ETNOLOGIJA IN NOVA VARSTVENA ZAKONODAJA Dejstvo, tiii se je tlelo pri pripravi strokovnih zakonskih izhodišč vrntk > na izhodiščno točko, nas je zavezalo, da organiziramo posvet Etnologija m nova varstvena zakonodaja, ki Čiaj hi dorekel bistvene strokovne iztočnice za pripravljalne novega varstvenega zakona. \ sklepu bi rada poudarila, tla skupina etnologov konserva torjev vseskozi aktivno sodeluje pri pripravi nove varstvene zakonodaje. Izhajajoč iz dela etnologa konservatorja. speci-fike varstva ljudskega stavbarstva kot nedeljive podobe načina Življenja, skušamo ta profil vključiti v splošen in sodoben varstveni kontekst Z vsemi izdelanimi skupnimi gradivi z aktivno vlogo etnološke konservatorske komisije razvijamo specifično etnološko konserva to rs ko metodolo-gffb." K intenzivirnju našega delovanja sta nas vzpodbudila še posebno vsebina obeh predstavljenih predlogov Zakona o varstvu kulturne dediščine in Pravilnika o pripravništvu, strahotnih izpitih in pridobivanju nazivov za zitposlene v dejavnostih S področja varstva kulturne dediščine.'' še posebno slednji ni v skladu s tradicijo naše dejavnosti Nesistematično in nejasno razmejuje naloge varstva, odsoten je etnološki vidik da o terminološki neusklajenosti strokovnih nazivov niti ne govorimo. \ potrditev naših dolgoletnih prizadevanj po bistvenih, strokovne» utemeljenih spremembah obstoječe varstvene zakonodaje in za vse stroke v varstveni dejavnosti ustreznejše nove. bi naštela le poglavitne kritične pripomhe v poročilu ev ropske skupine ekspertov/1 ki posebej opozarjajo na naslednje prioritetne naloge in postopke: - jasno definiranje nacionalne kulturne politike, njenih ciljev in ukrepov, s katerimi jih doseči: - obveznost sodelovanja stroke pri pripravi novih zakonov; definiranje sankcij, možnost priziva: - odpraviti očiten razkorak med zakonodajo in njenim izvajanjem; - jasno razmejiti matične ustanove in njihove naloge v razmerju do ostalih; - vzpostaviti koordinacijske mehanizme na področju kulturne dediščine med ustanovami in javno upravo na vseh ravneh: - razvili skupen in primeren sistem standardov za metodologijo, kategorizacijo in profesionalizacijo: - po zavodih prekiniti enotnost načrtovanja del, iz vedbe in nadzora; - zagotoviti zanesljivo financiranje t učinkovita posojilna. davčna politika, sponzorstvo; še posebno spodbujanje zasebne iniciative). Poročili) poudaija še potrebo po celovitosti varstvene službe, pospešeno delo na registru dediščine ter na izobraževalnem in raziskovalnem področju. Duša Krnel Umek etnologija in organiziranost varstva kulturne in naravne dediščine v republiki sloveniji Etnologija kot stroka je zastopana v ustanovah za varovanje naravne m kulturne dediščine: v muzejih, v zavodih in v arhivih skupaj z drugimi strokami Kri i na samostojna us-lanova na tem področju je Slovenski etnografski muzej v Ljubljani Poglavitna zakonska predpisa, ki urejata pravila obnašanja in delovanja za področje kulturne in naravne dediščine, sta danes Zakon o naravni in kulturni dediščini (Ur. I SKS l 19KI ). ki je enotno urejal delovanje zavodov, muzejev in arhivov in Zakon o arhivskem gradivu iu arhivih (It L RS 2u 1997). ki na novo ureja del varstvene problematike - ai hive !\ i letu 1991 se > se začele večje spremembe glede organiziranosti na nivoju državne ureditve, kar je vplivalo na spreminjanji ureditve pi jsameznih p< »dročij. tako da se je v posameznih delih organiziranosti ustanov spreminjalo delovanje na podlagi Zakona o zavodih (It, L RS 12/1991) in Zakona o i/resnice vanj n javnega interesa na področju kulture ( Ur I 75/1994). Priprave na spremembo zakonodaje so se začele v okviri' posameznih področij tako npr. v arhivistiki - (.lokaj zgodaj, v začetku leta 1990. Najprej je bilo vprašanje, kako zastaviti delo na zakonodaji: ali v ©kviru skupnega zakona za dediščino iz leta 1981, ki je urejal področja za varstvo naravne in kulturne dediščine, muzeje in arhive skitpaj ali ločili arhivistiko v samostojen arhivski zakon, kar bi pomenilo pripraviti samostojna zakona tudi za drugi dve področji, za zavode in muzeje. Ko so se že začele priprave predloga sprememb in dopolnitev zakona, je bilo poglavitno vprašanje, kdo ga b£> 29 SjiripniKi^adtvii Standardi r varstveni dejavnosti - Poudarek na delu etnologa konservatorja '. ki sva ga s kolegom Hazterjem izdelal'1 v letu 1995 ob pmlport iu sugestijah drugih etnologov konservaloijev. žetimi) natančneje opredeliti delo in vlogo etnologa i spumeiiiŠI'1 slu : hi (¡radien ki je zasnovano kot krovno se ha še rardelalo po posameznih sestavinah. Tako so v pripravi navodila za izdelav' konservatorskega pmgrama in metodologije -_ dejavnostih s področja varstva kulturne ded i ščiti* tVr l. RSJI/9(>,i 31 Mu hue! Wiiii mer. I .rropski program za evah tičijo nacionalne kulturne politike Kulturna politika r Shuentji Osnutek poročita evropska skupine eks/iertov Srci Evrope 1996. 8 GLASNIK SED 37/1997, št. 1-2 ETNOLOGIJA INNOVA VARSTVENA ZAKONODAJA pripravil Prevladalo je mnenji'. da je potrebno sestaviti /:i aihivsko dejavnost samostojen zakon, ker je to avtonomna siioka ni avtonomno področje delovanja / lastnimi institucijami Leta 1991 je bi! sprejet Zakon o Ze vodih. ki je določal delovanje jav nih zavodov, ne pa tudi, kilo je ustanovitelj in fina ni er kar je bistveno za delovanje tovrstnili ustanov, ker iz lega izhaja ji > pristojnosti 111 možnost! vplivanja na sestavljanje in izpeljavo programov ter vodenje kadrovske politike. V letu je Ministrstvo za kulturo ustanovilo ekspertne skupine v. nalogo, tla pripravijo zakone in opravijo druge naloge, povezane v razvojem strok. Konec leta 1992 je bil osnutek zakona pripravljen, usklajen med arhivskimi ustanovami in v arliiv-skem sin ikt >vncm društvu. Osnutki zakonov o naravni ai kul-himi det I išči ni so bili predloženi s strani Ministrstva za kulturo pristojnemu odboru tedanje skupščine, vendar pred tem ni ["»oskrbljeno za njegovo predhodni) usklajevanje in iz ruenj.u i > p< jgicdi >v ter za primerno pravnotehnično pripravo, tem niibilt) (»inogt>čerio njihovo sprejetje v lazi osnutka i no od osretlnjih vprašanj pri pripravljanju novega arhivskega zakona je bilo vprašanje organiziranosti arhivskih tis-'ano\ dani ekspertne skupine iz regionalnih arhivov so za'' 'i arjaii stališči da se enakopravno uredi p< iložaj državnega 111 'e^jonalnih arliivov in tla se obenem dopusti in omogoči P'ilicentrični razv<>j ustanovglede na regit »nalne in kadrovske "*aeiln< :sti in glede na Ze dosežene strokovne rezultate. Dvoj-,1()st je spremljala organizacijo varstvenih, muzejskih in ar-l,lvskih ustanov od leta 1945 dalje. Pri varstvenem zakonu leta |l)isl sia bila Arhiv Republike Slovenije in Zavod RS za varstvo 'laravne m kulturne dediščine z zakonom določeni za osretl-nu republiški ustanovi, regionalne Ustanove pa so ustana-'iale čjeSR Slovenije, opravlja v soglasju in sode-A anjcni / muzejem iz prejšnjih dveh odstavkov .../ naloge X'"siv;) ustih premičnih spomenikov' in znamenitosti, ki so ''likega ali izjemnega pomena za SR Sitivenijo". ' ako zastav Ijeua zaksretlnji državni arhiv in varstveni zavod sla oclbržala svoj Jll)'ožai tudi po leni 199! ko sta bila s pa-jet a v sklop Minis-V:l Za kulturo, medtem ko so regionalni zavodi ostali brez J|l( 1 'pisanega načina ustanovil ve. financiranje pa je v večjem k žu prevzelo Minislrsivo za kulturo. Na področju dediščine j' hi!i Ustanovljeni Arhiv RS. I prava za kulturno dediščini) v 1 "pu Ministrstva v.\ kulturo in t fprava za naravno dediščino 1 v'opu Ministrstva za okolje in prostor \'a tlržavnem nivoju ^ J1''o ločeno prej združeno in logično povezano področje vanja varstva, umitem ko ji pri regionalnih zavodih '-~-i.il. > --Kiiiji■ nespremenjeno in še vetlno delujejo regionalni v katerih je povezano v arovanje naravne in kuliurne ^ ' 'svine Zaktm. ki je v pripravi, predvideva zavode za kul-|"tl" dediščino. Z ustanovitvenimi akti je ustanovljenih več "■iiyuili tmi/e|ev nted njimi tudi Slovenski etnografski ffliiZej. s|iemo Uiediivc zavodov' za arhivsko dejavnost, v kateri so iinelt državni m regionalni zavodi enakopraven položa). matično razvojna služba pa je bila predvidena kol služI m vseli zavodov in vezni člen med zavodi iti ministrstvom, so regionalni arhivi postavili na skupnem sestanku leta 1991. Kljub temu je bilo pripravljeno gradivo o matični službi drugačno in je nato osrednji državni arhiv v ,;ypjeni okviru ustanovil matično službo, kijo je pozneje preimenoval v Aihivski čemer za strokovni razvoj. Med regionalnimi arhivi je mariborski arhiv razvijat svoj Arhivski center z;i strokovno tehnična vprašanja, ki je preraste! v Mednarodni institut arhivskih znanosti. Koprski arhiv je razvijal znanstveno raziskovalno tlelo v sodelovanju z drugimi ustanovami s področja varstva naravne in kulturne dediščine v okviru skupnega projekta Kultura narOihiostrm mešanega ozemlja slovenske Istre prek Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljahi, v katerega so bih vključeni Pokrajinski muzej v Kopru, Pomorski muzej Sergej Mašega v Piranu in Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Piranu Po letu 1992 je bilo mogoče opazili zaostajanje pri urejanju pravnih zadev, čeprav bi glede na pripravljenost strokovnjakov pričakovali hitrejše urejanje zakonodaje na varstvenem področju, ki je povezana z oblikovanjem nacionalne zavesti m nacionalne identitete, še zlasti potem, ko je bilo potrebno upoštevati, tla je z vključevanjem v mednarodne tokove in v Evropsko Zvezo poircbno pospešeno sprejemati zaščitni) zakonodajo. Konec leta 19-94 je bil sprejet Zakon o uresničevanju /urnega interesa na področju kulture, ki je met! drugim Opredeljeval vlogo nacionalnega kulturnega programa, sveta za kulturo, kulturniške zbornice, financiranje kulturnih programov iz državnega proračuna, javne zavode in društva. Zakon je določal, da sodi v javni interes na področju kulture varstvo kulturne dediščine m varstvo naravne dediščine, s čimer je ločil varovanie naravne dediščine od kulturne, kar je bilo pred tem organizirano skupaj v zavodih za varstvo naravne in kulturne dediščine. Ustanavljanje javnih zavodov je prepustil lokalnim skupnostim, je pa dopustil, tla država lahko usianov i javni zavod skupaj z lokalni) skupnostjo. I slanov itelji javnih Zavodov so tako lahko lokalne skupnosti ali držav a ali oboji skupaj. Posebni status so dobile nacionalne kulturne us tanove kot javni zavodi. Zakon je še vedno puščal odprta vprašanja glede ustanoviteljstva m financiranja zavodov s področja varovanja naravne in kulturne dediščine, s tem pa tudi (KlprtO vprašanje enotno urejene mreže ustanov. Nacionalni kulturni program je določal ukrepe za v aro vanje kulturne dediščine in naravne dediščine in merila za Ustanavljanje javnih zavodov. Izhodišča in usmeritve za na cionalni kulturni program pripravlja Svet za kulturo kot pos vetovalni organ vlade Poleg Sveta za kulturo je bila kot nova institucija uvedena Kulturniška zbornica, z namenom, da zdinžuje društva in izvaja podobne naloge kot Svet za kulturo. Izpeljava zakona v praksi m stekla, še zlasti, ker je Šla vzporedno tudi reforma lokalne samouprave, ki je povzročila nastanek velikega števila občin, ki se do določene višine financirajo iz državnega proračuna in imajo omejene lastne prihodke. Na kakšnih pravnih in finančnih temeljih so občine potem lahko ustanovitelji kulturnih ustanov s področja varovanja kulturne in naravne dediščine, ki so nacionalnega pomena in ki praviloma delujejo za več občin, je ostalo odprto vprašanje. Dvojnost med ustanoviteljstvom in financiranjem, ki je bila v preteklosti, je ostala ovira za .smotrno in urejeno delovanje ustanov. Zakon je še nadalje ( kol leta 19N1) ohranjal dvojnost r sta tušu med osrednjimi nacionalnimi kulturnimi ustanovami glasnik SED 37/1997, št. 1-2 9 ETNOLOGIJA INNOVA VARSTVENA ZAKONODAJA ter regionalnimi in lokalnimi. Razliko je še poglobil s tem, da je / zakonom ustanavljal osrednje nacionalne ustanove. vse drtige pa |uistil čakati na nastajajočo zakonodajo, Posledice so neurejen pravni položaj, nazadovanje strokovnega dela. bodisi z vidika stroke ali ill<«.letnega upravljanja, kar pomeni marsikje neustrezni > delovanje. I ako zastavljena zakonodaja kaže tudi na p< »manjkanje razumevanja pomena mreže kulturnih institucij na celotnem državnem ozemlju, kar ima lahko dolgoročne posledice pri i ihranjanju in razvijanju nacionalne samobitnosti. Predlog zakona o varstvu kulturne dediščine (gradivo z dne 20. 6. 1 99h) sicer določa, da ustanovi država spomeniške zavode, ki pokrivajo celotno območje Slovenije" in "specialne nacionalne muz.cie, ki pokrivajo \ se vrste premične dediščine, in splošne oblin>čne muze|e. ki pokrivajo celotno območje Slovenije". Že v naslednjem odstavku pa omogoča prenos na pokrajine oziroma občine. Pomanjkljiv in nedorečen je tudi člen, ki določa spremembo statusa medobčinskih zavodov za varstvo kulturne dediščine in medobčinskih muzejev, ne pove pa katerih Za ustrezno varstvo naravne in kulturne dediščine je smiselno urediti trdno mrežo Institucij, ki določajo: - državno varen ki z nalogami pokriva celotno državo: pokrajinsko raven, ki z institucijami J>okrivajo cejotiu) ozemlje. \a državni ravni je smiselna ločitev na državne ustanove in ustanove, ki povezujejo državne in pokrajinske (regionalne ali območje) ustanove: skupne ustanove na drugi stopnji: - državne ustanove: - jiokraiuiske ustanove. Nacionalni kulturni program, ki je z vidika ohranjanja nacionalne samobitnosti in lastne države pomemben za delti »vanje ustanov, ne more nadomestiti cnoino in enakopravno zastavljene mreže zavodov, ki je uzakonjena in skrbi za rast strok« »vnega kadra ter t Iviguje kvaliteto strokovnega dela Zakon o arhivskem gradivu iu arhivih (ZA( i A) je do neke men uredil status zavodov. Arhivsko javno službo je postavi) v drugi i poglavje, takoj zli splošnimi določbami in določil, cla \rhivsko javno služI »o Opravljajo Arhiv Republike Slovenije, regionalni arhivi in arhivi lokalnih skupnosti" (7. člen) in dok »čil, da postane ustanovitelj dosedanjih pokrajinskih arhi vo\ ki p<»krivajo celotno ozemlje. Republika Slovenija, s tem, da spremic ustanovitvene akte vlada <60. člen). Doli ičeni del skrbi za usklajevanje etnološkega dela na po dročju varstva in niuzeologije sia prevzeli po ustanovitvi Slovenskega etnološkega društva leta 1970 delovni skupini /a miiz.eologijo m spomeniško varstvo, ki sla z različno in-tenzivnosij< > dek>\ ali ves čas (>b ustanovitvi društva je bil poseben poudarek na varovanju dediščine, kar se je kazalo v organiziranju več posvetovanj in s programom delovne skupine /a kadre, ki je načrtovala sistematično zaposlovanje etnologov v zavodih in muzejih K temu je prispevalo pred leti tudi obliki ivanještudijskega programa na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, ki zajema predavanja, ki povezujejo arhiv istiko, varstvo in muzeologijo z etnologijo oziroma poudarjajo etnološko tematiko pri teli področjih: etnološka muzeologija in etnološko konservatorstvo; arhivistika je vključena v historično etnologijo, 1 Ikrati s pripravo nove zakonodaje je potekalo dogovarjanje o organiziranosti raziskovalno znanstvene dejavnosti. Raziskovalno delo, ki je potekajo v knliurnlh ustanovah, je preraščalo okv ire posameznih strok na rav en samostojnih ved niuzeologije. konseivaiorsiva. arhivistike, ki so pomembne za oblikovanje nacionalne samobitnosti. Da je kadrovski pri manjkljaj pri nas očiten, so videli že tujci: "Menijo, da splošni strokovni nivo zaostaja za stanjem v zahodni Evropi in da bi bilo potrebno razmisliti o tem. da bi moral imeti del zaposlenih v arhivih doktorat" (Arhivi 1991 str vi) Možnost, da hi hitreje premoščali zaostanek za stanjem v razvitejših deželah, ni bila izkoriščena pri pripravi Pravilniku o pripravništvu, strokovnih izpitih m pridobivanju nazivov za zaposlene v dejavnostih s področja varstva kulturne dediščine(\\x. 1. RS 31/96). Pravilnik omogoča napredovanje kadru s srednjo, višjo in visoko izobrazbo, ni pa omogočeno napredovanje kadru z magisteriji in doktorati (pri doktoratih je pogoj dvajset let delovne dobe v isti ustanovi). Pričakovali bi. da bi ustanove, ki morajo skrbeti za strokovni razvoj, raziskovanje in dvigovanje na višjo raven ter premo.š-čanje zaostanka iz preteklosti, dobile v prav ni regularn i pi >d-lago za omogočanje napredovanja kadru z. akademskimi nazivi. Posledice takih odločitev so nedvoumne: odhajanje kadra iz teh ustanov, strokovno nazadovanje cele vrste strok in onemogočanje razvoja na višjem raziskovalno znanstvenem nivoju oziroma ohranjanje stanja iz preteklosti in zavi ranje prehajanje kadra med ustanovami in pomanjkanje obogatitev med strokami in. ne na koncu, neenakopraven položaj v primerjavi z razvitimi deželami Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture je kol javni interes določil samo kulturološke raziskave, ki predstavljajo samo eno od vrst raziskav na področju kulture v teh usianovah pa so poleg etnologov tudi strokovnjaki iz različnih drugih humanističnih strok in historiografije, ki raz vijajo svoja strokovna področja, kar je specifično in vrezano na nacionalno samobitnost. Ob primerjavi stanja na znan stvenem porinočju, ob pomanjkanju sredstev za znanstvene projekte in hiranju znanstvenih institucij (Javnci razprava /' Državnem svetu. Poročevalec 1997, str 17-20) postaja vse bolj jasno, da se še ni razvila skrb za človeške resurse, k.u je v razvitem svetu že dalj časa praksa Za naš nadaljnji razvoj so poleg gospodarstva pomembna področja, ki razvijajo znanje in krepijo našo samozavest, lit no logi ja je na področju kulturne dediščine z lastnim Strokov nim razvojem in vzgojo kadrov opravičila svoj dosedanji obstoj in omogočiti ji je potrebno, da s širitvijo in dvigovanjem ravni programov za varovanje etnološke dediščine ohrani svoje mesto tudi v prihodnje, Etnološka kuturua dediščina je enapd listih jiodroČij narodove samobitnosti, ki /o te potrebi m še zlasti negovati iu razvijali. VIRI • Javna razprava v Državnem svetu. Poročevalec 5/1997. stt 17-20. ■ Prav ilnik o pripravništvu, strokovnih izpilili in pridobivanju nazivov za zaposlene v dejavnoslih s področja vai siva kulturne dediščine. Dr. I. HS.il/96. • Predlog zakona o varstvu kulturne dediščine (gradivo t dne 20. 6. 1996). • Zakon o naravni in kulturni dediščini, 1 r. 1. SRS I 1981 • Zakon o arhivskem gradivu in arhivih. Ur. 1 RS 20/1997■ • Zakon o zavodih. Ur 1. RS 12/1991 • Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture. Ur. I. RS 75/199'i. • ŽONTAR, J. 1991: Nekaj dopolnil k strokovnim osnovan1 za pripravo dela zakona o naravni in kulturni dediščini, ki se nanaša na arhivsko gradivo. Arhivi 14/1991, str. 5M i 10 GLASNIK SED 37/1997, Il 1-2