^MBMii^H^HH^BiHMi PLANINSKI VESTNIK
ALPINISTIČNA ODPRAVA V NARODNI PARK ANDR1NGIRTRA NA MADAGASKARJU - 1
SMER V DEVIŠKI STENI RDEČEGA OTOKA
ERIK SVAB
Vozim po mestu. Množica ljudi se sprehaja ob morju. Nič posebnega za Trst, a vendar se mi zdi čudno: vsi so oblečeni in obuti, vsi imajo čiste srajce In hlače, krila in obleke, vsi imajo na nogah čevlje ali telovadne copate, Res čudno, kajti navadil sem se že bil gledati ob cesti ljudi, ki so bolj zagoreli in precej manj oblečeni, obuti pa samo v redkih primerih.
Komaj včeraj smo se vrnili. Potovali smo vso noč, se potem vozili do mesta v zalivu in končno sem zvečer spal v svoji postelji. Toda danes zjutraj sem se spet zbudil zgodaj, tako kot sem se navadi! zadnje tedne. Vse jutro sem pospravljal plezalno opremo in drugo kramo, svoje misli pa bom uredil šele čez kakšen dan, ko bom spet zaživel svoj vsakdan.
NOBENEGA DVOMA NI: GREMO NA MADAGASKAR
Tako kot večkrat v takih primerih se je ideja rodila čisto po naključju. V italijanski alpinistični reviji sva s prijateljem Marcom videla sliko veličastne granitne stene, v kateri so južnotirolski alpinisti preplezali zahtevno smer. Pozanimala sva se in kmalu stopila v stik s prijaznim, a redkobesednim Helmutom. Ko nama je v svoji polomljeni italijanščini bolj s pomočjo diapozitivov prikazal lepote in zanimivosti Madagaskarja, otoka, kjer se je čas ustavil in kjer je vsako potovanje prava dogodivščina in nepozabno doživetje, ni bilo več dvoma: na vsak način bomo skušali organizirati plezalno potovanje na drugi konec sveta. Po neuspešnem iskanju soplezalcev v bližnji okolici sva končno za sodelovanje na odpravi pridobila Rolan-da Larcherja iz Trenta, dobrega prijatelja in odličnega plezalca. Zdaj lahko rečem, da sva izbrala pravilno, ko sva se odločila, da gremo samo trije, in na koncu se je izkazalo, da sploh nismo pogrešali četrtega člana plezalske odprave. Ko smo se pred odhodom začeli ukvarjati z bolj konkretnimi problemi, pa je bilo takoj jasno, da je tako finančno kot organizacijsko breme za izvedbo take odprave zelo veliko Na srečo smo našli še dva prijatelja, ki sta bila pripravljena z nami sodelovati pri izvedbi odprave ter deliti stroške. Iz Brescie sta se nam pridružila odlična plezalca Ermanno Franci-nelli in Marlo Cavagninr. ki sta že bila z Larcherjem na drugi njegovi odpravi v znanih granitnih stenah v dolini Yosemite v ZDA in sta se namenila ponoviti katero od že obstoječih smeri.
LET NAD KILIJEM
Po skoraj enem letu priprav se je naša avantura začela 4. septembra 1998 na letališču v Veroni Po pravilu imajo vse alpinistične odprave težave s težo prtljage In tako smo jih imeli tudi mi; družba Air Madagascar, s
Tak? je ta gora. na katero smo se namenili, impozantna, visoka, navpična in gladka, pa še daleč od vsega, kar je zanimivo za tamkajšnje domačine.
katero smo potovali (druge možnosti so samo še Air France, ki pa ima iste pogoje, in Aeroflot), nam je odobrila samo 28 kilogramov prtljage po osebi, mi pa smo imeli preko 200 kilogramov različne krame In seveda še ročno prtljago. Na srečo je Rolando policaj in se je dogovoril s svojimi kolegi na letališču, da so nam odobrili presežek prtljage. Tako smo brez večjih zapletov iz
Najprej je bila cesta, potem kolovoz in ko se je prvo spreminjalo v drugo, so se pokazale gore.	197
PLANINSKI VESTNIK	H^^^^mnbbm^M
Rdeče stanovanjske tiiče na Rdečem alohu. kol imenuje Madagaskar.
Verone poleteli v Rim, od tam pa naravnost v Antananarivo, glavno mesto Madagaskarja. Vso noč smo leteli nad Afriko; sonce nas je pozdravilo, ko smo imeli pod sabo najvišjo goro afriške celine, Kili-mandžaro, na Cigar vrhu se je v luči vzhajajočega sonca svetil sneg. Prav neverjeten je bil pogled na goro tik pri ekvatorju, ki jo prekriva večni led in daje usahlemu ognjeniku posebno podobo.
A kmalu je bila tudi Afrika za nami In čez Mozambiškl preliv smo prišli nad Madagaskar, četrti največji otok na svetu, ki je približno tako velik kot Italija. Na njem živi približno 15 milijonov Malgašev, ki so od leta 1968 državljani samostojne države in ne več francoske kolonije, Kljub samostojnosti pa ostaja francoski vpliv zelo velik In razen tega. da je francoščina poleg malgaščine tudi uradni jezik, se vpliv italijanskih sosedov z druge strani Alp Čuti prav povsod: od industrije, ki je skoraj vsa v njihovih rokah, do arhitekture bogatejših zgradb, organizacije podjetij in javnih služb ter do čisto navadnega kruha, ki ga seveda peCejo v klasični francoski obliki - baguette. - Za kruh naj, mimogrede, povem, da je najboljši v srednjem delu otoka; v različnih pekarnah
Gore. kot bi jih izklesal in zbrusIJ iz «nega samega kosa
198	Foto: Erik Švab
smo večkrat naleteli na lepo zapečene štruce, ki so prav prijetno hrustljaie in so bile poleg banan naša običajna hrana: ko ni bilo časa, da bi pojedli kaj toplega, smo na hitro dali v usta kos kruha in nekaj odličnih malgaških banan, saj je to edina hrana, ki je tudi za občutljive želodce razvajenih Evropejcev popolnoma varna in jo najdeš skoraj povsod. Po pristanku letala nas je s klasičnim napisom na kosu papirja pričakal naš malgaškl vodič In bodoči prijatelj Jean Calvin Mtandrarivo, turistični vodič, profesor angleščine na liceju v Antananarivu, šofer in naša vez s tamkajšnjim prebivalstvom. Že na prvi pogled simpatičen mož, enostavno oblečen, s slamnikom na glavi in kavbojskimi škornji, nam je povedal, da je star 45 let in da že od mladih nog potuje po svoji deželi: najprej je kot šofer, kasneje kot vodič za turiste, zadnjih nekaj let pa je on tisti, ki je redke plezalce popeljal v osrčje gora na južnih planotah Madagaskarja.
PO RDEČEM OTOKU POD TSARANORO
Takoj ko smo stopili iz letališke zgradbe, smo doživeli prva presenečenja: tropska temperatura, ki smo jo pričakovali, je izginila in namesto tega nas je pozdravila prijetna hladna sapica, takoj zatem pa so nas začeli oblegati mladi fantje, ki so nam hoteli nositi prtljago od letališča do avta. Calvin nas je peljal do džipa, kjer naj bi nas po dogovorih po faksu čakal njegov bratranec Jose, ki bi nas moral spremljati. Pa smo Izvedeli, da to sploh ni José, ampak Victor Samuel RazaJimandre-sy. kl s Calvlnom sploh ni bil v sorodstvu, ampak je bil šofer, ki nam ga je vsilil lastnik terenskega vozila. Resen možakar, sicer že malo v letih, je dajal vtis človeka, ki se redko odloči za smeh, a je vsaj pri vožnji zanesljiv. Počasi smo spoznali, da ima mož sicer samo 60 let, vendar ponoči slabo vidi in smo zato potovali večinoma podnevi. Kasneje, ko smo ga bolje spoznali, smo videli, da se včasih tudi nasmehne, posebno takrat, ko ga je kdo od nas zbodel z znanim francoskim galantnim po-
PLANINSKI VESTNIK	H^^^^mnbbm^M
vabilom: » Voulez vous coucher avec moi sessoire?« {Hočete danes zvečer spati z menoj?) Takrat smo vsi planili v smeh ¡rt med nami se je ustvarilo res prijetno vzdušje.
Začelo se torej je naše potovanje po Rdečem otoku, ki je svoje ime dobil zaradi barve zemlje: tako kot v Istri js zemija povsod na Madagaskarju rdeča. Po zamenjavi denarja na črno (pri čemer nam je pomagal pravi »biz-nismen« z mercedesom In mobitelom) smo se odločili, da čimprej zapustimo glavno mesto, ki ga vsi imenujejo kar Tana in je tipičen primer umazanega In bednega velemesta v revnih državah tretjega sveta, ter se odpeljemo proti jugu, proti našemu cilju, obljubljeni čudežni gori Tsaranoro.
V jugovzhodnem delu otoka Madagiskara (kot se glasi njegovo originalno ime) so v osrčju goratega predela Andringltra visoke deviške granitne stene. Na planoti, ki so jo razglasili za narodni park, da bi vsaj delno obvarovali številne naravne znamenitosti, so hribi, ki segajo do nadmorske višine 2600 metrov in imajo mogočne stene, izmed katerih je največja vzhodna stena gore Tsaranoro, široka dva kilometra in visoka 800 metrov. Do vasice, ki leži pod stenami, je možen dostop samo s terenskim vozilom, saj tam ni cest ali drugih prometnih povezav. Edina možnost je hudo razrit kolovoz, po katerem občasno vozijo domačini z vozovi, ki imajo velikanska kolesa in jih vleče tipično malgaško govedo z grbo - zebu,
TABOR NA ROBU VASICE TANAMBAO
Po nekajurni razburljivi vožnji po nemogočem terenu smo se odločili, da izstopimo, vso prtljago prenesemo s strehe džipa v notranjost in pot nadaljujemo peš. Izkazalo se je, da smo ukrepali pravilno, saj je ubogi Victor tako dosti lažje pripeljal na cilj, v vas Tanambao. V njej vlada »kralj«, ki smo ga marali prepričati, da nas je spustil na svoje ozemlje in nam dovolil tam ostati dovolj dolgo, da nam je uspelo priplezati na goro naših sanj. Že sprejem v vasi je bil nekaj posebnega: vsi so si nas ogledovali kot čudežna bitja, mi pa seveda tudi nje, potem smo se vljudno na dolgo in široko predstavljali In pozdravljali ter jih na koncu zaprosili, če nam dovolijo postaviti tabor v senci mangovih dreves v bližini vasi. Seveda smo morali obljubiti, da bomo za motenje vaškega življenja primerno prispevali z odsluženimi oblačili, zdravili in seveda tudi zneskom malgaških frankov. Prihoda je bil najbolj vesel stari kralj, ki je vedel, da nori »vazah« (tujci) vselej nosijo s sabo vitamine, marmelado ali med in druge dobrote, ki tam veljajo več kot katerikoli denar.
Po treh dneh napornega in skrajno neugodnega potovanja čez planote osrednjega dela Madagaskarja smo tako končno postavili šotore v prijetni senci mangovih dreves in se posvetili plezanju. Naslednje tri tedne smo preživeli v baznem taboru v družbi vaških otrok, ki so nas vsako jutro prišli gledat in so tam ostali ves dan; to je bila njihova zabava namesto televizije. Spremenili
Takšen je naraščaj na Madagaskarju, črn, šiv n radoveden.
smo jim ritem življenja, svojo biološko uro pa smo morali prilagoditi zahtevam narave in ciljem, ki smo si jih zastavili.
Ob šestih zjutraj sa naredi dan, ob šestih zvečer pade tema in temu seje treba pri vsakem opravilu prilagoditi. Zato smo naslednje tedne vstajali ob štirih ali petih in hodili spat najkasneje ob osmih zvečer. Potem ko smo se zjutraj spravili iz spalne vreče in šotora, smo si skuhali čaj in pojedli zajtrk, oprtali nahrbtnike in se še v temi peš odpravili proti steni. Do vznožja je bila prilbliž-no poldruga ura hoje In 500 metrov višinske razlike: po poti mimo speče vasice In riževih polj do doline, ki je vodila proti naši gori. Na sredi poti nas je obsijalo sonce in nas je potem spremljalo do sredine dneva, ko se je skrilo za vrhom Tsaranora in nam omogočilo, da izkori-
Avtor te reportaže in soavtor smeri na Tsaranoro Atsimo, 2000 metrov visoko goro na Madagaskarju, je o tej poti in o tem vzponu pripravi/ predavanje z barvnimi diapozitivi in video filmom. Kdor bi želel iz prve roke zvedeti o tem zanimivem plezanju na deviško goro. naj piše na naslov; Erik Švab. Ulica XXV. aprila 24, 34015 Milje-Muggia. Italia, aH P.P. 46, 6280 Ankaran, poklicati pa ga je mogoče tudi po telefonu 00 39 040 274449.
PLANINSKI VESTNIK	H^^^^mnbbm^M
stimo prijetno senco za plezanje najtežjih raztežajev v smeri.
NAJLEPŠA MOŽNA LINIJA VZPONA
Za uresničitev svojih načrtov smo izbrali mesec september, ki je na južni polobli eden izmed najbolj hladnih v letu, saj je takrat žima, tako nekako kot pri nas februarja, v tistem obdobju pa je tudi vreme precej stabilno in dežuje povprečno komaj en dan na mesec. Tudi temperature so čisto znosne in včasih nas je zjutraj prav presenetil hladen zrak, saj so nam vsi, ki so bili kdaj na Madagaskarju, pravlii, da vročina čez dan dosega tudi do 50 stopinj. Verjetno je k Idealnemu vre-
menu prispevala tudi nadmorska višina; bili so namreč na planoti na višini približno 1000 metrov in skoraj vsak dan je tudi pihal veter.
Ko smo prvi dan pod steno preučevali možnosti za vzpon, smo se odločili, da poskusimo po najlepši možni liniji: naravnost proti samostojnemu vrhu hriba Tsara-noro, po sredini stene, kjer še ni bila speljana nobena plezalne smer. Visoka, vseskozi navpična in občasno previsna stena nam je obljubljala težavno in napeto plezarijo. Vedeli smo, da se bo treba pošteno potruditi, da pridemo na vrh, zato smo v plezanje vložili vso energijo in vse izkušnje, ki smo si jih nabrali v letih plezanja po svetu.
(Nadaljevanje prihodnjič)
NAVEZA KARO-GARIBQTTI JE V 16 URAH PREPLEZALA SMER, DOLGO PRED TEM ŠEST DNI
VRAČANJE K IZVIROM ALPINIZMA
s tega področja koristno opravilo - In je s takšno svojo doslej zadnjo južnoameriško alpinistično bero nadvse zadovoljen: Silvo Karo, član Alpinističnega odseka Domžale. Mejo možnega v alpinizmu je spet pomaknil navzgor, s soplezalcem je smer v Fitz Royu na alpski način preplezal šestkrat, sedemkrat hitreje kot plezalci pred njim. To je bila hkrati prva ponovitev in prva prosta ponovitev te smeri.
SNEMANJE LEGENDARNEGA DINKA BERTONCLJA
Prva postaja sedanjega Karovega potovanja v Južno Ameriko so bile Bariloče, za slovenski alpinizem že kar znamenito mesto nedaleč od Katedralskega pogorja. Tam seje kmalu po koncu druge svetovne vojne naselila kar velika skupina Slovencev, velik del mladih fantov, ki so slovenske gorniške korenine presadili v Ande, tam ustanovili Slovensko planinsko društvo in v okoliških gorah preplezali marsikatero prvenstveno smer, tudi na nekatere deviške vrhove, ki so jim dali slovenska imena, kakršna imajo še zdaj. Zdaj se je re-daktorica slovenskih televizijskih oddaj Gore in ljudje Marjeta Keršič Svetel odtočila pripraviti oddajo o nekaterih od teh prvopristopnikov in o nekaterih od teh gora, predvsem še o Slovenskem zvoniku, o Campanile Esloveno, ki ga je prvi preplezal Dinko Bertoncelj, še zdaj kljub približno 70 letom tudi gorniško karseda aktivni Bariločan. Že po dogovoru v Ljubljani je Silvo Karo snemal plezanje Dinka Bertonclja in mnogo mlajšega soplezalca Ivana Arenška, domačina Iz Ba-riloč, ki pa že pet let živi v Sloveniji in je s slovensko TV ekipo odšel v svoj rojstni kraj kot prevajalec in odličen poznavalec razmer in tudi kot plezalec (skupaj z njim pa sta iz Ljubljane odpotovala poleg Keršičeve še snemalec Bernard Perme in tonski snemalec Toni Žerov-nik)
Ko je Karo opravil to delo, je še kratek čas ostal v Ba-riločah, kjer je v bližnjih Katedralskih stolpih, visokih približno 2000 metrov, v odličnem granitu preplezal več
MARJAN RAZTRESEN
Na dolgo pot v Južno Ameriko je odšel 14. januarja letos, domov v Domžale se je vrnil natančno dva meseca pozneje, ta čas je preplezal eno samo, čeprav težavno smer Ensueño v zahodni steni 3410 metrov visokega Fitz Roya v Patagoniji in poleg tega opravil še vsaj eno
Fitz Roy, zahodna stena; s črthami je označena smer Ensue no 200 plezalca sta sestopila po velikem ozebnlku levo od svoje smeri.