vso noč je potem spala gospa Gerjerjeva
sladko in terdo; ko je pa hotela zjutraj vstati, so
izgubile njene noge zopet vso moč.

III.

Ali se ji je tedaj samo sanjalo, da je prejšnji
večer vsa zdrava stregla gostom in da je praz¬
novala najlepši dan svoje hčere? Ali jo je pa
morda ozdravila moč žive domišljije, moč razdra¬
ženih živcev, kaker časih pravijo zdravniki? —
Ne, ne. Ne verjemite!

Bog, ki je gospodar življenja in smerti, zdravja
in bolezni, je uredil pri tem dogodku vse reči

— 297 -

tako, da ne bilo mogoče prezreti njegove roke
in naturi prisoditi, kar je storila njegova milost.

Na dan pervega hčerinega obhajila ne hotel
podreti materi upanja in vere. Ozdravil jo je po¬
polnoma, kaker nekdaj taščo Simona Petra, in ji
je rekel streči gostom. Pa ko ji je tako pokazal
s čudežem, da je on vsegamogočen Gospodar,
ji je hotel tedaj dati na znanje, da naj še prenaša
težo bolezni iz nekega skritega in njemu samemu
znanega vzroka. In da bi pri dogodku vsi lahko
zapazili njegovo roko, je rekel bolezni, naj se nič
več ne verne v gorenji del telesa, in ob enem ji
je zapovedal, naj zopet stopi v noge. Hude bole¬
čine se ji v glavo neso povernile, omedlevice so
izginile, in vid je ostal jasen in bister.

Ko je hotel pokazati evangelijski stotnik,
kako je pokorna priroda Jezusovi vsemogočnosti,
je imel čisto prav, da je vzel iz vojaškega živ¬
ljenja priliko o nagli in natančni pokorščini.
„Imam vojake pod oblastjo in rečem temu: ,Pojdi! 1
in gre. Rečem drugemu: ,Pridi! 1  in pride. Ravno
tako velim služabniku svojemu: ,Stori to!‘ in
stori.. . ai )

Kaker je Jezus svoje dni ukazal v judovskem
mestu Kafarnavmu, tako je tudi sedaj ukazal v
francozkem mestu Bonu.

Kaker vojvoda, ki vodi polke po bojnem
čertežu, za katerega ne vedo vojaki, je velel bo-

') Matevž 8, 9.

— 298  —

lezni: „Odidi!“ Rekel ji je: „Verni se!“ Rekel ji
je: »Stori to!“ In vse se je zveršilo, kaker je
ukazal.

Zakaj? Iz keterega vzroka se je povernila
bolezen deloma, potem ko je bila že ozdravljena
popolnoma? Ketera je bila skrivnostna namera,
ki jo je imel Jezus? On sam je to vedel; in če
bi ga bil kedo tako vprašal glede na to ženo, bi
bil gotovo odgovoril, kaker je odgovoril glede
na sleporojenega:

„To se je zgodilo zato, da se razodene slava
Božja na tej osebi.“ ] )

Ali je treba pristaviti, da se je od tega dne
vdala gospa Gerjerjeva še bolj v voljo Božjo,
dasi je bila že prej njena vdanost jako velika?
Tudi njena duša je dobila potemtakem milost iz
nebes, kaker njeno telo. Ker jo je Božji čudež
ozdravil slepote, kaker smo uže povedali, je spet
gledala obraze svojih otrok, svojega moža in vseh
onih, ketere je ljubila, in zato je bila vesela, dasi
je ležala na postelji.

IV.

Odkar je zbolela, ne še imela sreče, da bi
bila objela postarne svoje starše. Ona je živela v
Bonu, v kotdčrskem departmantu. Njen oče in
njena mati sta stanovala v Sengobenu, v enskem
departmdntu. Te dve mesti ste vsaksebi sto štiri-

*) Janez  9 , 3 .

299

deset milj. Dobri doktor Biver je bil takrat v
dvainosemdesetem letu, in vsaki pot mu je bil
težaven. Njegova hči ga je močno želela videti.
Ta želja je rastla v njenem sercu od pervih dni
malega travna do začetka kimavca.

Zastonj so ji vgovarjali, da bi bila vožnja te¬
žavna, in da bi ji škodovalo tako utrudljivo po¬
potovanje; vsi ti pomiselki neso nič opravili pri
bolnici, ki je tolikanj hrepenela, zopet enkrat
objeti mater, ki jo je živila z mlekom svojim, in
starčka, ki jo je učkal na kolenih, ko je še bila
majhno dekletce.

Tedaj so naredili to nespamet, da so se spu¬
stili na pot. Vozili so se po železnici.

Kaker so napovedovali zdravniki, se je močno
shujšala bolezen gospe Gerjčrjeve zavoljo dalj¬
nega popotovanja. Najmanjše premikanje, na primer,
keder so prenašali bolnico iz izbe v izbo, ji je
provzročilo nekako omedlevico in jo je spravilo
v veliko nevarnost. To je bilo tudi vzrok, zakaj
se nikaker ne mogla verniti v Bon k svojim
otrokom.

Morala je tedaj ostati v Sengobenu, pri svojih
starših.

Nasledek vsega tega je bil ta, da je bila rod¬
bina razkropljena. Sodniška služba je nalagala
možu dolžnost, prebivati v Bonu; premočna vez
slabosti in bolezni je zaderževala ženo v Sengo¬
benu. Gospa Gerjčrjeva je'" izprosila, da so bili
otroci pri nji. Vsakih osem ali deset tjednov, ko

— 300

so za nekaj časa prenehali tožni dnevi, se je pri¬
peljal sodnik sto štirideset milj daleč, da je pre¬
živel nekoliko naglih dni pri tistih, ki so mu
bili vse.

Tako mine skoro leto dni.

Pričakovali so, da bolnici kaj odleže in da
jo odpeljejo domov v Bon; pa ji ne odleglo.
Ravno nasprotno, hromota se je začela prikazo¬
vati tudi v levi roki.

Ker so videli, kako težavno se je pripeljala
v Sengoben, zato so bili silo v skerbeh, kaj bo,
keder bo poskusila verniti se.

V.

Gospod Gorjer je bil preteklega velikega
serpana v Sengobenu, žalosten kaker vedno, da se
bolezen nič ne premakne na bolje. Zena mu reče:

„Ljubi moj, rada bi romala v Lurd. Tam bom
ozdravela."

Teh besed se mož ustraši močno. Najžalost-
nejše slutnje so vstajale same ob sebi v njegovi
duši. Krepko je pobijal namero, ki bi gotovo mo¬
rala imeti žalostne nasledke, kaker je bilo videti.

„Ljuba moja žena", ji reče, „prosiš me ne¬
mogoče reči. Spomni se, koliko zdaj terpiva zato,
ker sem odnehal tvoji želji pred enajstimi meseci
in ker sva se prederznila storiti pot iz Bona v
Sengobčn. Pomisli, od takrat še tega ne moreš
prenesti, da bi te lahko peljali po vertu, na bol¬
niškem vozičku, samo nekoliko stopinj daleč. In

301

ti bi zdaj hotela narediti to neumnost, da bi se
prederzno spustila na pot skozi vso francosko
deželo 1 ) in da bi šla v tak kraj, kjer ne poznaš
nobenega človeka in od koder se morebiti ne bi
mogla nič več verniti? Ne misli več na to, ljuba
moja. To bi se reklo Boga skušati in nespametno
riniti v nevarnost “

„Prepričana sem, da ozdravim v Lurdu“, ga
zaverne gospa Gerjčrjeva. „Tjakaj hočem iti.“

To je bil boj uma ali dokazov proti veri in
upanju. Tako sta se hrabro borila več dni.

Terdno zaupanje, ki ga je imela gospa Ger-
jerjeva, je naposled omajalo njena dva brata, rav¬
natelja v Sengobenu. Svetovala sta gospodu Ger-
jčrju, naj bi odnehal; in le ta nazadnje odneha,
ker je bil že do gerla sit tistih prošenj in tistega
prigovarjanja. Pošlje ministru zdravniško spriče¬
valo, ki je govorilo o njegovi bolni ženi, in ga
poprosi dopusta za nekoliko tjednov, da jo spremi
v Pireneje.

Soboto, na Mali Šmaren, je bilo za terdno
sklenjeno, da se bolnica popelje v Lurd.

Koliko molitev so pač vsi storili ta praznik
na čast lurški Materi Božji, ravno tisto jutro, ko
je umeri njen veliki služabnik, župnik Peramdl,
in odšel v ono deželo natančne pravice, kjer hu-

‘) Šengoben je v severnovzhodnem Francoskem, v
enskem departmantu, ki se nekoliko dotika Beljgije; Lurd
je pa na južnem Francoskem, pod Pirenejami.

Opomnja prelagateljeva.

— 302  —

dobni dobivajo svojo kazen in kjer pravični pre¬
jemajo venec moči in slave!

Lurd je pa vender le močno skerbel gospoda
Gerjčrja. Mislil si je, kako slabo bi bilo, če bi
mu žena še bolj zbolela v tujem mestu, kjer ne
bi imel ni pomoči ni podpore, ampak samo pla¬
čano in malomarno postrežbo, kakeršna se dobiva
v gostivnah.

Ponavljal je pogostoma:

„Kako vesel bi bil, ke bi imel tam dolu ka¬
kega človeka, ki bi naju nekoliko vodil. Bojim
se, ker mi je tam vse neznano."

11. kimavca je zvedel gospod Poendrčn,
župnik šengobčnski, iz nekega časnika, da je
umeri Gospod Peramdl; in v popisu njegovih
zadnjih ur je zapazil ime gospoda Martinjčna,
prejšnjega alžčrskega župnika, o keterem smo
govorili v začetku te zgodbe. Nemudoma odide
h gospe Gerjčrjevi.

„Imela bosta v Lurdu nekega človeka, ki bo
vaju sprejel in vodil“, reče njenemu možu. „Po¬
znam gospoda Martinjčna, in mu bom pisal, da
vaju priporočim njegovi postrežljivosti. Na potu
mu telegrafujta, da bo vedel, obkore se pripe¬
ljeta/'

VI.

Ko sta zvedela gospod Gerjer in njegova žena
za gospoda Martinjčna, sta se odločila še tisto
uro, da se spustita na strašni pot najbližji dan, v
sredo, 12. kimavca. Ukrenila sta, da bosta poči-

— 303

vala v Parizu štiriindvajset ur, in da se bosta
potem neprenehoma vozila noter do Lurda, če bo
le moči. Železniškemu upraviteljstvu sta naročila,
da naj ima pripravljen voz s posteljo.

Velika vznemirjenost je bila v tej rodbini.
Mati je zaterjevala, da ozdravi kmalu. Njena dva
brata sta se navzela od nje vere in sta upala ž
njo vred. Mož je bil ves v strahu, čeprav se je
vdal volji svoje žene. Vedel je, kako težavno bo
popotovanje, mejtem ko gospa Gerjčrjeva ne nič
mislila na to, kaker je bilo videti. Ona je imela
pred očmi, da jo Bog lahko ozdravi, ker je vse¬
mogočen; on je pa menil, da Bog najberže ne bo
delal čudeža.

Že naprej so se pa veselili otroci, ki so bili
vajeni slišati iz ust svoje matere samo resnične
besede, in ki so radi verjeli, da se jim izpolni
želja, kaker že otroci radi verjamejo, zlasti v tej
starosti.

„Dk, da, ozdraveli boste“, reče starejša hči.

„Mama se povernejo kaker kaka druga mama!
In imeli bomo mamo, ki bodo hodili", je vpila
Marijica, ki je bila najmanjša mej otroki in ki se
ne spominjala, da bi bila kedaj videla mater dru¬
gačno kaker bolno in v postelji.

„In nas bodo lahko jemali na kolena“, pri¬
stavi Pavelj, ki je bil dostikrat žalosten, da ne
okušal te sreče.

Vender jih je časih spreletela tudi žalost za¬
voljo tega daljnega popotovanja, ki se jim je vi-

— 304  —

delo brez konca in kraja, pa tudi zavoljo onih
dni in onih noči, ko bodo morali biti brez mate¬
rinih poljubov.

„Mama“, so povpraševali, „ali nam boste
mogli poslati od tam dolu svoj blagoslov ?“

Nič ne tako težavnega, kaker tisto omece-
vanje, tiste skerbi in tisti različni nemiri, preden
se ukrene kaka važna reč. Le te nepotrebne vzne¬
mirjenosti so hoteli obvarovati postarnega očeta
gospe Gerjčrjeve, gospoda Bivčrja, Ko je bilo že
vse za terdno sklenjeno in je manjkalo samo še
njegovega dovoljenja, še le tedaj mu pove njegova
hči, da namerja oditi v daljni Lurd in poprositi
Mater Božjo zdravja, keterega je neso mogli dati
učeni zdravniki.

Stari zdravnik je bil silo ginjen, ko je zve¬
del, da hoče njegova hči popustiti zdravila in se
zateči k čudežu. Solze mu zaigrajo v očeh.

„Privolim v to, kar namerjaš“, ji reče.

In pri odhodu stegne nad hčerjo častitljive
svoje roke in jo blagoslovi.

Popotovanje se je veršilo s pregroznim tru¬
dom. V Parizu so prenesli gospo Gerjčrjevo z
voza v stanovanje njenega brata, Hektorja Bi¬
včrja.

Njijun svak, gospod Ludovik Bonči, profesor
na versajskem liceju, pride k njima ves v skerbeh,
in jima reče:

„Ravnokar sem pozvedel, da je Henrik Lasčr
v Lurdu. S tem pisateljem sem se nekdaj seznanil

— 305  —

na nekem shodu, ki sva se ga oba dva udeležila.
Tu je pismo nanj.“

Tisti, keteremu je Bog naklonil denes to mi¬
lost, da pripoveduje to zgodbo, je prišel na tak
način do tega, da je zvedel za njene podrobnosti.

Spet se spustita na pot.

Ko priderdra vlak v Bozdč na kolodvor, je
bila bolnica silno zdelana. Daši je kazala še dosti
veliko serčnosti, se vender le ne upal prestrašeni
soprog dalje voziti. Primoral jo je, da je spet en
dan počivala.

l°ogloYj© III.

I.

Soboto, 15. kimavca, se pripeljeta v Lurd
gospod Gerjer in njegova žena. Kaker že vemo,
je bil duhovnik alžčrski, gospod Martinjon, na kolo¬
dvoru, da ju sprejme.

Sede v čakavnici je molil brevir in mislil na
tisto zadnjo devetdnevnico, v ketero je stavil vse
svoje upanje, da ozdravi.

Mislil je na vse bolnike, ketere je videl več
let semkaj, da so ozdraveli v Jami. Rekel si je,
da je prišla versta naposled tudi nanj, da je drugi
dan že zadnji dan devetdnevnice, in da se napo¬
sled zgodi čudež, keterega je prosil tako dolgo.
Čas mine hitro, keder človek upa; in tako je pri¬
čakoval dobri kanonik poterpežljivo dveh popot¬
nikov, ki ju že poznajo naši bravci, on sam ju pa
še ne poznal.

— 306  —

Gospod Martinjčn je poskerbel vse. Naročil
je širok in pripraven voz, ki ju je čakal na po¬
staji. Zeleznični služabniki so prenesli bolnico na
voz, in ona se odpelje v hišo gospe Detroajatove,
ki je stanovala takrat v Kolodvorski ulici in pri
keteri je najel gospod Martinjčn eno izbo.

Ta izba je bila v pervem ali drugem nad¬
stropju, bolezen gospe Gerjčrjeve je pa odločno
zahtevala stanovanje pri tleh. Kanonik alžčrski je
zvedel premalo o bolezni gospe, da bi bil drugači
ukrenil. Bil je v zadregi.

„Ne vznemirjajte se“, jim tedaj reče gostiv-
ničarica. „ Odpeljite se tukaj, čisto blizu, h gospodu
Lavinju. Morda ima on takšno izbo, kakeršno
želite. “

Gospod Lavfnj ima lepo hišo, ki je na vertu
mej germičjem in cvetlicami. Z verta derže kri-
ževata vrata na veliko cesto, ki gre skozi Lurd
in ki je glavna mestna cesta. Ta hiša stoji v do-
lenjem koncu mesta, mej starim mestom in kolo¬
dvorom.

Izverstni gospod Lavinj postreže našima božje-
potnikoma jako rad.

Gospodu Gerjerju in njegovi gospe ne bilo
treba stanovati pri gospe Detroajdtovi ali v kaki
gostivni, ker sta tako dobila v hiši Lavinjevi ve¬
liko izbano pri tleh, ki se je spremenila nagloma
v spavnico in ki je bila obernjena proti vertu.

Tako je bolnica stanovala v Lavinjevi hiši,
v veliki izbani, in ne kje drugje. Ta okoliščina

— 307

res na videz ne vredna, da bi se omenjala; in
vender bo imela pozneje svoj pomen in svojo
znamenitost.

V tem stanovanju je razložila gospa Gerjčr-
jeva gospodu Martinjčnu dolgo svoje terpljenje,
terdovratno svojo slabost, in terdno upanje, ki jo
je privelo v Lurd.

Pogovarjala sta se o neštevilnih dobrotah
lurške Matere Božje in o rajnem župniku Pera-
miilu. Alžčrski duhovnik zine nekoliko besed o
svoji devetdnevnici in poprosi gospo Gerjerjevo,
naj se mu pridruži v molitvi; potem se ji ponudi
priserčno, da bo tudi on molil za njeno ozdrav¬
ljenje . .

Ko se naša dva božjepotnika nekoliko odpo-
čijeta od dolge vožnje, se odpeljeta k Jami še
tisti popoldan. Prišel je k njima gospod Marti-
nj6n. Gospod Gerjčr je vzel s seboj dva najeta
služabnika, da bi mu pomagala bolno gospo vzeti
z voza in prenesti pred kip lurške Matere Božje.
Bilo je nekako o petih.

Ondi, pred Marijinim kipom, smo bolnico vi¬
deli pervič. Gospod Gerjčr nam izroči pismo svo¬
jega svaka, Ludovika Bonela, in tako smo zvedeli
o terpljenju te rodbine.

Gospa Gerjerjeva je molila goreče in zbrano.
Kaker da bi bila zamaknjena, je imela oči nepre¬
mično vprete v vidno podobo nevidne Device, ki
se je prikazovala svoje dni v tem skalovju. Kedor
je videl, kakšen obraz je imela bolnica pri mo-

3C8 —

litvi in kako je roke povzdigovala, je moral
precej spoznati, da je bilo veliko njeno upanje in
velika njena vera.

II.

Gospa Gerjčrjeva je bila pri spovedi, preden
je odešla iz Sengobena v Lurd. Bolj ko bolj si
je hotela urediti dušno stanje, da bi si laže izpro¬
sila telesno zdravje. Pripravljena je bila. Gospod
Gerjer je pa nekoliko zaostal, dasi je sicer živel
kerščansko Ker je imel na glavi vse časne reči,
zato je menj mislil na dušne potrebe. Pri odhodu
in na popotovanju je močno skerbel za vse stvari.
Nekoliko je pa zanemaril samega sebe in si ne
uredil duše, ker je to opravilo odložil za odločno
trenotje in zadnjo uro.

Ta ura mu je odbila v Lurdu.

Dosti pozno na večer poprosi Gerjer časti¬
tega gospoda Martinjona, da bi ga spovedal. Kaker
je vedno namerjal, je hotel biti drugi dan pri ob¬
hajilu poleg svoje žene; hotel je, da bi se vjemalo
njijuno dejanje, kaker ste se tudi njijuni serci, in
da bi bili prošnji obeh dveh enake vrednosti pred
Bogom.

In tedaj odpre pri zakramentu svete pokore
svojo dušo pred duhovnikom Jezusa Kristusa.
Spove se grehov; razloži pa tudi svoje terpljenje,
svoje težave, žalost svoje rodbine, svoj nemir v
sedanjosti in svoj strah glede na prihodnost. Po¬
treboval je tolažbe; in vedel iz skušnje, da spoved

309  —

ne samo zakrament pokore, ampak tudi zakrament
tolažbe.

Kaj je vse zaupal spovedniku, je znano samo
Bogu. Mi ne vemo, in nobeden ne bi mogel tega
povedati. To pa vender le vemo, da je spovednik
namestnik Božji in da občuti časih pomilovanje
bolj kaker kedo drugi, bolj kaker navadni ljudje.

Sočutje nekedanjega župnika alžčrskega je
bilo veliko, ko je spoznal nesrečo tega žalostnega
moža; ko je videl to mater treh otrok, ki je bila
tako dolgo bolna in ki ne mogla nič delati; ko
je slišal o vsej tej rodbini, ki je še tolikanj po¬
trebovala materinske skerbi. Pozabil je na svojo
nesrečo, da je bolj občutil težavo drugih ljudi. S
tem pa vender nočemo reči, da se ne spominjal
svojega lastnega terpljenja in nezmernega upanja,
ki ga je imel za drugi dan. Pa že prej mu je
prišla v glavo neka jako plemenita misel v tamnih
obrisih, ketero je dal že tudi nekoliko na znanje
gospe Gerjerjevi; sedaj mu je zopet stopila v dušo,
dobila je določno in jasno podobo, in on jo je
izveršil precej.

„Naj vaša žena zaupa, in tudi vi zaupajte ž
njo vred!“ reče svojemu spokorniku, tistemu, ke-
teri ga je imenoval pri spovedi „moj oče“, in
keterega je on sam imenoval „moj sin“.— „Videl
sem jo, kako je molila ta večer pred Jamo: ona
je izmej tistih, ki premagajo serce Božje in ki
izprosijo čudež. ..“

22

— 310

„Glejte“, pristavi, „sedaj opravljam devet-
dnevnico, ki sem jo začel pri smertni postelji, na
keteri je ravno izdihnil moj prijatelj, spoštovani
lurški župnik, gospod Peramal. Od njegove smerti
se mu priporočam, da bi zame govoril pred Bož¬
jim prestolom, in lurško Mater Božjo prosim, naj
dovoli, da mi on sam prinese deveti dan odgovor
na mojo silno prošnjo. Denes imam ravno osmi
dan. Devetdnevnico sem začel v soboto, 8. kimavca,
in jo skončam jutri, nedeljo, praznik Matere Božje
Sedem žalosti. Zatorej bom imel jutri ob osmih
mašo, ki je moje poslednje upanje. .

„Tako tedaj, povejte gospe Gerjčrjevi, da ne
bom opravil samo te maše zanjo, ampak da ji
prepustim tudi zdravje , za ketero prosim , če
bi ga imel jaz dobiti. Podarim ji vse molitve ,
ki sem jih omolil pri tej devetdnevnici. Njena
želja se naj izpolni namesto moje, tako da
naj ozdravi ona , ne jaz , če se ima jutri zgo¬
diti čudež. ... Ta večer, preden zaspi, in jutri,
keder se zbudi, naj sklene in združi pri svoji
molitvi ime gospoda Peramala; in ob osmih pri¬
dita obadva k tej maši v gorenjo cerkev. Terdno
upam, da se nekaj zgodi.“

Takšno ponudbo sta sprejela preprosto go¬
spod Gerjčr in njegova gospa, in ker nesta ve¬
dela, kako dolga je bila bolezen gospoda Marti-
njona, zato tudi nesta mogla presoditi vsega
njegovega junaštva in velike žertve, ki jima jo je
storil.

— 311

III.

Ta večer pred spanjem in drugo jutro ob
zarji sklene neozdravna bolnica svojo prošnjo in
molitev z imenom župnika Peramdla. In keder se
je bližala osma juternja ura, da se prenesti v go¬
renjo cerkev, da bi bila pri tisti zadnji in naj¬
imenitnejši maši devetdnevnice, pri keteri je pri¬
čakoval gospod Martinjčn skrivnostnega odgovora
od svojega rajnega prijatela.

Gospa Gerjerjeva je verovala terdno nezmotni
in tolažljivi nauk svete Cerkve o občinstvu svet¬
nikov in o darovanju zasluženja. Ker se je od¬
rekel duhovnik ozdravljenju svojemu nji na korist,
zato se je še bolj uterdilo in kaker skala usta¬
novilo upanje, ki jo je privelo v Lurd. Kako si
naj to razložimo?

Na tem mestu miru in pobožnosti smo sicer
daleč od bojišča in od kervavih bojev; in vender
hočemo na bojišču poiskati priliko, da jasno raz¬
ložimo, kakšno zaupanje je dobila in kakšno ve¬
selje je občutila bolna gospa, ko je molila.

Vojvoda odide se svojimi vojaki, da začne
boj. Pozna mesto, pozna uro, pozna serčnost svojih
mož in priprave sovražnika. Upa, da bo zmagal,
in to tudi glasno pripoveduje... Utaboril se je v
megli, ki pokriva z belkasto senco polje in skriva
vse reči njegovim očem. Pa svet mu je znan in
zbere v popolni red stotnije in polke svoje. Z
druge strani potoka se nekoliko sliši ceptanje
množice in udarjanje mečev; to mu priča, da je

22 *

— 312  —

ondi tisti, keterega hoče premagati. Serce mu bije.
Kaker je tudi serčan in gotov zmage, si vender
le ne more kaj, da ne bi časih mislil sam pri
sebi na majhno število svojih vojakov in na ve¬
liko moč sovražnika.

Kar potegne veter in razperši meglo. In zdaj
zagleda na drugem bregu polke mogočnega kneza,
ki se hoče boriti v njegovih verstah in ki je ne¬
nadoma prišel, tudi v gosti megli, pod vodstvom
nekega svojega prijatela. „Nepričakovana pomoč!
Zveza nepremagljiva! Veliki knežje z nami! Zmago
že imamo!" vikne vojvoda in se silno razveseli.

Tako nekako se je razveselila v svojem sercu
gospa Gerjčrjeva, ki je prišla v Lurd samo se
svojimi molitvami in z molitvami vseh svojih, brez
kake druge pomoči; tako nekako se je razvese¬
lila, ko je v duhu zagledala velikega Marijinega
služabnika, župnika Peramdla, ki je prišel nena¬
doma na klic svojega zvestega prijatela, da bo
sklenil veljavno svojo prošnjo ž njeno ponižno
molitvijo in svojo moč ž njeno slabostjo. Spoznala
je, da bo zmagala.

IV.

Prejšnji dan so prišli marsčjski božjepotniki
v Lurd, in so napolnili skoro vso gorenjo cerkev.
Težko bi bilo, skozi gnečo prenašati bolnico, ke-
teri je napravilo najmanjše premikanje veliko
utrujenost, in ketero je zabolelo, keder se je ko¬
ličkaj zadela ob kako stvar.

— 313

Zatorej so sklenili izbrati eno izmej dveh
kapelic, ki ste pri velikih vratih. Izberejo tisto
na levi strani, ki je posvečena sveti Germani
Kuzenovi.

V to kapelico so tedaj prenesli gospo Ger-
jerjevo, in v to kapelico je šel maševat gospod
Martinjčn. Duhovnik je sicer daroval sveto mašo
za zdravje bolne gospe, vender je hotel nakloniti
molitev pri Spominu za mertve  rajnemu župniku
Peramalu, ki so ga imeli v mislih vsi pričujoči.

Bolnica je bila pri maši, sede na stolu. Njene
noge, že toliko časa mertvoudne, so počivale na
klečalu, ki so ga bili postavili pred njo.

Ko je bral gospod Martinjčn List, stopi mu
v dušo nagloma in nenavadno jasno spomin na
i-ajnega lurškega župnika. V zadnjih verstah Lista,
ki jih je imel pred očmi, zapazi besede, ketere so
bile takšne, da jih je moral oberniti na gospoda
Peramala. Bral je polagoma: „Gospod je denes
„tako povišal tvoje ime, da ne bo prešla hvala
„tvoja iz ust ljudi, ki se bodo vedno spominjali
„moči Božje, za ketere nesi prizanašal svojemu
»življenju v stiskah in v nadlogi svojega ljudstva,
„temuč si odvernil razdejanje  pred obličjem
našega Boga.“') "' vl r

„Moje truplo bo kvas. Umreti moram, da od-
vernem razdejanje, razdejanje nedodelane cerkve“,
je rekel večkrat gospod Peramal pred smertjo.

‘) List naše Matere Božje Sedem žalosti. III. nedelja
mesca kimavca.

— 314

Pri povzdigovanju pokleknejo vsi. Samo bol¬
nica obsedi. Sveto opravilo se je nadaljevalo. Ko
zaužije mašnik presveto Rešnjo Kri, hoče precej
potem, mej sveto mašo, obhajati naša dva božje-
potnika. Zato poklekne gospod Gerjčr k angeljski
mizi; njegova žena je pa čakala v svoji bolezni,
da pride Bog k nji. In res pride, prinesen od
umerljivih rok, da nahrani in napoji tisto, ki ga
je bila lačna in žejna.

Kaker hitro prejme sveto Rešnje Telo, začuti
v sebi neko neznansko moč, ki jo je silila vstati
in poklekniti. In ravno tisti trenotek zasliši v
svojem sercu kaker nekakšen nebeški glas, ki ji
je zapovedal to storiti.

Pred njo je klečal njen mož. Glavo je imel
skrito v dlanih. Zamaknil se je po obhajilu v
molitev. Veroval je in ne veroval; upal je in
ne upal.

Kar zasliši, da je za njim nekaj zašumelo
kaker obleka in da se je nekaj premikalo. Vzdigne
glavo in se ozre. Gospa Gerjčrjeva poklekne
poleg njega.

Če je bil tudi v svetem kraju, v hiši Božji,
vender bi bil skoro zavpil, tako se je zavzel in
razveselilnji diote pogleda proti oltarju in njegove
oči se ujamejo z očmi duhovnika, ki so se, kaker
njegove, svetile veselja in ginjenosti. Duhovnik se
oberne in reče ta trenotek vernikom imenitno
mašniško besedo:

„Dominus vobiskum!“  (Gospod z vami!)

— 315

Gospod je bil res ž njimi.

Pri zadnjem evangeliju je vstala gospa Ger-
jčrjeva brez truda in po maši je spet pokleknila...
Njen mož je skoro omedlel, in noge so se mu
šibile. Gledal jo je bled, ginjen, trepetaje. Solze
so mu zameglile oči, ki so bile močno odperte.
Ne se upal žene nagovoriti in ne mogel verjeti
svojim očem. Ozdravljena bolnica se je zameknila
v molitev. Zahvaljevala se je. Mož je bil jako
zbegan; žena je bila jako mirna.

Duhovnik sleče mašno obleko in gre na stran
oltarja, da odmoli pomašne molitve.

Gotovo je molil goreče.

Precej takrat, ko je molil pervo molitev svoje
de vetdnevnice, je sklenil v svojo prošnjo ime Ma¬
rijinega služabnika Peramdla, čigar truplo je le¬
žalo na smertni postelji, in je poprosil lurško
Mater Božjo, da bi mu sam rajni prijatel prinesel
deveti dan odgovor. Potem pa, ko je najbolj upal,
je imel tako junaško ljubezen, da je drugi osebi
prepustil milost, na ketero se je terdno zanašal.

In glejte, deveti dan  in določeno uro, ni
preje ni pozneje, je ozdravela bolnica, katero je
bil sam odločil  in za ketero je tudi na ta namen
maševal;  ozdravela je pri njegovi maši, in to
tako naglo, kaker evangelijski mertvoudnik.

Nebeško jasen je bil odgovor, ki si ga je
izprosil gospod Martinjčn od dobrotljive in mo¬
gočne lurške Matere Božje. Prosil je znamenja,
in dano mu je bilo sijajno in očevidno.

— 316  —

Kaker je tudi bilo veselje ozdravljene bolnice
veliko, je bilo veselje duhovnikovo vender le še
večje. Njegov prijatel, župnik Peramdl, ki se je
napotil v nebesa, je že začel kazati, da je tjakaj
prišel.

V.

Kaker smo ravnokar slišali, so se veselili
tega čudežnega ozdravljenja sosebno trije: sama
ozdravljena gospa, njen mož in gospod Martinjon.
Pa nobeden izmej njih se ne zmenil za različne
podrobnosti le te majhne stranske kapelice, kjer
so bili, in kamer jih je previdnostno privela neka
roka, ki je nežnejša in močnejša od človeške. —
In vender so bili kameni, kipi in napisi nekaki
skrivnostni glasovi, ki so šeptali eno in isto ime,
ono ime, ki je mislil duhovnik, da ga je slišal pri
zadnjih besedah mašnega Lista kaker kakšen
odmev iz nebes.

Perva kapelica pri velikih vratih, ki je ne¬
kako začetek gorenje cerkve, in vse reči v nji,
spominjajo na začetek nebeške zgodbe lurške
Matere Božje, ki si je izbrala župnika Peramdla
za zaupnika, za pričo in za oznjanjevavca čudežev
svojega prikazovanja, kaker je rekel škof Lanženjčz.

Pod oknom je ves zid pokrit s tremi visokimi
in širokimi ploščami iz belega marmora. In na
teh kamenitih ploščah je popisana ob kratkem
zgodba, kako se je prikazala Mati Božja osem-
najstkrat.

317

Lurški župnik je dobil imenitno nalogo na
tem svetu, ko mu je poslala Mati Božja Bernardko
s tem prav pravim poveljem: „Pojdi in povej, da
hočem, naj mi tukaj sezidajo kapelico.“ Zatorej
se je bral na tem marmoru ta imenitni ukaz:
,,Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj mi
tukaj sezidajo kapelico . .— Le ta ukaz, na¬
pisan na kamenu, spominja prelepo na župnika
Peramdla, delavca perve ure, ki je za lurški Božji
pot izkopal pervi temelj in vložil pervi kamen.

Ko se je Mati Božja prikazovala v Jami, je
zahteval lurški župnik neki dan od nje, naj stori,
da se razcveto divje rože 1 ) v merzlem mescu
sečnu, in ona odgovori z besedo: „Pokora.“ —
V dolgi versti, ki je sestavljena iz samih zlatih
sere in ki se vleče nad frizami okrog cerkvene
ladje, se bero neke besede, ketere je izpregovorila
lurška Mati Božja; in glejte, ravno nad velikim
svodom, pod keterim se gre v to stransko ka¬
pelico, se bere tista beseda, s ketero je odgovorila
Marija lurškemu župniku na njegovo zahtevanje,
in ketero je izpolnjeval sveti duhovnik tako bridko,
beseda: „Pokora.“

Temu Marijinemu povelju je bil lurški župnik
pokoren in si je vzel na ramo težo strašnega
križa. — No, in ketero podobo je izrezal kipar,
da je napravil ono postajo križevega pota, ki
je na desni strani oltarja, nad malim eitastim

‘) Rosa canina, Hundsrose" šipek ali divja galtroža.

Opomnja prelagatelj eva.

318  —

lokom, ki vodi v naslednjo kapelico ? Podobo
Simona Cirenca, moža, ki nese križ.

Pa tudi oltar, na keterem je ravnokar od-
maševal gospod Martinjon, spominja nekako na
oni čas, ko se je začela lurška Božja pot.

V tem oltarju se namreč vidi Germana Ku-
zenova, izbrana mej vso veliko množico blaženih,
svetnica, ki je bila najbolj podobno Bernardki:
bila je pastarica, kaker le ta, in nedolžen otrok
naših južnih krajev; imela je ravno tisto mladost
in je govorila tisti jezik. Poleg nje je pastirska
palica, in njena glava je pokrita s tistim pokri¬
valom, ketero se imenuje kapišon v tuluški oko¬
lici, in ketero je podobno po obliki in po imenu
kapiletu, kakeršnega nosijo v Pirenejah.

„Izmej vseh janjčkov", je pravila Bernardka,
„imam najrajša najmanjšega. 1 ' Pri nogah Germani-
nih se vidi janjček.

Zadaj za Germano je pes, podoba čuječnosti,
zvestobe in moči, da brani pastarico in čredo; in
ta trojna čednost je spominjala na serčnega pa¬
stirja, gospoda Peramala, keteri ne nikedar do¬
volil steklim preganjavcem, da bi se bili doteknili
Bernardke, Marijinega otroka.

Bernardka je zahtevala rož, in kaker je znano,
je se vernila s praznimi rokami... Tu na ol¬
tarju pa ima denes sveta pastarica Germana poln
predpasnik rož, in jih siplje pred se z deviškimi
svojimi rokami. In ker imajo rože lep duh, zato ;
glejte! se je zgodil pred tem oltarjem čudež, ki

319

razširja nekakšen prijeten duh ne samo na pri¬
čujoče, ampak tudi na spomin služabnika Božjega,
gospoda Peramala.

Svoje dni se je nasmehnila lurška Mati Božja,
kakor da obeta rože za čas večne pomladi, ki se
začne po tem življenju ....  Čudežno ozdravljenje,
ki se je ravnokar zveršilo, je pa kazalo, da je
presveta Devica že na tem svetu izpolnila obljubo,
ki jo je izražalo njene smehljanje.

Ustavimo se tukaj za trenotek in presodimo,
kakšen pomen imajo okoliščine, v katerih se je
zgodil čudež.

Če lurška Mati Božja ne bi bila hotela, pri
ozdravljenju gospe Gerjerjeve, jasno pokazati po¬
sebnega pomena, ki je vsakemu človeku jasen,
in skleniti tega ozdravljenja sč spominom svojega
služabnika, gospoda Peramdla: ali ne očitno, da
bi si bila izbrala kak drugi čas , ne pa tistega
že naprej določenega devetega dneva, kako drugo
okoliščino,  ne pa zadnje maše tiste devetdnevnice,
ki jo je opravljal njegov priserčni prijatel, kak
drugi kraj , ne pa tiste pomenljive kapelice? Iz¬
brala bi bila prejšnji ali naslednji dan ali kak
drugi čas; izvolila bi bila Jamo, kopel ali kak
drugi oltar; dala bi bila kakemu drugemu duhov¬
niku milost, da bi bil maševal takrat, ko se je
zgodil čudež, in ondi, kjer se je zgodil. Pa vidi
se, da je ona naravnost hotela, da bi že dan, du¬
hovnik in kraj pokazal na Peramdlovo ime in
dal odgovor, keterega so prosili tolikanj goreče.

320

Tako so se po mogočni Marijini volji prelepo
združile vse okoličnosti tega čudežnega ozdrav¬
ljenja, ki so ena drugo pojasnjevale in ki so vse
skupaj oznanjevale isto resnico, resnico, da jih je
Bog združil.

Ne ne! tako lepo se okoliščine ne morejo
združevati same od sebe! Keder vidimo, da je
ura urejena in da se njen kazavec premika, skle¬
pamo iz tega, da jo je uredila urarjeva roka;
in keder vidimo, da se pri kakem dogodku lepo
zberejo razne okoliščine, sklepamo iz tega, da jih
je tako skerbno in tako srečno združila roka
Božja. Te okoliščine so jezik Božji, ki govori
ljudem, jezik, kije jasen in ob enem skrivnosten, ka-
ker so bile prilike, ketere je Bog svoje dni govoril
množicam, zbranim na bregovih Genezareškega
jezera ali na jeruzalemskih tergih. Preprosta duša
sliši, razume in moli. Jezus je rekel učencem
svojim: „Vam je dano spoznati skrivnosti nebe¬
škega kraljestva, njim pa ne dano. Zato jim v
prilikah govorim, ker gledajoči ne vidijo, in po¬
slušajoči ne slišijo in ne umejo.“')

Zatorej moramo odpreti oči in ušesa, keder
imamo pred seboj kak čudež ali kako neposrednje
delo Božje vsegamogočnosti, to je, vse njegove
okoliščine moramo preiskati in natanko presoditi,
da spoznamo, kakšen pomen imajo in kakšen
nauk nam dajejo.

‘) Matevž 13, 11—13.

— 321

Gotovo se, ljubi bravec, spominjaš tistega
genljivega mesta v Svetem pismu, kjer se bere,
kako je šel Elijezer v Mezopotamijo proti mestu
Nahorjevemu, da poišče kako nevesto mlademu
Izaku. Ustavil se je pri vodnjaku, ki je bil pred
mestom. Potem je povzdignil serce k Bogu in
je rekel te besede:

„Gospcd, Bog mojega gospoda Abrahama,
prosim, pomagaj mi denes, in stori milost mojemu
gospodu Abrahamu. Glej! stojim pri studencu in
hčere prebivavcev tega mesta bodo hodile zaje¬
mat vode. Deklica tedaj, ki ji porečem: „Nagni

mi verč, da pijem“, in ki odgovori: „Pij, in tudi
tvoje kamele bom napojila": le ta je, ki si jo
namenil svojemu služabniku Izaku; in iz tega
bom spoznal, da si storil milost mojemu gospodu.

„Ni še bil izgovoril besed sam pri sebi, in
glej! že pride Rebeka z verčem na rami . .. Sto¬
pila je k studencu, ter napolnila verč in se
vernila.

„In Elijčzer ji je naproti šel, in je rekel:
„Daj mi nekoliko vode piti iz verča."

„Ona je odgovorila: „Pij, gospod moj“; in je
hitro dejala verč na svoje naročje in mu je dala
piti.

„In ko se je bil napil, pristavi ona: „Tudi
kamelam tvojim bom zajemala vode, dokler se
vse ne napijo.“

„On jo je premišljeval" molče, ker bi bil rad
zvedel, ali je Gospod njegov pot osrečil ali ne.

— 322 —

„Ko so se bile napile kamele, vzame mož
zlate uhane, ki so tehtali dva seklja, in ravno
toliko zapestnic, deset sekljev težkih.

„In ji je rekel: „Čigava hči si?“

„Ona je odgovorila: „Hči sem Batuela, ki ga
je Melka rodila Nahdrju."

„Mož se prikloni in moli Boga, in reče:

„Hvaljen bodi Gospod, Bog mojega gospoda
Abrahama, ki ne odtegnil svoje milosti in zvestobe
gospodu mojemu, in me je privel naravnost v hišo
brata mojega gospoda 11 . 1 )

Ker se je popolnoma vjemala njegova molitev
se znamenjem, keterega si je prosil in ketero se
je tudi izpolnilo natančno, je razumel Elijčzer silo
jasni odgovor Božji, in je spoznal, v kakšni mi¬
losti je bil pri Bogu njegov gospodar Abraham.

Kaker je spoznal Elijezer, tako spoznajmo
tudi mi; zakaj Bog davnih časov je tudi dan¬
današnji Bog. Imenuje se „Večni“, in kaker je
nekedaj dajal odgovore poštenim ljudem, ki so
ga zaupljivo prosili, tako jih daje tudi dan denes.

Pa vernimo se zdaj k naši povesti.

VI.

Lurška Mati Božja je pomagala, ko so jo
prosili pomoči v okoličnostih, ki smo jih ravno¬
kar razložili. Gospa Gerjerjeva je ozdravela po¬
polnoma.

l )  I. Mojz. XXIV, 12-27.

— 323

Malo prej je molila, da bi si izprosila zdravje;
sedaj moli, da se zanj zahvali.

Naposled vstane. Bila je mirna, vesela, brez
najmanjše vzburjenosti, pa vsa srečna zavoljo
čudežnega ozdravljenja. Oberne se k svojemu
možu in mu reče:

»Ljubi moj, sezi mi pod pazuho .. . Idimo
dolu k Jami!"

Gospod Gerjčr ne mogel verjeti, da bi se bil
zgodil takšen čudež. Čeprav se je vsa stvar iz-
veršila pred njegovimi očmi, se mu je vender le
zdelo, kaker da se mu samo sanja. In v velikem
veselju ga je motil strah, da bi utegnile nagloma
miniti te prelepe sanje.

V svoji zbeganosti je hotel poklicati oba nosca.

„Ne! ne!“ mu reče gospod Martinjčn, in ga
opomni, da seje res zgodil čudež. „Pustite jo, naj
hodi."

In potem ji poda roko gospod Gerjer, ki se
je še ves tresel.

Ona jo prime, in jo pritisne na svoje persi,
pa ne zine besedice. Ta nemi pritisek je raz¬
odeval bolj kaker vsaka beseda, koliko je pre-
terpela v svoji bolezni, kako je bila sedaj ne¬
zmerno srečna, srečna kaker žena, srečna kaker
mati, in kako so bili srečni otroci in vsa rodbina,
na ketero je tačas mislila. Iz tega serca, iz teh
dveh-sere, ki ste bili samo eno, se je vzdigovala
nezmerna hvaležnost proti Bogu in proti Materi
Božji.

324

Gospa Gerjerjeva stopi • iz kapelice po dveh
stopnjicah in prehodi spodnji konec cerkve. Mar¬
sejski romarji so slavili v svojih pesnih vsega-
mogočnost lurške Matere Božje, in neso nič
slutili, da se je ta vsegamogočnost kaj lepo po¬
kazala tik njih, v stranski kapelici, pri tihi maši.

Ko pride ozdravljena mertvoudnica iz go¬
renje cerkve, gre jako lahko dolu po kamenitih
stopnjicah, ki jih je pet in dvajset. Pod stopnji-
cami je čakal voz.

Voznik je gledal sterme ta prizor in je ob¬
stal. Na znamenje gospoda Gerjerja se približa
s kočijo in odpre kočijna vratca.

„Ne“, reče gospa Gerjerjeva, „k Jami hočem
iti.“

„Kajpada“, priterdi mož: „voznik nas bo tja¬
kaj potegnil."

„Nikaker ne. Peš hočem iti, s teboj pod pazuho."

Gospod Martinjon se nagne k ušesu gospoda
Gerjerja, in mu pove nekaj besed terdne vere s
tistim zamolklim glasom, ki se sliši kaker di¬
hanje:

„Ozdravljena je. Pustite jo, naj hodi."

Gospod Gerjčr je ne branil peš iti. Po Pera-
malovem ridastem potu grede, stopajo vsi skupaj
dolu k Jami.

V gorenji cerkvi, pred oltarjem, se je za¬
hvalila gospa Gerjerjeva za ljubo zdravje pervič.

V Jami, pred kipom Matere Božje, se je ho¬
tela zahvaliti drugič.

— 325  —

Brez tuje pomoči in podpore poklekne tam¬
kaj na obe koleni in se nizko prikloni. Nato
vstane, gre k čudežnemu studencu, izpije kozarec
voda, in potem jo zavije proti kopeli, kjer kop¬
ljejo bolnike. Ondi se je hotela skopati, dasi je
bila že zdrava. Ves njen život je dobil v vodi
neko novo moč in neko hitrejšo gibčnost v členih.

Močno je želela, peš iti v mesto. Njen mož
ji to tudi dovoli. Kočija je šla počasi pred njimi.

Na polu pota poprosi gospod Martinjčn voza,
ne za gospo Gerjčrjevo, ampak zase.

„Gospa“, reče, „prosim vas, ne hodite tako
hitro..."  „Vi ste ozdravljeni", pristavi smehljaje;
Jaz pa ne: priznam, da nič več ne morem hoditi.
Iz usmiljenja do mene dajte se peljati."

„Rada“, odgovori sodnikova žena.

In stopi v kočijo z lahko nogo, brez truda.

Voz je derdral skozi Lurd; ko pa pride ne¬
koliko pod staro cerkev, zavije nagloma z na¬
vadnega pota in se oberne v Lanžčlsko ulico. Ali
je voznik izgubil pravi pot?

Ne, vozil je po pravem potu, ravnaje se po
ukazu gospe Gerjčreve. Ustavil je ondi, kjer mu
je velela ustaviti.

Vsi trije stopijo iz kočije. Gospa Gerjerjeva
gre navzdolu po nerodnih in stermih lesenih stop-
njicah v podzemeljsko grobišče nedodelane cerkve.

Tu je bil neki grob, pokrit s preprostim
kamenom. Gospa si omoči perste v kropivnem
kamenu; nato vzame lovorovo vejico, ki je ondi

23

— 326  —

bila, jo vtakne v blagoslovljeno vodo in pokropi
tisti grob.

Potem je pokleknila in molila nad zemelj¬
skimi ostanki Marijinega služabnika, župnika
Peramala.

In tukaj se je zahvalila tretjič.

Tisti tjeden po smerti gospoda Peramala je
prišel v žalostni Lurd samo en romarski vlak.
Pripeljali so se božjepotniki iz Marseja, 15. kimavca.
Šli so v mesto v procesiji, in pred njimi je vi¬
hrala zastava Marije Varihinje.') Naslednji dan,
16. kimavca, so pa šli molit h grobu rajnega
lurškega župnika. Marsejci so bili tedaj pervi
romarji iz daljnih krajev, ki so to storili. Položili
so na Peramalov grob venec, ki je na njem za¬
pisano: „j Marsejski božjepotniki , 16. kimavca
1877 j.  In ravno ta dan je ozdravela gospa Ger-

*) Marija se imenuje Marija Varihinja zato, ker va¬
ruje pomorščake, da jim viharji ne razbijejo ladji. Fran¬
cozi pravijo tej Materi Božji Notre Dame de la Garde.
V Marseju je ena cerkev posvečena na čast Mariji. Vari-
hinji. Ne samo na Francoskem, tudi na Laškem časte
Mater Božjo pod tem imenom.

Opomnja prelagateljeva.

a ) Romarji, ki so takrat prihajali v Lurd iz Turza,
Ruerga, Pjemonta, Vilfranša in drugih krajev, so začenjali
svoje procesije z nekim delom hvaležnosti proti rajnemu
župniku Peramalu: grede iz farne cerkve proti Jami, so
hodili k njegovemu grobu, in so ondi omolili cerkvene
molitve po cerkvenih določilih. To ravnanje je pa pre¬
povedal božjepotnikom gospod Žurdan, tafiasni tarbski
škof, ker se je bal, da ne bi prezgodaj častili gospoda
Peramala kaker svetnika.

327

jerjeva. Tako je letnica njenega čudežnega ozdrav¬
ljenja napisana na pervem vencu, ki je bil polo¬
žen na Peramdlov grob od romarjev iz daljnih
krajev.

Gospod Gerjer in njegova gospa se verneta
naposled se svojim prijatelom, kanonikom Mar-
tinjonom, v svoje stanovanje, v Lavinjevo hišo,
kamer je prišla prejšnji dan bolnica z neozdravnim
mertvoudom, ki jo je tlačil že nekaj let.

Kako ostermita in kako se razveselita hišni
gospodar in njegova žena! Videlo se jima je, da
je to blagoslov za njijuno hišo. Kako ginjena
sta poslušala pripovedovanje o čudežu, ki se je
ravnokar zgodil! . . In kako dobro sta razumela,
z umom in sercem, čudovite okoliščine, ki so dajale
posebno podobo temu čudežnemu ozdravljenju!

„Gospa“, reče Lavinj, ko zve vso zgodbo,
„ali veste, v ketero hišo vas je privela Božja
Previdnost, in iz katere izbe ste šli malo prej
čisto mertvoudni, da ste se zdaj vernili popolnoma
zdravi ? “

„Ne vem", odgovori gospa in ga sterme gleda.

„Vi ste v tisti hiši, ki je bila lurško župnišče
tačas, ko se je prikazovala Mati Božja. In vi sta¬
nujete v izbi, kjer je župnik Peramal pervič
izpraševal Bernardko, in kjer je prejel iz njenih
ust povelje Matere Božje.“

Ta mala družbica se zgane in stresne, ko
zve za to okoliščino, ki je..bila nov dokaz, da
je ime rajnega župnika Peramdla res v zvezi z

23 ®'

— 328  —

ozdravljenjem gospč Gergerjeve. Tako so vse
okoliščine tega čudežnega dogodka spominjale na
velikega Marijinega služabnika. Iz tega se je dalo
sklepati, ne samo to, da jih je sam Bog uredil,
ampak tudi to, da jih je tako uredil iz posebnega
namena. O tem se ne moglo dvojiti. Vsa stvar je
bila prejasna, preočitna

Mala družbica omolkne in se zamisli.

IPocjlciVjo IV.

I.

Gospod Gerjer in njegova gospa se pomudita
še nekaj dni v Lurdu. Nesta hotela precej oditi
in nagloma odnesti dobrote; rajša sta dalje časa
ostala ondi, kjer sta jo prejela, in sta se zanjo
zahvaljevala.

Naposled se odpeljeta iz slavnega Marijinega
mesta proti Sengobenu, kjer so prebivali njeni
stariši.

Popotovala sta hitro in brez truda.

Kako so ozdravljeno gospo sprejemali njeni
sorodniki, nam pove pismo gospoda Gerjera, ki
ga imamo v rokah in ki je tako lepo, da ga
moramo podati svojim bravcem. Glasi tako:

»Ne bom vam na široko opisaval, kako močno
se je zavzel starejši brat moje ljube žene, Hektor
Bivez, 1 ) ko je videl na železnični postaji v Parizu,
da je stopila njegova sestra sama iz vagona, da

*) Glavni ravnatelj zercalarnice v Šengobenu, Šoniju itd.

— 329  —

ga je prijela pod pazuho in da je šla ž njim h
kočiji, ki nas je imela odpeljati do njegove hiše;
kako neznansko je stermel, ko je stopala lehko
in brez truda po stopnjicah, ki vodijo v njegovo
izbo; kako so se zavzeli in zjokali njegovi slu¬
žabniki, ki so mojo ubogo Justino jako varno pre¬
našali gori in dolu po stopnjicah, pred desetimi
dnevi, ko je bila še tako bolna.

Drugi dan prideva v Soni. Njen mlajši brat,
Alfred Bivčr, ravnatelj šengobčnsko in šomske
zercalarnice, je naju čakal na postaji. Bil je ves
zamišljen, nemiren in zbegan; zakaj ne mogel
verjeti, dasi je prejel pismo in telegram Zastonj
sva mu sporočila veselo novico. Kako je ostermel,
ko ga hitro objame moja preljubljena žena! In
potem se je neprenehoma čudil ves čas, ko smo
se peljali v Šengobčn, ki je oddaljen od Sonjija
štirinajst ali petnajst kilometrov. Vozili smo hitro;
konja sta tekla jako naglo: mudilo se nam je.
Kako dolg se nam je zdel ta pot!

„Naposled zagledamo hišo. Pripeljemo se.
Bilo je ob petih popoldne Zagledamo vso našo
rodbino: malo in veliko, sestre, svakinje, bratiče,
bratične, in sosebno naše ljube otroke. Vsi so pri¬
tekli k vratom, ginjeni, željni videti, prepričati se
in piti na dolge duške srečo, v kateri smo plavali.

„Oh! ko zagledajo svojo mater, svojo teto,
svojo sestro, da gre sama z voza in jo zavije
proti njim, se naredi prizor, kakeršnega ne bi
mogel naslikati noben slikar. Kakšno veselje!

330  -

kako sladke solze! kakšno objemanje! Ondi je
bila mati naše Justine, in je vun in vun objemala
to hčer, ki jo je ozdravela lurška Mati Božja in
tako podarila njeni ljubezni.

„Postarni oče ne mogel iti naproti zavoljo
svojih triinosemdesetih let. Ostal je v svoji izbi,
do ketere se pride po nekoliko stopnjicah. Sli
smo k njemu. Vsi sorodniki so naju spremljali;
bilo jih je vse polno po stopnjicah.

„Na pragu svoje izbe je stal častitljivi starček.
Roke so se mu tresle še bolj od veselja, kaker
pa od starosti: solze so se mu udirale po pleme¬
nitem obrazu. Razne svoje roke in reče:

„Moja hči!"

Gospa Gerjerjeva se prikloni in poklekne.

„Moj oče“, reče ona, „blagoslovili ste me,
ko sem odhajala v Lurd, bolna in neozdravna.
Blagoslovite me tudi sedaj, ko se vračam čudežno
ozdravljena.

„Razpete roke se stegnejo nad glavo dobre
Justine. Potem se še bolj razpno, in ona se zjoče
na persih svojega očeta.

„In da ne bi nič manjkalo naši sreči, je bil
ravno tisti dan god moje žene, ki se je vernila
tako slavno v očetovo hišo. Kako lepo smo praz¬
novali sveto Justino!

„Pa to še ne vse. Rodbina je imela svoj ve¬
liki del, pa tudi Cerkev je hotela svojega.

„Vneti in izvrstni župnik šengobčnski, gospod
Poendron, je izprosil od soasonškega škofa dovo-

- 331  —

ljenje, da opravi slovesno zahvalo za neizmerno
milost, ki smo jo prejeli.

„Zatorej smo šli drugi dan v farno cerkev.
Ginjena in pobožna množica je pritiskala za nami
in se čudila. Vsi zvonovi zapojo. Cerkev je bila
polna, kaker v velikih praznikih.

„Kip lurške Matere Božje je stal tako visoko,
da so ga lahko videli verniki. Nasproti tega kipa
je bil pripravljen prostor za ono, katero je ozdra¬
vila presveta Devica. Duhovnik stopi na pridižnico
in pove preprosto, brez razlage, znameniti dogodek,
zavoljo keterega je bila ta slovesnost. Potem pri
stopi več devic v beli obleki in z belim naličjem;
vzamejo si na rame kip lurške Matere Božje, da
ga poneso; in procesija se premakne. Za to podobo
naše nebeške Dobrotnice sva stopala se ženo,
mejtem so donele vesele pesni, orgije so zmago
slavno bučale in okrog naju so se gneli ljudje, ki
se neso mogli zderžati solz. Potem zadoni pod
svodom Zahvalnapesen.  Bog je bil na oltarju...“

Kaj naj pristavimo temu Gerjerjevemu pismu?
Če so že na zemlji taki prazniki, kakšni morajo
biti še le v nebesih!

II.

Radi bi tukaj končali naše pripovedovanje,
in pustili bravce, naj bi se grdi pri teh nebeških
žarkih. Toda na zemlji ne svetlobe brez sence,
in resnica nas sili pogledati- na žalostnejšo stran,
preden sklenemo povest.

332  —

V ravno tem pismu, ki smo ga zdaj brali v
dolgem izpisku, govori gospod Gerjer tudi o časti¬
tem gospodu Martinjonu. Piše tako: „Nikoli ne
»bomo pozabili, da je bilo zdravljenje moje žene
„odgovor, katerega si je on izprosil od Matere
„Božje po svetem župniku Peramalu. Od tega časa
„molimo, da bi ozdravel tudi on. Hočemo, da nam
»pride na pomoč lurška Mati Božja, in da mu
»ona poverne stoterno, kar je moji bolni ženi
„prepustil tako plemenito, iz čisto duhovniške lju¬
bezni in ne brez uspeha. Vsi skupaj prosimo to
„mogočno Mater; in Bog ve, da polagamo v
„to prošnjo ves ogenj in vso hvaležnost svojih
„serc!..

Gospa Gerjerjeva je bila vesela svojega
zdravja; vender jo je časih vznemirjala neka misel,
kaker da bi jo bila vest grizla.

„Ubogi gospod Martinjčn", nam je pravila,
»zdi se mi, da sem mu ukrala njegovo ozdravljenje! 41
In oblak žalosti ji zagerne obraz.

»Ne, gospa, nobenemu neste nič ukrali. Zdravje
ste dobili iz Božjih rok. Bog in presveta Devica
sta uredila vse tako za svojo lastno slavo, more¬
biti tudi za slavo keterega svojih služabnikov,
čisto gotovo pa na korist vseh. Prejeli ste veliko
in genljivo milost, in se solzami v očeh smo go¬
vorili o nji ravno sedaj; pa verjamite mi, še večo
in iraenitnejšo milost je prejel duhovnik Martinjčn
takrat, ko je dobil od Boga to moč, da se je po-
vzd gnil tako visoko se zatajevanjem in darovanjem

— 333  —

samega sebe. Tako je postal podoben Jezusu Kri¬
stusu, ki je rekel v Evangeliju in pokazal tudi v
dejanju, da ne veče ljubezni od tiste, ki da živ¬
ljenje za svoje prijatelje. Dobri Samarijan je po-
mogel ranjencu; dobri Martinjon se je daroval
za ovco svoje črede. Bodite hvaležni, in ne milujte
ga!... Izbral si je najboljši del.“

Nekaj tjednov pozneje zapusti gospod Marti-
njčn Lurd, kjer ne bilo več njegovega prijatelja
gospoda Peramala. Rad bi se bil prepeljal čez
Sredozemeljsko morje, da bi se sešel na afriški
zemlji se svojim očetovskim nadškofom; pa je bil
preslab za takšno prepeljavanje. Zato odide v za¬
četku zime v Jer,') da bi ondi prezimil v milem pod¬
nebju ... »Morske sapice naj vanj prijetno pihljajo,
in sonce rumeno naj ga prijazno ogreva!" tako
smo takrat prosili Boga. 2 )

‘) Jer je obmorsko mesto na jugu francoske dežele,
ne posebno daleč od Marsčja Ima do 14  tisoč prebivavcev.
Premnogo tujcev, zlasti takih, ki so bolni na pljučih, pride
prezimovat v to mesto, kjer so tudi po zimi topli dnevi.

Opomnja prelagateljeva.

2 ) „Mejtem ko je iskal bolnik nekoliko počitka svo¬
jemu telesu na južnih morskih bregovih, je naredila naša
»prijatelska roka njegovi duši jako občutno in jako hudo
„bolečino, ko smo spravili na svetlo ta najnovejši dogodek
„iz njegovega življenja tako, kaker ga je nam dala spo¬
znati Božja previdnost v njegovih najmanjših podrob¬
nostih^

„Ali smo imeli prav ali ne, da smo storili to silo
„njegovi ponižnosti in dali na svetlo to povest, o keteri je
»moral sam spoznati, daje čisto natančna in resnična ? Mislili

— 334 —

III.

Kar je moralo priti, je prišlo hitro, in Bog
je poplačal kmalu svojega služabnika.

Gospod Martinjon, ki je bil čedalje slabši,
zapusti konec zime Jer in odide v Poatjez k neki
prijateljski rodbini. V sosedni cerkvi je še lahko
maševal vsaki dan.

„Tukaj sem“, je nam pisal, „kaker tič na
veji: in čakam, da se odlomih 4

Res se odlomi veja in njegova duša odleti v
sveta nebesa.

Čez poldeveti mesec, po ozdravljenju gospe
Gerjerjeve, 27. velikega travna 1878, okoli treh
ali štirih popoldne, strese nenavaden mraz gospoda
Martinjona. Hitro spozna previsoki pomen tega
glasu.

^Učenik je tukaj in te kliče“,  rekla je Marta
svoji sestri Mariji.

„smo takrat in če zdaj mislimo to le: resnica ima vedno
„to pravico, da jo razglašujemo na korist duš, zakaj ona
Je imenitnejša od vsake osebe in od vsakega ozira.

.,Ko nas je prosil gospod Martinj6n, da naj molčimo
„o njem, tedaj je bil pokoren tej besedi Jezusa Kristusa:
„Levica tvoja naj ne ve, kar dela desnica tvoja, da bo
„tvoja miloščinja na skrivnem. 0  (Matevž 6, 3. 4.)

„In mi, ki smo razglasili skrivnost desne roke in ki
„nesmo hoteli pustiti svetlobe pod mernikom, smo bili
„pokorni le temu drugemu ukazu: „Naj vaša luč sveti pred
,,ljudmi, da vidijo vaša dobra dela, in časte vašega Očeta,
„ki je v nebesih. 0  (Mat. 5, 16.)

S temi versticami se je končalo pervo izdanje te
povesti, ki je prišlo na svetlo grudna 1877. leta.

— 335  —

Duhovnik izdihne tisti trenotek, ko je zašlo
solnce. Njegove oči so se zaperle na zemlji, da
se odpro v svetlih nebesih, kjer luč ne ugasne
nikoli.

Tako je živel, tako je umeri drugi prijatel
gospoda Peramdla. Častiti gospod Martinjčn je
šel v nebesa po potu ljubezni, zatajevanja in da¬
rovanja samega sebe, kaker je storil tudi častiti
gospod Lafont tisti dan po pogrebu lurškega
župnika. Napis, ki je narejen na grobu gospoda
Peramala, se obrača lahko tudi na ta dva njegova
učenca. Gorečnost ju je isjela.  Dala sta življenje
iz ljubezni do bližnjega.

Naj vsi trije počivajo v miru! In če jih je
Bog sprejel v svojo slavo, kaker upamo, naj se
v nebesih spominjajo tistih, keteri so jih ljubili
na zemlji! 1 )

') Glej v Dodatku Opomnjo V., dokazna pisma.

Konec devetdnevnice aljsershega župnika.


Priče mojega m-
® ® ozdravljenja.

Pervi odlomek mojih spominov.

Nekoliko besed za Mod.

Dvajset let je še, odkar sem čudežno
ozdravel, in ta čudež sem popisal ob kratkem
v svojih bukvah, ki se jim pravi „Lurška
Mati Božja".

Za moje nadnaturno ozdravljenje je Bog
uporabil troje oseb, ki so bile takrat svetu
nepoznane, sedaj so pa jako imenitne:

Pervi je bil mlad Poljak, s keterim sva
se seznanila na Laškem;

drugi , protestant , ki je bil moj prijatel
od otročjih let;

tretji , svet starček , ki je preživel svoja
leta v molitvi pred sliko svetega Jezusovega
Obličja.

Kako imenitna je bila pri mojem ozdrav¬
ljenju pričujočnost in delavnost mladega Po¬
ljaka, o keterem sem ravnokar govoril , sem
spoznal še le zadnje čase, ko sem doživel
dogodke , keterih takrat ne bi bil mogel pri¬
čakovati.  — In zato je v popisu mojega ozdrav¬
ljenja , ki sem ga spisal v prejšnjih letih , perva

in velika verzel, ketero moram sedaj zadelati,
da pokažem še očitniše in terdniše , kako roka
Božja vodi človeška pota.

Z dovoljenjem sv oj ega prijatela protestanta
sem povedal , kako važna oseba je bil ravno
on pri mojem ozdravljenju. Ker pa ime nje¬
govo takrat ne bilo znamenito za ljudi, sem
mislil , da ga ne treba razglasiti; zatorej
sem ga imenoval v svojem spisu samo „ple¬
meniti gospod u .

Vender so pa pozneje razglaševali fran¬
coski in tuji Časniki to ime, ketero sem bil jaz
prikril, in ob enem so pripovedovali marsi-
ketere ležnive okoliščine , ki si ne smejo pri¬
dobiti vere in ki me sedaj silijo, da spregovorim
v imenu resnice in nadomestim izmišljene laži
s čisto in preprosto zgodovinsko resnico.

Sveti starček , ki ga je tudi pridružila
Božja Previdnost zgodbi mojega ozdravljenja,
se je gotovo bal, da ne bi ranil njegove poniž¬
nosti kak žarek človeške slave. Zatorej mi
nikaker ne hotel dovoliti, da bi bil razglasil o
njem, kar se je tikalo njegove osebe.  — Po
njegovi smerti so našli v njegovi knjižnici
različne odlomke mojega rokopisa, ketere so
dali na svetlo brez moje vednosti; zato tudi
jaz neseni nič več dolžan molčati. Tako smem
spopolniti svojo povest in povedati vse ono,
kar sem izpustil nehote in primoran. Sicer
sem pa dal bravcu slutiti pri vsakem izdanju

bukev  „Litrske Matere Božje 1 , da je nekaj
izpuščenega. V ta namen sem napravil dve
vrsti pik proti koncu spisa, ki govori o mojem
ozdravljenji!,.

Ce se prav moje pervo pripovedanje s tem
nič ne spremeni v glavni stvavi, vender dajejo
le ti rasni pristavki čisto novo podobo celoti
in rasnim prigodkom imenovane povesti. Zdi
se mi, da se bo dobro pokazala neka posebna
resnica , ki mora po mojih mislih pretresti
vsakega , kedor je premišljeval katerikrat o
angeljskem in Božjem sodelovanju pri zemelj¬
skih dogodkih.

V Bretusu , 25. sušca 1883.

Priče

mojega ozdravljenja. 1 )

IPoglaVjo I.
Prijateli in angelji.
I.

31. vinotoka 1861., tisti dan pred Vsemi sve¬
timi, ko so peli zvonovi po neštevilnih rimskih
cerkvah in bazilikah in oznanjevali praznik na¬
slednjega dne, sem stopil v Rim pervič v svojem
življenju. Takrat sem imel tri in trideset let.

Ne bom pripovedoval bravcu, kako so me
pobožno genili veliki spomini, ki jih sreča človek
v rimskem mestu pri vsaki stopinji; kako dolgo
so se z menoj pogovarjali papež Pij Deveti, in
kaj sva govorila s kardinaljem Antonelijem: zakaj

*) Henrik Lasdr, odvetnik in imeniten francoski pisa¬
telj, je bil rojen v brgu Karlizu leta 1828, umeri je pa
v Sjordku 22. malega serpana leta 1900. Zaslovel je po
prekrasni knjigi, ki ima naslov „Notre Dame de Lourdes*.
(Lurška Mati Božja) in ki je biki dosle prevedena v 43
jezikov. Opomnja prelagateljeva.

24

— 342  -

vsi ti dogodki neso v nikakeršni zvezi s čudežem,
o keterem mislim tukaj govoriti.

Nekaj malega dni po svojem prihodu sem
imel čast, da so me predstavili kneginji Odeskdl-
kijevi. Ta imenitna rimska gospa je bila po rodu
Litvanka, in v njenih žilah se je pretakala ple¬
miška kri znamenitih Branlckih iz Belega stoka. 1 )

Kneginja Zofija je imela pri sebi netjaka, ki
so mu nasvetovali zdravniki milo rimsko pod¬
nebje. To je bil neki mlad poljski grof, star kakih
šestindvajset let. Redkokedaj sem poslušal človeka,
ki bi se bil razgovarjal ljubezniviše, bistroumniše
in temeljitiše od Vladimira: nikoli še nesem videl
bolj plemiškega in duhovitišega obraza od nje¬
govega.

Njegove svetle in prijazne oči so predirale
kaker oster meč. Visoko njegovo čelo je bilo
polno misli. Duhovitost je kazal v bistrih opomnjah,
v tankem opazovanju in v krepkih terditvah; in
ta njegova duhovitost je prihajala izmej njegovih
tankih in urnih ustnic tako pogostoma, da se jih
je nekako prijela in da so bile videti duhovite
še celo takrat, keder so molčale.

Vsi žarki življenja so se združili toliko bolj
v nežnih čertah tega plemiškega obraza, koliker

‘) Belistok je mesto na Ruskem, mej Varšavo in
Viljno. Ima sedemnajst tisoč prebivavcev. Poljaki ga ime¬
nujejo „poljski Versaj“. To ime se sklanja v poljščini
tako: Biatystok, gen. Bialegostoku.

Opomnja prelagateljeva.

— 343  —

bolj mu je zdelavala prezgodnja bolezen drugo
telo. Grof Vladimir je bil slaboten in bolehen od
rojstva. Le nekako umetno je stal po koncu in
se premikal. Kosti njegove so bile tako slabo
sklenjene v zgibih, da bi se bile izvinile pri vsaki
stopinji, ke mu ne bi bili priravnali zdravniki na
koleno jeklenih sklepov. S to pripravo in s pa¬
lico v roki je hodil še dosti lahko, dasiravno se
je zaganjal nekoliko. Rad se je vsak dan spre¬
hajal po Korzu ali po senčnih višinah gore, ime¬
novane Pinco.

Poleg le te svoje nadložnosti je pogostoma
terpel bolečine v udih in pogostoma ga je glava
močno bolela;') pa vse te svoje težave je prenašal
jako serčno in poterpežljivo. Iskal je in tudi našel
v oživljajočih delih kerščanske pobožnosti izvirek
in začetek tiste poterpežljivosti, ki terpi lehko.

Ta mladi Poljak, ki je spodrastel na laškem
solncu, je združeval v svoji osebi vso slovensko
milino in vso živahnost južnih prebivavcev. Nje¬
gov silni in hitri um je lahko razumel in si pri¬
lastil vse reči. Izveden je bil v zgodovini, v modro-
slovju, v politiki in v bogoslovju.

V pogovorih se je razodevala njegova moč
in njegova silo velika ljubeznivost Tu je bilo
pravo bojišče, kjer je znal jako dobro prema¬
govati ljudi. Izverstno je bil izurjen v vojskovanju.
Časih je naravnost korakal proti nasprotniku,

l ) Bolečine v glavi mu je delala bolezen, ki se ji
pravi *migrčna“.

24 *

— 344  —

časih je pa obstal na sredi pota in jo v stran
zavil; keterikrat je prestopil na novo in boljše
stališče, keterikrat se je pa obračal na enem mestu;
časih je mirno in očitno kazal namero svojo,
časih je pa nagloma in nenadoma zgrabil ali se
pa celo skrival v zasedi.

Znal je lepo govoriti, kaker maloketeri, in
kar je še redkejše, zna) je tudi poslušati. Prikupil
se je vsakemu že s tem, da ga je pazljivo po¬
slušal in da se je zanimal za njegove besede.
Jako vljudno je priterjeval mislim drugih ljudi,
da jih je potem pridobil za svoje mnenje. K zmagi
mu je mej drugim najbolj pomagala ta velika
zvijača, da se je vel in delal, kaker da se hoče
vdati: boril se je, ko je bežal, in je zmagoval, ko
se je skrival. Vse mu je rabilo za orožje: jasni
dokazi, bistri dovtipi, fine zavernitve in lepi po¬
kloni.. Keder ne mogel precej premagati svojega
nasprotnika z dokazi, je gledal, da ga premaga z
ljubeznivostjo, ali prav za prav, poskušal je oboje
ob enem, in posrečilo se mu je vselej, vsaj sč
zadnjim poskusom: zakaj če ne mogel keterega
prepričati, očaral je gotovo vsakega.

Ker je govoril enako gladko poljsko, laško,
rusko, nemško, angleško in francosko, se je rad
razgovarjal z vsakim v njegovem materinem jeziku.
Zlasti francosko je govoril nenavadno dobro:
tanko je ločil besede in je delal tako lepe stavke,
kaker Samfčrt ali Rivarčl. Pisal je precej slabše.
Njegovo pero ne moglo dohajati nepričakovanih

— 345 —

obračajev njegovega gibčnega in naglega duha,
zato se mu je zbegalo v rokah, zadevalo in spo¬
tikalo, in naposled je zaostalo in opešalo; zastonj
je poskušalo, teči tako naglo kaker misel. Ne bil
za pisatelja, ampak za govornika.

Grof Vladimir je bil jako pobožen, kaker smo
že rekli. Sel je k svetemu obhajilu vsak dan in
je izpolnjeval, če se dobro spominjam, ostre dolž¬
nosti nekega tretjega reda, ne vem, ali svetega
Frančiška ali svetega Dominika. Ce je kedo go¬
voril ž njim le malo časa, je vender lahko spo¬
znal, da je stanovalo veselje in mir pravega
vernika v tem jako čistem sercu, ki ne nikoli
poželelo nič nerodnega in ki je hrepenelo, kaker
je bilo videti, samo po višjih in duhovnih rečeh.

Bolj kaker on si ne mogel nobeden razložiti
vseh pogodeb, vseh prevratov, vseh vojen in vseh
mejnarodnih dogodkov, ki so naredili mapo nove
Evrope; in o teh rečeh je govoril tako učeno in
bistro, da se je človek nehote spomnil velikih
deržavnikov, Talerdnov ‘) in Mčternihov, l 2 ) ki so
živeli v začetku tega stoletja.

Njegova nenavadna pobožnost in njegovo redno
branje nekih molitev, njegova silna bistroumnost
in velika učenost, njegovo čudovito poznavanje
političnega stanja, njegovo živahno razgovarjanje,

l ) Taleran, francoski deržavnik, je živel od leta 1753
do leta 1838. Opomnja prelagateljeva.

J ) Meternih, avstrijski deržavnik, je živel od leta
1773 do leta 1859. Opomnja prelagateljeva.

— 346  —

prirojena plemenitost v vsem njegovem vedenju
in mišljenju, — vse to je storilo, da je bil jako
znamenita oseba in kaker dijamant z raznimi iz-
brušenimi stranmi. V njem je bilo poleg plemiča,
nekaj duhovnika in nekaj deržavnika

Podoba, ki sem jo ravnokar naslikal, razlaga,
zakaj se mi je priljubil. Veliko težje bi bilo raz¬
ložiti, zakaj je on mene ljubil; tega pa tudi ne
bom poskušal.

Grof Vladimir, ki je tako dobro poznal svet
in živel toliko mej ljudmi, je preveč obračal nase
pozornost, da ga ne bi bili sodili ljudje najraz¬
ličnejše. Če je imel ognjene priveržence, je bilo
težko, da ne bi bil imel tudi svojih nasprotnikov.
Neki černogledci (recimo celo neki zavistniki, da
ne pozabimo ničeser) neso sicer mogli tajiti lepih
lastnosti tega izverstnega človeka, vender so mi
zmirom šeptali na uho:

„Ali je gotovo, da ta zlata svetinja nema
dveh strani, kaker vse druge, ki so narejene iz
človeške kovine? Ali pa ima ta Slo ven, ki zna
tako silno očaravati ljudi, toliko stanovitnosti
koliker ljubeznivosti? ali je njegova zanesljivost
tolikšna, kaker njegova slava?...  Resda ima
čudovito lepe misli: ali se bo pa tudi ravnal po
njih?

„Kaj naj porečemo o tistem bleščečem času,
s keterim hoče omamiti in tudi res omami vsa¬
kega, kedor se mu približa? Ali ne misli le ta
Sloven zavoljo te svoje čarobnosti, da na pol pri-

— 347  —

dobi za svojo terditev vsakega nasprotnika, kete-
rega je očarala njegova oseba ? In ker si tolikanj
prizadeva pridobiti poslušavce za svoje terditve,
ali ga takšno prizadevanje nikoli ne nagiblje k
tej nekoliko preveliki vljudnosti, k tej prelju-
beznivi postrežljivosti, ki bi se lahko imenovala
prijazna zvijača in vljudna prekanjenost?

„Kaj naj porečemo o njegovi čudoviti bistro¬
umnosti, ki pomnožuje moč njegovega duhovnega
pogleda tako nekako, kaker pomnožuje povečavno
steklo moč telesnega pogleda? Ali ta bistroumnost
ne premoti tudi njega, da pretirava pri kakšni
podrobnosti svojega preiskovanja ? Drobnogled
nam kaže najnežnejšo roko in najglajšo kožo tako
ostro, kaker je stergača ali pila; spreminja las v
debelo verv, kakeršna se rabi na ladjah: ali po¬
večujoči bistri pogled ne premoti morda časih
Vladimira tako glede na stvari, kaker glede na ljudi,
naj se že ozira na njih napake ali na njih lepe
lastnosti? ali ga ne zvodi kmalu k ljubezni brez
konca in kraja in zopet kmalu k nagli nezaupnosti
in hitri neprijaznosti ?

„Res, ta mladi Sloven je jako voljan do
protivnikov, da jih pridobi zase; ali bi pa on tudi
prenesel, še bi mu kedo odkritoserčno in pri-
jatelsko pobijal njegove misli, in ali ne bi začel
precej somnjati, da takšno nasprotovanje izvira
iz sovražnosti? Ali je njegova ljubezen tako sta¬
novitna, kaker je živahna in ognjena? Ali bo
njegovo prijatelstvo, in naj je še tako priserčno,

348

trajalo vselej tudi do drugega dne ? Ali ne pri
njem tako, kaker pri Skitih, 1 ) njegovih pradedih,
da se nam zdi, kaker da bi videli stanovitno hišo,
stanovanje, kjer se človek lahko naseli čisto brez
skerbi, in vender ne vidimo drugega, kaker na¬
vaden šator, razpet na postajališču, šator, ki lahko
ostane časih na onem mestu po več let, ki pa
tudi lahko izgine vsaki trenotek, kaker hitro iz
daljave prileti najmanjši somnjivi šum na uho
vsegdar nezaupnega Slovena ?“

To govoričenje in somnjičenje sem slišal, pa
se nesem zanj zmenil. Ali neso nasprotniki sami
rabili povečavnega stekla, o keterem so govorili,
da narede iz komarja konja, in iz drobcene tra¬
vice velikansko drevo ?

Ljubezen ne pride brez zaupanja. Pokoren
glasu svoje velike ljubezni, kaker tudi nagnjenju
svoje nature, rečem lahko, da sem popolnoma
zaupal Vladimiru in da sem ga ljubil neizmerno.

Kmalu naju zveže jako močna ljubezen, lju¬
bezen serca in ljubezen duha.

Navadno sva se videla vsak dan po trikrat.
Zjutraj sem hodil k njemu, da me je objel bra¬
tovsko, in da sem se pomenkoval z njim nekaj
časa. Drugič sva se shajala opoldne v mali izbi
Nacarija, gostivničarja na Spanjskem tergu, kjer
sva skupaj kosila: potem sva se sprehajala, če je
bilo lepo vreme, in sva se prijazno razgovarjala

‘) Skiti so bili zvečine mongolskega plemena, le malo
jih je bilo Slovenov. Opomnja prelagateljeva.

349 —

o jako različnih rečeh na prijetnem zimskem
solncu, ki obseva rimsko mesto. Zvečer sem ga
zopet dobil v izbani njegove tete kneginje.

On je hotel, da bi bila podoba'najunega go¬
vorjenja primerna najunim čustvom in da bi se
bolj po domače nagovarjala, kar bi očitno kazalo,
kako daleč je že dospelo najuno prijatelstvo. V
začetku najunega znanja sem mu rekel kajpada
„gospod grof“. Tako so ga tudi imenovali v pa¬
lači Odeskalkijevi vsi ljudje razen sorodnikov.
Pa jako hitro pride čas, da se mi pritoži. Odslej
mu nesem smel nič več reči „gospod“, hotel je,
naj mu rečem „ljubi moj grof -4 . Pa kmalu tudi s
tem ne bil zadovoljen; in ko sem ga enkrat tako
imenoval v nekem pismu, ki sem mu ga pisal,
mi od verne, da ne sprejme nič več nobenega pisma
od mene, ki se ne bi začenjalo z besedami: „Ljubi
moj prijatel!“ To mi je bilo popolnoma po volji,
zato mu tudi nesem nič vgovarjal. Vender sem
pa moral izraz „ljubi moj prijatel“ hitro popustiti
in mu reči še bolj po domače „Vladimir“. Kne¬
ginja Odeskdlkijeva in udje njene rodbine so spre¬
menili Vladimir v „Vladimiro u ,  in Vladimiro so
skrajšali v „Tf/ro“, in tako sem ga moral tudi
jaz naposled imenovati. To sem storil toliko rajši,
ker „miro“ pomenja v Plavtovi ali Varonovi l )
latinščini »občudujem", in ker sem res toliko ob-

*) Vdron, plodovit latinski pisatelj, rabi izraz „miro“
v pomenu »občudujem". Živel je"od leta 116 do leta 27
pred Kristusom. Opomnja prelagateljeva■

— 350  —

čudoval, kaker ljubil, to čisto dušo, tega nežnega
in čarobnega duha, to sijajno razumnost.

Če pišem tako obširno o teh spominih, je to
zato, ker so mi prijetni; ker segajo dvajset let
nazaj, in ker se moje staro serce še razveseli,
keder se spomnim davnih dni; in naposled zato,
ker je potrebno zavoljo nadaljnega pripovedovanja,
da že sedaj dobro opišem, kako me je Božja Pre¬
vidnost tačas seznanila z mladim grofom Vladi-
mirom, in kako sem ga ljubil priserčno, skoro bi
rekel strastno, v tistih minilih dneh najune goreče
mladosti.

Zapustil sem Rim perve tjedne 1862. leta, s
to mislijo, da se tjakaj povernem konec jeseni.
Vladimir se je veselil tega upanja, kaker jaz.

Pa kmalu potem, ko pridem v Pariz, zagrozi
mi nesreča, ki hoče preverniti vse najune namere.
Oči mi obole.

II.

Vedno sem imel izversten vid. Ločil sem
stvari v veliki daljavi; pa sem tudi gladko bral
rokopis ali knjigo, naj so bile čerke še tako
drobne. Učil sem se po cele noči, in oči se mi
neso rikoli kar nič utrudile. Čudil sem se, pa
tudi veselil, da imam tako dober vid. Močno sem
pa stermel in strah me je obletaval mesca rožnika
in malega serpana 1862. leta, ko sem čutil, da
mi vid polagoma peša in da se mi oči utrujajo
pri večernem delu; naposled nesem mogel nič več

— 351

ni brati ni pisati. Če sem vzel bukve v roke, sem
prebral dve ali tri verste, časih še toliko ne, in
že sem začutil v gorenjem delu oči tako utru¬
jenost, da sem moral odnehati. Povprašal sem za
svet več doktorjev, in mej njimi dva slavna zdrav¬
nika za oči, gospoda Demarja in gospoda Zir6
Telčna. Obadva sta rekla, da imam preveč kervi
v vidnem živcu.')

Zdravila, ki sta mi jih dajala, mi neso skoro
nič pomagala. Po dosti dolgem počitku in po
železnatih zdravilih mi je od kraja nekoliko od¬
leglo, in neki popoldan sem lahko bral in pisal
eno ali dve uri; toda drugi dan začutim, da se je
povernila bolezen. Potem sem si umival oči z
merzlo vodo, dal sem si staviti rogove na tilniku,
rabil sem splošne kopeli, umival sem se okolo
oči z vinskim žganjem. Vse zastonj! Časih, pa
jako redko, me je popustila kaj malega tista ne¬
znanska utrujenost, ki sem jo čutil vun in vun;
pa to olajšanje je trajalo le nekaj trenotkov. Ob
kratkem rečeno, moja bolezen je dobivala pola¬
goma tisto kronično podobo, ki se kaže pri ne-
ozdravnih boleznih.

Očem sem moral dati mir in počitek. Zdrav¬
niki so mi rekli, naj se varujem prežive svetlobe
in pisanih barev. Zunaj hiše sem nosil višnjave
naočnike. Na svet zdravnikov sem potem zapustil
Pariz in se umaknil na deželo k svoji materi v

') Preobilje kervi se imenuje po latinsko „hyperaemia“.

— 352 —

Kuz, na bregove reke Dordčnje. Dobil sem za
tajnika dečka, ki mi je bral bukve ali časnike,
in ki mi je pisal, kar sem mu narekoval.

III.

Pride kimavec.

Kake tri mesce sem že bil bolan, in bolezen
je bila čedalje hujša in nevarniša. Neznansko sem
bil žalosten, pa tega nesem nobenemu nič povedal.
Sorodniki in prijateli so se bali, kaker jaz, pa
mi neso razodevali svojega strahu: bili so na¬
posled skoro prepričani, kaker jaz, da so izgub¬
ljene moje oči; pa vsaki izmej nas je skušal dati
upanje, ki ga še sam ne nič več imel, in eden
drugemu smo skrivali svoj strah.

Kaker obide keterikrat jako bolne ljudi ne¬
spametna misel, da bi utegnili še ozdraveti, tako
je obšla na redke čase tudi mene; sicer se pa
nesem nič več zanašal ni na zdravila ni na naturne
moči. Polagoma me je prevzelo grenko prepričanje,
da ne zame nobene pomoči. Molil sem, toda nikoli
nesem prosil Boga druge reči, kaker da bi mogel
poterpežljivo prenašati bolezen, ki mi jo je poslal.
Se na misel mi ne prišlo, da bi ga bil prosil, naj
bi me ozdravil po kakem čudežu. Sicer sem pa
skoro verjel z Blažem Paskalom, 1 ) da je minil za
zmirom tisti čas, ko je delal Bog čudeže; in več-

‘) Blaž Paskdl je bil znamenit francoski matematik,
fizik in pisatelj. Jako je branil janzenizem. Živel je od leta
1623 do 1662. Opomnja prelagateljeva.

- 353  —

krat sem si ponavljal žalostne verstice nekega
slepega pesnika naših krajev:

Čas prerokov zdavnaj je sč zemlje zginil;
oh! in čudežev je čas že tudi minil.

Jezus mertvim nič več ne veli: Vstani, hodi!“
slepim več ne pravi: »Hočem, da zdrav bodi!" *)

Ali okolo mene in nad menoj je bil neki
skrit dobrotnik, podoben Tobijevemu Rafaelju, ki
je imel usmiljenje do mene zavoljo moje bolezni.

IV.

Ljubi bravec, ali si kedaj premišljeval o na¬
logi, ki jo zveršuje angelj varih pri raznih delih
našega življenja? Kako neutrudno hodi za nami
ta skrivnostni tovariš od zibke do groba, od
pervega otročjega joka do zadnjega zdihljaja! Ker
nema ni pravice ni moči, da bi nam kratil pro¬
stost, brez ketere ne zasluženja, dela na vse pre-
tege, da bi dobro uredil samodelavnost naših
čuvsteV, da bi razsvetlil naše misli, da bi nas od-
vernil od slabih stez, da bi nam pokazal pravi
pot, ki ga nesmo sami zapazili, in priredil kake
dogodke, ki nas tjakaj obernejo.

Časih deluje naš angelj varih sam, brez kake
tuje pomoči: v naši duši vzbudi kako jasno spo¬
znanje; navdihne nam kako srečno misel; pri¬
pravi nas, da spišemo kakšno pismo, da sprego¬
vorimo to in to besedo ali da izveršimo kakšen
posel. Vsa ta dela se nam časih vidijo brez po-
‘) Lafon-Labatlt: „Insomnies et Regrets.“

— 354  —

mena sama na sebi; angelj varih pa ve o njih,
da bodo važna v poznejših časih, in da so pervi
sklep one verige dogodkov, ki nas ima potegniti
iz prepada. Časih pa čuti, da sam ne more nič
opraviti; tedaj pokliče na pomoč druge angelje
varihe, in vsi skupaj se pogovore, kako bi pri¬
borili dobrodejno zmago po bojnem načertu, ki
je bil narejen v nebesih. To je takrat, keder nam
dd srečno misel kak prijatel, kaka knjiga, ki jo
dobimo na posodo, kak nepričakovan dogodek,
kako primorano popotovanje, ki nas nenadoma
in nepričakovano privede na tisti kraj, ob tisti
uri, k tisti osebi, ki ima takšno moč, da skoro
gotovo nagne našo voljo k dobremu dejanju . . .

Tako delujejo angelji varihi neprenehoma, da
ustavljajo greh, širijo pobožnost, navdihujejo ko¬
ristne sklepe, nagibajo voljo; in keder se naša
volja upira, pripravljajo ugodne okoliščine in od-
ločivne dogodke, ki nas nagibajo na razne načine
in vodijo po stranskih potih, in ki nas morajo
naposled privesti do glavnega ali posebnega de¬
janja, keterega je Bog hotel.

Le to delovanje angeljev varihov ima navadno
to posebnost, da se skerbno skriva pod čisto na-
turno podobo navadnega življenja, slučajnih opravil,
slučajnega občevanja in razgovarjanja Vse ono,
kar delajo nebeški poslanci, se nam vidi, kaker
da se dela samo od sebe, tako rahlo se dotikajo
pomočkov, ki nas nagnejo k dobremu. Čeprav so
povsod in v vsem, jih vender ne vidimo v no-

— 355  —

beni reči in nikjer. Njih bistvo, ki je višje od
našega, je nevidno; njih mogočna roka se ne da
potipati; njih neizmerne dobrote so brez podpisa,
da pervi trenotek ne moremo vedeti, kedo nam
jih je storil. Ti nebeški poslanci se družijo z
nami ljudmi, da vse reči vidijo, prav razdeljujejo
in urejajo. Vse to delajo molče in nevidno.

Ko je pa vsa stvar končana in ko je njih
delo doveršeno, tedaj časih zapazimo, kako lepo
se je dejanje razvijalo za dejanjem; kako složno
so vsi dogodki delovali v iavno tisti namen;
kako skerbno so se družile okoliščine; kako ne¬
navadno so se izbirale kakšne osebe za orodje in
sredstva; kako natančno je bil čas že naprej do¬
ločen; in koliko čudnih .posebnosti se je zgodilo.
Iz te prelepe uredbe raznih okoliščin in prigodkov
pa sklepamo čisto za terdno, da so angelji varihi
skrivaj urejevali vso stvar, kaker sklepamo iz
enakomernega premikanja vojakov, da so pri njih
častniki in generalj, in kaker spoznamo iz po¬
dobe nove hiše, keteri zidarji so jo zidali in po
kakšnem načertu.

Nikaker ne prazno delo, če spominjamo na
te resnice, ki jih neketeri morda malo poznajo
ali so jih pa že pozabili. To je baklja, ki jo pri¬
žgemo in ki jo damo v roke bravcu, da ga raz¬
svetlimo in vodimo, preden začnemo nadaljevati
svoje pripovedovanje. 1 )

') Najpopolniša, najboljša, za.duha najbolj zanimiva,
za serce najbolj oživljajoča razprava o delovanju angeljev

356 —

V.

Sedaj je prišel čas, da spregovorim še o
nekem drugem prijatelu. To je moj rojak in najuno
tesno prijatelstvo sega do otročjih let. Začelo se
je v šolah in je preživelo najuno mladost.

Moja ljubezen do Vladimira je bila še le v
pervem začetku in v pervi zarji; prijatelstvo moje
s Korljem Fresineškim (to je njegovo ime) je pa

varihov, koliker smo jih kedaj brali, se nahaja v pre¬
krasnih bukvah Petits entretiens pratiques , ki jih je
spisala kneginja Korlina Zajn-Vitgenštajnska in ki so prišle
na svetlo v Rimu (pri Aureliju, terg Borghese, 89).

Ker se nam ravno ponuja prilika, rečemo jako naglas,
da bi radi videli v vseh rokah le te prelepe bukve, ki so
polne tako resnične pobožnosti, tako visoke modrosti, tako
zdrave razsodnosti in potrebam sedanjega časa tako pri¬
mernega kerščanskega duha. Lehko jih beremo in zopet
beremo. Tudi so okusne in redivne kaker kruh.

Opomnja Laserjeva.

En zvezek teh bukev, ki ga je pregledal in popravil
zgodovinar, Henrik Lasčr, je prišel na svetlo v Parizu
pod naslovom: La vie chretienne au milieu du monde
et en notre si&cle.  Revue par Henri Lasserre. (Librairie
Dentu, Boulevard Saint Michel, 78 h Pariš.) — Ta knjiga
je prevedena v nemščino Das christliche Leben im
Verkehr mit der modernen Welt.  Von Caroline Fiirstin
Sayn-Wittgenstein. Geordnet von Heinrich Lasserre.

Znamenita pisateljica se je pisala po svojih stariših
Ivanovska. Potemtakem je bila slovenske kervi. Truplo
njeno počiva v Rimu, na Nemškem pokopališču. Napis na
njenem preprostem grobnem spominiku glasi: Hic in pace
quiescit Carolina, princeps de Sayn Wittgenstein, — stirpe
Iwanowski — nata VII. febr. 1819, — defuncta IX. mart. 1887.

Opomnja prelagateljeva.

357  —

že bilo na poldanski uri. Znane so mu bile vse
moje misli in vsa moja čustva; pa tudi jaz sem
vedel vse, kar se je godilo v njegovem sercu.
Zaupal sem mu vse svoje težave in vse svoje ra¬
dosti: in on mi je razodel svoje. Najuna duha,
tako različna po svoji naturi, sta se vjemala ču¬
dovito in sta si pomagala eden drugemu. Večkrat
je segrela moja beseda njegovo serce: njegov
govor mi je razjasnil pogostoma duha. Koliko
večerov sva preživela skupaj, sede si nasproti,
pri svetlobi ene in tiste luči! Po versti sva obrav¬
navala razna vprašanja, strašna vprašanja, ki jih
ljudje prerešetavajo že šest tisoč let, tako da sva
večkrat pozabila na spanje in na ure. Juternja
zarja, ki je jemala svetlobo najuni svetiljki, je
dostikrat zajela dva prijatela, ki sta se še raz-
govarjala o skrivnostih sedanjega in prihodnjega
življenja.

Mene je moje nagnjenje gnalo v samoto, kjer
bi na tihem živel, njega so pa vlekle njegove
namere in njegove zmožnosti mej ljudi in njih
velike koristi; in vender ne mogel Korelj raz¬
umeti, da bi se mogla kedaj ločiti v svojih usodah
in svojih potih. O prihodnosti je mislil tako, da
bova vedno eden poleg drugega.

Različnost v nazorih, preselitve, daljna popo¬
tovanja, dolge ločitve, oženitev, vse to so okoli¬
ščine, ki omajejo marisiketero navadno prijatel-
stvo, najunega neso čisto nič.-On je bil protestant,
jaz pa katoličan. Poznal me je še v šoli, da sem

25

— 358

izgubil vero, in je videl, da sem zopet postal veren
po svojem dvajsetem letu. Jaz sem bil takrat sam¬
skega stanu; on je bil oženjen; njegova žena je
bila protestantovske vere, kaker on. Prebival je
v Bordoju, kjer je bil prometni vodja južnih že
leznic; jaz sem časih prebival v Parizu, časih pa
v Perigoru. On je bil zaslužen inžener in imeniten
račonar. Dal je na svetlo knjige, polne številk, o
sterminah in ovinkih železne ceste, ali o meta¬
fiziki visokega račonstva; mejtem sem se jaz
krepko poprijel verskih in književnih naukov. . .
Pa ni čas, ni kraj, niti razlike, niti nasprotja neso
omajala najune priserčne ljubezni; in ostala sva
stara prijatela, naj sva že živela blizu skupaj, ali
pa daleč vsaksebi.

Temu svojemu prijatelu sem pisal nekaj dosti
žalostnih verstic po dečku, ki mi je bil za taj¬
nika. Povedal sem mu, v kakih stiskah sem, in
kako se bojim, da ne bi oslepel do kraja.

Tačas je bil pri svojem očetu, v Negrpelfsu,
v tarnegarčnskem departmantu.

Nesem čakal dolgo odgovora Dobim ga
15. kimavca, in me močno iznenadeje. Glasilo
je tako:

„Ljubi moj prijatel! Tvoje pisemce me je
„razveselilo; pa rad bi videl tvojo pisavo kaker
„sem že rekel. Ko sem se te dni vračal iz Kot-
„rčza, sem prišel v Lurd pri Tarbu; obiskal sem
„slovečo Jamo, in ondi so mi pripovedovali, da
„so jamsko vodo rabili bolniki, sosebno taki, ki

359  —

„so imeli bolne oči, pa da so naenkrat ozdraveli.
„Jako resno ti svetujem, da tudi ti ž njo poskusiš.
„Ke bi bil jaz katoličan, veren kaker ti, in ke bi
„bil jaz bolan, se ne bi obotavljal tega poskusiti.
„Če je res, da so nagloma ozdraveli bolniki, lehko
»pomnožiš njih število; če pa ne res, kaj izgubiš
„s tem poskusom? Tudi me ta stvar nekoliko
„zanima. Če se ti posreči, kako važna zgodba bi
„to bila zame! Pred menoj bi bil čudež, ali vsaj
»dogodek, ki bi imel glavno pričo popolnoma
„zanesljivo.

„Z Bogom, ljubi moj, daj kaj vedeti o sebi,
„in obišči nas kmalu.

„Tvoj stari prijatel

„Korelj Fresinčški."

„V Negrpelisu, 12. kimavca, 1862.“

„Kaker se mi vidi“, je pripisal moj prijatel
v dostavku, „ne treba, da bi hodil v Lurd po
»tisto vodo, lehko jo dobiš po drugih. Samo piši
»lurškemu župniku, in ti je pošlje. Najprej moraš
„opraviti neke pobožnosti, keterih ti jaz ne vem
„povedati, lurški župnik ti bo pa že vse razložil.
„Prosi ga tudi, da ti pošlje malo knjižico tarb-
„skega generaljnega vikarja, ki stane en frank in
»ki so v nji popisani najbolj skazani čudeži."

To pismo mojega prijatela je bilo res takšno,
da me je moralo osopniti. Kofelj Fresineški ima
bistro glavo; ljubi natančnost, išče v vsem goto-

25 *

— 360

vost in pravilnost, in presodi vsako reč do do¬
brega; je preizverstnega duha po svoji naturi, pa
obenem kaj malo nagnjen k zmotam prenapetosti;
poleg tega je protestant... Osopnel sem, da mi je
on dajal takšen svet.

Vender sem sklenil, ne slušati ga.

„Zdi se mi“, sem mu odgovoril, kajpada, po
svojem tajniku, „da denes vidim nekoliko bolje.
„Če se mi bodo oči vedno boljšale, se mi ne bo
„treba za sedaj obračati k nenavadnemu zdravilu,
„ki mi ga svetuješ in za ketero morda sicer nemam
»potrebne vere. a

Z erdečico na obrazu moram tukaj razodeti
skrivne nagibe, zavoljo keterih ga nesem maral
slušati.

VI.

Pismo Fresineškega me je veliko bolj pre¬
treslo, kaker sem hotel priznati. Skliceval se je
moj prijatel na to, da bi kaker katoličan moral
poskusiti čudežno vodo, in to njegovo sklicevanje
je zbudilo v mojem umu premišljevanje in dokaze,
ki so omajali mojo malovernost in polagoma po¬
metali iz mojega duha Paskalove misli glede na
čudeže sedanjih dni. — Vprašal sem se: »Zakaj
pač ne bi delal Bog denes tega, kar je delal ne-
kedanje dni? Ali je oslabela moč Božja, ali je
postalo njegovo serce menj občutljivo za človeško
terpljenje? Po Paskalovih mislih so bili čudeži
potrebni za spreobernjenje poganskih narodov . .

361

Ali so pa sedaj menj potrebni, ko dirjajo brez¬
številne množice v temo brezbožnosti?"

To premišljevanje, ki mi ga je vedno ponav¬
ljal neki notranji duh, spremeni popolnoma moje
misli.

Naj sem se že izgovarjal kakerkoli, vere mi
ne manjkalo, ali prav za prav, nič več mi je ne
manjkalo; in čeprav sem dobival vednosti o lurški
vodi le iz nesramnih člankov neketerih protiker-
ščanskih časnikov, sem bil vender le prepričan,
da bi Bog lahko ozdravljal bolnike v Lurdu,
kaker jih ozdravlja marsikje drugje. Rečem še
več: ko sem velikokrat premislil to čudno pismo
svojega prijatela, tedaj se mi je nekako dozdevalo,
da bi ozdravel, če bi poskusil to vodo, ki je ba-
jeda začela izvirati ob času prikazovanja Matere
Božje. Ali bal sem se, priznam, odgovornosti za
čudežno ozdravljenje. Rekel sem sam pri sebi:
„Če te ozdravijo navadna zdravila, bo zadosti, da
le plačaš zdravnika; imel boš samo tiste dolž¬
nosti, ketere imajo drugi ljudje. Če te pa Bog
ozdravi po čudežu, po posebnem in osebnem po¬
sredovanju, bo to zate vsa druga reč: dolžan
boš resno poboljšati in posvetiti se... Oh! to ne
mogoče!"

In moje ubogo serce se je zbalo svoje sla¬
bosti in ustavljalo Božji milosti.

To je vzrok, zakaj sem se upiral svetu, da
bi se bil obernil do Boga in prosil čudeža, svetu,
keterega mi je dala nezmerna Božja Previdnost

- 362  —

po protestantu, po krivovercu, po človeku, ki ne
ud prave Cerkve. Pa zastonj sem se upiral in
ustavljal. Neki notranji glas mi je pravil in me
prepričal, da mi človeška učenost ne more po¬
magati, in da mi hoče sam Bog ozdraviti oči in
me poskusiti, če jih bom boljše rabil za naprej.

Stanje moje bolezni je bilo skoro zmirom
enako, ali se je pa celo hujšalo.

Malo prej sem govoril o dobrih angeljih, da
jako spretno provzročajo in dolgo časa priprav¬
ljajo dogodke in okoliščine, ki imajo premagati
uporno voljo in termasto terdovratnost. Pismo go¬
spoda Fresineškega me še ne moglo nagniti do
tega, da bi bil poskusil z lurško vodo; zato so
me morali sami angelji odvesti ob natančno dolo¬
čeni uri na daljno mesto, kjer je bila nastavljena
nebeška past.

Poglejmo, kako so delovali za moje ozdrav¬
ljenje. Ali so imeli ta pot namen, da bi se dali
neki dan spoznati in da bi nekako podpisali svoje
delo? — Morda...

VII.

Prijatela, ki se ljubita, si vesta veliko pove¬
dati, in sta jako zgovorna, keder sta skupaj; po¬
staneta pa časih lena, keder bi si morala dopiso¬
vati. Odkar sem zbolel, nesem nič pisal Vladimiru.
Studilo se mi je, da bi bil rabil tujo osebo za
spisovanje listov. . . Zatorej se mi je pritožil lju¬
beznivo o mojem molčanju, keterega si ne mogel

— 363  —

razložiti. Pisal mi je osem dni pozneje kaker Fre-
sineški. Njegovo pismo je bilo oddano v nekih
nemških toplicah, kamer se je šel zdravit. Ker
ne vedel, da sem bolan in da sem v Perigčru,
zato se je močno veselil, da me bo videl v Parizu,
keder se bo vračal na Laško. Ne mi sicer pove¬
dal, kedaj se misli verniti, pa sklepal sem, da se
to utegne zgoditi začetek listopada.

Že poprej sem pravil, kako močno me je
očaral ta mladi Sloven: pravil sem, kako priserčno
sem ga ljubil. . . Daši je Kuz oddaljen od Pariza
kakih sto štirideset milj, in dasi je bilo takrat
treba veliko tega pota storiti z navadnim vozom,
sem vender sklenil peljati se tako daleč, da bi
mu ves srečen stisnil roko in ga priserčno objel,
ko bo popotoval po moji domovini.

Moj odgovor mu je napravil veselje in ob¬
enem žalost: — veselje, zakaj serce mu je širila
nadeja, da se bova videla; — žalost, zakaj močno
ga je zaskerbelo, ker sem mu pisal po drugi
osebi, če mu tudi nesem nič omenil o svoji bo¬
lezni in o njeni nevarnosti, da ga ne bi vznemiril.

„Ljubi moj prijatel", mi je odpisal ves v
»skerbeh, P  kaj pa je s Vašimi očmi ? Žalostno
»je, da niti pisati ne morete. Ali Vam tudi
obrati ne moči P . ..

„Ne verjamete, kako me veseli misel, da
„Vas bom zopet videl!  in to jako kmalu: zakaj
»v Pariz pridem okolu 25. kimavca in ostanem

364

„ondi kakih deset dni, pa sedaj Vam o tem ne
„morem natančnejše pisati.

„Tudi jaz sem precej bolan že več kaker
„štirinajst dni. Strašno me terga po glavi, zatorej
„nesem za nič. Objamem Vas in priporočim v
„Vašo dobro molitev sebe in vse one ljudi, ki so
„mi ljubi. Kar se tiče molitev, ki jih za Vas oprav¬
ljam, Vam povem, da neso najmanj goreče. —
„Bog naj naju varuje! — V.“

To pismo je odšlo iz badenskega Badena
20. kimavca. Ker so pa takrat pošte vozile po¬
časi, sem ga dobil še le 24. ali 25., in ta dan je
bil Vladimir gotovo že v Parizu. To pismo mi je
zmešalo namere.

Ker sem vedno mislil, da ostane ves vinotok
v toplicah, sem sodil, da se mi še ne mudi na
pot kakih pet ali šest tjednov; sedaj mi je bilo
pa treba skoro nemudoma odriniti proti Parizu,
in to na veliko škodo raznih dosti imenitnih rod¬
binskih opravil, ki so me priderževala v Peri-
gčru. . . V vsakem drugem slučaju bi bil ostal,
kjer sem bil, in nadaljeval svoje delo; pa moje
serčno prijatelstvo do mojega ljubega Vladimira
je bilo močnejše od vsakega drugega ozira. Za¬
torej sem mu pisal, da bom premagal vse te
osebne zaderžke, samo prosil sem ga, naj poterpi
štiri ali pet dni, da uredim najsilnejše reči.

— 365

Poglavje II.

Dvoje pisem z 2. vinotoka.

I.

Pripeljem se v Pariz s poštnim vlakom ne¬
kako o polupetih zjutraj. To je bilo 2. vino¬
toka 1862. •

Ta dan je bil praznik Angeljev varihov. Nič
se nesem za to zmenil; in še na mari mi ne
prišlo, da bi bil kaj mislil na te nevidne duhove.

Daši sem napak storil, ker sem pozabil na
nje, so se vender oni spominjali mene. Ta dan,
ko jih Cerkev časti in sosebno na pomoč kliče,
so vodili vse moje stopinje in stopinje tistih, ke-
tere je hotel porabiti Bog, da zverši ukrep svo¬
jega usmiljenja.

Če sem ravnokar popisal te različne podrob¬
nosti z neko natančnostjo, ki se mora videti tako
malenkostna in skoro otročja; če sem pokazal,
da je bil edini vzrok mojega popotovanja
moje prijatelstvo  do mladega poljskega grofa in
želja naju obeh, da se zopet vidiva; če sem go¬
voril o njegovih dveh pismih; če nadaljujem še
nekaj časa to silo drobno preiskovanje, je to zato,
ker so bile vse te podrobnosti skrite in nevidne
niti, ki so jih navlekli angelji varihi, da me pri¬
vedejo na vsaki način do tega, kar so namerjali.

Jako me je zdelala dolga- vožnja po pošti in
pa ena težavna noč na železnici. Ko pridem v

366

svoje stanovanje, v Senski ulici, ležem precej in
se zbudim, ko udari poldan. Se le tedaj zapazim
na peči Vladimirovo pisemce, ki me je čakalo v
stanovanju že dva ali tri dni. V njem se je bralo
to le:

„Ljubi moj prijatel", mi je pisal, „prejel sem
„Vaše pismo soboto tako pozno, da Vam nesem
„mogel pisati v Kut.  Zatorej hitim, da Vam
„pošljem svoj zahvalni poljub v Vaše stanovanje.
„Tisočkrat Vas zahvalim, da ste se odločili prej
„priti. . . Obširneje Vam ne pišem, samo to naj
„Vam povem, da Vas bom čakal ob devetih tisto
Jutro, ko pridete. Objamem Vas in molim za Vas.

„Gostivna Rastadt, Nova ulica Svetega Avgu¬
ština. — V.“

Oblečem se naglo. Odzajterkujem v petih mi¬
nutah; stopim urno v fijakarsko kočijo, rečem
vozniku, naj požene dobro, in hitim v Novo ulico
Svetega Avguština. Upal sem, da je Vladimir še
ondi, in da ga dobim pri koncu njegovega obeda.

Pa sem se ukanil. Ker ne dobil nobenega
glasu od mene, in ker je videl, da ne pridem ves
dopoldan, je iz tega sklepal, da sem še v Peri-
gčru ali na potu proti Parizu; zato je šel iz
gostivne ob eni, potem ko me je dotle čakal
zastonj.

V gostivni neso pričakovali, da bi se Vladi¬
mir vernil pred nočjo. Imel je navado, ves dan
hoditi po mestu, kositi v kaki drugi hiši in ondi
prebiti večer. To me ne iznenadejalo. Mladi grof

367

je poznal vso poljsko naselbino v Parizu; in mi¬
slil sem, da se najberže trudi z obiskovanjem in
z mnogimi poti. Tedaj mu pustim vizitnico z malo
besedami, in jo krenem proti Bulvdrzom. 1 ) Bilo
je okoiu poludveh.

Proti svoji navadi se verne Vladimir po
kratkem sprehodu, precej potem, ko sem zapustil
gostivno Rastadt.

Mislil je, da sem se morda pripeljal v Pariz
s kakim jutranjim vlakom, ne da bi mu utegnil
to sporočiti; in se je vernil, ker se mu je dozde¬
valo nekoliko, da me dobi.

Bil je žalosten, da me ne dobil. Nemudoma
mi napiše nekaj zamotanih verstic tako naglo, da
so tam ter tam manjkale kake čerke. To pisemce,
ki je na videz tako malenkostno, je postalo nekaj
let pozneje zgodovinska listina. Zato ga precej po
prevodu podajemo v izvirniku, da bi bravec, vešč
francoščini, laže prebral Vladimirov rokopis.

„V Parizu, dne 2.

„Ljubi prijatel!

„Kaka nesreča! Pariz mi meša glavo, ne mo-
„rem si pomagati. Objamem Vas, in to je edini
»dokaz, da sem zdrave pameti.

') Bulvarzi so prelepa, z drevjem zasajena izprehaja-
lišča, ki so jih naredili ondi, kjer so negdaj bili nasipi
za brambo mesta Pariza proti sovražnikom. Izraz „boule-
vard“ so dobili Francozi iz germanščine: nemško „Boll-
werk“. Opomnja frelagateljeva.

368

\

„Pričakujem Vas jutri o poludveh. — Če ne
„morete priti, tedaj pa ob devetih zjutraj po¬
jutrišnjem, kaj ne?

„Bog s nama.

„44, Nova ulica Svetega Avguština. „Gostivna
Rastadt.“

„Paris, ce 2.

„Cher ami,

„Quel guignon! Pariš me rend fou, je ne sais
„y suffire. Je vous embrasse, ce qui est la seule
„preuve contraire au manque de sens commun.

„Je vous attends a une heure et demie,
„demain. —

„Si vous ne le pouviez pas, alors apre$- de-
„main neuf heures du matin, n’est-ce pas?

„Deus nobiscum.

„44, rue Neuve Saint-Augustin. Rastadt."

Mladi grof je prehitro zdelal svoj list. Po¬
zabil se je podpisati. Zaznamenoval je pač v pismu,
keteri dan ga je spisal: „Pariz, dne 2 ne pa,
keteri mesec in ketero leto.

Ker je pa bilo po nameri Božje Previdnosti
potrebno in važno, da je prava letnica natanko
zaznamenovana, zatorej Vladimir ne mogel dobiti
ni enega pisemskega zavitka v svoji gostivniški
izbi. Moral je tedaj zgeniti pismo po stari navadi,
tako da je mogla pošta pritisniti (kaker se vidi
na priloženem snimku) na sam popir pisma svoj

— 369

uredni in neoveržni poštni pečat, ki pričuje, kje,
ketero leto, keteri mesec, keteri dan in ketero uro
je bilo pismo dano na pošto: „ Pariš ;  — 5. po¬
biranje pisem;  — 2. vinotoka 622  (Pariš; —
5 P  levče; — 2 octobre 62.)

Pariška pošta pobira vpetič ona pisma, ki
jih veržejo ljudje v nabiravnice od poludveh do
poluštirih.

To je tedaj bilo 2. vinotoka 1862, praznik
svetih Angeljev varihov. Po vsem kerščanskem
svetu 1 ) je ponavljala katoliška Cerkev pri sveti
maši to obljubo Svetega pisma:

„To govori Gospod Bog: Glej, jaz bom po-
„slal svojega angelja, da bo hodil pred teboj, in
„da te bo varoval na potu in da te bo privel v
kraj, keterega sem pripravil ,“ 2 ) — To prero¬
kovanje se je takrat spolnilo na meni, ne da bi
bil zapazil.

Mejtem ko je pisal Vladimir pismo, keterega
smo ravnokar naveli in ponatisnili, sem jaz stopal
otožno po velikih Bulvdrzih, grede proti cerkvi
svete Magdalene. Ker nesem imel nič dela ves
popoldan, mi šine na misel, da bi šel pogledat,

') Kaker ve prijazni bravec, pri nas ne praznujemo
praznika Angeljev varihov 2. dne vinotoka, ampak tisto
nedeljo mesca velikega serpana ali kimavca, ki je naj-
bbžja pervemu kimavcu. Imenuje se Angeljska nedelja.

Opomnja prelagateljeva.

3 ) Rimski misalj,  2. vinotok, praznik Angeljev va¬
rihov. Mašni List.

— 370

če je v Parizu moj prijatel Fresinčški. Zato jo
zavijem po obrežju proti tistemu delu mesta, ki se
imenuje Gro - Kaju, kjer je prebivala njegova sestra.

Fresinčški je ravno prišel prejšnji dan ali
tisto jutro, in je bil v sprejemni izbi, ko stopim
predenj.

Precej me vpraša, kako je z mojimi očmi.

„Oh! moje oči neso nič boljše, in začel sem
se bati, da so izgubljene za zmirom."

„Pa zakaj ne poskusiš sredstva, ki sem ti ga
svetoval ?“ mi reče moj prijatel. „Nekaj mi daje
upanje, da bi ozdravel."

„Ne, ne!“ mu odgovorim, »povem ti, da ne-
mam veliko vere v tiste vode in tiste dozdevne
prikazni, čeprav jih naravnost ne tajim in ne po¬
bijam. Vse to je mogoče, priznam; pa ker nesem
preiskoval teh reči, zato jih ne morem ni terditi
ni pobijati: neso mi znane. Ob kratkem, nič kaj
me ne mika poskusiti pripomočka, ki mi ga
svetuješ."

„Tvoji izgovori so piškavi", me za verne. „Po
svoji veri moraš verovati in tudi veruješ, da se
lehko zgode take reči. Zakaj tedaj ne bi poskusil?
Kaj bi te to stalo ? Rekel sem ti, da ti to ne more
škodovati, ker je naturna voda, voda, ki je se¬
stavljena iz tistih tvarin kaker navadna voda. Ali
se ti že ne vidi čudno, da te jaz napotujem po
zdravje do Matere Božje, jaz, ki sem protestant?
Ze naprej ti povem: če ozdraviš, bo to strašen
dokaz proti meni."

37 L

Sestra Fresinčškega, vneta katoličanka, mi je
tudi prigovarjala Izpodbila sta mi vse razloge, s
keterimi sem se branil lurške vode.

„Naj pa bo!“ jima rečem naposled, „priznati
vama hočem vso resnico in vama odkriti skriv¬
nosti svojega serca. .Vere mi ne manjka; imam pa
pomanjkljivosti, slabosti, veliko siroščin, ki se
derže, Bogu bodi potoženo! najobčutljiviših strani
slabe moje nature. Čudež pa, kakeršen bi se utegnil
zgoditi na meni, bi mi naložil dolžnost, vse žer-
tvovati in posvetiti se; to bi bila strahovita od¬
govornost, in tako sem strahopeten, da se je bojim.
Zdravnika odpravim z nekoliko denarjem: če me
pa Bog ozdravi, kaj vse bo terjal od mene! To
je sramotno, kaj ne? Takšna je žalostna boječnost
mojega serca. Ali mislita, da mi vera omahuje?
ali menita, da se bojim, čudež se ne bi zgodil nad
menoj? Motita se; bojim se le, da bi se zgodil!“

Moj prijatel me je poskušal prepričati, da po
eni strani pretiravam odgovornost, po drugi pa
zmanjšujem.

„Sedaj nesi nič menj dolžan pobožno živeti,
kaker bi bil, če bi se čudež zgodil nad teboj",
me zaverne. „Sicer pa bi bilo ravno tako Božja
milost tudi to, če bi te zdravnik ozdravil, in tudi
potem bi se lehko oglasila tvoja tanka vest z
ravno tisto pravico proti tvojim slabostim ali
strastem."

Vsi ti dokazi se mi neso zdeli popolnoma
dobri; in Fresineški je najberže sam vedel, da je

372

njegovo dokazovanje samo navidezno: pa hotel
je za ta trenotek, bolj ko bolj pomiriti moj strah,
ki sem ga čutil tako živo, in me pridobiti za svoj
nasvet Precej drugi dan me je pa on sam spomnil
na tisto veliko dolžnost, ki jo je ravnokar sam
zmanjševal, da bi me pomiril.

Zastonj sem se upiral nadležnosti in sitnosti.
Naposled se vdam, ko sem bil že sit samega
pričkanja.

„Kaker hitro dobim tajnika", rečem Fresi-
nčškemu, „bom pisal v Lurd. Denes sem prišel
sam, in si ga nesem utegnil poiskati.“

„Bom ti pa jaz pisal!" vikne moj prijatel.

„Dobro tedaj! Jutri bova zajterkovala v ka¬
varni Fod; po zajterku ti bom narekoval pismo."

„Zakaj pa ne precej ?“ mi reče. „Pridobiva
en dan.“

Na mizi je bil popir in černilo.

Fresineški vzame pero.

„Le začni", mi reče, „pripravljen sem. Sedaj
pa najprej, keterega je denes ?“

„2. vinotoka", mu rečem.

Dne 2. vinotoka je pa praznik Angeljev va-
rihov! — Vjemalo se je z namero Božjo, da sva
pisala pismo lurškemu župniku ravno tisti dan ,
keteri je napisan na Vladimirovem pismu, ki smo
ga zgoraj podali fotografovanega. . . Zakaj ?

Tedaj začnem narekovati, in Fresinčški je
pisal:

- 373  —

»Pariz, 2. vinotoka 1862.

„ Častiti gospod župnik!

„Lurška voda dela čudeže, in ne boste se
„čudili, ako upam, da ga bo naredila tudi na
„meni. Dva ali tri mesce je že, odkar mi je vid
„močno oslabel, ne vem zakaj; pa dozdeva se mi,
„da zavoljo raznih skerbi in zavoljo prevelikega
„duhovnega dela. Nič več ne morem brati ali pi-
„sati, da ne bi začutil že pri pervih versticah jako
„velike utrujenosti, ki me ustavi v delu. Poprašal
„sem za svet v Parizu dva najimenitniša očna
»zdravnika, gospoda doktorja Demarja in gospoda
„Žir6-Tel6na; njijuna zdravila mi neso pomagala,
„in časih se mi celo zdi, da so mi škodovala.

„V tem žalostnem stanju Vas prosim, gospod
„župnik, da mi pošljete prej ko prej toliko vode
»iz lurške Jame, koliker mislite, da je potrebujem
„za svojo bolezen. Pripravljam se, da bom rabil
„vodo s čistim sercem, kakeršnega hoče Bog,
„preden nam nakloni kakšno tako veliko milost;
»in želim, da mi ta čudežna voda ne ozdravi samo
»oči, ampak da me tudi reši mnogotere dušne
>  „slepote, ki jo objokujem, ne da bi se je mogel
»znebiti.

„Hvaležen Vam bom, če mi z vodo vred po¬
šljete ono knjižico, ketero je dalo na svetlo
»tarbsko škofijstvo. Naznanite mi troške, ki jih
„boste imeli zavoljo mene, in znesek Vam pošljem
„s pervo pošto, ki se odpelje proti Lurdu."

26

— 374

„Sprejmite, gospod župnik, že naprej mojo
„zahvalo in zagotovilo mojega odličnega spošto¬
vanja.

„Tako je tedaj pismo spisano!“ reče Fresi-
„nčški. „Zdaj ti ne treba nič drugega storiti,
„kaker da se podpišeš.“

Vzamem pero in napišem svoje ime in svoj
napis:

„Henrik Laser.

Venska ulica, 95, v Parizu."

Pariš, 2 octobre 1862.

„Monsieur le Curč,

„L’ eau de Lourdes fait des miracles, et vous
ne serez point surpris que je vienne lui en de-
mander un de plus. Depuis deux ou trois mois
ma vue s’ est excessivement aftaiblie, je ne sais
par quelle cause; je suppose pourtant que c’ est
par suite de vives prčoccupations d’ ime et
d’ esprit. II m’ est devenu impossible de lire ou
d’ čcrire sans eprouver dčs les premieres lignes
une insurmontable fatigue qui m’ empeche de
continuer. I’ ai consulte k  Pariš les spčcialistes
les plus čminents, M. le docteur Desmares et
M. Giraud-Teulon; leurs remčdes ne m’ ont rien
fait et parfois meme il me semble qu’ ils ont
aggrave le mal

„C’ est dans cet čtat que je viens, Monsieur
le Curč, vous prier de m’ envoyer le plus tot

— 375 —

possible la quantitč d’ eau de la grotte de Lourdes
que vous jugerez nčcessaire pour ma maladie. Ie
me prčpare d en faire usage dans les dispositions
ou Dieu veut que nous soyons pour obtenir une
si grande faveur; et je souhaite que cette eau
privilegiee, en me rendant 1’ usage de mes yeux,
guerisse aussi plus d’ un aveuglement de mon ame
que je dčplore sans y pouvoir porter remčde.

„Ie vous serai reconnaissant, en me faisant
cet envoi, d’ y joindre la brochure publiče par
1’ Evechč de Tarbes et de m’ indiquer le montant
des frais que vous aurez faits pour moi et dont
je vous enverrai le remboursement par le retour
du courrier.

„Veuillez agreer, Monsieur le Curč, avec mes
remerciements anticipčs 1’ assurance de mes sen-
timents trčs respectueux.

„Henri Lasserre.

„rue de Seine, 95, & Pariš. “

Tu je snimek tega pisma, ki priča neoveržno,
kako bolan sem bil.

To pismo, ki ga je spisal Fresinčški, jaz pa
podpisal, je bilo precej oddano na pošto. 1 )

‘) Petnajst let pozneje, leta 1877., so našli po smerti
monsinjora Peramala, lurškega župnika, izvirnik tega
pisma mej njegovimi popirji in so mi ga vernili. Tako
dam zdaj lahko na svetlo vse besede, ki so bile v pismu
in ki sem jih bil že pozabil. Župnik Peramal je zapisal,
na verhu perve strani, povprek besedico „repondu“,  ki
pomenja, da je odgovoril na pismo.

26 *

— 376  —

Tako se je končal 2  vinotok 1862, in skriv¬
nostni praznik Angeljev varihov. Nebeški poslanci
so me izročili naravnost lurški Materi Božji in
so tako dosegli, kar so namerjali.

Drugi dan pride k meni v vas Fresinčški.

„Ljubi moj Laser", mi reče, „ker si se od¬
ločil za lurško vodo in ker odločno skušaš ozdra¬
veti čudežno, tedaj moraš storiti vse, kar je po¬
trebno, sicer bi ti spodletel poskus. Zatorej omoli
potrebne molitve; spovej se; uredi si dušno
stanje; ne pozabi na pobožnosti, ki ti jih naklada
tvoja vera. To je, kaker razumeš, neizogibno po-
trebno.“

„Imaš popolnoma prav“, mu odgovorim, „in
ne morem si kaj, da se ne bi ravnal po tvojem
nasvetu. Pa moram tudi spoznati, da si res čuden
protestant. Te dni si mi govoril o veri: denes mi
govoriš o verskih dolžnostih. Nalogi sva nena¬
vadno zamenila, in močno bi se zavzel, kedor bi
naju poslušal, tebe protestanta, in mene katoličana;
in, oh prejoh! ne morem si prikrivati, slabo bi
sodil o meni."

„Znanstvenik sem", mi odverne Fresinčški.
„In ker poskušava, hočem, da storiva vse, kar je
za to treba. Sodim tako, kaker če bi poskušal
pri fiziki ali kemiji."

Na svojo sramoto povem, da se nesem pri¬
pravil, kaker mi je svetoval tako modro moj
razumni prijatel. Ravno takrat sem imel hude
skušnjave in sem bil v jako slabem dušnem raz-

— 377  —

položenju: moja natura je bila močno vzburjena,
zbegana in nagnjena k hudemu.

In vender sem spoznal, da moram poklekniti
pred duhovnika! Ker pa nesem storil tistih ve¬
likih in hudih grehov, keterih se človek rad
znebi, sem odlašal od dne do dne. Človek se bolj
brani spovedi, keder je v skušnjavi, kaker takrat,
keder ga storjeni greh podere in poniža.

To pa zato, ker je težavniše, boriti se v
skušnjavah, kaker pa prositi odpuščanja, keder
je greh storjen. Gdo ne tega skušal ? ...

III.

Svoj čas sem razdelil mej Vladimira in Fre-
sinčškega. Pa čeprav sem prišel v Pariz zavoljo
pervega, sem se vender večkrat sešel z drugim.
Meni je bilo jako zoperno, kaker tudi Vladimiru,
da so mu ves čas pobrale dolžnosti, ki mu jih je
nakladala človeška družba.

„Preljubi moj!“ (tako me je navadno nago¬
varjal) „preljubi moj!“ mi reče, „kaker sveti Pavelj
sem: ne delam tistega, kar bi rad, in delam to,
kar se mi studi. Resnično, rad bi preživel ves
svoj čas pri vas, rad bi nekoliko skušal veselje
prijatelstva; sedaj pa zapravljam in izgubljam ve¬
čino svojega časa z nekimi malomarniki, mej kete-
rimi je tudi nekaj takih, ki me strašno dolgočasijo.“

„To je radost sveta“, mu. odgovorim enkrat
smehljaje. „Po mnenju mojega prijatela Fresi-

378  —

nčškega je ta radost navadno to, da se hodimo
dolgočasit k ljudem, ketere tudi mi dolgočasimo/ 1,

„Kedo pa je ta vaš prijatel Fresinčški?“

„To je človek, ki ima veliko duha, stokrat
več kaker jaz in skoro toliko kaker vi. Ima
živahen in bister um, in izverstno serce, ki išče
resnice."

„Resnice išče? ali je še nema?"

„Nema je še popolnoma, pa je išče. On je
protestant ali prav za prav navaden modroslovec.
Ali hočete, da vas seznanim ž njim? Če se ne
motim o vajunih naturah, bi vi dva jako ugajala
eden drugemu."

„Ne mogoče, preljubi moj! Jaz le popotujem
skoz Pariz, in tu se šibim pod težo vednega ob¬
iskovanja. Če je vaš prijatel tak, kaker pravite,
bi imel od njegovega znanja samo ta dobiček, da
bi čutil eno žalost več pri odhodu . . .“

„Kaj pa, preljubi moj“, povzame Vladimir,
„ali ne bi mogli priti v Rim, dasi imate bolne
oči? Ondi bi lahko dobili kakega tajnika."

„Oh! ljubi moj Miro, kako bi to želel, in
kako rad bi hotel zopet začeti prijazno življenje,
kakeršnega sva imela zadnjo zimo! Pa ta želja,
oh! ne druzega, kaker lepe sanje! . . . Da, sanje!
ako se ne zgodi čudež, kakeršnega mislim prositi
Mater Božjo, po nasvetu, ki ga mi je dal Fre-
sinčški."

„Kako! ali neste rekli, da je vaš prijatel
protestant ? “

— 379  —

,,Rekel/

„In on vara daje tak svet?“

»On/

Povem mu, kaj namerjam poskusiti, in se mu
priporočim v gorečo molitev.

Vladimir je vedel, da so čudeži redki; in
dasi je bila njegova pobožnost velika in njegova
vera živa, se mu je vender videlo da ničkaj ne
pričakuje čudeža, ki sem ga namerjal izprositi
od lurške Matere Božje. Glas o Marijinem pri¬
kazovanju v Jami masabjčlski in o čudežih, ki
so se že ondi zgodili, se še ne takrat razletel po
vsem svetu, da bi bil zbudil v vseh narodih za¬
upanje do lurške Matere Božje. Romarji se še
neso oglašali v Lurdu v večih skupinah, dasi je
želela Mati Božja, naj bi prihajali v procesijah.
Se le nekaj let pozneje so se začele vzdigovati
množice, ki sedaj hite proti slavnemu studencu.

IPocjlaVj© III.

Delovanje Božje.

I.

Tako mine tjeden dni, in Vladimir se verne
v Rim.

Fresinčški me je vprašal vselej, keder me je
zagledal, če še nemam nič glasu o lurški vodi.
Pismo lurškega gospoda župnika mi kmalu na-

— 380

znani, da je oddana na pošto čudežna voda in da
jo dobim v kratkem času.

Zeljno sva pričakovala lurške vode. Pa kedo
bi verjel? jaz sem se veliko manj zmenil za to,
kaker pa moj prijatel protestant.

Dne 10. vinotoka 1862, petek, sem zjutraj
pričakoval Frešineskega v Palč-Roajdlu, 1 ) v Orle¬
anski galeriji. Imela sva skupaj zajterkovati. Ker
sem prišel prej kaker on, sem ogledal prodajav-
nice v galeriji, in sem prebral na oknu knjigarja
Dantfja dve ali tri naznanila novih knjig. To je
bilo dosti, da so se mi grozno utrudile oči. Tistih
velikih čerk. še pogledati nesem mogel, da ne bi
začutil neznanske utrujenosti. Ta mali slučaj me
je jako užalostil, ker mi je dal zopet spoznati,
kako močno sem bolan.

Popoldan sem narekoval nekaj pisem Fresi-
nčškemu; in ob štirih sem se vernil od njega
proti svojemu stanovanju.

Ravno ko sem hotel stopiti na stopnjice, me
pokliče vratar.

„Po železnici je prišel majhin zabojček za
vas“, mi reče.

Pokaže mi majhin zabojček iz belega lesa,
na njem je bil zapisan moj napis in pa te besedi:

‘) Palž-Roajal je grad, ki si ga je dal zidati zna¬
meniti kardinalj Rišliž za svojo osebo. Ob svoji smerti ga
je podaril kralju. Pri gradu je nekaj staveb, ki se ime¬
nujejo galerije, kjer so gostivne in prodajavnice.

Opomnja prelagateljeva.

381

„Naturna voda", ki ste bili namenjeni gotovo za
mitnico.

Bila je lurška voda.

Močno me pretrese; pa nesem dal nič spo¬
znati.

„Ze dobro", rečem vratarju: „precej pridem
po zabojček."

In odidem spet iz hiše ves zamišljen. Nekaj
minut sem se sprehajal po cesti. Jako sem bil
vznemirjen.

„Stvar postaje resna", sem mislil sam pri
sebi. „Fresinčški ima prav: pripraviti se je treba.
Dokler si ne očistim vesti, res ne morem prositi
Boga, da bi me čudežno ozdravil. Tako velike
milosti ne morem sprositi, dokler imam v sercu
toliko prostovoljnih slabosti. No, najprej se mo¬
ram sam potruditi za ozdravljenje svoje duše,
potem še le ga bom prosil, da mi ozdravi telo!"

Premišljevaje te imenitne reči, jo zavijem
proti hiši svojega spovednika gospoda Ferdna
Misčlskega, ki je stanoval blizu tam kaker jaz.
Bil sem prepričan, da ga dobim: zakaj bil je
petek, in ta dan je doma.

Res je bil doma, pa veliko ljudi ga je že
čakalo v njegovi predizbi, in ti so imeli, kajpada,
opraviti svoj posel prej kaker jaz. Poleg tega je
prišel nenadoma eden njegovih sorodnikov. Slu¬
žabnica njegova mi pove vse to in mi reče, naj
pridem zvečer, po njegovi večerji, nekako proti
sedmem.

382  —

Vdam se.

Ko pridem na prag hišnih vrat, obstanem.
Nekaj čudnega mi pride v dušo. Veliko posvetnih
misli me je spreletavalo. Tudi hudobni duhovi so
delovali. Nesem se mogel odločiti, ali bi šel nekam
na obisk, kamer me je vleklo, ali bi se vernil
domov molit. Moje nagnjenje me je jako vleklo
k razmišljenosti, mejtem ko me je k zbranosti
priganjal neki očetovski in svet glas, glas, ki se
mi je videl slab samo zato, ker se navadno nesem
zanj zmenil.

Dolgo sem omahoval . . . Naposled zmaga
dobri duh, in se vernem proti Senski ulici.

Vzamem pri vratarju mali zaboj in priloženi
spisek o prikazovanju Matere Božje v lurški Jami.
Hitro stopam po stopnjicah.

Pridem v izbo, pokleknem k postelji in molim,
dasi nesem bil vreden povzdigniti svojih oči proti
nebu in govoriti z Bogom.

Potem vstanem. Ko sem bil prišel v izbo,
sem postavil zabojček in knjižico na peč. Nepre¬
nehoma sem pogledoval zabojček, ki je bila v
njem skrivnostna voda, in zdelo se mi je, da se
ima zveršiti nekaj imenitnega v tej samotni izbi.
Bal sem se dotekniti z nečistimi svojimi rokami
tistega lesa, ki je obdajal blagoslovljeno vodo;
po drugi strani me je pa neznansko gnalo, da bi
bil odperl zabojček in prosil zdravja še pred
spovedjo, ki sem jo mislil opraviti zvečer. Ta
notranja borba je trajala dosti dolgo, pa ne

— 383  —

vem natanko koliko časa; končala se je z mo¬
litvijo:

„Res, moj Bog", zdihnem, „siromašen grešnik
sem; nesem vreden, glasu povzdigniti k tebi in
dotekniti se stvari, ki si jo blagoslovil. Pa ravno
ta moja velika siroščina te mora nagniti k usmi¬
ljenju. Moj Bog, poln vere in zaupanja se obračam
na te in na sveto Devico Marijo; in iz globočine
vpijem k tebi. Drevi se bom spovedal svojih
grehov služabniku tvojemu; pa vera moja ne
more in noče čakati. Odpusti mi, Gospod, in
ozdravi me. In ti, Mati usmiljenja, pomagaj ne¬
srečnemu svojemu otroku!"

Ko sem se tako oserčil, priporočevaje se
dobrotljivemu Bogu, še le potem sem se upal
odpreti mali zabojček. V njem je bila skerbno
zadelana steklenica čiste vode.

Izderem zamašek. Vlijem vode v skodelico,
odprem omaro in vzamem pertič iz predala. Jako
skerbno sem delal te preproste priprave, ki so
imele na sebi, kaker se še spominjam, neko skriv¬
nostno slovesnost, ki je pretresavala mene samega,
ko sem hodil po izbi sem ter tja. V tej izbi nesem
bil sam: gotovo je bil pri meni Bog. pa ne samo
Bog, ampak tudi presveta Devica, ki sem jo klical
na pomoč.

Živa in goreča vera mi prešine dušo.

Ko vse pripravim, zopet pokleknem.

„0 sveta Devica Marija, usmili se me in
ozdravi me telesne in dušne slepote!"

— 384  —

Ko izrečem te besede, tedaj si začnem dergniti
jako zaupljivo oči in čelo s pertičem, ki sem ga
bil namočil v lurški vodi. Nesem se umival pol
minute.

Pa kedo more razumeti, kako sem osopnil,
rekel bi skoro, kako sem se ustrašil! Toliko da
sem se dotaknil oči in čela s čudežno vodo, že
sem začutil, da sem ozdravel, v trenotku, naglo,
ne polagoma. Bolj tega ne morem dopovedati,
kaker če rečem, da je bilo moje ozdravljenje tako
hitro, kaker blisk, ki se posveti v oblakih.

Čudno nasprotje v človeški naturi! Malo po¬
prej sem verjel veri, ki mi je obetala, da bom
ozdravel; sedaj pa nesem mogel verjeti očem
svojim, ki so mi zatcrjevale, da sem ozdravel!

Ne! nesem verjel svojim lastnim čutilom, in
moja nejevera je bila tolikšna, da sem storil
Mojzesovo napako. Dvakrat sem udaril po skali.
Se sem molil in še sem si umival oči in čelo, in
se nesem upal prepričati o svojem ozdravljenju.

Pa nehal sem dvojiti, ko mine deset minut,
in zopet začutim v očeh vse življenske moči.

„Ozdravljen sem!“ zavpijem.

Stečem proti svoji knjižnici, da bi vzel kake
bukve in jih bral. . . Nagloma obstojim:

„Ne! ne! ta trenotek ne smem brati kakeršnih-
koli bukev! . . .“

In potem vzamem s komina spisek o prika¬
zovanju lurške Matere Božje, ki je bil pridejan
vodi. To se je gotovo tudi spodobilo.

— 3S5 —

Preberem sto štiri strani brez prenehanja in
brez najmanjše utrujenosti. Pred dvajsetimi mi¬
nutami nesem mogel prebrati treh verst.

In če sem moral prenehati na sto četerti
strani, je bilo to vzrok, ker je do šestih zvečer
manjkalo le še petindvajset minut, in otovre,
10. vinotoka, je že skoro noč v Parizu. Ko za¬
prem knjižico, so že prižigali luč po prodajav-
nicah tiste ulice.

Zvečer se spovem in razložim čast. gospodu
Ferdnu Misdlskemu, kolikšno milost mi je ravno¬
kar storila presveta Devica. Dovolil mi je iti drugi
dan k svetemu obhajilu, da bi zahvalil Boga in
da bi se uterdil v sklepih, ki mi jih je moral
zbuditi tak čudež v sercu.

II.

Kaker sem že prej povedal, je odšel Vladimir
iz Pariza.

Kako čudovite nasledke imajo razni dogodki!
Ker je moral iti Vladimir skozi Pariz, vračaje se
iz velike vojvodine bddenske, sem prihitel iz
daljnih krajev, da ga vidim. Ke me Vladimir ne
bi bil privel v Pariz sč svojim popotovanjem, bi
bil ostal v Perigčru, in nikedar ne bi imel sč
svojim starim prijatelom Fresineškim onega raz¬
govora o lurški vodi, ki je imel tako nenavadne
nasledke. Pa to še ne vse!, Ke bi bil jaz dobil
Vladimira na dan svojega prihoda, 2. vinotoka,

386  —

o poludveh v gostivni Rastadt; in ke le ta ne
bi bil izginil ravno tisti trenotek iz hiše, da se
sprehaja kakih dvajset ali trideset minut: še na
misel mi ne bi bilo prišlo, da bi bil šel v vas k
Fresinčškemu, ki me je pregovoril, da sem se
obernil do lurške Matere Božje; — ob kratkem
rečeno, jaz bi bil gotovo pustil, da bi bil minil
trenotek milosti Božje in nebeške prilike.

Tukaj moramo posebno opomniti, da je
2. vinotoka, po katoliškem koledarju, vesoljni
praznik Angeljev varihov, in dan njihove največe
moči, ki jo imajo do nas ljudi!. . .

Prav res, kako previdno so bile urejene vse
te zveze, ki se tičejo mojega ozdravljenja; kako
nenavadno so bile zbrane vse podrobnosti; kako
dolgo in polagoma so se pripravljale okoliščine,
da me privedejo do čudeža; kako lepo so bili
sklenjeni vsi prigodki in kako stanovitno so pri¬
pravljali pot mojemu ozdravljenju; kako skerbno
so bile pripravljene ure in minute; kako čudno
je bil odbran dan za tisti razgovor, keteri je imel
premagati mojo uporno voljo!

Kedor vse to premisli, mora izprevideti, da
je tu delovala jako izurjena in materinska roka
nebeških poslancev, angeljev varihov, ki posegajo
nevidno v življenje in delovanje ljudi.. .

Res, o moj Bog, vsaki veren človek lahko
spozna na pervi pogled, da me je roka angeljev
varihov vodila na potu do čudeža; — ali si pa
imel, o Gospod, pri mojem čudežnem ozdravljenju

— 387  —

samo ta namen, da si mi storil telesno dobroto,
in ali nesi imel pri tem tudi kakega drugega na¬
mena in kakih drugih skritih namer, o keterih
moj duh takrat še ne mogel imeti nobene slutnje?

I°ocjlav"jo IV.

S o 1 č m.

I.

Ko sem ozdravel, sem si umival oči z lurško
vodo še dva dni in sem kazal svojo hvaležnost
s tem, da sem molil kake molitvice. Pa polagoma
sem začel soditi, da je izverstno zdravje mojih
oči kaker kakšna za zmirom dobljena reč, kaker
kakšna dobrota, ki je moja last in ki ne zahteva
nič več ni dolgega zahvaljevanja ni vednih mo¬
litev. Ker sem šel k spovedi in k svetemu ob¬
hajilu, me je obletela kmalu ta misel, da je s tem
že poravnan ves moj dolg, in sem se povernil v
svojo prejšnjo mlačnost... Ko sem imel v lasti
popolno dobroto, sem začel postajati nehvaležen
proti nebeškemu Dobrotniku.

Peti dan po svojem ozdravljenju, 15. vinotoka,
sem šel popoldan nekam v vas, kjer sem ostal
dosti dolgo. Ko smo se razgovarjali jako živahno,
mi pride iz globočine serca kaker kak hudoben
sopar, in se me lati skušnjava, da bi povedal reči,
o keterih bi bil moral molčati.

— 388

Ta trenotek se spomnim tako čudovite mi¬
losti, ki mi jo je naklonil Bog pred malo dnevi:
„Nesrečnež!“ sem mislil, „ali boš sedaj Boga žalil
premišljeno ? u

Mejtem ko sem še vedno govoril, se je bil
boj v moji zbegani duši, skrit in strašen boj.
Čednost in pregreha ste me vlekli, vsaka na svojo
stran, z enako silo. Keder sem imel spregovoriti
ali zamolčati kako besedo, se je vnel v meni ne¬
viden in razkačen boj mej angelji varihi in hu¬
dobnimi duhovi. — Zgodovinarji nam popisujejo,
da ste se tako časih borili dve sovražni kerdeli
z vso silo za kako na pol poderto gumno, 1 ) za
kak pust grič ali za kak gaj, in da je usodo dveh
velikih narodov odločila zmaga, dobljena na takem
prostoru, ki je bil na videz tako majhin, tako
malo vreden in tako slab. V neki glavni bitki,
ki jo je bojeval Napoleon (ne vem več, kje) je
bilo vse zavisno od tega, če dobi v roke mlin,
ki so bili v njem sovražniki. Njim pustiti mlin,
bi bilo toliko, kaker izgubiti cesarstvo. Ta mlin
jim vzeti, je bilo toliko, kaker premagati svet.

Takšen je bil strašni boj, ki je takrat divjal
v moji duši. Keder sem imel izpregovoriti ali za¬
molčati kako besedo, so se steple vse nebeške in

‘) Gumno je poslopje, kjer se žito mlati. Takemu
poslopju pravijo na Oblokah na Notranjskem „skedlnj“
(gen. skedinjži), kar je iz nemščine: scudin; na Dolenjskem
pa ,.pod“, ki je tudi nemška beseda: Boden.

O pomit j a prelagateljeva.

— 389  —

peklenske moči na zapertem bojišču mojega serca.
In moja volja, ki gospoduje se seboj in z vsem,
moja neodvisna volja je bila mirna, dasi me je
vest zbadala na Božje povelje in dasi je v meni
razgrajala strast, ki jo je podkuril hudobni duh;
moja prosta in mirna volja je lahko prisodila
lehko zmago, komer je hotela.

To zmago sem naklonil strasti svoji, in sem
bil tako malopriden, da sem odpodil Boga. Spre¬
govoril sem.

Boj je trajal dolgo časa. Moja napaka ne iz¬
virala iz kakega iznenadenja, iz kake prenaglje¬
nosti in nepremišljenosti. Storil sem jo hladno in
premišljeno. Vedel sem, kako je gerda. Pa hotel
sem jo storiti.

II.

Čudežno moje ozdravljenje, h keteremu je
tako naravnost pripomogel Fresinčški po Božji
Previdnosti, je moralo posebno osopniti človeka,
ki ima toliko duha, kaker on.

Obžalujem, da mi razlogi obzirnosti in spo¬
dobnosti branijo, tukaj se ustaviti za trenotek, da
bi pogledal le tega prijatela svoje mladosti, kako
premišljuje o čudežu, ki se je zgodil pred nje¬
govimi očmi ... Žal mi je, da moram govoriti
samo o sebi.

Vender pa moram popraviti neki dogodek,
ki se je pozneje razglasil in ki so ga poročali
časniki precej nenatančno.

27

— 390 —

Čez malo dni po mojem čudežnem ozdrav¬
ljenju zaželi Fresineški spoznati nekega izverstnega
redovnika, o keterem sem mu velikokrat pripo¬
vedoval: slavnega Geranžerja, opata solčmskega.')
Večkrat sem bil gost pri benediktincih po cele
tjedne in po cele mesce, in častiti opat mi je bil
očetovsko dober. Bil sem ves srečen, ko sem
imel k njemu privesti in mu predstaviti gospoda
Fresinčškega in njegovo gospo.

Odidemo iz Pariza sredo večer, 15. vinotoka.

Mej stavbami solčmske opatije je tudi nekak
stolp, pripravljen za obiskovavce, v keterem sem
stanoval, keder sem prebival pri benediktincih.
Tudi sedaj so mi odločili navadno mojo izbo.
Moj prijatel pa ne mogel stanovati z gospo svojo
v stolpu, ker prepoveduje redovniško pravilo,
sprejemati ženske v zaperte samostanske prostore.
Pa gospod Geranžčr ne hotel privoliti, da bi bila
šla v kako gostivno. Sprejme ju pod streho v
neki zunanji hiši, ki je samostanska last. Kaker
je ukazal, so jima prinašali jed vsak dan.

Pater opat je imel ž njima dolge pogovore.
On je očaral njiju, in ona dva njega. Fresineški
se je silo čudil visokim mislim, čudoviti učenosti,
ljubeznivi preprostosti in postrežljivosti tega me¬
niha, ki je bil neki tako oster proti sebi, tako

*) Soldm, vas v sarskem departmantu, ima 849 pre-
bivavcev in imeniten benediktinski samostan, ki ga je pa
vlada zaperla leta 1880 v imenu slobode.

Opomnja prelagateljeva.

391  —

natančen, in tako nepremičen v svoji pravi veri.
Čeprav sem mu natančno popisal, kakšen je
Geranžčr, si je vender mislil, da mora to biti kak
terd prenapetež, ki hoče vsiliti svojo vero drugo¬
vercem; nasproti je pa sedaj videl, da opat lju¬
beznivo prenaša in tankovestno spoštuje menjenje
in prostost drugih ljudi.

Ko je sprejel moj stari prijatel samostansko
gostoljubnost, je sicer mislil, da mu ne bo treba
živeti po vseh pravilih te nove Tebdjide ; vender
je pa pričakoval, da se bo moral, kaker samo¬
stanski gost, vsaj mesnih jedi zderžati o nekih
dneh po zapovedi katoliške Cerkve. Drugi dan
po prihodu, petek, dobi pa na mizo za zajtrek
pečenega piščanca . . . Pater Geranžčr stopi v izbo.
ko je bil končan zajtrek, in Fresinčški mu pove,
kako se je začudil, da je dobil tako jed na tak
dan na tem kraju, kjer je prebival.

„Zapovedi Cerkvene vežejo samo tiste, ki so
v Cerkvi", mu odgovori starček, prijazno smeh¬
ljaje; „in če sta tudi postala moja gosta, vender
živita tako, kaker da bi bila doma. Ukazal sem
mesno pripraviti za vaju, kaker bi bila tudi vidva
naredila v svoji lastni hiši.. .“

Kaj je občutilo serce gospoda Fresinčškega
v Solčmu? Kakšne misli so obletavale le tega
mojega prijatela, ko se je pomenkoval zaupljivo
se starim menihom benediktincem? Zakaj ne šel
nekoliko naprej po oni poti; na ketero ga je prič

27 *

— 392 —

vel Bog, kaker se mi je videlo ? Kaj se je godilo
v njegovi duši? To je njegova skrivnost in skriv¬
nost Božja. Nemam pravice povedati, kar vem.

Ko zapustita moj prijatel in njegova gospa
samostansko hišo, da se odpeljeta v Bordčz, je
šeptal gospod Geranžčr te besede:

„ Veter pihlja , kjer hoče!' 1 ')  Treba je moliti
in čakati.“

Vernimo se nekoliko nazaj.

III.

Napako, o keteri sem govoril malo poprej,
sem storil ravno tisti popoldan, preden sem se
odpeljal iz Pariza v Solem . .. Hitro me začne
vest gristi. Pripravljal sem se, da bi se spovedal
svoje slabosti častitemu opatu benediktincu. Pridem
v samostan in spim nekoliko ur. Ko se zbudim,
zapazim, da mi stopi nagloma pod obervi in v
trepavnični osi tista dobro znana teža, ketero sem
čutil v svoji strašni bolezni in ketere me je Mati
Božja rešila pred šestimi dnevi. To še ne bila
moja prejšnja bolezen, zakaj vid mi je ostal bister
in ne bil nič oslabljen; toda ta stanovitna teža je
bila kaker opomin, kaker grožnja, kaker roka
Božja, ki je stegnjena proti meni in pripravljena
udariti: to je bilo znamenje iz nebes, ki mi je-
govorilo: „Varuj se!“

‘) Janez 3, 8.

— 393

Ustrašim se. Mislil sem na svojo napako, na
svojo malopridnost, na svojo nehvaležnost, in
vedel sem, zakaj je to prišlo nad me.

„Ljubi moj Henrik“, si rečem v mislih in po
domače, »ljubi moj Henrik, to si pošteno zaslužil.,,

IV.

Mejtem ko sem bil v tem stanju, in ko je
odšel moj prijatel Fresineški se svojo ženo iz
opatije, kjer sem jaz ostal še tjeden dni, dobim
pismo od častitega patra Gratrfja ... Le ta gospod
je slišal praviti o mojem čudežnem ozdravljenju,
zato mi je pisal ves ginjen in me vprašal, če
sem res ozdravel in kako se je to zgodilo. Nje¬
govo pismo je bilo oddano na pošto v Turzu.

V odgovoru sem mu popisal ob kratkem vse,
kar se mi je bilo zgodilo: kako me je čudežno
ozdravila lurška Mati Božja; kako hitro sem po¬
zabil na prejeto dobroto; kako sem se pregrešil
z govorjenjem, in kako mi sedaj pravični Bog
grozi s kaznijo.

„Vender pa“, sem pristavil, »to ne druzega
»kaker grožnja, ki ne nič zmanjšala mojega res¬
ničnega in popolnega ozdravljenja. Res, lehko
5; berem ali pišem po cele ure, brez kakega na-
„pora, brez kake težave in brez kake utrujenosti,
»tako pri luči, kaker po dnevi. Samo na gorenjem
5 ,delu trepavnic imam sedaj neko zoperno težo,

394 -

„ki se vidi, kaker da je vedno pripravljena pasti
„na oko, in to me neprenehoma straši, kaker si
„lahko mislite. Ob kratkem rečeno, vedno sem v
»nevarnosti, kaker Damoklej ') Nič se ne spre¬
menilo, in vse se je spremenilo. Kraljevsko ko-
„silo ne prikrajšano niti za eno jed; toda nad
„glavo čutim meč, obešen za tanko nit, ki se bo
»pretergala, če se povernem v greh. — Nesem
„vzel se seboj na pot lurške vode Keder se po-
,.vernem v Pariz, še le tedaj si bom mogel umivati
„trepavnice se sveto vodo, prosč Mater Božjo,
„da se me usmili še enkrat Prosite jo, da me
„usliši.

„Ker ste pa to trenotje v Turzu, moj ljubi
„in dobri pater, bom naredil ovinek do Vas po¬
jutrišnjem, ko se bom vračal v Pariz, in Vam
„bom jako natančno razložil vse, kar sem Vam
„sedaj popisal z malo besedami. “

Dva dni pozneje sem se res ustavil v Turzu
za toliko časa, koliker sem ga imel do odhoda
druzega vlaka, in sem šel po obrežju Lodra na

‘) Damoklej je živel okrog leta 380 pred Jezusovim
rojstvom. Bil je dvorjan Dijonizija Trinoga, čigar srečo
je vedno hvalil. Dijonizij mu je dal okusiti to srečo.
Oblekel ga je v kraljevsko obleko in posadil na mizo, ki
je bila obložena z najboljšimi jedmi. Sredi pojedine mu
veli Dijonizij pogledati kvišku. Pogleda in vidi, da mu
visi nad glavo meč, obešen za žimo. Preplašen zbeži. Spo¬
znal je, da sreča knezev ne prevelika.

Opomnja prelagateljeva.

- 395

grič, po keterem se pride v poletensko hišo ora-
torijancev. —

Častiti pater Gratrf se je pomenkoval z menoj
dolgo časa, in v pogovoru izreče nekako slučajno
ime gospoda Dipčnta.

„Dip6nt!“ viknem: „saj res, ta gospod pre¬
biva v Turzu! Kako, od davi sem že tukaj, in še
na misel mi ne prišel ta nenavadni človek? Res,
denes ne zamudim prilike, da ne bi ž njim go¬
voril. Kje stanuje ?“

„V ulici Svetega Štefana, 10.“

Krenem jo tedaj proti tej ulici, ki je blizu
stolne cerkve.

Ena sama beseda zadosti, da razložim, zakaj
sem tako hitel. Gospod Dipčnt je neki dobil od
Boga dar čudežev. Samo mazilil je bolnike s ču¬
dežnim oljem, in v njegovi hiši, ki jo je blago¬
slovil Bog, so se po čerki spolnjevale besede
svetega Evangelija in pa prerokovanje Izaijevo:
„ Slepi spregledujejo , hromi hodijo , gobavi se
očiščujejo, gluhi spreslišujejo. u  J )

IPocjlaVj© V.

Slika Svetega Obličja Jezusovega.

I.

Gospod Dipčnt je bil doma, ko stopim v hišo.
Reko mi, malo počakati v dosti veliki izbi, ki je

') Mat. 11, 5. — Izaija 35, 5. 6.

— 396

pri tleh. Ko so me šli naznanjevat hišnemu
gospodarju, začnem nekako nehotč ogledovati, kar
je bilo okrog mene. Pohištvo je bilo preprosto;
tu in tam so visele na zidu obljubne podobe. Na
mizi, pri keteri je delal Dipčnt, je bilo polno po-
pirja. Poleg nje je stal nekak puljt, na keterem
je ležala velika odperta knjiga. Spoznal sem Sveto
pismo. Pa to, kar je najbolj nase vleklo moje
oči in moje misli, je bila slika Svetega Obličja,
ki je visela nad pisavno mizo in ki je kazala
takšen obraz Jezusa Kristusa, kakeršen se je
vtisnil, na dan njegovega trpljenja, na Veronikin
pert. Pred tem Svetim Obličjem je gorela sve-
tiljka, ali prav za prav ponočna lučnica. Prijazna
svetloba je plavala po čistem olju, ki je bilo v
stekleni čaši.

Vrata se odprč in gospod Dipont stopi v
izbo. To je bil velik in lep starček, star kakih
šestdeset do petinšestdeset let, berdak in krepak.

Pogledam ga z neko pobožno radovednostjo.

Ta človek, ki je ozdravil toliko bolnikov in
pomagal toliko siromakom, je bil videti na pervi
pogled nekam oster. Obraz njegov je bil vzvišeno
častitljiv, da ga je moral vsaki spoštovati, in
resen, da se ga je človek tudi nekako bal. Oči
so mu bile lepe, mirne in mogočne, in obenem
žive in bistre, toda velike in goste obervi so jih
delale nekam hude in ostre, če se prav spominjam.

Imel je ličen, pa nekoliko velik nos, jako
lepa usta, široko in visoko čelo, ki je bilo silo

397  —

pravilno in res krasno; in vse to je dajalo temu
starčku kraljevo znamenje oblasti.

Ta mogočni človek je stal pred menoj.

Skušal sem premagati svojo zbeganost.

„Prišel sem“, mu rečem, „samo zato, da vas
spoznam. To sem zaželel, ker sem slišal praviti
o čudovitih dogodkih in o čudežih, ki se bajeda
tukaj gode.“

„Res, gospod", mi odgovori z nekim nepo¬
pisnim glasom in nekako po domače, kaker znajo
govoriti le prijateli Božji; „res, gospod, zdaj je
že enajst let, odkar je začel Jezus delati čudeže
v tej izbi, pred to sliko Svetega Obličja. Izbral
je hišo malopridneža, kaker sem jaz, da ne bi
nobeden nvogel prisojati teh ozdravljenj člove¬
škemu zasluženju, in da bi pokazal jasno, da je
samo On tisti, ki vse to dela.“

Toliko da mi je začel tako govoriti o Božjih
rečeh, že se spremeni njegov resni obraz, kaker
se spremeni podoba prirode in kaker se poraz-
gube merzle nočne megle, ko se prikaže majniško
solnce izza hribov.

Z obraza mu zgine tista resnost, ki me je
preplašila za trenotek. Gospod Dipčnt je govoril
dobroserčno in zaupljivo. Bil je ljubezniv kaker
starček in preprost kaker otrok. Na njem je bilo
le še malo videti one zapovedljive oblasti, ki me
je osopnila od začetka. Vsa ona moč se je spre¬
menila v ljubeznivost. Ko mi .je govoril o Bogu,
je oživel njegov merzli obraz in je dobil odsvit

— 398

nebeške dobrotljivosti. To je bilo tako, kaker
da bi se ostri Jožef Mčstrski *) spremenil v dobrot¬
ljivega Vincenca Paveljskega 2 ); kaker da bi se
nagloma sprevergla ostra pravičnost v ljubeznivo
dobrotljivost. Res, ko sem videl, da je stopil pred
me postavni in častitljivi starček, sem si rekel:
„To je pravičnik." Sedaj sem si pa rekel: „To
je svetnik."

Vprašam ga: „Kako so se pa začeli ti čudeži?
O tem ne vem drugega, kaker kar sem slišal
praviti, ljudska govorica pa ne vselej po vsem
zanesljiva."

„Nikoli ne bi bil pričakoval", mi odgovori
„da bi kedaj postala romarsko mesto le ta moja
sprejemna izba, kjer sva, in da bi se tukaj godili
neštevilni čudeži. Pa je že bila volja Božja!"

Pri teh zadnjih besedah se mu glas lahno
strese. Potem mi reče:

„Leta 1851., cvetno nedeljo, sem se razgo-
varjal z materjo prijorko karmeljčanskega samo¬
stana. Ravno tisti dan je dobila iz Rima deset
slik Svetega Obličja. „Če želite", mi reče,
„vzemite tiste, ketere hočete."

‘) Jožef Mčstrski, znamenit francoski pisatelj, je bil
oster človek, kaker se vidi iž njegove slike in iž njego¬
vih spisov. Živel je od leta 1754 do leta 1821.

Opomnja prelagateljeva.

•j Sveti Vincenc Paveljski, velik dobrotnik terpečega
človeštva, se je močno ločil od Jožefa Mesterskega: bila
ga je sama dobrotljivost, ljubezen in usmiljenje. Živel je
od leta 1576 do leta 1660. Opomnja prelagateljeva.

— 399  —

„Vzamem dve, eno za se, drugo sem odločil
za pobožnost vednega češčenja.

„Drugi dan, veliki ponedeljek, sem hotel
precej dobiti okvir za to častitljivo sliko, pa
delavec mi ga ne mogel prej narediti kaker sredo
zjutraj.

„Potem obesim sliko nad to pisavno mizo,
tako, kaker jo še sedaj vidite.

„Ko jo ogledujem, se zbudi v meni nekako
zapovedljivo čustvo, in si rečem: „Ali sme ta
slika Svetega Obličja Jezusovega viseti veliki
tjeden na očitnem mestu v hiši kakega kristjana,
da se ji ne bi dalo kakšno zunanje znamenje spo¬
štovanja, češčenja in ljubezni ? .. . Nikaker ne!“
— In tedaj mi pride na misel, da bi prižgal to le
svetiljko. To tudi precej storim.

„Vender pa ne izgubi strah pred ljudmi ni¬
koli svoje pravice do naše uboge nature. Toliko
da sem prižgal luč, že sem se povpraševal jako
strahopetno: »Kaj pa porekč ljudje?“ V tej izbi
sem sprejemal osebe, ki so hotele z menoj go¬
voriti; v tej izbi je moja pisarna; in mislil sem
ves v skerbeh, da me bo vprašal vsaki, kaj po¬
meni ta luč o belem dnevi.

»Premišljeval sem dolgo časa, kaj bi na to
odgovoril. Naposled sem našel odgovor, ki mi
je bil po volji. „Res“, si rečem, „ta le bo dober.
Če me bo kedo vprašal, čemu gori ta luč o belem
dnevi, mu porečem: »Ta luč ima namen, opomniti
one, ki opravijo pri meni svoj posel, zavoljo ke-

— 400  —

terega so me počastili, da naj govorč samo o
Bogu, ali pa naj odidejo."

„Tisti in naslednji dan mineta, ne da bi mi
kedo stavil vprašanje, ki sem ga pričakoval. Ne-
keteri se neso zmenili za to svetiljko; drugi so
razumeli, kaj pomeni luč, in so mi priterdili.

„Veliki petek pa odpre naglo vrata moje izbe
neki tergovski popotnik, mi ponudi bordčškega
vina in mi naposled da priliko, da izrečem svoj
pripravljeni odgovor; in ostermel je tako, da se
je videlo, kaker da me ne razume in dvakrat
sem mu moral ponoviti tiste svoje besede. Potem
mu dan nekaj kerščanskih opominov. Ali se je
ravnal po njih? Ne vem. Pa časih sem upal,
da se je.

„Stiriindvajset ur pozneje, veliko soboto
zjutraj, me obišče neka pobožna gospa, ki mi je
znana in ki je imela takrat jako hudo bolezen
na očeh. Pokažem ji sliko Svetega obličja, in
izmoliva pred njo neko molitev.

„Ko vstaneva, mi pride (ne vem kako!) na
misel, reči svoji prijatelici: „Pomažite si nekoliko
oči s kapljo tega olja, ki gori tukaj le na čast
Božjemu Obličju; morda vam kaj pomaga.“

„Ona pomoči perst v olje, pomaže si oči in
ozdravi precej.

„Od tistega dneva neso ponehala ozdravljenja
in čudeži, in jaz sem tukaj srečna priča le teh
vednih čudovitih zgodeb. To olje, ki ga pošiljam

401

v daljne kraje, po Francoskem in v tuje dežele,
je ozdravilo bolnikov brez števila 1 ).

„Oh! Gospod“, vikne gospod Dipčnt napo¬
sled, „kako velik je Bog! kako dober je Bog!“*)

On omolkne, jaz sem pa še poslušal.

II.

„Resda“, rečem po kratkem premolku, „resda,
Bog je dober. Ne stermim nad temi čudeži, ker
sem sam prejel nedavno čisto enako milost; pa
sem pokazal, da je nesem vreden, in že čutim,
da mi roka Božja grozi in da je pripravljena,
pehniti me v mojo prejšnjo bolezen."

Potem mu povem, kako sem bil bolan, kako
sem ozdravel, kako in zakaj se je bolezen na
pol povernila.

„Večkrat £< , mi reče, „se poverne bolezen ali
samo nekoliko ali pa celo popolnoma, in zapazil
sem, da se to godi sploh iz enega teh dveh vzrokov:
— ali se ja kedo sramoval pričevati pred ljudmi

*) Sveti Didak je tudi .čudežno ozdravil veliko bol¬
nikov s tem, da jih je pomazilil z oljem, ki je gorelo v
svetiljki pred sliko Matere Božje. (Brevir 13. listopada).

Opomnja prelagateljeva.

2 ) To zgodbo, ki nam jo je pravil gospod Dipont v
začetku pobožnosti do Svetega Obličja in ki smo jo na¬
pisali skoro precej po tem razgovoru, kaker se bo videlo
pozneje, je prepisal štiri leta potem iz našega rokopisa
gospod Žanvjer, častiti opisovatelj Dip6ntovega življenja,
in jo je sprejel od besede do besede v svojo kniigo,
II. zvezek, str. 14 in 15 (izdanje leta 1879).

— 402  —

o svojem ozdravljenju; — ali je pa zanemaril
dolžnost hvaležnosti proti Bogu."

„Pervega vzroka ne pri meni", odgovorim,
„zakaj nikaker se nesem sramoval povedati, da
se je zgodil čudež na meni; pa zahvalil se nesem.
Sveti Evangelij pripoveduje, da je bilo ozdrav¬
ljenih deset gobavih, pa le eden se je povernil k
Jezusu: jaz sem bil z drugimi devetimi. Bil sem
pozabljiv in nehvaležen. Začel sem živeti po svoji
prejšnji razvadi. In sem grešil, ko je prišla
skušnjava.' 4

„Vsaka napaka se dd popraviti", mi reče
gospod Dipont. Pokličiva na pomoč Jezusa, po¬
moliva pred le to sliko njegovega Svetega Obličja
in potem vam pomažem oči s tem čudežnim oljem.
Upajva, da bo pomagalo."

„Ne, ne!“ uprem se naglo. „Lurška Mati
Božja me je enkrat ozdravila. Nji nesem bil
hvaležen za dobroto; v njo zaupam, da mi izprosi
odpuščanja. Nikaker se ne morem zateči kam
drugam; in vidi se mi, da bi nekako zavergel
Mater Božjo, če ne bi prosil pomoči nje, ampak
koga drugega."

Gospod Dipčnt se nasmehne.

„V nebesih si ne zavidajo", mi odgovori pri¬
jazno. Potem pa pristavi: „Če že imate takšne
misli, pa se oberniva do Matere Božje. Poglejte,
to je svetinja, ki mi jo je dal pater Herman in
ki jo je sam pomočil v lurško vodo. Več jih je
že ozdravila. Ali hočete ž njo poskusiti? Denite

— 403  —

jo sedaj na to in potem na drugo oko, in po¬
navljajva skupaj le to molitvico: „Sveta Devica
Marija, pokaži, da si tako mogočna v Turzu,
kaker v lurški Jami."

Pokleknem in storim, kar mi je gospod rekel.
Nič mi ne odleglo. Večkrat poskusiva, pa vselej
zastonj.

„Tudi prav", povzame gospod Dipčnt mirno,
in povzdigne oči, kaker da govori s kako vidno
osebo, „tudi prav! sveta Devica Marija, ker nočeš
nama ti nakloniti te milosti, se oberneva naravnost
na tvojega Sina."

Gospod Dipčnt pomoči pertt v olje, ki je
bilo v svetiljki pred sliko Svetega Obličja, in me
pomazili na trepavnicah, na čelu, pod obervmi,
povsod, kjer sem čutil zoperno in nevarno težo.

Čudodelčev obraz postane naenkrat nekako
oblasten in nepopisno veličanstven.... Ko sem
ga videl takega, sem se spomnil Mojzesa, — in
nič več se nesem čudil, da mu je bila priroda
časih pokorna.

„Vam je kaj odleglo?" me vpraša.

„Bogu bodi potoženo, ne!" mu odgovorim
žalostno. „Ker mi pa ta majhna trudnost in ta
teža ne dela hude bolečine, in ker mi ne brani
gledati in dobro videti, zato je mogoče, da se mi
že obrača na bolje, ne da bi se tega zavedal. Pa
resnično, nič ne čutim, da bi se bilo kaj spre¬
menilo."

404  —

Kaker se mi je zdelo, je osopnel nekoliko
gospod Dipont nad terdovratnostjo moje nadloge.

„Pojdite z menoj kosit, in drevi bova zopet
prosila Boga, da naju usliši."

Jel sem z gospodom Dipčntom. Govoril je
tako mikavno, kaker kak človek, ki bi bil po¬
potoval mej svetniki in v družbi nebeških angeljev.

Po kosilu me pomaže vnovič, pa zopet brez
uspeha.

Dobri gospod Dipčnt je bil sicer žalosten,
ker je bilo videti Božje Serce neobčutljivo, vender
se pa ne omajala ni njegova vera ni njegovo
terdno upanje.

„Ne bojte se“, mi reče. „Tu imate majhino
steklenico olja iz svetiljke Svetega Obličja. Kar
sva doslej storila, imejva kaker za začetek devet-
dnevnice. Sami se boste mazilili in sklenili z
molitvami, ki se tukaj molijo od enajstih do dveh.
Vsak dan bom molil za vas.“

Ločila sva se. Dovolil mi je, da sem ga objel.

Se tisti večer se vernem v Pariz. ^

III.

Ko vstanem drugo jutro, si pomazilim oči in
potem grem iz hiše po opravkih.

Ko sem tako hodil po mestu in ko sem bil
sredi ulice, začutim zviškoma, kmalu popoldne,
da izgine vsa teža, in da mi krepko predira in
teče zdravje pod trepavnice in mi oživlja mišice
in živce okolu oči.

— 405  —

Božja milost je ravnokar na me pritekla iz
nebes v velikem obilju in nanagloma, tako nekako,
kakor poletenski dež, ki so ljudje zanj dolgo
prosili in ki se usuje na veselo zemljo takrat
keder ga nič več ne pričakujejo.

Dipontovo obetanje mi pride precej na misel;
in nekako se mi je videlo, da je služabnik Božji
takrat klečal in molil za me.

IPocflaVjo VI.

Pričevanje.

I.

V kratkem pisemcu naznanim častitemu go¬
spodu Peramalu, lurškemu župniku, da sem ozdravel
čudežno, in mu povem, da bom nekoliko pozneje
popisal vso zgodbo, jako natančno, z vsemi raz¬
ličnimi okoliščinami, v keterih se je zveršila.
Tako sem tedaj spisal to povest.

Toda s človeškimi dogodki je kaker s celo
versto gričev in s podobo pokrajin: samo od daleč
se lehko zapazijo neketere imenitne okoliščine,
prava uredba vse zgodbe in znamenitost kakega
dejanja; samo od daleč se lahko zapazi, kako so
si bili različni prigodki v zvezi mej seboj, in
kako so vsi skupaj prelepo nadelavali pot glav¬
nemu dejanju. Tudi se keterikrat zveršč v po¬
znejših časih novi dogodki, ki nepričakovano
razjasnijo prejšnje dogodke in pokažejo njih pravi
pomen.

28

- 406

Tako sem tudi jaz mogel še le pozneje po¬
polnoma spoznati jasni namen, ki ga je imel Bog
takrat, ko je ukrenil, da je bil mladi Poljak vzrok
mojega popotovanja v Pariz in da je bil tako
pervi vzrok onega mojega razgovora s Fresine-
škim, ki me je na veseli praznik Angeljev varihov
pregovoril za poskus z lurško vodo. Zatorej mi
ne prišlo na mari, ko sem pervič popisoval svoje
ozdravljenje, da bi bil šel noter do tega pervega
vzroka, ki se mi je videl brez koristi in brez
pomena.

Popisal sem tedaj samo to, kar sta storila
za moje ozdravljenje Fresinčški in gospod Dipčnt-

Ne potreba praviti, da sem silo skerbno po¬
pisal to pričevanje, in to skerb je tudi zaslužil
tako znameniti dogodek, o keterem sem govoril.
Pa zavoljo veče gotovosti sem hotel prebrati svoj
rokopis, od stavka do stavka, gospodu Fresine-
škemu in Dipčntu.

„Vse je resnično", mi reče Fresinčški, „in
v spisu ne prav nič takega, kar bi moral ovreči
ali popraviti: to je fotografija. Samo tam pa tam
so kakšne besede, ketere te prosim, da izpusti.
To so besede, ki ne popisujejo kakih bistvenih
reči tvoje povesti, in zdi se mi, da nič ne koristijo
in da nemajo nič opraviti s tvojim ozdravljenjem.

Rad sem mu ustregel, in sem prečertal, kar
je hotel.

Daši je bilo vsem znano, kakšen delež je
imel Fresinčški pri mojem čudežnem ozdravljenju

— 407

in dasi je sam rad govoril ali pa meni rekel go
voriti o tem dogodku v dosti velikem krogu
najunih prijatelov, sem vender mislil, da mi ne
treba napisati imena njegovega; zatorej sem ga
vedno imenoval samo „ plemeniti gospod“.

S Fresineškim sva se sicer pozneje ločila
v svojem mišljenju in delovanju, vendar mi je
njegovo ime vedno ljubo in mi bo zmirom budilo
v sercu spomin večne hvaležnosti; to ime na¬
znanim sedaj samo zato, ker so ga od tedaj raz¬
glasili časniki Starega in Novega sveta brez moje
volje, in je bilo torej natisnjeno že milijonkrat
in milijonkrat. Ker so poleg tega tudi prepletali
zgodbo mojega ozdravljenja z izmišljenimi pri¬
stavki in neresničnimi okoliščinami, sem sodil,
da imam dolžnost kaker mož in kaker zgodovinar,
popraviti vse natanko tako, kaker je bilo.

II.

Odidem v Turz, da preberem gospodu Dipontu
oni odstavek iz svojega rokopisa, ki se je tikal
njegove osebe.

Na glas sem bral svojemu častitljivemu po-
slušavcu popis, kako sem se sešel ž njim; pa kar
se razume samo ob sebi, mu nesem bral, kako
sem njega opisal in kako sem sodil in mislil o
neketerih rečeh, zakaj to bi bilo ranilo njegovo
ponižnost . . . Morda je uganil, kar sem mu pri¬
krival.

28 *

408  —

Ko me je sveti starček poslušal do kraja jako
zvesto, tedaj mi reče:

„Nobena reč ne more biti bolj resnična, ka-
ker je zgodba, ki jo pripovedujete. Ko sem vas
poslušal, sem spoznal, da ste natanko zapisali vse
moje in svoje besede. Pošteno opisujete, kar se
je tukaj zgodilo."

Ta popolna pohvala bi me bila razveselila
močno, ke ne bi bil tega govoril gospod Dipont
z glasom, ki me je vznemirjal zavoljo tistega,
kar je imelo še priti.

„In vender", pristavi, „prosim vas močno, da
nič ne omenite tega prigodka v svoji povesti.
Ne vam treba praviti drugega, kaker o čudežu,
ki ga je storila lurška Mati Božja . . .“

„To ne mogoče!" viknem. „Res me je ozdra¬
vila lurška Mati Božja, in to tako, da se ne nič
več povernila bolezen; ravno tako je pa tudi to
res, da se mi je prikazala ona teža v trepavnicah
po storjenem grehu, in da je izginila nagloma,
precej drugi dan, ko sem odšel od vas. Le ta
dva postranska dogodka, ki sta tudi nadnaturna,
sta pa zvezana z glavnim dogodkom tako tesno,
da ju ne smem izpustiti iz svojega spisa, niti na
vaše silno zahtevanje."

„In vender ju morate izpustiti", reče odločno.
„Vaša povest, ki jo gotovo daste na svetlo, bo
storila jako veliko dobrega in bo nesla slavo
lurške Matere Božje v daljne kraje."

„ Zakaj tedaj ne bi smel povedati v tej zg o-

— 409  —

dovinski povesti, da sem bil pred sliko Svetega
Obličja, ki ga tukaj častite? Ali pa to ne res?
Ali ta resnica ne bi ravno tako lehko koristila
mnogim dušam ?“

„Bog ima razna pota“, mi odgovori sveti
mož. »Prikazovanje Matere Božje v Lurdu je
dogodek, ki je precej od začetka na se obernil
splošno pozornost; razglasili so ga kerščanski
časniki in pozneje pastirski list tarbskega škofa;
prepir se je vnel zavoljo njega . . . Vse kaj drugega
je pa s tem, kar se je zveršilo v moji siromašni
hiši. Časopisi neso nič poročali, da bolnike
čudežno ozdravlja olje, ki gori v moji s% etiljki;
o teh čudežih so si prijateli le zaupljivo pripove¬
dovali eden drugemu. Tako se je dosle širila
pobožnost do Svetega Obličja natihoma in po¬
lagoma mej ponižnimi in preprostimi ljudmi. Želim,
in Bog hoče, kaker mislim, da vse to ostane tako
tudi za naprej: — vsaj dokler ne dobimo novega
ukaza. Pride čas, kaker pravi Sveto pismo, da
moramo molčati, in pride čas, da moramo govoriti.
Sedaj imamo pervi čas.“

Ker sem še vedno vanj tiščal, vzdigne roko
in mi pokaže belo in prijazno luč, ki je gorela
pred sliko Svetega Obličja:

„Če daste natisniti odstavek o čudežih, ki se
godč v moji izbi, ugasne ta sveti ljka“, mi reče
kar naravnost.

„Bog ne daj! izpustim vse, kar hočete ....
Pa upam, prišel bo čas, da bom razglasil vse to,

410

kar moram zdaj izpustiti iz povesti na vaše za-
htevanje.“

„Prav. Keder odbije tista ura, tedaj boste
smeli razglaševati: za sedaj pa bodite zadovoljni,
če naznanite s kakim tiskovnim znamenjem, da
ste nekaj izpustili in da neka reč manjka vaši
pervotni povesti."

To je vzrok, zakaj sem naredil v vseh iz-
danjih bukev „Lurška Mati Bošja“  dve versti
pik, kjer bi imel biti dolgi odstavek, ki se tiče
Diponta; s tem sem hotel naznaniti bravcu, da je
neka prostovoljna verzel v tem poglavju mojih
bukev. Zdaj je prišel čas, da sem jo zadelal.

III.

Ko sem popustil svetemu možu v Turzu
prepis svojega rokopisa, keterega sem mu bil
prebral, tedaj pošljem v Lurd svojo resnično po¬
vest, ki sta jo bila tako zapored poterdila Fresinč-
ški in častiti gospod Dipčnt. 1 )

Ta povest je genila močno gospoda župnika
Peramala, kaker se je videlo. Premagan od te

‘) Ta prepis, ki sem ga dal gospodu Dipdntu, je na¬
šel po njegovi smerti mej njegovimi popirji življenjepisec
njegov, častiti gospod Žanvjer, in iž njega je prepisal in
razglasil, štiri leta pozneje, dosti dolg odlomek v življenje¬
pisu tega Božjega moža, v II. zvezku od 309 — 315. strani
(v izdanju 1879), od 289—295. strani v dvanajsterki iz
leta 1882., in od 334—342. strani v okrajšanem izdanju,

Častiti gospod Žanvjer je prepisal jako natanko ta
odlomek, vender je pa storil veliko in popolno napako.

— 411  —

ginjenosti je nekako zaslutil, kar se je imelo
zgoditi v prihodnosti. Ko je šel tisti ali naslednji
dan v Mestno gostišče, je prebral popis mojega
ozdravljenja nevčrškim usmiljenim sestram, ki
ondi bolnikom strežejo in otroke učč.

Potem se je zamislil za trenotek in jim je
rekel z resnim in odločnim glasom le te besede,
ki so jih osopnile, — besede, ketere so ponav¬
ljale pogostoma, ker so rade o njih pričevale:

„To je človek, ki je popisal zgodovino lurške
Matere Božje! Zato ga je sveta Devica ozdravila.
Izbrala ga je za se.“

IV.

Ko sem se vernil iz Solčma in Turza, sem
se mudil doma le malo dni, potem sem se pa od¬
peljal v Rim, kjer sem zopet našel svojega pri-
jatela Vladimira . . .

Kako lepe mesce sva preživela skupaj! Koliko
misli sva si povedala! koliko priserčnih besed!
Kako ognjen in neznansko bister je bil, kako
ljubezniv in čaroben! Kako sem mu zaupal in
kako sem ga bil vesel! ...

daje imenoval moje stanje povernitev kolesni.  Bolezen se
mi, hvala Bogu, ne povernila, in moja povest naznanja jako
natančno ta drobni in bistveni razloček. Nevarna teža, ki
se je naredila zavoljo moje pregrehe, mi nikaker ne bra¬
nila ni brati ni pisati, in mi ne kar nič motila vida. To
je bilo, kaker sem že prej povedal, le nekako pretrnje,
ki me je imelo ustrašiti in me obvarovati vsakega dela
nehvaležnosti. Lurška Mati Božja me je ozdravila popol¬
noma, in bolezen se ne povernila nikoli.

412  —

Oh! zakaj se mora človek zbuditi iz najlepših
sanj, in zakaj časih minejo najlepši dnevi, da se
nikedar več ne povernejo? Zakaj se morata
spreti, ob nesrečni uri, dva prijatela, ki sta bila
prelepo združena? Zakaj morata oddaljenost in
čas keterikrat razdreti prijatelstva iz mladih let?
Zakaj se morajo ena prijatelstva nagloma raz¬
biti vsled hudega razpora, in zakaj morajo druga
pešati dolgo časa, dokler ne minejo ? Ali je
Božja Previdnost sklenila mene in Vladimira tako
tesno samo za to, da bi le ta moj rimski prijatel
zveršil pri mojem čudežnem ozdravljenju tisto
delo, ki mu ga je bila ona odločila? ... Tega
ne vem.

Poletna vročina me odžene na Francosko.
Odšel sem iz glavnega mesta kerščanskega sveta.
Od tistega časa se nesem tjakaj nič več vernil...
Mej Vladimirom in menoj je gotovo še ostalo
spoštovanje in velika ljubezen, toda izginila je
ona krasna priserčnost, ki je nama poprej raz¬
svetljevala serce se svojimi žarki. To je bila po¬
mlad brez poletja, zarja brez belega dneva.

Tako se svetli polagoma po velikih ravni¬
nah slovenskih krajev, tako se umika noč, tako
raste svetloba. Veseli popotnik se spusti na pot
in si obeta lep dan ... Ne moti se, popotnik!
glej, že zopet se temni: to je le severni žar. To,
kar si imel za juternjo zarjo, je bila samo ubežna
zračna prikazen tistih krajev . . .

IPocflaVj© VII.

Perst Božji.

I.

Dvajset let je minilo.

Odkar me je ozdravila lurška Mati Božja,
je postal moj vid izversten. Odkar sem se zadnjič
pomazal z oljem iz svetiljke Svetega Obličja, in
odkar je molil za me gospod Dipont, je za vselej
izginila tudi tista zoperna teža, ki sem jo prej
čutil nekaj časa na trepavnicah. Oči mi ne utrudi
ni pridno branje, ni pisanje knjig, ni umetna luč
svetiljke ali voščenih sveč, niti bleščeča sončna
svetloba. Pa čeprav so bile čudežno ozdravljene,
so se vender pozneje ravnale po vseh onih pra¬
vilih in zakonih, keterim je pokorno človeško
telo. Keder mi je odbilo moje petdeseto leto in
sem prišel v svoje drugo polstoletje, sem videl
od daleč še bolj, kaker poprej, od blizu pa ne¬
koliko slabše. Kaker večina ljudi moje starosti,
sem si tedaj omislil naočnike, ki jih rabim, keder
pišem ali berem. Sveta Devica ne je ozdravila
čudežno, ne me pa oprostila zapovedi, po keteri
se mora vsaki starati.

Dvajset let je minilo. In čas je polagoma
odpravil gosto zagrinjalo, ki je zakrivalo od za¬
četka neketere čerte Božje namere, in je odgo¬
varjal jasno in obenem nekako skrivnostno na
vprašanja, ki sem si jih stavil pogostoma.

— 414

Pri mojem čudežnem ozdravljenju, ki sem ga
ravnokar opisal, so se sešle nepričakovano štiri
osebe, ki so videti , kaker da bi bile vzete slu¬
čajno iz množice , — štiri osebe, izmej keterih
je imela vsaka svoj osebni del in svoje osebno
opravilo, — štiri osebe, ki so bile nekako po
versti nastavljene, da so bile orodje Božje vsega-
mogočnosti in priče nebeškega delovanja. Bravec
jih pozna:

Pervi sem bil jaz sam, ki sem ozdravel čudežno;
drugi je bil protestant Korelj Fresinčški;
tretji je bil Poljak Vladimir;
četerti je bil častiti gospod Dipčnt.

O moj Bog, zakaj si na ta način izbral iz¬
mej množice te štiri osebe? Zakaj si jih hotel
združiti za nekaj časa okrog čudeža, ki ga je
storila lurška Mati Božja, in zakaj si pustil, da
so se potem ločile in šle vsaka po svojem potu? ...
Na to vprašanje iščem in iščem odgovora.

Dvajset let je minilo. Kaj si naredil, o Go¬
spod, iz najnevrednejšega izmej štirih prič imenit¬
nega čudeža? kaj si naredil iz tistega, keteremu
je ozdravila bolne in izgubljene oči tvoja brez¬
madežna Mati?

Ozdravljeni človek, Henrik Lasčr, je postal
zgodovinar lurške Matere Božje; in Ti si tako
blagoslovil ponižno knjigo, obljubno delo hvalež¬
nosti, da je Rim po dolgem molčanju izpregovoril
in slovesno razglasil Jasno izpričano prikazo¬
vanje Matere Božje", in da je nezmotni glavar

- 415

svete Cerkve slovesno poterdil to knjigo in pisa¬
telju pisal tako le: „Tista, ki vleče k sebi s čudeži
»svoje moči in dobrotljivosti množice romarjev iz
„vseh krajev, bo tudi po Vaših bukvah, tako
»upamo, razširila in poživila češčenje in zaupanje,
»ki ga imajo do nje, da bodo mogli vsi zajemati
„iz preobilja njenih milosti. 141 ) Kar so te preroške
besede napovedovale, to se je tudi zgodilo: bukve
so res doživele toliko izdanj, in izdanje se je tako
hitro verstilo za izdanjem, da kaj takega nikaker
ne morejo pokazati človeški uspehi. Ta knjiga
se razširja povsod pri bogatinih in pri siromakih,
v vseh stanovih, mej nejeverniki in mej verniki;

— predira noter v Cerkev; — bero jo na pri-
dižnici po brezštevilnih farah v podobi šmarnic;

— preveli so jo prostovoljno v vse jezike, v
angleški, nemški, španjski, portugaljski, laški,
flamski, holanški, bretanjski, poljski, slovenski,
hervaški, in celo v vzhodne jezike, v kitajski in
tamulski;* *) — natisnili so jo v raznih mestih, in
ta so: Pariz, Lčndon, Madrid, Bardselčna, Lisbča,
Amsterdam, Hent, Luksemburg, Frajburg na
Brdjsgavskem, Tridčnt, Modena, Buda-Pešt, Var-

‘) Glej v Dodatku Opomnjo VI., izvirnik in prevod
pisma Njegove Svetosti.

*)  Tamuli so indijski narod, ki šteje kakih deset
milijonov duš. Govorijo svoj posebni jezik, ki se popol¬
noma loči od sanskrita. Ohranili so veliko spominikov
najstarejše indijske izobraženosti. Njihov jezik je močno
olikan in ima bogato književnost...

Opomnja prelagateljeva.

416 —

šdva, Ljubljana, Nju-Joark, Bogoti, Riu de Žanejru,
Pondišeri, Sang-Haj, Zader; — ta knjiga, pri¬
ljubljena tako v Ameriki, kakor v Starem svetu,
je odšla na vse kraje sveta, da opravlja po Božji
milosti službo aposteljna, in ponavlja, v imenu
nebeške Kraljice, odmev Jezusovih besed: „Pridite
k meni vsi, ki se trudite, in ste obteženi, in jaz
vas bom poživil...." 1 ) In narodi so se zgenili,
ko so prebrali to preprosto zgodbo Marijinega
prikazovanja in njenih čudežev. Od vseh vetrov
so prihiteli v lurško Jamo. Romarji so se začeli
spuščati na pot v velikih množicah; in denar
vsega sveta je sezidal krasno cerkev lurški
Materi Božji; in silo veliko čudežnih ozdravljenj
se je zveršilo na tej zemlji čudežev . . .

Tako narediš, o moj Bog, velikansko drevo
iz majhinega zernca, ki ga verže otrok v zemljo,
drevo, ki daje hlad in počitek človeškim rodovom
in zavetje ptičem izpod neba. n Ne nam , o Go¬
spod, ne nam , ampak svojemu imenu daj
čast .“*)

Takšno je bilo misijonsko delo, za katero si
poklical onega grešnega siromaka, keteri je ču¬
dežno ozdravel in keteri je tedaj perva priča čudež¬
nega dogodka.

Dvajset let je preteklo. Kaj si naredil, o
Gospod, iz druge priče, iz tistega, ki si ga takrat
odločil za to, da je bil zavedno orodje in nepo-

‘) Matevž 11, 28.
2 ) Psaljem 113, 9.

— 417  —

srednji vzrok imenitnega čudeža; iz tistega, ki
me je nekako primoral sč silnim svetom in z
nadležnimi besedami, da sem se zatekel k lurški
Materi Božji; iz tistega, čigar roka je pisala pismo
župniku Peramalu, kaker sem mu ga jaz nare¬
koval, tisto pismo, s keterim sem prosil čudežne
vode in na keterem je bila na tako nenavaden
način natisnjena letnica: 2. vinotoka 1862. leta,
praznik Angeljev varihov?

Valovi prevratnih viharjev so vzdignili Korlja
Fresineškega do najimenitnejših deržavnih služeb
v burni francoski vladi: od začetka je bil odpo¬
slanec za vojno, potem minister javnih del, nato
minister zunanjih poslov in predsednik minister-
skega svčta . . .

Takšna je bila nenavadna usoda tistega, ki
je bil druga priča mojega čudežnega ozdravljenja.

Oh! koliko misli mi tišči v glavo, koliko
burnih in nemirnih misli, koliko vprašanj se mi
stavi, ko primerjam takšne znamenite dogodke
najnovejše francoske zgodovine s svojimi pri-
godki, o keterih sem ravnokar govoril! Pa vsa-
kedo lahko razume, keteri so tisti mogočni oziri,
ki mi branijo povedati, kakšne misli me obhajajo.
Pravično more soditi samo Tisti, ki pozna zadnjo
besedo ljudi in zadnje nasledke reči, in ki vodi
vse na zemlji . .. Vzamem si na posodo od pri-
jatela svoje mladosti, od Fresineškega samega,
nekoliko njegovih lastnih besed, in rečem:

418 —

„Ce premišljujemo celo versto prigodkov, ki
„so pripomogli k naši nesreči, tedaj nas obletuje
„skušnjava, da bi se vprašali, ali ne bilo v tem
„kakega višjega vzroka, in nič več se ne čudimo,
„da morejo govoriti pobožne duše: „Tu je perst
Božji

Dvajset let je preteklo. Kaj si naredil, o moj
Bog, iz tretje priče, iz tistega, ki je dal odločni
povod mojemu čudežnemu ozdravljenju, dasi tega
še sam ne vedel? iz tistega mladega Slovena, ki
mi je pisal, da naj ga določeni dan obiščem v
Parizu, keder bo naglo popotoval po moji do¬
movini, in ki ga po Božji Previdnosti nesem do¬
bil v gostivni Radstadt, kar me je nagnilo, da sem
jo krenil proti stanovanju, kjer je bil Fresineški,
in kjer me je nevidno čakala tvoja milost? kaj
si naredil iz tega prijatela preteklega časa, ki mi
je takrat napisal v naglici pisemce, ki smo zgoraj

*) Verste jako vzvišenega čustva, ki jih tu navajam,
je pisal gospod Fresineški v svojem delu o vojski leta
1870. Dotični odstavek glasi:

»Cela versta nesrečnih prigodkov se je tedaj pri¬
družila slabemu ustroju francoske dežele, da je uničila
„vse njeno upiranje. In keder ■premišljujemo te pri¬
hodke, tedaj nas obletuje skušnjava , da bi se vprašali ,
r ali ne bilo v tem kakega vsroka, ki je višji od na¬
durnih vsrokov;  ali ne to nekaka pokora za narodne
»napake ali huda šiba, ki nas ima prisiliti k potrebnemu
»poboljšanju. Keder vidimo tako hude nesreče, ne ču-
„dimo se nič več, da so mogle govoriti pobočne duše:
/Tu je perst Bošji !" (Charles de Freycinet. La Guerre
„en Province p. 350—351.)

419 —

podali fotografovanega in na keterem je poštni
pečat, ki kaže leto, mesec in dan, dan praznika
svetih Angeljev varihov?

Poljski plemič je zapustil posvetni stan: po¬
stal je duhovnik. Ko je bil v naši deželi Korelj
Fresinčški minister zunanjih poslov in predsednik
ministerskega sveta, ravno tačas je prišel na
Francosko grof Vladimir Čački, 1 ) prelat rimski
in nadškof salaminski, kaker papeški nuncij.
Keder se je povzdignil še višje, se je vsel, kaker
kardinalj svete Cerkve na stopnjice papeškega
prestola ... In tu sedi na previsokem mestu cer¬
kvene duhovniške službe tretja priča in orodje
tistega čudeža, ki ga je storila lurška Mati Božja
na svojem bodočem zgodovinarju.

Dvajset let je preteklo. Kaj si naredil, o moj
Bog, iz četerte priče in zadnjega orodja svojega
nadnaturnega delovanja ? iz tistega pobožnega
starčka iz Tčrza, ki mi je mazilil oči in ki je
molil za me pred sliko svetega Obličja Jezuso¬
vega ter s tem dosegel, da se mi ne povernila
bolezen, in ki je na ta način priskerbel mojemu
čudežnemu ozdravljenju in vsem tem dogodkom
nekako neposredno poterdilo Jezusa Kristusa ?

Le temu si, o Gospod, pripravil mesto, ki je

x ) Čački je bil porojen leta 1834. Kardinalj - duhov¬
nik je postal leta 1882. Pomagal je ustanavljati katoliške
univerze na Francoskem. Nagloma je umeri v Rimu dne
8. sušca leta 1888.

Opomnja prelagateljeva.

— 420

višje od vseh častnih sedežev, koliker jih je na
tem svetu, višje od stola, keterega ima predsednik
ministerskega sveta, in višje od prestola, na ke-
terem sedi kardinalj. Toliko da je Dipont zaspal
v Gospodu, že zaženč ljudje glas: „Zveličan je
odšel v nebesa!“ Turski nadškof je pisal o tem
Božjem služabniku, da je umeri v duhu svetosti,
in je tako razglasil njegovo slavo. Hišo, ki je v
nji živel rajni Dipont, so spremenili v cerkev, in
sedaj se govori, da misli Rim začeti preiskavo
ter ga prišteti zveličanim. Takšen je bil slavni
konec četerte priče mojega čudežnega ozdrav¬
ljenja.

Gospod, Gospod, zakaj si tedaj hotel tako
razverstiti v nenavadni naredbi svojih skritih
sklepov te štiri priče eno poleg druge: — per-
vega, bodočega zgodovinarja lurške Matere Božje;
— drugega, bodočega francoskega ministra in
predsednika ministerskega svčta; — tretjega, bodo¬
čega papeškega nuncija in kardinalja; — četer-
tega, bodočega svetnika ? .. . Združitev teh štirih
oseb je dogodek, kakeršnega ne more nikedar
narediti goli slučaj

Zakaj ? zakaj ? Kaj pomeni, da si skrivnostno
pokazal se svojim perstom na le te razne štiri
glave takrat, ko se je zgodil čudež? Kaj pomenijo
ta štiri imena, ki so tako sklenjena sc zgodovino
lurške Matere Božje  in ki bodo odšle nekako
zapisana na vogelnem kamenu lurškega Božjega
pota ? — Zakaj ? zakaj ?

— 421

II.

Keder gre preiskovavec skozi egiptovske
puščave, zapazi keterikrat hijeroglifska znamenja
na podstavku kakega obeliska ali na znožju kake
piramide. Čez tri tisoč let se ločjo čerte v gra¬
nitu tako natančno, kaker da jih je vrezal dolbec
tisto jutro. Popotnik se ustavi in ostermi. Pazljivo
ogleduje čerke, ki mu pričajo, da je svoje dni
naredila človeška roka jako skerbno in jako na¬
tančno njih zakrivljene čerte in kote; vender pa
ne more vedeti, kakšno misel izražajo. Besede
so zapisane jako razločno, toda v neznani pisavi
in v neznanem jeziku. Ne mogoče brati!

Tako gledam tudi jaz očitna znamenja Božje
roke, gledam in se čudim. Tako se tudi jaz pri¬
zadevam zastonj, da bi bolj pregledal misel Božjo.
Skrivnostno pisanje še ne razodelo svoje skrivnosti
mojemu slabemu vidu.

Pa koliker bolj sem spoznal te čudovite naredbe
Božje mrdrosti; — koliker bolj sem videl, kako
se razširja moja knjiga na vse kraje kaker apo-
stoljsko seme, dasi jo je napisala jako nevredna
roka; — koliker bolj so se po širokem svetu
razznanjevala ta štiri imena, ki so bila dotle ne¬
znana; — in koliker bolj sem spoznal, da je sama
Božja Previdnost uravnala vse tiste okoliščine,
ki so pripravljale pot mojemu ozdravljenju: toliko
bolj sem čutil, da se čedalje bolj izgubljam v
svoji siroščini, v svoji malenkosti, v svoji ničav-
nosti.

29

— 422  —

Bil sem slab prašek, ki me je nesla nebeška
sapa po svoji volji v strašnem viharju Božjega
delovanja, da nesem vedel, ni kam grem, ni kaj
delam, niti skoro tega ne, kaj hočem. Tako me
je nesla nebeška sapa, in tedaj me je spreletaval
neki svet strah in me še vedno spreletuje, ko
gledam tolikanj tako očitnih znamenj Božje Pre¬
vidnosti. Kaj sem jaz in gdo sem jaz, da me je
vodila vsegamogočna roka Božja? Oh! Kako dobro
sedaj razumem, zakaj je viknil prestrašeni Simon
Peter: „Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen
človek!" Oh! kaj sem storil z milostmi, ketere
sem prejel? in kaj naj odgovorim, keder mi po¬
rečeš: „Kako! tebe sem porabil, da spreobračam
druge, in ti sam se nesi spreobernil; tebe sem
porabil, da privedem na pot svetosti marisiketero
izgubljeno dušo, in ti sam nesi stopil na le ta
pot!...“ O Marija, lurška Mati Božja, o Mati
moja, reši me tisto strašno uro!

Res, čutim, da me je potlačila teža odgovor¬
nosti, ki me čaka pred Bogom; in ko morda
mene zavidajo drugi, tedaj zavidam jaz neznanega
kmetiča, ki dela pod mojim oknom in ki bo da¬
jal odgovor samo od tega, kako je deržal drevo
in narejal razore.

Pa če me kaker človeka plašijo le ta zname¬
nja, ki kažejo očitno, da je roka Božja vodila
mene in mojo knjigo, vender me tudi po drugi
strani tolažijo kaker zgodovinarja lurške Matere
Božje in me ohranjujejo v popolnem miru sredi

423  —

napadov, ki sem jih preterpel zavoljo svoje knjige
o prikazovanju lurške Marije, sredi očitnega in
skrivnega obrekovanja, in naj bi bili keterikoli
tisti obrekovavci.

Keder se je zavoljo takšnih napadov zgrozila
in razserdila moja uboga in žalostna duša proti
svoji volji, tedaj mi je zašeptal na uho nebeški
glas lurške Matere Božje:

„Ne vznemirjaj se in ne boj se nobenega!
Boj se le samega sebe, svoje neznanske slabosti,
svojih strasti in svojih hudih nagnjenj. Poglej,
kako sem te vodila in deržala za roko. Spomni
se onega čudežnega ozdravljenja, ki se je zveršilo
na tvojih očeh in ki je bilo pervi klic, s keterim
sem te hotela pripraviti do tega, da spišeš knjigo
o mojem prikazovanju v Lurdu in o mo ih dobro¬
tah, knjigo, ki sem jo tako blagoslovila. Spoznaj,
da je izbral Bog te osebe, ki jih je porabil za
svoje orodje pri tvojem ozdravljenju. Pomisli,
kako imenitne službe jim je naklonil, tako da jih
lehko zdaj pokažeš za priče nevernim ljudem,
kerščanskim duhovnikom in vsej Cerkvi. Spravi
vse te reči na beli dan, in vsi verniki bodo spo¬
znali v tej čudovito lepi uredbi dogodkov in oko¬
liščin, da Bog vodi ljudi in da angelji varihi po¬
segajo v njihovo delovanjej. Tisti, ki to taje na¬
čeloma in iz hudobije, bodo tudi zanaprej tajili
na lastno svoje pogubljenje. Tisti, ki so pošteni
in ki so le zašli, se bodo par povernili na pot
spoznanja in resnice."

29 *

— 424  —

Zatorej sem mislil, da moram popisati tudi
one okoliščine, za ketere svet še ne vedel, oko¬
liščine, ki sem nekedaj o njih sodil, da so brez
pomena, ki so pa bile jako znamenite, kar sem
spoznal še le pozneje, ko sem pregledal čudovito
lepo zvezo raznih dogodkov. To sem zdaj tudi
storil. Popisal sem vse okoliščine.

m.

Morda bom kedaj pripovedoval svojemu
bravcu tudi to, kako mi je prigovarjala Mati Božja,
da bi spet vzel pero v roke in napisal kako
knjigo o lurških čudežih, kaker sem bil že prej
eno spisal o njenem prikazovanju v Lurdu pod
imenom „Lurška Mati Božja 1 *; kako mi je od kraja
delal hudobni duh ovire, ko sem hotel vdrugič
izveršiti svoj zgodovinski nalog, ki sem ga pre
jel iz nebes; kako so mi neketeri skazovali pri¬
jaznost in hvaležnost, ko sem dal na svetlo knjigo,
imenovano „Lurški čudeži“, in kako so me drugi
sovražili zavoljo te knjige. — In če bom res ke-
terikrat vse to popisal, tudi potem ne bo bravec
nič menj jasno spoznal skrivnostnega delovanja
Božje Previdnosti; in kaker sedaj, tako bo tudi
tedaj lehko ponovil imenitne Bosvetove besede:
„ Človek se trudi, Bog ga pa vodi. ai )

*) L’homme s’agite et Dieu le mene.

IDodatok

I




Dodatek

in *

dokazna pisma.

Opomnja I.

Stran 160.

„Jaz podpisani pričujem, da je imel gospod
»Frančišek Makari, mizar, že kakih trideset let otekle
„žile na nogah. Te žile so bile za perst debele. Vi¬
dele so se kaker kakšni vozlati in večkrat zakriv¬
ljeni motvozi. Do današnjega dneva jih je bilo
w treba stiskati z ovitimi trakovi in z dokolenkami
„iz pasje kože. Pa vkljub temu so se mu pogostoma
»naredile rane na obeh nogah, in vselej takrat je
„moral počivati in se zdraviti dosti dolgo. Denes
„sem ga preiskal, in dasi je imel spodnji konec nog
»brez vseh povojev, vender nesem mogel zapaziti
„na njih nič drugega, kaker nekaj sledu po prej¬
šnjih velikih kroticah.

„To ozdravljenje, ki se je zveršilo samo po
„sebi, se mi vidi toliko čudniše, ker zdravniški spisi
„ne omenjajo nobenega takšnega dogodka.

„V Lavoru, 16. velikega serpana 1871
„Dr. Seglr, zdravnik
„vzajemnega podpornega društva
„svetega Ludovika.“

— 428

„Jaz podpisani pričujem, da je imel gospod
„Makan, mizar v Lavoru, kakih trideset let otekle
„žile z velikanskimi bunkami, in da so se mu po-
„gostoma naredile velike rane na nogah, če si je
„tudi noge stiskal z dokolenkami ali z ovitimi tra¬
kovi ; da je pa vsa ta bolezen izginila nanagloma,
„in da je od vseh onih velikanskih bunk ostala
„samo še ena, v notranjem in gorenjem delu desne
jjgoleni, 1 ) pa še tista se je močno zmanjšala.

„V Lavoru, 25. velikega serpana 1871.

„Rosinjol, doktor zdravilstva."

„Makari Frančišek, star šestdeset let, mizar v
„Lav6ru, ud društva svetega Ludovika, je nas prašal
„za svet pred kakimi dvajsetimi leti glede na kro-
„tice, ki so se prikazale na levi nogi v podkolemci,
„na znotranji strani kolena in na znotranji strani
„goleni. — Na spodnji tretjini te goleni smo takrat
„videli rano sč skorjastim robom, in veliko in bo¬
dečo oteklino pletežev. Poleg tega sta bila na zu-
„nanji in znotranji strani gorenje meče dva velika
„in stara obrunka, ki nesta bila nič v zvezi z bo¬
leznijo, o keteri govorimo, in ki sta prihajala od
„tega, da je bil bolnik obstreljen pred dvajsetimi
„1  eti. Jako veliko žil je oteklo tako močno, da po
„nasih mislih nikaker ne kazalo upotrebiti rano-
»celskih sredstev, ki se rabijo pri tej bolezni.

') Golen se imenuje tisti del noge, ki sega od kolena
do členkov. Oni del škornja, ki zakriva golen, se imenuje pa
golenica. Za našo golen ima francoščina izraz „jambe“.

Opomnja prelagateljeva.

— 429  —

»Videlo se nam je, da je bolezen Makarijeva
„neozdravna; zatorej smo mu svetovali samo olaj¬
šujoča sredstva, kar mu je sicer že svetovalo več
„mojih stanovskih tovarišev.

„Osemnajst let pozneje, to je, pred dvema le-
„toma, je spet prišel Makari, da fias povpraša za
„svet. Žalostno stanje njegove noge se je shujšalo
„močno. — Poterdili smo mu to, kar smo mu že
»povedali od začetka, in smo mu rekli, da mora
„počivati dolgo časa v postelji in si obvezovati nogo,
„ako hoče, da se mu zaceli rana.

„Denes, 15. velikega serpana 1871, je prišel k
»nam Makari v tretje. — Rana je zaceljena popol¬
noma. — Nikakeršna priprava ne stiska noge, in
„vender ne nič več otekla.  — Kar se nam vidi po-
„sebno čudno, je to, da so popolnoma izginile kro¬
nice,  in da tipaje zapazimo na njihovem mestu
»majhine in terde motvoze, ki so brez kervi in ki
„se premikajo pod persti. Žila, gredoča mimo no¬
tranjega členka, ima pravilno mer in pravilno
„debelost.  Stvar smo preiskali jako natančno, pa
„vender nesmo mogli zapaziti, da bi bil ozdravil
»bolnika kak ranocelec.

„Kaker je pripovedoval Makari sam, se je zver-
„šilo njegovo ozdravljenje v eni sami noči, in to
„edino po rabi lurške vode.

„Ne oziraje se na to pripovedovanje Makari-
»jevo, sklepamo, da zdravniška učenost ne more
„ra\lojiti tega dogodka, zakaj pisatelji nič ne po¬
ročajo, da bi se bilo kedaj zgodilo kaj takega ali

— 430  —

„enakega.  — Vsi se vjemajo v tena, da se krotice
„ne ozdravijo nikoli, ako so prepuščene same sebi;
„da jih ne odpravijo olajševavna sredstva, še menj
„pa izginejo same po sebi; da se čedalje bolj huj-
„šajo;  in da jih popolnoma ozdravi samo ranocelec,
„pa ne brez velike nevarnosti za bolnika. — Ce
„tudi ne bi poterjevale zanesljive priče, kar pripo¬
veduje Makari o uspehu lurške vode, bi bilo vender
„njegovo ozdravljenje za nas silo nenavaden, in
.recimo bre% ovinkov, nadnaraven dogodek.

„To pričevanje potrjujemo sč svojim podpisom.

„V Lavoru, 15. velikega serpana 1871.

„Bern6t,

„doktor zdravilstva pariške fakultete

„Videl sem goranji podpis, in ga potrjujem :

„V Lavoru, 3. kimavca 1871.

„Stefan Voazenski, jupan. u

„Videl sem goranji podpis Stefana Voazdnskega,
„župana lavorskega, in ga potrjujem.

„V Lavoru, 4. kimavca 1871.

„Selijer, podprefekt. u

Opomnja II.

Stran 241.

Okroglega poslopja 1 ) ne sedaj (1883) nič več.
Povejmo tedaj tistim našim bravcem, ki neso takrat

') Okroglo poslopje se imenuje latinsko ,rotunda“, in
to zato, ker je navadno okroglo, ne samo od zunaj, ampak

— 431

obiskali Lurda, da je bilo Okroglo poslopje pokrito
se slamo kaker versajske in trijanonske švicarske
hiše, in da je bilo brezplačno zavetje, kjer so božje-
potniki kosili pri marmornatih mizah; v senci in
pri studencu. V to poslopje je šlo lehko kakih sedem¬
sto romarjev. Leta 1872., ko je bil za škofa gospod
Pišnot, je sezidal neki dober človek to stavbo in jo
je odločil v to, da bi bila za vse večne čase priča
njegove hvaležnosti proti lurški Materi Božji. Da¬
roval jo je upraviteljstvu lurške Jame s to dolž¬
nostjo, da jo ohranjuje v dobrem stanju. Leta 1877.,
ko je bil upravitelj lurškega Božjega pota častiti
pater Sampč in ko je bil tarbski škof prečastiti
gospod Žurdan, so poderli le to poslopje, da so
dobili prostor za velika in lepa zidanja, ki jih še
dogotavljajo, in ki so spremenila popolnoma per-
votno podobo onih krajev, kjer se je prikazovala
Mati Božja.

Opomnja III.

Stran 245.

Tu je treba opomniti zavoljo zgodovinske na¬
tančnosti, da Škofovski gradič, o keterem je tu go¬
vorjenje, ne bila današnja Škofovska palača, ki je
bila sezidana na espeliškem bregu, leta 1874., iz

tudi od znotraj, in to poslopje ima na svoji sredi nekako dvo¬
rišče. Kedor je že ogledal semenišče v Ljubljani ali samostan
pri Kostanjevici na Dolenjskem, ta si lahko misli, kakšna bi
bila rotunda, samo da rotunda ne' na štiri ogle, ampak okrogla.

Opomnja prelagateljeva.

432  —

božjepotnega zaklada, ko je bil Lanženjčz za malo
časa tarbski škof.

Ta Škofovski gradič je stal kakih dvesto metrov
v strani od Jame, na Savlskem travniku, mej reko
Gavom in onim potokom, ki ga je prebrela Ber¬
nardka takrat, ko je imela pervič prikazen; sedaj
ima pa ta potok novo strugo, ki so mu jo drugje
naredili, in je pokrit.

Plemeniti in sveti kristijanki 1 ) iz Lijona, go¬
spodični Lakdrski, ki ste že podarili kip lurški Jami,
ste hoteli nadaljevati še po svoji smerti dobra dela,
ki ste jih storili v življenju svojem ; zato ste
sezidali to prelepo poslopje, ki ste ga obkrožili
z velikim vertom, kjer je bilo lepo drevje in vodo¬
met. Vsa ta dela je vodil župnik Peramal, ki ste
ga jako spoštovali gospodični Lakurski. Ko ste do¬
zidali ta gradič in ga preskerbeli z vsem pohištvom,
tedaj ste ga podarili, kaker kaže notarsko pisanje z
dne 29. suŠca 1868, tarbskim škofom, da bi imeli
stanovanje pri lurški Jami. V tem Škofovskem gra¬
diču sta prebivala škofa Lovrenc in Pišnot; in v
njem so se ustavljali mnogo let prelati z vsega
sveta, keder so priromali k čudežnemu studencu.

1) Izvirnik tu govori o gospodičnah, ki so darovale kip
lurške Matere Božje, pa ne pove, koliko jih je bilo. Da ste
bili samo dve, kaže opomnja v drugem ilustrovanem izdanju
knjige Jurske Matere Božje, kjer se bere mej drugim na strani
573: Cette statue, en beau marbre de Carrare, fut offert par
deux soeurs, mesdames de Lacour.

Opomnja prelagateljeva.

433

Tako ste bili gospodični Lakdrski pervi dobrotnici
lurške Jame, in njijuno ime je zapisano se zlatimi
čerkami v letopisih lurškega Božjega pota.

Nič več ne stoji le to zidanje, za ketero sti
potrošili blagi darovavki kakih štirideset tisoč fran¬
kov. Leta 1878., nekako leto dni po smerti gospoda
Peramala, so ga poderli pod upraviteljstvom častitega
patra Sanpčja, da so dobili prostor za velike stavbe,
ki jih je začel zidati škof Lanženjčz in ki jih je
dozidaval škof Žurdan, njegov naslednik. Kamenje,
ki je bilo rezano, so porabili, v to da so sezidali
hišo enake podobe v rogovili starega in novega
pota, proti razpotju, kjer ostajejo konji in vozovi.
V tej hiši stanuje sedaj gospod Beržčr, ki je po¬
pustil svojo tergovino, in neka bogata vdova iz
Lurda, gospa Lakrdmpova . . .

Ker so poderli gradič gospodičen Lakurskih,
zato mislimo, da je bila naša dolžnost omeniti tukaj
njijuno veliko dobroto in mimogredč počastiti njijun
spomin.

Opomnja IV.

Stran 252.

Če se tudi čudežni značaj kakega dogodka bolj
spričuje po okoliščinah, v keterih se zverši, kaker
pa po zdravniškem pričevanju; in če tudi v teh
rečeh ne priznajemo druge razsodbe kaker Cerkveno:
vender mislimo, da bi se premalo ozirali na znanost
in da bi zanemarjali važne listine, če ne bi tukaj
naveli kaker dokazni pismi jasnih pričevanj gospoda

- 434  —

doktorja Laguta, zdravnika otčnskega, in gospoda
doktorja Manžena iz Bakarata. Začnimo z doktorjem
Lagutom. Njegovo spričevalo glasi:

„Jaz podpisani, doktor zdravilstva, stanujoč v
„Otčnu (v soneloarskem departmdntu), pričujem,
„da so zdravili gospodično Fontnesko (Ivanko Ma¬
lijo) zadnja leta njene jako dolge bolezni le ti
^gospodje doktorji: Kurti iz Mompelijčra, Benet iz
„Kana Bušakiirt iz Lijona; da so vsi priznali bolezen
„na maternici; da je iz te bolezni izviralo bolehno
„živčno stanje, ki se je razodevalo po veliki slabosti
„in hudih bolečinah, keder koli je poskusila gospo¬
dična Fontneska nekoliko bolj prestopiti se, tako
„da skoro ne mogla hoditi; da je lani mesca ve¬
likega serpana romala gospodična Fontnčska v
„Lurd, kjer je ozdravela popolnoma in nagloma,
„tako da hodi $daj lehko in bre% bolečin.

„V Otčnu, 31. prosinca 1875.

„Dr. Lagut.“

Sedaj pa navedimo pričevanje gospoda doktorja
Manžčna. Opominjamo bravca, da naj bere s pre-
miselkom tiste besede, ketere podajemo z ležečimi
čerkami, zakaj jako imenitne so, ker jih je napisal
zdravnik.

„Jaz podpisani, Jože Avgust Manžčn, doktor
„zdravilstva, stanujoč v Bakaratu, pričujem, da sem
„več let zdravil gospodično Ivanko Marijo Fontnčsko,
„ko je prebivala v Bakaratu (sedaj stanuje v Otčnu)
„zavoljo pogostih slabosti, ki so se prikazovale o

— 435  —

„določenih časih. Le te slabosti so napravljale bol-
„nici več let dosti hude bolečine in naposled so ji
gmočno in nevarno pokvarile ^dravje.

„Tedaj gre in popraša za svet več najimenit¬
nejših zdravnikov na štrazbnrški in pariški fakul¬
teti, in naposled doktorja Kurtija v Monpelijčru.
„Le ta jo je natančno preiskal in je zapazil v no¬
tranjem drobovju  1) poškodovanje,  ki je zahtevalo
„boleče zdravljenje in večkratne operacije. Iz tega
^poškodovanja se je očevidno izcimila vsa njena
„živčna bolezen, tudi tista slabost v nogah, ki ji
„dolgo časa ne dala hoditi  in ki jo je primorala,
„da je bila vedno doma, le fe' na divanu ali v
„p o stelji.

„Ko je videla, da ji ne nič pomagalo razno
^zdravniško in ranocelsko zdravljenje, tedaj obupa nad
„človeško pomočjo, odide na Božji pot v Lurd,
„polna žive vere in terdnega zaupanja v Božjo po-
„moč, in ondi ozdravi nagloma  vpričo mnogih oseb
„ 15. velikega serpana 1874. leta.

„To tako naglo, tako nenavadno in tako ne¬
pričakovano  ozdravljenje je za me jako čudoviten

1 ) Drobovje se latinsko imenuje viscera (iz vescor, vesci;
slovensko jesti). Le ta latinska beseda je pervotno pomenila

menda samo želodec, ki prebavlja jedi; sedaj pomenja pa še
tudi neke druge tri ustroje. Cini bravci, ki znajo latinsko, bodo
lehko umeli sledeče francoske besede: „Les visceres. se divi-
sent en quatre series: organes digestifs, respiratoires, urinaires
et genitau. 1 11  (Dictionnaire des dictionaires,  zvezek VI., str. 506,
beseda: splanchnologie.) Opomnja prelagateljeva.

— 436  —

„in nenavaden dogodek. V tem je nekaj Bojjega,
neko nadnaturno, vidno in neutajno delovanje,
„ki je takšno, da mora podreti vse vgovore in pre-
„magati terdovratnost nevernih Tomažev.  Zakaj na¬
dura ne deluje tako, in keder deluje, ravna vselej
„z neko pametno počasnostjo.

„Česer ne bi bil nobeden pričakoval, in česer
„neso mogli narediti  4 dravniki v več letih , to se je
„\veršilo v Lurdu v enem trenotju.

„V Bakaratu, 16. grudna 1874.

„A. Manžčn.“

Opomnja V.

(Stran 314).

I.

Dogodki, o keterih govorimo v povesti „Devet-
dnevica jupnika  24 Alj(erja“,  so popolnoma resnični.
O njih resničnosti ne priča samo pismo gospoda
Gerjčrja in njegove soproge, ki smo ga podali na
strani 278, ampak tudi cela versta oseb.

1. Za bolezen gospe Gerjčrjeve in za vse tisto,
kar se je zgodilo v Sengobčnu, pričujejo le te osebe:
— gospod Bivčr, oče, doktor zdravilstva; — gospod
Hektor Bivčr, glavni ravnatelj zercalarnice v Sen-
gobčnu in Sonfju; — gospod Alfred Bivčr, ravnatelj
šengobčnske in šonfske zercalarnice, — gospod Lu-
dovik Bonči, profesor na versajskem liceju; — častiti
gospod Poendron, župnik v Sengobčnu; — gospod

437  —

Danrč, lekarnik v le lem mestu; — gospod Vjenot,
nekedanji urednik v vojnem ministerstvu. Vsi ti
pričajo tudi ob enem, da se je vernila gospa Ger-
jerjeva iz Lurda popolnoma zdrava.

2. Za njeno naglo ozdravljenje, ki se je zver-
šilo 16. kimavca v lurški romarski cerkvi, v kapelici
svete Germane Kuzčnove, pri zadnji maši devet-
dnevnice gospoda župnika Martinjona, in za razne
podrobnosti vsega tistega, kar se je zgodilo v Lurdu,
pričujejo le te osebe: — častiti pater Tičt, misijonar
kongregacije Svetega Duha, ki je sedaj (1877) v
Bordozu, v ulici Parmantad, 65, in ki je stregel pri
maši gospodu Martinjonu; — gospod Lavfnj, po-
biravec in nadzornik nepravih davkov v Lurdu; —
gospa Detroajdt; — častiti .Eduerds, iz prijorskega
samostana Svetega Avguština, v Njiitnu, v dčvnširski
grofovini, na južnozapadnem Angleškem; — gospod
baron Ferisaški in njegova soproga, v Anžuski
ulici 3, v Versaju. Vsi ti so bili takrat v Lurdu.

3. Za bolezen, ki je tlačila gospo Gerjčrjevo,
preden je prišla v Sengoben, in za vse to, kar se je
zgodilo v Bonu, pričujejo le te osebe: — sami njeni
sorodniki, ki so jo obiskali v Bonu; in poleg njih
gospodje: Lebčf, nadžupnik Matere Božje v Bonu;
Buč, kapelan; Monmont, deržavni odvetnik; Noarot,
nekedanji sodnik; A. Larščr, preiskovavni sodnik;
L. Lagdrd, nekedanji prejemnik vpisnine, namestni
mirovni sodnik; Henrik Morlot, hišni posestnik itd.
Vsi ti pričujejo tudi, da je sedaj gospa Gerjčrjeva
popolnoma zdrava.

30

— 438  —

II.

Daši je bilo neznansko težko častitemu go¬
spodu Martinjonu poročati o dogodku, pri keterem
je daroval samega sebe, in o čemer je hotel vedno
molčati, je vender le mislil na izrecno zahtevanje
gospe Gerjčrjeve, da je njegova ostra dolžnost, po¬
slati Častitemu patru Sanpeju, superijorju misijonarjev
lurške Matere Božje, kratko poročilo o vsem tistem,
kar se je bilo zgodilo. To je storil natančno, pa
videlo se je, kako se je prizadeval prikriti bolj ko
bolj vse tisto, kar bi mu moglo biti na hvalo in
kar bi hudo delo njegovi ponižnosti.

Kar se tiče čudovitih in posebnih podrobnosti,
ketere smo napisali o kapelici, v keteri je ozdravela
gospa Gerjčrjeva, se prepriča o njih lehko vsaki
sedaj in se bo lehko tudi za naprej, zakaj to misel
imamo, da jih cerkveno upraviteljstvo že zato ne
bo nikoli nič spremenilo, ker se je ondi zgodil tako
sloveč čudež.

Zdaj bomo pa podali Martinjonovo poročilo,
ki ga nam je poslala gospa Gerjčrjeva in iz keterega
smo vzeli v svojo povest veliko stavkov od besede
do besede kar bo bravec lahko zapazil:

„Castiti pater!

„Prosili ste gospo Gerjčrjevo, da Vam popiše
„glavne okoliščine svoje bolezni in svojega čudež¬
nega ozdravljenja, in ona prosi mene, da bi jo v
„tem podpiral, in da bi Vam natančno razložil, v
„kakšni zvezi je ime in spomin rajnega gospoda

439  —

„Peramala s tem čudežnim dogodkom. To željo ji
»spolnim toliko rajši, ker se spodobi, zlasti v tem
„oziru, da damo temu čudežnemu ozdravljenju nje-
„govo pravo veljavo in da mu ohranimo njegovo
„resnično podobo.

„Že zdavnaj sem sklenil napraviti novo devet-
„dnevnico, da bi bil rešen zamolklosti. Končala naj
„bi se na praznik Matere Božje Sedem žalosti. Ker
„je le ta praznik premičen, nesem takrat zapazil,
„da pride pervi dan moje nove devetdnevnice na
„Mali Šmaren.

„Ko umerje gospod Peramal, mi pride na misel, da
„sem opravil pervo molitev nove devetdnevnice pri sve-
„tem truplu tega velikega Marijinega služabnika in po¬
prosil lurško Mater Božjo, naj dovoli, da mi rajni
v jupnik odgovor prinese  deveti dan v njenem imenu.
„Ko sem omolil to molitev, sem povedal precej
»tamkaj več prijatelom, kakšne milosti sem prosil
„Ono, ketero so tako dobro imenovali Peramaiovo
„faranko.

„Ker je izvolil Bog ravno osmi dan kimavca,
„da je poklical k sebi spoštovanega župnika, sem
„mislil, da smem skleniti spomin na rajnega pri-
„jatela s svojo ponižno prošnjo.

„Petek, 14., sem dobil, kaker tudi vi, častiti
„pater, pismo od Poendrona, župnika šengoben-
„skega. Toplo mi je priporočal gospoda Gerjčrja,
„mirovnega sodnika v Bonu, in njegovo gospo, ki
„je bila bolna že tri leta, 'in ki je imela priti v
»Lurd, da ozdravi, kar je tudi pričakovala za terdno.

30 *

— 440  —

„Soboto, 15,, grem na železniško postajo, da ju
„sprejmem, keder se ob treh pripeljeta z vlakom.
„Gospo Gerjčrjevo je bilo treba prenesti iz vagona
„v kočijo. To so storili železniški služabniki, ki so
„bili pri tej priliki, kaker vselej, jako vljudni in
„postrežljivi.

„Bolnica je imela mertvoudne noge, in ne mogla
„čisto nič hoditi. Ker je bila tako uboga, ji je bilo
„treba dobiti stanovanje pri tleh. Izverstni gospod
„Lavlnj nam je pomogel iz te zadrege, v keteri smo
„bili, ko nam je ponudil sam ob sebi svojo spre¬
jemno izbo. Tako se je zgodilo, česer božjepotnika
„nesta slutila, da sta bila jako priserčno sprejeta
„pod tisto streho, kjer je prebival dobri lurški župnik
„takrat, ko se je prikazovala Mati Božja.

„Ko mi je govorila gospa Gerjčrjeva o svojem
„ozdravljenju z nekim mirnim prepričanjem, sem
„precej spoznal, da prihaja to zaupanje iz nebes.

„Potem ji razložim okoliščine, v keterih sem
„začel svojo novo devetdnevnico; poprosim jo, naj
„se mi v tem pridruži, in ji ponudim milost, ki bi
„jo utegnil jaz dobiti. Po kratkem počinku smo
„se vsi trije odpeljali k Jami. Ko so nesli bolnico
„v naslanjači, so zapazili vsi tisti, keteri so jo videli,
„da moli skoro tako, kaker da bi bila zamaknjena.
„Kar nič se ji neso obračale oči, ki so bile ober-
„njene proti podobi Matere Božje.

„Ko se je vernila v svoje stanovanje, je zopet
„molila, in je sklenila v svojo molitev spomin go-

441  —

„spoda Peramala. To je storila tudi še drugo jutro,
„ko se je zbudila . . .

„Sklenil sem, da bom maševal ob osmih zjutraj
„^a bolno gospo  in da se bom pri maši spomnil
„pri Spomenu \a mertve  rajnega Peramdla, za ke-
„terim smo se jokali.

„Prineso bolnico.

.Namerjal sem maševati v kapelici svete Ger-
„m&ne, ki je na levi strani pri vhodu v gorenjo
„cerkev: to sem tudi moral storiti, ker zavoljo
»velike gneče ne bilo moči hoditi ni po dolenji ni
„po gorenji cerkvi.

„Gospa Gerjčrjeva je bila pri maši, sedč na
»stolu. Sedč je tudi prejela sveto Rešnje Telo.
»Toliko da dobi sveto Hostijo na ustnico, že za-
„sliši, kaker nam je pripovedovala pozneje, neki
„notranji glas, ki ji je prigovarjal, da bi pokleknila.
„Pokorna temu glasu, vstane in poklekne brez naj-
»manjše težave, Njen mož, ki je bil ž njo vred
„pri svetem obhajilu, jo je gledal solzan, pa si je
„ne upal nagovoriti. Po maši se je zahvaljevala še
»precej dolgo. Tisti, ki so bili okrog nje, še neso
„bili prepričani do kraja, da bi se bil zgodil čudež.

»Naposled je bilo vender le treba iti iz cerkve.
„Gospod Gerjčr je bil zbegan, kar si lehko raz¬
ložimo, in v svoji zbeganosti je hotel migniti no-
„scema, naj bi pristopila. »Počakajte", mu rečem,
„,pustite jo, naj gre peš*. In glej! hodila je brez
»težave, kaker človek, ki ne imel nikoli bolnih nog.
»Sla je dolu k Jami po ridastem potu. Njen mož

442  —

„jo je vodil pod pazuho. Gospa poklekne brez tuje
„pomoči, pomoli nekaj malega, gre se kopat in
»kopel jo je rešila tiste neznatne okornosti, ki je
„bila še ostala v členih. Potem se verne v Lurd,
„grede peš velik del pota, ki vodi od Jame v mesto.
„Njena perva skerb je bila, da je šla na grob go-
„spoda Peramdla, kjer je nekoliko molila.

„Od tega trenotja je kazalo vse, da je bilo
„ozdravljenje popolno, kar so se tudi lehko vsi pre¬
kričali, in nam ne ostane nič drugega, kaker za¬
hvaljevati lurško Mater Božjo.

„Gospa Gerjčrjeva si je želela narediti prepis
„le teh verstic, in jaz sem mislil, da ji moram
„ustreči.

„Blagovolite, častiti pater, sprejeti zagotovilo
„mojega velikega spoštovanja v Jezusu Kristusu.

„V Lurdu, 19. kimavca 1877.

„M. Martinjon.“

III.

Ko je prejel častiti superijor Sanpč to poročilo
od gospoda Martinjona in ko je dobil opis dogodkov
tudi od gospoda Gerjčrja in njegove soproge, tedaj
so razglasili to ozdravljenje častiti patri misijonarji
še tisti mesec (30. kimavca 1877) v svojem Časniku,
ki se imenuje Annales de Notre-Dame de Lourdes.
To so pa storili s temi besedami:

„Gospa Gerjčrjeva iz Bona, iz kotdorskega
„departmanta, je bila tri leta mertvoudna v dolenji
»polovici telesa zavoljo bolezni v herbtenjači. Pre-

— 443  —

„nesli so jo v gorenjo cerkev, kjer je bila sedč pri
»sveti maši, in kjer je tudi sedč prejela sveto Rešnje
„Telo. Kmalu potem, ko je bila obhajana, vstane
»sama, seže pod pazuho svojemu možu, gospodu
„Gerjčrju, mirovnemu sodniku v Bonu, in odide peš
„dolu k Jami. t£

Po tiskovni napaki ali po nepazljivosti je bil
v tem listu zaznamevan kaker dan čudežnega ozdrav¬
ljenja 18. kimavec namesto 16. Ta pomota je dosti
velika v tej okoliščini, zakaj ravno dan kaže pri tem
dogodku tako lepo njegovo pravo podobo; zato jo
je pa tudi popravil neki lurški časnik v naslednji
številki. Pravi dan je sicer že prej naznanil ravno
ta list, kaker tudi neki drugi, Semaine liturgique
de Marseille  po imenu. Le ta časnik je poročal o
marsejskem romanju in ob enem povedal, da so
marsčjski božjepotniki videli 15. kimavca, kako sta
dva nosca prinesla pred kip lurške Matere Božje
bolno ženo gospoda Gerjerja, mirovnega sodnika v
Bonu; da je bolnica čudežno ozdravela naslednji dan,
16. kimavca, v nedeljo, pri maši v gorenji cerkvi;
in da so jo potem Marsejci videli, ko je hodila
kaker vsaki drugi človek.

IV.

Ko je dobil Henrik Lasčr glas o smerti časti¬
tega kanonika Martinjona (na žalost, prepozno, da
bi bil mogel dospeti o pravem času v Poatjčz na
njegov pogreb), je sodil, da mora to precej sporo¬
čiti rodbini, za ketero se je daroval tako junaško ta

444  —

čudoviti duhovnik pred osmimi meseci. Gospod
Gerjčr mu odgovori z genljivim pismom, iz kete-
rega podajemo tukaj nekoliko verstic:

„Dragi gospod!

„Dobil sem včeraj Vaš telegram, ki mi je na¬
znanil smert našega dobrega in spoštovanega pri-
„jatela, gospoda Martinjona. Ne mi treba praviti,
„da nas je silno pretresla ta novica, ketere nikaker
„nesmo pričakovali. Naš prijatel mi je še pisal
„14. tega mesca; pa takrat ne bil tako slab, da bi
„se mu bila roka tresla. Toliko ljubeznivega ve-
„selja in toliko resnične in priserčne ljubezni še
„morda ne kazal v nobenem pismu, kaker v zadnjem.
„Omenil je tudi Vas, in se je pritožil, da že nekaj
„časa ne dobi od Vas nič glasu. Namerjal je Vana
„pisati. Nikakor nesmo mogli misliti, da bi bila
„tako blizu njegova zadnja ura!

,Jočemo se za njim, kaker za dobrotnikom, ki
„nas zapusti, ob enem se pa tudi veselimo njegove
„sreče . . . Ali ne on sedaj v onem preveselem kraju,
„kjer daje Bog nebeško plačilo dušam, kakeršna je
„njegova? Ali ne ljubil Boga bolj kakor vse reči, in
„svojega bližnjega bolj kakor samega sebe, da je
„storil v svoji goreči ljubezni še več, kaker kar
»veleva Božja zapoved? Moja žena in jaz veva o
„tem kaj povedati!... Nikoli ga ne bova pozabila;
»najune molitve mu bodo to dokazovale.

„Pa čeprav žalujemo od včerajšnjega dneva za-
„voljo smerti gospoda Martinjona, vender okušamo
„tudi takšno tolažbo in takšno veselje, kakeršno

— 445  —

„čuti tisti, ki je prepričan, da je dobil zopet novega
„priprošnjika pri Bogu in pri Brezmadežni Devici,
„Naš dobri prijatel je tolikanj ljubil Mater Božjo,
„pa tudi ona je ljubila njega. To je nam pokazala
»16. kimavca i 1877. Zato mu je pa tudi odperla
„nebeška vrata tisti mesec, ki je nji posebno po¬
svečen.

„Nekaj pa vender le obžalujemo: kanonik Mar-
„tinjon je odšel na oni svet, ne da bi nam bil za¬
pustil kak spominek. Prosil sem ga sicer v vseh
»svojih pismih, da bi nam dal kaj za spomin, pa
„on mi o tej stvari ne nikoli nič omenil v svojih
„listih, kaker da mi ne hotel uslišati prošnje.

»Nemarno njegove slike, ki bi jo radi zapu-
»stili svojim otrokom, da ne bi nikoli pozabili,
„kakšnega obraza je bil tisti, ki je daroval samega
nsebe, da je ozdravela njih mati.

„Ali nemate nobene njegove fotografije? Ali
»ne veste za ketero, da bi dali po nji narediti več
„izvodov? Storili bi vse, da bi dobili kakerkoli
„sliko svojega ljubega kanonika.

„V Bonu, 29. velikega travna 1878.

„Ed. Gerjčr.“

Opomnja VI.

Izvirnik in prevod
pisma Njegove Svetosti
papeža Pija Devetega.

ki se tiče knjige imenovane „Lurška Mati Bo^jad

Dilecto filio Henrico L&sserre.

Dilecte fili, Salutem et Apostolicam Benedictionem.

— 446

Gratulamur tibi, Dilecte Kili, quod, insigni au-
ctus beneficio, votum tuum accuratissimo studio
diligentiaque exsolveris, et novam clementissimae
Dei Matris Apparitionem ita testatam facere cura-
veris, ut conflictu ipso humanae malitiae cum
coelesti misericordia claritas eventus firmior ac
luculentior appareret.

Omnes certe in proposita a te rerum serie per-
spicere poterunt: Religionem nostram sanctissimam
vergere in veram populorum utilitatem; confluentes
ad se omnes supernis juxta et terrenis cumulare
beneficiis, aptissimam esse ordini servando, vi etiam
submota; concitatos in turbis animorum motus,
licet justos, compescere; iisque rebus sedulo adla-
borare Clerum, eumque adeo abesse a superstitione
fovenda, ut imo segniorem se praebeat ac severiorem
aliis omnibus in judicio edendo de factis, quae
naturae vires excedere videntur.

Nec minus aperte patebit, impietatem incassum
indixisse Religioni bellurn, et frustra naachinationes
hominum divinae Providentiae consiliis obstare;
quae imo nequitia eorum et ausu sic uti consuevit,
ut majorem inde quaerat operibus suis splendorem
et virtutem.

Libentissime propterea excepimus volumen tuum,
cui titulus Notre-Dame de Lourdes; fore fidentes,
ut quae per mira potentiae ac benignitatis suae
signa undique frequentissimo advenas accersit,
scripto etiam tuo uti velit ad propagandam latius

— 447

fovendamque in se pietatem hominum ac fidu¬
ciarna, ut de plenitudine gratiae ejus omnes accipere
possint.

Hujus, quem ominamur, exitus labori tuo
auspicem accipe Benedictionem Apostolicam, quara
tibi grati animi Nostri et paternae benevolentiae
testeni peramanter impertimus.

Datum Romae, apud S. Petrum, die4. septembris
1869, Pontificatus Nostri anno XXIV.

Pius Papa IX.

Pij Deveti

svojemu ljubemu sinu Henriku Laserju.

Ljubi sin! Pozdrav in apostolski blagoslov!

Čestitamo Vam, ljubi sin, da ste izpolnili silo
skerbno in pridno, kar ste obljubili zavoljo posebne
milosti, ki ste jo prejeli: izpričali ste novo prikazo¬
vanje Matere Božje tako, da se očitnost tega do¬
godka še krepkejše in še lepše izprevidi iz samega
boja, ki ga je bojevala človeška hudobija proti Bož¬
jemu usmiljenju.

Vsi pač lehko spoznajo iz zgodeb, ki ste jih
opisali, da deluje naša sveta vera na pravo korist
narodov; da obsipava z nebeškimi in ob enem tudi
s pozemeljskimi dobrotami vse tiste, ki se k nji za¬
tekajo; da zna verlo dobro ohranjevati mir, četudi
ne rabi sile; da tolaži in miri množice, ki so raz-

— 448

burjene po pravici; da k vsemu temu pridno po¬
maga duhovščina, in da le ta nikakor ne podpira
prazne vere, temuč da je počasnejša in ostrejša od
vseh drugih ljudi, kedar je treba izreči sodbo o do¬
godkih, ki bi utegnili biti nadnaturni.

Ravno tako se razvidi, da je napovedala brez-
boznost boj sveti veri brez uspeha, in da se človeške
zvijače zastonj upirajo sklepom Božje Previdnosti;
tudi se razvidi, da Bog obrača celo krivico in pre-
derzno podjetje hudobnežev v to, da pridobi svojim
delom večo slavo in večo moč.

To so razlogi, zakaj smo sprejeli s prevelikim
veseljem Vaše bukve, ki se jim pravi „Lurška Mati
Božja“. Tista, ki vleče k sebi s čudeži svoje moči
in dobrotljivosti množice romarjev iz vseh krajev,
bo tudi po Vaših bukvah, to upamo, razširila in po¬
živila češčenje in zaupanje, ki ga imajo ljudje do
nje, da bodo mogli vsi zajemati in preobilja njenih
milosti.

Kaker poroštvo za uspeh, keterega napovedu¬
jemo Vašemu delu, sprejmite apostoljski blagoslov,
ki ga Vam jako radi damo v znamenje Naše za¬
hvale in Naše očetovske dobrohotnosti.

Dano v Rimu, pri Svetem Petru, 4. kimavca
1869, v XXIV. letu Našega papeževanja.

Pij Deveti,
pape%

<

— 449

Opomnja VII.

Ta popišemo, v ketere tuje jezike so prevedene
bukve „Lurška Mati Božja £<1 ), in njih okrajšano iz¬
dan je »Lurški Majnik «. *)

Evropa.

(Angleško.)

Our Lady of Lourdes,  transladet from
the french of Henry Lasserre by the Rev. h. Ignatius
Sisk. — London, Thomas Richardson and son.

The Month of Mary of our Lady of
Lourdes,  by Henri Lasserre, translated of the
french by Mrs. Crozier. — London, Burns and Oates.

J\To mško.

lin f er c It eh e $rait bon Son r bež, fjerauž«
gegebcn bon £>einrid) Safferre, bon 9J1. ^offmann. —
greifmrg im ©reižgatt. §erber’fd)e 2?erlagžt>ud)ljanblung.

9JI ar i en = 2)1 on a t Unferer lieben grau
bon Sonrbež,  bon £>einrid) Saffere. SDlit ©enefp
ntignng bež 23erfafferž ivt’ž ®eutfdje iiberjiegt. —
Sujembnrg. ®ru<f unb SSerlag bon $acob $ein£e.

Boljgij o-

(Jezik flamski.)

O. L. Vrouw van Lourdes,  door Hend-
rick Lasserre. Gent (Gand), Boekdrukkerij van J. en
H. Vander Schelden.

‘) Notre -Dame de Lourdes  par Henri Lasserre.
Pariš, Victor Palmš, libraire-šditeur.

a ) Mois de Marie de Notre-Dame de Lourdes  par
Henri Lasserre. Pariš, Victor Palme, libraire-dditeur.

— 450  —

SBretanjsko.

Miz Mari a n itron Varia Lourd, skrivet
e gallek. Gant an aotrou Henry Lasserre. Ha lakeet
e Brezonek dre he aotre gant Anna a Jezus, leanez
ar speret santei. — Brest, I.-B. Lefoumier. — Kemper
E. Ty Iann Salaun.

V

Špansko.

Nuestra Senora de Lourdes,  por Enrique
Lasserre. Traduccion de D. Francisco Melgar. —
Madrid, Libreria de D. Miguel Olamendi.

Nuestra Senora de Lourdes,  por Enrique
Lasserre. — Pariš, Jouby y Roger.

Mes de Maria de nuestra Senora de
Lourdes  con oraciones, por Enrique Lasserre.—
Pariš, A. Jouby y Roger, editores.

Holanško.

(Jezik nizkozemeljski.)

Maand van Maria onze lieve vrouw
van Lourdes,  door Hendrik Lasserre. Mei ver-
gunning van den Schrijver vertaald door Vanwersch,
S. J. — Amsterdam. J. Beerendonk.

O q o p s k o.

(Jezik madjarski.)

Fr a n ci a o r s z a g Lourdesi Kegyhelye,
irta Lasserre Henrik, utan Talaber Janos. — Buda-
Pesth. Nyomatott a Hunyadi Matyas Irodalmi Intč-
zetben.

451  —

Slo Ven sk o.

Lurška Mati Božja, francoski spisal Henrik
Lasserre. Poslovenil Franjo Marešič. — V Ljubljani.
Samozaložba. Tisek Kleina in Kovača.

L urški majnik in molitvenik.  Sestavil
Franjo Marešič. •—- V Ljubljani. Samozaložba. Tisek
Blasnikovih naslednikov.

Lj  o. s  k o.

Nostra Signora di Lourdes,  per Enrico
Lasserre, versione italiana, per un Padre D. C. D. G.
— Modena. Typ. del Imm. Concezione.

Mese de Maria di nostra Signora de
Lourdes,  con preghiere durante la S. Mess, de
Enrico Lasserre, versione dal francese. — Trento,
Libreria di Eugenio Bernardi.

F 5  o 1 j s k o.

Miesiqc Maryi, naboženstwo do Matki
Boskiej z Lourdes,  przez Henryka Lasserre.
Warszawa. Nakladem Ksi^garni Gebethnera i Wolffa.

Dalj maeij a.

(Jezik hervaški.)

Gospa od Lurda,  po Hinku Laseru. Pre-
veo s francuzkoga Krsto Milas. — Zadar. Brzotiskom
„Kat. Hrv. Tiskarne."

Portugalsko.

Nossa Senhora de Lourdes,  traducao
do francez de Henrique Lasserre. — Lisboa (Lis-
bonne). Typographia universal.

452  —

Južna in SoVGPna /Imenika.

Z dovoljenjem pisateljevim sta na svetlo prišla
na Francoskem dva prevoda za Ameriko in Špansko:

Nuestra Senora de Lourdes, por Enrique
Lasserre, traduccion hecha con autorizacion y bajo
la direccion del autor. Pariš, Jouby y Roger, lib-
reros-editores.

Mes de Maria de nuestra Senora de
Lourdes,  con oraciones, por Enrique Lasserre.
— Pariš, Jouby y Roger.

Poleg teh prevodov so še zagledali beli dan v
Ameriki ti-le:

&ile.

Nuestra Senora de Liirdes,  obra es-
crita en frances por Enrique Lasserre i traducida por
Casanova i Err&zuriz. — Imprenta del correo, San-
tiago de Chile.

Bps  žili j a.

Nuestra Senora de Lourdes,  por
Enrique Lasserre. — Rio di Janeiro.

JVoVa ©ranada.

Nuestra Senora de Lourdes,  por
Enrique Lasserre. Bogota.

Zedinjeno doržaVo.

O ur Lady of Lourdes,  by Henry Las¬
serre, translated from the french. — New-York,
D. and J. Sadler and Co.

- 453

Ta popis je številen, pa vender še nepopolen.
V resnici so še prevodi, keterih nesmo mogli dobiti. 1 )

Poleg tega nemarno Serk za prevoda, ki sta
prišla na svetlo v vzhodnih jezikih, in ki sta bila
natisnjena v Pondišeriju in v Sang-Haju.

Kaker izvirnik, je imela tudi večina teh pre¬
vodov po več izdanj. Vera v lurško Mater Božjo se
je razširila po vsem svetu, in papež Pij Deveti jo
je sprejel v zakladnico svete Cerkve.

*) V Mezopotamiji v Aziji je prišlo na svetlo okrajšano
izdanje knjige „Lurške Matere Bo(je“  v arabščini. Prebiraje
ta zgodovinski spis, so se spreobrnili mnogi Arabci. (Journal
de Lourdes,  1896, štev. 12 J Opomnja prelagateljeva.

(Konec „Dodatka il  in dokaznih pisem)

31

/

Dodatek prelagatelj ev.

Pisava tujih besed.

Za preproste bravce se morajo pisati tuje be¬
sede tako, da jih morejo brati. To sem poskusil
tudi jaz storiti. Naj tu nekoliko pojasnim svoje rav¬
nanje gledč na francoske besede.

Razen b  in g  sem pisal vse končne soglasnike
francoskih samostavnikov. Vzrok je ta.

Končni soglasniki latinskih besed se izgovarjajo
vedno, izvzeti ste samo dve besedici: ex  in ab\  pri
teh dveh se izgovarjata (in pišeta) končna soglasnika
samo pred besedami, ki se začenjajo se samoglasnikom.

Kar je izjema v latinščini, to je pravilo v fran¬
coščini, kjer se končni soglasniki izgovarjajo samo
takrat, keder se naslednja beseda začenja se samo¬
glasnikom ali nemim h.

Pa tudi to pravilo imenitne francoščine ima
svoje izjeme, ki jih moramo ob kratkem omeniti.
Ker so v mojem prevodu le bolj francoski substan-
tivi (ne pa adjektivi, glagoli i. t. d., ki se ravnajo
po svojih pravilih), zato nekaj malega samo o njih.

Končnega d  substantivov ne izgovarjajo Francozi
nikoli, niti pred naslednjim samoglasnikom. To velja
tudi gledč na končni g;  vender so tu izvzete besede:

31 *

— 456  —

rang, sang, joug, keterim se g  izgovarja pred samo¬
glasnikom kaker k.

Končnega t  ne izgovarjajo niti predsamoglas-
nikom, keder je substantiv v množini (izgovarja se
pa, keder je v ednini), n. pr. des čtats affreux = des
čta zaffreux; dalje se ne izgovarja, ako je zadni zlog
dolg: foret, prevot, gout, tedaj: un forč čpaisse, ne
un fore tčpaisse; in naposled se ne izgovarja, ako
stoji pred njim n  ali r, tedaj: un deser affreux, ne:
un dčser taffreux —- Jaz pišem t vedno.

Končni x  izgovarjajo samo pri besedi paix  in
pri tistih substantivih, ki nemajo x  v ednini in za
keterimi pride njih adjektiv se začetnim samoglas¬
nikom, n. pr. chevaux alertes = chevau zalertes. —
Jaz pišem pa x vedno, kajpada kaker

To so tedaj izjeme od glavnega pravila.

Bodi tu opomnjeno, da se končni s izgovarja
kaker z.

Ce izgovarjajo Francozi sami končne soglasnike,
keder se naslednja beseda začenja se samoglasnikom
ali nemim h,  jih moramo izgovarjati tudi mi vsaj
ondi, kjer je ž njimi tesno zvezan kak samoglasnik,
tedaj v genitivu in ostalih sklonih; potemtakem bi
bilo v genitivu: Bordoza (Bordeaux), Bartrčza (Bartres).
V nominativu bi smeli ostati pri okeršeni obliki :
Bordo, Bartrč; vender smemo tudi reči: Bordoz,
Bartrčz, ravno tako kaker smemo reči: Ciceron,
Katon za latinsko Cicero, Cato; in to storiti je to¬
liko pametneje, ker bi bila sicer prevelika zmešnjava
za navadne bravce, ko bi se soglasnik pisal v geni-

457  —

tivu in ostalih sklonih, v nominativa pa ne. (Tudi
pri besedi Pariš izgovarjamo Slovenci končni soglasnik
v nominativu: Pari^, pa ne le mi, ampak tudi drugi
Sloveni.)

Od tega pravila sem odstopil gledč na končni
soglasnik pri nenaglašeni končnici es, ki sem jo iz¬
puščal pri vseh besedah.

Nosni e, a  in o,  naj so pisani v francoščini
kakerkoli, pišem en, an  in on  ali pa eni, am, om.

Naglasno znamenje, ki sem ga napravil fran¬
coskim in drugim tujim besedam, pomeni samo to,
da ima dotični zlog naglas, ne pa, kako bi se mo¬
rali samoglasniki izgovarjati.

Tuje plemiče in plemične slovenim s končnico
ski  ali ska.  Mislim, da se nad tem ne bo spotikal
nobeden.

Poljska imena na ski  in cki  bi bil moral pisati
skj  in ckj,  ker Poljaki ta končni i  izgovarjajo kaker
j,  vender tega nisem storil.

Alakok, Alacoque
Aljžer, Alger

Ameh'lebdnz,Amelie-lčs-Bains
Ansi, Annecy
ansiski, glej Ansi'

Antošn, Antoine
Anžuski, de Anjou
arješki, glej Arjež
Arjčž, Arižge
Armajeska, de Armaille

Arol, Harold
arški, glej Arz
Artiz, Artus
Ai z, Ars
Ažen, Agen
aže'nski, glej Aždn
Bddensko, Baden
Bajon, Bayonne
Bakarat, Baccarat
Bardzelčna, Barcelona

— 458

bartrdški, glej Bartrez
Bartrez, Bartres
Belistok, Bia}ystok
Benet, Bennet
Bernet, Bernet
Beržer, Berger
Besanson, Besancon
Bidot, Bidault
Bitird, Buttura
Bivdr, Biver
Boasari, Boissarie
Bogatd, Bogata
Bon, Beaune
Bonafuz, Bonafous
Bondlski, de Bonald
Bonatnur, Bonnamur
Bonapdrte, Bonaparte
Bondi, Bonnel
Bordoz, Bordeaux
Boregdrski, de Beauregard
Bosvet, Bossuet
Boš, Bauche
Brdjsgavsko, Breisgau
Bretuz, Bretoux
Brid, Brides
Buanž, Bouange
Bue, Bouhey
Bujeski, de Bouille
Buleska, de Boulay
Bulvdrzi, Boulevards

Burbon, Bourbonne
Burbul, Bourboule
burbulski, glej Burbul
Burgundsko, lat. Burgundia
Bušakurt, Bouchacourt
Buvjdr, Bouvier
Čdcki, Czacki
Čartorfski, Czartoryski
Čile, Chile

Danmarten, Dammartin
danmarte'nski,gl.Danmartdn
Danrd, Danrd
Dantl, Dentu
Dekuvuz, Decouvoux
Demdr, Desmares
Detroajdt, Detroyat
Devnšir, Devonshire
ddvnširski, glej Devnšir
Digodn, Digoine
digodnski, glej Digodn
Dimaz, Dumas
Dipont, Dupont
Dišen, Duchene
Div6n, Divonne
Donet, Donnet
Dordonja, Dordogne
dordonjski, glej Dordonja
Dždnova, Genova
Eduerds, Edtvards
Elo, Hello

- 459  —

En, Aisne
enski, glej En
Epindk, Epinac
Epfnski, d’ Espines
Epivdnt, Epivent
Er, Aire
Es, Aix

Eslebdnz, Aix-les-Bains
eslebdnški, glej Eslebdnz
Espelfg, Espdlugues
espelfški, glej Espelfg
Estrdl, Esterel
estrdlski, glej Estrel
Evrdz, Evreux
faltštul, Faltstuhl
Ferdn, Ferrand
Ferisdški, de Fdrussac
Fits-Džems, Fitz-James
Flegjdr, Fldchier
Fod, Foy

Fontneska, de Fontenay
fotdj, fotej, fauteuil
Frdjburg, Freiburg
Fresineški, de Freycinet
Fretfr, Fraiture
Froasdr-Broasjdska, deFrois-
sard-Broissia
Galijdk, Gaillac
Garddt, Gardette
Gav, Gave

Geranžer, Gueranger
G er j er, Guerrier
Gratrf, Gratry
Gro-Kaju, Gros-Caillou
Hdneman, Hahnemann
Hdnt, Gent
Hjuz, Hughes
Homburg for der Hde,
Homburg vor der Hohe
Jer, Hyžres
Kabdn, Cabane
Kan, Cannes
Kanbrd, Cambrai
Karlfz, Carlux
Katlinoski, de Cathelineau
Kavrot, Caverot
Kenede, Canada
Keruard, Kerouara
Kornej, Corneille
Korso, Corso
Kosta, Costa
Kotdor, Cote d’ Or
kotdorski, glej Kotdor
Kotrdz, Cauterets
Kurti, Courty

Kušlemfn Couches-les-Mines
kušlemfnski, glej Kušlemfn
Kuz, Coux
Kuzdn, Cousin
Labon, Labonne

— 460

Labrin, Labrune
Lafon - Labatit, Lafont - La-
batut

Lagard, Lagarde
I.agrav, Lagrave
Lagut, Lagoutte
lajtzajl, Leitseil
Lakrdnpova, Lacrampe
Lakurska, de Lacour
Lanželska, de Langelle
Lanženjez, Langdnieux
Laršer, Larcher
Lasdr, Lasserre
La vfnj, Lavigne
Lavižri, Lavigerie
Lavor, Lavaur
Lebef, Leboeuf
Lefevr, Lefžvre
Lesbrusatl, Lesbroussarl
Lezeleški, de Leseleuc
Lijon, Lyon
Lik, Luc
Lisboa, Lissabon
Lišon, Luchon
Lodr, Loire
Lotarinsko, Lothringen
Lotkur, Lauthecour
Luksemburg, Luxemburg
Lurd, Lourdes
Majsen, Meissen

Makari, Macary
Manton, Menton
Manždn, Mangin
Marsej, Marseille
marsejski, glej Marsej
Martinj on, Martignon
masabjejski, Massabieille
Mdrt, Meurthe
Mčs, Metz

Mčstrski, de Maistre
Mčternih, Metternich
Miler, Miiller
Misolski, de Missol
Miziski, de Musy
Monmbnt, Monmont
Monpazjdr, Montpazier
Monpelijer, Montpellier
Monšanen, Montchanin
monšandnski, glej. Mon-
šančn

Montagiski, de Montagu
Montanjski, de Montaigne
Montijska, de Montille
Monzi-Lasdr, Monzie-Las-
serre

Morlžt, Morelet
Mutjčz, Moutiers
Nansi, Nancy
Ndnt, Nantes
Napul, Napoule

461  —

napulski, glej Napul
Ne, Nay

Negrpdlis, Negrepdlisse
Nemurški, de Nemours
Nevdrz, Nevers
nevdrški, glej Neverz
Nfm, Nimes
Njutn, Newton
Noarot, Noirot
Novi Jork, New York
Oaz, Oise
odški, glej Odz
Obardd, Aubarčde
obarddski, glej Obardd
Odeskdlki, Odeschalchi
Orlednška, d’ Orldans
Ortdz, Orthdz
Ostaker, Oostacker
Oten, Autun
Otlanški, d’ Hotelans
Ovdrnj, Auvergne
overnjski, glej Ovdrnj
Pald Roajdl, Palais Royal
Pare, Paray

Pardlemonjdl Paray-le-Monial
Parmantdd, Parmentade
Paskdl, Pascal
Patd, Patay
Pelgren, Pellegrin
Peramdl, Peyramale

Peret, Peyret
Perigor, Perigord
Pero, Perraud
Pikdr, Picard
piidedomski, Puy de Dome
Pi'nčo, t  Pinco
Pirendje, Pyrenees
pirendjski, glej Pirendje
Pišnot, Pichenot
Pjemont, Piemont
Po, Pau
Poatjez, Poitiers
Poendron, Poindron
Pomdski, de Pomey
Pomjdn, Pomian
Pondišerf, Pondicherv
Pontdk, Pontacq
pontdški, glej Pontdk
poski, glej Po
Prinleski, de Pruneld
Raštat, Rastadt
Ratel, Ratel
Rd, Rey
Rdder, Rudder
Ren, Rhein

Riu de Žandjru, Rio de
Janeiro

Rok, Roques

Rokamadur, Rocamadour
Rosinjol, Rossignol

— 462

Rošon, Rochon
Ruan, Rouen
rudnski, glej Ru&n
Rudrg, Rouergue
Salvjdti, Salviati
Salamina, Salamis
salamlnski, glej Salamina
Sanpe, Sempe
Sart, Sarthe
sartski, glej Sart
Savi, Savy
savlski, glej Savi
Savojsko, Savoie
Seglr, Sdgur
Selijer, Cellieres
Sen, Seine
Senski, glej Sen
Set, Cette
Sir, Sire
Siroz, Siros
Sjordk, Siorac
soasonški, glej Soasonz
Soasonz, Soissons
Soldm, Solesmes
solemski, glej Soldm
Sonelodr, Saon et Loire
sonelodrski, glej Sonelodr
Sonmdnz, Sommans
Subiruz, Soubirous
Šaleški, glej Salet

Šalet, Chalet

Šalonsirson, Chalons-sur-
Saone

Šamfort, Chamfort
Šanghaj, Chang-Hai
Šanjl, Chagny
šanjlski, glej Šanjl
Šaretski, de Charettc
Šarodonski, de Charodon
Šdrtr, Chartres
Šazdl, Chazal
Šendje, Saint-Die
šendjeski, glej Šendje
Šengoben, Saint-Gobain
Sengobenski, glej Šengobčn
Šentašel, Saint-Acheul
Šofaj, Chauffailles
Šonl, Chauny
Štrdzburg, Strassburg
Šustemberg, Schustemberg
Talerdn, Tallayrand
tarantdški, glej Tarantez
Tarantdz, Tarentaise
Tarb, Tarbes
tarbski, glej Tarb
Tdrnegaron, Tarn-et Ga-
ronne

tarnegaronski, glej Tarne-
goron

Tarn, Tarne

— 463  —

tarnski, glej Tara
Tart&z, Tartas
Teb&jida, Thebais
Terčnto, Toronto
Tiet, Thuet
Tirinaz, Turinaz
Tranbleski, de Tremblaye
Trijanon, Trianon
trijanonski, glej Trijanon
Trident, Trient
Troši, TrOchy
tuluški, glej Tuluz
Tuluz, Toulouse
Turingija, Thiiringen
Turz, Tours
Utrmonški, d’ Outremont
Valonpjdr, Valompižrre
Varddžo, Varaggio
Vardški, da Varaggio
Varšava, Warszawa

Versdj, Versailles
versdjski, glej Versdj
Vertamonski, deVerthamon
Vilfranš, Villefranche
Viljheljmshde,Wilhelmsh6he
Viljna, Vilna
vizdnški, glej Vizanz
Vizanz, Visens
Vjanč, Vianney
VjenOt, Viennot
Voazčnski, de Voisin
Voazčn - Lavernjčrski, de
Voisin-Laverničre
Zajn-Vitgenštajnska, de Savn
Wittgenstein
Žantf, Genty
Žanvjčr, Janvier
Žilddr, Gildard
Žiro-Telon, Girand-Teulon
Žurddn, Jourdan.


KAZALO

Stran

Izpoved pisateljeva. III

Posvetba. V

Vvod.VII

Čudež na Veliki Šmaren. - . . . 3

Mizar iz Lavora.127

Gospodična Fontnčska.171

Devetdnevnica župnika iz Aljžerja.277

Priče mojega ozdravljenja.337

Dodatek in dokazna pisma. 4 2 5

Dodatek prelagateljev. 455

NARODNO IN UNIVERZITETNO
KNJTENICO

lili lil III lil nuni   »n

00000476276