478
C. Golar: Brez doma.
svojo ostudno hlapčevsko naturo; jaz nisem moje telo, moje telo je telo med drugimi telesi: ta resnica bo brzdala individualni egoizem, samopašnost in obračala skrb na celoto, z enako ljubeznijo navdajala do sebe in drugih, vzbujala plemeniti nacionalni in kulturni egoizem, zakonu »ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe« dala znanstveno podlago; spoznanje zakonitosti in medsebojne odvisnosti se bo javljalo kot brezobzirno, vztrajno cuvstvo dolžnosti, ki ga tako krvavo pogrešamo v celem javnem življenju slovenskega naroda. Značaj in čast nista slabost, ki se trmoglavo oklepa spoznane napake, ampak tista človeška krepost, ki vodi vse misli in dejanja z ozirom na celoto, na narod. Idealizem nas osvobodi tlačanstva mesa, lastnega telesa in idolov, napačnih idealov, kakršni so: materializem, klerikalizem in še nekateri drugi taki »izmi«.
f<
Brez doma.
i.
ot samotna v daljo vije se pred mano — kam pelja ? Kje moj cilj je, kje nepokoj srčni mine? Bog to zna!
Mrzla srca — kdo bi vztrajal          In tako kot večni romar
v krogu tujih mu ljudij ?                  hodim tod povsod neznan
Nikdo me poznati noče,                   sreče iščem, src ljubečih,
nikdo mi prijatelj ni.                         a bojim se, da zaman.
II.
Travica zelena, travica mehka,
bodi mi postelj nocoj! —
Bloden popotnik brez doma krog tavam,
žalost le hodi z menoj.
Izpod  domačega krova zablodil
v tuji  nedragi sem svet;
sreče,  ljubezni še nisem okusil,
mladi  mi zvenel je cvet.
Pisane cvetke po tihi livadi,
spavajte sladko z menoj —
zvezdice zlate na svetlih nebesih,
čuvajte ve nad menoj!
C. Golar.