Turško cesarstvo razpada. Mabomedanski Tmki bili so svoje dni za Kristjane strabovita šiba božja. .Azija, Afrika in Evropa so nemilo čutile' rijene udarce. Največ smo trpeli Avstrijanci, zlasti pa Slavjani na jugn. Slavjanake Bolgare so poteptali, Srbako cesarstvo razdjali, Bosnijake potuičili, Dalmacijo, Hrvatsko in Slavonijo in naae slovenske kraje so grozovito plenili in pokončavali. Dunaj so dvakrat oblegli. Neizmerno veliko tisoč ljudi so nam pobili, ae več pa v strašno sužanstvo seboj «>dgnali. Sedaj je temu že dolgo konec in Turčija je blizo razpada. Dežela za deželo se njim izneveri, narod za narodom se njim izvije. Egipta niraajo več, Romunsko, Greško in Srbsko je odpadlo. Polagoma bodo še ostali narodi otresli turški jarem. Uzrokov je mnogo. Poglavitni pa je ta, da niso hoteli sprejeti piave, krščanske vere. Tega sicer naši liberalci ne vernjejo, pa je vendar tako. Kajti biez krščanstva pogrešajo tudi kračansko, t. j. pravo omiko innapredek. Turk je ostal pri svoji mahomedanski veri in je zato nesposoben za pravo omiko. Oatal je, kar je bil: azijak sirovež in ajd. Stara moč rau je izginila, uove si pa pripraviti ne more. Zato bira na duši in na telesu. Sicer Turki še imajo veliko sveta. Njibov sultan se sedaj stoluje v slavnem Carigradu. Sveta mesta Jeruzalem, Nazaret in Betlehem so v njegovi oblasti. V Evropi posedajo 9370^ roilj, v Aziji pa 31.600D milj zemlje. Poslednji čas so se njib usmilili celo evropski libeialci in so njim hotli na noge pomagati zoper kračanske Slavjane. Zato so lijim pomagali staviti šole in kosarne po liberalui segi. Ponujali so njim vsakovrstnib učiteljev, omislili tiskarnic, novin, teatrov, postav itd. Pa vse nič ne pomaga. Tuik se dobrega ni poprijel, pač pa še mnogo budega se naučil, česar poprej ni poznal na prirner: strabovite dolgove delati. Tega sc je Turk najbolj naučil in je sedaj popolnem — zadolžen. Letos v spomladi je turški sultan angleškim kapitalistom za- stavil vse cesarske dače, t. j. v dačnib rečeb so Evropci Turka v njegovi lastui deželi že — o dstavili. Razun tega pa še turško cesarstvo napada nesreča za nesrečo: zlasti slabc letine, kuge, draginja in glad. V mali Aziji je laui više 1 milijon ljudi gladu pomrlo. Skoro vsa živina je ondi padla. Mesta in vasi so prazne. Naposled pa število pravih Tmkov neznano bitro pojema. Nekaj zavoljo mabomedanskega ninogoženstva; vefijidel pa zato, ker kot grdi ajdi veliko tisoč otrok v vodo pornečejo, ali pri porodu zadušijo ali še poprej uničijo. Tako morajo priti na nič! Sedaj štejemo pravib Turkov ali Osmanov še komaj 1 milijon. Tem nasproti pa naliajauio 7^2 niilijona Slavjanov, nanneč 6 milijonov Bolgarov 1'/« milijoua Srbov. To ne more dolgo več tako obstati. Krščanska, slavjauska večiua bo po malem gotovo prodrla in Turke iz Evrope potisnola. Kako iu kedaj se to zgodi, to je še se ve da skrito. Ali očividno je, da mabomedanski polunj.esec bledi in niedli, krščanski križ se pa zopet dviguje. Celib 921 let se je v cerkvi sv. Sofije v Carigradu molila učlovečena modrost božja: Jezus Kristus. Poteru se je do sedaj že 422 let v ujej častil Mabomed. Tedaj se bliža zopet čas, da se na alavno sv. Sofijo posadi slovito znamenje naaega re.enja. To bo začetek boljše bodočuosti za naše jngoslovanske brate: Srbe in Bolgare. Svet bo pa dobil nov dokaz, da le krščanstvo narode propada varuje, poganstvo pa, bodi katerokoli, tudi najailiiejše s časom pokoplje.