norUnoi. ncdcifa !n (EifinrsHii iMrM m siovo bogos§ovnico v Plarišioru Martinovo nedeljo obhajajo Slovenci že stoletja s pokušavanjem mladega vina, ki je prenehalo biti mošt, ki že vreže, lepo diši in šumi v čaši, da je veselje. Ko se razleze po žilah, sre dvigne iz grl pivcev pesem: »Bog oče ga ustvaril...«, da raste veselo razpoložsnje in narašča. Toda v družinah, kjer še trdijo stare navade, novo vino ne teče prazno, na mizo pride tolsta goska, ki jo je gospodinja že tedne prej pitala. Zakaj bi sicer upodabljali umetniki, zakaj bi slikali slikarji sv. Martina z gosko? Pa kdo vpraša ob obloženi mizi in mladera vinu, od kod na god tega svetnika taka gostija? Pisatelj Finžgar je lani v »Naši Zvezdi« narT-aJ n t.eui našim dijakom tele vrstice: »Sv. Martin, ki mu je posvečenih toliko cerkva po slovenskem svetu, je po rojstvu res naš svetnik. Kot sin rimskega polkovnika je bil rojen 316 v Panoniji, bržkone v danačnji Subotici (Szombathely), torej na naši zemlji. Po odgoji v Paviji je že kot petnajstletni fant šel k vojakom — konjenikom v Galicijo. Še kot deček pa je bil skrivaj kristjan. Nekoč je jezdil v mrzli zimi proti mestnim vratom v mesto Amien. Tam je zagledal na pol golega revčka, ki se je ves tresel od mraza. Martin si sname dolg vojaški plašč, ga z mečem preseka, da polovico beraču, da se ie ogrnil. Ljubezen do bednih je bilo bistvo vsega njegovega življenja. Ta ljutezen je bila ključ, ki mu je odprl srca vsega ljudstva. Kot dvajsetletni častnik je prosil, da so ga odpustili iz vojaške službe. Posvetil se je ves Bogu in ljudstvu. Zato ga je hotelo mesto Tours za škofa. Toda mnogi, tudi škofi so ugovarjali, češ da je tako preprost, niti las si ne mazili in češe. Ugovor ni zalegel. Ljudstvo mesta in okolice se je zbralo, ga zahtevalo za škofa in tudi zmagalo. Ljubezen so vračali za ljubeaen. Kaj torej z Martinovim vinom in gosko? V srednjem veku so bili zelo trdi in strogi posti. Ni jih velevala samo cerkev. Tudi svetna gosposka jih je včasih strogo zahtevala. Tako so se na pr. začeli adventni posti, ki jih sedanji mlajši rod sploh ne pozna, takoj po sv. Martinu in so trajali do Božiča. Zato so si ljudje pred adventnim postom, na Martinovo, privoščili gostije z mladim vinom in gosjo, kakor je sedaj splošno navada, da na pustni torek, preden začenjamo štiridesetdanski post, ob obloženi mizi vzamemo slovo od mesnih loncev. Strogi posti naših dedov so opešali, Martinova gosja večerja je ostala. Toda Ijubljenec katoliškega Ijudstva je sv. Martin postal in ostane radi svoje izrazdte ljubezni do bednih in svoje krščanske dobrodelnosti. Prav zato je izbrala tudi lavantinska škofija Martinovo nedeljo za dan zbiranja prispevkov za novo bogoslovnico v Mariboru! Enajst let, odkar se je leta 1928. slavila 7001etnica obstoja lavantinske škofije, že zlagajo Lavantinci na Martinovo nedeljo dinarje za to zgradbo, ki je bila lani v surovem stanju dograjena. Sedaj se nadaljujejo dela v notranjosti stavbe, ki ne bo samo ponosen sporaenik 700 letnice obstoja lavantinske -škofije, ampak tudi spomenik vzajemnosti in radodarnosti duhovnikov in vernikov lavantinske škofije. Ob veselem »šmarčvanju« naj torej Lavantinci tudi letos ne pozabijo dinarske zbirke za novo bogoslovnico, naj ne zaprejo f^vojih rok, ko pridejo nabiralci in nabiralke z nabiralno polo ...!