L E M A IN D OH ŠTEV. 8 AVGUST 1940 LETO XI. 'Knjigo. „Vedenie, potovanji b, zabava, dopisovanje" &o phlb.imo. phiUdnjL št&uiii 'd, Id jo. cLo&ite. 2. s&ptejn&fLO. t L Allan Prince: ^usr Tok življenja >nja je skrbno primerjala fotografijo s svojo podobo v ogledalu. Da, fotografija je bila retuširana, izboljšana. Gube so bile zabrisane, poteze popravljene, kolikor je bilo pač mogoče, ne da bi trpela zaradi tega podobnost. Toda ohlapela lica, motne, globoko ležeče oči so jasno govorile: «To ni več Sonja, prva operna pevka, temveč stara, stara gospa, ki stoji že z eno nogo v grobu.» Na njeni pisalni mizi je ležal izrezek časopisa, ki je govoril o dobrodelnem koncertu. «Tudi Sonja nas je po petnajstletnem molku spet očarala s svojim srebrnim glasom. Dobro se je držala..Čutila je, da pač ocenjevalec ni hotel biti neprijazen in nevljuden. Njen glas — da, vedela je, da je bil glas še dober — še celo prav dober. Toda to je bilo tudi vse. Ampak bolezen in skrb sta vse drugo pokvarili, tako da je bila videti veliko starejša, kakor je bila: 55 let. In Pavel jo je brez dvoma videl še zmeraj pred seboj kot mladostno pevko. Gotovo bi bil razočaran, ko bi videl tole sliko! — Morebiti še bolj kakor ona. Položila je fotografijo v miznico in je nadaljevala začeto pismo: «Moj dragi Pavel! Čudovito je, da midva po teh nekaj vrsticah o dobrodelnem koncertu čez toliko let zopet drug o drugem slišiva! Ali je res preteklo že dvajset let, odkar sem te poslednjič videla? — Tudi jaz sem često mislila na to, da bi te obiskala, toda menda so zdravniki uživali pri tem, da so me pošiljali v najbolj oddaljene kraje na zemlji. Zahvaljujem se ti za fotografijo. Ker želiš, ti pošiljam svojo sliko, toda, dragi Pavel, to ni več tista Sonja, ki si jo ti poznal. Ta je mrtva — izvzemši njen glas. Glas imam še, čeprav ga morem le še redkokdaj uporabljati —» Nenadno preneha. To je dobra misel: namesto slike mu pošlje plošča. Potem ji ne bo očital, da mu ni poslala slike. Toda zakaj naj bi to storila? Mar jo je bilo sram, da se je postarala? Ali pa je bila tako nečimurna in ponosna na svoj glas? O tem ni preveč razmišljala. Rada bi bila čula spet Pavlovo sodbo o svojem glasu. Pavel je bil vedno njen največji kritik in njen največji občudovalec. Njegovo občutljivo uho bi morda odkrilo majhno poslabšanje, ki ga drugi niso opazili. Toda vzlic temu — retuširane fotografije imajo vedno tako nekaj izumetničenega na sebi. Raztrgala je pismo in napisala drugo, v katerem je izjavila, da v trenutku nima primerne slike pri roki. Trajalo je nekaj časa, preden je bila Sonja pripravljena za posnetek na plošči. Za to se ni smela površno pripraviti, kakor za dobrodelni koncert. Pavel, neusmiljeni kritik, se ne more primerjati z veliko publiko. Izbrala si je pesem «Tok časa«, ker jo je bil Pavel nalašč za njo skomponiral. Vsak dan so pesem posneli trikrat ali štirikrat na ploščo. Vsi so hvalili — Sonja pa je rekla: «Moramo poskusiti še enkrat.» Potem, nekega večera, je bila zadovoljna. Videla se je spet na odru, ne v študiju. Nejasno, kakor zadaj za tanko meglo, je videla bele, pričakujoče obraze poslušalcev pred seboj. Pavel je sedel v prvi loži na desni strani in poslušal prvo ponovitev svojega «Toka časa». Bilo je krasno — bila je spet kakor nekoč! —- Pela je brez vsakega truda. Pavel se je smehljal: bil je triumf za njo. Poslednji ton je umiral kakor izgubljajoči se odmev melodičnega zvona. «Upam — da sem podala svoje najboljše,j je rekla in se trudno zgrudila v naslanjač. Več ko teden dni je morala ležati; zdravniki so jo svarili pred vsakim nadaljnjim naporom. Toda kar je storila, je bilo vredno truda. Plošča je bila dobra. Sama jo je zavila, jo odposlala in čakala kakor dijak po izpitu, ki pač pričakuje ugodno oceno, pa se vendarle še malo boji. Ko je slednjič prejela Pavlovo pismo, ga je vsa razburjena odprla: «Moja draga Sonja,« je čitala, «iskreno se ti zahvaljujem za ploščo, toda razočaralo me je, da mi nisi poslala fotografije. Pravijo mi, da je tvoj glas še vedno zelo lep, in jaz to rad verjamem, Sonja. V svojem zadnjem pismu ti nisem hotel povedati, Sonja, ampak jaz sem že pet let popolnoma gluh. Nikoli več ne bom slišal glasu ...» J Zaklele ■ je KNJIGOVEZNICA LJUBLJANA DALMATINOVA 10 Nojmoderneje urejena delavnica za vsa knjigoveška dela. Hitra in točna postrežba pri nizkih cenah. Izdelovanje posebnih akci-denčnih vezav po individualnih osnutkih. Trgovske knjige po naročilu, lastni črtalni stroj za vse vrste rastriranih tiskovin. Izvirne platnice za »ŽENO IN DOM« TELEFON 24-87 ZAHTEVAJTE^ ŽIMO/SAMO Z^ZAŠClTNO PLOMBO ( STERILIZIRAN^^ ZADRUŽNA TOVARNA ZIME 0.D NAŠA ŽIMfl JE HIGIJENSKO OČIŠČENA IN STERILIZIRANA NA PARI 115°C,NE DIŠI, JE BREZ MASČOBEIN FERMENTOV, PO CENI. 1 TUBA ODOL-A VELJA PO KOLIČINI IN UČINKU ZA 2. Kakor veste, obravnavamo vsako vprašanje po strokovnjakih. To napravimo tako, da odstavke, ki se tičejo vprašanja, prepišemo (seveda brez imena vprašalke) in jih oddamo v rešitev dotični sotrudniei, ki ima za to potrebno kvalifikacijo. Doslej je vsaka dobila svoj odgovor v dveh dneh. Ta dva meseca pa bo marsikatera sotrudnica na dopustu. Zato prosimo, da pač potrpite na odgovor vsaj šest dni. Za poštne stroške je priložiti vsaj 4.50 din v znamkah. Za vprašanje, ki ga pošljemo sotrudniei, rabimo eno, za njen odgovor na nas drugo in za odgovor Vam pa tretjo znamko za 1.50 din. Na nepodpisana vprašanja in na vprašanja brez priloženih znamk ne moremo Odgovarjati. V listu neradi odgovarjamo. Uredništvo. Pretirana ljubosumnost Večkrat najdem v Vaši posvetovalnici prav pametne nasvete. Prosim, da objavite tudi moje težko stanje. Morda bom našla v nasvetu, ki mi ga bo dala kaka sovrstnica, tolažbo. Poročena sem tri leta. Navidezno je to najbolj srečen zakon. Saj je oblagodar-jen tudi z dvema otročičkoina. Toda nesrečna ljubosumnost mojega moža, ki je brez osnove, me spravlja v obup. Naj govorim s katerim koli moškim, mi očita, da sem preveč ljubezniva in da to mojo ljubeznivost smatrajo moški za prodajanje. Oba sva v službi, in z vsakim šefom po moževem mnenju simpatiziram, njega samega pa zapostavljam. Sem že tako omagana in živčno slaba, a vse to mu ni mar. On vidi samo, da njega ponižujem, drugim pa se dobrikam. Svoji materi je celo pisal, da mu nalašč nagajam in se izpostavljam drugim. Za odgovor sem dobila ravno na porodniški postelji, da naj vendar opustim to početje, ker delam s tem vso rodbino nesrečno. Gospa urednica, verjemite mi, da se zdim sama sebi kakor plaha srna, ki grem vsako jutro s trepetajočim srcem v urad, v bojazni, da bi utegnila srečati šefa ali koga drugega možu neljubega človeka. Celo prijateljic ne trpi, češ da me odvračajo od njega. In celo to mu je odveč, če me sem in tja obišče lastna sestra. Njegovo ne-voljo opazim takoj, ker neprestano vrti cigareto med prsti, ponoči pa hodi v kuhinjo, da tam puha dim od jeze v zrak. Po naravi je samsvoj, jaz sem pa bolj živahne narave, in to smatra za razuzdanost. Neprestani očitki, da rušim družinsko harmonijo in da ga delam nesrečnega, me tirajo mnogo- krat v obup. Uboga otročička se mi smilita, ker stresava še nanju nevo-ljo. Prosim za pameten nasvet, ker sama si ne znam več pomagati. Nimam nikdar nobenih želja po zunanjem razvedrilu, ker mi je dom vse. Oblačim se tako skromno, češem tako preprosto, pa vse nič ne pomaga. Ozdraviti ne morem in ne znam svojega moža, ki je ljubosumen brez osnove. Odgovor. Na nobeno vprašanje ni tako težko odgovoriti, kakor ravno na vprašanje, kako preprečiti ljubosumnost. Ljubosumnosti so povod razne domneve in razna sumničenja, in to manj ali bolj upravičena ali pa tudi docela neosnovana. Ljubosumnost pa je lahko tudi bolezen živčno razrva-nih ljudi. Nekateri pa trde celo, da je ljubosumnost samo izraz prevelike ljubezni. Vsekakor pa je tO zlo, iz katerega se rodi trpljenje za vsakega, ki je po njem kakorkoli prizadet. Zlo, ki ponižuje tistega, ki je ljubosumen, do grdih sumničenj, tistega, ki je osumljen, pa ponižuje, ker mu njegov drug ne zaupa. Ljubosumnost razdvaja zakonca in ustvarja pekel v družini, in zato tudi popolnoma razumem Vaš težavni položaj. Splošnega nasveta za ozdravljenje ljubosumnosti pa žal ni, in Vam ga tudi nihče ne bo mogel dati. Mislim pa, da je treba predvsem poiskati vzroke in povode ljubosumnosti. Če gledamo s strogo objektivnimi očmi na zakonsko življenje, moramo pač priznati, da je prav vsak zakonec brez izjeme, torej mož kakor žena, v občevanju z drugimi ljudmi vedno obzirnejši in pozornejši, kakor v občevanju s svojim zakonskim drugom. V družbi tujih ljudi se vse bolj potrudimo, da bi obvladali svoje neraz-položenje, prikrili svojo nejevoljo in se pokazali v čim ugodnejši luči. Doma, med svojimi štirimi stenami, pa grešimo v tem po mojem prepričanju prav vsi brez izjeme. Če morda že ne vedno, pa vsaj kdaj pa kdaj. Preudaren zakonski drug gleda na to kakor na nekaj vsakdanjega. Marsikomu je celo všeč, da žena vzlic vsem tistim vsakdanjim manjšim in večjim nevšečnostim, brez katerih človeško, zlasti pa še zakonsko življenje, ni mogoče, drugim spretno prikriva in vedno in vselej na zunaj kaže prijazno sniejoč se obraz. In so možje, ki so tem zadovoljnejši, v čim ugodnejši in privlačnejši luči se zna žena prikazati njegovim tovarišem in prijateljem. Vse drugače pa je to pri ljudeh brez samozavesti, ali celo pri takih, ki imajo občutek manjvrednosti. Ti vidijo v vsem neko nevarnost zase in, ker si ne vedo in ne znajo pomagati drugače, se zatekajo k ljubosumnosti, ki položaja seveda ne izboljša, ampak ga samo še poslabša. Bodite iskreni in premislite svoje zakonsko življenje trezno in brez vsakega olepševanja in prizanašanja v katerem koli pogledu. Tako boste morda spoznali, da ste bili — čeprav morda podzavestno — do drugih kdaj pa kdaj vendarle prijaznejši in pozornejši, kakor do svojega lastnega moža. In morda si boste morali tudi priznati, da ste se oblačili, česali in negovali z vse večjo skrbnostjo in natančnostjo za urad in za družbo, kakor za moža in za dom. Če boste to spoznali in tudi priznali, tedaj boste uvideli tudi to, da v moževi ljubosumnosti ne smete gledati samo ponižanje, ki Vam greni in teži življenje, ampak predvsem svarilo in opomin, ki ga je treba uvaževati in upoštevati. Po tem spoznanju Vam bo tudi laže, prilagoditi se moževi miselnosti. Vem, da bo to včasili prav zelo težko. A tedaj se spomnite svojih otrok, ki jima le na ta način zagotovite srečno in sončno mladost. Če izvira moževa ljubosumnost iz njegove prevelike ljubezni do Vas, tedaj se spomnite tistih žen, ki so nesrečne, ker se njih možje zanje prav nič ne boje, ki jim je čisto vseeno, kaj počno, kam hodijo in s kom. porazgovorite. Predočite mu, da bo s svojo ljubosumnostjo sebi in Vam docela uničil živce, otrokom pa zagrenil ne samo mladost, ampak vse življenje. Bodite strpljivi in prizanesljivi in ne odnehajte, dokler ne pojde k zdravniku in, če bo to treba, na daljši dopust. Kakšnega drugega univerzalnega nasveta Vam žal ne moreni dati. Z nasveti je pač tako, kakor z zdravili: kar temu koristi, lahko drugemu škoduje. Iz vsega srca pa Vam želim, da čimprej spet zavlada mir, sreča in zadovoljstvo v Vaši hiši. Da ugodim Vaši želji, prosim naročnice, naj sporoče svoje nasvete uredništvu «Žena in dom« pod »Pretirana ljubosumnost*. Draga gospodična! Vaše pismo me je zelo ganilo; zato Vam hitim odgovarjati. Pišete mi o preokretu, ki se pripravlja v Vašem življenju, in o svoji odločitvi, ki Vam je težka. Pišete mi pa tudi, da stojite v življenju čisto sami in da to vprav zdaj teže prenašate, kakor kdaj koli prej. Tako dobro Vas razumem! Včasih pridejo nam vsem ure, ko smo notranje brez moči in potrebujemo to, kar nam more dati prav za prav samo mati, ki nam je po srcu tako blizu. Zlasti če gre, kakor pri Vas, za to, da se je treba odločiti glede svoje nadaljnje usode. Čutim z Vami — in morda bi Vam mogla zaradi tega nekoliko pomagati. Samo prosim, ne smatrajte mojih besed za brezpogojno veljavne pri važni odločitvi. Zakaj ta odločitev mora vzrasti iz Vašega lastnega hotenja in spoznanja. Premisliva torej vse, kar mi pišete. Mož, ki ste ga ljubili kot mlado dekle, se je v času, ko je bil že Vaš zaročenec, seznanil v hiši svojega prijatelja z bogato deklico. Ugajal ji je, in ona tudi ni tega prikrivala, čeprav je vedela, da ima zaročenko. Dala mu je razumeti, da bi bil tudi njenim staršem dobrodošel zet. Izkušnjava ga je premagala — in žrtvoval je Vas. Tiha drama, v kateri ste bili Vi pred desetimi leti glavna junakinja po volji usode, je dospela zdaj do nepričakovanega preobrata. Mož, ki Vas je nekoč zapustil zavoljo druge, stoji pred Vami, ovdovel po nesrečnem zakonu, in Vas prosi, da bi bili Vi mati njegovima dvema otrokoma. Bojujete se sami s seboj. Kaj naj storite? Ali naj možu odpustite? Prečrtate to, kar je bilo — in postanete srečni ob njegovi strani? In sprašujete sebe, sprašujete mene: Ali bo, ali more biti to sreča? Draga gospodična, zahtevate od mene popolno odkritost. Zato bom odkritosrčna. Tu ne gre samo za to, ali morete odpustiti in postati srečni, marveč tudi za to, ali je v Vas tako močna ljubezen, da boste lahko dvoje otrok brez matere stisnili na svoje srce. Kliče Vas ne samo mož, ki se je po hudem razočaranju spomnil na svojo mladostno ljubezen, kliče Vas tudi osiroteli dom. Premislite, kaj se Vam nudi, ne toliko kot možnost, da lahko sami postanete srečni, kakor kot naloga, da morate osrečevati. Bodite včasih po nekaj ur z obema otrokoma, potem boste spoznali, ali bi mogli biti dobra mati. Zakaj nikoli bi ne mogel vzkliti blagoslov iz zakona, ki prevzemate njegove pravice, odklanjate pa njegove dolžnosti, četudi samo v srcu. Če se Vam osirotela otroka zdita samo nadležen privesek, bi bilo zgrešeno, ako bi vzeli moža, ki ljubi svoja otroka. Pred kratkim sem videla čisto v svoji bližini, kako se je na takšni prevari zgrajen zakon porušil. Tudi to je vzrok, zakaj govorim z Vami tako odkrito. To mi tudi narekuje mojo prošnjo, ko končujem to pismo: Pomnite izkušenost, da je sreča in blagoslov žene bolj v dajanju, kakor v jemanju! Če čutite v sebi moč, da boste lahko možu brezpogojno odpustili in da boste njegovima otrokoma dobra, ljubezniva mati, potem je oiV-več vprašanje: «Ali bo to sreča?« Ni večje sreče za ženo, kakor biti ljubeča gospodinja in mati. Iz srca Vam želim srečno, veselo bodočnost. Popravek. «Polovica občinskih svetovalcev kra-de!» je stalo z debelimi črkami v dnevniku. Uprava lista je bila pozvana, da mora to trditev preklicati. Drugi dan je prinesel dnevnik na istem mestu popravek: Polovica občinskih svetovalcev ne krade!» Težka reč. V malo postajno čakalnico, kjer je kajenje prepovedano, pride možak s pipo v ustih, sede na klop in puha dim, kar more. Vratar: «Kaj ne znate brati? Tukajle je zapisano: Kajenje prepovedano!« Možak: «Kdo se pa more ravnati po vseh vaših predpisih? Zgoraj je spet napisano: Nosite Guštinove nedrčke.* Iz šole. «Mihec, dokazi nam, da je zemlja okrogla!« «Pro — prosim, gospod učitelj, jaz tega nisem nikoli trdil.« Brez težav deluje Darmol. K temu prijetnost K* Pri uPoral3l: nobenega kuhinja ia- 1 iev,nitipožiranjakrogljiclnnegren^ UMMlMKr so"' ^drmo' je okusen kakor čokolada. Ne po»kušajte 2 noprelz-l£mSmimS££s& kušeniml preparati, lemvei urodite (■mbI svojo prebavo z dobrim odvajalnim V • taac uatcatice LVL Naša uprava je prejela te dni ganljiv dopis stare, zveste naročnice. Tu objavljamo nekaj stavkov iz pisma: «Da, kadar sem žalostna, sezem po Vašem listu. Gotovo najdem vselej črtico ali zgodbo ki me spravi v dobro voljo. In kadar potrebujem nasveta, se tudi zatečem k «Ženi in diomu». Mnogo koristnega sem že našla v njej. Nedavno tega mi jei mož očital, da mu kuham preveč enolično. Hitro sem pogledala v Vaš list, in drugi dan je bil moj godrnjač zadovoljen. Časi so res hudi, draginja je vsak dan večja, dohodki nas ubogih državnih uradnikov se pa nočejo povečati in se tudi ne morejo, dokler ima država toliko stroškov z varovanjem naših meja. Mnogim zabavam sem se že morala odreči, toda Vašemu listu se ne bom nikoli. Po možnosti Vam v kratkem spet sporočim naslov nove naročnice.* Vemo, da so te besede napisane iz srca mnogih izmed Vas. Vsak mesec prejema naša uprava pohvalne izjave, ki so nam v veliko zadoščenje. S svoje strani se trudimo, da izboljšujemo list, kolikor je le mogoče. Stalno upoštevamo želje naročnic in uvajamo nove rubrike, ki utegnejo biti v korist tej ali oni. Se bolj veseli pa smo, če nam pošljejo naročnice poleg svojih priznanj tudi naslove novih naročnic. Vkljub hudim časom je ostal naš list na isti ^višini, v istem obsegu, na istem papirju, ne da bi bili zvišali naročnino. Prosimo Vas pa, da porabite v teh počitnicah tudi nekaj trenutkov za nas. Pokažite list svojim prijateljicam in znankam. Povejte jim, kaj Vam naš list pomeni in kaj vse najdete v njem. Povejte jim tudi, da ima letos «Prijatelj» izdatno prilogo za ročna dela. Pokažite jim zadnjo številko, potlej Vaš trud gotovo ne bo zaman. Za vsako novo naročnico Vam pošljemo lepo nagrado. Če Vam pa v našem listu ni kaj všeč, sporočite to našemu uredništvu. Pol urice časa žrtvujte v teh počitnicah «Ženi in domu* in «Prijatelju»! Preglejte oba lista, napišite svoje misli, svoje želje, svojo oceno in nam pošljite to pismo, da se bomo lahko po njem ravnali. Dober prijatelj odkrite besede ne zameri! Zahvaljujemo se Vam že vnaprej za Vaš trud, Vas vse prav prisrčno pozdravljamo in Vam želimo vesele počitnice. UREDNIŠTVO. Prihodnja številka izide konec avgusta. - Takrat dobite tudi drugo knjigo: ^Vedenje, potovanje, dopisovanje itd.» Ina Slokanova: 2 mmr VSE JE ZLAGAMO llllllfllllCIEEllilllllllllVlVIlICIlIflllKlllillfllCfllllllllllVIlliriirilBrilllllfllBIIVIlfltllVIElflllllElVIIBIlIllIlIlIBIIII IVIlllFIlIlVIlIlllilllilltllElflEItlfflJlIlIllIlV MIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHHIIII etletna Kržišnikova Metka je padla s podstrešnega okna v tretjem nadstropju. Priletela je na stekleno streho verande v drugem nadstropju, jo prebila in slednjič obležala na dvorišču, z glavo na železni rešetki. Ženske, ki so to videle, so od strahu zavreščale. Kmalu se je zbrala okrog male ponesrečenke gruča ljudi. Vsi so preplašeno strmeli v dekletce, ki je negibno ležalo z glavico na železni rešetki, kakor na mehki blazini. Njena drobcena ročica je krčevito stiskala skorjico črnega kruha. Iz temena ji je v drobnem curku tekla kri. «Jezus, nesrečni otrok, saij je mrtva, kajne?* «Kaj pa mislite, takšen padec! Priletela je na dvorišče kakor kamen.> «Kje so pa starši, kaij je bil otrok sam doma?* «Seveda, onadva sta v tovarni, drugi otroci pa v šoli. Metka je bila sama doma, kakor vsak dan.» «Morda pa ni mrtva. Naj vendar kdo skoči po zdravnika in po mater! Vsaj poskusiti moramo, če se more ubogemu otroku še pomagati.» Kmalu je prišla Metkina mati. Visoka, koščena, rumenkasta v obraz in zabrekla v život, ker je bila spet noseča, je privihrala na dvorišče. «Moj Bog, moj Bog,» je hlipala, «vedno sem se bala, da se bo kaj zgodilo, ko me ni doma. In vendar — kako je mogla okno odpreti? Dobro vem, da sem ga zaprla, ko sem šla z doma. Nikoli ne pozabim tega. Oh, moj nesrečni otrok!* Dvignila je dekletce v naročje in z obupanimi očmi iskala vsaj iskrico življenja v njem. «Morda je pa bolje tako, gospa,» jo skuša soseda nerodno tolažiti, «saj jih je še sedem doma, in osmi,* njen pogled je pomenljivo obvisel na njenem trebuhu. Kržišnica pa je ni niti slišala. Prav tedaj je opazila, da so se mali rahlo zgenile trepalnice, hip nato je odprla v- OCI. «Saj je še živa,* so ostrmele ženske. «Ti Metka moja!* se je mati zastonj trudila, da bi se otroku skozi solze nasmehnila. Metka je pogledala mater, in potem se je nečesa domislila. Veselo je razprla usteca in smehljaje povedala: «Mama, veš, prav tisti metuljček z zlatimi krili je bil.. «Kakšen metuljček?* se je zaprepastila mati. Metka je hotela odgovoriti, tedaj pa je zagledala svoje okrvavljeno krilce in prestrašene obraze sosed. Uganila je, da se je moralo nekaj hudega zgoditi z njo. Nekaj hipov je prestrašeno zrla1 okrog, potem pa je skremžila obrazek in butnila v jok. Nič več ni govorila o metuljčku z zlatimi krili. Niti potem ne, ko so jo slekli in položili v postelj in je prišel zdravnik, lep, prijazen gospod, ki ji je obljubil, da jo popelje z avtomobilom na i z prehod, ko' se ji bo rana na glavi zacelila. Ta rana jo je skelela in njene misli so bile vse zbegane in žalostne. Morda bo celo umrla in morala na oni svet. Oh, tja pa noče! Tako- se boji. Premajhna je še, da bi sama tavala po drugem svetu, saj niti domače ulice dobro ne pozna. Pravijo sicer, da je taim na drugem svetu doma sveti Miklavž in dobri angelčki. Toda kako bi jih Metka našla, ko nima pravega Miklavževega naslova? Dvakrat je že s pomočjo starejšega bratca pisala temu svetniku, in obakrat zastonj. Mama ji je pojasnila, da se je Miklavž tam na drugem svetu najbrž preselil v drugo ulico ali v drug kraj, morda je imel vlažno stanovanje ali pa mu je gospodar stanovanje odpovedal. Da, tako je. Kje bi ga potem Metka mogla najti? Spet se je spomnila metuljčka. Oh, ta grdun, da jo je tako prevarii. Potrkal je na okno z zlatimi krilci, kakor ji je bratec Tonček pripovedoval, in ko mu je z največjo težavo odprla, da bi ga spustila noter, je odfrfotal. Iztegnila je ročice, da bi ga ujela ali privabila nazaj. Potem se ji je zazdelo, da jo je metuljček potegnil s seboj. Brez kril je letela, letela in to je bilo tako prijetno. Mislila je, da leti v tisto lepo deželo sanj, kjer je zlatokrili metuljček doma. O tisti deželi in o zlatokrilem metuljčku ji je pripovedoval bratec, ki je o tem bral v knjigi. To je bila prva in najčudovitejša pravljica, ki jo je slišala mala Metka. Vsa prevzeta je bila od nje. Kako lepo je tam v deželi sanj! Mamin obraz se ves zaskrbljen sklanja nad njo. «Metka, hudo boli?» Metka ne reče nič. Njene oči nepremično strme v materin obraz. Ne, ta obraz ni lep, preveč žalosti je v njem, preveč trpljenja. Le oči so lepe, zelo lepe. Tako svetlo in jasno včasih žare. Danes pa so kakor s kopreno zastrte. Izmučene, temne in žalostne. «Metka, zakaj si svoji mami naredila toliko žalosti in skrbi?* Zdaj Metka res ne more več molčati. Te uboge mamine žalostne oči! «Mama, veš, tisti metuljček z zlatimi krili je priletel, pa sem odprla okno ...* «Kakšen metuljček? Kdo ti je natvezel to o metuljčku z zlatimi krili?* «Tonček je bral v knjigi. Tisti metuljčki žive v deželi sanj. Tam je tako lepo, oh, mama ... Če pride tja človek, ima vsega, kar hoče .. .* Mati se je razburila. «Metka, da moreš verjeti takšne neumnosti! Tonček te je nalagal. Saj ni nikjer takšne dežele, in tudi metuljčkov z zlatimi krili ni...* «Tonček je vendar v knjigi bral.* «Potem je pa knjiga lagala.* «Ali lahko tudi knjiga laže, mama?» «Oh, otrok, kdo vse dandanes na svetu laže.* Metka je molčala. Tako temno in tesno je postalo zdajci vse okrog nje. Da res ni metuljčkov z zlatimi krili in lepe, čudovite dežele sanj nikjer, prav nikjer? Ona je pa tako verjela in tako želela, da bi vsaj en sam kratek dan preživela v tej lepi, veseli deželi. Vsak dan, ko je bila sama, je čakala, kdaj prileti metuljček z zlatimi krili in potrka na okno. Tako se je veselila, tako hrepenela. Potem je res priletel. Pa se je najbrž zmotila^. Tisti metuljček ni imel zlatih kril, ker mama pravi, da takšnih metuljčkov sploh ni, in ni prišel iz dežele sanj, ker tudi te dežele nikjer, prav nikjer ni... Po otrokovih licih tečejo solze. «Hudo boli?* zaskrbljeno sprašuje mati. Metka prikima. Da, rana na glavi jo skeli in peče. Še huje pa jO' boli nekje v prsih. To je čudno topa, dušeča bolečina, ki ji neprestano sili solze v oči. To je grenka1 zavest, ki je drobno, ubogo Metko zadela tako zgodaj, — da je vse na svetu zlagano. . Of I s 1 %\ ' • — ■ -5-'."* • "V- »« * ■■* "* • Jana: M Julka in Francka sta bili najboljši prijateljici. Če sta le čez dan utegnili, sta stopili na prag in si čez obe obširni dvorišči pripovedovali najnovejše dogodke. Na večer pa, ko sta z domačimi odmolili rožni venec, sta smuknili na vrt in od tod za živo mejo v sadovnjaku, kjer sta se pozno v noč pogovarjali o vsem, kar sta čez dan novega zvedeli in počeli. Kadar je bila noč posebno lepa, zlasti v toplih, poletnih nočeh, ko je od italijanske strani priplaval mesec in osvetlil bele skale Triglava in sosednje vrhove, in je čez tihe jezerske doline priplavala fantovska pesem vse tja do temnih bohinjskih gozdov, tedaj sta si odkrivali tudi vse svoje tihe želje in skrivnosti. Kadar so ju ljudje videli, kako sta si, skriti za grmom, šepetali tihe besede, so se jima samo še smejali in jima pravili: «Kakor dva zaljubljena ptička tičita vedno skupaj l» Oni pa se za njihovo posmehovanje nista menili in sta še naprej ostajali skupaj. Doma so ju večkrat oštevali, da tako po nepotrebnem zapravljata čas, ko je vendar doma dosti dela, toda veliko jima teh nočnih sprehodov niso očitali, saj so bili veseli, da sta pošteni in se ne menita za fante. Obe sta bili hčerki premožnih kmetov, ki so jima to zabavo pač lahko privoščili. Zato so jima pa druga dekleta, ki so na večer še dolgo v noč morala pomagati v hiši pri delu, bila nevoščljiva in so se jima kmalu odtujila. Julka in Francka pa vsega tega niti opazili nista, saj družbe nista pogrešali, ker sta bili najbolj zadovoljni, če sta bili sami. Ob nedeljah popoldne sta hodili na bližnje gričke, posedali na soncu in gledali v - J •. • k zeleno dolino. Najrajši sta hodili na hribček, od koder sta videli celo bohinjsko jezero, ki je lahno valovilo v vetru, ali pa so se v njegovi mirni gladini zrcalile visoke bohinjske gore. Zadnje leto pa so pri Julki čez poletje dobili goste — neke oddaljene mestne sorodnike. Prišla je gospa z dvema hčerkama Julkinih let in zanesla v sicer tako mirni Hribarjev dom val mestnega nemira. Obe hčerki, mladi gosposki gospodični, sta hoteli svoji ubogi kmečki sestrični pokazati, kako lepo je njuno mestno življenje, in ji pripovedovali, koliko zanimivih dogodivščin sta že doživeli. Spočetka se Julka ni dosti menila za nju in se je samo smejala njunim gosposkim muham. Kar zamerila jima je, da zaradi njiju ni mogla na planino, kakor vsa prejšnja leta, da bi s Francko skupaj gospodinjili v planšarskem domu in pazili na živino. Tako pa je Francka sama odšla v gore; ona pa je ostala v dolini. Ker ni imela dosti dela in so jo doma sami silili, naj hodi s svojima mestnima sestričnama, da se bo od njiju naučila gosposkega vedenja, je res začela hoditi z njima na izlete v bližnjo okolico. Pripravili sta jo tudi do lega, da si je oskrbela kopalno obleko in se hodila z njima v jezero kopat. Ko je bila tako vedno z njima in poslušala njuno pripovedovanje o lepotah mestnega življenja, se je počasi tudi sama pričela zanimati za to in ju sama prositi, naj ji kaj pripovedujeta. Kmalu je z občudovanjem zrla na njune svilene obleke, kratka krila, tenke nogavice, pričel jo je opajati duh njunih dišav in sama s.ebi je bila všeč, ko se je neki večer napravila v obleko starejše Vande in sta ji obe počesali lase po mestni navadi. Ogledovala se je v zrcalu, in iz srca se ji je prvikrat izvil globok vzdih: «Oh, da bi mogla vedno nositi tako obleko in živeti vajino življenje!« Zdajci je začutila v sebi neznansko hrepenenje po mestnem življenju, le z nevoljo je še opravljala domača dela, najraje je cele ure sedela s sestričnama in poslušala njuno pripovedovanj«. Ko se je bližal dan njunega odhoda, ji je bilo vedno teže pri srcu, saj je vedela, da bo zdaj konec lepih sprehodov in lepega pripovedovanja; spet bo treba prijeti za poljsko delo, in niti Francke ni tukaj, da bi ji potožila svoje gorje. Na predvečer njunega odhoda so vsa tri dekleta sedela na klopici ob jezeru in gledala v lunine žarke, ki so se odbijali od temne vodne gladine. V daljavi je šumel slap Savice in skovikanje sove je zvenelo v tiho noč. Dekleta so molčala, prevzeta od lepote narave, le kdaj pa kdaj je Julka globoko zavzdihnila. «Oh, ko bi mogla z vami v mestol» je nenadoma vzkliknila. «Pa pojdi,» ji je odvrnila Mila. «Naša Rezika je ravno odšla od nas, in zdaj bi resnično rabili nekoga, da bi nam malo pomagal v kuhinji. Pojdita, gremo takoj k mami, da ji povem veselo vest, da je njena skrb za novo služkinjo že rešena!« Julki se je kar zjasnil obraz, ko je to slišala, le malo jo je skrbelo, kaj bodo domači temu rekli. Oče je po kratkem premisleku dovolil, češ, naj gre dekle malo v svet, bo vsaj videlo, kako je drugod, in spoznalo, da je doma le še najbolje. Mama pa se je dolgo branila; šele potem, ko so vse tri so-rodnice zatrjevale, da bodo pazile na Jul-ko in da ji bo dobro pri njih, je s težkim srcem privolila v njen odhod. Hitela ji je spravljat obleko, čeprav se je Julka močno branila, češ, si bo že v mestu vsega nakupila. Ponoči od samega razburjenja skoraj spati ni mogla. Ves čas je sanjala o lepih oblekah, svetlih dvoranah, bleščečih izložbah. Zjutraj se je še pred dnem zbudila in, ko so sestrične šele vstajale, je bila ona že čisto pripravljena za odhod. Za slovo je segla materi in očetu v roko ter jima obljubila, da bo veliko pisala. In ko je hlapec že potegnil, je še zaklicala z voza, naj pozdravijo Francko. Potem je domača hiša izginila za ovinkom, le pogled na domače pašnike na drugi strani jezera jo je spremljal kos poti. V mestu se ji je spočetka zdelo vse silno imenitno. Ni se mogla načuditi visokim, lepim palačam, širokim, tlakovanim ulicam, avtomobilom, ki so švigali mimo nje — vse je bilo za njo novo, čudovito, neznano. Stanovanje, kjer so stanovale njene sorod-nice, je bilo strašno gosposko: velike, svetle sobe so bile opremljene s samim bogatim pohištvom, visoka okna zastrta s čipkastimi zavesami, gladka, blesteča se tla, pckrita s pisanimi preprogami. Z občudo-vnjem je zrla na široke, rožnate postelje obeh sestričen in njune prepolne omare samih izbranih oblek. Vsa utrujena od tega gledanja, je takoj zaspala, ko so ji pokazali njeno posteljo. Toda kdo bi popisal njeno razočaranje, ko se je zjutraj zbudila v temni, ozki sobici brez oken, le z majhno linico pri stropu? Ko pa je na stolu zagledala lepo črno obleko s čistim belim predpasnikom, se je kmalu potolažila, češ, tu bo itak samo ponoči, ko bo spala, podnevi pa bo kraljevala v krasnih sobanah obeh sestričen. Pa razočaranj še ni bilo konec. edel ja k oknu. Ko mu je natakar postregel s kavo in časopisi, je časopise jezno odrinil. Danes se mu ni ljubilo niti brati. Počasi je pil kavo in gledal skozi okno na cesto, ki se je kopala v sončni bleščavi. Zdajci pa mu je pogled obvisel na oknu nasprotne hiše. Zagledal je okroglo žensko roko, ki je okno odprla, potem pa se je prikazal mlad, nasmejan ženski obraz, obkrožen z živordečo ruto, in kar je bilo glavno in najbolj čudovito: Ignaciju se je zdelo, da neznani prijetni obraz gleda prav njega. In ne samo gleda, nekajkrat mu je celo prav globoko pokimala, kakor da bi mu hotela reči: pridi sem, rada bi ti nekaj povedala! Potem pa je obraz spet izginil. Ignaciju so začeli mravljinci lesti po hrbtu. S tresočo roko in veliko žepno ruto si je skrbno očistil naočnike, da bi bolje videl, če bi dekle prišlo spet k oknu. Pol ure je nepremično bolščal v okno, toda zaslonj. Dekle se ni več prikazalo. Potem pa je moral iti v urad. Še nikoli ni bil tam tako nervozen, kakor tisto popoldne. Knjigovod-. kinja Mary ga je morala večkrat opomniti' «Gospod Poglajen, te-le vsote pa niste prav sešteli.« Naslednji dan Ignacij ni šel k Debeli raci, ampak naravnost v kavarno. Za obed si je naročil mehko kuhano jajce in mleko ter se zastrmel skozi okno.. Okno onkraj ceste je bilo že odprto, toda dekleta z rdečo ruto ni bilo nikjer. Ko je že skoraj obupal, da jo bo videl, mu je kar sapa zastala: dekle je stopilo k oknu. Njen obraz je bil prav tako veselo nasmejan, kakor prejšnji dan, pogled je imela nepremično uprt v kavarniško okno, za katerim ja sedel Poglajen. Nekajkrat se je globoko sklonila, kakor da pozdravlja, potem pa je celo iztegnila roko in Poglajenu (vsaj Poglajen je bil o tem prepričan!) pomahala z belim robčkom fer spet izginila, kakor preie-ko, ovsenimi kosmiči ali nastrganim krompirjem. G. P. Stonatov: »Nadja, se spominjaš obljube?* »Spominjam se. Zaman me strašiš. Sama sem predlagala.* »Vem, in hočeš tam izpolniti obljubo?* »Da, vzlic temu, da je tvoja zahteva zame žaljiva.* »Mogoče, toda to bi me pomirilo.» «Te bo res pomirilo? Tudi tam se ti lahko zlažem.» »Težko, So trenutki, ko vztrepeče celo najpogumnejša duša. Čemu se ne oblačiš ?* »Pojdeva danes?* »Da.» »Vreme se mi ne zdi nič kaj zanesljivo.® «Ti postajaš nezanesljiva.» «Jaz? Ne poznaš me.* «Tam te bom spoznal... Ne oblači tega, to ni za pokopališče.» »Nasprotno, ima svoj smisel.» »Preveč je videti nedolžna.* »Kakršna sem pač tudi samaj cBomo videli.* Prezirljivo ga je pogledala. Stopila sta iz hiše in sedla v kočijo. Prišla sta na pokopališče.* Šla sta mimo oddelka bogatašev. Povsod razkošje. Hvaležni polomci so ovekovečili mrtve. Pokrili so jih s težkimi marmornatimi ploščami, veličastnimi spomeniki. Cvetje, senčata drevesa, pod njimi železne klopi. Udobnost kakor v življenju. Dalje so vodile zavite poti, ob njih so bili skromni, skoraj izginuli grobovi. Stopila sta skozi ograjo. Lesen križ, ob njem cvetje, usehlo s solzami onih vred, ki so ga bili prinesli. Nadja je spoštljivo obstala ob grobu. Pred očmi se ji je prikazalo celo detinstvo kakor sen ali že davno prebrana knjiga. Le nejasno se je spominjala črt dragega pokojnika 111 njegovega božanja. Počutila se je nesrečno, zapuščeno, obdano le od tujih ljudi. Celo zaljubljeni bedak ji ni bil več tako blizu kakor običajno. On pa ni obrnil oči od nje. Bila je lepa kakor še nikoli. Obleka se je ujemala z razpoloženjem in krajem. Nekaj čistega je bilo v njenem krotkem in žalostnem obrazu... v povešenem pogledu. Pokleknila je. V očeh so se ji pokazale solze. On pa se je na tem nemem pokopališču spomnil šumnega mesta, in njen nedolžni in mučeniški obraz se mu je prikazal v drugi luči. Zdelo se mu je, da se uči nove vloge, da bi se izognila strašni prisegi. Odločil se je, da bo prodrl v to dušo, brezskrbno in muhavo v življenju, tu pa osredotočeno in polno skrbi. Da ji strga masko. Tam — v mestu, kjer se vse pretvarja in se tudi človek pretvarja v najskritejših spalnicah — tam je lahko lagati. Tu — v carstvu smrti — pred Negotovim, Večnim — ali ji ne bo zmrznila laž na jeziku? »Nadja!» »Kaj?» »Ti veš*, je zašepetal gluho in čutil, da se mu trese glas. »Kako strašen si! Se ne zavedaš, da je tvoja želja žaljiva, svetohlinska?* »Ne! Hočem vedeti vse — pa naj bo kar koli. Ne morem živeti s skrivnostmi!* Z obrazom se je obrnila k njemu. Nekaj zloveščega se mu je svetilo v očeh. Nehote je vztrepetala. »Kaj hočeš?* «Resilico!» «Govoriš, kakor bi pričakoval od mene strašnih izpovedi.* «Da. Zapomni si, da nas še nihče ni prepričal, da se ne dogajajo čudeži.* »Morda se bo, ko izgovoriš prvo črko laži, prikazal lik tvojega očeta.* »Mi res ne verjameš?* »Ne!» »Torej? Če ti povem nekaj strašnega? Ali boš lahko prenesel?* «Prenesel bom in ti oprostil.* »Nimaš mi kaj opraščati. Toda ali ne dopuščaš možnosti, da se ti utegnem zlagati?* «Lagaj, toda tu! In ne pozabi — žena si, bojiš se smrti, mrtvih, Boga, hudiča.* »Otrok! Četudi ti milijonkrat prisežem, mi ne boš verjel. Kateri mož verjame svoji ženi?* »Nočeš priseči?* »Tega nisem rekla.* «Torej.. .* Obraz se mu je zresnil. Glas mu je postal zapovedovalen. Nadja je prebledela. «Čemu molčiš?... Če ne prisežeš, odidem za vedno...» Ustnice so ji zatrepetale. «To je strašno!... Mučiš me ... Slabo mi je ... Pojdiva ...» Stopil je k njej. »Pojdiva!? In spet... skupaj, v isto posteljo, k nevidnemu sovražniku, k tvojim skrivnostim? Nikdar! Dovolj je! Moraš mi povedati!* »Če si prepričan, da imam skrivnost — tedaj jo poznaš Povej!* »Če jo povem jaz — ne bo usmiljenja.* »Usmiljenja?!* je prezirljivo ponovila. Vzravnala se je. Ponosno je dvignila glavo in mu pogledala v oči. Pozabila je, da je na pokopališču. Čutila je, da je samo žena, slaba, brezmočna, sama. Ničesar ni videla razen surove moške sile, ki jo je hotela razpeti, zdrobiti v prah, potem pa mirno dvigniti z nadčloveško silo in velikodušnostjo. Začutila je borbo na življenje in smrt. »Skrivnosti!* je zlobno izpregovorila Nadja. »Nimam skrivnosti. Imaš jih le ti v svoji bolni domišljiji. Na koga vse nisi bil ljubosumen? Kaj vse si mi pripisoval! Si mi veroval vsaj minuto? Vse sem ti odpuščala — zdaj je čaša polna. Celo na očetov grob mečeš gnusne klevete. Zahtevaš prisege. Mogoče me sliši,* in naglo je pokazala na zemljo, »prisegam ob spominu nanj, da sem ti bila do danes zvesta kakor pes. Odslej pa — prej se bom dala prvemu, ki ga bom srečala, kakor da bi dovolila, da se me dotakneš...* Ves obraz, glas, pogled — so bili veličastni. Bled je stal tam. Obraz mu je spačila grenka, bolestna črta. »Nadja!... Nadja!... Kaj si napravila? Čemu si prisegla? Nisem verjel, da pojdeš tako daleč.. .* Iz žepa je vzel pismo in ji ga dal. Njenim očem se je prikazala znana, draga pisava. Zavrtelo se ji je; da bi ne padla, se je naslonila na ograjo. »Vse je končano, Naclja», je obupno zašepetal. Kakor dva nepomirljiva sovražnika sta stala drug tik drugega, ne da bi se mogla pogledati. Brezmočno se je spustil na zdavnaj opuščeno klop ob pokojniku. Mračilo se je. Nadja je vztrepetala. Ozrla se je in v mraku videla žalostno, upognjeno postavo svojega življenjskega sopotnika. Obšlo jo je nekaj odvratnega, ustnice so ji zatrepetale. Kakor pok biča mu je priletelo na ušesa. «Podlež!» ... »Nadja!* je vzkliknil, «Nadja!...* in segel po njeni roki. «Izgini, smet!*... In naglih korakov je stopila skozi ograjo. Izza daljnih planin se je prikazal mesec. O11 pa je še vedno sedel na klopi. In v tem večernem miru, sredi kaosa misli, je spoznal, da jo je izgubil— ne tedaj, ko se mu je izneverila, marveč zdaj in za večno. Duša se mu je krivila, blagroval je mrtve. Spoznal je, da bi ji on laže odpustil nezvestobo kakor ona njemu ta prizor. In skozi solze je občutil, da ima Nadja prav. Iz bolgarščine prev. Katarina špur in M. K. ,Kaj je največkrat povod nesoglasja in celo odtujitve med starši in med doraščajočimi otroki?" Velecenjena gospa urednica! Tudi jaz sem že mnogokrat premišljevala, kaj je vendar vzrok, da se odraščajoči otrok tako odtuji staršem. Imela sem tri otroke in vsakega sem drugače vzgajala, pa sem vendar pri vseh treh doživela, da so se mi počasi odtujevali, brž ko so odrasli šolskim klopem. Dekleta mi niso nikoli zaupala svojih malih doživetij, od' dobrih sosed sem izvedela, da jih ta ali oni spremlja domov, same so mi povedale svoje srčne skrivnosti šele tedaj, ko je bilo že vse med njima domenjeno zaradi poroke. Moj mož je otroke že od majhnega navajal k čim večji samostojnosti. Ko je bil fantek pet let star, je moral že sam teči v trgovino po kakšno stvar, nisem ga smela voditi za roko, češ naj postane samostojen! Morda je v tem vzrok, da so se potem otroci tako hitro odtujili. Čim bolj je otrok navezan na starše, bolj jim zaupa, manj samostojen je, rad se da voditi, pri starših išče tolažbe, razvedrila in nasvetai Če je pa otrok samostojen, si sam uredi življenje in ne vpraša za nasvete, čeprav bi jih marsikdaj potreboval. Moj mož trdi, da je to povsem naravno in da so takšni otroci, ki so preveč nesamostojni, potem v življenju nesrečni. Popolnoma so odvisni od staršev. Ko pa teh lepega dne ni več, si ne znajo pomagati. Morda ima moj mož prav, mene je pa vendarle hudo bolelo, ko so se mi začeli otroci odtujevati. Lepo Vas pozdravlja M. L. iz M. Spoštovana gospa urednica! Matere se vedno pritožujejo, da se jim otroci odtujijo; zaradi tega vzdihujejo in valijo krivdo na otroke. Mislim pa, da so pogostokrat matere same krive, če jim otroci ne izkazujejo dovolj zaupanja. Pomislite, gospa urednica, kako ravna mati z otrokom, ki ji pride odkritosrčno povedat, da je razbil vazo v jedilnici... Šiba zapoje, zmerjanja ni konca ne kraja. Zdaj pa pomislite, da mlado dekle mami zaupa, da ji je neki fant razkril ljubezen... Mama bo hitro letela k staršem tistega fanta, ga zatožila in prosila, naj prepovedo fantu vsako nadaljnje nadlegovanje! Poleg tega pa bo dekle preslišalo mnogo pikrih, in če kakšno delo ne bo dobro opravljeno, bodo očitki v zvezi s tem fantom kaj hitro pri roki! Pa še drug primer: otrok pride iz šole domov in pove mami, da je pisal šolsko naolgo za »slabo«. Jo j, kakšna pridiga! Toda verje- mite mi, zaradi te pridige se ni red v zvezku prav nič popravil, slabo je ostalo slabo, otroku pa je zdaj še teže pri duši! Večno karanje, večno očitanje in poučevanje — vse to v otroku počasi in nevzdržno ubija zaupanje. Kadar pride otrok s svojimi majhnimi skrbmi k materi ali k očetu, ne odide s potolaženim srcem, temveč s polnim košem dobrih naukov, ki jih ne razume, s polnimi ušesi pridige, vsega, kar hočete, dobi otrok — le malce razumevanja ne, in to je edino, česar otrok želi! Danes ko sem že odrasla in ko trezno gledam nazaj na svoja otroška leta, vidim, da je v tem največja napaka matere. Mati je zmerom učiteljica! In kateri otrok gleda s posebnim zaupanjem učiteljico? Sodobna mati se trudi, da bi bila otroku prijateljica, in v tem tiči jedro. Prijateljicam otrok rad zaupa svoje male skrbi in nadloge, materi jih prikriva. Pri prijateljici najde razumevanje ali pa si vsaj domišlja, da ga najde, pri materi pa gotovo najde pridigo! Rada imam svojo mamo in vem, da mi je zmerom samo dobro želela in mi še vedno le dobro hoče, toda pravega zaupanja do nje nimam. Lahko ji potožim telesne bolečine, nikakor ji pa ne moreni potožiti, kadar ustrelim kakšnega kozla in sem v zagati! Takrat opravim to reč sama s seboj, in mati bi bila zadnja, ki bi ji zaupala, ker vem, da bi morala poslušati ne-broj dobrih nasvetov, prikritih očitkov, dobrih naukov, a vse to bi moji razboleli duševnosti ne bilo v tolažbo, temveč le v novo breme. Mati naj bo otroku tudi prijateljica ne samo vzgojiteljica in učiteljica, strog profesor z naočniki in šibo v roki — potlej bo mladina našla pot do njenega srca in bo zaupala vanjo, tudi ko pride v nerodna leta! Ali mislite, da nimam prav? Lepo Vas pozdravljam. I. G., stara 20 let. Velecenjena gospa urednica! Današnja mladina živi drugačno mladost, kakor so jo živeli njeni starši. Pred 40 ali 30 leti sta oče in mati odločala bodočnost svojih otrok. Starši so izbirali hčerkam može, sinovom poklice. Če se otrok ni pokoril, mu je bila odprta pot z doma. Starši so si lastili vse pravice nad mladim življenjem. Pa je vendar bilo medsebojno razumevanje, kakršno se zdaj težko najde. Mladina je duševno vedno enaka, toda druge prilike so ustvarjale drugačno mladost, drugačne potrebe in drugačna stremljenja. Od otrok ni življenje prej veliko zahtevalo. Hčerka naj bi postala dobra gospodinja in mati, sin pa naj bi se usposobil za vzdrževalca rodbine. Takratna mladina (t. j. naši starši) živi še pod vtisom svoje preteklosti in prenaša na svoje otroke svoj način življenja v mladosti. To je vzrok nesoglasja med starim in novim rodom. Življenje sega s sto rokami po otroku, da bi ga odtrgalo družini. To je tempo življenja. In trpijo starši in otroci. Starši se upirajo tej neznani .'ili, ki jim odmika otroke, in posledice tega boja nosi mladina. Že otrok hrepeni po svobodi in samostojnosti. Starši to čutijo in hočejo to svobodo omejiti. Iz tega se rodi nesoglasje. Toda starši bi morali popuščati, če jim je sreča otrok pri srcu. Starši otroka rodijo, ga usmerijo v življenje z dobro vzgojo, toda ne smejo upravljati njihovega življenja. To je sicer udarec za njihovo ljubezen, vendar se morajo zavedati, da je končni cilj človeške družbe sreča in blaginja vsakega poedinca. Precej sem se postavila na stran otrok, toda to je treba prav razumeti: današnji otroci niso otroci svojih staršev, temveč otroci današnjega časa! Z odličnim spoštovanjem G. K., zaščitna sestra. Spoštovana gospa urednica! Kot hčerka Vaše desetletne naročnice si dovoljujem odgovoriti na Vašo anketo: Ni mi še dvajset let, pa vendar čutim, da nisem materi več to, kar sem ji bila pred 10 leti. (Oče mi je pred letom umrl.) Že od 17. leta sem pri tujih ljudeh v službi. Imam pa sestro, ki študira pravo, in ona je zdaj mamina ljubljenka. Kajpak nekoč se bo mama lahko ponašala: «Moja hči je doktorica.« Jaz nisem in ne bom doktorica, toda tudi jaz imam čut in dušo in sem prav tako njen otrok. Boli me, ko čutim na sebi njene neprijazne poglede, ki pričajo, da ji je sestra veliko več. Prosta sem le ob nedeljah popoldne. Kako rada bi šla takrat domov k mami, če bi me čakala prijazna beseda in ljubeč pogled! Pa tega ni! Včasih z menoj sploh ne izpregovori, in ta molk je hujši od graje. Ko bi mi vsaj povedala, zakaj me mrzi! Saj sem prav tako njena hči, kakor sestra, ki jo čaka diploma. Zdaj hodim redkeje domov. Čemu bi se ji vsiljevala, ko me ne mara! Odtujila sem se ji, ljubim jo pa še zmerom in se zavedam, koliko je kot mati pretrpela. Prepričana sem, da mi bo marsikatera mlada čitateljica pritrdila, da se veliko otrok staršem odtuji, ako delajo razlike med otroki. Z odličnim spoštovanjem Z. II. Ina Slokanova: J1[ena ibluno^t (Nadaljevanje) «Da. Tudi jaz sem vesela,» je hitro rekla Lenka kar tako in stekla po stopnicah. Šele pozneje se je spomnila, da je prav za prav zelo neumno odgovorila. Le kaj si zdaj gospodar misli o njej? V urad k Pavlicu pa od tistega dneva ni prišla več, čeprav jo je gospodinja še večkrat poslala. Ni hotela, da bi se še bolj jezil na svojo ženo. Šla je samo do hiše in se potem po ovinku vrnila domov ter povedala gospodinji, da je gospod še v uradu in se zahvaljuje za pozdlrav. Alma je bila zadovoljna. Nekoč pa bi bila njena mala zvijača, s katero je hotela svojima gospodarjema samo dobro, skoraj prišla na dan. Gospa Alma jo je popoldne poslala k možu v urad in ji naročila, naj ga pozdravi in vpraša, kdaj se zvečer vrne. Lenka je šla kakor navadno samo do hiše in se po ovinku vrnila domov ter povedala, da se gospodar vrne ob sedmih, kakor se je običajno vračal. Toda prav tisti večer se je Pavlic vrnil šele ob osmih. Gospa Alma je postajala nervozna, in Lenko je tesnilo v prsih od bojazni. Ko se je Pavlič slednjič vrnil, ga je žena takoj vprašala: «Dragi, kako to, dla si se vrnil tako pozno, ko si vendar rekel Lenki, da prideš ob sedmih?» Pavlič jo je začudeno pogledal: «K^j sem rekel Lenki?* * _ «Popoldne, ko sem jo poslala k tebi, si ji rekel, da prideš ob sedmih,» je ostro ponovila žena in ga sum ljivo opazovala. Ustna kota sta ji drgetala, kakor da bo zdaj zdaj udarila v histerični jok. Pavlič je pogledal Lenko, ki je vsa rdeča odi zadrege pogrinjala mizo. Zdajci je razumel. Mimo se je nasmehnil in rekel ženi: «Seveda, Alma, takrat še nisem vedel. Ko je Lenka odšla, so me telefonično poklicali, naj se udeležim neke komisije. In sploh, zakaj neki venomer pošiljaš Lenko k meni?!» V njegovem glasu je zvenela jeza. Alma je samo vzdihnila in molčala. Bala se je, da bi še bolj ne razjezila moža. 5. poglavje. Lenka je stala ob oknu in gledala na vrt. Bila je sama. Gospodinja je legla k popoldanskemu počitku, Ani je v kuhinji pomivala posodo, gospodar je odšel v urad. Zunaj je sijalo sonce. Iz smolnatih popkov na dlrev-ju je kipelo mlado zelenje. V gredicah so cvetele zgodnje cvetke. Mladi volčjak Rolf je zadovoljno iztegnjen spal na soncu. Mimo visoke železne ograje so hodili ljudje: glasno se smejoči šolarji in študentje, dekleta s širokimi, svetlimi slamniki in mlade, ponosne gospe z otroškimi vozički, ki so bili tako lepi in beli, kakor iz cukra. V sobi je bilo mračno, hladno, pusto. Z zavistjo je gledala ljudi tam onkraj ograje in si želela, da bi šla k njim, da bi se pomešala med nje in bi bila ena izmed njih. Da bi nosila svetel širok slamnik, hodila po soncu in se srečno smejala. Tako čudno ji je bilo včasih. V prsih jo je začelo tesniti,, bolno je zahrepe-nela po nečem, čemur ni vedela imena. Nič več se ni znala tako otroško veselo smejati, in njen pogled je postal globok in zasanjan. Pomislila je na umrlo botro. Tudi ona je bila nekoč mlado dekle in je doživela dan, ko se je v njenem srcu zbudilo hrepenenje, da bi smela živeti na soncu med srečnimi ljudmi. In .njena mati? Lenkina mati? Odkar je prišla v mesto, je še pogosteje z bridkostjo mislila nanjo. Njena tragično lepa podoba se je vedno bolj oživljala v Lenkinem srcu. Mati. Tudi ona je najbrž nekoč tako stala v mračni, lepo opremljeni sobi tujega doma in gledala in zavidala ljudi, ki so srečni hodili po sončni cesti. In želela si je, da bi šla z njimi, da bi nosila svetel slamnik, da bi vozila bel otroški voziček kakor iz curka. Toda ni za vse ljudi prostora na soncu. Preveč jih je, nekateri morajo bifi veseli, da imajo skromen kotiček v senci, srečni, tla lahko skozi ozko podstrešno linico gledajo ljudi, ki hodijo po soncu. Lenkina mati je doživela svojo ljubezen. Morda je bila ta njena ljubezen kdaj velika in lepa, kakor jo opisujejo romani. Lenka o tem ničesar ne ve in ne bo nikoli izvedela. Ampak končala se je tragično, tako. kakor ljudje neradi berejo v romanih. Romani se morajo končati veselo, da so ljudje zadovoljni, tragike je tako dovolj v življenju. Mati je bila sama, zapuščena in revna, ko je rodila. Umrla je v hlevu in njen mrtvi obraz je bil angelsko spokojen in lep, tako je pripovedovala botra. Iz tega lahko Lenka sklepa, da je prinesla smrt njeni materi srečo, najbrž tisto srečo, ki jo je v življenju zastonj iskala. Marjeta pa je umrla stara in zgarana. Tudi njen obraz je bil najbrž v smrti spokojen in lep. Njena poslednja misel je bila večnost. Tam se bo končno odpočila. Tam jo čaka njen prostor na soncu, ki ga v življenju ni bila deležna. Kaj čaka Lenko? Usoda njene matere? Usoda stare zgarane dekle Marjete? Ali je kje na svetu pripravljena za njo ozka linica, skozi katero bo smela gledati srečne ljudi na soncu? Ali bo večno ostala samo služkinja Lenka, brisala prah, pomivala okna, prenašala svojo bolno gospodinjo in njena karanja m očitke? Njena mladost bo usihala v tujih sobah, njena moč se izrabljala za tuje ljudi, dokler se končno popolnoma ne izrabi in ji neki dan porečejo: «Stara si in zgarana, ne potrebujemo te več.* In potem? Kam pojdle potem? Na sonce? Med srečne, nasmejane ljudi? Ne, tam ni prostora za stare onemogle služkinje. Samo ena pot ji ostane. Tam zunaj mesta je visoka siva hiša. «Dom onemoglih* je napisano na njej. Tam bo potem čakala smrti in mislila na večnost, z uporno, obupno vero bo mislila na to sončno deželo tam nekje nad oblaki, ki mora, mora biti že zaradi nje, zaradi stare, onemogle Marjete, zaradi njene nesrečne matere in vseh tistih neštetih, ki so v življenju zastonj iskali sreče in sonca. «Ne! Ne!» je skoraj zavpila in se s silo odtrgala od okna. Bilo ji je, kakor da se je prebudila iz težkih sanj. Mračna samotnost velikega salona jo je tesnila. Vsa medla je odtavala k Ani v kuhinjo. Ani je pometala in polglasno pela. Lenka se je naslonila na podboje vrat in jo trudno gledala. «Ani,» jo je tiho vprašala, cpovej mi po pravici, ali se nisi še nikoli naveličala?* «Cesa naj bi se naveličala?* jo je začudeno pogledala debela kuharica. «Morda ti moja pesem ne ugaja, ali kaj?» je bila nekoliko užaljena. Karel Hašek: DzIDJŠČJNA PO VACLAVU ŠAFRANKU ................................................................................................................................................................. Zapuščina po Vaclavu Šafranku je po sodni ugotovitvi znašala sedem avstrijskih vinarjev. Več po tem dobrem možu ni ostalo. Najhujše pri vsej zadevi pa je bilo, da ni bilo nikogar, ki bi bil td dediščino prevzel. Tako je morala država vzeti teh sedem vinarjev v shrambo. Kakor hitro se je torej država zavzela za to reč, so začeli uradi iskati dediče. Iskali so pridno. Predvsem je sodišče imenovalo upravitelja zapuščine po Vaclavu Šafranku, ki je dal uradno oglase v razne časopise: «Dne 17. julija je umrl v splošni bolnici 67 letni pečarski pomočnik Va-clav Šafranek, po svojih navedbah ne-oženjen. Vsi, ki mislijo, da imajo pravico do dedovanja po rajnkem, naj se javijo pri podpisanem sodišču.« Upravitelj zapuščine, gospod Kamejka, je vzel torej vso reč energično v roke, z vso tisto temeljitostjo, ki so je bili zmožni avstrijski uradi. Gospod Kamejka je bil sodni oficial. Izkusil in predelal je že marsikaj, toda doslej mu še ni bila čast, da bi bil postal zapuščinski upravitelj. Šele zdaj v primeru Vaclava Šafranka! »Storil bom vse, kar je mogoče,« si je mislil. cMoral bi biti sam vrag na poti, da bi ne izsledil dediča!* Medtem ko je gospod Kamejka neumorno deloval, je počivala sedemvi-narska zapuščina po V. Šafranku mirno v državnem depozitu, mimo katerega je hodil vojak z nabito puško. Gospod Kamejka ni bil len. Že po kratkem času se je lahko pobahal, da je objavil okrog petdeset oglasov v praških in podeželskih dnevnikih, kar je veljalo varuško sodišče 600 avstrijskih kron. Sodni pisar Šmid je imel polne roke dela, ker je moral pisati pisma vsem mogočim Šafrankom. Samo v Pragi je bilo 58 Šafrankov. S takšnim materialom se že da delati, in kako človek uživa, ko gleda te reveže, ki morajo na sodni jo, da se strogo in temeljito zaslišijo. In koliko se je jezil s temi šafranki! Nekatere je bilo treba s silo privesti, kakor pravi uradni jezik. Tako je bilo to pri Alojzu, Benonu, Arturju, Viljemu, Karlu in Antonu šafranku, pri Filomeli Šafrankovi (ta babnica se je strašno cmerila, ko je prišel ponjo ob šestih zjutraj stražnik). Dva Šafranka, Mihael in Boguslav, sta prišla zaradi tega ob službo. Prišel je namreč po nju stražnik v delavnico, in delo^ dajalec se je nad tem hudo spotikal. Seveda nič za to, kajti pravici se mora zadostiti. Potem je gospod Kamejka izsledil dvajset Šafrankov v Plznju po adre-sarju mesta Plznja. V Klatovih jih je našel deset. Skiratka, sodišča po vsem Češkem so imela opraviti s samimi šafranki. V Mladi Boleslavi so zaslišali štiri,, v Kolinu osem. Potem je začel gospod Kamejka praviti: «V Visokem Mytu ni nobenega Šafranka!» In nekega dne je prišel zmagoslavno domov in rekel ženi: «V Pešti je osem Šafrankov!« Dal jih je zaslišati po tamošnjih sodiščih in si mel roke: «Td bi bil vrag, da bi zadeve ne rešil do zadnje pike!« V enem letu je naraslo pri okrajnem sodišču 629 uradnih spisov. Za črko «Š» so morali narediti novo regi-straturo in sprejeti v službo še enega pisarja. Jeseni se je vrgel na Moravsko. «Ne smemo izgubiti niti trenutka,* je pravil svojim podrejenim. «Zdaj vzamemo Brno, potem Olomouc, pa pojde kakor po maslu. Jemali bomo _ sodišča kar po vrsti, nato pa obdelamo Šlezijo. Da, gospodje, s sodnim aparatom Se dajo izvršiti dalekosežne reči.* In spet so narasle črke «Š» v ,regi-straturi za 566 spisov. Pisarjem se je sanjalo o samih Šafrankih. Nekega dne je rekel gospod Kamejka zmagoslavno: «Zdaj pojdemo na Dunaj. Prosili bomo policijo za pomoč. Ne smemo izgubiti niti trenutka. Treba je brzojaviti, ali ne živi tam kak Šafranek.« In res so ga našli. Dunajska policija je pripeljala k tukajšnjemu okrajnemu sodišču enega Šafranka, enega Schafranka in enega Šafrana. Čuden slučaj je hotel, da so bili vsi ugledni trgovci, ki so se neizmerno čudili, da so jih ponoči aretirali in drugi dan odpeljali v Prago. Sicer pa je ta dogodek znan iz interpelacije, ki je bila zaradi tega vložena na državni svet. Gospod Kamejka je kar žarel. «Vse gre kakor po maslu,« se je hvalil. «Boste videli, da bom vendarle izsledil dediča po Vaclavu Šafranku. Zda j poprosimo še konzulate za pomoč.* In spet je nastalo 172 novih spisov. V Nemčiji so našli 314 Šafrankov, v Franciji dva, v Angliji devet, v Rusiji trinajst (ki so jih kar odpeljali v Sibirijo), v Turčiji so izsledili enega Šafranka beja, v Španiji nobenega, za to pa v Ameriki osemdeset. Iz Avstralije ni bilo odgovora, iz Pekinga in Tokia pa so pisali, da tam ni nikogar tega imena. «Gospodje,» je dejal veselo gospod Kamejka svojim podrejenim uradnikom. «Vse se začenja jasniti. Boste videli, da bomo v dveh letih našli dediča, ne smemo pa medtem pozabljati te zadeve. Treba je iznova pisati posameznim sodiščem in iskati brez oddiha. Stroški znašajo doslej samo enajst tisoč kron, to je malenkost v primeri z važnostjo tega sodnega opravila.« In poizvedovalo se je naprej, dokler ni prišel nekega dne gospod Kamejka v slavnostnem razpoloženju v pisarno in rekel pisarju Šmidu: «Prosim, napravite z menoj zapisnik glede na dediščino po Vaclavu Šafranku. Ne smejajte se mi, prosim, nisem znorel, gospodje. Bodite tako prijazni in izprašujte me po običajnih formalnostih. Vaše ime? Odgovarjam: Jan Kamejka. Ali ste bili morda kako v sorodu s pokojnim Vaclavom Šafrankom? Odgovarjam, gospodje: «Da ...» Vidim vaše vznemirjenje. Da, gospodje, slednjič smo se dokopali do cilja. Moja mati se je pisala šafranek, preden se je omožila. TcJ sem našel včeraj, ko sem pregledoval naše rodbinske spise. Imela je brata Vaclava Šafranka, pristojnega v Ounjetice. Ta brat je bil veliko mlajši od nje, iz-učen pečar in je istoveten s pokojnim Vaclavom Šafrankom, zapustnikom dediščine. Priglašam se k tej dediščini in prosim, da naredite z menoj zapisnik!« Trajalo je še pet let, preden so bile opravljene še nekatere formalnosti. In po teh petili letih je državna depozi-tura izplačala gospodu Kamejki tistih sedem vinarjev dediščine. Gospod Kamejka jih je dal pozlatiti in jih je nosil do svoje smrti kot obesek na urni verižici. ) Kako so prišle rosne kapljice na zemljo Bilo je suho in vroče poletje. Cvetice so pobešale glavice in v hudi žeji obupane tožile: «Če bo ta suša še nekaj časa trajala, bomo morale od žeje umreti.* € Jo j, da bi imele vsaj kapljico vode, da bi se ohladile!« so žalostne vzdihovale. Na nebeškem vrtu so se tedaj igrali angelčki. Zalivali so nebeške rožice, ki so cvele v mavričnih barvah. Vsak angelček je imel zlato škropilnico, s katero je zalival svojo gredico. Nebeške rožice pa so potožile angelčkom, kako strašno žejo morajo trpeti njihove sestrice na zemlji. «Že nekaj tednov ni deževalo, in vse naše sestrice bodo morale umreti* ako ne pride hitro pomoč!« Tedaj je najmanjši krilatec veselo vzkliknil: «Jaz vem, kako bi lahko pomagali ubogim cvetlicam na zemlji!« «Nu, kako misliš?* so ga radovedno izpraševali drugi angelčki. «Nič lažjega, kakor to!» je menil drobni krilatec. «Z rosno vodo napolnimo škropilnice in jih izlijmo skozi nebeško okno na zemljo. Rosa se v zraku ne bo posušila, in uboge cvetlice si bodo lahko vsaj za silo pogasile žejo.« «Toda kako naj vzamemo rosno vodo, ko je ne smemo!« so zaklicali starejši angelčki. «Nič za to! Sam pojdem k ljubemu Bogu in ga poprosim, naj nam dovoli vzeti toliko rosne vode, kolikor je potrebno, da rešimo uboge cvetke smrti!« Nebeške rožice in angelčki so bili zadovoljni in se vsi odpravili z malim krilatcem vred pred božji prestol. Mali krilatec je boječe potrkal na vrata. Ljubi Bog je prav tedaj bral v debeli zlati knjigi, kaj delajo otroci na zemlji. Ko je vstopil drobni krilatec, se Rešitev ugank štev. 6 Rešitev posetnice. Otroška zdravnica. Rešitev računske naloge. | + 4 + 4= 10 Rešitev magičnega kvadrata. 1. Kranj, 2. Bakair, 3. romar, 4. marec, 5. Zoran; I. do1 II.: Kamen. Rešitev križanke. Vodoravno: t. korobač, 7. sodar, 8. sel, 9. ara. Navpično: 2. os, 3. rosa, 4. oderuh, 5. bala, 6. ar. Uganke štev. 7 MAGIČNI KVADRAT. Vodoravno in navpično: t. važen organ človeškega telesa, 2. spo- Ali morajo zdrave reči biti tudi prijetne? Če gre za hrano, potem morajo biti. Do tega zaključka je prišel tudi župnik Kneipp, razmišljajoč o žitni kavi. S svojimi prijatelji je iskal in iskal, dokler se ni našel recept, po katerem se danes izdeluje sloveča «Kneippova sladna kava». Ta kvalitetna sladna kava se odlikuje po izredno finem okusu, ki vsem ugaja. Jedro «Kneippove» se pretvarja namreč pri izdelovanju v sladni sladkor, ki daje kavi fin okus in vonj. prijem, 3. del rastline, neke baltiške države. 4. prebivalci mu je hudomušno nasmehnil in ga vprašal: «Nu, kaj bo dobrega?* «Oh, prosil bi te, ljubi Bog, dovoli nam, da vzamemo vsak po eno1 škropilnico rosne vode, da jo izlijemo skozi nebeško okno na zemljo. Huda suša je tam doli. Vsi potoki so se že posušili, in vse cvetlice bodo morale od žeje umreti, če jim hitro ne pomagamo. Še spominčice, ki rastejo tik ob potoku, so že čisto obupane in na pol uvenele!» Ljubi Bog je poslušal majhnega kri-latca, ki ga je imel že od nekdaj najrajši, in vesel smehljaj mu je zaigral okoli ust. Pobožal je krilatca po zlatih laseh in mu rekel: «Pojdi s svojimi tovariši, napolni škropilnice z rosno vodo in stori, kakor si rekel. Odslej lahko izlijete vsako noč po eno škropilnico na zemljo, da si bodo cvetlice čez noč opomogle.« In tako se je tudi res zgodilo. Od tistih dob pade vsako noč rosa na zemljo, in kadar je huda suša, obvaruje nočna rosa cvetlice, da ne pomro od žeje. la začetek poli od niče, v končnih črkah pa boš našla pripadnika velikega plemena, ki mu ta pohodnica velja. POSETNICA I. ZLOGOVNICA. Sestavi iz naslednjih 12 zlogov: a-bes-en-je-ka-kav-len-ne-pi-ro-smo-tol 6 besed, ki pomenijo: t. obok vsemirja, 2. koralni otok, 3. sporočilo, 4. del suknje, 5. številka, 6. gozdna žival. Postavi besede drugo pod drugo in v začetnicah od zgoraj navzdol boš bra- Kaj je ta gospodična po poklicu? POSETNICA II. Kaj je ta gospod po poklicu? Največja zasluga Pet pesnikov je bilo nekoč povabljenih pred posebno razsodišče, ki naj bi prisodilo bogato nagrado tistemu, čigar dela so najbolj učinkovala in mu prinesla največ časti in slave. Vsak izmed njih je moral pripovedovati o uspehih svojih poezij. Prvi je dejal: «Kadar čitam svoje pesmi, je v dvorani tako tiho, da bi se slišala bucika, če bi padla na tla. Ljudje me tako pobožno poslušajo, da si ne upa nihče iz-pregovoriti I« Drugi je govoril: «Nagrada gre meni, zakaj v dvorani je nepopisen vihar odobravanja, kadar končam čitanje svojih pesmi. Ljudje me v zmagoslavnem sprevodu spremljajo vse do doma.« Tretji se je ponašal: «V moji sobi se kopičijo lovorjevi venci, ki vsi pričajo o moji slavi.« «Moje ime berete lahko v zlatih svetlobnih reklamah,« je rekel prevzetno četrti, «vsak otrok v mestu ve, kdo sem jaz!« «No, in ti?« se je obrnil razsodnik na poslednjega, ki je stal skromno v ozadju. «Jaz se pač ne morem meriti s temi drugimi,« je začel plaho, «moje pesmi niso niti znane niti tiskane. Samo včasih zvečer jih čitam revnim ljudem, ki stanujejo v moji okolici. Potem se smehljajo, pozabijo za nekaj časa na svojo bedo in mislijo, da so srečni.« Zdajci vstane razsodnik in pravi: «Tvoja je nagrada!« M. Haitinger-Valentin. o4t m& un&š se. kreda S~r a J i c i j a jamči za kakovost! Že od pamtiveka obdajajo človeka vprašanja, na katera žal še do danes ni mogel odgovoriti. Nič čuda, če človek že od mladih nog nadleguje odrasle z radovednimi vprašanji: »Mama, zakaj je nebo modro? — Mama, zakaj imajo ptiči perje namesto dlake? — Mama, kje sem bil, preden sem •prišel k )tebi?» Mama je nervozna. Zakaj prvič ima veliko drugih opravkov in drugič prav pogosto ne ve, kaj bi odgovorila. Za to pa mu povrne nekaj let pozneje: «Ali si že napisal nalogo? — Zakaj si ostal tako dolgo z doma? — Kje so spet tvoja rokavice?* Janezek je slabe volje. Le zakaj se mati ne odvadi teh večnih vprašanj? Saj je vendar tako zoprno, če te ljudje zmeraj in zmeraj isto sprašujejo! Še zoprnejša so večkrat učiteljeva vprašanja: «Kdaj se je začela svetovna vojna? Koliko je 10 krat 10, deljeno s 25? — Katera je najvišja gora na zemlji?« To je strašno neprijetno, če se nisi učil za tisti dan. Da, vprašanja niso priljubljena, ne samo, če sprašujejo otroci ali če sprašujemo otroke. Tudi oče nima rad, če ga mati zmeraj izprašuje: «Kam greš? — Kdaj prideš domov?« In mati je tudi strašno nejevoljna, če jo prevečkrat vprašamo: «Le kam gre ves ta denar? — Zakaj se ti tvoja obleka ne prilega tako lepo, kakor gospe Rodi-čevi? — Zakaj imamo danes že spet govedino?!* In še prav posebno nimajo radi večnih vprašanj svojih staršev dorašča-joči otroci. «Obkorej si pa snoči prišel domov? — Kdo je bil tisti gospod, Vera, ki te je pozdravil? — Zakaj toliko kadiš? — Zakaj se tako pudraš?« Niti medsebojnega spraševanja nimajo mladi ljudje radi: «Ali mi lahko posodiš 10 dinarjev? — Zakaj mi nisi telefoniral? — Zakaj nisi prišel, kakor sva se domenila? — Zakaj si se tako oziral po tisti plavolaski?* Ampak vse to ni še nič v primeri z vprašanji šefa: «Zakaj še ni pismo napisano? — Zakaj nihče ne postreže kupcu? — Zakaj ste prišli tako pOzno v pisarno?« In vendar je vse to šele predvaja za dosti težja življenjska vprašanja, ki jih daje človeku čas: «Kako bom do-bil(a) službo? '— Kako* naj dobim dobrega moža? — Ali bom srečen z njo? — Kje naj vzamem potrebni denar? — Kako naj se obvarujem zla in bolezni? ...» Da, vprašanja niso priljubljena. Zakaj po večini je mučno, težko in nemogoče odgovoriti. Zato jih imamo za nepotrebna in se jezimo na vprašanja in spraševalca. Dovoljeno je kvečjemu vprašanje: «Ali potrebuješ kaj denarja? — Ali pa: «Ali me imaš rad(a) ?* ja?« Ali pa: «Ali me imaš še rad(a)?» Zakaj to so vprašanja, ki jih sploh ne moremo prenesti. Tudi dojenčku je vroče Časiji me kar srce zaboli, ikadar poleti zagledam dojenčka. Ves zavit in povit je, na drobnem nosku se pa nabirajo rosne kapljice in nemo pričajo, da mamica ne ravna prav z ubogim malčkom. Tudi dojenčku je poleti vroče, in kakor se mamica rada oblači v lahke svetle obleke, tako1 tudi dojenček hrepeni po hladu in senci. S tem pa nočem reči, da bi morali dojenčka golega izpostaviti soncu ali pa ga sploh golega puščati v košarici! Mamica naj opazuje otroka in se ravna po svojili izsledkih. Če je otroku prevroče, se poti, je nemiren, siten in cmerav. Tedaj mu je treba zrahljati pleničke, majico mu lahko sle-čemo in, če se bo potlej malček bolje počutil, smo prav storili. Večkrat po-tipljemo otroka za ročice, in če so hladne, ga še vedno lahko odenemo z odejico. Poleti v najhujši vročini ne oblačimo dojenčku pletenin. Platnene srajčke in platnene pleničke zadoščajo. Plenico zavežimo v obliki hlačk, nožice pa gole kobacajo po zraku. Zato otroku tudi večkrat presteljemo voziček ali zibelko. Blazino obračamo, da se shladi, če je vlažna od potu, po preoblečemo. Čepice naj bodo prav tako iz platna. Prav majhnega dojenčka ne smemo izpostavljati neposrednemu soncu in najhujši vročini. Zjutraj, ko še ni tako vroče, peljemo otroka na izprehod, drugače pa naj ostane bolj v senci. Malček trpi, če mu sije sonce neposredno v oči; hitro skremži obrazek, požnirku-je z očmi in kmalu začne jokati, ker mu je bleščava mučna. Povojčke spravite med staro šaro! Otrok naj ima poleti roke in noge proste, da se lahko po mili volji preteguje in giblje. Tako bo tudi laže prenašal vročino. Ljubeča mati bo kmalu spoznala, kaj otroku prija in kaj mu je odveč, in se bo po tem ravnala. Mlade matere pa so včasih preveč boječe in mislijo, da vsak vetrček lahko upihne življenjsko lučko malega zemljana. Tem boječim materam so namenjene te vrstice! Poleti moramo še posebno paziti na snago pri dojenčku. Po kopanju ga skrbno obrišemo z mehko brisačo, nikjer naj ne ostane koža vlažna, sicer se rada vname. Pod pazduhami, okoli vratu in med nogami napudra-mo dojenčka. Vneta mesta namažemo z vazelinom. Če smo dovolj snažni, potem se otroku koža ne vname. (Več Vam pove knjiga <«Poistanek otroka in njegov razvoj*, ki jo dobite pri «Ženi in domu* za polovično ceno, to je 15 din.) Lahko obuvalo —to |e glavno Nikoli ne tožijo ženske toliko, da jih bolijo noge, kakor poleti. Od vročine zabreknejo noge, obtiščanci postanejo mnogo bolj občutljivi. Vsak čevelj se nam zdi pretežak in pretesen. na dan. Posebno gospodinje, ki morajo ves dan stati na nogah, si naj odtrgajo toliko časa, da si po kosilu in po večerji napravijo nožno kopel. Nazadnje oplaknemo noge v mrzli vodi, ki ji dodamo žlico kisa ali pa pest soli. Vsaka gospodinja si naj oskrbi poleti lahko obuvalo. Peta naj ne 1)0 previsoka. Ženska, ki mora mnogo hoditi in stati, naj ne nosi visoke francoske pete. Srednja mera 3 do 5 cm je najboljša. Podplat naj bo odporen in močan, da ne čutimo skozenj vsakega kamenčka. Če podplat ni dovolj debel, dajmo v obutev vložek iz plutovine ali iz slame. Skrajno nezdravo je, če nosimo poleti čevlje z gumijastimi podplati. Gumi ne propušča zraka, noga se še bolj poti in še bolj nabrekne. Hvaležno obuvalo za poletje so opanke, samo podplati morajo biti dovolj močni. Če si hočete pozdraviti noge, ne smete nositi obutve na golo nogo. Vselej obujmo tudi nogavice; vseeno je, ali nosimo kratke ali dolge ali pa doko-lenke, glavno je le, da ne pride gola koža v dotik z usnjem. Tkanina nogavice propušča zrak, popije pot, in tako kri ne more zastajati v nogah. Gospodinje, ki se jim noge potijo, naj uporabljajo puder za noge. Če nimajo boljšega pri roki, si pomagajo lahko tudi s pudrom za' dojenčke. Najvažnejše je pa, da vsak dan preobujejo nogavice in jih sproti operejo. Ženske na kmetih hodijo poleti rade bose. To je zdravo, in takšna ženska malokdaj toži, da bi jo noge bolele. Paziti pa moramo, da razkužimo vsako ranico, ki jo dobimo. V zemlji in cestnem prahu živijo bakterije, ki povzročajo najhujša obolenja, tako na primer tetanus. Rano1 je treba takoj umiti in razkužiti z jodom, žganjem ali kakim domačim sredstvom. Potem obvežemo rano s čisto obvezo, da ne more nesnaga do nje. Dokler se rana ne zaceli, ne smemo hoditi bosi. govane nohte, lak je pa popolnoma odveč in zbuja kritiko, ki bi nam gotovo ne bila všeč. Glavna lepota nohtov je snaga. zž Poleti se moraš drugače ličiti Žene, ki se pametno negujejo, dobro vedo, da se je treba v vsakem letnem času drugače negovati. Pozimi, ko nam polt obledi, uporabljamo obilneje bel puder, nežne rožnate odtenke za lica, nežno svetlejše rdečilo za ustnice. Poleti, ko nam sonce potemni polt, si nabavimo nov puder. Črnolaske si naj izberejo odtenek «oker», blondinke naj uporabljajo odtenek «naturel», rja-volaske pa mešanico okra in naturela. Lani so se Francozinje uprle pudru. Poleti se ni moderna žena več pu-drala, uporabljala je samo rdečilo za lica in ustnice, in prav nič je ni motilo, če se ji je nos še tako svetil. Sveža nenapudrana polt ima toliko čara, da ne potrebuje še posebnega ličila. Sonce hitro odpravi vse okvare, zaje-dalce in majhne mozolje; polt postane gladka in napeta in je v svoji naravni rjavi barvi lepa in privlačna. Mirno torej tudi poleti opustite pudranje. Koža se bo odpočila in okrepila. S tem si podaljšate mladostni videz za nekaj let. Če pa greste poleti zvečer na zabavo, lahko uporabite malo pudra, toda upoštevajte zgornje nasvete in si izberite odtenek, ki se ujema z vašo poltjo. naj bo tudi barva za lica malo temnejša. Oranžni odtenki niso več moderni, vijoličasti so pa prav neokusni in nenaravni. Plavolaske naj izberejo prav svetlo črtalo za ustnice in prav tako svetlo rdečilo za lica. Zapomniti si je treba torej tole pravilo: čim svetlejša je polt, tem svetlejše rdečilo, čim temnejša polt, tem temnejše naj bo rdečilo! ab (O pravilnem lepotičenju dobite navodila v knjigi «Kako naj se žena neguješ, ki jo dobite pri «Ženi in domu* za 15.— din.) Lakirani nohti Grda navada, da si ženske lakirajo nohte, se je na žalost razpasla tudi po naših krajih. V javnih kopališčih pa celo vidimo, da si tudi nekatere naše žene lakirajo nohte na nogah. To je zelo neokusno. Nohti naj bodo zmerom snažni, negovani, srednje dolgi, kožica okoli njih postrižena ali pa vsaj odrinjena. Nohte lahko izloščimo z jelenovo kožo in praškom za lesk. Lakiranje nohtov je tudi nezdravo, ker lak ne propušča zraka. Nohti pa prav tako potrebujejo zrak, kakor koža. Morda je katera izmed vas že Opazila, da postanejo nohti vijoličasti in povsem bledi, če jih nekaj tednov trajno lakiramo. Tako nohti sami pokažejo, da jim to ne prija. Gospodinja, ki se mora ukvarjati s kuho in pospravljanjem, hitro spozna, da je lakiranje nohtov nehvaležno. Po prvem umivanje posode se zaje nesnaga za nohte .in robove laka, in taki nohti so potlej grši od naravnih. Vijoličasto, temnordeče in živordeče lakirani nohti so pa tako neokusni, da jih žena z dobrim okusom vnaprej odklanja. Poleti posvečamo tudi nohtom na nogah več pažnje, ker si pri kopanju dostikrat sezujemo kopalne copate. Glavno je, da imamo zdrave noge, ne- Kdaj in s kom naj se poročim ? Vsaka statistika, posebno pa medicinska, je večkrat zelo kruta, ker razruši vsak idealizem, pretrga zvezo človeka z njegovimi čustvi in ga hoče postaviti pod samovlado razuma. Statistika pravi v suhih številkah na primer: Če hočeš, da bodo tvoji otroci duševno in telesno zdravi in krepki, potem ne smeš slepo ubogati hudomušnega boga ljubezni, porednega Amorja, ampak si moraš izbrati življenjskega druga, ki je tebi primeren po konsti-tuciji in starosti. Posebno o starosti roditeljev in njenem pomenu za zdravje otrok se je v poslednjih letih nakopičilo veliko statistične tvarine. Po tej statistiki rodijo vobče najmlajše matere najslabotnejše otroke, in najkrepkejši otroci imajo očete, ki so med tridesetim in štiridesetim letom. Zakoni, v katerih so žene nekoliko starejše, kakor možje, ne vplivajo na življenjsko moč otrok. Če je oče znatno starejši od matere, so posledice za otroke že bolj neugodne. Najbolj zdravi so otroci iz zakonov, v katerih so matere med dvajsetim in tridesetim letom, očetje pa deset let starejši. Manj ugodno je, če so očetje mlajši od mater ali pa dvajset let ali več starejši. Najslabši so otroci, če se oženi moški s prav mlado ženo — pod dvajsetim letom. Najbolje povzamemo izsledke te starostne statistike takole: Dekleta naj se ne možijo, preden jim ni dvajset let; žene ali dekleta, ki jim ni še trideset let, naj se ne poročajo z možmi, ki jim je več ko petdeset let. I ! ' !. Ženske, ki so prekoračile trideseto leto, naj se ne možijo z manj ko trideset let starimi moškimi. Stari moški naj si ne jemljejo mladih žen; noben moški bi se prav za prav ne smel poročiti z dekletom, ki ji ni še dvajset let. Moški od 20 do 30 let naj darujejo svoje srce samo takim ženskam, ki še niso prekoračile tridesetega leta. Moški v starosti nad 50 let naj si izbirajo le take neveste, ki so stare več ko trideset let. Poudariti moramo dejstvo, da je bilo v tisoč in tisoč primerih neovržno dokazano, da je res, kar smo povedali v zgornjih pravilih. V založbi «Žema in dom» je izšlo več knjig, ki nas poučijo o tem vprašanju. Dobite jih za polovično ceno 15.— din. To so: Dr. Diickelmannova Ana, Postanek otroka in njegov razvoj; Mac-fadden Bernarr, Mož in zakon; Gerling, Vzgoja za zakon. OXb0lQ0l KISSINGER TABLETE ZA HUJŠANJE 5.6» '4^70/35 A. Eder: L ■■■■k. ■■■■■I A Prva juBB2BN |rideset let sem bil oženjen. Moja mala žena in jaz, oba sva se postarala, ne da bi bila to opazila, ne da bi bila čutila, vedno združena v iskreni ljubezni... Moja žena ni bila moja prva ljubezen, bo pa gotovo moja zadnja — vseh trideset let moja edina. In zaradi tega naj mi oprosti, če ne bom zdajle govoril o njej, ampak o svoji prvi ljubezni. Takrat mi je bilo sedemnajst let, Luciji dvajset. Jaz sem delal v očetovi trgovini — ona pa je bila lepotica v našem malem mestu ... Ne vem, ali je bilo moje oboževanje tako smešno ali kaj —• njene besede so bile vedno tako hladne. Ko je minila pomlad, minilo poletje, me je oče poslal na potovanje... Ob slovesu sem prišel tudi k Lucijinim staršem. Bal sem se tako dolge ločitve. Kako se bo ona potolažila? Ali je sploh čutila, kakšen požar je zanetila v moji duši? Ko sem stopil v sobo, je bila Lucija sama; vstala je in mi stopila naproti: »Oče in mama bosta takoj prišla,« je rekla. »Zadovoljite se medtem z menoj, dragi Rudi.» Še kako rad sem se zadovoljil! Sedel sem nasproti in sem bil trdno odločen, da bom izkoristil ugodno priliko, ko sva sama... Srce mi je močno utripalo, ko sem začel: »Gospodična, obožujem vas...» Nato sem utihnil, in molk je prekinil vesel smeh. «Zakaj ste pa danes tako slovesni, Rudi?* Smejala, smejala se je v trenutku, ko je vendar morala čutiti, da bije moje srce samo za njo, da je iskalo besed, da bi izrazilo svoja čustva!... «Slovesen?* Sedel sem ji nasproti kakor neumen mladič. »Slovesen? Nikakor ne!* Potem sem pogledal na uro. »Ne morem počakati vaših staršev, gospodična, mudi se mi, pozdravite jih...* Vstal sem in vzel klobuk. »Ostanite zdravi, gospodična!* Stopila je k meni in mi podala roko. «Zbogom, Rudi, srečno pot!* Pri tem je ležala njena roka v moji — vsa jeza mi je splahnela... Mar sem imel pravico, jeziti se nanjo? Mar je mogla ona za to, da se je zagledal vanjo sanjarski mladenič? Močno, močno sem ji stisnil roko, potem pa naglo odšel... Dve leti sta minili; ko sem se po tej dobi vrnil domov, sem jo videl kot mično, srečno nevesto. Potem se je omožila in odšla s tujim možem v tuje mesto. Več ko trideset let je preteklo. Pred kratkim me je poslovno potovanje prineslo v mesto, kjer je živela Lucija. Spomin se mi je zbudil, moral sem jo videti. Skupni prijatelj obeh mi je povedal: «Če jo hočeš neopaženo videti, počakaj do jutri; ob nedeljah hodi vedno v stolno cerkev.* Napočilo je nedeljsko jutro. S svojim prijateljem sem šel v cerkev. «Tamle so,* mi je pošepetal prijatelj. Že sem uzrl klop, v kateri so sedele tri dame. Pogled mi je obtičal na vitki, visoki dekliški postavi. Ali je bilo to mogoče? Spet sem se začutil zaljubljenega mladeniča v sponah prve ljubezni... To je bila ista visoka, vitka, a vendar krepka postava, isti lepi plavi lasje. In ko se je orzla, sem videl dvoje resnih, modrih oči. Nekaj čudnega, tujega sem občutil, stisnil sem obraz v dlani in ustnice so mi za-šepetale kakor v molitvi: «Kako si lepa, Lucija!...* Prijatelj me je prebudil iz sanj. «Kako se ti zdi tvoja prva ljubezen?® je vprašal. «Ah, lepa!* sem rekel navdušeno. «Toda ali je to mogoče?* Pogledal me je, kakor da dvomi o mojem zdravem razumu, potem pa je dejal: »Kajne, postarala se je?* »Postarala?* sem se začudil. «Da, toda kam pa gledaš? Tamle tista siva, sključena dama na kraju klopi.. .* »Tam?* Izpred oči so se mi razpršile mladostne sanje, hipoma sem stal v sedanjosti... Tale stara gospa z belimi lasmi, tale sključena gospa, to je bila Lucija, moja Lucija! »In tista visoka dekliška postava?* sem boječe vprašal. »To je njena najmlajša hčerka,* je odgovoril. Zdajci sem tudi jaz vedel, da sem se postaral... V misli zatopljen sem zapuščal cerkev. Nisem imel pi*"""« da bi jo pozdravil. Kmalu potem sem odpotoval iz mesta in se vrnil domov k svoji ženi, zdaj šele popolnoma ozdravljen od svoje prve ljubezni... J[j>jpo pogrnjena miza- tudi rza. nas Vsak dan sedemo k zajtrku, kosilu in večerji. Način, kako je miza pogrnjena, nemalo vpliva na razpoloženje nas vseh. Nekatere gospodinje znajo napraviti iz vsakega obeda majhno rodbinsko pojedino. Prav posebno pa se pokažejo vrline gospodinje, kadar imamo goste. Skoraj v vsakem gospodinjstvu imajo za slavnostne prilike posebno namizno posodo in poseben pribor. Res, neka razlika mora biti, kadar so povabljeni gostje. Toda zakaj je v marsikateri hiši razlika med mizo, pogrnjeno za slavnostne prilike, in mizo, pogrnjeno za vsakdanji obed, tako neznansko velika, tega ne razumem. To ni prav, in smešno je reči: «Ampak saj smo vendar sami med seboj.* Čim neprijetnjši je dan, čim preprostejši je obed, tem bolj razveseli oči in srce skrbno pogrnjena miza. In kako naj budimo pri svojih otrocih smisel in čut za negovanost in kulturo doma, če vidijo dan na dan zanikrno pogrnjeno mizo?! Saj je prav za prav tako lahko dati vsakdanjosti svečan obraz. Izbira v porcelanu je strašno velika. Tu ne gre za denar, ni nam treba kupovati bog ve kako dragih reči, če nimamo sredstev. Treba je le izbrati prave oblike in barve. In če potem mislimo še na to, da poživimo vsakdanjo mizo z nekoliko cvetlicami in s svežini zelenjem, bo ta ura za opoldansko mizo izpričevalo zavestnega uživanja življenja in spro-ščenja, zmaga nad vsakdanjostjo, dokaz umetnosti gospodinje, ki zna napraviti tudi iz še tako preprostega kosila nekaj, kar prija nič manj očem, kakor želodcu. Preberite v založbi »Žena in dom* izišlo krasno ilustrirano knjigo «Veselo praznujmo — prijetno godujmo*, ki vas bo nazorno poučila, kako je treba pogrinjati mizo ob najzrazličnejših prilikah. V njej dobite mnogo praktičnih nasvetov in navodil poleg mnogoštevilnih receptov, ki so čisto novi. Knjiga velja samo 15.— din. Naročnina za list s krojno prilogo in 5 gospodinjskih knjig; za vse leto din 105— in naročnina za družinski list »Prijatelj« s prilogo «Za pridne roke» je din 62-.skupaj torej din 167.-, za pol leta din 84., za četrt leta d.n 43.-; za Ameriko ,n inozemstvo dolarjev 6—; za Italijo Lir 90.—. Posamezna številka din 5.—, krojna priloga Din 2.—, gospodinjska knjiga din 30.—, «Prijatelj» s prilogo din 7.-. Deset broširanih leposlovnih knjig din 100— Vezava din 60— - Deset broširanih rodbinskih knjig d.n 67— Vezava din 60. - Rokopisi se ne vračajo. - Odgovorna urednica Rija P o d k r a j š k o v a v Ljubljani - Izhaja vsakega 1. v mesecu. - Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ulica 8/I. Telefon 21-32. Tiskala Delnška tiskarna d. d. (predstavnik France Pintar v Ljubljani).